Sama si kriva…

Še vedno čutim tisti sram in globoko ponižanje, ko sem povedala, da me fantje otipavajo in mi je rekla; Sama si kriva.

Nisem razumela kaj misli s tem.
Nisem razumela kaj sem naredila narobe.
Nisem razumela…

Samo čutila sem.
Čutila sem, da je nekaj narobe z menoj.
Ker če bi bila ok, se mi to ne bi dogajalo.
Čutila sem osramočenost.
In najraje bi se pogreznila do nafte. Ali še nižje.
Izginila bi z obličja tega sveta.

In sem. Izginila sem.
Postala sem tiha, mala, siva miš.
Nevidna. Pridna punčka.

Ker je bila moja kalkulacija, da če bom tiho in bom pridna, me bodo pustili pri miru.

Ob tem pa je v meni tlelo neodgovorjeno vprašanje…

Kako se lahko otroku, najstnici zgodi nasilje, ko nekdo poseže v njen prostor in je za to sama kriva!?
Vendar takrat nisem imela glasu, da bi se postavila zase.
K njej sem šla v upanju, da se bo ona postavila zame.

Pa se ni.
In ne samo, da se ni postavila zame.

Postavila se je na njihovo stran.
Ker sem to iskala.
Ker sem se nastavljala.

Zblojenost tovrstnega razmišljanja me še danes napeljuje k temu, da bi koga prebutala.

Ob tem pa mi je zanimivo opazovati ta čas.
In kaj vse nam prinaša na površje.

Koliko zgodb smo pogotnile.
Koliko govna smo potisnile dol po grlu, da smo preživele.

Vzeli so nam glas.
Vzeli so nam moč.

Oni.

Si se kdaj vprašala, kdo so Oni?
Kdo je ta elita o kateri toliko govorijo?
Kdo v resnici ima moč?

Ali boljše vprašanje – komu jo dajemo?

To je bilo vprašanje, ki me je gnalo desetletja.
Maščevanje je bilo tisto, ki mi je dajalo veter v krila.
Maščevanje za vse, kar so nam naredili.
Oni.

Dokler se nisva z mojim Maščevalcem srečala iz oči v oči in sem dojela, da ves moj gnev ni bolel nikogar drugega, le mene. Iskanje pravičnosti in borba za svoj prav me je oropala desetletij miru in radosti.
Zastrupljala sem zgolj sebe.
In dojela, da je oseba s katero se moram pomiriti v meni.

Danes vem, da ga ni večjega zločina od oskrunjenosti nedolžnosti.
Pravzaprav je…
Ko te zapusti ženska, za katero misliš, upaš, da te bo razumela in te bo zaščitila, ker se sama ne znaš in ne zmoreš.

In vendar je maščevalnost, ki je bila toliko časa prisotna, zaradi katere sem si že kot majhna deklica nadela oklep in šla v ta veliki beli svet prepričana, da sem odvisna sama od sebe in da ni nikogar, ki bi me podprl, razumel, poslušal in nekaj naredil zame, poškodovala mene.

Danes poskušam razumeti, da je bila tudi ona ranjena in da zato ni znala podpreti tiste deklice, ki jo je tako zelo potrebovala.

Hkrati pa vem, da nisem bila kriva jaz.

Družba v kateri živimo temelji na dominanci, kjer je vedno nekdo nad nekom.
Nadvlada na eni strani ustvarja množico podrejenih in poslušnost na drugi.

Žal je mnogo mojih prednic izkušalo ponižanje, zlorabo in ustrahovanje, pa tudi zasužnjenost.
Moški je bil največkrat tisti na vrhu. Avtoriteta. Tisti, ki je imel moč.
Ker je bil fizično močnejši. In je to svojo fizično moč izrabil in zlorabil.
Za nadzor in nadvlado.

Danes sem tako zelo hvaležna, da ta nadvlada patriarhata prihaja h koncu.
Da se vse to nasilje končno neha.
Da lahko končno odložim oklep, ki ga nosim že tako zelo dolgo.

Da Maščevalcu rečem hvala za vse rože in spustim vso zamero in bolečino zlorabe, tekmovalnosti, privoščljivosti in nasilja ženske do ženske.

Danes vem, da se mora to končati v meni.
Ker se začne z menoj.
Ker iz sebe stvari širim v svet.

In dokler se nisem zmogla spogledati z vso kramo, ki jo nosim v sebi, sem jo vlekla naokrog.
Ta čas je prinesel na površje bolečine preteklosti in s tem tudi soočenje s tem, kako sem grda sama do sebe in s seboj.
Kako se kaznujem. Sovražim sebe.
Kako sebe sodim in obsojam.
Kako sebi povzročam največ bolečine.

In sem se vrnila čisto na začetek, kjer se vedno vse začne.
V odnos s seboj.

Da sprejemam sebe točno tukaj kjer sem in točno tako kot sem.
Tudi ko ne vem kako. Tudi ko ne znam.
Tudi ko se počutim izgubljeno.
Tudi, ko v sebi čutim sovraštvo.

Da sprejemam sebe.
Da spoštujem sebe.

Da ljubim sebe.
Da ljubim vse dele sebe.
Cenim sebe.

Učim se izbirati partnerstvo.
Partnerstvo z vsemi deli v meni.
Kjer nobeden ni boljši ali slabši.
Vsi so.

Del celote.
Del življenja.
Del mene.

Moja izbira pa je, katere bom oživela.
In kaj bom živela.

NE nisem sama kriva za to, kar so mi naredili.
In JA imam izbiro.

Izbiram življenje.
Izbiram Sebe.

Ob tem pa spuščam model Dominance v Sebi. Zato sem pripravila druženje Razpusti sistem Dominance, ker čutim, da je zdaj tisti pravi čas, da vzamemo svojo moč nazaj. Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako vzameš svojo moč nazaj in znotraj sebe razpustiš model Dominacije po katerem živimo. Takrat, ko se počutiš nemočno svojo moč daješ v roke nekomu drugemu. Izbira ali se počutiš močna ali nemočna je v resnici nekja, kar izbiraš v svoji notranjosti. Da bi ti pokazala, kako vzeti svojo moč nazaj in razpustiti sistem Dominance, sem pripravila 6-urni intenziv. Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.