Poslanstvo

PainPleasure_Nithyananda

Odpuščanje vs. Sprejemanje

O odpuščanje je bilo veliko napisanega in dolgo časa sem o odpuščanju strastno govorila tudi sama, dokler ni tako kot pri mnogih drugih stvareh na površino prišlo razumevanje, da je odpuščanje povezano s paradigmo delovanja. Bila sem zeeeelo presenečena in hkrati sem dojela kako na subtilne načine ohranjamo paradigmo delovanja, brez zavestnega zavedanja. Pa se potopimo v Bit.

Psihologi radi rečejo, da če nekomu ne zmorete odpustiti, to še ne pomeni, da ne morete iti naprej v svojem življenju. Ne glede na to, da s seboj prenašate zamero in grenkobo. Res je, da sčasoma izgineta s površja zavesti v nezavedno, vendar ne bosta nikoli sami od sebe prešli, in bosta sem ter tja spet priplavali na površje in vas spomnili na nedokončane posle. In ta občutek izdaje se usede globoko v naše nezavedno, skupaj z zamerami, občutki zlorabljenosti, ranjenosti, zapuščenosti in ker je bolečina pogosto preplavljujoča je videti, kot da je najboljša strategija otopelost. Vendar se nam v življenju vedno znova zgodijo dogodki ob katerih se spomnimo na parajočo bolečino izdaje in ponovimo celoten proces, ter s tem krepimo svojo ranjenost.

In potem se prepričamo, da je potrebno nekomu odpustiti in naredimo vse potrebno, kar mislimo, da je potrebno, da bi lahko odpustili. In vendar globoko v sebi vemo, da smo izdali sami sebe, kajti čeprav se prepričujemo, da zamera ni v skladu z našo dobroto, vemo, da je grenkoba še vedno globoko v naši notranjosti. In potem prepričujemo druge, pogosto zelo strastno, da seveda smo odpustili, kaj pa da on misli, ker mi se zavedamo in vemo, da je odpuščanje nujno potrebno, če želimo na svoji poti rasti.

In tako pridemo do še večje težave v svoji notranjosti, kajti zdaj se zavedamo, da ni modro, da udrihamo po drugih in se pritožujemo nad njimi, ker če smo jim odpustili, to pomeni, da se ne smemo nad njimi pritoževati. In začnemo tiranizirati sami sebe navznoter. Sama temu pravim, da se pribijamo na križ vedno znova in znova in s tem vedno znova izdajamo sebe, zanikamo sebe, se ranimo, se zapustimo in se spravljamo v to isto otopelost. In pridemo na sijajno idejo, da moramo zdaj pa odpustiti sebi, za vse kar si počnemo.

In tako pričakujemo od sebe, da bomo naredili nekaj v zvezi s to izdajo, zamero, grenkobo, ki jo čutimo v sebi. Ljubosumje, občutek prevaranosti, zapuščenosti, ločenosti so občutenja, ki so del naših otroških strategij, ki jih s seboj nesemo v odraslo dobo, če se z njimi ne soočimo in jih objamemo v sebi. V paradigmi delovanja je potrebno v zvezi z njimi nekaj narediti, v paradigmi Biti pa enostavno samo so. Lahko jih izberete iz svoje obilne notranje knjižnice občutkov ali pa ne. Da pa bi lahko izbirali zavestno, se je potrebno s temi silovitimi in globokimi čustvi soočiti, da raztopimo ujeti naboj v njih. In za to je včasih potrebna obilna mera poguma, da jih v polnosti doživite, namesto da jih zavračate in od njih bežite. Kadar se jim hočete izogniti, se v vas naseli strah, ki počasi zastruplja vaše življenje. Resnica je, da sami ustvarjamo svojo realnost s svojimi izbirami. Dokler se ne soočimo s svojimi ranami, nimamo izbire. Pika.

Smo namreč na avtopilota, kajti naš notranji otrok namesto nas izbere strategijo s katero se odzovemo v skladu s svojimi otroškimi ranjenostmi. Precej divje, ko opazuješ kako to deluje v praksi, vendar lahko iz lastne izkušnje potrdim, da je soočenje s svojimi otroškimi strategijami ena izmed ključnih stvari na poti naše rasti. Da jih začutimo, da ostajamo odprti v ljubezni tudi takrat, ko bi se ženske najraje zaprle v svojo školjko in moški pobegnili stran od stresa življenja. Izziv odprtosti v ljubezni je ključen tako v težkih kot prijetnih situacijah, da enostavno SI. Rast vključuje sposobnost čutenja, da čutiš čustva, da vstopiš vanje, v taka kot so, brez da jih poskušaš odgnati ali spremeniti, da se premakneš skoznje in ostajaš odprta v ljubezni, kot ljubezn. Uau.

In to je točno tisto, kar na srečanjih Objemi otroka v Sebi naredimo. Soočimo se s svojimi strategijami, spoznamo polarnost na drugi strani, ki jo podpira v njenem obstoju, obe uravnovesimo, se soočimo z njima in ju sprejmemo ter tako prestavimo v srce. Na ta način sem sprejela številne svoje strategije, načine delovanja, s katerimi sem se desetletja borila in jih hotela spremeniti ali pa sem se jim izogibala in jih skrivala pred seboj ali se delala da jih ni in kot noj svojo glavo potiskala v pesek.

Odpuščanje je stvar delovanja, kajti ali pričakujemo od drugih, da bi nam morali odpustiti ali pa pričakujemo od sebe, da bi morali odpustiti drugim ali sebi. Nekaj je treba narediti, da bi lahko odpustili. Sprejemanje na drugi strani pa samo JE. Nič ni treba narediti, da bi bil sprejet, prav nasprotno, če ne sprejmeš sebe, te tudi drugi ne bodo sprejeli točno takega kot si. Nesprejemanje vedno kaže ogledalo nam samim, kje se zavračamo v sebi. In v zvezi s tem ni treba nič narediti, samo sprejeti. Samo Biti. Čisto enostavno, ne?

No, ne ravno. Kajti veliko ljudi ima izjemne težave s sprejemanjem, sploh s tistimi stvarmi, ki so najbolj boleče v njihovih življenjih. In verjemite mi, da sem se izmojstrila v tem. Vem, začutim, kdaj in kje sem v uporu ali v zanikanju, kje tičim glavo v pesek je malce težje opaziti, vendar imam okoli sebe krasne pomočnike, ki mi vedno znova pokažejo, kje sem se zataknila. In sprejemam sebe. In sprejemam druge. In sem sprejemanje. In sem ljubezen. In to ni enkratno dejanje, to je dnevna praksa.

In to je paradigma Biti, to je paradigma v kateri ljubiš sebe, neguješ sebe in si dopuščaš vedno znova da si avtentičen, pristen Jaz, tak kot si. Poznavanje Notranjega Diamanta je en del in Ljubi Sebe je drugi del, ki je potreben in pomembne zato, da v polnosti sprejmemo in objamemo sebe tako kot smo.

Želim krasen vikend in obilo sprejemanja.

Namarie, Taja

colored-stars-in-space

Zasij kot Diamant, poje Rihanna

Naše nezavedne strategije nas zakrčijo v vloge, ki jih igramo. Ko vprašam ljudi kdo so, mi pogosto začnejo naštevati svoje vloge, v katere so udomačeni; mama, žena, ženska, … Vloge, ki smo jih “oblekli” so nam postale pretesne in čas je, da jih slečemo. In to slačenje starih oblačil je lahko stresno in ja, je pogosto strašljivo, vendar stare stvari moraš prepoznati, jih sleči, da bi lahko oblekel nova oblačila. Pred nami je leto levitve, pravzaprav smo že dodobra zakorakali vanj, sleči je potrebno pretesno kožo in dopustiti, da nam zraste nova.

Da bi se lahko premaknili nazaj v svojo avtentičnost, v pristnost svoje duše, se moramo premakniti onkraj starih strategij, kajti ne moreš se premakniti v ranjivost, v avtentičnost, v svoj notranji rezervoar življenja, če si ne zaupaš, če se ne počutiš varnega. Vaš notranji otrok poskrbi, da se počuti varnega pogosto tako, da sega v zunanji svet in išče “starša”, ki bi mu pomagal, da bi se počutil varnega v sebi. Vse rane, ki jih “hranite” v sebi v tem delu notranjega otroka, vam preprečujejo, da bi se premikali s tokom življenja, kajti gre za čeri vašega oceana na katerih se vedno znova in znova razbijete. Pomembno je, da te čeri v sebi spoznate, se pomirite z njimi, kajti nikamor ne bodo šle in nijih več mogoče skriti pred seboj.

V tem času izzivov je ni bolj pomembne vloge v vašem življenju, kot je jasnost glede vašega življenjskega poslanstva. Zakaj? Ker je to kompas, ki vas vodi po vodah vašega notranjega oceana. Poslanstvo daje vašemu življenju kontekst, omogoči vam, da bolj jasno prepoznate, nezavedne strategije v akciji, ki niso v podporo vašemu poslanstvu, pomaga vam, da vidite čeri in nizke vode v svojem notranjem oceanu. Poslanstvo te navdihne, da si več kot le svoja zgodba, da presežeš svoje strategije v sebi. In to ni enkratno dejanje. Gre za vsakodnevno izbiro preseganja samega sebe. In da bi lahko živeli svoje poslanstvo se moramo biti pripravljeni soočiti z resnico.

Seveda poznate slavno izjavo Jacka Nickolsona iz filma A Few good men; You wanna the truth? You can’t handle the truth… Hočeš Resnico? Ne zmoreš prenesti Resnice!.

Se lahko soočite z resnico v sebi? Z resnico, da izdajate sami sebe, zatirate sami sebe, zanikate sebe in svoje talente in sposobnosti, ki so v vas, da zlorabljate sebe, da se podrejate drugim, da bi ugajali, resnico, da zapuščate sami sebe ko vedno znova rečete ja stvarem, ki jih ne marate in se ločujete od sebe, da bi lahko preživeli v svetu, v katerem z resnico ne znamo rokovati in je ne prenesemo. Večina ljudi danes ne zmore prenesti Resnice. Preveč boleče se je soočiti z Resnico. Zato imajo raje mehke blazinice, na katere se občasno naslonijo, stvari, ki začasno omilijo bolečino, “duhovne” aspirine, ki pobožajo dušo in začasno skrijejo strup, ki razjeda to isto dušo odznotraj. In vendar je Resnica edina vstopnica v avtentičnost. Iskrenost s seboj prinaša bolečino, ko se zaveš kje ustrezaš svoji osebnosti, svoji personi, svojemu Egu in nisi resničen s seboj. Tale pomlad nas slači, slači naše maske, slači naše ščite, odstranjuje školjko, ki smo jo zgradili okoli sebe, da bi zaščitili svojo “mehko” notranjost. Poskušamo ustvariti občutek varnosti od zunaj, umetno in si vedno znova lažemo.

Ko so se sesule moje “sanje” sem ugotovila, da sem sanjala iluzijo, majo moje Osebnosti, moje persone, ki si je želela sijoče, pomembne vloge, prepoznavnosti in slave. POčasi sem začela razločevati kaj si resnično želi moja Duša. Kaj so moje srčne želje in jih začela živeti. Srčne želje moje Duše so biti ljubezen, živeti Ljubezen in ljudi okoli sebe prebujati v resnico, da Ljubezen preobraža svet in da smo vsi ljubezen. In razsodnost je ključna, ko želiš razločiti plev osebnosti od semena duše. Kaj hranite v svojem življenju? Osebnost in Ego, svoj nižji jaz ali Dušo in svoj višji jaz? Ne gre za to kaj mislite, temveč kaj resnično izbirate, kam teče vaša energija, kje imate rezultate?

Kdaj bomo postali iskreni sami s seboj? Kdaj si bomo priznali, kaj je resnično, kaj je res srčno naše in kaj je blef, igra, ustrezanje drugim, ugajanje? Čas je povozil kopije. Čas je za Originale. Čas je, da odkriješ svoj notranji Original. Bo bolelo? Verjetno. Bo naporno? Verjetno. Treba se bo soočiti z vsemi petimi ranami, kje ste se izdali, se zanikali, se zlorabili, se zapustili, se ločili od sebe. Je vredno? Vedno. Kaj vam bo prineslo? Vse kar si srčno želite. In resnično dosežete lahko samo vse tisto, kar je v skladu z vašimi srčnimi željami.

Kajti ko smo pripravljeni in voljni, da se soočimo s tem kar najbolj boli v nas, stopimo v resnično notranjo moč. Takrat se resnično osvobodimo. Zakaj? Ker ko stopiš v svoj notranji temelj, v svoje jedro in objameš to kdo v resnici si, si svoboden. Svoboda ni v tem, da imaš stvari, da imaš denar, da imaš… svoboda je v notranjem vedenju, v modrosti, s katero prideš v stik, s to neustrašnostjo v sebi, kjer veš, da tudi če te življenje preizkusi in ti vzame vse, imaš v sebi svoj notranji diamant, svojo modrost, in boš vse zgradil še enkrat, in še enkrat, in še nekrat. Gre za tisto jedro, tisto neomajno resnico, ki je v sami srčiki, v samem centru Tebe, ki ve, da si Večen, da si Enkraten, da si Dragocen, da si Unikat, da si Original in ne kopija.

Da bi lahko živeli svoje poslanstvo moramo najti svojo notranjo Resnico. In seveda, ko se odpremo navznoter najprej naletimo kje vse nismo v skladu s svojim poslanstvom in ga ne živimo, kajti večina ljudi živi v zgodbi, v drami, ki jim ne služi.

In vendar Ti si Darilo svetu in ljudem sveta. Ti si Darilo in to darilo moraš živeti, da je v služenju svojemu namenu. Hrepenenje, da bi se predali svojemu poslanstvu v ljudeh raste in se krepi in ko tega ne moremo, smo v agoniji. in vendar tvoje poslanstvo ni delo, služba, nekaj, kar dosežeš. Tvoje poslanstvo nikoli ni to, kar misliš, da je, je to kar čutiš da je. Poslanstvo ni natančen zemljevid kako iz mesta A priti v mesto B. POslanstvo je izpolnjenost, ki jo čutiš in ki usmerja tvoje akcije k izražanju svojega notranjega diamanta. Ko siješ iz tega svojega notranjega diamanta. Živeti svoje poslanstvo pomeni, da SI poslanstvo. Poslanstvo je živeti svoje darilo v polnosti vsak trenutek. Je dajanje svoje prisotnosti v služenju božanskemu. Ko poznaš sebe, Ljubiš sebe in Si to kar si. In to je vodilo preročišča v Delfiju, je zapisano nad vrati v preročišče; Know thyself, Love thyself, Be thyself.

Kako se premakniti v svojo Resnico? Sooči se z vsem, kar ni resnično v tebi, s svojimi strukturami, s svojim notranjim otrokom in njegovimi ranjenostmi, ki še vedno ustvarjajo tvoje odzive v svetu. Spoznaj svoje poslanstvo, svoj notranji diamant in ga izbiraj vsak trenutek znova. Izbiraj to, kar je pristno, iskreno, tvoje.

Bodi kar si, bodi božanski/a!

Namaste

Taja Albolena

P.S. Vabim te na srečanje Objemi Otroka v Sebi! kjer se soočamo in uravnovešamo vseh pet ranjenosti, ki jih nosimo v sebi. In če želite vodstvo kako spoznati svoje poslanstvo, se mi pridružite na vikend druženju Ljubi Sebe – Zasij kot DIamant!

In za navdih poglejte video RIhanne, kajti res smo lepi kot Diamanti. Imate oči, da se ugledate? Jaz vidim tvoj DIamant!

diamond

Kako odkriješ svoje življenjsko poslanstvo?

Samo dva načina sta, kako nekdo stopi na pot odkrivanja Sebe .. prvič ali išče globlji pomen v življenju, nekaj več kot le preživetje iz dneva v dan ali drugič se mu zgodi nekaj dramatičnega in mu razpade vse kar je znanega. Sama sem rada rekla svojim prijateljem, ko sem prvič stopila na svojo pot, da naj je raje ne iščejo, če niso pripravljeni celostno stopiti nanjo, kajti dejstvo je, da se ti življenje res lahko obrne v zelo nezaželeno smer, če stopiš na svojo pot in potem hočeš nazaj ali dol z nje in nočeš iti do konca. Zakaj?

Dokler živiš v sanjah, ki si jih ustvaril skozi udomačenost, ti nič ne manjka. Četudi stvari niso idealne, se le medlo zavedaš nelagodja. Dogovori, ki jih imaš z ljudmi v svojem življenju so kot opiati, ki ti onemogočajo, da bi prepoznal, da v resnici trpiš. Otopelost je blaženost za množice, kajti ko si v otopelosti, ničesar ne čutiš. In v otopelosti imaš občutek, da je vse ok. Vsaj približno.

Ko pa stopiš na svojo pot prebujenja se najprej prebudiš v svojo bolečino. Vse kar si v otopelosti uspešno zadrževal pod preprogo, daleč od oči in ušes, sedaj pride na površje in želi tvojo pozornost. Kar naenkrat vidiš vse načine, kako mučiš samega sebe, kako se izdajaš, zlorabljaš, raniš, se ločuješ od delov samega sebe in vse to povzroča nemalo bolečine. Vidiš svojo omejenost, kako se siliš v omejenost, naenkrat se ti razkrije drama življenja in vsa področja, kjer nisi srečen. Da bi lahko vstopil v svojo celovitost, se moraš najprej soočiti z bolečino, ki si jo kopičil v sebi. To je nekaj, čemur se želimo vsi izogniti. Ljudje bi raje šli spodaj ali zgoraj, levo ali desno, samo ne direktno skozi. Zakaj? Ker boli.

Vendar je to pot, ki smo jo ustvarili sami zase in v sebi imamo moč, da bolečino presežemo. Kar sem na svoji poti skozi svoje trnje odkrila je, da ničesar ne morem spremeniti. Ne da se zradirati stvari, ki so del mojega energijskega ustroja, ne morem zamenjati vzorcev in spremeniti stvari na površini. In ko govorimo o odpuščanju pojma nimamo o čem sploh govorimo, ker je sama paradigma odpuščanja povezana z nečim ali nekom zunaj nas. In ničesar se ne da narediti zunaj nas. Resnično odpuščanje je popolno sprejemanje, ko te nič ne zapusti, temveč se integrira v tvojem energijskem polju. Da bi lahko presegel samega sebe, moraš stvari sprejeti in karkoli si želiš to resnično želeti, iz srca. In najboljša pot vodi direktno skozi. Strast je tvoja vodnica na poti in strast je tista, ki te pelje skozi trnje do zvezd. Dokler je ne odkriješ in je vzameš za zaveznico, ti na poti vedno znova zmanjkuje goriva, da bi nadaljeval po zastavljeni poti.

Vedeti morate, da ste leta in leta, desetletja ustvarjali programe v katere ste udomačeni in so del vašega živčnega sistema. Ti programi so utirjeni in delujejo avtomatsko. Te stare strukture v sebi nosijo ogromno vaše energije in zato je pomembno, da se nehamo z njimi boriti, kajti v teh bojih izgubljamo ogromno energije. Verjetno poznate vsaj eno borilno veščino, ki uči, da pri borilnih veščinah ne gre za direkten spopad, resnični mojstri znajo preusmeriti toke energije. Ustvarijo nove poti, nove realnosti.

Realnost, kot jo poznate zdaj nadzirajo vaše percepcije, vaši pogledi na svet, vaša očala, skozi katera opazujete svet. In vašo percepcijo nadzoruje sistem prepričanj, vaša udomačenost, kako naj bi stvari potekale. In ta prepričanja so povezana s preteklostjo, z vašo zgodovino. Kajti en del možganov, ki ga imenujemo hipocampus je odgovoren za ustvarjanje asociacij in vse, kar se nam dogaja po notranji avtomatiki asociiramo s preteklimi dogodki. Če samo malce diši po stari travmi, tudi slučajno nočemo blizu.

Večina učenj v sodobnem svetu pravi, da moraš spremeniti svoja prepričanja in s tem spremeniš svoje misli, to vpliva na akcije, ki jih delaš in avtomatsko dosežeš to kar želiš. In zakaj potem nismo vsi uspešni in imamo vse kar si želimo, če to resnično drži? Pravzaprav vem zakaj. Ker se zataknemo. In zataknemo se v zelo pomembnem aspektu v enačbi, ki se mu reče UTELEŠENOST. Biti v telesu in čutiti je ključ za uspešnost.

Vendar se tukaj pojavi majhna težavica. Če si otopel in zaprt, potem nočeš čutiti. Kako potem premostiš to majhno težavico, da nočeš čutiti? Težko. Zato je večina zataknjena. Čutenje je ključ.

Premakniti se moramo onkraj strategij, ki smo jih oblikovali, ko smo bili še majhni otroci, kajti po 7 letu začnejo naši možgani vse kar se nam dogaja asociirati s preteklimi izkušnjami. Odkrivanje notranjega diamanta, svojega poslanstva je povezano s čiščenjem starih dogovorov, v povezavi s tem, kdo si. Razkriti moraš svojo strategijo udomačenosti po kateri deluješ v svojem življenju, da bi se lahko uglasil s svojo resnično izvorno esenco. Mnogi menijo, da so uglašeni s svojo esenco in vendar delujejo iz svojih strategij. Strategije so fiksni energijski vzorci, ki smo jih prevzeli v najzgodnejšem otroštvu in so postali osnova našemu občutku varnosti. Naš notranji otrok je tisti, ki nam daje občutek varnosti ali pa čutimo negotovost in iščemo varnost zunaj sebe, če je ta del nas v stresu. Kot otrok si prevzel svojo temeljno strategijo ker je delovala in ko si odraščal je to postala tvoja utirjena navada. Strategija je vedno bolj omejevala tvoj energijski potencial in ti je preprečevala resnično rast in zorenje. Zato rada rečem, da mi gre včasih na bruhanje, ko opazujem kakšen otroški vrtec se gredo politiki, kup otrok, ki niso prerasli svojih strategij in se užaljeno prepirajo, ugajajo drug drugemu, kontrolirajo ali pa ustvarjajo zmedo. Vse to so strategije notranjega otroka, da dobi pozornost in ljubezen, ki jo potrebuje.

Da bi resnično objeli svoje osebno poslanstvo, življenjsko poslanstvo, se morate premakniti onkraj teh temeljnih strategij. Vendar so te strategije močno vpete v tkanje vaše Biti, ker jih že tako dolgo uporabljate, zato je včasih resnično težko ugotoviti kakšne so. Namesto, da nezavedno živite iz strategij vaših mask in persone, je ključ v zavestnem izbiranju svojega poslanstva, življenjskega namena.

Zakaj še ne veste, kaj je vaše življenjsko poslanstvo? Razloga sta zopet dva, ali nikoli niste pogledali ali pa nočete vedeti, ker bi to pomenilo, da bi morali prevzeti polno odgovornost za svoje življenje. Resnica je, da velika večina ljudi raje ostaja v rahlem nelagodju otopelosti, ko lahko druge krivijo za to, kar se jim dogaja v njihovih življenjih, kot pa da bi prevzeli polno odgovornost za nelagodje vedenja, da ne živiš svojega najvišjega potenciala.

Vedno imamo izbiro. Nihče nas ne bo prisilil v to, da živimo svoj najvišji potencial, svoje poslanstvo. Svoje poslanstvo morate aktivno izbrati, preden ga lahko živite v svojem življenju.

Vendar je ravno življenjsko poslanstvo tisto, ki vse stvari v tvojem življenju postavi v kontekst. Da ti razsodnost, da vidiš kdaj slediš željam svoje osebnosti, svojega malega jaza in kdaj si resnično uglašen s svojo esenco, s svojim višjim jazom. In da bi lahko živeli svoje poslanstvo, je prvi korak, da smo se pripravljeni soočiti z resnico. S svojo resnico. Ko poznaš svoje poslanstvo je to kot sidro, ki te drži na tvoji poti, da živiš svojo božanskost v polnosti vsak trenutek.

In če potrebuješ usmeritev na svoji poti je DivineLife Blueprint lahko tista izbira, ki ti pomaga odkriti kaj je tvoj notranji diamant in kako ljubiti sebe v polnosti, se premakniti skozi svoje ovire, jih preseči in izbirati v skladu s svojim življenjskim poslanstvom.

Kajti tista resnica, ki sem jo izvedela dolgo po tem, ko sem prišla v stik s knjigo Skrivnost in jo je razkril DeMartini, ki je sodeloval pri filmu in knjigi je, da v življenju dosežeš samo tisto, kar je v skladu s svojim življenjskim poslanstvom. Dokler ne veš, kaj je tvoje poslanstvo, težko svojo ladjo usmeriš v svoje pristanišče in običajno po oceanih vozimo v krogih, ker nimamo naravnanega svojega notranjega kompasa.

Namesto da poslušate svojo osebnost, ki bi imela sijoče, modne, trendovske stvari, ker hoče biti pomembna in najboljša in sploh prva in kul, je morda res čas, da pogledate, kaj je za vas pripravila vaša duša in kaj je vaš notranji diamant, ki čaka, da ga razkrijete in zloščite. Pripravljeni … tri, štiri, zdaj …

Uživajte. In resnično izjemne teden vam želim.

Taja Albolena

P.S:: Če vas zanima več o Notranjem Diamantu, odkrivali ga bomo v vikend druženju Ljubi Sebe, 13. in 14.4.2013

 

diamond

Izgubljena sem in tavam v temi…

To je ena najpogostejših izjav, ki prihajajo do mene v zadnjem času. Ljudje obupujejo in se pogosto vdajo v svojem življenju. In vendar je fascinantno dejstvo, da smo ćloveško bitje in ne deloje. Tukaj smo, da bi živeli in ne životarili. Življenje je darilo, ki nam je dano kot vozilo, v katerem naj bi sebe izrazili kot avtentično bitje, to kar smo. Tukaj smo, da delimo z ljudmi in svetom svoje darilo.

Seveda se vsi strinjamo s tem, da živimo v intenzivnem času. In ta intenzivnost v nas na plano prinaša vse notranje smeti, vse izzive, ki jih imamo na poti do tega, da resnično zaživimo avtentični jaz. In ja, mnogi so izgubljeni, tudi sama sem bila izgubljena, zelo. In to v času, ko so mi zaradi drugih stvari skoraj vsi obrnili hrbet. Pisalo se je leto 2009, ko sem sedela na tleh v svoji dnevni sobi in obupavala nad sabo, svetom, vsem kar se mi je zgodilo. Bila sem izgubljena, popolnoma. Ravnokar sem sestopila s poti nekoga drugega in pojma nisem imela, kje je tista moja pot. Mislila sem, da je to tisto pravo, pa sem še enkrat ugotovila, da ni. Da sem spet v nekomu prepoznala delčke sebe in mu sledila v upanju, da bom našla samo sebe. Vem kako je, ko pešačiš po svoji notranji puščavi in obupano iščeš nekoga, kogarkoli, ki bi ti znal povedati kam pelje pot do vode.

Dojela sem, kako pomembno je, da veš kdo si, kaj je tvoj notranji temelj, ker če tega ne veš, te bo življenje pripeljalo do točke, kjer se bo nekaj končalo; odnos, služba, kjer se pojavi bolezen, nekaj kar nas pretrese do temeljev in nas prisili v to, da se soočimo sami s seboj. To je bila moja praksa, vrsto razpadov, bolečine, trpljenja, ker se nisem znala ljubiti in negovati in sem samo sebe kar naprej trpinčila, da bi končno dojela bistvo. Lahko se nam premik zgodi takrat, ko se moramo postaviti zase, za to v kar verjamamo in imamo občutek, da stojimo sami proti svetu. Marsikateri športnik bi znal spregovoriti o tem prelomnem trenutku v svoji karieri, kajti to jih pogosto izstreli v orbito vrhunskih športnikov. Lahko pa gre za subtilen notranji občutek, da nekaj ni prav, da je nekaj izkrivljeno, ko te nekaj navznoter žuli in sploh ne veš, kaj ti je. Pogosto mi ženske rečejo; “Taja, glej, imam vse, moža, otroke, dom, službo, popolno življenje v očeh mnogih, ampak jaz sem tako nesrečna. Hočem nekaj več od življenja.” Vendar ne vedo povedati kaj jih moti in kaj bi spremenile. “Vse.” je pogosto odgovor.

To kar je skupno vsem je, da nimajo notranjega temelja. In tudi sama ga nisem imela. Začela sem graditi svoje življenje zgolj po navdihu, slediti sem začela notranjim navodilom brez da bi vedela kam grem. Prvič sem čisto resno zaupala sebi, ker nisem imela druge opcije, morala sem si zaupati. In tako sem svoje življenje zgradila od strehe do temeljev. In ko sem končno postavila temelje, je bilo JA, to je to. Končno se mi je razjasnilo to, kar sem iskala vrsto let. Ja, sledila sem duhu, šla sem s tokom, in pripeljala sem se v sam center. Dejstvo je, da smo ljudje v prvi vrsti udomačeni v odzive in to kako naj bi živeli in se bolj ali manj uspešno poskušamo prilagoditi temu. Naučimo se biti kopije drugih in ob tem izgubimo stik sami s seboj, kar privede do nezadovoljstva in depresije, ko enostavno ne vidiš več smisla v življenju. Ključ je v sprejemanju samega sebe, tukaj se vse začne, kajti nihče drug ne more živeti vašega življenja, kot le vi sami. In nihče vas ne more rešiti, rešite lahko le sami sebe. In to je izbira, ki jo naredimo in ki jo vedno znova izbiramo v svojem življenju. Nihče nima čarobne paličice, s katero bi zamahnil in bi bile vse stvari razrešene v trenutku. Vsak se mora soočiti s seboj in s svojimi izbirami za življenje, ki jih vedno lahko na novo izbere. Vendar ni stvar v enkratni izbiri, gre za to, da vedno znova izbiramo zase to, kar si želimo. Življenje je proces, ki se razvija, se nam razkriva.

Poleg tega je pomembno utelesiti se v telo, biti tukaj in zdaj, živeti svoje življenje in telo pri tem igra ključno vlogo. S stvarmi se je potrebno soočiti, drugače se stvari le potencirajo, dokler ne dosežejo svojega namena, da pritegnejo našo pozornost in to je pogosto v našem življenju tako, da nas stvari udarijo po glavi, da nam razpade življenje, da se začnemo boriti za svoje življenje in spoznamo njegovo dragocenost. Kajti to življenje nam je na voljo, da spoznamo sebe in živimo to kar smo. In to je darilo, ki ga moramo znati ceniti. In pogosto ljudje zbolijo, ali se spravijo na rob med življenjem in smrtjo, da ga cenijo.

Notranji temelj, ta notranji diamant je naše življenjsko poslanstvo. In življensko poslanstvo ni poklic, to ni nekaj kar delaš, ker potem bi bili človeška deloje in ne človeško bitje. Bit je ključ. Kaj je tvoja Bit? Kaj je tvoje jedro? Kdo si?

Vaše življenje bo vedno nekako “izven” konteksta, ko ignorirate svoje jedro. In če ignoriramo svoje jedro to lahko prepoznamo, ko izkušamo negativne občutke, izgubo energije, nezadovoljstvo, mrzovoljnost, celo sovraštvo ali izjemen bes, ki ga usmerjamo proti sebi. Zato je izjemno pomembno, da najdemo svoje jedro, svoj notranji diamant in ga cenimo. Življenje je darilo in če ga ne cenimo, nas bo nekako že prisililo k temu, da bomo dojeli lekcijo. Kot pri majhnem otroku, ki ne doseže svojega z lepim, poskuša z grdim. In ne gre za to, da je nekaj dobro ali slabo, življenje nima te percepcije sojenja, to je perspektiva človeka, ki gleda na svet skozi delovanje in zato sodi stvari kot dobre in slabe. Življenje zgolj je. in če ga ignoriraš, če ignoriraš svoje vozilo, skozi katerega se izražaš, te lahko zapelje v zelo mračne dele notranjega svet.

Življenjsko poslanstvo razkriva vaš doprinos k človeštvu, kje ste unikatni, kaj lahko prispevate na način, ki je unikatno samo vaš. Ko enkrat poznaš vse štiri dele svojega notranjega diamanta, te to izpolnjuje, te usmerja in ti daje smisel tvojega obstoja. In DivineLifeBlueprint je proces v katerem skozi vodene prakse razkrivamo vse ploskve notranjega diamanta, da prepoznamo kaj nas napaja, kaj je naše notranje gorivo in začnemo živeti strastno in izpolnjujoče življenje na Zemlji.

Na voljo je individualni proces DivineLife Blueprint in dvodnevno druženje Ljubi Sebe- razkrij svoj notranji diamant. Čas je, da zasiješ v svoji polni moči, čas je, da tvoj notranji diamant zasije v vsej svoji luči.

Namarie

Taja Albolena

free_300

Čas je za pretočnost, prilagodljivost, fleksibilnost

Čutite? Brnenje v zraku, nemir, kot tik pred eksplozijo.

Če me je življenje v zadnjem mesecu naučilo pomembne lekcije, je to nedvomno prilagodljivost. Kajti zjutraj vsanem z načrtom kaj in kako, potem pa sledijo telefonski klici in sporočila, premiki in cela vrsta sprememb v mojem rokovniku. Posredovanje, komunikacija, izzivi na poti so postali priložnosti za prakticiranje fleksibilnosti. Pretočnost je moja nova navada, kajti rutine se razbijajo na čereh mojega notranjega oceana.

Ko sem pred časom delila pravila za deskarje, ki deskajo na valovih življenja, sem slikovito povzela, kako pomembna je nenavezanost na stvari, dogodke in ljudi. Kajti vse česar se oklepaš sredi oceana življenja, ti bo odvzeto. Predstavljajte si, da želite deskati na valovih in se oklepate palice, ki štrli iz oceana. Val vas pograbi in potegne v centrufugo, skupaj s palico. In če se oklepate pomola, ki je pritrjen, vas bo vrgel na suho kot ribo. Valovi oceana življenja so v tem času izjemno rzburkani in če se oklepamo svojih rutin nas hitro povalja v pesku in blatu.

Vsakodneven izziv je prilagodljivost valovom, sledenje ritmu in mojstrenje deskanja na valovih. In zato je ključnega pomena, da veste kam se usmerjate, na tem oceanu življenja? Katero je tisto pristanišče, ki je resnično samo vaše? Kam kaže vaš notranji kompas?

Od leta 1994 se aktivno in zavestno mojstrim v deskanju na valovih življenja. In v teh letih sem postala to, v čemer se mojstrim. Z navdušenjem opažam, da sem, to kar sem. Ne delam več tega, sem to. In hvaležnost za vse kar je, za vse kar sem že slekla je brezmejna, ker tako vsakič znova vstanem, tudi, če se vržem na tla ali padem na svoji poti. Ampak zdaj pa resnično razumem, kako gredo ti mehanizmi in ta jasnost je brez cene, dragocena, izjemna. Vse kar sem raziskovala vrsto let dobiva svoje mesto v tem mozaiku življenja in vse kar lahko rečem je, da me je notranje popotovanje Moč Hvaležnosti sleklo do konca in mi dalo vetra. Nisem vedela kaj nastaja in ko se je speljalo skupaj in me spremlja vsak dan sem vedno bolj hvaležna za vse, kar je. Moč hvaležnosti odpre tvoje srce in ko si v odprtosti in ranljivosti, se razkrije vse. Izziv je, da ohranjaš to pretočnost in odprtost na sredi notranjih viharjev in si dopustiš, da čutiš.

Našla sem svoj notranji kompas in na tem razburkanem morju, na katerem smo, vem kam grem. Ja seveda imam na svoji poti vetrove, neurja, velike valove. Ampak imam tudi prekrasne sončne zahode, mirno morje in delfine, ki plavajo z menoj. Radosti življenja ni konca. In nikoli, nikoli se ne smemo vdati, kajti, ko je najtemneje in ko ne vidiš ničesar več, ko bi obupal in se vdal, moraš narediti samo še korak in si v popolni svetlobi in vse se razjasni.

Hvaležna sem za vsa neurja zadnjega meseca, ker so me pripeljala čez, v prekrasno jutro, kjer je vse tako kristalno jasno.

Vse do 10.4.2013 imate čas, da pospravite svoje omare, počistite svoje življenje, odstranite vse, kar vam ne služi več in se naučite kako biti fleksibilni, prilagodljivi z radostjo, brez godrnjanja in pritoževanja, kajti pripravlja se izjemno intenzivno obdobje, ki nas bo na svojem valu poneslo čez april, če bomo naredili prostor za novo, če bomo spustili svojo prtljago in lahkotno zakorakali v svet. Spomladansko čiščenje je v polnem zagonu. Meni je odprlo nova vrta ;)

Gibajte se lahkotno, graciozno, elegantno. Opustite vse, kar dajete na piedestale in sebe končno že vzemite iz kleti. In če ste to že naredili, potem je čas, da sebe snamete s piedestala in vzamete ljudi iz kleti. Čas je da sebe in vse druge damo v srce. Čas je za veličastnost Biti, namesto za delovanje. Nič vam ni treba delati, samo bodite in ob tem boste točno vedeli, kaj je v skladu z vami in kaj ne. In potem akcija, sledite valu, dovolite, naj vas nosi. Bodite fleksibilni in deskajte na svojem življenjskem valu.

Tisti, ki deskamo lahko potrdimo, izjemno je, brez primere.

Pridruži se nam tudi TI!

Namarie
Taja Albolena

P.S: In če ne veš kdo si, kam je usmerjen tvoj kompas, me kontaktiraj, kajti moja strast je, da vam pomagam razkriti notranji diamant, ki je v vas, da zasije v svoji polni moči in da zaživite strastno in izpolnjeno življenje. Kajti zato smo tukaj. Da uživamo življenje in smo to, kar smo. Kozmični objem.

tulip

Pomladno enakonočje

Sonce vsako leto pripotuje na Točko, točko, ki je točno na ekvatorju. V sredo je bil dan na vsem planetu dolg 12 ur in noč 12 ur. Tradicionalni pomeni Točke, ki jo poimenujemo tudi pomladno enakonočje, so predvsem povezani z novimi začetki in koncem starega. Arhetip Točke je kot Veliki pok, kot dejanska nova kozmična kreacija. To je čas novega rojstva in keltski praznik Ostara je predstavljal čas združevanja, povezovanja, čiščenja vsega starega. To je čas, ko se prebudimo iz zimskega spanca in postanemo bolj pozorni in aktivni. V tem času je ključno, da ste prisotni tukaj in zdaj in ste jasni glede tega kdo ste in zakaj ste tukaj, kaj je tisto, kar želite od življenja.

Prvi ščip, ki sledi temu vhodu Sonca v Ovna 10.4.2013, predstavlja staroperzijski Nissan, ki je praznik novega začetka, ustvarjalnosti, plodnosti in pomladi. Krščanstvo ga je preimenovalo v Veliko noč. Jezus je bil v tem času v podzemlju in peklu, a se je nato ponovno rodil. Vse to pomeni, da je arhetip točke – 0 stopinj Ovna v duhovnem smislu morda celo močnejši dogodek od Božiča. Z združevanjem materije in duhovnosti v tem času ustvarjamo novo zavedanje združevanja, povezanosti, celostnosti in celovitosti.

Pomladno enakonočje predstavlja proslavljanje ravnotežja in poveznosti med svetlim in temnim ciklusom leta, med soncem in luno, jangom in jinom, ognjem in vodo. In iz te dinamične združitve se rojeva novo življenje. Začenja se obdobje rasti. Pomlad je letni čas v katerem udejanjamo stvari. Je čas plodnosti iz katere se rojeva novo. In zato je potrebno narediti prostor za novo.

In v tem izjemnem času imamo možnost, da opravimo notranje čiščenje starega in naredimo prostor za novo ter na mlaj 10.4.2013 praznujemo novo rojstvo samega sebe. Izjemna sinhronost vsega dogajanja me vedno znova navdušuje, vendar sama pravim, da je letošnje leto resnično drugačno, ljudi sili v avtentičnost. Konec je zlaganosti in to, kar mi pripovedujejo ljudje je, da jih nekaj v njih sili v spremembo, ki je ne razumejo. Ljudje čutijo nestabilnost, čutijo da ni več varnosti v zunanjem svetu in to kar odgovarjam vedno znova je, da se spreminja paradigma dojemanja sveta in da je potrebno stopiti vase in v sebi ustvariti svoj notranji temelj. Zato toliko govorim o maternici in zato sem začela govoriti o življenjskem diamantu, ki je naš notranji temelj. In če tega temelja v sebi nimaš, te vedno močnejše energije na planetu kot lutko na vrvicah premetavajo brez nadzora levo in desno. Za tiste, ki nimajo notranjega sidra bo tole leto divja vožnja, kajti soočali se bodo s tem, da pravil igre, ki so včasih delovala enostavno ne delujejo več. Kaos in zmeda preplavljata notranjost ljudi in večina obupuje, ker enostavno ne morejo več z voljo in doseganjem v svojem življenju upravljati energije in dogovdke, ki se odvijajo. Več o mesecu marcu, napovedih in o pomladnem enekonočju si lahko preberete v mesečniku Namarie.

Sama sem odkrila, da je ključ v avtentičnosti, v tem, da spoznamo svoj notranji diamant in mu dopustimo, da zasije z vso močjo. In ta diamant je naše življenjsko poslanstvo, je to zaradi česar smo tukaj, je naš notranji temelj.

Dejstvo je, da smo bili kot otroci udomačeni skozi proces kaznovanja in nagrajevanja, ki nas je naučil, da smo se gnali za popolnostjo. In nikoli stvari niso bile dovolj dobre, mi nismo bili dovolj dobri. Naučili smo se kako lahko z voljo vedno dosežemo to, kar si želimo. In varnost, ljubezen in srečo smo se naučili iskati v zunanjem svetu. Vendar so se časi spremenili in stari programi ne delujejo več. In s tem je prišel tudi čas, da se osvobodimo in si dovolimo, da utelesimo svoj polni potencial.

Ali tudi vi čutite pri sebi, kako se rušijo naše „sanje“? Ste tudi vi imeli sanje o tem, kaj vse boste naredili, kakšna veličastna prihodnost je pred vami? Sanje o veliki misiji, ki bo, ko bo, če bo. Te naše iluzije se podirajo, ker so lažne. Vanje smo vnesli ogromno svoje energije in zdaj je čas, da te »sanje« vzamemo dol s piedestala in jih damo v srce, kajti v nasprotnem primeru bodo pristale v naši kleti in bodo postale vir frustracij, nezadovoljstva in bolečine v dnevih in tednih, ter mesecih pred nami. Moje sanje so se sesule in v tem procesu sem osvobodila ogromno ujete energije, ki je bila v teh sanjah, ki nikoli ne bi doživele svoje uresničitve. Zakaj? Ker so bile nekje zunaj mene, v moji glavi, razumske, ker so bile usmerjene na reševanje drugih, pomoč drugim, ker so bile tako perfektne, da jih nisem bila vredna. Ker nikoli ne bi bila dovolj dobra, da bi jih uresničila. Dojela sem, da so bile to sanje moje persone, sanje popolnosti, ki sem jih negovala precej življenj. In v tem dojela, da nikoli ne bodo uresničene. Kot steklen strop so se sesule na koščke, ki so razkrili mojo avtentično Bit. Dojela sem, da sem se gnala in hranila iluzijo in da sem končno osvobodila samo sebe, da sem to, kar sem.

In to želim deliti z vami. Kajti čas je, da prenehamo biti kopije in končno postanemo Originali.

Večinoma smo bili „udomačeni“, igramo po pravilih igre, ki jo je za nas napisal nekdo drug. In ob tem ne prepoznavamo, da smo mi tisti, ki določamo pravila igre. Udomačeni smo v sistem in igramo po pravilih sistema. Ob tem pa s svojo življenjsko energijo hranimo sistem. Zelo matrici podobno, se vam ne zdi? Bolj ko prepoznavam zakulisje sveta v katerem bivamo, bolj vidim, kako resničen je film Matrica.

Čas je, da postanemo originali, to kar resnično smo, namesto da poskušamo biti bolj ali manj posrečene kopije. To kako najti svoj original, ljubiti sebe in biti to kar si pa delim skozi DIvineLife blueprint individualna svetovanja in izobraževanja v skupinah.

Avtentičnost je proces odpiranja svoji notranji Biti. Beseda izhaja iz starogrške filozofske misli “poznati sebe” in “svoj resnični jaz”. Bistvo avtentičnosti je samozavedanje, samopoznavanje, sprejemanje in ohranjanje svojega pravega jaza. Avtentičnost je tudi element kontinuuma, kar pomeni, da bolj ko smo usidrani v svoj notranji temelj v svoj diamant, bolj njegove ploskve resničnih vrednot, strasti, želja in talenti, darovi , ki jih imamo izžarevajo našo avtentičnost. Bolj avtentični smo. Torej ne moremo za nekoga dejati, da ni avtentičen, ampak lahko govorimo le o stopnji avtentičnosti. In velika večina danes deluje skozi persono, osebnost, ki je zlagana, narejena, ustvarjena, da bi ustrezali, da bi ugajali drugim.

Avtentičnost v sebi nosi mističnost in magičnost. Širi nas in nam omogoča, da se vrnemo v svojo naravnost, v notranjo celostnost in celovitost. Avtentičnost, ko odkrijemo kdo jaz sem je začetek poti vase.

Avtentičnost nas uči, kako objeti celega sebe, da si navdihnjen v raziskovanje svojih notranjih prostranstev. Ne gre za to, da bi imeli nad njimi nadzor ali da bi si ustvarili notranji zemljevid tistih delov, ki jih poimenujemo dobri in tistih, ki jih označimo za slabe. Namesto tega objamemo vse dele sebe. Objamemo svojo veličastnost in svojo majhnost. Zaljubimo se v svoje notranje misterije namesto, da definiramo sami sebe.

Na tem srečanju bomo spoznali kako voditi sami sebe, kako preseči sami sebe, kako najti svoj notranji original v sebi in ga vsak dan živeti. Kdo sem in zakaj sem tukaj je ključ, da ustvarimo življenje kot si ga želimo.
Prepoznati moramo svojo vrednost in preseči tendenco, da smo kopije, ki ugajamo in ustrezamo drugim ljudem v našem življenju.

Vse je že v nas, le prepoznati moramo to in to živeti.

Več o dogodkih na spletni strani www.divine.si

Namarie

Taja Albolena

Vir o Točki IPAL INSTITUT ZA PSIHOLOŠKO ASTROLOGIJO IN PSIHOANALIZO LJUBLJANA

Ko te preplavi …Navdih

Uau kako seka tale mrk, ki se še bo zgodil. Se vidi, da smo že v fazi tri dni pred mlajem. Kreativna energija preplavlja vse možne kanale in dogaja se toliko, da z velikim navdušenjem in hvaležnostjo komaj “folgam”. Prihajajo projekti ala “you are on the Mission from God (za tiste, ki ste gledali film Blues Brothers)”. Hkrati pa se razkrivajo in odkrivajo razumevanja vse moje dolge poti do tukaj, kjer stojim danes. Neizmerno hvaležna sem za vse, kar me je pripeljalo do tukaj in ko takole uravnovešam situacije, dogodke in ljudi, ki so mi pridstavljali izzive v mojem življenju si ne morem kaj, da ne bi čutila globoke ganjenosti in hvaležnosti. Svetost, ki preveva mojo notranjost je neizmerna in sedaj resnično razumem z vsakim vlaknom svoje Biti, kaj pomeni sezuti čevlje na svetih tleh, kajti danes vem, da so vsa tla sveta in da ni mesta v Vesolju, kjer Boga ne bi bilo. Moja terapija ponižnosti je nedvomno obrodila sadove, hkrati pa mi je prinesla določene uvide, ki bi jih želela deliti z vsemi vami, ki ste v mojem življenju virtualno ali preko osebnih stikov.

V zadnjem času se kar vrstijo vprašanja mnogih, ki so z mano že res dolgo, kakšna je čisto zares razlika med vsemi tehnikami, ki sem jih delala, predvsem pa mnoge žuli razlika med Reconnection in Theta Healingom. Ko sem opravila tečaj pri Ericu Pearlu, mi je dal mnogo potrditev in kot sam pravi, nam je odprl vrata, skozi katera mora nato vsak stopiti sam. Namera, ki sem jo dala ob odhodu s seminarja je bila; Bog rabim ozadje, razloži mi, kako ta stvar resnično deluje. Kajti na seminarju teh odgovorov ne dajo. Eric pravi, da je čisto ok, če rečeš, da ne veš. In načeloma se z njim strinjam. Vendar mi je Tom Kenyon pred njim dal kost za glodanje, ko je rekel, da je izjemno pomembno, da sta v nas zadovoljeni tako leva kot desna polovica možganov. In da leva, racionalna polovica ne spusti v desno polovico, kjer stvari izkusimo, če ni zadovoljna z razlagami oz. nima dovolj informacij. Dejstvo, ki ga pogosto slišimo je, da moramo združiti in povezati razum in srce, da lahko vstopimo v realnost svoje duše. In zato sem si dopustila, kar je bistvena podrobnost, da do mene pridejo informacije o ozadju.

Deepak Chopra je bil tisti, ki mi je odprl oči v zvezi z mnogimi stvarmi. Ena od najpomembnejših za mojo današnjo temo pa je opis treh ravni obstoja, v katerih ljudje delujemo. Prva je fizično materialna realnost v kateri živi velika večina ljudi in kjer ne obtaja nič drugega razen trdnih, fizičnih stvari. Druga realnost obstoja je kvantna, ki obsega energijo in informacije ali z drugo besedo govorimo o srcu in o razumu. Tukaj ni nič otipljivega in iz te ravni izhaja velika večina tehnik, ki jih poznamo, tudi Theta Healing in Reiki. Tretja raven obstoja je raven nelokalne inteligence ali večne duše, kot jo imenuje Deepak. Raven iz katere vse izhaja, velik ocean katerega val smo. In to je raven duše. To je raven na katero se povežeš skozi osebno ponovno povezavo. Ko si priča, opazovalec, ko samo si in hkrati si del druge in prve ravni, obstajaš celosten in celovit na vseh treh ravneh hkrati.

Sama prepoznavam še eno bistveno razliko od vsega, kar sem delala do sedaj. Vse tehnike gradijo na paradigmi spreminjanja, to pomeni, da se moraš spremeniti, izpuliti stvari iz sebe, odrezati stvari, jih zamenjati ali se naučiti nekaj kar nimaš. Vendar vse to gradi na paradigmi, da je z mano nekaj narobe, zato moram to “nekaj” v sebi popraviti. In ko popravim še samo tole reč, bom popoln, sprejet, skratka ok. Energija, ki je zadaj za večino tehnik, pa tega sploh ne prepoznavamo je, da nismo v redu taki kot smo. In vsaka tehnika obljublja, da bomo s pomočjo te tehnike pa popolni.

Resnica je, da smo že popolni. Resnica je, da smo že božanski, taki kot smo. Ne moremo se spremeniti, ker ni kaj spreminjati. JA res pa je, da se moramo sprejeti v vseh svojih aspektih. Ljudje smo po naravi nagnjeni k temu, da iščemo ugodje in zavračamo bolečino. In tako zanikamo in se borimo z bolečino in poveličujemo ugodje. Samo poglejte malo okoli sebe in prepoznali boste kako je naravnana družba.

Sama sem v iskanju sebe v prvi fazi in nato spreminjanju sebe vedno znova naletela na razočaranje, ker sem pričakovala več kot sem dobivala. In problem ni bil v tehnikah, temveč v meni. Svojo energijo sem dajala stvarem zunaj sebe v upanju, da bom našla sebe. Tehnike in ljudi sem dajala na piedestale, sebe pa v klet. Druge sem precenjevala, sebe pa podcenjevala, kajti vedno, ko v nekom prepoznaš neko kvaliteto, ki je sicer del tebe, pa tega ne prepoznaš in zato človeka začneš oboževati to isto kvaliteto v sebi zanikaš. In tako sem dolgo časa zanikala sebe. In od vseh bolečin je največja ravno bolečina izdaje samega sebe. In ko sem postala mojster v izdajanju sebe, me je iz te paradigme ven vrgla iniciacija v dušo. Iz paradigme spreminjanja sem vstopila v paradigmo sprejemanja. In to je proces, ki se dogaja na kolektivnem nivoju, vse kar je potrebno je, da prepoznamo, da je vse že v nas, tako dobro kot slabo, da vse objamemo kot del sebe in integriramo. Spremenil se je moj pogled na svet. Postala sem bolj opazovalec, priča sama sebi. In nato je prišlo vedenje in razumevanje uravnovešanja, ki pomaga, da stvari objameš v sebi po tem, ko se jih zaveš in si jih prilastiš. In danes sem neizmerno hvaležna vsem, ki so me kalili na poti, Angelski terapiji in Doreen Virtue, pa Theta Healingu in Vianni, pa RPT-ju in Simonu, ki mi je pokazal, kaj je moja pot, kajti s tem, ko sem hotela slediti njegovi, sem pravzaprav prepoznala, kaj mi manjka in to skozi Reconnection objela v sebi. Hvaležna sem vsem, ki ste bili in ste del moje poti. Hvaležna sem svojemu geniju za vodstvo. Hvaležna sem za vse vpoglede in za vedenje, ki prihaja iz moje notranjosti. Zdaj vem, da sem na pravi poti. Zdaj namesto na piedestale ali v kleti ljudi, dogodke in sebe raje dajem v srce, v svoj notranji dom, mojo zlato zvezdo. Zdaj vem, kaj je moja misija in s hvaležnostjo in ponižnostjo ji sledim.

Namaste
Taja

Uresničite svoje sanje

Iskreno povedano sem mislila, da več ljudi živi v realnosti brez strahu. Vendar ugotavljam, da je vedno več strahu na površju ali v zavednem ljudi, bolj ko se energija gosti in hitreje ko se premikamo in manifestiramo to, kar je v nas.
Gregg Braden je že dobrih 10 let nazaj lepo povedal, da smo v času, ko bomo morali začeti uporabljati notranjo tehnologijo namesto da se zanašamo in osredotočamo na zunanjo tehnologijo. Opažam, da tehnike in načini manifestacije skozi voljo ne delujejo več kot smo bili vajeni, kajti volja prepušča mesto nameri in srcu. In če želimo manifestirati iz srca, moramo biti v integriteti sami s seboj.

Kaj pomeni integriteta? Zelo preprosto celovitost in celostnost ali wholeness po angleško. In vendar je najpomembnejša komponenta integriteta v tem času, da sami sebi ne lažemo, da si povemo resnico! Kdaj ste si nazadnje povedali resnico?

Pomlad je čas inventure, no pomladnega čiščenja in modro bi bilo pogledati pri sebi, kako pozitivno usmerjeni ste oziroma koliko strahu je v vas. Saj veste tisto o strahu, zunaj ga nič ni, znotraj je pa votel. Pot v luč vodi skozi temo ali drugače pot v ljubezen vodi skozi strah. Tako ali drugae se bo treba soočiti s strahovi v sebi. In če tega ne bomo storili, s svojimi strahovi le hranimo temo na planetu, v kolektivnem nezavednem.

In kaj je pravzaprav tema? Zgolj in samo odsotnost svetlobe. Nič več in nič manj. Dejstvo je, da je strah tam, kjer ni ljubezni. Kjer sebe ne maramo, se kritiziramo, obsojamo, sodimo in zanikamo, tsm je odsotnost luči. Vendar pa je prijem teme vedno večji in če nič ne narediš v zvezi s svojo notranjo temo (odsotnostjo svetlobe) te zagrabijo mlini večjih razsežnosti.
In vendar vem, ko gledam v strah ujete ljudi, da ne morem narediti namesto njih čisto ničesar. Lahko sem luč. In lahko svoj plamen razširim in ga povečam, da je bolj jasen. In vendar je odločitev vsakega posameznika ali sprejme luč ali ne. In ni samo po sebi umevno, če meditiraš, in delaš na sebi že 20 let, da si v ljubezni in v tebi ni več strahu. Gre za odločitev in gre za to, da imaš pogum, da stopiš v svojo temo. Vedno znova in znova in znova.

Zato bodi luč. Izberi ljubezen. In naj bo prehod v katerem smo nežen, tekoč in milosten.

Kaj so moje sanje? Voditi ljudi v luč. Zdaj jih sprejemam, po 17 letih, kar sem imela sanje v katerih sem izbrala luč in od nekje potegnila sijočo piramido, ko so k meni prišli “temni” in želeli, da se jih pridružim. Danes vem, iz teme v luč, iz strahu v ljubezen. V vseh teh letih in različnih modalnostih sem se mojstrila v tem, da znam voditi iz teme v luč z razumevanjem, sočutjem, pogumom, svetostjo, prijaznostjo in modrostjo, z roko v roki z milostmi, ki so nam dane, naše zaveznice, ki nas vodijo iz teme v luč, iz strahu v ljubezen.

In zato izbiraj modro in vedi, strah je le odsotnost ljubezni. In tema je le odsotnost luči.

Naj bo luč!

DIVINE.SI

Mojstrstvo

Ves uspeh, ki ga opazujemo zunaj sebe je le odsev uspeha, ki ga doživlja eden od naših notranjih aspektov. Če vidiš srečnega očka je to odsev tvojega notranjega arhetipa očeta, ki je srečen. Če vidiš prijateljico, ki dobro izgleda je to tvoja notranja lepota, ki jo vidiš v njej. In namesto, da bi to objeli v sebi in bili hvaležni in veseli, ker nam je prinašalec sporočil prinesel tako izjemno sporočilo, ga sodimo, kritiziramo in smo ljubosumni. NA KOGA? Sami nase dragi moji. Sami nase. Ne ubijete nikogar zunaj sebe, samo sebe.
Je vredno?

Jaz izbiram hvaležnost in z velikim navdušenjem spremljam dosežke čisto vsakega od vas. Bravo!
Vse to namreč pomeni, da mi gre zelo dobro, kajti vsi deli mene, ki jih predstavljate so uspešni in hvaležna sem jim za to. Zato sem hvaležna vam, da mi odslikate moje notranje arhetipe tako v svetlih kot v senčnih straneh, kajti tako spoznavam samo sebe.
Danes sem z nepremičninskim agentom stala na ulici v mestu in kramljala o zelo zanimivih temah. Gospod me je presenetil s svojo razgledanostjo. Tako sva opazovala delavce, ki so kopali jamo za novo mestno pogruntavščino, podzemne smetnjake. In sem komentirala, kako včasih ne znamo biti hvaležni vsem tem ljudem, ki opravljajo dela, ki jih nam ni treba, ker jih opravijo oni za nas. Nedavno sem namreč globoko izkusila od kje izhaja naše nezadovoljstvo z življenjem in sploh z vsem. Iz našega prepričanja, da je samoumevno, da smo ljubljeni, da je samoumevno, da imamo ljubečega partnerja, pridne otroke, dobro službo, naša pričakovanja nas ubijajo. Nič ni samo po sebi umevno, tudi pravna država ne. Ljudje smo tisti, ki soustvarjamo VSE. In te odgovornosti za lastna življenja mnogi nočejo sprejeti. Kajti odgovornost za slabo plačo in skrhane medsebojne odnose je pač težko prevzeti nase, raje za to okrivimo druge, jih sodimo, obsojamo in linčamo.
Kdaj bomo spoznali, da vse to delamo sebi in samo sebi. Mi smo tisti, ki se obsojamo v tem aspektu, ki nam ga odslikava oseba na drugi strani, pa naj bo to partner, otrok ali uradnik v banki. Vse to sem JAZ v miljonti različici SEBE.

Pred časom mi je kolegica rekla, da se obračam po vetru in se non stop spreminjam, da ljudi zmedem s svojo nestanovitnostjo. Mar res? Jaz vidim le svoj pogum s katerim vstopam v svoje lastne senčne dele in v svojo luč in sem to kar sem v vseh svojih aspektih. Je to res tako obsojanja vredno? Jaz to gledam skozi svojo perspektivo. Zame je življenje eksperiment in delo v nastajanju. Dokler sem tukaj ni končano. In popolnost in predvidljivost nista del moje zgodbe, ne več, kajti vem, da je lepota v nepopolnosti in v nepredvidljivosti. In lepota je moj vodič. Vodi me v globine srca, v globine duše. In obožujem mističnost duše in poezijo Rumija, povezanost in prepredenost z nitmi Univerzuma. Vem, da sem nepopravljiv poet in romantik. Verjamem v dobroto, milino in nežnost, verjamem v integriteto, medsebojno spoštovanje in podporo, ki jo drug drugemu lahko damo. Ne razumem ljudi, ki potunkajo nekoga, da bi sami zrasli in ne razumejo, da s tem, ko s svojo roko tiščijo navzdol drugega tudi sebe znižajo.

Moje vodilo v življenju je naprej, samo naprej. Pogosto sem požrla bolečino izdaje in verjela, da zmorem preobražati bolečino za oba. Verjamem v sveto srce, ko ne udariš nazaj in v sebi preobraziš vse tisto, kar so drugi zlili nate, te obtožili, te razžalili, ponižali. Verjamem v svetost tega o čemer je govoril Jezus, v pot mistikov in preseganje tega sveta. Kajti nismo od tega sveta, tu smo samo zato, da izmojstrimo sebe.

Zato dragi moji prijatelji…čas je, da postanete mojstri :)

DIVINE.SI

Pot Domov

V resnici je vse zelo enostavno :)
Ja vem, tako običajno pravijo moški. Zase pravijo da so izjemno enostavna in preprosta bitja. Ženske smo tiste, ki kompliciramo :)

Ampak čisto zares je vse, kar moramo storiti to, da presežemo vse čemur smo dali svojo moč, del svoje energije. In zaradi tega nismo več 100%. Zaradi tega izgubljamo svojo avtentičnost. Vsakič, ko svojo moč damo nečemu zunaj sebe, s svojo energijo to podpiramo dan za dnem. In vse kar moramo narediti je, vzeti nazaj svojo energijo, svojo luč in biti to kar smo. Vsa orodja so le to, orodja in vi jih s svojo energijo podpirate. Zakaj ne bi vozili svojega kolesa brez pomožnih kolesc, pa sploh nima veze ali so super moderna, zadnje mode, okrašena z ametisti ali Swarovski kristalči. Pomožna kolesca so le to, pomožna kolesca.

Čas je, da jih presežemo.
Ste pripravljeni na dvig zavesti in na to da postanete luč?

Izziv s katerim smo soočeni je, ali bomo odprli oči ali ne. In ko jih odpremo nas svetloba lahko zaslepi. In vendar je naša izbira ali bomo izbrali, da nas zaslepi, ali da nas razsvetli.

Vprašanje pa je ali lahko presežemo strahove, pomanjkanje in tehnike, to pomembnost “jaza”, ki ga mistiki imenujejo narcisizem.
Ali lahko presežemo to, da smo pomembni in stopimo v svet, v katerem nismo pomembni in smo tukaj zato, da smo kanal in pomagamo stopiti drugim v polje čiste luči in zavedanja, da smo v služenju drug drugemu?

To je ključno vprašanje.
Ali lahko?

Odgovor najdete v sebi.

Se lahko soočite z resnico?
To je že drugo vprašanje.

Ali lahko živite z vedenjem, da bi lahko odprli vrata mnogim ljudem, pa tega niste naredili, ker vas je bilo strah, da…

Jaz ne morem.
Zato v polnosti sprejemam svoje poslanstvo :)