Živeti na polno namesto zgolj životariti…

Leta sem se skrivala.
Če dobro pomislim, sem se skrivala desetletja.
Izmojstrila sem se v umetnosti skrivanja.

Ko so ljudje pogledali v moje življenje, niso videli kako sem skrila neprijetne in težke stvari pred svetom.
Želela sem, da bi verjeli v to, da držim vse niti v svojih rokah.
Da zmorem sama.
Da imam popoln zakon, popolne otroke, popoln posel, da je vse popolno.
Jaz sem verjela v to. Kupila sem svojo lastno zgodbo.

In nekje vmes sem pozabila nase. Izgubila sem samo sebe.
Pozabila sem na svoje sanje.
Moja prijateljica je to opisala zelo popolno – zaprla sem se v škatlico za vžigalice.
Zaprla sem svoje srce.
In nekako shajala.

Najbolj grozno pri celi stvari je bilo to, da sem, po vseh standardih družbe, imela vse, kar si sploh lahko želiš. Imela sem vse – odnos, otroke, hišo, avto, posel. Ampak mene ni bilo nikjer.

Prezaposlenost in hitrost življenja sta mi pomagala pri skrivanju. Da se s tem, kako se počutim in kje sem, sploh nisem ukvarjala. Nenehno sem bila v pogonu.

In vsaka mama ve, da to takrat, ko so otroci majhni, sploh ni nobena umetnost. Vstaneš, si na avtopilotu – delaš, delaš, delaš – in zvečer padeš v posteljo. Kot bi te nekdo zjutraj vklopil in zvečer izklopil.

In dokler se nisem ustavila, je vse štimalo.

Rada rečem, da sem bila prepričana, da hitreje, ko bom vozila, bolj bom polnila svoj tank, kar ni bilo res. Nekje v sebi sem vedela, da se izčrpavam.
Vendar se nisem ustavila, ker sem hkrati vedela tudi, da bo vse, česar nisem imela časa čutiti, prišlo na površje, če se ustavim.

In potem je prišlo leto 2007 in potovanje v Egipt.
Jesen je bila, kot letos. V tretjem poizkusu sem končno uspela priti v Egipt.
Zlezel mi je pod kožo.
In danes vem zakaj – ker sem končno upočasnila.

Leta sem skrbela za druge in sebe dala na zadnje mesto. Verjela sem, da je to, da se odpovem sebi, plemenito.

V Hurgadi sem skozi pogovore o ženstvenosti uspela prebuditi tisti speči del v meni, ki je hrepenel po tem, da bi bilo zame poskrbljeno.
Prebudila sem svojo Trnuljčico.

Zadelo me je na polno, vendar takrat še nisem vedela, kaj.

In ko sem prišla domov, je bilo, kot bi mi nekdo odgrnil zaveso, ki je bila leta zagrnjena.
Naenkrat sem ugledala, da živim življenje, ki ga ne želim živeti.
Lahko sem si ogledala vse, kar ni bilo tako, kot bi si želela.
Nisem več hotela nazaj v stare tire in hkrati nisem znala drugače.
Če sem se prej trudila, da sem ustvarjala popolno podobo, sem tisto jesen spustila vse niti iz svojih rok.

In tako sem se neko jutro zbudila ob svojem moškem, ko me je zadelo na polno, da sem bolj moškinja od moškega samega.
In občutek ni bil dober.
Najraje bi pobegnila.
Se vdrla v zemljo.

Poznaš tisti občutek, ko stojiš pred ogledalom v svoji kopalnici in nimaš pojma kdo je oseba, ki te gleda nazaj?

Ja, trudila sem se biti ženska, vendar v resnici pojma nisem imela, kdo sploh sem!?

Kdo si?
Kdo si in zakaj si sploh tukaj?
To so bila vprašanja, ki so vznikala v moji notranjosti.
In nanje nisem imela odgovorov.
V meni je zevala praznina.
Izpraznjenost.

In v to praznino je leta 2009 zarezalo – bom ostala ali grem?
Po 15 letih skupnega življenja sva bila na razpotju.
Danes razumem, kako iz svoje notranje praznine nisem znala in nisem mogla ponuditi ničesar, kar bi bilo lepilo za katerikoli odnos v mojem življenju.

Pogosto sem bila nerazpoložena. Sitna. Včasih nesramna. Agresivna. Drugič cinična.
Bilo mi je vseeno.
Hrepenela sem po času, ki bi ga imela samo zase.
Druženje z ljudmi, ki so mi bili blizu, je od mene terjalo preveč energije, zato sem se raje držala sama zase.
Stvari so bile enostavno preveč intenzivne zame.
Odnosi so bili prenaporni.

Soočena z izčrpanostjo, globoko bolečino in sveto jezo sem bila soočena z nečim, kar ima danes ime – izgorevanjem.
In zabredla sem zelo globoko.

Vendar je morda ravno to rešilo kar se je rešiti dalo.
Bila sem v tisti fazi izgorevanja, ko nihaš med pretirano aktivnostjo in izčrpanostjo.
Ko vsake toliko udarijo občutki popolne ravnodušnosti. In spet drugič v nihanju razpoloženja začutiš tisto evforijo, ob kateri si mnenja, da lahko rešiš cel svet.

In tako sem se odločila, da ostanem.
NE zaradi drugih. Zaradi sebe.

Tisto jutro, ko sem stala v svoji kopalnici in v ogledalu gledala tujko, sem dojela, da je na meni, da odkrijem kdo sem.
In kaj je tisto, kar me tako zelo boli.
Vedela sem, da sem edina oseba, ki lahko v zvezi z vsem, kar sem čutila v sebi, nekaj naredi.
In vedela sem tudi, da sem v riti.

Razpad odnosa me je odprl. Moj oklep je razpadel.
Tako kot poje Leonard Cohen; “There is a crack in everything, that’s how the light gets in”.
Ta razpad je postal moj preboj.

Pojma nisem imela kam se podajam in kaj bo nastalo iz vsega.

Če bi me kdo takrat vprašal, kaj si želim in kaj potrebujem, bi mu naštela kaj si želim za otroke, za moj posel in za odnos. Mene ni bilo.
Odnosi so bili vir mojega stresa in hkrati bi naredila vse zanje.
Hkrati pa sem pozabila na najpomembnejši odnos mojega življenja – odnos s seboj.

To česar nisem vedela še leta po tem razpadu je, da sem bila zasvojena s stresom.
Stres je bil moja droga.
In stres sem ustvarjala s pretirano dramo v odnosih, pretirano skrbnostjo, žrtvovanjem za druge, ugajanjem in prilagajanjem. Bila sem ponosna na svojo prezaposlenost, ker je bila v mojih očeh odsev uspešnosti.
Storilnost je bila dolgo eden od mehanizmov, kako sem merila svoj uspeh.

Dokler nisem dojela, da mene v mojem življenju sploh ni.
Da ne obstajam.
In to je zarezalo globoko. Vse do živca.
In me prebudilo z vso surovostjo v zavedanje, da sem edina oseba, ki v zvezi s tem lahko nekaj naredi.

In danes sprašujem tebe: Si upaš pogledati v svoje življenje in kje sebe daješ na zadnje mesto?
Se skrivaš, kot sem se skrivala jaz?
Kaj so tvoje sanje?

Imaš tudi ti trenutke, ko stojiš v kopalnici in ne veš, kaj bi sama s seboj?
Se gledaš v ogledalo in ne prepoznaš odseva, ki te gleda nazaj?

To kar je del moje poklicanosti in kar srčno želim zate je, da prepoznaš svojo dragocenost, veličastnost, magičnost dejstva, da si Ženska.

Kaj te osrečuje?
Kaj te radosti?
Kaj te polni?
V čem uživaš?

Želim te spomniti na tvoje sanje. Na to, kar te radosti.
Leta 2010 sem imela vizijo, da bi spremenili svet dobesedno čez noč, če bi vsaka ženska postala najsrečnejša ženska na svetu. In danes vem, da je srečna in zadovoljna ženska tista, ki spreminja svet. In to želim zate.

Nič več skrivanja.
Nič več ‘V redu sem.’, ko v sebi čutiš, da umiraš na obroke.
Želim, da živiš.
Živiš na polno.

Si zraven?

V premiku iz preživetja v razcvet…

Vabim te v skupnost Varuhinje Ljubezni.
V spletni tempelj, kjer so na voljo članki, pogovori, rituali in več o tem kaj narediš takrat, ko se prebudiš v zavedanje, da si prerasla življenje, kot si ga živela do sedaj.
Kaj je naslednji korak?
Pofočkaj se >>>tukaj<<< in ostani v stiku z mano.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako lahko začneva soustvarjati življenje, za katero si se rodila, da ga živiš in se mi pridruži v spletnem druženju Ženski Val Kreacije. S teboj bom delila, zakaj je tako zelo pomembno, da že zjutraj zajahaš ta val, ki te vodi skozi tvoj dan. Ženska je ciklično bitje. Je bitje procesov. Potrebuje čas. Potrebuje čas zase. Da se uglasi s svojo žensko esenco. In pogosto si tega časa ne podari. To številne ženske vodi v izgorevanje, jih pušča nezadovoljne, neizpolnjene in vedno znova prazne. V spletnem druženju Ženski val Kreacije bom s teboj delila prvi korak, ki ga moraš narediti, če prepoznavaš, da si na poti v izgorelost, izgorevaš ali v sebi čutiš, da si izčrpana, utrujena, jezna in v bolečini. S teboj bom delila zakaj in kako izgorevaš in kaj lahko v zvezi s tem narediš.

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.