Ko govorimo o osebni moči, se je večina ljudi na svojem popotovanju skozi etape življenja ustavilo na narcizmu. Caroline Myss pravi, da smo na tej točki obstali tudi kolektivno. Narcizem je po definiciji pretirano ukvarjanje s seboj in če pogledamo okoli sebe kmalu ugotovimo, da se večina ljudi ukvarja z jaz sem in moje.
Seveda je po tem, ko se osvobodimo tistega, česar nočemo več nujno poiskati tisto, kar si želimo. In vendar se prepogosto v tem ustavimo in ne gremo v naslednjo fazo preseganja. Narcizem nam na neki točki pomaga. Ko ustvarjamo svojo osebnost, se odlepimo od družine in se upremo vsemu znanemu, nam pomaga, da popolnoma spremenimo svoj videz, morda celo ime. To nam da hrbtenico in podporo, da zmoremo sebe na novo poustvariti, si postaviti meje soočeni z odporom.
Spremembe v tej fazi narcizma nam pomagajo postaviti stopnico, da stopimo iz te zunanje preobrazbe v bolj pomemebno notranjo preobrazbo, na svoji poti. In vendar je ta faza narcizma za mnoge tako mamljiva, da se ujamejo v neskončno in nenehno ukvarjanje s sabo.
Narcizem je past, ki vodi v pogubo. Tisto, kar je pri narcizmu glavno vodilo je upravičenost. Do česa vse ste upravičeni, ker ste… ženska, moški, bolni, zapostavljeni, pomembni …
Veliko poguma je potrebnega, da se spogledaš z vsem, kar misliš, da ti pripada, ker si poročen, ker si v službi, ker si vzoren državljan…
Svet kot ga poznamo razpada ravno zaradi narcizma, ki ga ljudje ne prepoznavajo v sebi. Samozaverovanosti vase. Ko se vse vrti okoli mene, moje, jaz.
In v svoji najbolj skrajni obliki narcizem uporabljamo zato, da uničujemo druge, ker jim gre bolje od nas. Jih sodimo, obtožujemo, obrekujemo, kritiziramo.
In ravno ta energija je tista, ki nam pomaga, da uspešno uničujemo sebe. Nekje sem prebrala, da problem naše družbe sploh ni negativno razmišljanje, temveč sojenje, obsojanje in obrekovanje drugih. Kajti s tem sodiš, kritiziraš in obsojaš sam sebe v tem aspektu, ki ti ga kaže oseba na katero kažeš s prstom v svojem zunanjem svetu.
In tako ljudje uničujejo druge in s tem v temo potegnejo sebe. Vzamejo upanje drugim in ga s tem odvzamejo sebi.
Temna stran moči ima opraviti z uničenjem sebe. Ko mislite, da nimate tistega, kar ste želeli in ko ste prepričani, da bi vam drugi morali omogočiti, vam dati, poskrbeti za vas.
Ko so krivi vsi drugi, starši, ker so vas zamorili in uničili, partnerji, ker ne znajo poskrbeti za vas, delodajalci, ker vam ne dajo kar vam pripada.
Ustavite se in se vprašajte … do česa mislim, da sem upravičen?
V resnici niste upravičeni do ničesar, kajti čisto vse je vaša izbira in vaša odločitev. In sprejeti moramo polno odgovornost za to, kar smo. Kajti mi smo izbrali, da smo taki, kot smo. In ko se osredotočamo na to, kar nam ni všeč, dobimo še več tega, kar imamo.
Če hočemo naprej, če želimo evolucijo, moramo najprej dojeti, da to življenje ni o nas, da ne gre za to, da je nam fino in smo mi preskrbljeni in smo MI, MI, MI.
Ne. Gre za to, kaj naredimo za druge, gre za odpuščanje. Gre za pot, ki so nam jo pokazali mnogi veliki učitelji. In kot je rekel Jezus, pa ga mnogi nikoli niso razumeli; ko te udarijo nastavi še drugo lice. Kajti to življenje ni o tebi, gre za dar, ki teče skozi tebe in ga deliš z drugimi. Gre za to, da spustiš Vir skozi tebe. In ko si kanal, nisi pomemben TI, si samo kanal skozi katerega se udejanja nekaj, kar presega majhnost in nepomembnost.
In vendar moraš v čaščenje in skromnost, ponižnost in svetost, da si lahko neskončno velik in veličasten. In pot vodi skozi največje strahove, največjo temo in najmanjše ključavnice. In kot pravijo na vsakem letalu s katerim ste kadarkoli leteli, seveda morate najprej kisikovo masko nadeti sebi, da lahko pomagate drugim. Toda, ko si jo nadanete se vam ni treba več v neskončnost ukvarjati s sabo, takrat ste pripravljeni na to, da pomagate drugim. Evolucija pomeni preseči svoj narcizem in se predati misiji. Biti v služenju drugim in skozi to živeti radost, ljubezen in mir.
In vendar za večino to pomeni iti nazaj v suženjstvo in hkrati tudi ponižnost enačijo s ponižanjem. Kajti evolucija pomeni postati visoko učinkovito plemensko bitje. Evolucija zahteva od nas, da osebno moč zamenjamo za izvorno moč svoje duše ali empowerment. In veliko moramo odložiti, da smo lahko v svoji izvorni moči.
Ključno vprašanje je kot vedno, ali ste pripravljeni preseči sami sebe in svojo upravičenost?
Če vas zanima več na to temo in spoznati ostalih 6 senc s katerimi se moramo soočiti na svoji poti ste vabljeni na seminar Alkimija Duše konec meseca v Maribor. Spoznali bomo sedem senc in sedem milosti, ki nam pomagajo na poti duhovne rasti.
Naloga mitologije je, da nas prenese iz otroštva v zrelost, iz zrelosti v drugo otroštvo ali dobo modrosti in nato skozi temna vrata v onostranstvo. Joseph Campbell razlaga osebno mitologijo kot vrečo kenguruja, v kateri se mali kenguru razvija, dokler ni sposoben izplezati in sam hoditi. Tako so v drugi maternici, maternici z razgledom. Na mitologijo gleda kot na enakovreden organ za človeka. Potrebujemo jo, tako kot vrečar potrebuje vrečko, da bi se razvil iz stopnje nesposobnega mladiča na stopnjo, ko lahko zleze iz nje in se pokaže svetu.
Osebna mitologija je ta vreča, udobna, poznana, kajti v njej se razvijajo vaša čustva, dokler niste dovolj varni, da lahko oddidete. Živimo v svetu, ki je mitologijo raztrgala na koščke, jo ponižala in ji odvzela njeno pomembno vlogo negovalca. Mite smo razglasili za nesmisel in s tem svojim otrokom vzeli varnost, ki jo potrebujejo, da odrastejo.
Kaj je naša družba uspešno naredila je, da imamo veliko število prezgodnjih rojstev, ki niso diplomirali iz druge maternice. Brez mitologije se naša psiha porodi vsa popačena.
Waldorfska pedagogika mi nenehno daje potrditve zakaj je zastavljena tako kot je. Otroke vodi skozi mitologijo v zgodovino. Skozi roke v glavo. Skozi ritme v čutenje in občutenje sebe, samo zavedanje kdo jaz sem. Tisto kar otrokom vzamemo že takoj, ko lahko hodijo in se premikajo naokrog je njihov občutek, da so potrebni, da so pomembni. Zavijamo jih v vato in jim ne omogočimo, da si izborijo svojo pot na svobodo.
Se spomnite zgodbe o metulju in človeku, ki je opazoval zapredek in metulja, ki se je porajal iz njega. Ko ta človek v zgodbi tudi mi pogosto vzamemo nož in zapredek odpremo, da bi metulj -naš otrok- lažje zlezel iz njega. In ravno s tem mu odvzamamo to izkušnjo, to bolečino porajanja in osvobajanja in tako se metuljeva krila ne prekrvavijo in metulj nikoli zares ne poleti.
Ozrite se okoli sebe, se vam ne zdi, da se okoli vas plazi veliko metuljev s poškodovanimi krili in da le redki v vsej svoji lepoti poletijo? Morda pa je to le moja percepcija, kar je povsem v redu!
Šele sedaj se v polnosti zavedam darila, ki mi ga je dal moj oče s svojo avtoriteto, s svojo trdo roko in disciplino, ki mi jo je iz mojega takratnega stališča “vsilil”. Vedno mi je govoril, da bom že videla, ko bom imela svoje otroke, kako bom ravnala. In res sem že zelo zgodaj odkrila, da je naravno ravnovesje tisto, ki nas iz ene skrajnosti zaniha v drugo in da sem želela svojega otroka vzgajati v popolni svobodi. In vendar sem se zavedla tega, da ti otrok, ki nima meja zelo hitro zrase čez glavo in ga ne moreš najprej ne voditi in nato ne več obvladovati. Zato sem začela iskati srednjo pot in kmalu ugotovila, da otroci hočejo ne le meje, temveč tudi disciplino in red.
Otroci od nas, staršev, pričakujejo, da jim bomo znali postaviti ritem. Ritem hranjenja, ritem spanja, ritem oblačenja glede na letne čase in toploto zunaj. In če jih sprašujemo kaj bi radi v času do 14. leta, ko so se fiziološko sploh sposobni odločati zase,jih zelo zmedemo. Pri štirinajstih so namreč možgani razviti do te mere, da lahko začnejo uporabljati predele za pomnjenje in intelekt v polni meri. Takrat so pripravljeni sprejeti posledice svojih dejanj in prevzeti odgovornost za svoje življenje. In če tega ne delajo pred tem časom za njih starši, to vlogo izbire rade volje prevzamejo mediji, lepotna industrija, reklame, družba v kateri se otrok giblje.
Največje razkritje moje vloge starša je prišla skozi Godija Kellerja, ki mi je pred leti dal misliti, ko je na enem od seminarjev za starše dejal, da največji stres za otroke ustvarjamo starši s tem, ko svoje otroke sprašujemo ali jim je všeč šola, vrtec, obleka, prijatelj, hrana, ko jim dajemo na izbiro več stvari.
V svoji vlogi liberalnega starša sem svojim otrokom dala na izbiro kaj bodo jedli, kako bi se oblačili, kam bi radi šli in se nisem zavedala, da jim to povzroča stres, da jim to povzroča nelagodje in da to daje znotraj njih vtis da niso varni. Kajti če mamica ne ve, kaj bi rada, to pa je kriza, to je zanje strašljivo. In to je tisto, kar po mojem laičnem mnenju ustvarja apatijo in mnoge zdravstvene težave pri otrocih. Otroci hočejo meje, hočejo jasnost, hočejo občutek gotovosti, da njihovi starši vedo, kaj je dobro za njih, ne da sprašujejo njih, ki še nimajo razvitega čuta za dobrobit. Naš čut za lastno dobrobit je zakrnel, je potlačen, ker nam starši niso omogočili, da bi se razvil skozi njihovo vodenje.
In kaj je čut za dobrobit? Pove vam kdaj ste lačni, kdaj ste zaspani, kako se počutite. Znanstveno to imenujemo živčni sistem. Vse se prenaša po živcih, ki povzročijo, da se človek zaveda svoje konstitucije, gre za življenjski čut. Brez tega življenjskega čuta, čuta za dobrobit ne bi čutili bolečine. Gre za neke vrste obrambni sistem, ki nas opozori na nevarnost. In otrok tega čuta nima razvitega!
Učijo nas, naj se ne oprijemamo, naj bodimo dovzetni in vendar je vprašanje, ki je na mestu ali naša psiha to sploh zmore?
V zadnjem času se veliko govori o preobremenjenosti, o notranji izgorelosti in utrujenosti. Ste se kdaj vprašali od kje to izhaja? Živčni sistem prevaja inpulze iz okolice in če ga ne ojačamo, če torej ne razvijemo čuta za dobrobit, ne bo zmogel prevajati vsega, kar doživljamo. In zato pogosto pri ljudeh, ki se ne zmorejo soočati z bolečino, ki jim jo povzroča življenje, pride do živčnega zloma ali bolezni živčevja. Ne vem koliko poznate anatomijo, vendar so bolezni povezane z živci, kot je poškodba mielinske obvojnice, zelo boleče. Bolečina nas vedno opozarja, da nekaj ni v redu. Skozi občutke napora in bolečine se učimo. In vendar dandanes vsi stremimo k svobodi in k mislimo, da se lahko učimo in izkušamo stvari brez bolečine. Celotna družba je naravnana k ugodju, k udobju. In vendar, ko ti je udobno nimaš nobene želje, da bi rasel. Je vaša izkušnja drugačna? Jaz vem, da je vsakemu mojemu velikemu premiku v življenju botrovala velika bolečina, veliko razočaranje, nekaj, kar me je dobesedno vrglo iz moje zone udobja. In vendar se zavedam, da je tak moj način. Moj mož nima potrebe po taki poti, njegovi prehodi so manjši in bolj zložni in vendar skozi bolečino in napor, ki se mu izpostavlja skozi športne aktivnosti.
Se torej čudimo zakaj so športniki tisti, ki dojemajo velike modrosti skozi svojo jekleno disciplino, osredotočenost, napor in ritem, ki se ga držijo?
In vendar starši želimo vzgajati brez bolečine, brez discipline, brez osredotočenosti na to kar se mora, brez napora in brez ritma. Se potem čudimo, zakaj ustvarjamo generacije, ki nimajo ciljev, ne vidijo smisla v življenju in se čutijo izgubljeni v tej veliki juhi, ki ji pravimo življenje?
Godi mi je dal velik ključ, ko je z nami delil, da je za otroke varnost pred svobodo. In svobodo si morajo v času pubertete izboriti. Če jim starši ne postavimo meja in okvirov, si jih bodo skozi nevarnosti, adrenalinske športe in skrajnosti ustvarili sami. Vsakdo se rojeva skozi preizkušanje svojih zmožnosti.
Naš čut za življenje nas uči o bolečini in nam daje ključ, ki odpira vrata v dušo, v realnost našega višjega jaza. In ko se bolečini želimo izogniti, se izogibamo bolečini v vsakdanjem življenju in bolečini naše usode. Toliko se nas želi izogniti svoji usodi, ker je boleča. In vendar moramo uvideti, da je to naša izbira. Naša duša je izbrala pot naše rasti, našo usodo. In dandanes vsako bolečino zadrogiramo, imamo tablete za fizično bolečino, droge za čustveno bolečino, in drogo za mental – znanje, še več znanja, še več znanja. Samo da tega znanja ni potrebno izkusiti, kajti to bi utegnilo prinesti bolečino s seboj.
Tako nepovezani smo sami s seboj, da mislimo, da so strahovi nekaj napačnega, da jih ne smemo doživljati. In vendar je opazovanje pomemben del našega življenja. Opazovnje in sprejemanje. In vendar se pogosto sprejemanja učimo skozi upiranje, ko se nečemu upiramo zelo dolgo in je napetost resnično ogromna, se spustimo in sprejmemo s tem, ko rečemo, da se ne gremo več. Poznate to iz lastnega življenja?
Ta upor je potreben, zakaj pa več v naslednjem članku, ko se bom dotaknila egipčanske alkimije.
Če povzamem … danes se zavedam, kako pomembna je samovzgoja staršev. In da v resnici rabimo vzgojiti sebe, da bi lahko vodili otroke. Danes se zavedam resnice, ki jo poznam že dolgo, da smo starši samo vodniki svojim otrokom, da smo jim zgled, od katerega se učijo. In če mi nimamo vrednot, če mi ne cenimo sebe, kako naj to storijo naši otroci? Od kje?
Največje presenečenje od vsega, pa mi je prinesel čut za dotik, kajti čut za dotik je tisti, ki vam pomaga postaviti meje. Skozi čut za dotik se zaveš kje sem jaz in kje so drugi. In za otroka so starši njegova koža, skozi katero čuti svet, ki ga obdaja.
Danes sem hvaležna očetu za njegovo trdo roko, kajti zavedam se, da mi je s tem omogočil, da sem si izborila svojo svobodo. Da sem se drugič rodila iz maternice mitologije in da si danes dovolim biti metulj, ki jaz sem.
Bodite živopisani metulji in nehajte soditi svoje starše, začnite ceniti svojo svobodo in poletite čez prostrane širjave sveta, ki vas obdaja.
Hvala:)
Hvala bogu. Za življenje. Za to, da sem. Za to, da ste.
Informacija v sebi nosi izjemen potencial. Nosi moč prebujenja, spominjanja. Da ti moč, da usmerjaš svoje življenje in si stvarnik svojega lastnega kraljestva, ki mu pravimo …življenje.
V pravljicah 1001 noči je Aladin podrgnil svojo svetilko in pojavil se je duhec. Genie mu je rekel, da mu izpolni tri želje. V zgodbi, ko duh izpolni tri želje, magija izgine. Zelo dobro mora pomisliti, kaj si bo zaželel in katere tri stvari bo izbral.
V našem vsakdanjem življenju imamo svetilko razumevanja in genija v sebi in imamo neomejeno možnosti, da manifestiramo svoje želje. Kakršne koli želje imamo jih uresničujemo in tisti, ki še vedno mislijo, da jim usodo krojijo drugi se motijo. Škarje in platno držimo v svojih rokah.
Če svojo svetilko napolnimo z ljubeznijo, bodo celice hitele regenerirati, obnavljati in aktiviral se bo princip rasti. In če jo napolnimo s stresom, strahovi, se bodo celice osredotočile na zaščito pred napadom. Naše celice se odzivajo na naše okolje.
Epigenetika pravi, da okolje in signali iz okolja nadzirajo naše obnašanje in naše gene. Svoje gene prilagodimo okolju v katerem mislimo, da živimo. V resnici se prilagodimo naši percepciji oziroma filtrom, ki jih imamo v svoji glavi. Naša percepcija vpliva naše možgane. RAS sistem v naši glavi je odgovoren za zavedanje. Tisto, kar naše možgane zbudi in nam omogoča sposobnost mišljenja in zaznavanja je RAS. RAS pa je tudi tisti sistem, ki ga vklopimo takrat, ko preklopimo iz percepcije stvari zunaj nas na percepcijo našega notranjega sveta. Možgani lahko sprejmejo, klasificirajo in se odzovejo na čutne informacije brez da bi te informacije prešle v vašo zavest. Vendar ponavljajoč stimulans končno povzroči zavestno zavedanje, to je zato, ker je RAS aktiviran. To je sposobnost možganov za selektivno pozornost; ko npr. berete knjigo, še posebej če je izjemno zanimiva, boste gluhi za okolico, ne glede na to, kaj se v njej dogaja. Ta dvojnost percepcije je nujna za človekovo preživetje.
Vendar pa čeprav večino našega življenja vodijo »avtomatične« reakcije. Naše reakcije na druge ljudi podpirajo programi, ki se jih pogosto sploh ne zavedamo. Take navade temeljijo na fiksnih prepričanjih, ki so lahko neracionalni; niso prizemljeni v realnosti, so neprimerni in namenjeni samoobrambi. Tak program ali reakcija se je zapisal v travmatičnih situacijah ali jih je vstavil proces ponavljajoče okoliščine, in se nanj odzivamo na star način četudi je sedanja situacija morda popolnoma drugačna. To je cena, ki jo plačamo za prednosti variabilne meje do naše zavesti. Dejstvo pa je, da naši vzorci in matrice, ki jih imamo v sebi spreminjajo biologijo.
Signal iz okolja pride v hipotalamus. Hipotalamus in hipofiza tvorita funkcionalno celoto, ki povezuje živcni in endokrini sistem. Stres iz okolja aktivira hipofizo, ki sproži delovanje nadledvičnih žlez in telesni odziv je boj ali beg. Kri gre v mišice, ki se pripravijo na aktivnost. Stres sproži nagonsko reakcijo in tudi če se ne borimo in ne zbežimo, telo ugasne imunski sistem, procese rasti in obnove v telesu, ker se vsa energija usmeri v zaščito telesa. Zaradi tega se zmanjša vaša inteligenca. Kajti vklopijo se vaši najstarejši možgani – možgani plazilcev. Vaši geni imajo v sebi samo dva programa rast ali zaščito in ta dva se med seboj izključujeta. Če ste v fazi zaščite, ne morete rasti. Celice se ne obnavljajo, če ni ljubezni. In če vas je strah, ne morete biti v energiji ljubezni istočasno.
Vaša percepcija ima to moč, da ponovno zapiše program v vaših genih in vaše telo se gradi po teh programih.
Od leta 1991 raziskujem vse kar diši po duhovnosti.
Začela sem z meditacijami, jogo in astrologijo. Nadaljevala z angeli in čakrami.
Šla sem od revolucije, do iskanja sebe in soočanje sama s seboj.
Šla sem skozi črno noč mojega ega, skozi sesuvanje vsega, kar sem ustvarila, kar mi je nekaj pomenilo, kar sem mislila, da je pomembno za moje preživetje.
In sedaj sem na obronkih novega, notranje evolucije, ko se rojeva novo. In vendar je potrebno zato, da stopiš v novo odložiti svoje kovčke. Od tu naprej si bos in gol.
Pa si poglejmo zgodbo o Wo-ju in njegovih kovčkih. Wo v resnici ni ne moški in ne ženska, v zgodbi vseskozi govorimo o njemu in vendar Kryon v svoji paraboli pravi, da gre za WO-man. Zgodba je v originalu na voljo na www.kryon.com
Torej Wo je pripravil svoje kovčke za na pot v novo energijo “prehoda” in sedaj se je srečal z angelom pakiranja, ki bo kovčke pregledal in odobril, kaj Wo lahko vzame s seboj.
Kovček oblek – Pripravljenost
“Poglejmo v prvo torbo, Wo,” reče angel z nasmehom.
Wo odpre prvo torbo z oblačili – ne samo nekaj oblačil, pač pa veliko!
Tu so oblačila za vsako vreme in brez določenega reda.
Veliki angel mu ni rekel ničesar o dejstvu, da se nič ne ujema.
“Wo, kaj so vsa ta oblačila?” vpraša veliki Angel pakiranja.
“Želim biti zelo pripravljen,” reče Wo, “in premikam se v področja, za katera je celo duh priznal, da nihče ne ve, kaj se bo zgodilo. Ne vem, kakšno vreme bo, zato sem prinesel vse, kar bi utegnil potrebovati.
Biti pripravljen, je prednost,” se je Wo nasmehnil, toda trenutek kasneje prestrašil, ko je angel začeti jemati ven oblačila in jih pazljivo polagati na tla.
“Wo, mislim, da nič od tega ne boš potreboval,” je rekel Angel pakiranja, ko je začel učiti.
“Blagoslovljeno je človeško bitje, ki razume, da ga obkroža spremstvo, ki ve, četudi sam ne ve, kaj naj pričakuje, ko vstopa v novo energijo. Blagoslovljeno je človeško bitje, ki zaupa in ljubi svoje spremstvo! Edino oblačilo, ki ga bo človeško bitje potrebovalo, je dobesedno na njegovem hrbtu.”
In ta metafora pravi, da je človek popoln tak, kot je. Spoštovanje nedoločnosti je metafora. Angel je nadaljeval: “Blagoslovljeno je človeško bitje, ki razume, da bo za nedoločnost poskrbljeno, ko bo hodil to pot – pripravljanje, ki ga je opravil prej, zdaj ni potrebno. Ni mu treba prinesti oblačil za spremembe, kajti, metaforično, vse spremembe bodo prepoznane in rešene, ko se bodo pokazale.”
Kovček knjig – duhovna paradigma
In nato je angel pakiranja pogledal v torbo s knjigami, saj veste, vsi obožujemo svoje knjige.
“Tudi teh ne boš potreboval,” je rekel. Wo je bil razočaran in zmeden.
Angel je razložil: »Wo, vzemi najvišjo duhovno knjigo iz tega kovčka in poglej vanjo.«
Wo je našel med njimi knjigo, ki se mu je zdela najvišja duhovna knjiga in jo spoštljivo podržal v roki.
“To je ta,” je rekel Wo angelu. Angel jo je prepoznal.
“Wo, zastarela je! Naj te vprašam tole: Bi prinesel s seboj znanstveno beležnico, ki bi bila stara 150 let, ali učbenik z znanstveno vsebino, ki bi bil starejši od 2000 let?”
“Jasno, da ne,” je vzkliknil Wo. “Kajti ves čas odkrivamo nove reči o tem, kako stvari delujejo.”
“Točno,” je rekel angel. “Duhovno, se zemlja močno in veliko spreminja. Česar včeraj ne bi mogli narediti, danes lahko. Kar je bila včerajšnja duhovna paradigma, ni duhovna paradigma jutrišnjega dne. Kar ti je bilo kot šamanu rečeno o duhovni energiji, da je delovalo včeraj, ne bo delovalo jutri, kajti energija se premika in čisti. Stojiš v premiku in moraš iti s tokom nove moči tvoje avtentične duše. Wo, sam boš pisal svojo knjigo in bo edina, ki jo boš potreboval.”
“Z vsem spoštovanjem, gospod Angel pakiranja, kaj se je zgodilo s frazo enako včeraj, danes in za vedno?
Ali ni to fraza o stanovitnosti Boga? Kako je to zastarelo?”
“Zagotovo, o Bogu je,” je odgovoril angel. “Toda govori o lastnostih Boga, ne o človeškem odnosu do Boga. Vse tvoje knjige so navodila, ki so jih napisali ljudje, o tem kako komunicirati, se približati in premikati skozi življenje z Bogom. Bog je vedno enak. Družina je vedno enaka. Človek je tisti, ki se spreminja in v knjigah gre za človeški odnos do Boga. Zatorej, knjiga je zastarela.”
Wo je razumel.
Seveda! Kako, da ni tega prej opazil?
Bil je popoln delček božanskosti.
Vsa sporočila in učenja je imel v sebi.
Če je želel informacijo, mu jo bodo celotno spremstvo in višji jaz nemudoma dali.
Poleg tega se je Wo zelo zavedal, da so se v duhovnosti stvari zelo spremenile.
Navsezadnje, prav zaradi tega je stal tam. Prav res, njegov odnos z Bogom je bil zelo drugačen!
In tako sem se ponovno spravila med svoje police s knjigami in jih cel kup pripravila na odhod. Ker sem jih hranila za vsak slučaj, če bom imela čas, da jih preberem. No pa so šle
Kovček z orodji – Strah
Naslednji kovček je še bolj zanimiv za vse nas. Kovček z orodji, saj veste, vsi imamo v svojih škatlah z orodji veliko različnih stvari. In ko je angel potegnil iz kovčka lopato je Wo razložil, da si bo z njo pomagal, da se bo izkopal izpod ruševin, če se nanj zruši stavba ob vseh napovedanih spremembah. Wo se je zavedel, da ima vse to opraviti z njegovimi strahovi in da bo tudi ta kovček ostal pri angelu.
In nato je prišel na vrsto kovček z darili. Saj veste, za vsak primer, če v novi deželi srečate nove prijatelje potrebujete darila zanje.
Kovček z darili – Načrtovanje izida
“To je kovček spoštovanja,” je rekel Wo v zagovor. “Darila so za moje prijatelje – tiste, ki jih bom srečal, ki bodo postali moji prijatelji v tem sedanjem časovnem okviru, o katerem ves čas govoriš.
Zatorej se pripravljam da dajem drugim.” Wo se je dobro počutil, a ne prav dolgo.
“Wo,” je Angel pakiranja počasi spregovoril. “Misliš, da bodo s teboj lepše ravnali, če jim daš darila?”
Wo je čutil, da prihaja kladivo krivde.
“Torej, ja,” je rekel Wo. “Vedno je delovalo na tak način. Mislim, ehm…” Tudi ta argument je Wo izgubljal in vedel je to. “To je nekakšen protokol, da daš darila. Je znak spoštovanja in ljudje lepše ravnajo s teboj, če to počneš. “Mislim, da raje pustiva darila tu,” je rekel angel, ko je dodajal k naraščajočemu kupu na tleh. Wo je gledal, kako se kup veča in angel se je bolj in bolj zabaval.
Kryon pravi, da so darila, ki so bila v Wo-jevem kovčku stvar načrtovanja.
Vse svoje življenje ste živeli na način, kjer ste pričakovali določene reakcije ljudi. Včasih kulturni predsodki stopijo na pot duhovnemu namenu, vendar se jih vseeno držite. Če daste to, bodo naredili tisto.
To je načrtovanje določenega izida. Blagoslovljeno je napredovano človeško bitje, ki razume, da je največje darilo, ki ga lahko prinese v katero koli situacijo, poštenost, integriteta in držanje duhovne svetlobe! Ni večjega darila, ki ga eno človeško bitje lahko da drugemu, kot je to.
Brez vnaprejšnjega planiranja – brez fizičnih daril – razsvetljeni človek podarja najvišje darilo, kar jih je, to je brezpogojno ljubezen. Wo ne potrebuje kovčka z nepotrebno šaro, kajti, kamor odhaja, gre pokončno. Ima blagoslovljeno božanskost – iskrico boga, ki ima v sebi brezmejno svetlobo. To je njegovo darilo in ni mu ga potrebno nositi v torbi.
In nato … še telefon. Nastala je tišina, ko je angel strmo pogledal Wo-ja in Wo angela.
Cela minuta je morala miniti in nato angel ni več mogel zadržati veselja.
Kako je ljubil tega človeka pred seboj!
“Zakaj potrebuješ telefon, Wo?” je vprašal zelo ljubeč in nežen angel. Wo je vedel, da bo razlaga ponovno zvenela čudno, toda vseeno se je spustil vanjo.
“Saj veš, da včasih pride do težav na cesti. Angel, ti sam si rekel, da na duhovnem področju vse stvari ne bodo čudovite. Imel bom izzive. Ni res?” Wo se je naslonil nazaj, srečen, da bo enkrat za spremembo odgovarjal angel.
“Da, prav imaš, Wo,” je na kratko odgovoril angel. Nastala je mučna tišina.
“Torej, v sili potrebujem svoj telefon, da pokličem ljudi na pomoč! Mi boš odrekel možnost pomoči, ko jo potrebujem?” Angel je nežno dvignil malo prtljago in jo položil k oblekam, knjigam, zemljevidu, orodju in darilom. Wo je vedel, da se lahko poslovi od svoje lažne varnosti.
“Wo, čas je, da daš telefon iz svoje prtljage,” je rekel angel, ko je resno pogledal Wo-ja in mu naštel razloge. “Blagoslovljeno je človeško bitje na poti vnebovzetja,” je angel nadaljeval. “Kajti ve, da NI NIKOLI SAM!”
Angel je za trenutek obmolknil, da je videl, če je Wo tokrat resnično dojel.
“Človek, ki vibrira na višji način, ima celo varnostno vojsko – legijo angelov, imenovanih družina. Ta družina je boljša kot telefon, kajti vedno je dosegljiva, nikoli na mrtvi točki, za kontakt ni nikoli potrebna številka in je budna celo, ko človek ni. Še bolj kot to, je družina. To pomeni, da TE ljubi, Wo!”
Wo se je začel v zvezi s to izkušnjo dobro počutiti. Od tega Angela pakiranja se je veliko naučil in vedel je, da se bo še več. Angel se je obrnil še k enemu kovčku.
Kovček vitaminov – Zdravje
“Kaj je v tem kovčku, ki zaropota, ko ga dvignem?” je vprašal angel.
“Dragi Angel pakiranja, to so moji vitamini in zelišča. Potrebujem jih, da ostanem zdrav in uravnotežen na mojem potovanju v novo energijo. Včasih se počutim krhkega in, ker veš vse o meni, veš, da sem občutljiv na določene substance in hrano. Torej potrebujem ta zelišča in vitamine, da me ohranjajo močnega na tem potovanju.”
Wo je čutil, da se je v tem primeru dobro odrezal in bil je nervozen, da ne bo angel ponovno vzel tudi tega.
Čutil je, da jih potrebuje. Nastala je tišina.
“Boš vzel moje vitamine in zelišča?” Wo je pogledal angela s svojim izrazom prizadetega kužka.
“Ne, Wo, ne bom jih vrgel ven,” je odgovoril angel. “Pač pa jih boš enkrat TI vrgel proč.
Ko hodiš po poti in spoznaš svoje potenciale kot človek, ki se je dvignil, počasi dojameš, da se je tvoja DNA spremenila. Tvoj imunski sistem se je izboljšal in podprl z energijo zvezd. Sporočila in niz navodil bodo tvojim celicam dostavljeni preko kristalne zgradbe zemlje in popolnoma boš vedel, da bodo ti dodatki, četudi imajo zate vrednost, nepotrebni, ko pridobivaš svoje blagostanje.
Nobena zemeljska energija ali lastnost, te ne bodo spravili na tla. Nobena substanca te ne bo prizadela na enak način. Namesto, da bi postal z razsvetljenjem bolj občutljiv, boš imel podporo svojega sistema, tako, da nič ne bo moglo predreti skozi svetlobo, ki jo nosiš.
Počasi boš zmožen zavreči vsako dozdevno zanašanje na kemijo, s katero potuješ.
Namesto tega boš našel nove dodatke, nove energije in pomočnike in nove načine za pridobivanje hrane, ki jo tvoje telo potrebuje. Ne bodi presenečen, ko ugotoviš, da tvoje NOVO telo in biologija potrebujeta novo ravnovesje.
Ne, Wo. Lahko obdržiš svoje vitamine in zelišča, toda prišel bo dan, ko si jih tvoje telo ne bo več želelo.
Tedaj boš vedel, o čem govorim.”
To je bila za Wo-ja zmaga. Ne samo, da je (končno) nekaj lahko obdržal, pač pa je bil to tudi zadnji kovček. Bil je srečen in pripravljen, da gre skozi vrata v nov svet – v svet, kjer je bilo življenje bolj v SEDANJEM trenutku – življenje, kjer lahko nosi svojo svetlobo in, kjer zemlji in človeštvu okoli njega nekaj pomeni. Bil je zelo vznemirjen.
“Dragi angel, hvala za vso tvojo pomoč,” je izrekel Wo, medtem, ko je zaprl kovček.
“Nisva še končala, Wo,” je rekel angel, ko je ponovno odprl kovček.
“Kako to misliš?” je Wo nervozno vprašal.
ngel je stegnil roko v torbo in z njo malo potipal okoli. Wo je vedel, kaj počne.
“Tukaj doli se nekaj skriva, Wo.” Angel je iz torbe prinesel črn predalček z zadrgo, ki je bil bistro skrit v podlogi kovčka z vitamini in zelišči.
Wo je zadrhtel. Povesil je pogled. Ni želel stati tam in ni maral, da bi se razkrilo, kaj je v tistem zadrgnjenem predalčku. Angel je to spoštoval in je enostavno samo stal z malo, neodprto torbo v svoji veliki roki.
Čakal je, da Wo spregovori.
“Prosim, ne” je rekel Wo proseče.
“Ne bom je odprl,” je rekel angel, “ker te ljubim, Wo in te nikoli ne bi želel spraviti v neudobje… toda, s seboj tega tudi ne moreš vzeti in ti to veš.”
Kryon je postavil vprašal vsem nam; S kom nikoli več ne želite govoriti? Kdo je tisti, dragi kandidat za vnebovzetje, komur v tem življenju ne boš odpustil? Kdo je ta, s komer imaš dramo, ki si ne more več pridobiti tvoje ljubezni? Kdo te je izdal? Kdo je v tvojem človeškem umu na črni listi?
To je energija v tej črni torbi, ki jo drži angel. Ne ujame se dobro z višjo vibracijo. Ne meša se s čistim namenom posameznika, ki je pred tem, da začne novo pot višje vibracije in ne more ostati skrita.
Ti to ustreza? Če ti, naj ti povem, kaj je še en skrit predalček, imenovan božanska človeška duša. Je moč in krepost iti preko drame, ki se je zadrževala v temnih kotičkih tvojega uma.
Je SVETLOBA, ki lahko posije na vsako situacijo. Je jedro odpuščanja, zrelosti in modrosti.
Pooseblja maziljenje novega človeka. Je realizacija tega, da si del boga in družina okoli tebe je naredila svoj del kot del boga. Karkoli so storili, kdorkoli so in kjerkoli so (celo mrtvi), so zdaj videti kot enakovredni igralci v veliki igri, ki ste jo vsi pomagali ustvariti.
Lahko vidiš celotno sliko? Lahko vidiš, da sta potrebna dva, da ustvarita energijo, ki jo držiš v črni torbi?
Jim lahko odpustiš in jih ljubiš? Lahko jim! To je čudež novega človeka – tvoje razvite zavesti.
To je moč napredujočega človeškega bitja!
“Vzemi torbo, prosim,” je rekel Wo s solzami v očeh. “Postavi jo k drugim na tla, kamor sodi.”
“Katero torbo?” je vprašal navdušeni angel. “Izginila je s trenutkom tvojega namena po odpuščanju in modrostjo, ki jo nosiš, moj ljubljeni človek. Čestitke za tvoje razumevanje. Čestitke za tvojo zrelost. Čestitke, Wo, za vibriranje na višjo raven.”
Wo je ponovno objel angela in se poslovil. Z enim majhnim kovčkom je izginil skozi vrata, ki so metafora za željo človeškega bitja, da prečka v deželo, kjer ni nič tako, kot je navajen, da je – v deželo obljube in ljubezni in prav tako, v deželo velikega duhovnega izziva. Vnebovzetje je paradigma bivanja in ne delovanja in v njo se premikamo SEDAJ.
In na poti opuščamo svojo pripravljenost, duhovne reference, usmeritev, strahove, tisto kar potrebujemo, da se počutimo varni in zaščiteni, svojo dramo in načrtovanje izzida. Premikamo se v neznano in tega ne maramo. In vendar je pomembno, da si priznamo: “OK tega ne maram, ni mi všeč in nočem, da se mi dogaja in vendar to prepoznavam, si priznavam, da je moje in to preobražam s svojo zavestjo.”
Nikoli, nikoli te nič ne more pripraviti na tisto, kar se skriva v tvojem nezavednem in s čemer se moraš soočiti na svoji poti duhovne rasti. Hvala vsem mojim duhovnim sopotnikom za podporo in molitve. Hvala, da ste!
Ne morem si kaj
Kar nekaj vas je spraševalo: “Taja, kaj pa sedaj. S tem tvojim člankom o ščitih, si mi podrla vse koncepte. Kaj naj zdaj?”
In potem sem se odločila; morda sem dolžna še malček več. Morda bodo potem stvari bolj jasne
Budisti pravijo, da naj bi bili votli bambusi, skozi katere tok energije samo teče. Neupiranje naj bi bilo stanje duha. To razumevanje je sledilo vprašanju: “Ali so angeli edini s katerimi se lahko ščitimo in delamo čiščenja čaker in eteričnih vezi?” Vprašanje je kot strela z jasnega priletelo na sredini angelskega tečaja, ki sva ga s prijateljico vodili pred leti, če sem natančna leta 2005.
Kot je pogosto v naših življenjih prebujenj ne načrtujemo, nihče jih ne napove, običajno se zgodijo. In eno takih malih prebujenj se je zgodilo meni tisti dan, ko sem zaslišala to vprašanje. Ostala sem tiho in odgovorila je prijateljica. Vprašanje, ki se je porajalo v moji glavi pa se je glasilo; Ali je? Ali je postavljanje ščitov z angeli edini način? Hvala Xena! Začela sem dvomiti. In če ste brali zadnjo knjigo Don Miguela Ruiza (res si ne morem pomagati, ta človek je zame razsvetljen, toliko oddgovorov mi je dal skozi svoje knjige, da ga nenehno citiram :)) Peti dogovor v njej razlaga blagoslov dvoma. V njej razlaga, da je skepsa mojstrstvo ker te nauči razsodnosti med lažjo in resnico. In to se zgodi v stotinki sekunde, kot pravi Caroline, s svetlobno hitrostjo. Potem pa si ali dovolimo prebujenje v resnico ali pa sami s seboj sklenemo dogovor, da bomo to resnico sprejeli v x časovnem obdobju. Pa naj bo to 1 dan, 1 teden, 1 leto ali nikoli.
Včasih se z vso silo upiramo resnici. In vendar z besedami Jezusa; Resnica te bo osvobodila.
Če imamo karkoli v sebi, jaz jim pravim kaveljčki, na kar se lahko obesi energija, ki teče skozi tebe, se ti bo to v življenju pokazalo kot izziv. Primer; če nosite v sebi strah pred negativnimi ljudmi, bo ta strah obvisel v vaši votli cevi kot kaveljček, ki bo k sebi vedno pritegnil negativne ljudi. Če si boste naredili ščit, je vaša namera zaščita pred tem, tisto kar v resnici sporočate in priklicujete pa je negativnost in ne varnost. Gre za to, da čutite pomanjkanje varnosti in zato se ščitite. V resnici je ščit magnet za še več negativnosti, kajti strah zaradi katerega se ščitite k vam pritegne še več tega, česar vas je strah. Saj poznate zakon privlačnosti, ki pravi da podobno privlači podobno. In univerzum ne razločuje ali gre za strah, ali za željo, ta predznak pozitivno-negativno vsaki stvari skozi proces sojenja dodamo mi. V resnici je energija nevtralna in vaša manifestacija gre v smeri vaše pozornosti. Če se osredotočate na čiščenje in ščitenje, bo univerzum ubogljivo v vaše življenje pritegnil še več te energije in tako se boste lahko še bolj ščitili. In tako ljudje manifestirajo najprej neravnovesja na energetski ravni. Če pa se ne soočimo z izzivom, ki smo si ga kot duše postavili kot svojo učno lekcijo, nam bo univerzum (torej mi sami, kajti ti si bog in vse kreiraš sam sebi) lekcijo postavljalo v vedno gostejšo okolje, v vedno nižjo vibracijsko okolje in običajno s tem lekcije postanejo vedno bolj opazne, vedno težje si zatiskaš oči pred tem, kar bi izziv rad sporočil. Na koncu to lahko pripelje do ljudi na fizičnem nivoju, ki so nasilni čustveno, mentalno, psihično in včasih v ekstremnih primerih celo fizično. Če vas ni strah, ne rabite ščitov.
Eno večjih spoznanj na moji poti je bil pomen ogledal in projekcije. Lekcija se je začela že 17 let nazaj, vendar je nisem želela videti. Nekako sem se upirala ideji, da je vse v meni in ne glede na to, kako sem se upirala, da bi spregledala, sem na koncu sprejela stvari, včasih z zelo težko lekcijo, zato verjemite mi, izkusila sem na svoji koži, vem kako delujejo mehanizmi. Včasih sem še trda, ko gre za stvari, ki so mi ljube in se upiram temu, da bi kaveljčke v svoji cevi transformirala, vendar mi gre vedno bolje. In kolikor je meni znano ni bližnjic, stvari moramo ozavestiti. Lahko gre zelo hitro in enostavno, če smo se pripravljeni s stvarmi soočiti v prvo ali drugo, ko pa isto lekcijo ponavljamo sto in stoprvič pa je zgodba bolj zapletena.
Tisto kar sem se naučila je, da duhovna rast ni stvar delavnic in terapij, te ti dajo okvir in orodja. Duhovna rast se dogaja vsak dan, v vsaki odločitvi, ki jo sprejemaš. Izbira med lučjo in senco se dogaja v vsaki izbiri, non stop, non stop. Dokler si živ, se ne neha. In zato vem, o čem govori Caroline Myss, ko pravi, da duhovna rast ni spa in ni hobi. Kajti ne gre za to da izbereš enkrat in to drži do konca življenja. Izbiraš vedno znova, vsak dan, 24/7, non stop, v vsaki izkušnji. In to zahteva od tebe disciplino, to zahteva integriteto, to zahteva “delo”, če tako hočete. Zato pravijo, da je duhovna rast “delo” in ne zabava. In s svojimi izbirami si postavljate meje. Nihče ni rekel, da je duhovna rast lahka, da je razsvetljenje zabava. In vendar te neizmerno izpolnjuje, vrača ti moč tvoje duše, spoznaš, da si veličasten in neizmerno močen. In hkrati neizmerno ponižen, majhen in neopazen. Kajti strup je v majhnih flaškah!
In to me pripelje k drugi temi – otroci. Ko svojih lekcij nočemo videti drugače nam bog da – otroke. Zakaj? Ker otroka ne boste postavili pred vrata, ga poslali v tri krasne ali ga zapustili, ker vam je stopil na žulj, ki boli (in vendar izjeme obstajajo). Pa ne le enkrat. vsak dan, non stop bo od vas zahteval isto – meje, disciplino, integriteto, spoštovanje dogovorov. In zato boste non stop ponavljali ene in iste vaje. “Stokrat sem ti že rekel, pospravi sobo!” In vas bodo preizkusili še stoprvič ali boste morda popustili v svojih dogovorih. In če popustite, izgubite delček integritete, izgubite malce samospoštovanja. KAJTI otroci so SAMO vaše OGLEDALO!
Razmislite kaj vam kažejo! Vse je vaše, vse je v vas, vse to ste jih naučili VI!
Zato dragi moji, izbirajte z modrostjo, s pogumom, poglejte v oči svojim strahovom in izbirajte težke poti, kajti tisto kar šteje na koncu dneva in na koncu življenja so vaše izkušnje, to kar ste doživeli, to kar ste spoznali o sebi in pozdravili v sebi.
In lepo prosim, potrepljajte se po ramenih, nihče ni višje od vas in nihče ni nižje od vas. Vsi smo si enaki, vsi smo eno, kajti; kar je v enem, je v vsem. Poskusite se spomniti, da ste božansko bitje, vir, bog, kakorkoli ga želite poimenovati. To je vaša prava narava. in kot pravi Joda; naj bo sila z vami! Jaz bom to posvojila in malček spremenila; naj bo milost z vami!
Neizmerno vas imam rada. Hvala, da ste!
En kozmični objem ()
Ste opazili koliko se zadnje čase govori o ščitih, zaščitah, izčrpavanju, kraji energije? To me fascinira. Še posebej, ko o tem poslušam govoriti svojo mamo. Seveda sem bila tudi jaz nekaj let nazaj v istem štosu in tisti, ki sem vas takrat učila zaščite mi prosim odpustite, kajti nisem vedela bolje
Sedaj pa vem iz lastne izkušnje, več svetlobe različnih barv in oblik, ki jo postavljaš okoli sebe, več teme le-ta privlači in kar naenkrat imaš več težav kot si jih imel prej in bolj se moraš ukvarjati s “temo” kot večina ljudi, ki se ne ščiti.
Na svoji poti sem prišla do točke, ko sem dojela, da s ščitenjem znotraj svojega energetskega polja postavljam zidove, ki jih hranim s svojo lastno energijo. In ker se z vso silo na svoji strani upiram, da bi zid ohranila, na drugi strani polarna energija pritisne z vso silo, da bi ta zid podrla. Ne da bi nam kaj naredila, enostavno gre za princip potisni – povleci. Ko sem ugotovila da s ščitenjem hranim svoje lastne strahove, sem se nehala ščititi. Verjamem, da je v vesolju vse za nekaj dobro in projekcije so mi dale močno misliti. Sprejemanje lastne sence v sebi pa še bolj. Spoznala sem, da je tisto, kar je bistveno in najbolj pomembno integracija. Da sprejmeš in objameš svoje strahove, kajti s tem ugotoviš, da je strah votel, okrog ga pa nič ni. Dobiš pa močne zaveznike in veliko poguma, milosti in lastne energije, ki je ujeta v notranje borbe in spopade.
Nujno je, da se začnemo zavedati, da nam svet in ljudje, ki nas obdajajo samo držijo ogledalo za nas, da se v njem ugledamo, se prepoznamo, si odpustimo in smo to kar smo.
Naš ego nas je naučil nositi maske, da ne bi bili v situacijah ranjeni in prizadeti. Sedaj je čas, da jih opustimo in smo to, kar smo. Sprejeti moramo svojo božanskost in popolnost, kajti vse kar smo storili je, da smo se ločili od vira, sedaj pa se spominjamo kdo smo.
Popolni ste, celostni in celoviti taki kot ste. Ne rabite se ščititi pred samim seboj, kajti to je točno to kar počnete, ko si dajete nase ščite. Spomnite se, da ste božanski. In bog ne rabi zaščite, bog samo je. In to si ti. Ti si ta angel, ki ga kličeš in invociraš. Spomni se!
Spomni se, ti si božanskost, potopljena v božanskost, ki sama sebe izkuša kot individualni vidik božanskosti.
Arhetip zdravitelja je verjetno eden najbolj “nevarnih” arhetipov, še posebej v sedanjem času. Vsi tisti, ki želite delati z ljudmi in z njimi deliti svojo strast zdravljenja, se prej ali slej srečate z njim. Arhetip zdravitelja se manifestira kot strast, da služite drugim v obliki popravljanja telesa, uma in duha. Izraža se skozi različne kanale, ne le na načine, ki jih klasično povezujemo s tem kaj lahko “naredimo” in ga lahko najdemo na vseh področjih življenja. Gre za sposobnost asistiranja ljudem v transformiranju njihove bolečine skozi proces zdravljenja. Kje je torej nevarnost? Zelo pogosto se ljudem zgodi, da pozabijo nase in pregorijo. In pozabijo na to, da je “NE” čisto kompleten stavek.
Zakaj želite biti zdravitelj? V zadnjem desetletju je term “zdravitelj” postal velik. Gre za trend, da je “cool”, če si zdravitelj. Pomembno je pogledati, kaj je motivacijska sila zaradi katere ste zdravitelj. Gre za to da želite biti po tem prepoznani ali resnično želite z ljudmi deliti svoje darove? Vaša osebnost se vplete v to. In pomembno je pogledati vase.
Mi smo tisti, ki spreminjamo svoje življenje. Ne pustite se zavesti sirenam globokih morja v vas samih. Ko stopite v svet arhetipov, se morate zavedati, da so precej večji od življenja, imajo moč in potenco, ki presega vaš jaz. Nikoli ne dovolite, da arhetip prevzame vaše življenje. Vi ste tisti, ki živite svoje življenje, ne živite življenja arhetipa. Zato globoko vdihnite in si recite, da ste večji od tega, kar prihaja skozi vas. Arhetip prihaja od znotraj in je informacija. Včasih najboljša informacija prihaja skozi vsebino, ki vam ni všeč in skozi njo se boste morali pregristi. To boste morali prebaviti. Pomembno je, da se soočite s stvarmi v sebi, s svojim “sranjem”, ki ga nočete videti. Gre za samo-zavedanje! Zato je modro pogledati vase!
In eden izmed najbolj zanimivih aspektov arhetipa zdravitelja je mit, da je zdravljenje služenje družbi in zato ne morete zaslužiti za svoje preživetje z zdravljenjem. Ta mit živi v ljudeh in na kolektivnem nivoju. Včasih ga ne prepoznate v sebi in vendar je pomembno da te mite razkrijete saj na ta način dobite nazaj energijo, ki ste jo investirali v prepričanje in mit.
Zato se vprašajte:
– “Kakšna so moja prepirčanja v povezavi s tem, da zaračunam za svoje usluge?” in “Kaj verjamem v zvezi z višino prihodka, ki ga lahko zaslužim?” Zapišite odgovore.
– Poslušajte se, kaj pripovedujete o denarju tako v osebnih kot poslovnih krogih. Zapišite si.
– Opazujte svoje občutke v povezavi z denarjem. Kako se počutite, ko ljudem poveste koliko računate za svoje usluge? Kaj čutite, ko razmišljate o finančnih obveznostih svojega posla? Zapišite občutke.
– Poglejte kako se obnašate finančno. Kako delate z denarjem v svoji praksi? Ali imate finančne cilje za svojo prakso? Če jih imate, kaj vam bo pomagalo da to dosežete?
Kako transformirati senčni arhetip zdravitelja?
– Zavedanje je nedvomno prvi korak v zdravljenju senc vaših arhetipov. Nekaj korakov, ki vam lahko pomagajo:
– Vaša namera naj bo, da pozdravite ta vzorec v vas samih. Blagoslovite sebe v vseh situacijah, ko ste se počutili slabo zaradi denarja v povezavi z vašo prakso zdravljenja.
– Poiščite vzorce, travme, ki so povezane z zdraviteljem in mitom o neprimernosti sprejemanja denarja. Soočite se s tem in to objemite, sprejmite!
– Izberite drugače kot je bila pretekla rutina! Začnite se obnašati kot nekdo, ki je uspešen in ima obilen pritok denarja skozi svojo prakso.
Se tudi vam dogaja, da se počutite ob koncu prvega desetletja novega stoletja nekako prazni? Prav nenavaden je občutek, ko ni ničesar. Ni preteklosti, ker si jo preobrazil in ker preteklost drži v raznovesju prihodnost, ni nobenih pričakovanj za prihodnost. Nenavadno.
Biti v praznini te lahko spravi ob orientacijo ali ti celo vlije strah, kaj pa sedaj, kam naprej? Ničesar se ne moreš oprijeti, nobenega pravega občutka za smer ni, ni nobenega namiga v zvezi z izbirami in možnostmi, ki jih prinaša prihodnost. In vendar je to prazno polje polje neskončnih možnosti. Kot pravi moj višji jaz sedaj nimaš druge izbire kot da samo si, si v sedanjosti, v tem trenutku, ki ni v domeni ega. Vaš ego nadzoruje preteklost in prihodnost, vaše strahove in pričakovanja, ne nadzoruje pa tega trenutka v katerem se rojevajo nove sanje. Dovolite si, da padete v tišino trenutka, v verzeli med besedami, v trenutek čarobnosti, iz katerega se rojevata vdih in izdih. Kajti kot pravi Osho: “Cenite vsak prazen trenutek tega doživetja. Rojeva se nekaj svetega!”
In tako sem v praznini, v prazničnosti. Vsako leto sem v tem času odpuščala vse kar je bilo povezano s preteklim letom in manifestirala novo. Letos pa sem dobila zelo zanimiv odgovor višjega jaza na vprašanje zakaj nimam potrebe po tem, da bi karkoli počela: “Vedno ko delaš načrte za prihodnost, izhajaš iz tega kar trenutno nimaš, iz pomanjkanja v tem trenutku. Ko pozdraviš preteklost tudi prihodnost izgubi svojo vlogo v smislu manifestacije. Takrat se zaveš, da ustvarjaš v tem trenutku tukaj in sedaj s tem kar si.”
Zato vsem tistim, ki čutite podobno kot jaz svetujem, da ste… božanski, srečni, radostni, ljubeči, ljubljeni in predvsem neizmerno obdarjeni in bogati.
Včasih se moramo spustiti globoko v svoje doline in jame, da iz njih potegnemo ves ‘gnoj’, ki se je nabral v njih ne le za časa našega življenja, temveč tudi po liniji naših prednikov in na kolektivnem nivoju zavesti.
Počasi dojemam zakaj mi je v zadnjem času vse lažje in lažje. V čem je resničen pomen travm in vsega s čimer se ukvarjam v zadnjem času.
Referenčne točke ali asociacije, eni jim pravijo tudi sidra, v nas držijo mnogo stvari, za katere raje ne bi vedeli in ko se vam zgodi, da vas popade histeričen smeh ali jok zagotovo želite nekaj skriti in preusmeriti pozornost drugam. Pa ne pred drugimi, temveč pred seboj.
Dejstvo je, da smo ljudje postali mojstri v skrivanju sami pred seboj in naj bo še tako žalostno, navkljub zavedanju to počnemo vsak dan znova in znova. In ko pogledamo na vse skupaj iz stališča biologije, je logično, ker je boleče. In ljudje ne maramo bolečine, ne fizične še manj pa čustvene.
Gre za primer iz resničnega življenja: Otrok pride domov iz šole srečen. Smeji se in tako kot vsi otroci izraža svojo srečo. Vendar njegov pijani oče otrokov smeh vidi in si ga razloži kot dokaz otrokove nagajivosti. Zato otroka fizično zlorabi oziroma ga natepe. Ta otrok poveže “srečo” s “kaznovanjem”. Če bi ga testirali za “vem, kako je čutiti srečo” bi mišice lahko testirale “ne” – to je zato, ker je testiranje mišic test za stres in nedvomno ima ta oseba ogromen stres okoli sreče. Če bi “dali učenje” tega občutka sreče, bi morda razjasnili njegovo razumevanje za to kaj sreča je, vendar njegova depresija ne bo izginila dokler ne bo prepoznal asociacije med srečo in kaznovanjem.
In takih asociacij imamo na tone. Da ljubezen boli. Da denar pokvari ljudi. Poglejte vase, tam so.
Vprašanje, ki ga pogosto slišim je, kakšna je razlika med tem kar delam sedaj in tem kar sem delala prej. Z eno besedo OSVOBODILA sem se.
To si lahko interpretirate kakor želite. Moja zgodba in moja sreča sta samo moji, kajti vsak ima svoj pomen, ki ga da neki stvari in če bi razložila svojo zgodbo bi si čisto vsak, ki bi jo bral vse skupaj zinterpretiral glede na svoje asociacije in svoje videnje stvari. Saj veste; življenje je brez pomena. In je brez pomena, da je brez pomena.
In če se vrnemo k naši zgodbi. Če bi vprašali očeta, iz naše zgodbe, kaj je mislil in kaj se gre, bi bil verjetno začuden, saj vendar ni nič takšnega, če zatreš nekoga, ki ti gre na živce in kali tvoj notranji mir. Dogodek bi zinterpretiral iz svojega mesta, skozi svoje pomene in asociacije, ki si jih je pridobil skozi svoje življenje. In verjetno se mu tudi v sanjah ne bi sanjalo o tem, da je ravnokar povzročil, da si otrok ne bo več upal biti srečen, tudi kasneje kot odrasel človek, s popolnoma svobodno voljo in možnostjo odločanja.
Vedno znova me presune neverjetna sinhronost Božanske časovne usklajenosti. S kakšno lahkoto in milino v naša življenja vstopajo informacije, ki samo potrdijo točno TO, kar razmišljaš, kar se ti dogaja v življenju.
In v tej zgodbi sta mi Ken Page in njegova žena Nancy Nester z avgustovsko številko njunega mesečnika le potrdila moje 14-dnevno popotovanje vase. Kot bi bili na isti delavnici. Pa saj smo… in imenuje se ŽIVLJENJE. Ste pripravljeni čisto zares pokukati v zakulisje svoje lastne igre? Pa poglejmo.
Vprašanje za milijon evrov: Če sebe ločiš od ene stvari, ali to pomeni da si ločen od vsega? Dejstvo je, da si ali ločen ali eno z vsem in tukaj ni izjem, gre za lastno izbiro. In verjemite, ko vam iz lastnih izkušenj povem, ta izbira ni prav nič lahka, morda se vam zdi na prvo žogo, vendar v praksi ni tako. Primer; vsakdo, ki se malce bolj poglablja vase in dela na sebi vam bo rekel, da on pa že ni ločen in da je ENO z vsem ampak… In ta ampak ima potem dolgo razlago zakaj je proti vojni, proti gensko spremenjeni hrani, proti eni ali drugi strani. Celo zelo priznani učitelji raznih duhovnih tehnik vam bodo predložili celo vrsto utemeljitev zakaj se morate ščititi pred xy zunaj vas, ker…
Ampak, če se vrnemo nazaj na začetek. Če si ENO z vsem kar je, zakaj se moraš ščititi pred xyz? Večina mogočnih učiteljev, religije, celo šole misterijev v resnici nočejo, da ste ENO. To je velika skrivnost, kajti biti v Enosti s seboj prinese notranje ravnovesje, umirjenost, opolnomočenje, osredotočenost, občutek za tukaj in sedaj, vedenje in razumevanje, da ti IZBIRAŠ in si ti KREATOR svojega življenja. Nihče te ne more kontrolirati ali ti vzeti moči, ker ti si vse kar je, ker nisi v poziciji, da tega nimaš ali se moraš boriti za to, zato zunaj tebe ni nikogar, ki bi ti to hotel vzeti. Enostavno postaneš NEVIDEN in ljudje nimajo na kaj odreagirati, kajti odreagiramo samo na pomanjkanje ali višek nečesa, kar pa sta dve plati istega kovanca. Ko si osrediščen v sebi, uravnotežen, SAMO SI.
Mojo izkušnjo lahko opišem v nekaj stavkih. Prvič samo SEM. Nimam potrebe po tem, da bi karkoli dokazovala ali kogarkoli prepričevala s svojim navdušenjem, ker samo SEM. In ker se zavedam, da ima vsak svojo resnico. Poleg tega se zavedam, da je vsak KREATOR svojega življenja in mu dovoljujem, da samo JE. In vem, da je njegova resnica enako pomembna kot moja. SAMO JE. Utelesila sem se v svojem telesu in prvič lahko rečem, da mi je fino v njem. Prej sem letela nekje naokrog, sedaj SEM, tukaj in sedaj, v tem trenutku. Nisem v preteklosti in ne v prihodnosti. Zavedam se, da jaz kreiram svoje življenje in zato zelo dobro usmerjam svojo voljo tja, kjer želim rezultate. SEM Kreator svojega življenja. KONČNO!
In imam izbiro v vsakem trenutku in se tega zavedam. Ko sem prišla iz seminarja v Ameriki sem se prvič v življenju zavestno zavedla, da sem nepopisan list papirja. In da za vsak odnos jaz pišem zgodbo tega odnosa. In VEDNO imam izbiro! VEDNO! Udejanjila sem vse to kar govorim že leta. Končno mi je uspelo. ZAVESTNO ZAVEDANJE TRENUTKA, TUKAJ IN SEDAJ.
Moje popotovanje v prenatalno obdobje, v strukturo svojih celic me je pripeljalo do travm. Celica v svoji matrici nosi celoten razvoj človeštva. Pa ne le človeštva, življenja nasploh. Dejstvo je, da izhajamo iz prve celice, ki je nastala in v sebi nosimo spomine vsega kar se je kadarkoli zgodilo na tem planetu, v svoji biologiji. Ni čudno, da toliko ljudi noče biti v telesu… in potem so vse zgodbe naših prednikov, trpljenja, izdaje, zlorabe, a če hočeš biti ENO z vsem, moraš sprejeti vse to vojne in posilstva, krutost in nasilje, izdajo in nadvlado. In potem začnemo razmišljati, potem pride znanje. Vendar nam v tem procesu nihče ni povedal, da je razmišljanje sicer sposobnost vsakega človeka in vendar je iluzija.
Ne vem če ste in koliko ste seznanjeni s sodobnimi trendi v tehnikah osebne rasti. Mene je precej močno pretreslo dejstvo, ki ga na prvem delu Landmark seminarjev precej podrobno pogledajo in sicer: »Življenje je brez pomena. In je brez pomena, da je brez pomena.« Rabila sem nekaj dni, da sem dojela, kaj se skriva zadaj. In vendar; ljudje smo tisti, ki pripišemo neki stvari pomen, jo okategoriziramo in tako začnemo verjeti v pomene, ki smo jih sami dali stvarem, ki nas obdajajo. Na Landmarku pravijo da smo ljudje stroji, ki izdelujejo POMEN. Mi verjamemo, da nas je nekdo prizadel, nas je okradel, nam je storil nekaj hudega, vse to je v naši razlagi, v našem pomenu, ki smo ga pripisali nečemu. V njegovem pogledu na isti dogodek je verjetno pomen drugačen in tudi prepričanje je drugačno. Morda je vaš partner prepričan, da svojo ljubezen do vas izkazuje tako, da se umakne in vam da MIR, da stvari delate po svoje. Vi pa to interpretirate kot da vas zapostavlja in vam NOČE pomagati. Naša realnost je individualna, in kot pravijo: »Vsake oči imajo svojega malarja.« In tako se gremo pingpong; moja zgodba versus tvoja zgodba, kdo ima prav in kdo se moti, moja resnica versus tvoja resnica. Ampak če se spet vrnemo na začetek; ali to pomeni, da smo ločeni ali da smo Eno z vsem kar je. Dejstvo je, da je naše življenje osnovano na tem, kar so nam povedali drugi, kar mislimo,da je res in na tem kar izkušamo. Naša realnost postane naša resnica. In vendar je pomembno da znamo ločiti kaj je tisto, kar se je zgodilo, torej dogodek in kaj je naša zgodba, torej naša interpretacija dogodka.
Evolucija pomeni razvoj, pomeni spremembo, pomeni večno učenje, večno spremembo. Na tem kolesu življenja se vrtimo dokler ne postanemo eno z vsem kar je. In če v tem času sedaj izbiramo življenje ločenosti, si s tem zelo otežujemo življenje. Ideja ločenosti od Kreatorja je tista, ki te drži ločenega od tega dela in ti preprečuje zlitje z Enostjo. In morda mislite, da je to najbolj enostavna stvar, ki jo lahko naredite, vendar vam iz osebnih izkušenj povem, da ni tako. Zliti se z Enostjo pomeni, da tvoja individualnost ne obstaja več, je ni. Potem nisi več pomemben. Je morda to tisti strah, ki ti preprečuje, da bi se zlil z Enostjo? Saj vem, na nivoju uma boste vsi rekli; meni že ne. Bila tam, šla čez to, vem kako izgleda
Dejstvo je da, karkoli je tisto od česar se ločujete, to še bolj pritegnete v svoje življenje. Sama sem to opisovala kot gradnjo zidov znotraj svojega energetskega polja in karkoli je tisto od česar si se ogradil, bo to z veliko silovitostjo pritisnilo na tvoj zid na drugi strani. In bolj ko se ti upiraš temu na notranji strani, bolj silovito to z druge strani pritiska nazaj. Eden od univerzalnih zakonov pravi; tisto čemur se upiraš, VZTRAJA.
Izziv je v tem, da smo energetsko grajeni tako, da v vsakem primeru odigramo isto igro. Vprašajte se; kako pogosto se vam v življenju zgodi, da srečate nove prijatelje, novega partnerja, ki vas ne pozna in ne pozna vaših starih prijateljev ali partnerja, pa ugotovite, da imajo ISTE lastnosti. Kot zakleto, ampak žrtev vedno pritegne mučitelja. In tako pozabimo eno izmed bistvenih pravil igre življenja. Kreator lahko vedno spremeni svojo kreacijo. Če ste ustvarili svojo preteklost, jo lahko tudi spremenite. Kako to spremeni vaš pogled na vaš svet?
Prevzemanje odgovornosti je besedna zveza, ki smo ji v preteklem letu namenili veliko pozornosti. Vendar, če menimo, da obstaja nekdo ali nekaj, ki lahko kadarkoli vstopi v igro in nas REŠI, potem ne prevzemamo odgovornosti zase in za svoja dejanja. Izziv s katerim se soočamo je, da smo vzeli ideje, prepričanja, sodbe in se z njimi identificiramo. Ko nekoga vprašam kdo je, mi odgovori, da je pek, poslovodja, mož/žena. Toda kdo ti si v resnici – tvoj poklic? KDO SI? In potem se zgodi še en fenomen, identificiraš se s tistim kar nočeš več. In tako se zagozdiš, ne moreš več ustvarjati. Ne upaš si ustvariti ničesar novega, saj se bojiš, da bo vsaka kreacija prinesla še več tega kar nočeš. In tako zamrzneš v trenutku in se čutiš popolnoma nemočnega, da bi se premaknil naprej v življenju. Je potem kaj čudnega, če na globalnem nivoju tako čuti večina človeštva v tem trenutku? Večina ustvarja iz pozicije kaj noče več v življenju namesto iz mesta svojih srčnih želja.
In ker toliko svoje energije in pozornosti namenjamo temu kar nočemo več, se oklepamo stvari, ki nam ne služijo več, je potem kaj čudnega, če smo ustvarili KAOS v sebi in v svetu okoli sebe? Gre za strukture, ki ste jih ustvarjali od majhnega, jih negovali celo svoje življenje. In potem mimo pride nekdo, ki vam reče, tole bi bilo modro odstraniti, če se hočeš premakniti naprej in zopet začeti kreirati. In kaj porečete vi? Ko stvar pogledaš na celični zgradbi je stvar fascinantna, kajti travma zamrzne prepričanja, občutke, čustva, dogodek v celično membrano in od tam se ustvarja lestev, ki strukturo samo še ojača. Se potem čudite, da se določenih stvari ne morete rešiti?
Npr. Če si bil nezaželen in so te kot majhnega pogosto puščali samega, se je tvoj občutek nezaželenosti le še povečeval, potem so te prijatelji kdaj izpustili iz svoje igre, pa ne ker bi bili zlobni, a je v tebi to ustvarilo še večji občutek nezaželenosti, potem si imel nekaj partnerjev, ki so radi pogledali koga drugega in se je tvoj občutek nezaželenosti le še stopnjeval. Pa recimo, da je naša oseba ženska. Po nekaj neuspelih poskusih si našla partnerja s katerim sta ustvarila družino. Sedaj je dovolj, da se mož zadrži v službi uro več, kot je normalno in se počutiš nezaželeno brez da karkoli reče, naredi, dovolj je, da samo je. Katero travmo boš reševala, to s svojim možem tukaj in sedaj, ki izgleda kot dvestonadstropni nebotičnik, ali tisto v maternici, ko se je tvoja mati odločala ali te bo splavila ali ne?
In kaj lahko naredimo? V resnici NIČ. Sama paradigma delovanja je tista, ki jo moramo opustiti in si začeti dovoljevati SAMO BITI. S tem ko opustimo, se temu ne upiramo več se struktura, ki jo je travma držala poruši. Opuščanje osvobodi neslutene kreativne potenciale v vas samih. S tem ko si dovolimo samo biti, lahko začutimo Enost in s tem začutimo svojo edinstvenost znotraj vsega kar je. Tako se zaveš, da si Eno, da si Kreator. Unikaten, edinstven, samo SI. In to me je osvobodilo. To je vame prineslo mir. Mir, ki sem ga prej iskala zunaj sebe je sedaj v meni. In ravnovesje. In svoboda. In samo sem, v tem trenutku tukaj in sedaj.
