Življenje

Uravnovešanje polarnosti

Svet je zgrajen na principu dualizma.
Živimo v svetu polarnosti, kjer ima vsaka stvar svoje nasprotje tema in svetloba, radost in žalost, dobro in slabo, pozitivno in negativno.

Vsako ravnovesje v naravi se lahko poruši, s pretiranim nagibom na eno ali drugo stran.
In vsak dogodek, ki ga izbiramo ima dve tirnici ugodno in neugodno. Ko se vam nekaj dogaja, ko nekaj doživljate se sami odločate, kako boste dogodek videli.

Če ga vidimo pozitivno ae avtomatsko usmerjamo na pozitivno tirnico in nezadovoljstvo vas bo vedno usmerilo na negativno tirnico. Vendar v preseganju dualnosti, ki vodi nazaj v Enost, dosežemo nevtralni položaj, notranjo harmonijo, uravnovešenost, izpolnjenost. Skozi doseženo nevtralnost v sebi začutimo povezanost s svojo esenco, pristnostjo, virom ali svojo dušo.

Preko uravnovešanja polarnosti v sebi razvijemo sposobnost izbire, da vzpostavimo harmonijo, kreativno uporabljamo svojo inteligenco, dvignemo samozavedanje, izmojstrimo svojo dušno izbiro in presežemo dvojnost. Nehamo se boriti z različnimi deli sebe in se objamemo taki kot smo, v vseh svojih različicah.

V tem izjemnem času, v katerem živimo, imamo možnost, da presežemo polarnosti svetlobe in teme, pozitivnega in negativnega s tem, da oba dela objamemo kot izraz sile. Izjemnost našega življenja je v tem, da moramo preseči paradigmo polarnosti svetlobe in teme med tem, ko živimo v svetu polarnosti svetlobe in teme!

Ključ je v integraciji posameznih polarnosti. Sočutje je ključ, ki smo si ga pustili iz preteklosti skozi zapise, da bi dosegli to pomembno nalogo. Transcendenca dualistične zavesti skozi integracijo polaritet in realiziranje Enosti je cilj vseh resničnih duhovnih disciplin.

In kot vedno me moja duša pelje po poti, kjer spoznavam, da se je vse, kar se je dogajalo v preteklosti zgodilo z namenom. In ko objemam starodavno egipčansko znanje o polarnostih oplemeniteno z esenskimi zapisi o tehnologiji sočutja se stvari zlagajo v mozaik vedenja in modrosti.

Hvala drage moje, za spodbudo in navdih, da sledim svoji poti in sem, kar sem božanska!
Taja Albolena

Spoznaj sebe

Prav neverjetno je, koliko izgovorov imamo, da ne počnemo tega, kar imamo radi, kar nam je ljubo in kar si želimo početi. Živimo v času, ko moramo dojeti, da si moramo dovoliti in dopustiti, da se nam dogajajo najboljše stvari, kajti mi smo tisti, ki ustvarjamo svet v katerem živimo.

Že pred časom sem spoznala, da imamo na voljo dva načina kako živeti svoje življenje;
tako da smo odgovorni za svoje odločitve in izbire ter pilotiramo sami
ali pa smo na avtopilotu.

Ko prevzamemo odgovornost za svoje izbire to enostavno pomeni, da imamo sposobnost izbire odgovora oziroma odziva na situacijo.

Paradigma žrtve pa je osnovana na odzivanju na okoliščine, ko okoliščine, položaj ali naučeno krivimo za svojo situacijo in smo na avtopilotu. Tisti, ki imajo občutek, da so žrtve, ne sprejemajo odgovornosti za svoje izbire, imajo občutek, da nimajo nadzora nad seboj in ne upravljajo s svojim življenjem in usodo. Običajno za svoj položaj krivijo druge ljudi, okoliščine ali celo zvezde.
Dejstvo je, da sami izberejo, pa naj bo zavestno ali nezavedno, da jih naučeno in okoliščine nadzirajo. Tako so pod vplivom fizičnega okolja (vreme) in družbenega okolja (obnašanje drugih). Svoje čustveno življenje izgrajujejo na obnašanju drugih do njih ter dovoljujejo, da drugi nadzorujejo njihove slabosti. Ko rečejo, da niso odgovorni za izbire, iz sebe naredijo nemočno žrtev. V takem primeru se spravijo v negiben položaj v pomožnosti negativni situaciji. Običajno se pritožujejo, sitnarijo in kritizirajo druge, vendar to njihovo obtoževanje le poudari slabosti tistih nad katerimi se pritožujejo. Tako izhlapi vsakršna možnost, da bi pozitivno vplivali na situacijo.

Edina možnost, če želite situacijo izboljšati je, da spremenite tisto, nad čemer imate nadzor – sebe. Edina pot je pot vase in tako nehate preoblikovati druge in se začnete ukvarjati s svojimi lastnimi slabostmi. In tako morate najprej spoznati sebe – kdo sem?
In tukaj je izjemno pomembno razumevanje refleksije, odsevov, ki vam jih kažejo drugi in kako to prepoznati v sebi. Skozi življenje ustvarjate medsebojne odnose, ki vam odsevajo nazaj tiste stvari, v povezavi s katerimi imate naboj.
Ste opazili, da v svoje življenje prikličete tisto, kar najmanj izbirate, da bi doživeli? V svojem nesprejemanju ustvarite naboj in ta naboj to pripelje v vaše življenje.

