Ko vse razpada…

… si izzvana, da držiš sebe.

Ko je videti, kot da vse razpada in se znajdeš na samem robu, kjer ni videti rešitve ali izhoda, si soočena z neznanim. Soočenje z neznanim te vrže ven iz cone udobja, ven iz rutine in to je čas neudobja, čas prenove, čas globokega zdravljenja.

Ko te življenje sooči z vojno, med nebom in zemljo, ki se odvija v tvoji notranjosti, je potrebna budnost, prisotnost in predvsem čustvena stabilnost.

Pomembno je, da zmoreš biti v stiku z vsem, kar je del tvojega notranjega sveta, s srcem, brez potrebe po zapiranju. Zmožnost, da ostajaš odprta, je predstavlja sam temelj prebujanja v ženstvenost. Voljnost, da si odprta, na voljo življenju – celoti življenja, je ključnega pomena za zavestno kreacijo. Resnična predanost je voljnost sprejeti vse, tako tisto, kar sodiš kot dobro, kot tudi tisto, kar sodiš kot slabo. Opustiti je potrebno svoje sodbe.

Bolj intimna, ko zmoreš biti s samim robom – da zmoreš stati v intenzivnosti dogajanja, brez da bi poškodovala sebe, več življenja čutiš v sebi, bolj osvobojena si, bolj se počutiš živo.

Ker smo pogosto tako ujete v svoji dnevni rutini in fiksni identiteti v sebi, potrebujemo velika “kladiva”, da nas zbudijo iz našega transa. In, ko nočemo prisluhniti življenju in temu, kar ima, da deli z nami, ko ignoriramo sporočila, kladiva postajajo vedno večja.

Kajti resnično damo stvari v prakso šele takrat, ko se nam v življenju vse podre. Ljudje imamo močno potrebo po gotovosti in fiksnih strukturah, vendar je v naravi življenja, da se spreminja. Vse okoli nas je neprestano v pretoku. Vse se spreminja. Vse je minljivo. In pogosto grabimo po znanem in želimo narediti stvari, ki so včasih delovale.

Pogosto nas življenje pripelje na sam rob, na mesto, kjer smo tik na tem, da bi se vdale v usodo, kot mnoge rade rečejo. In, ko smo na samem robu, je modro, da vstopimo v srce, se predamo, namesto, da delujemo.

Razpad tvojega sveta kot ga poznaš, od tebe zahteva močno notranjo posodo, ki te drži in notranjo držo sprejemljivosti, radovednosti in voljnosti, da se spustiš.

Zgodba v nadaljevanju to krasno predstavi…

“Nekoč je bila mlada bojevnica. Njen učitelj ji je povedal, da jo čaka boj s strahom. Ni si želela tega dvoboja. Zdel se ji je preveč agresiven; bilo je strašljivo, zdelo se je neprijazno. Vendar ji je učitelj povedal, da je to neizbežno in ji dal navodila za dvoboj.
Prišel je dan. Bojevnica je stala na eni strani in strah je stal na nasprotni strani. Bojevnica se je počutila resnično majhno in strah je bil videti velik in srdit. Oba sta imela vsak svoje orožje.
Bojevnica je zakorakala k strahu, se priklonila in vprašala, “Smem v boj s tabo?” Strah je rekel, “Hvala za izkazano spoštovanje, da me vprašaš za dovoljenje.”
Nato je mlada bojevnica rekla, “Kako te lahko porazim?” Strah je odvrnil, “Moje orožje je hitro govorjenje in zelo blizu tvojemu obrazu pridem. To te oslabi, ustvari živčnost v tebi, zato narediš karkoli ti rečem. Če ne narediš tega, kar ti rečem, nimam nobene moči. Lahko mi prisluhneš in lahko me spoštuješ. Lahko te celo prepričam. Vendar, če ne narediš tega, kar ti rečem, sem brez moči.”
Tako je bojevnica izvedela, kako poraziti strah. ” ― Pema Chödrön, When Things Fall Apart: Heart Advice for Difficult Times

Vse kar je v zadnjih dneh globoko zamajalo našo fiksno identiteto tega kdo smo in kaj imamo, je veliko kladivo, ki nas zbuja iz transa. Nič ne bo, kot je bilo včasih. Vse se spreminja. In ne glede na to, kaj ti šepetajo tvoji notranji strahovi ob dogajanju v zunanjem svetu, je na tebi, da izbereš.
Strah ti šepeta na tvoje uho in ali mu boš prisluhnila ali ne, je izbira, ki jo moraš izbrati v vsakem trenutku 24/7. Nihče je ne more opraviti namesto tebe. To je tvoja svobodna izbira.

Soočeni smo z mnogimi zgodbami, mnogimi idejami, mnogimi “resnicami” v teh dneh. In strah bolj kot karkoli drugega podpihuje zgodbe. Najbolj verjamemo temu, česar nas je najbolj strah. Namesto boja ali bega, namesto ignorance strahu je v teh časih na mestu, da se spoprijateljiš s svojim strahom. Namesto, da te paralizira, si raje oglej česa te je strah, kaj je zgodba, ki jo strah skriva v sebi… kaj je tukaj ZaTE.

Strah temelji na fiksnih predvidevanjih, na predpostavkah, ki so ti znane in poznane v tvojem živlejnju, na pomanjkanju akcije in predvsem na pomanjkanju zavedanja. Strah podpihuje ignoranca in nevednost.
Ko se soočiš s svojimi strahovi in z lučjo zavesti posiješ na meglo, ki jo strah ustvarja in izbereš, da si sočutna, najprej do sebe, strah izgubi svojo moč in učinkovitost.

To je čas za upočasnitev, pogled navznoter in pomembno vprašanje; Kdo jaz sem? Kdo moram biti, da bi živela v svetu, kjer želim živeti?
Vse se začne s tabo. Kako se ti počutiš v sebi?

Ko si v strahu, si v zakrčenosti, zaprtosti in majhnosti.
Ko si v ljubezni, se odpreš, da sprejmeš.

Kaj šepeta tvoj strah? Ga boš poslušala?

Bodi Sijajno!

Taja Albolena