Vse je mogoče…

Res je, vse je mogoče.

Vendar je včasih prtljaga prejšnjih generacij tista, ki te obteži in ti onemogoči, da bi šla za svojimi sanjami.

Moja babica ni smela nadaljevati šolanja, ker je njena mama hotela, da se vrne domov in pomaga na kmetiji. Kljub temu, da si je želela izobrazbe, se je vrnila domov in je pozabila na svoje sanje. Moja mami je želela na akademijo za oblikovanje, pa je njen oče hotel, da bi bila arhitektka. Ni končala študija zaradi mene. Pozabila je na svoje sanje.

In jaz sem želela biti modna oblikovalka. Pa sem morala na gimnazijo, ker je psihologinja mojemu očetu rekla, da sem prepametna za srednjo oblikovno šolo in da lahko grem kasneje še vedno na faks, če me bo še vedno držalo.

Danes je moja maturantka dobila rezultate mature. in še vedno se spomnim, kako sem jih pred 24 leti dobila tudi sama. Zrelostni izpit, ki sem ga pogrnila na celi črti.

Sedela sem na podelitvi in začeli so z odličnjaki. Takrat sem v pričakovanju sedela in upala, da bom med njimi, potem so podelili prav dobre in me ni bilo med njimi. In začeli so z dobrimi, ko sem v grozi in počasi dojemala, da sem pogrnila. Že takrat sem vedela kaj to pomeni. Točke, ki določajo smer tvojega življenja.

Itak jih ni bilo dovolj. Niti za akademijo za oblikovanje, niti za pedagoško fakulteto, kjer bi lahko izživela vsaj delček mojega kreativnega izraza. Moje življenje se je sesulo.
In nikogar ni bilo tam, ki bi mi povedal, da imam tri dni časa za pritožbo in da lahko ponavljam jeseni. Petke in ena dvojka, ki je spremenila potek mojega življenja. Življenja kot sem ga poznala je bilo konec.

Letos podoživljam celotno svojo kalvarijo ob tem, ko moja najstarejša hči zaključuje svoj zrelostni izpit in se vpisuje tja, kamor si je želela sama. Že, ko je šla v prvi razred, sem ji govorila, da vse dela zase in da nimam nobenih pričakovanj zanjo, le željo, da maksimalno uživa v tem kar dela.

Vedno sem govorila, da se uči zase in ne zame.
In da je vse, za kar se bo odločila, zanjo.

Jaz sem živela za druge. Jaz sem živela za to, da bi bila sprejeta, da bi ustregla, da bi me imeli radi.
Vse bi naredila, da bi mi pokazali, da moj obstoj vsaj šteje, če že ne zadošča.

In življenje me je soočilo s popolnim razpadom življenja kot sem ga poznala, ko sem pri svojih devetnajstih dobila rezultate zaključnega izpita in spoznala, da so vrata tja, kamor bi želela, za vedno ostala zaprta.

Šla sem po težji poti in tudi pod točko razno nisem imela občutka, da je zame vse mogoče.

Za začetek sem čistila proizvodne hale v Zmajčkovem butiku, da sem preživela. Šla sem za nosom in delala vse mogoče od strežbe, do tega, da sem bila deklica za vse v računalniški firmi, da sem preživela.

In tistega junija, ko sem dobila spričevalo o uspešnosti, sem nehala živeti. Moje življenje je postal boj za preživetje. Pozabila sem na to, da je vse mogoče.
Zapustila sem svoje sanje.

In vsa ta leta, celih 24 let, me je preganjalo to, da nisem dovolj dobra, da nisem dovolj, da se moram truditi, da moram trdo delati, da bi preživela.

Veliko sem dosegla v teh 24 letih, vem. Vem pa tudi, koliko me je to stalo.
Moj dragi pravi, da so potrebne 3 generacije, da se stvari lahko spremenijo.

Danes je zame ta dan, dan osvoboditve. Dan, ko vem, da je tega uroka mojih prednic konec. Danes vem, da moje otroke čaka boljše življenje in da se je z mano zaključilo to omejevanje kaj lahko in česa ne moreš.

Danes vem, da je resnično čas za razcvet in ne le preživetje.

Vem pa še eno stvar. Res je, vse je mogoče. Vendar se moraš soočiti s svojimi ovirami v sebi, ki te ustavljajo in ti onemogočajo, da zaživiš življenje, kot si ga želiš.

In kljub popularnemu mišljenju, da je vse na tebi, vsi prihajamo na ta svet s prtljago svojih prednikov. Na vsaki generaciji je, da se s stvarmi sooči in jih preseže, ali pa se enostavno prilagodi, enostavno gre s tokom tega, kar je nastavljeno. Kar je notranja avtomatika.

Danes v sebi čutim, da lahko odložim vso prtljago. Dovolj je bilo in čas je, da si dam dovoljenje, da ustvarim življenje, kot si ga želim. Zase. Leta sem zadrževala dih in si nisem upala sanjati.

Danes čutim, da se moja zgodba zaključuje. Ja, počutila sem se kot zguba. Ja, imela sem občutek, da sem vse razočarala. In ja, moja družina se me je odrekla, ker sem takrat izbrala čisto svojo pot in nisem želela, da me podpirajo. Nisem hotela po poti, ki so jo zame začrtali drugi.

Danes lahko prikimam temu, da je vse mogoče.

Tudi ZaMe.
Danes je prvi dan preostanka mojega življenja.

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena