Življenje

sunglasses

Hočem nazaj svoja rožnata očala

Spravila me je v smeh, ko sva po dolgi dabati zaključili z njeno izjavo; I want my pink glasses back!
Ja, rožnata očala. Kako radi imamo rožnata očala in kako težko jih odložimo.

Zanikanje je tista rana srca, ki je sploh ne prepoznavamo kot ranjenost. Za večino je zanikanje nekaj normalnega. In vendar nas vodi v otopelost. Zanikanje sebe je podobno zadrževanju zraka. Sprva je čutiti neudobje, nato se zgodi panika, ko telo kriči po tem kar potrebuje. Če bi zanikali svojemu telesu zrak si lahko predstavljamo kam pridemo. Če pa si zanikamo svoje zadovoljstvo in tisto v čemer uživamo, pa pravzaprav v telesu ravno tako ustvarjamo stres, le da tega ne prepoznamo.

Zanikanje delov sebe je eden od hobijev velike večine ljudi na planetu. Večina meni, da bodo neprijetne stvari kar izginile same od sebe. In senca je ena tistih stvari za katero večina ljudi poskuša sebe okrog prinesti, ker jo zanikajo v svoji notranjosti. In zanikanje je izjemno subtilno.

Gledam na eni strani ljudi, ki se trudijo biti pozitivni. Vso svojo voljo usmerijo v doseganje pozitivnega pogleda na stvari in svet, ampak kvazi pozitivnost na eni strani se vedno pokaže skozi polarnost na drugi, ko potem v tistih najintimnejših odnosih seka ven senčna plat človeka. In ko sem bila priča posameznikom, ki so učili pozitivnost in pozitivno mišljenje, potem pa so doma res grdo delali s svojimi domačimi sem ugotovila, da to ni to. Ne moreš se pretvarjati da nekaj nisi in brez posledic iti mimo.

Sami sebe prinašamo na okrog s tem, ko zanikamo stvari v sebi, ko poskušamo skriti ali zanikati, da boli. Moj pogled na stvari je, da je nujno, da se potopiš direktno v stvari in greš v samo srce težave s katero se soočaš, direktno v strahove, direktno v skrbi in da pogledaš kaj je zadaj, kaj drži to stvar ujeto v tvojem energijskem sistemu. Kajti šele takrat si sposoben odločitve ali boš ostal ujet ali se boš osvobodil. Samo resnica osvobaja. In soočenje z resnico je nujno za rast.

In dejstvo je, da je velika večina pozabila, kako uživati v svojem življenju. Užitek je v sodobnem svetu omejen na spolnost, povsod drugje pa velja moto, da je trpljenje tisto, ki prinaša rezultate in da je potrebno garati. In vendar sem sama pri sebi ugotovila, da garanje prinaša le stres in ne zadovoljstva in radosti v moje življenje. In ko je telo preplavljeno s stresnimi hormoni, to omejuje pretok krvi po telesu, pretoki zastajajo in razpoloženje človeka gre globoko v podzemlje.

Hodim po mestu in opazujem ženske. Malokatera se smeji, večinoma so napete, v stresu, vidi se jim, da so zakrčene. Pogosto žalostne, v depresiji, rahlo sitne, napete, jezne. In ko se počutimo takole napete in v stresu pogosto posežemo po zunanjih stvareh, ki bi nas sprostile.
Po nečem, kar bi pomagalo, da bi se počutila bolje.

Take hitre rešitve pogosto vključujejo substance kot je kofein, nikotin, ostale substance na -in ter sladkor. Vse kar gre hitro v kri in zasvoji. In ker nosimo rožnata očala pogosto to upravičujemo sami pred seboj, češ da si zaslužiš to majhno pozornost, glede na to koliko garaš. Zanikanje, zanikanje.

In ker se po taki dozi substanc na -in, no saj niso vse na -in pa vendar, počutimo bolje, vsaj na kratek rok to hitro postane nova navada. Pozabimo, da je prenajedanje, opijanje, zakajanje ali kakršen koli drugačen način, da smo “high” pravzaprav otopelost. Ko narediš vse, da ne čutiš nelagodja ali bolečine v sebi. In bolj ko se zatekaš k hitrim rešitvam, bolj otopel postajaš, bolj ločen v sebi, bolj zanikaš samega sebe. In ko se navadiš na substance, ki ti pomagajo na hitro spremeniti razpoloženje, potrebuješ vedno več te snovi v sebi, da dosežeš enak učinek vznesenosti.

In vendar obstaja drugačen način življenja, brez rožnatih očal. Veliki večini ni všeč, ker zahteva odgovornost in prevzemanje odgovornosti zase v življenju in za svoje izbire. In zahteva pogum, da se potopiš v svojo notranjost in se soočiš s seboj brez zanikanja samega sebe.

Redna praksa zadovoljstva, tega v čemer resnično uživaš je nujno potrebna, če želimo v svojem življenju ustvariti radost. In ko enkrat poznaš mehanizme in načine, kako pomagati svojemu telesu, da čutiš zadovoljstvo in si brez potrebe po zunanjih substancah svojo pozornost usmerjaš v to, kar si resnično želiš. Poišči v sebi kaj je tisto kar te navdihuje, navdušuje in tega počni vedno več. In tako ti nikoli ne bo treba nazaj po svoja rožnata očala.

Potem je izjavila še tole; Veš s tabo sploh ni žur. Vzela si mi moja rožnata očala. Kako naj zdaj po vsem, kar si delila z menoj nataknem na nos svoja rožnata očala. Sploh ne morem. Ugotavljam, da je zanikanje same sebe bolj boleče kot to, da vidim da se zanikam in da sem otopela. In kaj zdaj?

V smehu sem jo povabila na druženje za ženske, kjer bom delila več o kreaciji, ženskih ciklih in užitku.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Življenje je ljubezen v akciji

Življenje je ljubezen in ljubezen je življenje. Ljubezen je osnova realnosti v kateri živimo. In ker se v to realnost steka vedno več ljubezni, se ob tem vedno bolj razkriva vse kar ljubezen ni.
Ko ste v toku ljubezni, se razkriva vse tisto, kar je nesprejeto, s čimer se borite, kar obsojate, kajti ljubezen je vse kar je in če del življenja ne priznavamo kot del ljubezni, se nam to razkrije.

In upiranje ljubezni se kaže kot bolečine, bolezni, nelagodje, depresije, nezadovoljstvo, izčrpanost. Kajti ogromno življenjske energije, ki je namenjena regeneraciji telesa porabljate za notranji boj.
Nikoli nisem bila prepričana v učenja, ki pravijo, da lahko brez da se soočiš s stvarmi v življenju te stvari v sebi objameš in se pomiriš z njimi. Zdaj definitivno vem, da moraš objeti stvari v sebi, da se pomiriš z njimi. Sama to počnem skozi blagoslavljanje.

Ko pridem v stik z nekom ali nečim, kar je boleče, neprijetno, kar bi z največjim veseljem obsodila, se najprej ustavim.

Potem globoko vdihnem in izdihnem.
In nato blagoslovim to dušo, ki je izbrala, da namesto mene izkusi to kar izkuša, gre skozi bolečino in razočaranja zato, da bi ozavestila, kar je kot duša izbrala, da izmojstri, objame, se s tem pomiri.
Potem blagoslovim vse tiste, ki jih ta bolečina, to kar počne rani, žalosti, vpliva nanje na kakršen koli način.

In nato blagoslovim še sebe kot opazovalca te drame.
Blagoslavljanje mi pomaga, da vse kar se mi zdi preplavljujoče, ker na to ne morem vplivati ali pa spremeniti stvari enostavno predam božanskemu v sebi.

Nikoli nisem bila del religije, ker je to institucija, kot upornik pa sem v nenehnem boju s strukturami ega in vsemi ostalimi sistemi in strukturami. Arhetip upornika mi pomaga, da prepoznam kje je togost, rigidnost sistemov, kje sem ujeta vanje, da to prepoznam in presegam sama v sebi. Upornik ni nujno destruktiven, ko spoznaš njegovo senčno plat, ga lahko uporabiš v njegovi svetli plati in z njim soustvarjaš kot z zaveznikom.

Vendar pa so me učenja Yeshue preobražala in so še vedno v mojem srcu na posebnem mestu. Marija Magdalena je tista moja vzornica in učiteljica, ki me vedno znova poveže z resnico ljubezni in življenja, ki v meni deli z menoj vedenje o ljubezni in o življenju.

Iz ljubezni je ustvarjeno vse. In ljubezen dobesedno ukazuje materiji. Ko sem imela zadnji vikend seminar o notranji Biti sem dojela, resnično sem dojela, kako je iskanje izpolnjenosti v zunanjem svetu jalovo početje.

Ko sem danes sedela s prijateljico, mi je razlagala, kako v sebi čuti praznino za katero ve, da je ne more napolniti nobena zunanja stvar. Ta meni draga ženska nikoli ni poslušala mojih predavanj ali brala duhovnih knjig in vendar čuti, se zaveda resnice, ki pravi, da izpolnjenosti ne moreš najti v zunanjih stvareh.

Ljubezen ti je dana, ne moreš je najti. Ni ti je treba zaslužiti. Ne moreš je najti v zunanjih stvareh, v dosežkih, titulah, materijalnih stvareh. Zunanja motivacija, pehanje za dosežki ubije človekovo sposobnost da prepozna in spoštuje svoj resnični namen. Ljubezen do namena je ljubezen notranje izpolnjenosti, ko prepoznaš kdo v resnici si in da ni ničesar, kar bi preseglo veličastnost tvoje Biti. Tvoj življenjski namen je življenje samo, je sama ljubezen, si ti.

Čas je, da ugledaš moč ljubezni v procesu življenja.
Ljubezen razkriva kdo si, ti pokaže tvojo veličastnost.
In ljubezen do sebe presega zunanja dejanja s pomočjo katerih si poskušamo kupiti ljubezen zunaj sebe. Ljubezen do sebe je notranji ocean, je vseprisotnost, je veličastnost, je vsevednost.

Vsaka izbira, ki jo opraviš na poti podpira življenje, ljubezen in resnico ali pa jo zanika. Jaz še vedno pravim ali resnica ali posledice, to je naša izbira. Svobodna volja je pravica da si to kar si in da v vsaki situaciji izbiraš znotraj sebe odgovore, delaš izbire za katere 100% odgovarjaš, kajti odgovornost pomeni, da so vsi odgovori v tebi. Nič ni zunaj tebe vse je v tebi in iz tebe se širi v svet.

Vendar pa je to šele tretja stopnja v našem razvoju. Najprej se premikamo skozi fazo, ko se stvari dogajajo meni in sem jaz tisti ubogi jaz, skozi fazo odvisnosti od drugih, ko rabiš nekoga, ki je kriv. Potem pride prva mala smrt, ko se premakneš v zavedanje, da se stvari dogajajo od tebe v svet, da si ti tisti, ki si neodvisen in odločaš o tem, kakšno bo tvoje življenje, tukaj meniš, da si kreator svojega življenja in ti vplivaš na vse. In vendar si še vedno ti center svojega sveta. In ko se naredi naslednji premik in ta realnost umre je to prava druga smrt.

In potem dojameš, da ni poanta v jaz, meni, temveč v nas. Da je poanta v soustvarjanju in ko se premakneš v zavedanje, da vse teče skozi tebe in da kreiraš skozi sebe, iz sebe v svet se premakneš v služenje drugim in v služenje svetu. Vendar temu sledi še tretja smrt, ki ti vzame vse odvisnosti in te hkrati še bolj osvobodi, premakneš se v zavedanje, da je vse v meni in da jaz sem vse kar je.

Pot ljubezni nas vodi vedno globlje vase, v spoznavanje svojih globin, svoje resnice. Hodim po tej poti in sem brezmejno hvaležna za vse kar lahko delim naprej, kajti vse kar se mi je zgodilo v življenju in sem to presegla, je ostalo kot zgodba, kot izkušnja, ki jo lahko delim z drugimi in navdihujem druge, da naredijo svoje premike, da presežejo sami sebe. Kajti ko iz dogodka vzameš naboj, čustveni naboj sojenja, plusa ali minusa, ostane samo lekcija, samo učenje, samo izkušnja iz katere se lahko vsakdo, ki je pripravljen imeti ušesa da sliši in odpreti oči, da vidi nekaj nauči. Pravzaprav mu je izkušnja navdih, da se premakne ven iz svoje.

In zato vedno znova pravim Iz Ljubezni, z Ljubeznijo, za Ljubezen sem kar sem Ljubezen.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

pleasure-2

Ranljivost je pomembna

Ranljivost je občutenje, ki je bistvenega pomena za odprtost in povezanost.
Ko smo se v seminarju Premik iz delovanja v veličastnost Biti pogovarjali o tem, kako se odpreti in povezati sem dobila odgovor na eno izmed izjemno pomembnih vprašanj; kaj nam preprečuje odprtost.

Kaj je tisto, kar povzroči, da se ženske zapremo in da se moški odmaknejo?

Odgovor je prišel v zanimivi obliki in sicer kaj so tiste rane, ki nam preprečujejo, da bi bili odprti in povezani.
Sram je eden tistih občutkov v katerega se ne potapljamo radi. Prevzaprav raje vidimo, da ga ne bi bilo. In vendar nas spremlja na zelo globokih notranjih nivojih in nam vsake toliko pokuka na plano. Edini način, da se z njim pomirimo je skozi direktno soočenje z njim.

Sram je v strokovni literaturi opredeljen kot stanje, v katerem ima posameznik občutek izpostavljenosti, ranljivosti in razvrednotenja sebe, s tem, ko je izpostavljen drugim.

Posameznik, ki je pretirano nagnjen k doživljanju sramu, v sebi doživlja neprestan proces ocenjevanja, pri katerem v vse interakcije ocenjevane v skladu z zaznano stopnjo kritike, posmeha, presojanja ali neposrednega poniževanja.
Sram je pravzaprav občutek, da nisi vreden povezanosti z drugimi ljudmi in je zato bistvenega pomena za našo odprtost in povezanost v življenju.

Za razliko od krivde, ki naj bi bila povezana le s konkretnimi dejanji posameznika in naj bi služila ponovnemu iskanju stika z osebami, ki so bile zaradi teh dejanj prizadete, je sram globalno občutje, katerega jedro niso dejanja, ampak oseba v celoti in njeno doživljanje sebe. Tudi kadar je vzrok za občutenje sramu napačno dejanje se v posameznikovem svetu ocenjevanje dejanja spremeni v globalno sodbo o sebi. Ta globalni negativni afekt je povezan z občutki, ko bi se oseba najraje pomanjšala, se skrila, bi izginila, z občutkom nemoči in nevrednosti.

Pet dimenzij v katerih se sram in krivda bistveno razlikujeta:
1.  Sram vodi v skrivanje, zanikanje in beg, medtem ko krivda vodi v izpovedi, kesanje, spravo in reparacijo.
2.  Sram povzroči stisko, ki je usmerjena na osebo samo, medtem ko krivda povzroči empatično držo, usmerjeno na drugega.
3.  Sram je za razliko od krivde tesno povezan z nekonstruktivnim izražanjem jeze in besa in nekonstruktivnim reagiranjem na jezo in bes ter pripisovanjem krivde drugim.
4.  Dovzetnost za sram je v bistveno večji meri kot krivda povezana s celo vrsto psiholoških težav in motenj.
5.  Občutljivost za sram je tesno povezana s tveganim, nezakonitim, antisocialnim in drugače neprilagojenim vedenjem, medtem, ko je občutljivost na krivdo tesno povezana s socialno zaželenim in prilagojenim vedenjem.

Pri otrocih se sram začne razvijati pri 2 letu starosti, ko otrok zaznava stopnjo povezanosti, ki jo ima mati z njim. Izjemnega pomena je, da mati zna ohranjati povezanost z otrokom kljub stresu in vsemu, kar se ji dogaja, kajti če to povezavo prekine, bo otrok imel občutek, da je on kriv za prekinitev te povezave in bo naredil vse kar misli, da je potrebno, da bi ponovno pridobil pozornost in vzpostavil povezavo. Tukaj začnemo ljudje ugajati, ustrezati drugim, da bi bili sprejeti in ljubljeni, tukaj je igrišče, kjer se učimo.

Razlika je tudi pri spolu, kajti ženske sram doživljajo kot nekaj kar je povezano s tem da so nepopolne, nesposobne, moški pa ga doživljajo le v povezavi z eno stvarjo, šibkostjo.

Sram se pogosto izraža skozi nasilje, agresivnost, sumničavost, sovražnost, preobčutljivost in strokovnjaki opozarjajo, da so otroci vzgojeni v zasramovanju veliko bolj podvrženi nasilju in temu da so sami nasilni do drugih.

Sram je čustvo, ki se razvije v drugem letu življenja. Za dinamiko čustva sramu je bistvena prekinitev stika, kar se v medosebnih odnosih najočitneje kaže kot nezmožnost vzpostavitve oziroma hitra prekinitev očesnega stika.

Čustva so nekakšen kompas za preživetje. To je pomembno zlasti v svetu medsebojnih odnosov, saj s čustvi izražamo, beremo in interpretiramo nebesedna znamenja oziroma dojemamo svet precej temeljiteje, kot zgolj preko besedno-razumskih kanalov. Stik z lastnimi čustvi je pravzaprav predpogoj za intuicijo.

Zato je ključnega pomena, da se soočite s svojimi ranami in presežete sami sebe.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

blue

Preplavljeni s plastiko

Plastik fantastik ;)

Gledam takole okoli sebe in ugotavljam, da nas je plastika čisto preplavila.
Fascinirajo nas plastični predmeti, plastika v kozmetiki, plastika v hrani, plastika v telesu, plastika je zadnji trend.

In vendar, plastika je zgolj kopija, ki posnema naravno.
Plastika v tkaninah posnema bombaž ali svilo, plastika v hrani se dela, da je hrana, plastika v kozmetiki je nadomestila rožice in plastika v telesu se dela, da je naravna, pa vsi vemo, da je samo kopija, pogoslo slab, neokusen posnetek. Ja, saj vem, kaj sledi, mnogi bodo rekli, da rešuje življenja mnogih, sama se vedno znova sprašujem, koliko jih pravzaprav vzame, pa ne le v človeškem kraljestvu, še več jih jemlje v živalskem kraljestvu.

Plastika v človeškem vedenju, plastika v vrednotah, slabe kopije originalov je nekaj, kar je trend družbe v kateri bivamo. Ustvarili smo celo kulturo plastike, kjer slavni narekujejo zadnje trende in ljudje sledijo originalom ter poskušajo postati čim bolj izvirna kopija, plastika.

Ko takole opazujem evforijo, ki je zadnja epidemija na planetu, kako so množice fascinirane z originali in se trudijo postati čim boljša kopija se sprašujem kam smo zašli? Kje smo izgubili svoj original?

Če ste eden od povprečnih Zemljanov, potem ste bili takoj po rojstvu podvrženi udomačevanju. Začne se s prvim udarcem novorojenčka po ritki, da zadiha.

Tako vstopimo v matrico življenja na Zemlji. In potem nas udomačijo v prijazne, podrejene kopije originalov, ki pogosto sploh niso originali temveč le kopija kopije originala. Saj poznate igro kaznovanja in nagrajevanja, kajne?

Ko sem tako hodila po svoji poti in poskušala postati čim bolj originalna kopija, sem sčasoma spoznala, da lahko postanem le druga kopija in nikoli original, če sledim drugim in poskušam posnemati druge.

Skozi kaos razpada mojega sveta in temno noč ega sem odkrila, da nočem biti kopija, da imam dovolj plastike.
Vedno močnejša je bila želja po originalu, po tem, da sprejemem izvorne aspekte in materiale v svoje življenje.
Da sem prva v svojem življenju, da sem original.

In če kdo misli, da je pot k originalu lahka, se lahko vpraša, zakaj jih je potem tako malo na Zemlji?
Pot rasti je pot razočaranj in izzivov, kajti vsako razočaranje postavi pred tebe izbiro plastika ali original? Ali kot sama rada rečem; Resnica ali Posledice? Resnica je original in posledice so plastika :)

Avtentičnost je ključ do originala.
Avtentičnost je original.

Ko si avtentičen in si kar si, potem si original.
In moja želja po tem, da grem iz povprečnosti in sem to kar sem je bila tako močna, da sem začela hoditi po poti Ljubezni. Pot Ljubezni je učenje Yeshue, ki ga je širila Marija Magdalena, čeprav to ni bilo učenje, ki bi zraslo v njegovi glavi. Pot Ljubezni je starodavno učenje, ki prehaja iz roda v rod še iz časom Lemurije in Atlantide. Yeshua je bil tisti, ki je to znanje obudil za vse nas. Knjiga Ljubezni je zapis o avtentičnosti, o originalu, kako biti to kar si in živeti to kar si tukaj in zdaj. In močno se me je dotaknilo, ko je to učenje začelo prihajati v moje življenju.

In tako se je plastika začela topiti, kajti zanimiva lastnost plastike je, da je v ognju ustvarjena in jo ogenj raztopi, preoblikuje.

In ko sem se talila v ognju Duha sem vedno bolj zaznavala svoj izvorni original, to kar sem.
Iz mene je začela sijati avtentičnost. In ta avtentičnost ima izjemno moč, kajti preobraža vse v tvojem življenju. In tako je prišla na vrsto tudi moja zunanja podoba, moj posel, celostna podoba tega kar počnem.
Vse je v procesu preobrazbe, vse, kar delam se preobraža in dobiva novo podobo.

Vse je postalo orodje v rokah originala, kajti skozi vse proseva to kdo jaz sem, vedno bolj.
Prej sem s podobami od zunaj oblikovala stvari in okoli sebe nameščala to, kar sem mislila, da mi je všeč.

Zdaj je proces obraten, od znotraj navzven.

In moč, ki jo čutim zadaj me včasih osupne, vendar se počasi navajam na to kako je biti avtentičen, kako je biti ven iz povprečja brez potrebe, da si viden. Zdaj vem, kaj pomeni leteti pod radarjem, kajti to, kar je del moje misije ni za množice, to kar delam je za tiste, ki so zasičeni s plastiko, ki so spoznali, da jih ne zanima biti kopija, je za tiste, ki želijo obuditi svoj original in ga v polnosti zaživeti. In ta original je tvoja božanskost, je to kar si.

Kajti velika lekcija originalov je, da morajo to izbiro, da so originali izbirati vsak dan znova. Gre za prakso Ljubezni, ki ji nikoli ni konca. Vedno znova si soočen z izzivi in razočaranji na poti. In vendar, ko veš, da je to le del poti in da so izzivi nujno potrebni za tvojo rast, enostavno presegaš samega sebe, vsak dan znova v vsaki težki izkušnji znova. In nekega dne poletiš na krilih svojega notranjega metulja in prepoznaš veličastnost svoje Biti.

Moja vizija je, da vam pokažem pot do vaše veličastnosti, da vas vodim po tej poti Ljubezni.
Iz Ljubezni, z Ljubeznijo, za Ljubezen.

In če vas zanima več na to temo, se mi pridruži na enodnevnem druženju Pot Ljubezni.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Rojstvo novega

Nekje sem izjavila, da sem končno polnoletna :) tudi v svoji duhovni rasti.
Lahko bi rekli, da sem v svojem 18-letnem iskanju sama sebe bližje polnoletnosti in spoznavam, da je bistvo življenja v čudoviti celovitosti.

In kot se ob polnoletnosti spodobi se je rodilo nekaj čisto mojega.

Po dolgoletnem iskanju zunaj sebe in nato še bolj zagrizenem iskanju znotraj sebe sem dojela, da je bistvo življenja uravnovešenost in izpolnjenost.

Vsak človek ima v sebi dva pola, kot magnet, pozitivnega in negativnega.
Večina nas išče pozitivni pol in bi najraje odžagali negativni pol.
In vendar vsak od njiju igra svojo vlogo v tej igri, ki jo imenujemo življenje.
V vesolju vlada čudovito ravnovesje med nasprotujočimi si poli. In tako moramo objeti obe polarnosti, z obema polovicama, ki tvorita celoto.

Dejstvo je, da nas življenje, ko se prevzamemo potisne navzdol in nam pristriže perutke in nam takrat, ko smo na dnu pošlje oporo. Intuicija v nas si vseskozi prizadeva, da bi se prebudili in si dopustili, da v sebi spoznamo božansko brezhibnost in uravnovešenost.

Kot je pred 2000 leti izjavil Jezus, je najtežja stvar od vseh, ki jih ljudje počnemo ta, da mislimo misli angelov in da delamo, kot delajo angeli. Konec koncev smo angeli.

In brezhibni smo taki kot smo, že zdaj.

Smo uravnotežena celota polarnih nasprotij in okolica je le odsev nas samih.
To, da je svet, ki nas obkroža le naša refleksija že vemo, hkrati pa si pogosto ne dopustimo, da bi prepoznali, kar vidimo. Vseskozi smo v priprošnjah in življenje je le odsev odgovorov na naše priprošnje s strani Boga.

Skozi vzpone in padce me je življenje naučilo ravnovesja, da vedno uravnovešam stvari sproti. In to je tisto, kar se rojeva skozi popolnoma moje pristope, vedenja in izkušnje. Že v maju bosta na voljo dve od treh notranjih popotovanj v Božansko Bitje, kar vsak od nas je.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena

Prebujenje

Ko se pogovarjam z ljudmi me pogosto preseneti to, kako ljudje mislimo, da bo hrepenenje naše duše potešeno skozi nekaj v zunanjem svetu – skozi dosežke kot so zaključen študij, boljša služba, več denarja, pravo telo, pravi odnos.
Smo družba, ki se peha za iluzijo izpolnitve notranjega hrepenenja v zunanjem svetu.

In pogosto so krize tiste, ki pravzaprav razkrijejo iluzijo, ki nas drži ujete v človeški školjki.
Krize so nekaj, s čimer se ne moremo spopadati na razumskem nivoju, so nekaj pri čemer naš razum v popolnosti odpove, kajti kriza nima vzroka in posledice. Kriza vznikne iz hrepenenja duše po osvoboditvi in tega razum ne more dojeti.

Zunanja školjka ljudem služi kot zaščita pred svetom in prave zaklade pravzaprav skrivamo v sebi.
Večina skriva svoje zlato, svoj pravi diamant pod plastjo človeške gline, tega zunanje plasti, persone, ki jo moramo razkriti in se z njo pomiriti, če hočemo odkriti svojo resnično vrednost – zlato naše duše.

Zunanja školjka vam preprečuje, da bi v sebi videli svojo svetlobo, svojo izvorno esenco, svojo moč, resnično vrednost. In vendar dokler nismo sposobni videti tega kdo pravzaprav smo v samem notranjem temelju, se zadovoljujemo s persono, ki jo poznamo, ki nam je domača, kar pogosto spremlja trpljenje.

Življenje nam nenehno postavlja na pot številne priložnosti, da se odpremo svoji božanski naravi. In pogosto se dogaja v času velike krize, da se odpremo, da si dopustimo vpogled v notranji svet.
zpostavljanje intimnega odnosa z vsemi deli sebe je ključ da spoznamo celostnost tega kdo v resnici smo.

Po 18 letih zavestnega ozaveščanja sebe lahko z gotovostjo rečem, da je edini način, da spremenite svet tako, da spremenite svoj pogled nanj in predvsem, da svoj fokus, svojo pozornost usmerite iz iskanja zadovoljitev zunaj sebe v zadovoljitev v sebi. Ključ je v soočenju tako s svetlobo kot s temo, zmagami kot izgubami, blagoslovi in razočaranji, ki so v resnici le prikriti blagoslovi.

Šele, ko bolečino sprejmete in objamete v sebi le-ta postane vaš duhovni zaveznik, ki navdihne nove začetke in vodi k osvoboditvi duše. Izzivi se na naši poti pojavljajo z enim samim namenom, da rastemo, da se obrnemo navznoter.

Krizam se lahko izognemo, če sami zavestno opravimo proces čiščenja svoje zavesti, kar ustvari most med notranjim in zunanjim svetom. Preko tega mostu pa se lahko vrnemo nazaj h globokemu namenu naše duše.

Kadar niste zadovoljni sami s seboj in se ne cenite v vas zazeva globoka praznina, ki je ne more zapolniti nič in nihče iz zunanjega sveta. In vendar ljudje skušamo ta občutek praznine zapolniti z odvisnostmi, pa naj bo to facebook, internet, nakupovanje, pornografija, kajenje, prenajedanje, substance, zdravila, igre na srečo ali zapravljanje. Ne glede na to kaj probavamo nič ne more zapolniti te notranje luknje.
Gre za temno luknjo v nas, ki hoče več ljubezni, več denarja, več spoštovanja, več priznanja, več materialnih stvari. Več, še več in še več … Nikoli ni dovolj.

Ne glede na to, koliko ljudje imajo so pogosto čustveno čisto izčrpani in duhovno osiromašeni in ko ta lačni duh prevzame igro je ni stvari v zunanjem svetu, ki bi ga lahko zapolnile, zadovoljile. Ironično je pravzaprav, da ko si v popolni povezanosti z duhom, s svojo božansko esenco, zelo malo potrebuješ, saj imaš izpolnjenost in bogastvo v sebi.

Obstaja ena sama pot kako nahraniti tega lačnega duha v sebi, kako zapolniti to grozečo luknjo v sebi, to praznino in to je tako, da se obrnete k sebi in ga napolnite z ljubeznijo.
Saj vem kako plehko se sliši in vendar vem iz lastne izkušnje, da je ni druge poti, kot navznoter, k svoji duši.

Ko se povežemo z globljim namenom svoje duše lahko v svetu izrazimo to, kar je naše hrepenenje da damo, da delimo. Ko ste v pristni moči svoje duše, naravno čutite ljubezen, čutite tok življenja, sočutje, prijaznost tako do sebe kot tudi do ljudi in sveta. Takrat ste polni moči in samozaupanja da ste na pravem mestu in delate prave stvari. Takrat ste v služenju, ko delate to, kar najbolj odslikava in izraža najvišji potencial vaše duše. To je služenje v svojem pravem pomenu besede.

Skozi mnoge preizkušnje sem šla, da lahko sedaj z gotovostjo rečem, da vem kako vas lahko peljem skozi preizkušnje in iniciacijo vaše duše. Kako se prebuditi v svojo pristno moč in živeti svoj najvišji potencial.

Kajti notranja popotovanja, ki sem jih sestavila so namenjena izkušanju, temu da resnično pridete v stik s sabo, prepoznate ovire v sebi, ki vam preprečujejo, da ste to kar ste.
Premikamo se na nova ozemlja znotraj nas samih, za katera ni zemljevidov, kajti vodijo nas v neznano.

Potrebno je veliko poguma, da se v ta neraziskana ozemlja podamo sami in zaupanje samemu sebi je eno izmed najpomembnejših veščin, ki si jih lahko na tej poti želite.
Če potujete po tej poti s sopotniki, je veliko lažje. Dejstvo je, da vsak potuje sam in vendar sem prepoznala dragocenost druženja, da stojimo drug z drugim in drug ob drugem v tem soočanju s samim seboj. Zato so notranja in zunanja popotovanja, ki jih vodim, priložnost, da spoznate enakomisleče ljudi in se na to potovanje iz notranje krize odpravite v dobri družbi.

Šele, ko smo vzpostavili svoje meje, ko smo spoznali sebe smo pripravljeni na intimno partnerstvo, da smo v služenju drugim.

Ko se povežete s sabo v sebi izkusite to, kar je tako briljantno opisal Franz Kafka; Ni vam treba zapustiti sobe. Sedite za mizo in poslušajte. Ni vam treba poslušati, enostavno samo čakajte. V resnici sploh ni treba čakati, samo bodite mirni v svoji edinstvenosti. In svet se vam bo svobodno ponudil brez mask. Nima druge izbire. V ekstazi se bo valjal pred vašimi nogami.

Kajti v sebi nosimo vero in zaupanje v božanskost vsake duše in lahko opazujemo kako božansko odgovarja na individualni klic vsake duše na planetu.

In če se lahko utišate v sebi in se osrediščite v svojem notranjem centru, boste slišali glas svoje duše, ki vam bo razkrila življenje onkraj vaših najbolj divjih sanj.

Kar sem ugotovila na svojem notranjem popotovanju je pravzaprav to, da ne moremo manifestirati svojih sanj, kajti manifestiramo lahko samo nam znane stvari. Ko se povežemo z glasom svoje duše in si dopustimo, da živimo svoj notranji klic, se premikamo onkraj znanega, zato sta vera in zaupanje naša zelo pomembna zaveznika na tej poti.

Življenje je resnično izjemen ples med notranjim in zunanjim, gre za popotovanje, ki si ga naša duša želi in ki ga pravzaprav potrebujemo. Kajti zunanje izkušnje potrebujemo, da se spomnimo, se učimo, da se razvijamo in rastemo. Vendar je za rast v zunanjem svetu nujna opora v notranjem svetu, drugače boste končali globoko razočarani in prazni. In če se osredotočite samo na notranji svet, razen, če ste izbrali življenje meniha ali nune ali ste svetnik, boste izkusili izoloranost, osamljenost in pomanjkanje.

Otrok Univerzuma ste, otrok ene pesmi, popone povezanosti z vsem kar je. In da resnično lahko izkusite življenje polnega zadovoljstva, izpolnjenosti, radosti in hvaležnosti morate sprejeti dejstvo, da ste del večje igre. Igre v kateri če zmagaš ti, zmagam tudi jaz in če zmagam jaz, zmagaš tudi ti. In če izgubiš, izgubim tudi jaz in če izgubim jaz, izgubiš tudi ti. V tej igri vzajemnosti, popolne povezanosti, odprtosti in pretoka so stave izjemno visoke in zmagovalci so redki, kajti za to, da lahko igrate to igro življenja, morate poznati pravila te igre.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Povezanost

Tisto kar smo pozabili skozi udomačevanje našega odraščanja je povezanost, ki je za majhne otroke nekaj normalnega. Kar smo naredili je, da smo ustvarili prostor med sabo in stvarmi, ki jih opazujemo. Ločili smo se od tega, kar nas obdaja.

Preteklost je kot breme, ki ga vlečemo s seboj. Imamo pretekli jaz, sedanji jaz in potencialni jaz. Pretekle izkušnje nam dajejo občutek pomanjkanja, ločenosti in neenakosti. Pretekle izkušnje so ustvarile pretekli jaz. Spomin preteklosti izhaja iz znanja, stvari ki jih obvladamo, psihološka preteklost, kar so energijski vzorci, ki jih ne razumemo. Psihološka preteklost je povezana s strahovi. Pomanjkanje je percepcija, ki jo imamo na podlagi preteklih izkušenj. Ta občutek, da ni dovolj za vse ustvarja občutek nepravičnosti. Če nam uspe opustiti svojo težo preteklosti in osvojiti ta občutek, da smo povezani in je za vse dovolj, potem tudi pravičnost pride popolnoma naravno. Sedanjost je vse kar vemo o sebi. Povezanost je del potencialnega jaza. Je povezanost s celostnostjo vsega kar smo, vsemi našimi talenti in potenciali.

Prihaja čas, ki nas enostavno sili v to opuščanje preteklosti, zmanjševanje tega prostora, ki smo ga ustvarili med sabo in stvarmi, ki nas obdajajo in v povezanost z vsem kar je. V resnici že smo vse kar smo, potencial, čista zavest. Smo preteklost, ki se hoče ozavestiti in opustiti. V resnici ni kaj spremeniti, v resnici že smo vse kar lahko smo, smo seme samega sebe. Le spomniti se moramo, kaj smo. Opazovati. Zavedati se moramo, da je dovolj za vse, da ni pomanjkanja, ko smo povezani. Kajti ko smo povezani smo eno.

Vse v zvezi mano je samo misel. Gre za identiteto, ki jo ustvarjamo skozi izkušnje, skozi preteklost. Vprašati se moramo, kdo je tisti, ki vse to opazuje. Gre za potencialni jaz, ki se bo prebudil in bo priplaval na površje. S tem bodo na dosegu vsi vaši potenciali in talenti. In s tem ko se povežete s to celostnostjo, ste kar ste, čisti potencial, čista zavest.

Ko si prisoten tukaj in zdaj, postaneš opazovalec in ko si opazovalec obudiš povezanost in svoj potencial.

Namaste
Taja

Pogled z Neba

Gledala sem franconsko dokumentarno oddajo o tem kaj vse počnemo s planetom in kako se to kaže v resničnem življenju mnogih po svetu. Zastrupljanje jezera v Keniji zaradi gojenja vrtnic, ki jih lahko kupimo v trgovinah po vsej Evropi, morje smeti v oceanih, ki ubijajo na tisoče delfinov, želv in albatrosov na Havajih, smetišča na čudovitih plažah, ki jih morje izpljune na kopno. Bolečina je bila izjemna in je zarezala globoko.

Pa ne zaradi Zemlje. Pogosto rečem in še vedno stojim za tem, da nas Zemlja le opazuje, ko bomo presegli njene meje, bo le parkrat kihnila in se stresla in človeštvo verjetno ne bo preživelo. Kako graciozno je Zemlja prevzela svoje mesto tiste, ki nam je vodnica na tem popotovanju v ozaveščanje sebe. Univerzalni zakoni pravijo; Kot je zgoraj je tudi spodaj in kot je znotraj je tudi zunaj. In vsa situacija, ki jo opazujemo, če znamo gledati s prave perspektive v resnici odslikava nas same. Mi smo tisti, ki se dušimo in utapljamo v lastnih smeteh, ki plavajo v naši notranjosti. Mi smo tisti, v katerih plavajo pesticidi in uničujejo notranje življenje, kot v jezeru v Keniji. In mi smo tisti, v katerih plava brozga plastike in v naših fizičnih telesih zavzema vedno več prostora, kar povzroča lakoto mnogih. Duhovno lakoto. Kot je zunaj, je znotraj in kot je zgoraj, je spodaj.

Zavedam se, da je vse, kar čutim, moja bolečina in ne Zemljina. Bolečina zanikanja, nesprejemanja, potiskanja v notranjosti, bolečina ob tem, ko se skrivaš za lepo fasado, ker si tako naučen. In vem, da vse to kar gledam zunaj sebe, morje plastike, v resnici moje morje plastike, ki ga moja podzavest ne more sama razgraditi, ampak se moram s tem soočiti zavestno. Gre za čustva, prizadetosti, travme, ki jih nosim v sebi kot plastiko. Ko ta odsev vidim navzven, se še bolj zavem, koliko je te svinarije navznoter. Gledam kolektivno nezavedno, vse, kar si ljudje kolektivno nočemo priznati, nočemo sprejeti in se vsak dan v večjih količinah manifestira v fizični realnosti naše Zemlje. In hvaležna sem, da si upam pogledati, kajti ko vidim resničnost, ki se odslikava zunaj mene, vedno znova dobim navdih, da se lažje s stvarmi soočam navznoter.

Ne zdravimo planeta, zdravimo sebe, če znamo pogledati na drugačen način. In verjetno je res prišel čas, da se soočimo z vso to brozgo plastike v sebi in jo recikliramo. Kajti, kot pravijo mnogi, lahko svet spremenimo le od znotraj navzven, saj smo z njim neločljivo povezani. In zaradi te vezi, se naša notranja sprememba odseva tudi v svetu zunaj nas.

Ne glede na vse, sem še vedno optimist. Še vedno verjamem, da bomo zmogli kot človeštvo vsi skupaj narediti ta korak, ki bo zaradi medsebojne povezanosti vsega, vplival na vse okoli nas. In vendar se zavedam, da lahko stvari delam le pri sebi in sem hkrati navdih drugim, da naredijo spremembo pri sebi.

I Believe.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Potresi

Ko sem danes zjutraj na FB prebrala, da je bil potres v Čilu, me je stisnilo pri srcu. Ko sem pripravljala junijsko številko Namarie sem napisala med napovedi, da predvsem za 1.7. astrologi napovedujejo potrese in potem mi je zmrznil računalnik. Vse kar sem napisala sem izgubila in to sem vzela na znanje, da morda ni modro, da o tem pišem. No pa se je začelo že kar s prvim mrkom od treh. Pretreslo me je, ker se mi je potrdilo to, kar sem že konec maja, ko sem pripravljala prispevke to zaznala, pa sem raje zanikala v sebi.

Potresi so samo odsev nas, ljudi, prebivalcev Zemlje. Kajti preko povezave Zemlja-srce-možgani-celice vplivamo na Zemljo z vsem, kar je v nas, z vsemi svojimi čustvi-mislimi-občutki. In ko mi ljudje rečejo, da zdravijo Zemljo se samo nasmehnem, ker Zemlja se zdravi sama, mi le zdravimo sami sebe, skozi projekcijo, ki jo vidimo v Zemlji.
To kar počnemo z gozdovi delamo svojemu imunskemu sistemu, svojim pljučam, ki skrbijo za reciklažo zraka. Kar počnemo z vodami, delamo sebi, svoji krvi in svojim notranjim tekočinam. Svojim ledvicam, svojemu črevesju. Nič ni zunaj nas, vse je v nas.

In notranji potresi, in pretresi, ki se dogajajo v ljudeh se preko povezave celice-možgani-srce-Zemlja kažejo v našem zunanjem svetu kot potresi in pretresi po svetu. Naše notranje bitke in vojne, ki jih bijemo v sebi se kažejo v svetu kot zunanje vojne in bitke, ki jih gledamo. Sami sebi smo najhujši sodniki in to sojenje gledamo zunaj sebe.

In če kdo misli, da lahko temu ubeži ali pa se temu izogne, se moti. Kajti vse spremembe, ki jih dela Zemlja, ki se dviga v novo zavest moramo zaradi povezave Zemlja-srce-možgani-celice narediti tudi vsi mi. In vse kar naredimo mi preko povezave celice-možgani-srce-Zemlja vpliva na naš planet. In ker nas nam lenoba kot eden izmed sedmih demonov prepričuje, da lahko zavlačujemo, zavlačujemo že 11 let. To kar delamo danes, naj bi v idealnem svetu naredili pred letom 2000. Tak je bil plan. Pa ga nekako nismo izpolnili. Zato je zdaj tako intenzivno in ljudje dihajo na škrge, ker zdaj gre pa zares, prej smo imeli izbiro, zdaj pa Zemlja dela svoje. Lahko gremo vštric z njo ali pa se borimo, se upiramo, brcamo in grizemo, pa s tem samo otežujemo popotovanje zase.

Zato dragi moji prepoznajte strahove. Soočite se s svojimi strahovi, kajti preprečujejo vam zavestno povezavo s srcem in z Zemljo. Globoko dihajte, kajti tako boste šli ven iz zakrčenosti. Povežite se z Zemljo in Univerzumom. Soočite se s samopomembnostjo, vsi šamani pravijo, da je to tista zver, ki jo moramo vsi narediti za zaveznika. In kot pravijo mistiki, letite pod radarjem, bodite skromni in ponižni. Le tako ste lahko vse, kar ste.

Kajti žrtvovati moramo vse kar smo, na svojem notranjem oltarju v srcu, da iz pepela vstane feniks, novo bitje moči, nova povezanost, novo zavedanje.
Imejte se radi. In uravnovešanjte svoje notranje potrese in kataklizme. Tako bomo tudi v zunanjem svetu šli čez tole prehodno obdobje precej bolj lahkotno.

Ni več časa, da bi se zanašali na druge in čakali, da bo to naredil nekdo namesto nas. VSI moramo narediti to, vsak v sebi!

Želim vam prijetno in mirno popotovanje, čeprav v turbulencah ali na makadamski cesti .
Namaste
Taja

pleasure-2

Izbira in strah

Čustvo je vibracija. Ljudje vzorce vibracij shranjujemo v tekočih kristalih naših tkiv v telesu. Kvaliteta čustev je kot val, vzorec energije, ki objema našo DNK in jo aktivira. Živimo v intenzivnem energijskem momentu, ki močno vpliva na fizično strukturo našega telesa. Prvič v zgodovini človeštva živimo v telesih, ki se istočasno fizično spreminjajo. Telo dviga svojo vibracijo in s tem spreminja svojo fizično osnovo. Do sedaj je bila naša osnova silicij, sedaj pa se ta osnova spreminja v litij. Litij spremeni komunikacijo med živčnimi končiči in izboljšuje počutje, zato vam morda v zadnjem času bolj ustrezajo kristali kot sta sugilit, kunzit ali pa turmalini in ne več kvarci.

Dogaja se prehod v človeški zavesti. Ob tem, ko se magnetizem na Zemlji spreminja se osvobajajo vzorci energije, ki so bili stoletja kot zlepljeni v naši celični zasnovi. Možnost imamo, da spremenimo stare vzorce in da ustvarimo nove vzorce zase. V tem procesu moramo preseči polarnosti v sebi in prehod o katerem govorimo je transcendenca v popolnoma novo energijsko polje. Resnica je, da svojo prihodnost kreiramo zdaj. Transcendenca polarnosti se dogaja ob tem, ko živimo v svetu polarnosti in sistem spreminjamo ob tem, ko še vedno živimo v sistemu. Smo hkrati opazovalci in opazovani. Hkrati smo tisti, ki izvaja prehod in ki doživlja prehod. Misli, čustva in občutki spreminjajo kemijo našega telesa skozi NAŠO IZBIRO!

Srce je prvo, ki prejme informacijo s strani Zemlje in Vesolja, se uskladi na nove ritme in to posreduje možganom, ki to posredujejo naprej našim celicam. Ko spreminjamo svoja občutja, se spreminja naša kemija v telesu in naša biologija. S svojimi molitvami, kar občutki nedvomno so, spreminjamo Zemljo in Vesolje, saj smo v direktni povezavi z njima.

Strah je eden tistih vzorcev, ki najbolj moti to povezavo med Zemljo-srcem-možgani-celicami. Ustvarja magnetno motnjo v resonanci Zemlja-srce-možgani-celice. In strah ima mnogo mask. Ko identificiramo osnovne univerzalne strahove v sebi in jih preobrazimo, se osvobodimo in se bolj povežemo s sabo, z Zemljo in z Univerzumom. Težava je v tem, da strah preprečuje resonanco s svojo izvorno bitjo. In naša izbira je ali izberemo ljubezen ali strah.

Ko smo prišli na ta svet, smo se uspešno priklopili na številne strahove. Verjamemo, da so naši. Vendar je vse kar moramo storiti to, da jih presežemo.
Uravnovešanje polarnosti s hvaležnostjo nam omogoči, da presežemo sodbe, obsodbe, kritiziranje in strahove, ki jih nosimo v sebi.

IZBIRA JE!
Zato izberite!

Taja Albolena