Ti si ta Ženska!

Dejstvo je, da moraš ti postati ta Ženska, ki živi to življenje, ki si ga želiš živeti. Tiste, ki me spremljate, ste to že večkrat slišale; Ti si ta Ženska!

Pomembno je, da prepoznaš, kako si ti kreirala svoje življenje do zdaj, kakšni so izzivi iz katerih si kreirala. Ti rabiš postati ta ženska, ki živi to življenje, ki si ga želiš. Ti si postavljaš na pot ovire, s katerimi se soočaš v svojem življenju, da ne živiš tega potenciala, ki ga nosiš v sebi. Ti si postavljaš ovire na pot.

Vsi si mislimo, da se bodo stvari v naših življenjih že nekako uredile. Vendar vedno znova vstopamo v isto zgodbo, če ne spremenimo scenarija svoje zgodbe. Ti moraš postati ta ženska, da se zgodba v tvojem življenju odvije na način, kot si si zastavila. In to se ne zgodi samo od sebe. Potrebno je tvoje aktivno soustvarjanje.

Dejstvo je, da v svoji notranjosti, v svojem živčnem sistemu nosiš zapise delovanja iz svojega otroštva. To so scenariji po katerih kreiraš svoje življenje. In dokler ne prepoznaš kakšen je ta scenarij po katerem trenutno igraš igro svojega življenja, tega ne moreš spremeniti. Dejstvo je, da v svoje življenje vedno pritegneš ljudi, s katerimi imaš dušni dogovor, da ti pomagajo razkriti te vzorce, ki ležijo v tvoji notranjosti. In vsi izzivi ti pravzaprav služijo, ker ti omogočajo, da rasteš.

Tudi sama sem naivno mislila, da se bodo stvari rešile same od sebe, vendar mi je življenje vedno znova soočalo s situacijami, ki so odpirale stare rane. Po definiciji norosti Alberta Einsteina, sem vedno znova delala iste stvari in pričakovala drugačne rezultate. Dokler nisem dojela, da rabim spremeniti scenarij. In to v svojem celičnem spominu.

Kaj je tisto, kar je igra, ki si jo igrala s svojimi starši in si jo v partnerstvu samo poustvarjala? Smisel partnerstva je v tem, da spoznaš sebe in pozdraviš sebe. V prvi fazi ti partner ustvari vse situacije, vloge, to igro, ki si jo preigravala s svojimi starši, ki so s teboj že iz otroštva, kar ti je tako boleče, da si to potisnila v svojo podzavest in se s tem pravzaprav nočeš ukvarjati. Vendar je dejstvo, da dokler se s tem nisi voljna soočiti, to prepoznati, si priznati in si povedati resnice v povezavi s tem, si na notranji avtomatiki in to vedno znova poustvarjaš v svojem življenju. Tudi če si nekaj časa samska in imaš občutek, da je to zdaj za tabo, se pogosto razkrije takoj, ko vstopiš v partnerski odnos (ok, res je, običajno traja 6 mesecev do leto), da se začnejo pojavljati stari izzivi, stare zgodbe. Vedno znova vidim pri ženskah s katerimi delam, kako tudi, če gredo iz enega odnosa, v naslednjem odnosu ponavljajo zgodbo. Ti ne moreš preseči nečesa, česar ne poznaš. TI lahko presežeš samo nekaj, kar si prepoznala in si si v zvezi s tem povedala resnico.

Pomembno je, da se soočiš s tem, kako si to zgodbo ustvarila in kaj so stvari, ki so boleče, moteče, da se soočiš z ranjenostmi, ki si jih v otroštvu že doživela.

Ženske zelo rade delamo na sebi. Rade imamo ta občutek, da se z nečim ukvarjamo, da delamo na sebi, da je to pa to. Občutek imamo, da je že to, da delamo na sebi, da se s tem ukvarjamo dovolj, da zadostuje to, da delamo afirmacije, da delamo prakse, da nekaj počnemo in se pravzaprav s tem zamotimo. Pogosto imamo občutek, da pa toliko delamo na sebi, da bi se pa to res moralo nekje poznati in si nismo voljne povedati resnice, da pogosto zamotimo sebe, da se ne bi soočile s tem, kar je resnično boleče in kar je resnično naša ranjenost. In to poznam iz lastne izkušnje. Sama sem se zavezala sebi, ko sem bila prvič noseča in sem prepoznala, da zdaj pa moram nehati z blefiranjem kako jaz delam na sebi, ker drugače bom to, česar nisem razrešila pri sebi, samo predala naprej.

Ženske smo bitja procesov in v svojem procesiranju pogosto ne prepoznamo, da dejansko delamo to, kar nam pogosto očitajo moški – mešamo zrak. Da same sebi mečemo pesek v oči in se prepričujemo, da kako me delamo na sebi, ko v resnici uporabljamo tabletke, da si lajšamo bolečino in ne gremo do vira bolečine, da bi odstranile tisto, kar povzroča bolečino.