Ko se le odzivate na situacije in ne sprejemate odgovornosti za izbire, živite svoje življenje brez notranjega žara, navdiha in brez strategije, kako v svojem življenju živeti svoj najvišji potencial in svoj »klic«.

V življenju gremo skozi tri faze; v prvi opravljamo svoje delo, v drugi gradimo kariero in v tretji fazi se odzovemo na svoj »klic« in smo to kar smo.
Večina ljudi svoje življenje preživi brez da bi spoznali svojo usmeritev, svoj namen in svoj »klic«. Če ne poznamo svoje usmeritve, potem ne moremo biti svetilnik drugim.
Najprej moramo vedeti kaj želimo v življenju, kaj nas navdihuje, kaj je naš notranji klic? Kaj je tisto, kar nas izpolnjuje?
Izpolnitev ne pomeni, da ne delate napak, vendar če jo že naredite, jo naredite z užitkom, ker veste kaj počnete v življenju in se iz svojih napk tudi veliko naučite. Tako sprejmete svoje omejitve in si hkrati priznate svoje potenciale. Vse je v popolnem božanskem redu.

Več na to temo v novem seminarju Spoznaj sebe! v maju.

Namaste
Taja


Ekonomija nove dobe

Ljudje se me pogosto spraševali zakaj je potrebno plačati za moje usluge, ko pa delam z duhovnimi temami? Zakaj že? To sem se dolgo časa spraševala tudi sama. In bolj ko sem poskušala ljudem objasniti zakaj, bolj nenavadni so bili odzivi.

Potem sem dojela … ker sem tega vredna! Reconnection je naredil velik preobrat v moji percepciji in konec koncev je vse v percepciji. Vreden si toliko, kolikor ti misliš da si vreden. Zato pravijo, da vsak sam sebi postavlja ceno.

Vendar je trajalo še nekaj časa preden sem zares dojela. Skozi stranko, ki mi ni plačala za to, kar sem ji naredila. Bila mi je resničen blagoslov, kajti dojela sem principe nove ekonomije.

Dejstvo je, da če pogledamo v svetu okoli sebe, da večina ljudi živi v narcistični družbi, kjer skrbi vsak zase in za svojo rit kot rada reče moja mama. V resnici večina pričakuje, da bo dobila nekaj za nič. In na temu temelji celotna naša družba. Od tega, da ljudje drug drugega okoli prinašajo in ne plačujejo za storitve ali stvari, ki jih prejemajo, do najvišjih inštanc v državi. Vse poteka po istem principu.

Ljudje se ne zavedajo, da je vse energija. Denar je energija, je le sredstvo za izmenjavo energije na fizični ravni. V pravični izmenjavi narediš nekaj in za to dobiš nekaj, vrednost tvoje storitve pa se izplača v denarju, ker je tak naš dogovor.

Ko prejmeš nekaj in nisi plačal za to v resnici nisi prejel, na energijskem nivoju. Zato tega ne ceniš, ker ne čutiš, da bi karkoli prejel. S tem ko nisi ničesar dal v izmenjavi, v resnici sploh nisi prejel. In v mojem konkretnem primeru gospa čaka na rezultate, ker ko rezultati bodo bo koker plačala. Vendar rezultatov ne bo, ker jih ne spusti noter, ne pusti jim do sebe s tem, ko ni naredila izmenjave nekaj za nekaj. Ko plačaš, potrdiš, da si nekaj prejel. Ko nam je Erik to povedal na seminarju pred pol leta mi to ni kaj dosti povedalo, me je pa navdihnil, da sem šla v raziskovanje.

Narcizem nas torej sili, da poskrbimo sami zase in služimo sebi.
In kaj je na drugi strani, ker so vse stvari v polarnostih in vse je v ravnovesju?

Na drugi strani imamo tiste, ki dopolnjujejo narciste, altruiste, nesebičneže, ki dajejo za nič. In tako imamo tiste, ki pričakujejo, da bodo dobili nekaj za nič in na drugi tiste, ki dajejo za nič. Idealno. Vsi se polinkajo med seboj in eni se razburjajo da nič nimajo in drugi se pritožujejo nad tem kako zanič so usluge KER SE NIČ NI SPREMENILO!

In ker se niso pozdravili, ker niso sprejeli zdravljenja, ker ga ne cenijo in vrednotijo, ker so ga dobili zastonj in niso vložili nobene energije, da bi karkoli dobili. Da se razumemo, izmenjava energije lahko poteka tudi drugače, denar je dogovorjeno sredstvo za izmenjavo energije v storitvah, vendar občasno kdo tudi ozdravi, ker je izmenjala nekaj za nekaj.

Ko smo v odnosu jemanja za nič in dajanja za nič se pojavijo zamere, izgorelost, ljudje se pritožuejejo in obsojajo, se primerjajo in tekmujejo. In vendar se stvari vedno bolj polarizirajo.

Meni je trajalo 18 let, da sem dojela načela pravične izmenjave in načela nove ekonomije. Torej dokler ne daš nekaj za nekaj, v resnici ne prepoznaš, da si karkoli dobil. Zato se Reconnection vedno plačuje vnaprej in v celoti, kajti le tako lahko dobiš v celoti izmenjavo. Samo tako prepoznaš, da si nekaj prejel in CENIŠ to, kar si prejel.

Najbolj pomembno je, da smo hvaležni, ko plačujemo in izmenjujemo, kajti s tem SPREJEMAMO. Vsakič, ko s hvaležnostjo plačate za zdravljanje, ga tudi sprejmete. Prepoznate, da ste nekaj sprejeli. Ko mi je moj mentor William Spear pred osmimi leti rekel, naj bom hvaležna za vse kar dajem, ga nisem razumela, kaj je mislil s tem, danes mi je kristalno jasno.

Ekonomija nove dobe je pravična izmenjava nekaj za nekaj. In ko s hvaležnostjo dajemo denar v zameno za stvari, storitve, smo na energijskem nivoju odprti za sprejemanje vsega, kar nam to prinaša. V pravični izmenjavi nekaj za nekaj sprejememo in prepoznavamo vrednost tega.

Uresničite svoje sanje!
Taja Albolena

Jaz sem

Poznate občutek, ko se ena vrata v življenju zaprejo in stojite pred odprtimi novimi vrati, pa si ne upate stopiti skoznje?

In potem sami sebe sabotirate, se malce ponižujete, postavite koga na piedestal in mislite da ste majhni in nepomembni? In potem tekmujete z njimi, se primerjate z njimi in nikoli niste dovolj dobri.

In še vedno stojite pred odprtimi vrati, in duša še vedno čaka.
In nato spoznate, da ste se pustili poniževati, ste v besu in si zaobljubite, da boste stvar spremenili. In najdete nekoga, ki vas postavi na piedestal. Nekoga, od kogar ste bolj pomembni in na kogar lahko projicirate svoje neljubljene in nesprejete dele. V tej vlogi vi ponižujete druge, se pritožujete nad njimi in se čutite večvredni.

In še vedno stojite pred odprtimi vrati, in duša še vedno čaka.

Ali ni čas, da stopite skozi vrata, v neznano, v svoje srce in namesto, da ljudi okoli sebe klasificirate kot tiste, ki jim hočete biti podobni, jih imitirati, kopirati in jim slediti ali tiste, ki jih sodite, obsojate in nočete imeti z njimi ničesar, jih raje sprejmite v srce take kot so.

Dojela sem pomembnost notranje tehnologije, kajti samo od znotraj lahko naredim spremembo. Iz sebe navzven. In zato ne potrebujem nobene motivacije od zunaj.

V svojih osemnajstih letih rasti sem dolgo časa sem živela v prepričanju, da lahko spremenim svet okoli sebe in predvsem ljudi okoli sebe. Potem sem dojela, da nikogar ne morem spremeniti. Naslednja faza je bilo razodetje, da so vsi okoli mene le refleksija mene same in to skozi sedem odsevov, ki jih moram prepoznati v sebi. Nato em šla v spreminjanje same sebe. In nato sem končno dojela, da je dovolj trpinčenja sebe, dovolj je procesiranja in razkrivanja in iskanja. Čas je za ustvarjanje. Konec koncev sem kreator svojega življenja. IN osemnajst let na poti rasti, čas je, da postanem polnoletna :) LOL

Ko postaneš hvaležen za življenje, ki ga živiš, z vsemi vzponi in padci, ko dojameš, da je rast v tem, da vsakič znova razkriješ novo polarnost v sebi in jo uravnovesiš in da se to nikoli ne konča, kajti to je rast in to je nenehen proces, si dovoliš, da samo si. In hvaležnost za to kar je, ti odpre srce. In v tvoje življenje vstopi ljubezen. In ljubezen prinaša še več ljubezni. In ljubezen odpre navdih in navdih preplavi tvoje srce in dušo. In ti samo si.
Ljubiš, kar delaš in delaš, kar ljubiš. Vedno bolj si v stiku z navdihom v sebi, vedno večjo gotovost čutiš v sebi, ko hodiš po svoji poti.

Zdaj razumem izjemno izobilje, ki mu pravimo življenje. Sedaj sem, kar sem.

Nikoli ni prepozno, da uresničite svoje sanje. In vsi imamo svoje sanje v sebi. Vsi jih poznamo, le da si jih ne upamo živeti. Zakaj že? Občutki krivde in strahu?
Dojela sem, da je moja misija živeti od znotraj navzven, biti kar sem, sanjati in živeti svoje sanje. Če vas zanima kako uresničiti in živeti svoje sanje, se vidimo čez vikend :)

Jaz sem, kar sem – božanska.
Taja Albolena

Kaos

Khaos prihaja iz grščine in pomeni izvorno praznino, prostor. Kaos je izjemno močno orodje in vsi ljudje imamo sposobnost ustvariti kaos v svojem življenju. Pogosto ustvarimo kaos takrat, ko se želimo nečemu izogniti. Običajno kaos ustvarjamo takrat, ko se nam resnica preveč pribljiža.

Kaos ima energijo, da naredi spremembo, hkrati pa s seboj prinaša uničenje, kajti če hočemo nekaj ustvariti moramo najprej nekaj “uničiti” oziroma odpustiti iz svojega življenja. Največji izziv s katerim smo soočeni v tem času je, da namesto da zbežimo, vstopimo direktno v kaos. Pri kaosu gre za obliko neorganiziranosti.

Dejstvo je, da v tem trenutku želimo živeti v dveh svetovih hkrati – v zunanjem svetu in notranjem svetu naše duše. Od božanskega želimo vodstvo, ki nam bo zagotovilo, da bomo varni v zunanjem svetu, hkrati pa nismo pripravljeni sprejeti in izkusiti božanskega. V resnici želimo, da so angeli in bog z nami, vendar pod našimi pogoji in na način kot si ga mi predstavljamo. Vendar božansko stvari rešuje na svoj način. In spremembe običajno ustvarjajo kaos, če nismo sprejeti in objeti sprememb, ki se nam dogajajo.

Kaos torej odpira nove poti in nove možnosti, je ravno toliko kreativen kot destruktiven. Kaos je tudi izraz božanskega. In božanski kaos odpira okna prostoru za novo, je okno spremembe. Predniki so verjeli, da znaki in vizije prihajajo iz božanskega kaosa. Če se bojimo česarkoli, ustvarjamo kaos, da ne bi videli resnice. Pogosto nas je strah vodstva, ki ga dobimo, vodstva, ki izhaja s strani božanskega. In tako izberemo, da gremo skozi življenje tako, da ustvarjamo zmešnjavo, se pritožujemo in kričimo. Naša izbira je ali gremo skozi življenje kriče ali radostno.

Kaos pomeni, da se vaše življenje spreminja. Sprejmnite spremembo! Sprememba, ki se dogaja se dogaja zato, ker je potrebno ponovno nastaviti svoj notranji kompas. Dogaja se mi, da dobim navodila preden se stvari začnejo dogajati in tudi tokrat so mi decembra moji vodniki dali navodilo, naj ponovno nastavim svoj notranji kompas. Temu je sledilo vikend popotovanje vase, ki se je v treh mesecih izkristaliziralo v coaching in v vodenje kako uresničiti svoje sanje. Na plan prihajajo moje sanje, vse kar sem sanjala kot majhen otrok, zdaj se dogaja – big time :)

Zato ne bojte se sprememb, stopite skozi kaos in enostavno bodite to kar ste.

In ne pozabite, sprememba je konstanta, je dejstvo življenja, vse se nenehno spreminja.

Časi v katerih živimo nas silijo v to, da najdemo sami sebe in da živimo svoje sanje. Ko razpada vse v zunanjem svetu je to zelo jasen znak, da moramo po vodstvo in usmeritev nazaj vase. Gre tudi za to, da se nehamo zanašati na stvari v zunanjem svetu. Dejstvo je, da pričakovanja ne prinašajo tega, kar želimo, nič ni samo po sebi umevno, vse je stvar izbire.

Zato izbirajte modro in v skladu s svojo življenjsko namero, življenjsko misijo.
POjdite ven in v polnosti zaživite!

Taja Albolena

Čas tranzicije, čas sprememb

Z dogodki na Japonskem smo čisto zares vstopili v novo dobo, kakorkoli jo že imenujemo. Po Zemlji se širi val sočutja in topline, kot odziv na šok in neizmerno izgubo, ki jo čutijo mnogi. V tem času velikih izzivih se dogaja sprememba kolektivne paradigme, kajti ob takih katastrofah, se nam zelo močno razjasni to, kar je v življenju posameznika resnično pomembno. Kaj so vrednote, ki ostanejo, ko izgine vse fizično, ko izgubiš tebi ljube, ko ostaneš brez vsega? Gre za trenutek, ko se vsi, zavestno ali nezavedno sprašujemo, kaj nam resnično nekaj pomeni? Kaj nam pomeni največ?
Povezanost, sočutje, ljubezen, toplina?

Prižigamo sveče po vsem svetu in vendar, kaj je simbol sveče, ognja, plamena? Upanje, jasnost, povezanost, toplina, ljubezen,… Ne moremo zanikati darov, ki nam jih take katastrofe prinesejo, če si dovolimo čutiti. To je trenutno največji izziv, čutiti.

Naša kultura je prepojena z razumom in to kar se mora vzpostaviti je ravnovesje med razumom in srcem o čemer govorijo vsi. In vendar je razlika med enim in drugim pristopom v tem, da je razum povezan z voljo in delovanjem od zunaj navznoter, s potrebo po spreminjanju, sojenjem, obsojanjem in kritiko ter delovanjem. Medtem, ko je srce povezano z namero in delovanjem od znotraj navzven, s sočutjem in čutenjem, sprejemanjem, odpuščanjem in bivanjem. Dovolj je, da samo si. In tega ti nihče ne more razločiti. To ali čutiš ali pa ne čutiš – v srcu.

Sočutje je pot, po kateri nas pot vodi v tem kaotičnem času in sočutje v sebi skriva mnoga darila, za katere je čas, da jih prepoznamo in začnemo uporabljati. Kot je tišina in blagoslov, molitev in kontemplacija. V tem času sedaj moramo logiko in razum povezati z modrostjo in sočutjem, modrostjo srca.

Sočutje je kvaliteta misli, občutkov in čustev. Misli brez pričakovanj in brez navezanosti na zunanje dejavnike. Občutkov brez pogojevanja. In čustev brez naboja polarnosti, ko nisi za ali proti, samo si. Gre za dovoljevanje, da si kar si. Največji izziv pred katerim stojimo je, a smo popolnoma del življenja, ga živimo brez da izgubimo integriteto svoje prave narave, svojega resničnega jaza.

Zdaj je pravi čas, da se vprašamo; kdo sem? Kam grem? Kaj so moje sanje?

Kot bitje sočutja, kot razlaga Gregg Braden, imamo priložnost videti stvari onkraj tega kar je dobro in slabo v nekem dogodku. Skozi sočutje lahko akcije drugih vidimo v njihovi čistosti predaje, namesto da sodimo izkušnjo ali pogoje. To kar delamo je manj pomembno od tega, kaj postanemo skozi delovanje. Sočutje je tvoja izbira odziva, ki se rodi iz akcije in ne iz reakcije.
Sami smo odgovorni za svoje odzive, ki so najbolj primerni za določeno situacijo. Sočutje enostavno je. Ne pozna “moral bi” ali “ne bi smel” ali “to bi bilo bolje kot” pristopa. Enostavno je.

Ena od stvari, na katere nas ta čas tranzicije nenehno opominja in vedno bolj nas bo je, da je življenje neizmerno dragoceno.

Koliko cenite to, kar vam je dano? Ali to dragocenost, kar vi ste, delite z drugimi ali samo želite preživeti?

Mnogi se name obračajo v strahu, z vprašanji kot kaj zdaj, kaj nas čaka, kaj se bo zgodilo, se kaj takega lahko zgodi meni?

Jaz pravim, da sami kreiramo svojo prihodnost s svojimi odzivi v tem trenutku. Iz kje manifestirate svoj jutri, iz strahu ali iz ljubezni? Kajti v resnici sta to edini izbiri, ki ju imamo na voljo.

Mnogi ljudje se na katastrofe odzovejo z zanikanjem, ko enostavno nočejo gledati, brati, videti, vedeti, slišati, kaj se dogaja.In potem pravijo, da so obdelali šok in so pomirjeni s tem kar se dogaja. Gre za način preživetja, ko se želiš izogniti šoku, nočeš, da bi stvari vplivale nate in zato izbereš ločitev od vsega.

Drugi pogost odziv je polarnost sojenja, ko delimo stvari na dobre in slabe. Pogosto v tem kontekstu govorimo o karmi in o tem, da so ljudje pač izbrali tako smrt in da so vnaprej vedeli, kaj so izbrali. In vendar je tudi sojenje in delitev na dobro ali slabo del ločevanja znotraj nas samih.

Resnična izbira pride skozi sočutje. Ko si dovoliš čutiti in vendar prepoznaš, da to ne bi bilo potrebno, če bi drugače izbrali kolektivno gledano. Gre za prepoznavanje situacije brez strahu in ločevanja, ko si žalosten in si dovoliš čutiti izgubo nečesa dragocenega, vseh teh življenj ljudi, njihove unikatnosti in posebnosti. Ko samo si v pričevanju in prepoznavanju tega kar je.

Pripravljenost, da sami izberemo svojo reakcijo in spremenimo strah v ljubezen je najmočnejša izbira, ki nam je na voljo. In to lahko naredimo skozi blagoslov. Blagoslov ustvari energetsko odprtost skozi katero vstopijo možnosti, nove priložnosti in darila življenja.

Zato blagoslavljam to izbiro prebivalcev Japonske, da spoznajo sebe na tak način, skozi to katastrofo.
Blagoslavljam zemljo, ki se v svojem prehodu trese in premika in s tem povzroča da ugašajo življenja ljudi.
Blagoslavljam vse ljudi, ki so gradili in ustvarjali, da so voljni opazovati uničenje svoje kreacije.
Blagoslavljam vse ljudi, ki so se tako ljubili, da so bili voljni dati življenje, da se lahko prepoznajo kot tisti, ki so dali svoje življenje.
Blagoslavljam vse sebe kot opazovalca teh dogodkov, da se lahko spoznam v pričevanju vsega, kar se dogaja.

Moja izbira je, da sem sočutna, da blagoslavljam in da sem.
Izbiram ljubezen, dan za dnem, minuto za minuto, izbiram luč.

Taja Albolena

Čisto navaden dan

Se tudi vam zdi današnji dan en čisto navaden dan?
No, ni. Vsaj zame ne.

Začela sem že zgodaj in se že cel dan čudim svoji čudni raztresenosti, kajti ni tske sorte, kot jo poznam. Na primer; zjutraj sem dvakrat plačala parkirnino. Nič nenavadnega, če je ne bi plačala za isto obdobje. In to čisto hladnokrvno. Eno sem plačala ob 7.35 za uro in pol, iztekla se je ob 9.40. In nato sem ob 9. plačala še eno, do 10.ure. In dojela sem šele, ko sem drugi listek prinesla v avto. In vmes sem šla napolnit Urbano, tako da ni bilo v naglici ali stresu, da se razumemo.
Mojo Lailo sem prišla iskat ob 9. uri, namesto ob 10. In to sem dojela šele, ko sem učiteljici že obrazložila, da jo moram peljati k zobozdravniku. K sreči je moj otrok zelo zavzet za šolo in se je uprl. Šele takrat sem dojela, da nekaj ne štima.
Nenavadno? Zame zelo.

V zadnjem tednu mi je računalnik naredil famozni “črni ekran” tudi do 4x na dan. Ja sončna aktivnost.
Potem sem dobila informacije glede povečanega delovanja vulkanov na Havajih v februarju in začetku marca. Zanimivo, glede na to, da sem brala, da so napovedani izbruhi vulkanov po vsem svetu.

Spememba se dogaja.
Danes vstopamo v zadnjo galaktično noč, kot so jo poimenovali Maji. Od 9.3. do 28.10.2011 bomo v intenzivnem času sprememb, čiščenja, preobrazbe. In veseli me, da se stvari razkrivajo, saj jih le tako lahko počistimo vsak v sebi. Ko si stvari pogledamo skozi svoje ogledalo sodb in obsodb zelo hitro dojamemo, da je vse naše. In ko si sebe ogledaš še v ogledalu izgub hitro dojameš, kam pes taco moli.

Sprememba v katero vstopamo ima opraviti predvsem s spoštovanjem in cenjenjem vrednot vseh tistih, ki so bili tu pred nami. Sprejeti moramo svojo človeško dediščino v celotnem kompletu. Modrost prednikov kot tudi vsa neravnovesja, ki so bila ustvarjena lahko preobrazimo le mi – vsak v sebi. Ni več časa za igranje slepih miši in za zanikanje. vstopamo v zadnje dejanje razkrivanja, soočanja s samim seboj in preobražanja teme v luč ali strahu v ljubezen.

V svoji želji po ponovni povezanosti s svojo esenco se mnogi podajajo na iskanja zunaj sebe, v tujih kulturah in izročilih iščejo načine, kako nazaj do sebe. Že nekaj let govorim o tem, da je potrebno po sebe v notranjost in ne iskati načine, kako se poistovetiti z nečim zunaj sebe in se pretvarjati, da si to ti. Govorim iz lastnih izkušenj, kajti imela sem veliko dobrih, pa tudi ne tako posrečenih imitacij. Zdaj pa je čas, da vstopimo vase, v svojo notranjo noč in najdemo svojo notranjo luč, kajti saj veste kako gre pregovor, za vsakim dežjem posije sonce. Slej ko prej.

In za to, da se povežemo ne potrebujemo ritualov, vsaj ne zunanjih. Kajti kot sem rekla, sveti prostor miru in tišine ne ustvarjamo od zunaj navznoter, ustvarjamo ga v sebi in od znotraj navzven. To je esenca mojega učenja feng shuija, kajti v vsej svoji dolgoletni praksi sem dojela, da obešanje zvončkov in piščali, ogledal in ostale feng shui krame ne pomaga čisto nič, če človek ne zna ustvariti svetega prostora. In ustvari ga v sebi in iz sebe navzven. Deve so me naučile, da je energijsko uravnovešanje prvi korak na poti k preobrazbi doma. Kajti ko so ljudje primorani priti v stik s svojimi željami in svojimi strastmi, se v njih prebudi tisti del, ki jim pomaga udejanjati stvari v fizični realnosti.

In ne pozabite, smo natanko tam, kjer moramo biti. Vse je popolno tako kot je. Nič ni narobe z nikomer. Res pa je, da je večina precej razštelana in neuglašena na svojo lastno notranjo frekvenco.

Zato začnite kreirati od znotraj navzven.
Objemite sebe v svoji polnosti in celovitosti.
Bodite kar ste.

In živite sebe, zdaj!

Taja Albolena

Intuicija

Včasih sem vodila delavnice na temo prebujanja intuicije, kasneje sem ugotovila, da smo ljudje že intuitivni kolikor se največ da. In to kar si večina ljudi, ki pride na seminar predstavlja pod prebujanje intuicije v resnici pomeni, da poskušajo intuicijo prepričati, jo zdresirati, da bi jim sporočala le tisto, kar želijo videti, slišati, čutiti in vedeti. Želijo se naučiti procesa, poti v razsvetljenje, ki ima v sebi samo in zgolj dobre novice.

Narava človeka je, da hoče samo dobre novice v zvezi s sabo, slabe stvari naj se raje dogajajo drugim. V resnici večina noče, a bi katerikoli del njihovega notranjega sveta vključeval stvari, ki bi utegnile biti neudobne. Želijo si garancijo. Garancijo, da če bodo karkoli spremenili v sebi, da bo njihov svet ostal tak kot je, Še bolje, da bi kdo imel čarobno palčko s katero bi zamahnil in bi vse, kar jih teži izginilo. Blaženo udobje. In to garancijo po mnenju mnogih prinaša jasna intuicija. Kajti če si res intuitiven, se lahko izogneš zapuščenosti, osamljenosti, nesreči in težavam. Je res?

No, ni res. V resnici smo vsi maksimalno intuitivni. V resnici je to najbolj naraven občutek, ki nam pomaga preživeti. In v resnici se sabotiramo kolikor se le da, da tega čuta v sebi ne uporabljamo, ker nočemo videti, slišati, čutiti in vedeti resnice. V resnici se večina ljudi zapre vase, če samo zaslutijo, da se približuje ena tistih izjav, ki bi utegnila usodno vplivati na SPREMEMBO njihovega sveta, vsakodnevne rutine in navad. In zato večina raje uporablja mučenika in žrtev, da se smilijo predvsem sebi in tarnajo nad tem, kako si ne znajo pomagati. V resnici vsi vemo, kaj moramo narediti, samo da po večini nočemo.

Če bi si dovolili, da bi s svetlobno hitrostjo v tem trenutku videli svoj svet skozi arhetipski pogled in simboliko, kar smo vsi v tem trenutku maksimalno sposobni, je razlika med nami v tem, koliko tega bi si dovolili sprejeti za svoje in koliko bi si dovolili, da se to v resnici udejanji. Kar si večina želi je varna pot za sprejetje svojih intuitivnih sposobnosti, da bi ji lahko prisluhnili brez da bi jih to travmatiziralo. Resnica je, da lahko spremenimo svet v trenutku. Resnica je tudi, da večina na to ni pripravljena.

Pogosto govorim o tem, da če želimo, da se nam uresničijo naše želje je vse, kar moramo storiti to, da si dovolimo, da se zgodi. Tako se dogajajo čudeži. Ključno vprašanje pa je, ali lahko v tem trenutku sprejmemo to, kar manifestiramo? In kako bi to, če bi res imeli nov avto, novo službo, novega partnerja, v resnici spremenilo naše življenje? In zato večina v resnici ne živi, temveč životari. Bolj jih je strah življenja v svojem polnem potencialu, kot smrti.

In danes smo v arhetipu smrti. Simbolično je umrla zavest, saj je podzavest(luna) preplavila in zajela zavest (sonce). In arhetip smrti pravi; Smrt je bistven in pomemben del cikla narave, da bi se lahko začela nova rast in razvoj. Očisti področja življenja, da staro ne vpliva na novo. Novo življenje se dobesedno hrani s smrtjo. In angel smrti nas uči kako živeti v sedanjem trenutku tukaj in zdaj.

Torej:
“Get busy living or get busy dying.”

Kakšna je tvoja izbira?

Taja Albolena

Smrt je le uvod v novo rojstvo

Veliko se govori o novi Zemlji in o prehodu, letu 2012 in vendar menim, da se mnogi ne zavedajo, kaj nas čaka. Kot nam cikli letnih časov vsako leto kažejo svoje obraze umiranja in ponovnega rojstva, ravno tako moramo umreti, da bi se lahko na novo rodili. Temna noč duše je nekaj, skozi kar bomo šli vsi na tak ali drugačen način, da bi se zavedli dejstva, da moramo na svojem kamnu žrtvovanja, na našem notranjem oltarju prepoznati in žrtvovati vse sence, ki jih prepoznavamo skozi intenzivno luč, ki se zliva skozi nas.

IN tega nihče ne more in ne bo naredil namesto nas, vsak se bo moral s svojimi sencami spopasti sam. Ljudje smo postali tako mentalni v svojem pristopu k stvarem, da verjamemo, da smo če se pomirimo s stvarmi na mentalnem nivoju, opravili svojo nalogo soočanja s sencami.

Vendar vas reptili počakajo za naslednjim vogalom, kajti intenzivna luč jih bo zbrskala na svetlo. In slej ko prej se bomo morali soočiti z njimi. V svoji naivnosti se ne zavedamo, da je kaos in norost sveta, ki se odvija pred našimi očmi naša norost in da se moramo soočiti s stvarmi, ki nam jih kaže, v nasprotnem primeru bomo postali tudi mi nori.

In sence in zlo so živi v nas, ne slepite se. Samo pomislite, kaj bi se zgodilo, če nam vzamejo vodo, če zmanjka pitne vode, ko se boriš za preživetje. Dragi moji ne slepite se, da ne bi poskrbeli za svoje preživetje. Danes gledate podobe na svojem ekranu v udobju svoje dnevne sobe in jutri je ta podoba lahko na vašem dvorišču.

Slepilo nove dobe me je dolgo držalo v utvari, da je vse kar moram storiti pozitivno razmišljati in biti pridna. Ko se mi je začel sesuvati moj lepi svet, ki sem si ga izgradila, sem se začela prebujati v “kruto” resnico vsakdana. Vse je v meni, sprejmi, sooči se, umri v sebi in si dovoli novo rojstvo sebe.
Umri v sebi in se rodi na novo.
Vsak dan, dan za dnem, dan za dnem.

In nikoli prej se nisem bolj zavedala resnice, ki jo govorijo vsi veliki mojstri in mistiki, vsi šamani sveta; “Delaj, delaj, delaj.” Moli. Moli zase. Moli za svet. Odpuščaj. Soočaj se s sencami. Zalezuj svoje sence. Sprejemaj. Objemaj. Preobražaj. Opuščaj. Odpuščaj.

Dragi moji duhovna pot zahteva delo. To ni spa, ni hobi in ni lahkotno, lenobno čakanje, da se stvari zgodijo same od sebe. JA pozitivna naravnanost pomaga in JA ljubezen je pomembna ampak dragi moji vašega dreka ne more skidati nihče drug kot vi sami. Prebudite se in začnite kidati!

Taja Albolena

Narcizem je le del naše rasti, čas je, da se premaknemo naprej

Ko govorimo o osebni moči, se je večina ljudi na svojem popotovanju skozi etape življenja ustavilo na narcizmu. Caroline Myss pravi, da smo na tej točki obstali tudi kolektivno. Narcizem je po definiciji pretirano ukvarjanje s seboj in če pogledamo okoli sebe kmalu ugotovimo, da se večina ljudi ukvarja z jaz sem in moje.

Seveda je po tem, ko se osvobodimo tistega, česar nočemo več nujno poiskati tisto, kar si želimo. In vendar se prepogosto v tem ustavimo in ne gremo v naslednjo fazo preseganja. Narcizem nam na neki točki pomaga. Ko ustvarjamo svojo osebnost, se odlepimo od družine in se upremo vsemu znanemu, nam pomaga, da popolnoma spremenimo svoj videz, morda celo ime. To nam da hrbtenico in podporo, da zmoremo sebe na novo poustvariti, si postaviti meje soočeni z odporom.
Spremembe v tej fazi narcizma nam pomagajo postaviti stopnico, da stopimo iz te zunanje preobrazbe v bolj pomemebno notranjo preobrazbo, na svoji poti. In vendar je ta faza narcizma za mnoge tako mamljiva, da se ujamejo v neskončno in nenehno ukvarjanje s sabo.
Narcizem je past, ki vodi v pogubo. Tisto, kar je pri narcizmu glavno vodilo je upravičenost. Do česa vse ste upravičeni, ker ste… ženska, moški, bolni, zapostavljeni, pomembni …

Veliko poguma je potrebnega, da se spogledaš z vsem, kar misliš, da ti pripada, ker si poročen, ker si v službi, ker si vzoren državljan…
Svet kot ga poznamo razpada ravno zaradi narcizma, ki ga ljudje ne prepoznavajo v sebi. Samozaverovanosti vase. Ko se vse vrti okoli mene, moje, jaz.

In v svoji najbolj skrajni obliki narcizem uporabljamo zato, da uničujemo druge, ker jim gre bolje od nas. Jih sodimo, obtožujemo, obrekujemo, kritiziramo.
In ravno ta energija je tista, ki nam pomaga, da uspešno uničujemo sebe. Nekje sem prebrala, da problem naše družbe sploh ni negativno razmišljanje, temveč sojenje, obsojanje in obrekovanje drugih. Kajti s tem sodiš, kritiziraš in obsojaš sam sebe v tem aspektu, ki ti ga kaže oseba na katero kažeš s prstom v svojem zunanjem svetu.
In tako ljudje uničujejo druge in s tem v temo potegnejo sebe. Vzamejo upanje drugim in ga s tem odvzamejo sebi.

Temna stran moči ima opraviti z uničenjem sebe. Ko mislite, da nimate tistega, kar ste želeli in ko ste prepričani, da bi vam drugi morali omogočiti, vam dati, poskrbeti za vas.

Ko so krivi vsi drugi, starši, ker so vas zamorili in uničili, partnerji, ker ne znajo poskrbeti za vas, delodajalci, ker vam ne dajo kar vam pripada.
Ustavite se in se vprašajte … do česa mislim, da sem upravičen?

V resnici niste upravičeni do ničesar, kajti čisto vse je vaša izbira in vaša odločitev. In sprejeti moramo polno odgovornost za to, kar smo. Kajti mi smo izbrali, da smo taki, kot smo. In ko se osredotočamo na to, kar nam ni všeč, dobimo še več tega, kar imamo.

Če hočemo naprej, če želimo evolucijo, moramo najprej dojeti, da to življenje ni o nas, da ne gre za to, da je nam fino in smo mi preskrbljeni in smo MI, MI, MI.
Ne. Gre za to, kaj naredimo za druge, gre za odpuščanje. Gre za pot, ki so nam jo pokazali mnogi veliki učitelji. In kot je rekel Jezus, pa ga mnogi nikoli niso razumeli; ko te udarijo nastavi še drugo lice. Kajti to življenje ni o tebi, gre za dar, ki teče skozi tebe in ga deliš z drugimi. Gre za to, da spustiš Vir skozi tebe. In ko si kanal, nisi pomemben TI, si samo kanal skozi katerega se udejanja nekaj, kar presega majhnost in nepomembnost.

In vendar moraš v čaščenje in skromnost, ponižnost in svetost, da si lahko neskončno velik in veličasten. In pot vodi skozi največje strahove, največjo temo in najmanjše ključavnice. In kot pravijo na vsakem letalu s katerim ste kadarkoli leteli, seveda morate najprej kisikovo masko nadeti sebi, da lahko pomagate drugim. Toda, ko si jo nadanete se vam ni treba več v neskončnost ukvarjati s sabo, takrat ste pripravljeni na to, da pomagate drugim. Evolucija pomeni preseči svoj narcizem in se predati misiji. Biti v služenju drugim in skozi to živeti radost, ljubezen in mir.

In vendar za večino to pomeni iti nazaj v suženjstvo in hkrati tudi ponižnost enačijo s ponižanjem. Kajti evolucija pomeni postati visoko učinkovito plemensko bitje. Evolucija zahteva od nas, da osebno moč zamenjamo za izvorno moč svoje duše ali empowerment. In veliko moramo odložiti, da smo lahko v svoji izvorni moči.
Ključno vprašanje je kot vedno, ali ste pripravljeni preseči sami sebe in svojo upravičenost?

Če vas zanima več na to temo in spoznati ostalih 6 senc s katerimi se moramo soočiti na svoji poti ste vabljeni na seminar Alkimija Duše konec meseca v Maribor. Spoznali bomo sedem senc in sedem milosti, ki nam pomagajo na poti duhovne rasti.

Namaste
Taja