Kultura pomanjkanja

Brez dvoma drži, da je družba v kateri živimo družba prepojena s pomanjkanjem. Družbeno ozračje pomanjkanja je tako gosto, da je včasih izjemen izziv ostati v stiku s seboj in s tem, da si enostavno dovolj, da tvoj obstoj zadošča in da ni potrebno ničesar narediti, spremeniti ali doseči, da bi bil dovolj.

Kako vem? Dnevno sem izzvana v tem, da si dopuščam čutiti blaginjo namesto pomanjkanja. Če mi dobro gre in se pohvalim s tem, takoj sprožim debato o tem, kako in česa ni dovolj. Če ti dobro gre imaš takoj preveč, zaradi tega bi moral prispevati in dati tistim, ki nimajo, ki so v pomanjkanju. Ko gledam ljudi okoli sebe, imam občutek, da ni prav niti če imaš, niti če nimaš. Kar me je vodilo do spoznanja, da sta pomanjkanje in obilje, o katerem radi govorimo, le dve plati istega kovanca. Pomanjkanje pomeni, da ni dovolj… to v praksi pomeni, da nisem dovolj dobra, dovolj lepa, dovolj pametna, dovolj vitka, dovolj uspešna,… Obilje pa je pravzaprav presežek, ki ga lahko vidimo kot preveč dobra (beri arogantna), preveč lepa (ošabna), preveč pametna, preveč obilna, preveč uspešna, skratka ali smo premalo ali preveč je zgolj percepcija.

Pogovarjala sem se s svojo hčerko točno o tej temi. Z menoj je delila, da je pisala test fizike 94% kar jo je zelo veselilo. Potem pa je dobila nazaj poročilo za isti predmet, ki je bil ocenjen z 80%. Dilema, ki je sprožila pogovor, je bila povezana z njenim opažanjem, kako  so jo sošolci, ki so enako dobri kot ona, dražili, da kako to, daje dobila samo toliko… v njihovih očeh to brez dvoma ni bilo dovolj dobro. In na drugi strani so jo tisti, ki se drugače primerjajo z njo, ker je v njihovih očeh boljša od njih (več) očitno privoščili neuspeh. Vprašanje je bilo, kako ostati v stiku s seboj in ne slediti kolektivni klimi, ko je očitno, da so eni razočarani nad teboj in drugi očarani nad seboj, ker so boljši kot ti.

Medsebojno primerjanje je brez dvoma eno tistih plodnih mest, kjer pomanjkanje raste kot gobe po dežju. Smo družba, kjer se izjemno radi primerjamo drug z drugim. In ne moremo iz slovenskega načela, da če gre meni slabo, naj še sosedu krava crkne. Ideal, ki ga oblikuje vsak posameznik skozi odraščanje, tista popolna oseba v naši notranjosti nas vseskozi opominja, da nismo dovolj, v primerjavi z njenimi ubijalsko visokimi pričakovanji. In slej ko prej se moramo soočiti s svojim notranjim idealom, drugače pokopljemo sami sebe.

Občutek pomanjkanja brez dvoma uspeva v družbi, ki jo prežema medsebojno primerjanje in kjer je odtujenost družbena norma. Vse skupaj pa se začne takoj, ko pridemo na planet – z udomačevanjem. Udomačijo nas skozi sistem nagrajevanja in kaznovanja. Pridni smo, ko naredimo to, kar od nas želijo drugi in poredni smo, ko ne naredimo tega, kar se od nas pričakuje. Naučimo se presojati; presojamo sami sebe, presojamo druge in skozi presojanje se primerjamo.

Kadarkoli smo prekršili postavljena pravila smo bili kaznovani in kadar smo ravnali v skladu s pravili so nas nagradili. Kmalu se začnemo bati, da bi bili kaznovani, pa tudi tega, da ne bomo nagrajeni. Iz strahu, da ne bomo nagrajeni začnemo ugajati drugim. Želimo biti pridni, kajti poredni ljudje ne dobijo nagrade. Ker nagrada dobro dene kar naprej počnemo to, kar od nas pričakujejo drugi. In to vodi v pretvarjanje samo zato, da bi ustregli, samo zato, da bi bili zanje dovolj dobri, začnemo igrati.

Pretvarjamo se, da smo nekaj, kar nismo iz strahu pred zavrnitvijo. Strah pred zavrnitvijo pa prerase v strah pred tem, da ne bi bili dovolj dobri. In postanemo to kar nismo, poleg tega pa se vključimo v družbo pomanjkanja in začnemo verjeti v pomanjkanje.

