Ali res znaš uživati?

, 1 Comment

Z drugimi besedami… čas je za počitnice…

Pred nami so počitnice. Čas za počitek. Že zdaj je toooliko žensk, ki komaj čakajo na počitnice. Počitek, sprostitev. Kooončno.

Priznam, ne znam počivati. OK naj se popravim do pred nedavnim nisem znala počivati. Bila sem pridna mravljica, ki vedno nekaj počne. Na dopust sem nosila tone knjig in predavanj v upanju, da bom nadoknadila vse kar mi ni uspelo narediti doma. Vedno sem študirala, brala, skratka skozi mojo percepcijo – delala. Ko mi je moj dragi očital, da sem bila v Egiptu in v Indiji sem ga vedno popravljala, kajti tja nisem šla uživati, tam sem delala. In ko sem bila nazadnje v Kanadi, sem spet…delala. Skratka moj čas za užitek je bil omejen. Skrajno omejen. Pravzaprav je bil zreduciran na 0,1% mojega časa. Nisem znala uživati. In ja, priznam, tudi radost je bila moja šibka točka. Od majhnega sem poslušala, da je življenje resna stvar in se ne moreš zaje*****. Skratka, ne moreš uživati, ker je stvar preveč resna.

In potem sem bežala. Vsake toliko sem pobegnila od te realnosti, kjer je vse tako zelo resno. Vsake toliko sem si dopustila, da sem uživala in vendar nisem, ker sem čakala, kdaj bo padel drugi čevelj. Vedno, ko sem se ujela, da uživam, da mi pravzaprav čisto dobro gre, sem se zdrznila in se hitro spravila ven iz tega “filma”, da se mi slučajno ne bi zgodilo kaj groznega. Vedno, ko mi je šlo dobro, sem pričakovala, da se bo zgodilo nekaj groznega, da bo uravnovesilo ta občutek radosti, ki sem ga čutila.

Priznam, dobro so me strenirali. Moj obrambni ščit pred ranljivostjo, ki jo prinaša radost in užitek je bilo dušenje radosti, pričakovanje najhujšega. Nikoli si nisem v resnici dopustila, da bi bila radostna, ker to enostavno ni bilo dovoljeno. Živimo v družbi, kjer smo lačni užitka, lačni radosti, lačni ljubezni. Vadimo potrtost, se ne premaknemo iz razočaranja, ker če nam bo šlo preveč dobro, se bo sigurno zgodila katastrofa. In ko se zgodi, ko umre nekdo, ki ti je blizu, ko izgubiš nekaj ljubega, vedno obžaluješ ravno zaradi tega, ker nisi izkoristil vseh tistih skupnih trenutkov, ki bi jih lahko… zaradi strahu pred xyz.

Težava ni v izbiri, ki nam je na voljo temveč v tem, da izbire pravzaprav sploh nimamo. Ko se udomačiš v pesimizem in pričakuješ najslabše, je to tvoja notranja avtomatika. Tvoj živčni sistem je zvezan v tokokroge, ki se avtomatsko vklopijo in zaženejo v tvojem telesu hormonski koktajl, ki podpre točno tisto, kar se ti zdi najbolj normalna stvar na svetu… da ti bo vse šlo po zlu. Zato je ključnega pomena, da spremembo naredimo v svojih celicah, v svojem živčnem sistemu. Potrebno je preobraziti tokokroge bolečine v sebi.

In to ni stvar enega dne ali enega vikenda. Tudi počitnice, čeprav intuitivno vemo, da nam koristijo, običajno ne pomagajo na dolgi rok.

Sama sem dolgo časa pričakovala od okolice, ljudi, atmosfere zunaj mene, da bo naredila svoj trik. Iskala sem svete kraje, tišino, umirjene ljudi, mehkobo, da bi se lahko sprostila in se odprla izkušnji. Bila sem mnenja, da tega ne morem narediti v kaosu vsakdana. Potem sem dojela, da če tega ne znam narediti sama in čakam dopust, potovanja ali dobro razpoloženje ljudi okoli sebe, da nikoli ne bom zares srečna. Začela sem mojstriti umirjenost in držanje svoje energijske posode na sredi nakupovalnega centra, na koncertu, v množici ljudi. In dojela sem, da je vse odvisno zgolj od mene in moje sposobnosti, da držim svoj sveti prostor zase.