To kar je moje delo z ženskami (in ja, dejstvo je, da sem tja najprej morala peljati samo sebe), je povezano s tem, da se soočimo s tem, kar si skrivamo, da si priznamo, kaj je bolečina, da si povemo resnico in se premaknemo naprej. Ženskam pomagam, da resnično zaprejo vrata svoji preteklosti in odprejo vrata na nov nivo v tej spirali, ki ji pravimo življenje. Vodim jih, da se premaknejo na nov nivo v svojem življenju. Ampak ti ne moreš zapreti vrat, dokler ne prepoznaš in si priznaš kje se trenutno nahajaš. Ne moreš iti na nov nivo, dokler ne zaključiš tega, kjer se nahajaš sedaj. Pogosto poskusimo, tudi sama sem poskušala na silo zapreti vrata. Vendar dokler ti ne prepoznaš, kje se nahajaš in si poveš resnico v povezavi s tem kje si, ne moreš zapreti vrat. Ne gre. Moraš biti iskrena s sabo, moraš si povedati resnico.

Vendar, če hočeš ti to preseči in začeti ustvarjati na novem nivoju, moraš to narediti zavestno. Drugače si na notranji avtomatiki, ki ti samo da občutek, da si nekaj naredila, vendar se vedno znova vračaš nazaj na začetek.In to kar prepoznavam jaz v svojem življenju je, da ta premik težko narediš sama. Zakaj? Ker smo umetnice v tem, da si skrivamo stvari. Če ti nekaj desetletij delaš na temu, da skrivaš stvari sama pred seboj, lahko stojiš direktno pred stvarjo, pa je ne vidiš. Ker si tako izmojstrila to, da enostavno ne prepoznaš tega, kar ti je boleče, ker imaš v sebi mehanizme kako sabotiraš samo sebe, zanikaš stvari, si skriješ to, kar ti je boleče in potem čakaš na ljudi okoli tebe, da te bodo rešili. Umetnice smo v zanikanju in skrivanju. Se ti začne nekaj kazati in si ustvariš dogodek, nekaj te zmoti in pozabiš to, zgubiš nit. Sabotiraš sebe.

In za premik na nov nivo potrebuješ nekoga, ki ve, kako iz enega nadstropja v drugega, kje so vrata. Ključavničarja! Se spomniš iz filma Matrica?

V svojem življenju sem prepoznala tudi to, da tvoje rane nikoli ne izginejo. Brazgotina ostane, tudi ko se zaceli. So del tvojega življenja. Vedno. Ja, ti lahko ozavestiš to, kako si igrala žrtev, kako si bila ranjena v občutku nesprejetosti vedno znova in znova, vendar ta arhetip v tebi, ki je povezan s to ranljenostjo, nikoli ne izgine. Tudi po tem, ko že poznaš te dele sebe, vsake toliko pridejo in te preizkusijo. Nikoli nimaš miru pred njimi, kar si pogosto želimo, da bi nas preteklost pustila pri miru. Žrtev je arhetipska vloga, ki je vedno v tebi. Sama rada rečem, da je tvoj timski igralec na rezervni klopi in nujno potrebno je, da se zavedaš, da nikoli nikamor ne bo šla. Vedno je del tebe, razlika je samo v temu ali si na notranji avtomatiki in je nočeš videti in se vklaplja in izklaplja glede na zunanje okoliščine ali pa jo ti zavestno izbereš oziroma ne izbereš v svojem življenju.

To je mojstrenje sebe. To je upravljanje s svojo energijo o kateri tako rada govorim. Ti izbiraš! In dajmo izbirati modro. In prijazno do sebe!

Kaj je ključnega pomena v tem procesu?

Prvič, da prepoznaš kje se nahajaš.
Drugič, da si poveš resnico v povezavi s tem, kdo ti si.
Tretjič, da neguješ sebe zato, da te tvoja posoda sploh lahko drži, da zmoreš sprejeti to, kar si prepoznala in si priznala.
Četrtič, da ostajaš zvesta sama sebi, da se zavežeš sebi, svoji resnici in izbiraš v svojem življenju v skladu z njo.

Vsaka ženska sama drži svojo posodo. Vsaka sama upravlja s svojo energijo. To lahko delaš nezavedno. Ali pa zavestno. Izbira je vedno in samo tvoja. In to kamor sama vodim ženske je v spoznavanje sebe, da se zavedaš, kje se nahajaš, kakšna ženska si v tem trenutku, da bi lahko postala ta ženska, ki živi to življenje, ki si ga želiš.

Ker ti ustvarjaš svoje življenje! In nihče tega ne more narediti namesto tebe.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena