Draga, živiš v moškem svetu…
To mi je rekla, ko sem se lepega dne pritoževala nad odnosom, službo, življenjem in sploh vsem.
“Zberi se, poišči še zadnje atome energije in daj vse od sebe,” to je bilo njeno dobronamerno navodilo, ki pa me je zelo zadelo. Dojela sem, da bi lahko naredila to, kar mi je svetovala.
To sem obvladala do potankosti in sem pred tem naredila že neštetokrat.
Vendar je bilo tokrat nekaj zelo drugače.
Dojela sem, da nočem več delati stvari na tak način.
Tudi, če bi hotela, se je v meni vse uprlo.
In vedela sem, da se tokrat ne bom več mogla vreči na finto.
Vedela sem, da moram začeti nekaj delati drugače, vendar nisem vedela kaj ali kako.
Edina stvar, ki mi je bila kristalno jasna je bila, da tako nočem več naprej.
To je bilo leta 2009.
Si vedela, da so številne znanstvene študije narejene na moških (ljudeh ali živalih)?
Zato, da rezultatov ne »pokvari« ciklična narava ženske (beri menstruacija).
Tako največkrat slediš zdravstvenim priporočilom, ki so oblikovani za 80 kilogramskega moškega.
Je potemtakem kaj čudnega, če imaš v svetu, ki je oblikovan za moškega, moškost in možatost, občutek, da je s teboj, zgolj zato, ker si ženska, nekaj hudo narobe!?
Zase vem, da sem se tega zelo začela zavedati, ko sem leta sledila navodilom, kako postati bolj duhovna/razsvetljena tako, da sem ignorirala svoje telo in se trudila preseči svoje telo z raznoraznimi čiščenji, meditacijami in tehnikami. Učili so me, da moram kultivirati svoj um, umiriti misli, biti pozitivno naravnana in zmagati nad zmešnjavo čustev.
Trudila sem se, da bi bila pozitivno naravnana in se pretvarjala, da ne čutim utrujenosti, stresa ali tistih depresivnih občutkov, ki so občasno vzniknili v moji notranjosti.
Za to, da bi uspela v moškem svetu, kjer je vse podrejeno moškemu modelu uspeha, seksualnosti, duhovnosti in karierizmu, največkrat delaš s svojo notranjo moško naravo, hkrati pa si popolnoma odrezana od svojih ženskih ciklov.
Večina žensk »uspe« s tem, da zdravi svoja nihanja v razpoloženju, uporablja poživila kot je kafein, da drži tempo s produktivnostjo, zatre svoj glas, ugasne svojo senzualnost (čutenje z vsemi čuti) in poskuša premagati ali potolči svojo konkurenco.
In ko ti ne uspe, ko si preveč utrujena, miselno izčrpana in čustveno prazna, da bi lahko nadaljevala, se vzameš v roke, se spedenaš in se z novimi močmi, ki si jih vzela svojim celicam nekje iz petnih žil, vrneš nazaj na bojno polje. Odločena, bolj kot kadarkoli prej, da boš uspela.
Scvreš svoje nadledvične žleze, zakrčiš svojo ščitnico in izsušiš svojo sočno notranjo pokrajino.
Iz divje džungle se spremeniš v nerodovitno puščavo.
Številne uspešne ženske, ki nam jih dajejo za zgled produktivnosti in uspešnosti, niso videti preveč zadovoljne, srečne ali žive. Svojo živost, divjost, raznolikost, svojo cikličnost so “ubile”, da bi preživele.
Kako vem?
Ker sem bila med njimi.
Svojo živost, svojo strast, svojo nagajivost, igrivost, čarobnost sem uničila v sebi, zavoljo preživetja.
Bila sem čistokrvna uničevalka ljubezni.
In vsega tega se nisem zavedala.
Ne samo, da se nisem zavedala, vse se mi je zdelo čisto normalno, dokler me življenje ni na polno ustavilo.
Skozi lasten razpad, ki je postal moje mesto preboja, sem prepoznala, kako sem uničila samo sebe.
Moj razpad je postalo mesto prebujenja, od koder sem kot feniks vstala močnejša in predvsem bolj v stiku s seboj.
Vendar je premik v kreacijo na sijoče ženstveni način namesto delovanja na moški način od mene terjalo, da sem svoje življenje oblikovala okoli svoje cikličnosti.
Žensko ciklično naravo vodi cikel umiranja in porajanja, ki se ga velika večina žensk, predvsem zaradi nepoznavanja boji.
Pogosto ženski nihče ni povedal, da se mora naučiti potovati s svojimi cikli skozi dan, skozi mesec in skozi leto. Tako dan, kot mesec in tudi leto vodi identična modrost ženstvenih ciklov, ki poskrbi, da po vsaki noči vzide sonce in da vsaki temni zimi sledi cvetoča pomlad.
Rada rečem, da tvoje telo, če si v ženskem telesu, poganjajo ženski hormoni, ki pomagajo tvojemu razpoloženju, čustvom, energiji, da nihajo. Vse se premika, vse je v gibanju.
Štiri kvalitete razpoloženja, ki ga lahko prepoznamo v ženskem ciklu so povezane s štirimi letnimi časi.
Ko se energija umirja in upočasnjuje, kot se to zgodi v fazi menstruacije, si v fazi osebne zime, kjer je čas za notranje vpoglede in počitek. Temu sledi faza raziskovanja in igrivosti, ki spremlja osebno pomlad.
Poletje je čas, ko je tvoja energija na višku in čutiš visoko kreativnost, v času ovulacije.
Jesen pa s seboj prinaša žetev in čas za učenje.
Moško telo poganjajo moški hormoni, ki pomagajo njegovemu delovanju in energiji, da je urejena, organizirana, fokusirana. Kot puščica, ki jo izstreliš iz loka. Leti v tarčo. Skozi mesec lahko moški potuje z enako zavzetostjo in brez nihanja v energiji.
Ženska ne glede na to, kako se v zadnjih 60 letih trudi, nikoli ne more biti moški.
Cikličnost je del tvoje ženske narave. Tako je.
To, kar je modro narediti v zvezi s tem je, da spoznaš svojo ciklično naravo in začneš svoje življenje kreirati v skladu z njimi.
Takrat to, kar je pogosto videti konec poti, postane začetek naslednjega cikla.
Preden pa nastopi zima, je potrebno stvari razjasniti, opraviti notranjo žetev in arhetip Amazonke je tisti, ki to naredi prostor za novo setev. Nadaljevanje najdeš >>>tukaj<<<.
V Varuhinji Ciklov delim več uvidov in orodja kako potuješ skozi svoj mesec. 30 dnevni intenziv je na voljo na povezavi http://divine.si/program/cikli.html
Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v svetu!
Taja Albolena
2. 8. 2017 @ 22:03
Taja pozdravljena!
V bistvu želim komentirati zapis “Tretja faza cikla je povezana z Amazonko, s tvojo notranjo bojevnico”. Ker pa tam ni možnosti komentiranja, bom to naredila v tem zapisu, kjer se itak sklicuješ na to Amazonko.
Najprej čestitke za pogum, da si tako iskreno delila z nami te tako brutalne in krute aspekte same sebe. (Mislim, da se lahko marsikatera ženska prepozna v tem, če je le zmožna videti in si priznati.) Kot si že sama ugotovila, edina pot je pot sprejemanja.
Meni zelo pomaga, da sem takrat še ekstra nežna sama s sabo. Kljub temu, da me trga narazen, mi hkrati uspe (ob zavestnem zavzemanju za sebe) čutiti do sebe nežnost, sočutje in razumevanje. Kot mama do otroka. in čutim neizmerno hvaležnost in blagoslov, da mi to uspe. Ponavadi že takoj zjutraj poštekam, kakšne volje sem in od tistega dneva ne pričakujem ne vem kaj. Začutim tudi, ko se obrat zgodi sredi dneva. Že to, da si priznam, sprosti nekaj napetosti.
Zgodilo se je že tudi, da sem bližnjemu (s katerim je bilo namenjeno, da preživim ves dan), že kar hitro na začetku snidenja na miren način zelo jasno povedala, da tisti dan ni dobro z mano češenj zobati. Njegov odgovor je bil enako miren, na pol v šali, na pol zares, da je bolje da se me izogiba. In veš kaj, ogromen zalogaj negativne energije je enostavno izpuhtel. To ne pomeni, da nisem bila več za en drek. Ni pa bilo več napetosti v zraku in dan se je odvil mirno in v sožitju. In ne, nismo hodili drug mimo drugega na primerni razdalji, ampak smo normalno komunicirali ob zavedanju, v kakšnem stanju sem. Finta je bila samo v tem, da sem izrazila, kar sem morala, in da je bilo sporočilo sprejeto na znanje. Se mi pa zdi zelo pomembno omeniti to, da se je to zgodilo še preden se je zaradi moje slabe volje zgodil kakšen nenadzorovan trk. V nasprotne primeru so možnosti za tako miren izzid malo manjše. Vendar se kljub temu da.
Me je pa ena stvar v tvojem zapisu zeloooo zmotila. Pa prosim, ne razumi napačno, ne gre za obsojanje, prej za neke vrste žalosti ob zavedanju.
Gre za stavek: “In ko mi uide kakšna pikra pripomba, me moj dragi vedno spravi na kolena s pripombo, da sem ravno tako pasja, kot moja mama.”.
Zakaj te pa mora spraviti na kolena? Zakaj udariti nazaj? Te primerjati z mamo, kar je na tak trenutek verjetno zadnja stvar, ki si jo želiš slišati. A se ne čutiš potem ponižano? Si potem še vedno enakovredna z njim? A ne bi bilo veliko lepše, če bi te samo objel in pokazal spoštovanje in razumevanje do tvojega slabega dne in te samo vprašal, kaj se dogaja in kaj bi rada? (Pa četudi zares ne razume; ampak to se mu oprosti…ni ženska.) Če se ve, da je to del ženske cikličnost oz./ali del tvoje osebnosti, se da potem tudi dogovoriti, kako bosta partnerja v takih trenutkih ravnala. Če se tega dogovoriti ne da, potem pa …
Ne vem no, meni takšen način ne vibrira. Pa naj je še tako res, da ženska kroji vzdušje, da ima ona slab dan in ne vem kaj še vse in jasno, da je vsaka sama odgovorna za svoje počutje; vendar to moškega ne odvezuje od njegovega dela oz. soodgovornosti. Že samo s tem, da je pristal na odnos s tabo, ga avtomatsko dela sokreatorja in soodgovornega za ta odnos. In s svojo reakcijo (ali nereakcijo) bodisi pripomore k rešitvi nastale situacije, bodisi stvar poslabša, te potepta oz. spravi na kolena, kot praviš sama. In, ko se že itak počutiš kot drek, se s tem, ko te tvoj pomemben bližnji spravi na kolena, počutiš še večji drek, začneš sama še bolj bičati in udrihati po sebi, kot da si najslabše bitje na svetu. PA NISI!!! IMAŠ SAMO SLAB DAN!!! (Ali pa več njih.) Vsi imamo pravico do tega! Ali lahko prosim vsi skupaj začnemo sprejemati te stvari take kot so, kot del vsakdanjega življenja in poskušati iz tega potegniti čim več dobrega in zgraditi nekaj lepega?! Ne samo ljubezen, ampak predvsem prepoznavanje, spoštovanje in sprejemanje vseh aspektov človekove osebnosti. To je tisto, kar po moje dela kvaliteten odnos, ki omogoča vsem vpletenim uspešno rast in razvoj.
To je samo moje mnenje. Eni se bodo strinjali, drugi ne, tretji bodo mogoče kaj napačno razumeli. Nič ne morem zato. Marala pa sem napisati, kar sem, ker enostavno nisem mogla biti več tiho. ŽENSKE, NE PONIŽUJTE SE IN NE PUSTITE SE PONIŽEVATI!!!
Drugače pa Taja, poklon temu, kar počneš.
S spoštovanjem!
Katarina