Ljubljanska Afna…

3 komentarji

Tako me je pred časom poimenovala ena od žensk, ki je prišla na druženje k meni. Nadaljevala je, da je očitno, da mi nič ne manjka, da se preseravam in govorim o stvareh, o katerih lahko razmišljajo samo ženske, ki jim nič ne manjka.

Globoko sem vdihnila in nekaj časa v tišini kontemplirala, kaj je najbolj modra stvar, ki jo lahko povem v odgovor.

“Morda je res videti, da sem Ljubljanska Afna, ampak v resnici nisem iz Ljubljane,” se začela. “Ja, rojena sem v Ljubjani in brezmejno sem hvaležna, da zdaj živim tukaj, vendar zelo dobro vem, kako je, ko si v majhnem kraju… drugačna.

Leta sem bila strelovod za mnoge, ki so imeli pet minut časa, da so mi povedali, da sem razvajena, da imam polno rit vsega in da je meni pač lahko, ker imam očeta tam, kjer je bil.

Malokdo je vedel, da sem imela za sosede župnišče, da k meni nihče ni prihajal na obisk, razen za rojstni dan, in da sem bila osamljena večino svojega otroštva. Tudi takrat, ko sem vsak dan v šoli poslušala kdo je bil pri komu na obisku in kaj so počeli, k meni ni hotel nihče.

Jezna sem bila na svojo mlajšo sestro, ker so ji bile dovoljene stvari, ki meni niso bile. Prvič sem šla v kino v osmem razredu. Videorekorder (za tiste, ki se spomnite, kaj je to bilo) smo dobili takrat, ko so že vsi v razredu imeli svojega. Računalnika nismo imeli tudi potem, ko je postalo to nekaj običajnega.

Številni so mi očitali, da mi v šoli učitelji gledajo skozi prste, nihče pa ni vedel, kako močno sem si prizadevala, da sem na eni strani dokazovala učiteljem, da sem pametna in na drugi svojemu očetu, da zmorem in da sem lahko odlična, ne glede na vse. Vem, da je moja marljivost in strast do učenja, ki je še vedno tista, ki me vodi vedno znova naprej, prišla iz tega, da sem se od nekdaj “rada” učila.

Seveda sem bila piflarka, kaj pa bi lahko bila drugega. In to, kar moj dragi danes imenuje “peer pressure” je bilo nekaj, kar sem poznala iz prve roke. Osnovno šolo sem preživela v nenehnem izpraševanju same sebe, kaj za vraga je narobe z menoj, da vedno znova cel razred ne govori z menoj.

Vse skupaj je ustvarilo to, kar me zasleduje še danes, da imam rada svoj svet in osamo, da se ne znam vesti v družbi in da se skrijem in naredim nevidno vedno, ko sem v večji skupini.

Samo Bog ve, kakšen stres zame predstavlja izpostavljanje. Ne, nočem biti vidna. Ne, ne maram izpostavljanja. In ob vsem tem se mi Vesolje reži v brk, ko me na svoji šahovnici postavlja v situacije, kjer vedno znova presegam svoje stare zgodbe, snemam video serije, predavam in delim svoja spoznanja z nekaj sto ženskami naenkrat.

Ne, tega, kar delam danes nisem hotela delati. Leta 2007 sem se svojim vodnikom, ki so me soočili s tem, da je moja pot povezana z delom z ženskami in partnerskimi odnosi, odkrito posmehovala in jasno povedala, da tega tudi v sanjah ne nameravam početi in da imajo napačnega človeka. Leto 2009 me je tako močno stisnilo v kot, da sem pristala, da grem po tej poti. Ne zaradi drugega, kot zato, ker sem reševala svojo lastno rit. V tej izbiri ni bilo čisto nič romantičnega.

Ko ti tvoje življenje začne razpadati, je pač čas, da dvigneš rit in se premakneš. Tudi, če to pomeni, da greš na področje, ki ga ne poznaš in ne maraš. Življenje me je naučilo, da je modro slediti navdihom, ki prihajajo od znotraj.”

Ja, Ljubljanska Afna (v slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da je afna ženska z nenaravno, izumetničeno zunanjostjo ali vedenjem)… ljudje vidijo lupino, vidijo embalažo in radi sodijo po tem, kar je videti navzven. “Celofan še vedno prodaja, tudi če je v njem zavit drek,” rada reče moja prijateljica.

Zase vem, da me je oblikovala bolečina, veliko nje. In ne glede na to, kako je bilo videti navzven, kljub temu, da mi v resnici ni nič manjkalo, nisem bila lačna, brez strehe nad glavo ali brez oblačil, sem bila osamljena, nevidna in vseskozi prepričana, da je z menoj nekaj hudo narobe.

Da sem danes tukaj, kjer sem, sem se morala v sebi spogledati z vsemi zanemarjenimi, nevidnimi in neprepoznanimi deli v sebi. Objeti sem morala svojo razvajeno pičko, mojo nevidno punčko, saboterja, žrtev, svojo ustrežljivko in reševalko.

Številni deli v moji notranjosti so potrebovali mojo pozornost in ljubezen, tudi Ljubljanska Afna, ki uživa v tem, da je urejena, naličena in nasmejana.

Vse to sem jaz.
Sem takšna, kot sem.
In največ dela imam sama s seboj kar sama.
Nikoli mi ne zmanjka materiala.
Vzljubiti sebe, se imeti brezpogojno rada, tudi takrat, ko gre vse po svoje in ko je videti, da bo vse razpadlo, je še vedno dnevno moj izziv.

Vendar plavam v tem oceanu življenja.
Učim se sočutja do sebe.
Brezpogojno sprejemanje same sebe, točno take, kot sem, je moja vsakodnevna praksa.

In z ženskami delim samo to, kar sem sama dala skozi.
Delim svoja spoznanja in svoje izkušnje.
Vem, kako kruto in brezobzirno je lahko življenje.
In vem tudi, da je vse tukaj ZAME.

Lahko vzamem lekcijo ali pa grem še en krog.
Zavezana sem temu, da svojo lekcijo vzamem v tem krogu.
In da v tem brezmejno uživam, namesto, da trpim.

Ker vem, da je v končni fazi vse zgolj izbira.
Moja izbira.

Pa ti? Kaj je tvoja izbira?
Boš šla še en krog ali boš to, kar si ustvarila zase, prepoznala in sprejela v tem življenju?

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da je biti Ženska Darilo. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si