Razmišljaj pozitivno …

Že nekaj časa vztrajno poslušam o tem, kako pomembno je razmišljati pozitivno. Veliko se govori o tem, da je potrebno misliti pozitivne misli in se izogibati negativnim mislim. Nekaj časa sem temu sledila, veliko sem dala na afirmacije. Potem sem počasi odkrila, da afirmacije delujejo samo, če verjameš vanje in da v resnici sploh nimajo takega vpliva na nas kot verjamemo. V zadnjih letih sem se ukvarjala s tem kaj deluje in kaj ne, ko sem iskala pot iz svoje temne noči duše. In potem me je zadela resnica, da negativne misli sploh ne obstajajo. Da ne govorim o tem, da tudi negativnih energij ni … whoa, tukaj trčimo ob veliko kost za večino aktivnih iskalcev svetlobe.

Vendar s svojimi 20 letnimi izkušnjami na tej poti svetlobe lahko govorim iz lastnih izkušenj in ne le zgolj iz izkušenj na stotine prebranih knjig na tej poti, da ne govorim o celi množici obiskanih seminarjev. Na tej poti sem odkrila, da je bolj kot razmišljanje in kvaliteta naših misli pomembno to kaj čutimo. Občutki so tisti, ki kreirajo. In seveda ne morem oporekati številnim raziskavam, ki govorijo v prid temu, da naše čustveno stanje vpliva na našo DNK in da se naša DNK dobesedno zapre, ko čutimo jezo ali žalost, medtem, ko se dobesedno razvije in odpre, ko čutimo radost in harmonijo. Vendar je zaključek, ki ga mnogi potegnejo iz teh raziskav tisti, ki je zaskrbljujoč, kajti večinoma se tovrstne raziskave interpretirajo nekje v tej smeri; razmišljati moramo pozitivno in čutiti pozitivne občutke, da smo srečni in izogibati se je potrebno negativnim občutkom in to za vsako ceno. Težava ni v občutkih, temveč v našem pogledu na svet, kjer se osredotočamo na delitev pozitivno in negativno, na dualnost, ki povzroča obilo trpljenja. Naš upor, ko se upiramo tako imenovanim negativnim občutkom, ustvarja zastoje, ki jih interpretiramo kot bolečino, kot negativno občutenje. Sam občutek jeze ni niti negativen niti pozitiven, je tok energije, je energija v gibanju. In ključ je v tem, da se naučimo čutiti te tokove energije, namesto da jih poskušamo kontrolirati.

Mnogi na čustva in občutke gledajo kot na nekaj, kar ovira našo pozornost na duhovni poti in zaradi tega si pogosto prizadevamo, da bi jih bolj ali manj uspešno odrinili na stran. S tem ko jih poskušamo kontrolirati v svojem življenju vedno bolj postajamo otopeli. In ko ne čutiš več, ne čutiš niti radosti in ne bolečine. Ljudje menimo, da smo napredovati na svoji poti in smo na konju, dokler se nam v življenju ne zgodi nekaj, kar nas močno pretrese, zbudi in prizadene kot je smrt ljube osebe ali razveza, ko smo zapuščeni ali izzvani. In tukaj govorim iz lastne izkušnje in izkušnje mnogih žensk s katerimi zadnja leta delam.

Ob življenjskih pretresih se vsi občutki vrnejo kot tzunami in nas preplavijo in pogosto enostavno ne vemo kaj bi z njimi. Zavestno zavedanje tega kaj čutimo v vsakem trenutku in zavestno usmerjanje toka je nujna dnevna praksa, ki bi jo morali usvojiti. Ključ je v tem, da spoznamo, da toka ne moremo nadzorovati, lahko pa deskamo na tem valu toka in se usmerjamo tja, kamor želimo, kamor zavestno izbiramo. In to je mojstrenje sebe.

S tem, ko sprejmemo vse kar je, ko opustimo svoje upiranje, prenehamo ustvarjati jezove in ovire v tem toku, ki ima naravno tendenco, da teče. Če ga zajezimo ustvarimo silo in s tem ustvarjamo na-silo, ali na-silje. Nasilje je naša kreacije in izhaja iz upiranja toku. Praksa zato ni, da se upiramo jezi ali žalosti ali strahu, temveč da si dopustimo, da jo izkusimo brez drame, brez projiciranja na druge, brez obtoževanja in kritiziranja, temveč da se namesto tega sprostimo v toku jeze. Da si dopustimo, da čutimo jezo. Tovrstno sprejemanje, ko se odpremo v sproščenosti, povzroči, da energija steče in da upiranje ni potrebno. Namesto destruktivne sile, ki bi nasilo poskušala dobiti našo pozornost smo soočeni z darilom energije, ki ga občutek nosi s seboj.

Ključ je v naši sposobnosti, da ostajamo odprti in da ustvarimo ljubečo posodo prisotnosti tukaj in zdaj, kar od nas zahteva, da smo v svojem telesu, v tem trenutku. Ko ste v preteklosti ali prihodnosti ste v svoji glavi, da bi lahko biti v sedanjosti, se je potrebno spustiti v telo in začutiti svoje občutke. Praksa čutenja je ključ do zadovoljstva po katerem ženske tako močno hrepenimo. Radost in notranje zadovoljstvo ustvarjata občutek izpolnjenosti, v tem trenutku – zdaj.

Zato samo bodi, čuti in kreiraj iz srca. Kajti, ko si v svojem telesu, ko se odpreš čutenju, lahko vstopiš v srce. Pot iz glave v srce vodi skozi telo, pri ženski skozi maternico. Ni druge poti. Potrebno se je utelesiti in sprejeti vse svoje občutke, namesto da se trudimo biti pozitivni. Potrebno je sprejeti namesto, da poskušamo nadzirati. In to je pogosto precej lažje reči, kot živeti. DivineFlow razkriva kako to prenesti v svoje vsakodnevno življenje, kako zaživeti na tem valu radosti, ki si ga tako želimo. Kajti verjamem, da velja; Vse je dobro na tem svetu.

Namaste.

Taja Albolenarain