Nočem biti breme…

Od nekdaj sem mislila, da sem zahtevna. Nisem delila svojih potreb in želja, da ne bi bila zahtevna. Bila sem samostojna, vedno sem hotela dokazati, da bom zmogla sama, da nikogar ne potrebujem. Zmorem, je bila moja mantra.

Nisem želela, da bi koga skrbelo. Vedno sem se znašla. Od majhnega so o meni govorili: »Ona ne potrebuje pomoči. Ona se bo znašla.« Bila sem sposobna, samostojna… in tako zelo osamljena. Nisem vedela, da sem svoje srce obdala z oklepom, ki je poskrbel, da so vsi ostali zunaj. Nisem vedela, da sem ščitila samo sebe.

Bila sem odpadnik, nisem bila sprejeta, nisem pripadala, bila sem tako drugačna od svojih vrstnikov. In tako sem večino otroštva preživela zunaj dogajanja, pritisnjena na stran, z nosom na šipi, v opazovanju tistih, ki so bili notri, ki so se zabavali. Čutila sem osamljenost, izolacijo, bolečino v sebi.

Šla sem v dokazovanje, da zmorem. Potrudila sem se, da sem bila zabavna, dekle brez zgodbe, ki se vedno nasmehne in reče: »Vse je v redu, zmorem. Super sem, hvala.«. Dekle, ki jo preganjajo dvomi vase in ki je svoj največji kritik takoj, ko ostane sama.

Verjetno je tudi zaradi tega moje sedanje delo osredinjeno v povezanosti, intimnosti, ki je pravzaprav globoka povezanost, po kateri sem desetletja hrepenela. Moja velika rana je postala vir mojega največjega navdiha. Kajti v življenju vsake ženske pride čas, ko te tvoj oklep ne more več zaščititi. Pride trenutek, ko se ne moreš več pretvarjati. Čas, ko se moraš osvoboditi oklepa, ki stiska tvoje srce. Ko je potrebno prepoznati, da tvoje misli, tvoji občutki, tvoja zgodba štejejo. Da ti šteješ.

Pogosto se primerjamo z drugimi, s tistimi, ki so bili še bolj ranjeni in čakamo, da nam bo nekdo podal mero za bolečino, s katero bomo lahko ovrednotile ali smo vredne pomoči in ljubezni. Imela sem občutek, da nikoli ni dovolj in moja notranjost je vedno znova kričala; Nočem biti breme.

Dolgo časa mi ni bilo jasno od kje izhaja občutek, da sem ljudem v breme. Potem sem imela leta 2010 vizijo najsrečnejše ženske na svetu. Počasi se je sestavila zgodba, ki gre nekako takole; Kot otroci se zelo zgodaj naučimo, da, če je mama srečna, je srečen oče in smo srčni mi. Ko je mami srčna, se igra z menoj, se pogovarja z menoj, je ljubeča in prijazna. Vse, kar si otroci želijo so mir, ljubezen in harmonija. To potrebujejo, da se počutijo varno. In če tega ni, potem poskušajo to doseči s tem, da se trudijo biti boljši otroci.

Otrok je kot spužva, ki vsrkava svoje okolje na čustveni, fizični in intelektualni ravni. Ko je v njegovem okolju nekaj narobe, otrok to vsrka vse in je prepričan, da je z njim nekaj narobe. To poskuša popraviti. Trudi se biti še boljši, da bi dobil pozornost s strani starša. Ob tem se nauči, da ne glede na to, kaj počne, ne more rešiti težav, ki jih imajo njegovi starši. Seveda ni na otroku, da bi lahko rešil težave starša, vendar otrok tega ne ve. Zato poskuša naprej.

To kar otrok misli je: »Nekaj mora biti hudo narobe z mano. Gotovo me je nemogoče ljubiti.« Nase prevzame čustveno prtljago družine in v želji, ko bi le zmogel več, ustvari občutek, da je breme. Počuti se neljubljenega, nepomembnega, zapuščenega. In tako pogosto poskuša postati skrbnik v upanju, da bo s tem odložil občutek bremena, ter občutil, da je v življenju staršev pomemben, da je vključen, da je del družine. Tako otroci začnejo skrbeti za svoje starše, za mlajše brate in sestre, ter prevzemajo nase odgovornost, ki je kot otroci ne zmorejo.

Tako se rodi reševalka, ki rešuje druge, poskrbi zanje, na račun sebe. Pogosto dovoli drugim, da jo izkoristijo in jemljejo kot samo po sebi umevno in to celo spodbuja, da bi začutila, da je pomembna, da je povezana, da je del družine.

»Ampak res, ni treba,« sem bila vztrajna. »Bom sama,« sem pogosto odklanjala pomoč svojega moškega. Ko mi je ponudil, da mi pomaga, z vprašanjem, če pomije posodo, sem to interpretirala kot kritiko, češ da še nisem naredila vsega, sama. Nisem znala povedati, kaj potrebujem, ker me je bilo strah, da sem zahtevna in drugim v breme. To česar nisem slišala je, kako sem v svoji vnemi, da bi dokazala, da zmorem sama, zavračala ljudi in jim dajala občutek neljubljenosti, nepomembnosti in kako sem jih izključevala iz svojega življenja. Ti isti občutki so bili globoko vtisnjeni v moji notranjosti.

Seveda zgolj to, da sem odrasla, ni zagotovilo tega, da bi ugledala vzorce obnašanja, ki sem jih prevzela. Ponotranjeno sporočilo ostaja v tebi. Sami sebe vzgajamo na enak način, kot smo bili vzgajani. Zato sporočilo, da nisem dovolj dobra, ker tega nisem uspela rešiti, ostaja.

Občutki nevrednosti in nezadostnosti nikamor ne gredo. Negativnega sporočila ne moreš povoziti s tem, da si prigovarjaš, da je vse ok. Potrebno se je zazreti globoko vase in si povedati resnico. Soočenje z globoko zakoreninjenimi travmami v celičnem spominu in preobrazba le teh je potrebna, če želimo zaživeti drugačno življenje. To je pot preobrazbe, ki vodi v globino lastne Biti.

Ko sem si dopustila, da sem se odprla, sem dojela, da so ljudje okoli mene, ki želijo biti del mojega življenja. Ljudje, ki jih iskreno zanima, kdo sem. Ni jih zanimala tista zadržana ženska brez zgodbe. Želeli so spoznati žensko s sanjami in strahovi, upanjem in obžalovanjem, bolečino in ljubeznijo.

Dejstvo je, da si, ne glede na to, kje si v svoji zgodbi in kako je tvoja zgodba videti, pomembna. Tvoja bolečina je pomembna. Tvoj glas je pomemben. Tvoj obstoj je pomemben.

Kar želim podeliti s teboj je pomembna resnica; Vredna si. Vredna si, da živiš celoten spekter svoje Biti, da spoznaš tako svoj svetli, kot svoj temni del in vse odtenke vmes. Pomembno je, da osvetliš vsako senco v tvoji notranjosti. Kajti bolj, ko skušaš skriti sence v sebi, bolj se bojujejo s teboj in več tvoje energije dnevno namenjaš temu, da skrivaš dele same sebe.

Ravno ti deli, ki jih v sebi skrivaš, so tisti deli, ki ti onemogočajo, da v polnosti deliš sebe z ljudmi in s svetom. To so tisti deli, ki ti onemogočajo, da ugledaš sebe v vsej svoji veličastnosti in vrednosti. Enostavno ne moreš zasijati v polnosti, če skrivaš dele sebe v sebi.

In potem nekega dne odkriješ, da ko iskreno odgovoriš na vprašanje: »Kako si?« z iskrenim »Ušivo,« dobiš odgovor: »Jaz tudi«.

Največje darilo, ki ga nosiš v sebi, je tvoja zgodba. S tem, ko deliš svojo zgodbo, pomagaš ljudem odkrivati njihovo zgodbo. Ljudje smo pripovedovalci zgodb. Ja, bolečina je različna. Vendar nam je vsem skupno, da se kdaj na svoji poti znajdemo v tunelu in potujemo skozi temne in brezupne čase. In ravno podobnosti nas lahko rešijo, nam pomagajo, nam olajšajo popotovanje skozi notranjo čustveno pokrajino.

Tvoja izkušnja tega, kako si potovala skozi svoje izgube in bolečine pomagajo nekomu, ki se podaja skozi podobno izkušnjo. Si v so-čutenju in veš, kako se počutiš, ko si tam. Povezanost je naša osnovna potreba in to nas pritegne k nekomu, da izmenjamo izkušnje, da delimo svoje Darilo.

Ko deliš svojo zgodbo, odložiš oklepe okoli svojega srca. Ko deliš zgodbo, se osvobajaš bremena. Spoznaš, da si živa. Spoznaš, da so vsa občutenja tukaj z namenom, da jih izkusiš, tako radost kot strah, upanje, ljubezen, kot jeza.

Ti si Bit-je. Obstajaš. Prispevaš. Dihaš. Ljubiš. Čutiš. Si.

In zgolj dejstvo, da obstajaš, zadošča. Tvoj obstoj zadošča.

Zato dovoli svetu, da vidi Žensko z zgodbo, ki jo je vredno deliti.

Tvoja bolečina ni breme.

Ti nisi breme. Si Lučka, svetilnik, opomnik.

Si Ženska. Tukaj z namenom, da narediš pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.

Pokaži se. Bodi, kar SI!

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

In skozi ta proces moraš znati navigirati, da ne izgubiš stika s seboj. In vem, kako ti lahko v tem procesu odlaganja ščitov, oklepov okoli tvojega srca, da vzljubiš sebe in ustvariš ljubezenski odnos s seboj, pomagam. V programu, kjer bom s teboj delila 9 pomembnih ključev s pomočjo katerih boš v polnosti zaživela kot Varuhinja Ljubezni.  Več informacij najdeš na spletni strani http://divine.si/program/prebujenje.html