Ženska izdaja sebe…

…in se tega pogosto sploh ne zaveda.

Svet v katerem živimo izjemno ceni produktivnost, rezultate in dosežke. Ženske se od majhnega učimo kako delovati v tem svetu, ki pravzaprav zanika našo izvorno naravo. Nikoli nismo dovolj dobre, dovolj produktivne, dovolj pametne, pravzaprav se vedno znova primerjamo z moškimi. In vsakič, ko se primerjaš s svojim možem, fantom, sodelavcem ali prijateljem, izdajaš sebe, izdajaš svojo žensko naravo.

Ženske smo prepričane, da moramo, če hočemo v tem svetu uspeti dokazati da zmoremo – na moški način.
Pravzaprav je eno prvih sporočil, ki jih dobi poslovna ženska; ne bodi ženska.
Učimo se strategij, tehnik, delamo projekte, vodimo na moški način, si postavljamo cilje, poskušamo doseči zastavljene rezultate in vedno znova same sebe označujemo za lene, ko nam ne uspe doseči zaželenih rezultatov.

Brez dvoma drži, da nismo enake moškim in nikoli tudi ne bomo, kajti svet ni mišljen, da bi bile.

Zakaj? Moški in ženske smo si polarno nasprotje. Zakon magnetizma že ve, zakaj je pomembno, da imamo nasprotna pola, kajti le tako se privlačimo. Vse vemo, iz dnevne prakse, da če si močna, samostojna, če si »pomožačena« in vse zmoreš sama, če vedno znova svojim moškim sporočaš, da jih ne potrebuješ, da ne moreš imeti ob sebi »dedca«, moškega, ki je v svoji možatosti, ker se dva ista pola na magnetu lahko le odbije. To je fizika.

Brez dvoma imajo moški prednost, ko se v moškem svetu borijo kot moški. Ženske jim žal ali na srečo, to je stvar interpretacije, nikoli ne bomo enake. Ženska se v moškem svetu brez dvoma ne počuti tako domače kot njen moški kolega, ne glede na vso svojo prilagodljivost, ne glede na to, kako dobro znamo prevzeti pravila igre in ne glede na to, kako dobro mislimo, da nam gre. Dejstvo je, da ženska ne more biti moški.

In vse to naše gnanje za dosežki, da bi dokazale, da zmoremo, najbolj rani našo žensko dušo.
Dejstvo je, da vsakič, ko deluješ po »moško« izdaš sebe kot žensko. In govorim popolnoma iz lastnih izkušenj, kajti zame je bilo to teroriziranje, mučenje same sebe brez dvoma nekaj, kar me je dnevno puščalo izčrpano, nezadovoljno, neizpolnjeno in predvsem vedno znova prazno.
Ne glede na to, kako »dobre, »izjemne« in »svetovne« knjige, oblačila ali prehrano sem dala vase ali nase, čisto nič mi ni prineslo tega kar sem iskala… polnosti, izpolnjenosti.
Ja, priznam, za kratek čas sem se počutila kot da bi boga potegnila za jajca ali na vrhu sveta, vendar je bil zdrs v globino vsakič znova frustrirajoč.

Ne glede na vse tehnike, vse načine, ki sem jih poizkusila, da bi si »pomagala«, da bi se rešila tega občutka praznine v sebi, nikamor ni šel. In nadvse sem obvladala eno od strategij, ki jo opažam pri številnih ženskah… vedno znova sem si našla novo fascinacijo, ki je zapolnila moje življenje, da nisem čutila tistega podtalnega, nekje zadaj v možganih kljuvajočega občutka praznine. Saj poznaš sindrom sijočih predmetov, ki pritegnejo tvojo pozornost, ne!?

Trudila sem se, da bi bila to, kar nikoli ne bom … moški.
Namesto, da bi odkrile in izkoristile svoje danosti, svoje talente, se vedno znova poskušamo preoblikovati v nekaj, kar nismo. In za to plačujemo visoko ceno. Vse nas počaka in na plano pride, če ne prej, ko hormonski koktajl na prehodu v menopavzo razkrije naše sanje najstnice, neuresničene, nedoživete avanture. Ob vsem tem se prebudijo tudi vse zamere, vsa jeza, bes, bolečina zanikanosti tvoje ženske narave, kar žensko požene v neusmiljen vrtiljak občutkov krivde, pasivne agresije in bojevanja same s seboj.

Izdaja same sebe boli. In zato se pogosto skrivamo v otopelosti, kjer imamo občutek, da nam življenje teče izjemno, dokler ocean ne naplavi na površje zunanje izdaje, prevaranosti, zapuščenosti v obliki izgube partnerstva, službe, zdravja ali ljubljene osebe. Ko nam pridejo do živega čustva, se pogosto izgubimo v povodnji, ki se zgodi, ker ne znamo držati same sebe.

Ženske bomo izenačene z moškimi, ko bomo to, kar smo… ženske. V vsej svoji ženstvenosti. Z vsemi detajli in barvami svoje mavrice ženstvenosti, ki so nam pomembni, z vsemi svojimi čustvenimi izlivi, potrebo po komunikaciji in pravico do tega, da si vreme, da si raznolika, da si točno to, kar si.

Sodobna ženska mora ponovno prepoznati, da je element zemlje tisti, ki ji daje podporo, stabilnost, ki jo drži, vodi. Objeti mora svoje žensko telo in poskrbeti za svoje telo, za počitek, ki ga potrebuje. Prepoznati mora svetost svojega ženskega telesa, svetost maternice, te svete posode, ki jo drži in ki ji omogoči širjenje, rast in razcvet.

Objeti moramo sebe, točno take kot smo v tem trenutku. Namesto, da vedno znova izdajamo sebe, se moramo objeti, sprejeti in voditi s svojimi talenti, s svojo dragocenostjo.

V čem je ultimativni izziv?
Takrat, ko imaš končno občutek, da si ok, se običajno igra šele začne. Kajti, ko se ti pomiriš s seboj se utegnejo odzvati ljudje okoli sebe. Ko ti siješ iz sebe to kar si, predstavljaš izziv vsem tistim, ki tega v svojem življenju niso izbrali zase. Vsakič znova jih s svojo prisotnostjo opominjaš na to, da so v otopelosti, da ne živijo svoje svetlobe. In pogosto ljudje to rešijo s tem, da te poskušajo pomanjšati, ali nekako doseči, da se umakneš in skriješ sama.

Rada rečem, da priložnostim, v katerih bi lahko izdala samo sebe, ne moreš ubežati. To, da jih prepoznaš v svojem življenju in da veš, kako se soočiti z njimi, da znaš upravljati s svojo energijo, predvsem na čustvenem področju, je ključnega pomena. Zato namesto, da bežiš stran od sebe, namesto, da vedno znova izdajaš sebe, stopi direktno vase. Sprejmi sebe. Objemi sebe. Vse aspekte sebe.

Če si pripravljena izbrati sebe kot Žensko, te vabim v spletni program Objemi Sebe, več lahko prebereš tukaj >>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da je biti Ženska Darilo. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si