Užitek… ta prepovedani občutek prepuščanja toku, predajanja življenju sem si onemogočala doooolgo časa. Nisem si dopustila, da bi zares uživala, ker so bile druge stvari bolj pomembne in preveč resne. Nisem si dopustila, da se odprem in sprejmem, da sem to kar sem. Strah me je bilo, da bom kaznovana, če bom uživala. Strah me je bilo, da če mi bo res dobro šlo, da potem se mi bo sigurno zgodilo nekaj groznega. In zaradi tega si nisem dovolila, da bi zares uživala.

Še vedno se učim. Sicer rada povem, da po 40 letih udomačevanja v eni skrajnosti včasih še vedno zdrsnem. A zdaj se zavedam, kaj se dogaja. Znam upočasniti in znam si podariti to po čemer srčno hrepenim. In vedno boljša sem v tem. Vendar še vedno mislim, da ne bom uspela na morje brez svojih knjig in računalnika. Morda me bo Hetaira uspela prepričati, da naj se sprostim in samo sem, uživam v vetriču in soncu in si dopustim, da samo obstajam. Po tem srčno hrepenim in to si podarim v minutah, urah, vendar cel dan ali celo cel teden… Mmmmm.

V svojem življenju sem spoznala, da je ravnovesje med delom (Amazonka) in užitkom (Hetaira) za žensko ključnega pomena. Če si vedno v delu in si ne znaš podariti časa za užitek, boš nekega lepega dne ugotovila, da si prazna, izčrpana in nesrečna. In potem običajno ženske rečemo, da se ne gremo več in gremo na razvajanje… pa naj bo to teden dni dopusta, razvajanje v wellness centrih ali nakupovanje. Razvajanje je tisto, ki si ga vzamemo, ko smo popolnoma izčrpane in izsušene od znotraj in upamo, da bo to naredilo svojo čarovnijo in nas ponovno napolnilo ter uravnovesilo. Vendar smo v tem mehanizmu pogosto ujete tako globoko, da se hitro vklopi mehanizem občutkov krivde. Počutimo se krivo, ker si toliko privoščimo, ker smo tako “drage” in toliko zapravljamo zase. In se hitro vrnemo nazaj v pridno mravljico, dokazati, da me zmoremo, da smo resne in da bomo opravile svoje delo. Ob tem pogosto pozabljamo, da se zakrčimo in nismo odprte za pretok življenja.

Če čutiš notranji občutek krivde, ko uživaš ali če te je, tako kot je bilo mene sram, da sploh imaš potrebo po tem, da uživaš, potem je notranje ravnovesje med Amazonko in Hetairo porušeno. Pri meni je bila Hetaira leta skrita, nevidna, spregledana in to sem drago plačala, ko je bila moja notranja posoda tako prazna, da sem se sesula na vseh področjih mojega življenja. Vzela sem lekcijo in svoja spoznanja strnila v izobraževanja, ki jih vodim za ženske s tem namenom, da jih spomnim, kako pomembno je sebe dati na prvo mesto, uživati v življenju in si dopustiti, da te trenutek v katerem si, neguje.

V petek začenjam spletno druženje Nega ženske energije, ki je namenjeno ženski, ki se je izčrpala, ki čuti pomanjkanje vitalnosti, ima zmanjšan libido, ki je izsušena od vseh obveznosti in potrebuje nekaj, kar jo bo napolnilo, prenovilo, obnovilo sočnost v njeni notranjosti. Nega ženske energije je ključna, kajti zmotno mislimo, da naš avto (telo) ustvarja gorivo, če vozimo hitreje. Ko vozimo svoj avto, gorivo vedno porabljamo. Vprašanje je le, kje tankaš? Kako pogosto tankaš? Voziš na hlape energije? Ali se šlepaš z energijskimi nadomestki kot so sladkor, gluten, kofein, alkohol, nikotin?

Ali res znaš uživati? NE? Te zanima več? Pokukaj na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena