Vznemirjeno pričakovanje novega.

Obdobje med mrkoma je bilo intenzivno in mnogi so bili na adrenalinu. Zdaj, ko je vsega konec pa se mnogi soočajo s tem, da se stvari niso odvile po pričakovanjih.
Pogosto namreč čakamo, da se bo novo razvilo preden smo voljni opustiti staro in narediti prostor za novo.

In opuščanje starega ni nekaj, kar bi z navdušenjem naredili.
Premik v neznano je pogosto pospremljen s strahom, negotovostjo, dvomi in uporom.

Pogosto poslušam, kako ljudi strah ohromi in kako iz strahu ne morejo narediti tega, kar si želijo. V praksi pa opažam, da je to, kar mi opisujejo kot strah, pravzaprav nekaj drugega in ne strah.

Pred dnevi sem se pogovarjala s prijateljico, ki mi je razlagala o strahu pred neznanim in ko sem ji razložila razliko med strahom in vznemirjenim pričakovanjem, sem dojela, da sem to v nekaj dneh razlagala že tretjič. Takrat sem si rekla, da bom o tem napisala članek, ker zagotovo nisem sama v tem prepoznavanju razlike.

Ko smo bili majhni, smo bili vznemirjeni pred vsakim novim podvigom in to vznemirjeno pričakovanje so naši starši pogosto interpretirali kot strah. To se je kasneje v šoli še bolj izrazilo, kajti vedno, ko se lotevamo novih in neznanih stvari, vstopamo na področje, ki je nepoznano. Pravzaprav gre za pridobivanje novih izkušenj, kar je vedno povezano z vznemirjenjem.
In ker večina ne loči med vznemirjenim pričakovanjem in strahom, so nas pogosto spraševali, ali nas je strah.

In ker si kot otrok in kasneje najstnik nesiguren vase, pogosto ljudem okoli sebe enostavno bolj verjameš kot sebi in tako smo se pustili prepričati, da nas je strah. In zato ljudje pogosto takrat, ko stopajo v nove okoliščine v svojem življenju, sami sebe sabotirajo, se ustavijo iz prepričanja, da jih je strah, kar pomeni, da je pred njimi nedvomno nekaj nezaželenega. Vendar to ni nujno res.

Pri sebi sem ugotovila, da sem pogosto vznemirjena pred novimi podvigi, ko se lotevam stvari, ki jih še nikoli nisem počela. Simptomi so identični strahu; nemir, potenje rok, hitrejši utrip, vendar je v energiji bistvena razlika. In ko sem se tako opazovala nekaj časa, sem spoznala, da je to vznemirjenje ob novih stvareh pravzaprav nekaj, kar je dobro in da se mi ni treba s tem boriti ali pred tem pobegniti.
Ključno je, da si dopustim, da to čutim v sebi in da temu občutku dam pozornost, da dobesedno zavestno širim svojo posodo za nove stvari.

Razcvet je proces v katerem širimo svojo posodo oziroma svoj notranji kanal za več energije, ki teče skozi nas. S tem, ko širimo svojo posodo, širimo svoje zavedanje, širimo razumevanje, čutenje in izkušanje stvari.

Pomembno je, da na vseh štirih nivojih razširimo svoja obzorja; duhovnem, mentalnem, čustvenem in fizičnem. Dejstvo je, da nas življenje včasih preseneti s situacijami, kjer se moramo razširiti, pogosto pa se podajamo v nove situacije zavestno. Ne glede na to, kako smo soočeni z izkušnjami, je ključno to, da zmoremo biti odprti za nove izkušnje.

Življenje je rast. In rast ni nikoli udobna. Ko se širimo, rastemo oziroma smo v razcvetu stopimo ven iz svoje cone udobja, v neznano. In to neznano je tisto, kar nam povzroči vznemirjeno pričakovanje ob tem, kar nas čaka za vogalom, kakšne nove izkušnje so pred nami.

Vedno, ko se podajamo v neznano, s tem svojim korakom aktiviramo notranje vznemirjenje. Res je tako, da je zelo podobno strahu, vendar je kvaliteta vznemirjenja popolnoma drugačna, kot je v strahu.

Vznemirjenje nas širi, strah nas krči.

Vznemirjenje te odpira, strah te zapira.
In razliko lahko prepoznaš le sama, v sebi, kajti, ko te nekdo gleda zunaj tebe, ne vidi razlike.

S tem vznemirjenjem prihaja kvaliteta radosti in ljubezni, prepoznavaš pričakovanje in srčnost, pogumno se premikaš naprej, kljub temu, da se premikaš v neznano. In če ti manjka samozaupanja, če nisi prepričana vase, te okolica lahko zelo hitro prepriča v to, da te je strah in da moraš biti previdna.

Samozaupanje je ena izmed ključnih veščin, ki jih moramo razviti v sebi, kajti vera vase je tisto, kar ti omogoča, da se v življenju vedno premikaš naprej in da se razcvetaš.

In tukaj smo zato, da rastemo, da se širimo, da se razcvetamo. 

Vedno, ko opisujem odpiranje in dejstvo, da je potrebno pripraviti prostor za novo, se v tem procesu srečujemo z vznemirjenim pričakovanjem novega.
In vsakič, ko se v svojem življenju lotiš nečesa novega, ko se lotiš podviga, kjer nimaš izkušenj, boš v sebi doživljala to isto vznemirjeno pričakovanja novega. Če boš to vznemirjenje interpretirala kot strah, tebo to ustavilo. Potegnila se boš nazaj v svojo cono udobja in ne boš sledila svojim željam in navdihom.
Če pa boš prepoznala to neudobje vznemirjenja, kot to kar je, vznemirjenje zaradi tega, ker se odpiraš nečemu novemu, boš zmogla vedno znova presegati samo sebe in se odpirati novemu, vedno znova in znova.

In če želiš rasti, je izjemno pomembno, da usvojiš to razliko v sebi.
Le tako se lahko pogumno premikaš v nove podvige in najdeš nove poti.

Če dopustiš strahu, da te ustavlja, če to vznemirjenje vedno znova interpretiraš kot strah, sama sebe ustavljaš in ob tem se v tebi ustvarja nezadovoljstvo, zamera sami sebi in občutek ločenosti.

Jeza, ki je pogosto skrita pod strahom opozarja na dejstvo, da se ne poslušaš in da ne prepoznavaš, kaj je tista skrita potreba, ki jo ignoriraš v sebi.

Človek v sebi nosi potrebo po raziskovanju. Tvoja duša si želi širiti, izkušati, vodi te v razcvet. Otroška radovednost nima meja. In ta delček je še vedno skrit v tvoji notranjosti. Če nisi voljna, da tvegaš in se podaš za tem vznemirjenjem, ki te vodi na nove celine in v nova odkritja, ostajaš ujetnica svoje notranjosti in svojega strahu.

To notranje nezadovoljstvo potem pogosto projiciramo na ljudi okoli sebe, ki postanejo krivci za naše stanje in situacijo v kateri se nahajamo.

Vse kar je potrebno, je voljnost, da resnično začutiš sebe.
Voljnost, da prepoznaš, kje se nahajaš in kaj zaznavaš.
Postati moraš budna opazovalka svoje notranjosti, da bi lahko prepoznala priložnosti za razcvet, za rast in svoje širjenje posode.

Izbira je pravzaprav zelo preprosta; svoboda neznanega ali omejenost, ujetost v okvire znanega. In izbira vsak posameznik sam.
Vendar pa to ni lahka izbira, saj običajno terja premik, ki je neudoben, neprijeten in zato strašljiv.

Vse to ne zmanjša dejstva, da moraš izbrati.
Kaj izbiraš zase?

Zase vem. Udobje neudobja, brez dvoma.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu.
Ker vem, da Ženska s svojo svetlobo pusti sled.