Se tudi vam dogaja, da se počutite ob koncu prvega desetletja novega stoletja nekako prazni? Prav nenavaden je občutek, ko ni ničesar. Ni preteklosti, ker si jo preobrazil in ker preteklost drži v raznovesju prihodnost, ni nobenih pričakovanj za prihodnost. Nenavadno.
Biti v praznini te lahko spravi ob orientacijo ali ti celo vlije strah, kaj pa sedaj, kam naprej? Ničesar se ne moreš oprijeti, nobenega pravega občutka za smer ni, ni nobenega namiga v zvezi z izbirami in možnostmi, ki jih prinaša prihodnost. In vendar je to prazno polje polje neskončnih možnosti. Kot pravi moj višji jaz sedaj nimaš druge izbire kot da samo si, si v sedanjosti, v tem trenutku, ki ni v domeni ega. Vaš ego nadzoruje preteklost in prihodnost, vaše strahove in pričakovanja, ne nadzoruje pa tega trenutka v katerem se rojevajo nove sanje. Dovolite si, da padete v tišino trenutka, v verzeli med besedami, v trenutek čarobnosti, iz katerega se rojevata vdih in izdih. Kajti kot pravi Osho: “Cenite vsak prazen trenutek tega doživetja. Rojeva se nekaj svetega!”
In tako sem v praznini, v prazničnosti. Vsako leto sem v tem času odpuščala vse kar je bilo povezano s preteklim letom in manifestirala novo. Letos pa sem dobila zelo zanimiv odgovor višjega jaza na vprašanje zakaj nimam potrebe po tem, da bi karkoli počela: “Vedno ko delaš načrte za prihodnost, izhajaš iz tega kar trenutno nimaš, iz pomanjkanja v tem trenutku. Ko pozdraviš preteklost tudi prihodnost izgubi svojo vlogo v smislu manifestacije. Takrat se zaveš, da ustvarjaš v tem trenutku tukaj in sedaj s tem kar si.”
Zato vsem tistim, ki čutite podobno kot jaz svetujem, da ste… božanski, srečni, radostni, ljubeči, ljubljeni in predvsem neizmerno obdarjeni in bogati.
Včasih se moramo spustiti globoko v svoje doline in jame, da iz njih potegnemo ves ‘gnoj’, ki se je nabral v njih ne le za časa našega življenja, temveč tudi po liniji naših prednikov in na kolektivnem nivoju zavesti.
Počasi dojemam zakaj mi je v zadnjem času vse lažje in lažje. V čem je resničen pomen travm in vsega s čimer se ukvarjam v zadnjem času.
Referenčne točke ali asociacije, eni jim pravijo tudi sidra, v nas držijo mnogo stvari, za katere raje ne bi vedeli in ko se vam zgodi, da vas popade histeričen smeh ali jok zagotovo želite nekaj skriti in preusmeriti pozornost drugam. Pa ne pred drugimi, temveč pred seboj.
Dejstvo je, da smo ljudje postali mojstri v skrivanju sami pred seboj in naj bo še tako žalostno, navkljub zavedanju to počnemo vsak dan znova in znova. In ko pogledamo na vse skupaj iz stališča biologije, je logično, ker je boleče. In ljudje ne maramo bolečine, ne fizične še manj pa čustvene.
Gre za primer iz resničnega življenja: Otrok pride domov iz šole srečen. Smeji se in tako kot vsi otroci izraža svojo srečo. Vendar njegov pijani oče otrokov smeh vidi in si ga razloži kot dokaz otrokove nagajivosti. Zato otroka fizično zlorabi oziroma ga natepe. Ta otrok poveže “srečo” s “kaznovanjem”. Če bi ga testirali za “vem, kako je čutiti srečo” bi mišice lahko testirale “ne” – to je zato, ker je testiranje mišic test za stres in nedvomno ima ta oseba ogromen stres okoli sreče. Če bi “dali učenje” tega občutka sreče, bi morda razjasnili njegovo razumevanje za to kaj sreča je, vendar njegova depresija ne bo izginila dokler ne bo prepoznal asociacije med srečo in kaznovanjem.
In takih asociacij imamo na tone. Da ljubezen boli. Da denar pokvari ljudi. Poglejte vase, tam so.
Vprašanje, ki ga pogosto slišim je, kakšna je razlika med tem kar delam sedaj in tem kar sem delala prej. Z eno besedo OSVOBODILA sem se.
To si lahko interpretirate kakor želite. Moja zgodba in moja sreča sta samo moji, kajti vsak ima svoj pomen, ki ga da neki stvari in če bi razložila svojo zgodbo bi si čisto vsak, ki bi jo bral vse skupaj zinterpretiral glede na svoje asociacije in svoje videnje stvari. Saj veste; življenje je brez pomena. In je brez pomena, da je brez pomena.
In če se vrnemo k naši zgodbi. Če bi vprašali očeta, iz naše zgodbe, kaj je mislil in kaj se gre, bi bil verjetno začuden, saj vendar ni nič takšnega, če zatreš nekoga, ki ti gre na živce in kali tvoj notranji mir. Dogodek bi zinterpretiral iz svojega mesta, skozi svoje pomene in asociacije, ki si jih je pridobil skozi svoje življenje. In verjetno se mu tudi v sanjah ne bi sanjalo o tem, da je ravnokar povzročil, da si otrok ne bo več upal biti srečen, tudi kasneje kot odrasel človek, s popolnoma svobodno voljo in možnostjo odločanja.
Vedno znova me presune neverjetna sinhronost Božanske časovne usklajenosti. S kakšno lahkoto in milino v naša življenja vstopajo informacije, ki samo potrdijo točno TO, kar razmišljaš, kar se ti dogaja v življenju.
In v tej zgodbi sta mi Ken Page in njegova žena Nancy Nester z avgustovsko številko njunega mesečnika le potrdila moje 14-dnevno popotovanje vase. Kot bi bili na isti delavnici. Pa saj smo… in imenuje se ŽIVLJENJE. Ste pripravljeni čisto zares pokukati v zakulisje svoje lastne igre? Pa poglejmo.
Vprašanje za milijon evrov: Če sebe ločiš od ene stvari, ali to pomeni da si ločen od vsega? Dejstvo je, da si ali ločen ali eno z vsem in tukaj ni izjem, gre za lastno izbiro. In verjemite, ko vam iz lastnih izkušenj povem, ta izbira ni prav nič lahka, morda se vam zdi na prvo žogo, vendar v praksi ni tako. Primer; vsakdo, ki se malce bolj poglablja vase in dela na sebi vam bo rekel, da on pa že ni ločen in da je ENO z vsem ampak… In ta ampak ima potem dolgo razlago zakaj je proti vojni, proti gensko spremenjeni hrani, proti eni ali drugi strani. Celo zelo priznani učitelji raznih duhovnih tehnik vam bodo predložili celo vrsto utemeljitev zakaj se morate ščititi pred xy zunaj vas, ker…
Ampak, če se vrnemo nazaj na začetek. Če si ENO z vsem kar je, zakaj se moraš ščititi pred xyz? Večina mogočnih učiteljev, religije, celo šole misterijev v resnici nočejo, da ste ENO. To je velika skrivnost, kajti biti v Enosti s seboj prinese notranje ravnovesje, umirjenost, opolnomočenje, osredotočenost, občutek za tukaj in sedaj, vedenje in razumevanje, da ti IZBIRAŠ in si ti KREATOR svojega življenja. Nihče te ne more kontrolirati ali ti vzeti moči, ker ti si vse kar je, ker nisi v poziciji, da tega nimaš ali se moraš boriti za to, zato zunaj tebe ni nikogar, ki bi ti to hotel vzeti. Enostavno postaneš NEVIDEN in ljudje nimajo na kaj odreagirati, kajti odreagiramo samo na pomanjkanje ali višek nečesa, kar pa sta dve plati istega kovanca. Ko si osrediščen v sebi, uravnotežen, SAMO SI.
Mojo izkušnjo lahko opišem v nekaj stavkih. Prvič samo SEM. Nimam potrebe po tem, da bi karkoli dokazovala ali kogarkoli prepričevala s svojim navdušenjem, ker samo SEM. In ker se zavedam, da ima vsak svojo resnico. Poleg tega se zavedam, da je vsak KREATOR svojega življenja in mu dovoljujem, da samo JE. In vem, da je njegova resnica enako pomembna kot moja. SAMO JE. Utelesila sem se v svojem telesu in prvič lahko rečem, da mi je fino v njem. Prej sem letela nekje naokrog, sedaj SEM, tukaj in sedaj, v tem trenutku. Nisem v preteklosti in ne v prihodnosti. Zavedam se, da jaz kreiram svoje življenje in zato zelo dobro usmerjam svojo voljo tja, kjer želim rezultate. SEM Kreator svojega življenja. KONČNO!
In imam izbiro v vsakem trenutku in se tega zavedam. Ko sem prišla iz seminarja v Ameriki sem se prvič v življenju zavestno zavedla, da sem nepopisan list papirja. In da za vsak odnos jaz pišem zgodbo tega odnosa. In VEDNO imam izbiro! VEDNO! Udejanjila sem vse to kar govorim že leta. Končno mi je uspelo. ZAVESTNO ZAVEDANJE TRENUTKA, TUKAJ IN SEDAJ.
Moje popotovanje v prenatalno obdobje, v strukturo svojih celic me je pripeljalo do travm. Celica v svoji matrici nosi celoten razvoj človeštva. Pa ne le človeštva, življenja nasploh. Dejstvo je, da izhajamo iz prve celice, ki je nastala in v sebi nosimo spomine vsega kar se je kadarkoli zgodilo na tem planetu, v svoji biologiji. Ni čudno, da toliko ljudi noče biti v telesu… in potem so vse zgodbe naših prednikov, trpljenja, izdaje, zlorabe, a če hočeš biti ENO z vsem, moraš sprejeti vse to vojne in posilstva, krutost in nasilje, izdajo in nadvlado. In potem začnemo razmišljati, potem pride znanje. Vendar nam v tem procesu nihče ni povedal, da je razmišljanje sicer sposobnost vsakega človeka in vendar je iluzija.
Ne vem če ste in koliko ste seznanjeni s sodobnimi trendi v tehnikah osebne rasti. Mene je precej močno pretreslo dejstvo, ki ga na prvem delu Landmark seminarjev precej podrobno pogledajo in sicer: »Življenje je brez pomena. In je brez pomena, da je brez pomena.« Rabila sem nekaj dni, da sem dojela, kaj se skriva zadaj. In vendar; ljudje smo tisti, ki pripišemo neki stvari pomen, jo okategoriziramo in tako začnemo verjeti v pomene, ki smo jih sami dali stvarem, ki nas obdajajo. Na Landmarku pravijo da smo ljudje stroji, ki izdelujejo POMEN. Mi verjamemo, da nas je nekdo prizadel, nas je okradel, nam je storil nekaj hudega, vse to je v naši razlagi, v našem pomenu, ki smo ga pripisali nečemu. V njegovem pogledu na isti dogodek je verjetno pomen drugačen in tudi prepričanje je drugačno. Morda je vaš partner prepričan, da svojo ljubezen do vas izkazuje tako, da se umakne in vam da MIR, da stvari delate po svoje. Vi pa to interpretirate kot da vas zapostavlja in vam NOČE pomagati. Naša realnost je individualna, in kot pravijo: »Vsake oči imajo svojega malarja.« In tako se gremo pingpong; moja zgodba versus tvoja zgodba, kdo ima prav in kdo se moti, moja resnica versus tvoja resnica. Ampak če se spet vrnemo na začetek; ali to pomeni, da smo ločeni ali da smo Eno z vsem kar je. Dejstvo je, da je naše življenje osnovano na tem, kar so nam povedali drugi, kar mislimo,da je res in na tem kar izkušamo. Naša realnost postane naša resnica. In vendar je pomembno da znamo ločiti kaj je tisto, kar se je zgodilo, torej dogodek in kaj je naša zgodba, torej naša interpretacija dogodka.
Evolucija pomeni razvoj, pomeni spremembo, pomeni večno učenje, večno spremembo. Na tem kolesu življenja se vrtimo dokler ne postanemo eno z vsem kar je. In če v tem času sedaj izbiramo življenje ločenosti, si s tem zelo otežujemo življenje. Ideja ločenosti od Kreatorja je tista, ki te drži ločenega od tega dela in ti preprečuje zlitje z Enostjo. In morda mislite, da je to najbolj enostavna stvar, ki jo lahko naredite, vendar vam iz osebnih izkušenj povem, da ni tako. Zliti se z Enostjo pomeni, da tvoja individualnost ne obstaja več, je ni. Potem nisi več pomemben. Je morda to tisti strah, ki ti preprečuje, da bi se zlil z Enostjo? Saj vem, na nivoju uma boste vsi rekli; meni že ne. Bila tam, šla čez to, vem kako izgleda
Dejstvo je da, karkoli je tisto od česar se ločujete, to še bolj pritegnete v svoje življenje. Sama sem to opisovala kot gradnjo zidov znotraj svojega energetskega polja in karkoli je tisto od česar si se ogradil, bo to z veliko silovitostjo pritisnilo na tvoj zid na drugi strani. In bolj ko se ti upiraš temu na notranji strani, bolj silovito to z druge strani pritiska nazaj. Eden od univerzalnih zakonov pravi; tisto čemur se upiraš, VZTRAJA.
Izziv je v tem, da smo energetsko grajeni tako, da v vsakem primeru odigramo isto igro. Vprašajte se; kako pogosto se vam v življenju zgodi, da srečate nove prijatelje, novega partnerja, ki vas ne pozna in ne pozna vaših starih prijateljev ali partnerja, pa ugotovite, da imajo ISTE lastnosti. Kot zakleto, ampak žrtev vedno pritegne mučitelja. In tako pozabimo eno izmed bistvenih pravil igre življenja. Kreator lahko vedno spremeni svojo kreacijo. Če ste ustvarili svojo preteklost, jo lahko tudi spremenite. Kako to spremeni vaš pogled na vaš svet?
Prevzemanje odgovornosti je besedna zveza, ki smo ji v preteklem letu namenili veliko pozornosti. Vendar, če menimo, da obstaja nekdo ali nekaj, ki lahko kadarkoli vstopi v igro in nas REŠI, potem ne prevzemamo odgovornosti zase in za svoja dejanja. Izziv s katerim se soočamo je, da smo vzeli ideje, prepričanja, sodbe in se z njimi identificiramo. Ko nekoga vprašam kdo je, mi odgovori, da je pek, poslovodja, mož/žena. Toda kdo ti si v resnici – tvoj poklic? KDO SI? In potem se zgodi še en fenomen, identificiraš se s tistim kar nočeš več. In tako se zagozdiš, ne moreš več ustvarjati. Ne upaš si ustvariti ničesar novega, saj se bojiš, da bo vsaka kreacija prinesla še več tega kar nočeš. In tako zamrzneš v trenutku in se čutiš popolnoma nemočnega, da bi se premaknil naprej v življenju. Je potem kaj čudnega, če na globalnem nivoju tako čuti večina človeštva v tem trenutku? Večina ustvarja iz pozicije kaj noče več v življenju namesto iz mesta svojih srčnih želja.
In ker toliko svoje energije in pozornosti namenjamo temu kar nočemo več, se oklepamo stvari, ki nam ne služijo več, je potem kaj čudnega, če smo ustvarili KAOS v sebi in v svetu okoli sebe? Gre za strukture, ki ste jih ustvarjali od majhnega, jih negovali celo svoje življenje. In potem mimo pride nekdo, ki vam reče, tole bi bilo modro odstraniti, če se hočeš premakniti naprej in zopet začeti kreirati. In kaj porečete vi? Ko stvar pogledaš na celični zgradbi je stvar fascinantna, kajti travma zamrzne prepričanja, občutke, čustva, dogodek v celično membrano in od tam se ustvarja lestev, ki strukturo samo še ojača. Se potem čudite, da se določenih stvari ne morete rešiti?
Npr. Če si bil nezaželen in so te kot majhnega pogosto puščali samega, se je tvoj občutek nezaželenosti le še povečeval, potem so te prijatelji kdaj izpustili iz svoje igre, pa ne ker bi bili zlobni, a je v tebi to ustvarilo še večji občutek nezaželenosti, potem si imel nekaj partnerjev, ki so radi pogledali koga drugega in se je tvoj občutek nezaželenosti le še stopnjeval. Pa recimo, da je naša oseba ženska. Po nekaj neuspelih poskusih si našla partnerja s katerim sta ustvarila družino. Sedaj je dovolj, da se mož zadrži v službi uro več, kot je normalno in se počutiš nezaželeno brez da karkoli reče, naredi, dovolj je, da samo je. Katero travmo boš reševala, to s svojim možem tukaj in sedaj, ki izgleda kot dvestonadstropni nebotičnik, ali tisto v maternici, ko se je tvoja mati odločala ali te bo splavila ali ne?
In kaj lahko naredimo? V resnici NIČ. Sama paradigma delovanja je tista, ki jo moramo opustiti in si začeti dovoljevati SAMO BITI. S tem ko opustimo, se temu ne upiramo več se struktura, ki jo je travma držala poruši. Opuščanje osvobodi neslutene kreativne potenciale v vas samih. S tem ko si dovolimo samo biti, lahko začutimo Enost in s tem začutimo svojo edinstvenost znotraj vsega kar je. Tako se zaveš, da si Eno, da si Kreator. Unikaten, edinstven, samo SI. In to me je osvobodilo. To je vame prineslo mir. Mir, ki sem ga prej iskala zunaj sebe je sedaj v meni. In ravnovesje. In svoboda. In samo sem, v tem trenutku tukaj in sedaj.