In ko odrastemo še naprej udomačujemo sami sebe, s temi istimi mehanizmi kaznovanja in nagrajevanja. Tako se kaznujemo, ko se ne držimo pravil in se nagradimo, ko smo “pridni”. V sebi imamo svojega sodnika/kritika, ki presoja vse, kar storimo, nas spozna za krive in nas kaznuje. Sama mu pravim mučenik, ker me muči in kaznuje. Drugi del v naši notranjosti pa sprejema te obsodbe in nosi breme obsodb, krivde in sramote. In to je naša žrtev. To je tisti del v tebi, ki pravi, “Ubogi jaz, nisem dovolj dobra.” In tvoj sodnik/kritik se strinja in pravi: “Res je, nič kaj prida nisi.”

Poznano?

Po raziskavah Brene Brown so tri ključne sestavine za kulturo pomanjkanja ravno sram, medsebojno primerjanje in odtujenost. In to so stvari, ki jih ni modro zanikati ali se delati, da ne obstajajo. V teh časih, ko se vse ojačuje z energijo, ki prihaja na planet in ko se bolj kot kdajkoli prej vidi in je otipljivo dejstvo, da ustvarjaš to, kar je v tebi, ni modro, da si skrivaš, kje so tvoje ranjenosti, kakšno je tvoje udomačevanje in kako se kaznuješ. To je nekaj, kar moramo preseči in v praksi to pomeni, da moraš prepoznati, si priznati, da lahko to v sebi objameš in presežeš. In to ni enkratno dejanje. Vsak dan znova moraš izbrati blaginjo namesto pomanjkanja.

Sama vidim, da je soočenje s seboj edini način, da presežemo pomanjkanje. Kajti tudi, če si prizadevaš za obilje, če si v tekmi za več in več in več. Če verjameš, da je več boljše, si še vedno ujet v istem začaranem krogu pomanjkanja. Ker nikoli ni dovolj.  In količina denarja tukaj ne igra nobene vloge. Sama osebno vidim pomanjkanje kot klet in obilje kot piedestal, v obeh primerih pa si v razsojanju in ujet v čustveni tekmi plusov in minusov, tega kaj je dobro in kaj slabo. Blaginja zame osebno predstavlja premik v srce, ko objameš tako piedestal obilja kot klet pomanjkanja in se nehaš premikati med obema, ju oba sprejmeš kot del sebe in vse daš v srce ter ob tem čutiš blagostanje.

Če želiš to narediti, pa se moraš nujno soočiti s svojim sodnikom/kritikom in s svojo žrtvijo, s svojo prostitutko, ki razprodaja tvoje talente in tvojo vrednost, s svojim saboterjem, ki iz strahu vedno znova zavlačuje in ga je strah premika, ter s svojim notranjim otrokom ter načini, kako si bil udomačen. Kajti če jih nisi voljan sprejeti, je paradigma pomanjkanja nekaj, kar boš težko zapustil.

Z besedami Teodora Roosvelta iz leta 1910:

“Ni kritik tisti, ki šteje; ne mož, ki s prstom kaže na močnejšega, kako pade, ali kako bi lahko nekdo opravil bolje.

Zasluge pripadajo tistemu, ki je dejansko v areni, čigar obraz je zamazan s prahom in s potom in krvjo; ki se hrabro bori; ki se moti, ki znova in znova doživi neuspeh,

kajti ni truda brez zmot in porazov; toda tisti, ki dejansko poskuša nekaj opraviti; ki pozna veliko navdušenje, veliko poslanstvo; ki se posveča vredni stvari;

ki na koncu najbolje pozna zmago velikega dosežka, in ki v najslabšem primeru, če ne uspe, pade, medtem, ko si je veliko upal …”

Priznaj si lastno vrednost brez sramotenja sebe, da bi ugajala drugim, opusti potrebo po tem, da škoduješ lastnemu telesu, da bi bila sprejeta. Sprejmi se takšno kot si, brez potrebe po kaznovanju sebe, ker nisi to, kar misliš, da bi morala biti. Prenehaj z zlorabo same sebe. Običajno, ko naredimo nekaj narobe skušamo napako zanikati in jo prikriti. Kakor hitro pa smo same, smo soočene s svojim sodnikom, ki kaznuje s hromečim občutkom krivde ali še huje z zasramovanjem in ničvrednostjo. Verjemi, ni ga človeka, ki bi s tabo ravnal tako grdo, kot ravnaš sama s sabo.

Pot iz tega začaranega kroga vodi skozi samosprejemanje in ljubezen do sebe. Da lahko sprejmeš in ljubiš pa moraš najprej vedeti, kaj je v tebi. Kaj je svinec, ki ga želiš pretopiti v zlato?

Drznost je ključna. Da po tem, ko padeš, ponovno vstaneš in greš naprej. Zato bodi drzna, upaj si in bodi kar si!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

P.s.: Vabim te v spletno druženje Objemi Sebe! Več najdeš na spletni povezavi tukaj…