Srečna in zadovoljna…

V svojem vsakodnevnem druženju z ženskami pogosto ugotavljam, da ženske rade “kupujemo” občutek lastne vrednosti s tem, da se v odnosu razdajamo čez vse meje. Pogosto se razdajamo takat, ko čutimo dolžnost, obvezo, da to moramo narediti. In po mojem opažanju takrat, ko delamo iz dolžnosti, pogosto stvari delamo na silo, enostavno zato, ker je treba.

Pogosto vzamemo sebi, da bi dale drugim. Vzamemo si čas, denar ali energijo, da to damo nekomu, za katerega menimo, da to bolj potrebuje od mene. Pravzaprav vzamem sebi, da dam drugemu. In to nas vedno znova pušča prazne, v pomanjkanju.

Opazila sem, da ko sem razdajala sebe, da bi pomagala drugim, da sem vedno znova sama postajala tista, ki je kmalu potrebovala pomoč s strani drugih, ker sem vedno znova izčrpala sebe. In verjetno si že opazila v svojem življenju, da, ko si v tej energiji razdajanja, da tudi, če daš 150%, bo oseba na drugi strani pričakovala 200%. Skratka nikoli ni dovolj, ne glede na to, kako se potrudiš, nikoli ni dovolj.

To kar je izziv pri ženski je, da ko se izprazniš, pričakuješ od moškega, da bo poskrbel zate.
Ker pozabimo na to, da smo čustvena bitja in na svoje čustvene potrebe, pogosto ne znamo skomunicirati na moško stran tega, kar pravzaprav potrebujemo.

Skrito pričakovanje mnogih žensk, ki se na tak ali drugačen način razdajajo, je pogosto, da bo moški tisti, ki naj bi žensko osrečil. Žal v realnem svetu temu ni tako, kajti moški v resnici ne more osrečiti ženske. Moški prispeva k sreči ženske, če grobo ocenim, kakšnih 10%. In če ženska ne poskrbi za svojih 40-50% se njegovih 10%, tudi, če se močno potrudi, ne bo čisto zares poznalo. To me vedno znova osupne, ko opazujem svoje življenje in svoja nerealna pričakovanja, pa tudi življenja drugih žensk. Moški ne more osrečiti ženske, lahko pa jo naredi bolj srečno.

Seveda je to pogosto zelo prikladen izgovor, vendar je dejstvo, da če ženska ni zadovoljna in srečna, nihče okoli nje ne more biti srečen in zadovoljen. In vsaj v začetku je moškim v interesu, da prispevajo k temu, da se potem tudi sami počutijo, da ima njihovo življenje smisel.

Izziv nastane vedno na zelo pomembni točki… kritiki.
To česar ženske ne razumemo je, da se moški ne bo spremenil, če ga kritiziramo. Kritika je nekaj, kar moški ne prenašajo preveč dobro. Ker ženske na svoje moške pogosto gledamo kot na neotesane poraščene ženske, kar v naših možganih interpretiramo, kot da so isti kot me, samo da drugače izgledajo, smo mnenja, da jih bomo spremenile, če jih bomo kritizirale.
Konec koncev je to nekaj, kar ima na žensko velik vpliv. Ker smo tako zelo prilagodljive, se kritiki vedno poskusimo prilagoditi in nekaj naredimo v zvezi s tem, da bi se ji v prihodnje izognile. Moški pa se na kritiko odzovejo tako, da zapustijo prostor. In tako pogosto ne le, da ne dosežemo želenega učinka, pravzaprav moške odganjamo od sebe, brez da bi zares vedele, zakaj gre.

Samo ženska, ki je zadovoljna in srečna bo prepoznala dragocenost, ki jo prispeva moški. Ženska opazi to, kar je moški naredil zanjo takrat, ko je zadovoljna in srečna, ko je njena notranja posoda polna. Takrat jo lahko to, kar moški naredi zanjo, napolni še bolj.

Takrat, ko je tvoja notranja posoda polna, deliš sebe, deliš tisto smetano na vrhu, deliš to, kar se zliva iz tvoje polne posode. Enostavno nisi v razdajanju, temveč si v tej paradigmi, kjer je tvoja notranja posoda tako polna, da deliš sebe z drugimi. Ti deliš sebe iz polnosti. Čutiš, da imaš dovolj zase in lahko to deliš. Veš, da podarjaš svoj čas, energijo in denar in ob tem čutiš hvaležnost. To, kar te napaja je strast in uživaš v tem, kar počneš. Brez truda, brez sile, si v ljubezni do ljudi okoli sebe in ne glede na to, koliko sebe deliš z drugimi imaš vedno dovolj.

Če pa je tvoja notranja posoda prazna, če imaš v sebi občutek praznine, boš želela čutiti povezanost in boš pričakovala od svojega moškega, da bo naredil nekaj zate, da te bo rešil.

Zato rada rečem, da so pričakovanja največji ubijalec odnosa. Še posebej tista pričakovanja, ki jih nikoli ne izrazimo in samo tiho visijo nekje v medprostoru odnosa.

Uspešna sodobna ženska, ki je finančno skrbnica družine, se pogosto ne zaveda, da podzavestno pričakuje podporo s strani svojega partnerja, skupaj z negovanjem in razbremenitvijo. Vendar, ker moški ne more osrečiti ženske, dokler sama ne poskrbi za svojih 50% nege, vedno bolj pogosto vozimo svoj avto s prazno posodo goriva. In v tem začaranem krogu sem se pogosto znašla tudi sama, ko sem pričakovala od moškega, da me bo negoval in mi pomagal, da se regeneriram, pa nič, kar je naredil, ni bilo dovolj dobro.

Lekcija, ki sem jo vzela precej na “trdo” je vsebovala zavedanje in razumevanje, da moram zase poskrbeti v prvi vrsti sama. Ko sem bila zadovoljna, me je moj moški vedno osrečil še bolj. In da sem prišla do svojih 50% je to pogosto pomenilo, da sem morala na glas izraziti svoje želje in povedati direktno, kaj potrebujem, brez pričakovanj in tihega upanja, da bo uganil kaj rabim in mi to dal.

Velika lekcija mnogih žensk v sodobnem svetu je, da se naučimo, kako moškim povedati, kaj potrebujemo, na način, da bo razumel, kaj hočemo od njega.

Zame osebno je bilo izjemno pomembno prepoznanje, kako ključnega pomena je, da najprej poskrbim zase, da jaz čutim polnost v sebi. In ta polnost, to, da je dovolj, delim s svojim partnerjem, s svojimi otroci, z ljudmi in s svetom.

In če želiš resnično pustiti sled, narediti resnično pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu, je ključnega pomena to, da čutiš v sebi polnost. Kajti, ko čutiš to polnost v sebi, lahko iz tega, ker čutiš, da imaš dovolj deliš, neguješ ljudi okoli sebe, poskrbiš za to, da razvijaš in izboljšuješ svet, na katerem živiš.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena