Zapuščam te…
Vsaka ženska je kdaj izkusila situacijo v kateri je zaslišala te strašljive besede…. Zapuščam te.
In vendar se pogosto ne zavedamo, kako pogosto te besede uporabimo v sebi, do sebe.
Zapuščamo same sebe.
Vsakič, ko ignoriraš svoje občutke, svoje potrebe, zapuščaš samo sebe. Ja, boleče je, čutim. Čutim svojo lastno bolečino ob tem, kolikokrat sem zapustila samo sebe. Tolikokrat sem čutila empatijo do drugih in poskušala izpolniti njihove potrebe, brez zavedanja, da sem ob tem pogosto pozabila na svoje. Skrbela sem za druge v upanju, da bom dobila njihovo potrditev, da sem dobra. Dovolj dobra, da se bo našel kdo, ki bo voljan poskrbeti zame.
Kolikokrat sem vpila sama v sebi in klicala Boga in angele, nekoga, da naj poskrbi zame. Prigovarjala sem si, da je zame poskrbljeno in hkrati globoko v sebi vedela, da si lažem. Počutila sem se nemočno v upanju, da se me bo nekdo usmilil.
Ja, ignorirala sem samo sebe na celi črti. Bila sem voljna razprodati sebe, dati vse, kar sem imela, da bi me nekdo imel rad. In ob tem nisem prepoznavala, da s tem sama sebi pravzaprav vedno znova sporočam, da ne ljubim sama sebe. Ne, nisem videla svoje vrednosti. Upala sem, da jo bodo videli drugi in da mi bodo potrdili mojo vrednost.
Upala sem, da bodo drugi prepoznali moje potrebe. Da bo moj dragi videl, kaj potrebujem in da bo prebral moje misli, da mi bo dal to, po čemer sem hrepenela. Mislila sem, da je njegova ljubezen do mene odraz tega kako poskrbi zame.
Prihajala sem iz službe, utrujena, izčrpana, izgorela in stopila skozi vrata, ter v trenutku od nekje potegnila energijo, da sem začela pospravljati urejati stvari, da bi si zaslužila ljubezen in pozornost.
Ko sem s svojim moškim delila svoje spoznanje, da si moram stvari zaslužiti, me sploh ni razumel. Govoril mi je, da stvari zaslužiš in ne da si jih zaslužiš, da imam v svoji glavi vse pobrkljano.
In ja, res je bilo tako. Prav je imel. Vse sem imela pobrkljano.
Po desetletjih tavanja v temi, sem nato dojela, da vedno, ko skrbim za druge in ob tem ignoriram samo sebe, moj notranji otrok čuti zapuščenost. Leta sem verjela, da me ljudje zapuščajo v zunanjem svetu, da sem žrtev okoliščin. Potem sem morala sprejeti dejstvo, da vse to počnem sama sebi.
Občutek zapuščenosti je bil moj notranji občutek.
Mislila sem, da so za moj občutek zapuščenosti krivi drugi, ker mi niso posvečali pozornosti, ker mi niso dajali ljubezni in potrditve. Potem sem spoznala, da občutek zapuščenosti ustvarjam sama, ker ignoriram samo sebe.
In sprejeti to dejstvo, se pomiriti sama s seboj ni bilo lahko.
Grizla bi, naredila bi vse mogoče, kupila bi si pot ven iz tega, če bi lahko. Vendar me je življenje vedno znova soočilo z nespornim dejstvom… ignoriram samo sebe.
Ne vidim sebe. Ne čutim sebe. Ne poskrbim zase.
Kako nenavadno je takole v nekaj stavkih strniti učenja desetih let. Ja, deset let je, kar sem s svojim notranjim otrokom začela komunicirati, kar sem jo ugledala v sebi. Vendar kljub temu, da sem svojo malo punčko v sebi prepoznala, še dolgo časa nisem hotela slišati tega, kar mi je govorila. Nisem hotela čutiti tega, kar je čutila.
Potem sem morala sprejeti, da sem zapustila samo sebe in da občasno to še vedno počnem.
Le, da me zdaj moja punčka spomni… glasna je, da ji prisluhnem.
Vendar še vedno boli.
Še vedno je surovo in kruto.
Še vedno čutim surovo ranljivost, ko se soočam z dejstvom, da zapuščam sebe. Še vedno.
Za odnos gre. Odnos s sabo. Odnos, ki ga razvijamo. Odnos, ki nas celi in zdravi.
In tega nihče ne more narediti namesto mene, namesto tebe, namesto kogarkoli.
Sebe vedno neseš s sabo, kamorkoli greš. Ne moreš pobegniti pred sabo.
Zato je morda najbolj modra stvar, ki jo lahko narediš, da sprejmeš sebe, točno tako kot si.
Ja, naporno je. Intenzivni dnevi so.
Vendar sem na koncu dneva vedno sama s sabo.
Pomirjena ali razburjena.
Nezadovoljna ali izpolnjena.
Izbira je na koncu vedno zgolj in samo moja.
Pa ti? Kako gre tebi?
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki se prebujajo v zavedanje, da so prerasle življenje, ki so ga živele do sedaj in želijo več od življenja. Ženskam asistira, da dvignejo svoj nivo samozavesti in zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si
3. 1. 2016 @ 18:03
Taja, pozdravljena!
Kako zelo poznam, kar opisuješ. Tudi jaz sem sebe ničkolikokrat povozila, postavila na zadnje mesto čakalne vrste, dokler nisem mogla več. Maske, ki sem se jih trudila vzdrževati drugim na ljubo so postale pretežko breme za izčrpano bitje, ki ni več imelo energije in ni dobilo ničesar več v zameno za svoj trud, ki je postajal vedno težji. In potem sem gledala druge ljudi okrog sebe in jim zavidala njihovo lahkotnost, energičnost, jaz pa sem se počutila kot priklenjena na velikansko železno kroglo, ki ji nisem znala uiti. In najhuje je bilo to, da, potem ko sem se na vse pretege trudila, da bi ustrezala drugim, so me na koncu prav oni označili za pleaserja, hinavko in lažnjivko. Potem, ko sem toliko sebe žrtvovala za ljubezen drugih, so prav ta trud obsodili. Bila sem raztrgana, izdana, osramočena, globoko ranjena. Potem se je začela noč moje duše, v kateri sem jokala, tipala, iskala, hodila in se zaletavala v stare prikazni znova in znova, dokler nisem naletela na magičen “urok”, v katerega polagam upanje za svojo rešitev. Kolikor sem ga do sedaj uporabljala, me je vselej rešil: kadarkoli se znajdem v neprijetni situaciji, stiski… , se spomin, da moram delovati iz “čistega srca”. Čisto srce ne prenese skrivanja, ne prenese notranjih napetosti, je odprto in iskreno – čisto. Z njim izražam svojo najglobjo resnico brez strahu, da bom zaradi tega ranjena, ker tudi tega čisto srce ne prenese, ampak teži k pomiritvi. Ne zavije se v zapredek bolečine, ampaj teži k jasnosti in videnju resnice. Čista resnica nikoli ne boli ampak zdravi. Je neskončen vir moči in miru in enostavno orodje za vsakršno situacijo. Glede na to, da sem ga odkrila šele pred kratkim, ga še nisem “preizkusila” v vseh situacijah, ki navadno ogrožajo moj duševni mir, a imam glede njega zelo dober občutek.
Upam, da sem morda pomagala še komu s svojo izpovednjo.
V novem letu pa veliko zdravja, sreče in osebnega miru. <3
14. 1. 2016 @ 13:35
Lea, hvala.