Izguba življenja kot si ga poznala do sedaj…

Z menoj je podelila, kako nemotivirano se počuti.
Neproduktivno.
Ničesar se ne more lotiti.
Ob tem, da v sebi čuti nemir, ker je toliko stvari, ki bi jih morala narediti.

Sedeli sva v tišini.
Prekinil jo je globok vzdih na njeni strani.

»Počutim se ujeta.
Tako zelo nemočna.
Vse je brez veze.
Vse to nima nobenega smisla.«

In včasih je potrpežljivost tista, ki razkriva največ.
Zato sem modro molčala.

Tisto, česar v teh dneh mnogi ne razumejo je, da smo vsi doživeli veliko izgubo.
Izgubili smo življenje, ki smo ga živeli do pred enim mesecem.

Tega življenja ni več.
Odšlo je. In ne bo ga več nazaj.

Svet v katerega bomo odkorakali, ko bodo ukinili karanteno bo popolnoma drugačen.
In v resnici nihče ne ve, kako zelo drugačen bo.
Zato je pomembno, da se soočimo, vsak pri sebi, s svojimi pričakovanji, kakšen bi moral biti, ker naša pričakovanja ne bodo izpolnjena.

Ne moremo več nazaj v preteklost.
In tukaj ignoranca dejstev ne bo čisto nič pomagala.

To, s čimer se v teh časih soočajo mnogi, je žalovanje za življenjem, ki ga ni več.
In mnogi tega sploh ne vedo.

Ker niso v stiku s svojimi čustvi in s tem, kar čutijo v sebi, ne vedo, da so globoko v žalovanju.
Žalovanje je proces, ki ga vsak posameznik doživlja na svojevrsten način.
In pomembno je prepoznati, kaj čutiš v sebi, da bi to lahko spustila skozi sebe in se s svojimi občutki tudi pomirila v sebi.

Izguba je vedno priložnost, da odpreš svoje srce na široko in povečaš svojo kapaciteto, da avtentično ljubiš. V prvi vrsti sebe.

In proces, skozi katerega te izguba vodi, je povezan s petimi stopnjami žalovanja, ki jih je v svoji knjigi On Death and Dying (1969) fenomenalno opisala Elizabeth Kübler-Ross, MD.
V originalni izvedbi Elizabeth opisuje serijo čustvenih stanj s katerimi se sooča oseba, ki je priča smrti, osebni travmi, izgubi dela, prekinitvi partnerskega odnosa, zavrnitvi ali drugi ekstremni situaciji. In pandemija, katere del smo, je ena takih situacij.

Pet faz žalovanja
je modro spoznati in se skoznje premakniti dokler smo še v karanteni, ker je precej težje kreirati, ko si v žalovanju za tem, kar je odšlo.

Pomembno je prepoznati kaj te boli in kje se nahajaš, da bi lahko zaključila proces žalovanja zavestno.
To ni model skozi katerega bi se premikala linearno, vendar kljub temu nudi vpogled v dogajanje globoko pod površjem vsakdana.

Prva faza je povezana z zanikanjem in spomnim se, kolikokrat sem se v prvem tednu, ko se je začelo dogajanje s Covid-19 prihajala v stik z ženskami, ki so mi rekle; Ne morem verjeti, da se tole dogaja. Kaj nam je tega treba!?

Naravni obrambni mehanizem telesa je, da nas poskuša zavarovati pred stresnimi situacijami. Zato je zavedno ali nezavedno zanikanje dejstev, odklanjanje informacij popolnoma naraven obrambni mehanizem.

Mnogi se z izgubo soočajo na tak način, da jo v prvi vrsti ignorirajo.
Kar se na dolgi rok seveda ne obnese.
Dejstvo je, da se izgubi ne moreš v nedogled izmikati.

Ko se z izgubo soočaš tako, da jo ignoriraš, upaš, da bo čas pokazal, da je bila neprijetna situacija zgolj en velik nesporazum. Zato je tako ključnega pomena, da dojamemo, da se to ne bo zgodilo in se premaknemo v soočenje z bolečino ob izgubi znanega in udobnega življenja, ki je odšlo za vedno.

Druga faza
lahko sledi kmalu za prvo ali pa traja nekaj časa, da te stvari ujamejo.
Če se spomniš je po prvi fazi nejevere in zanikanja, kolektivno gledano v trenutni situaciji po prvih dveh tednih v družbi sledila druga faza jeze.

Ljudje, ki so čustveno vznemirjeni, bodo jezo doživljali kot jezo nase ali pa jezo na druge, na sistem ali na ves svet.

V tej fazi se začne premlevanje tega kaj bi lahko in kako.
Kako bi bilo, če bi bilo drugače.

Izbruhi jeze so takrat, ko v sebi občutiš nemoč in stisnjenost v kot, še pogostejši.
Ujetost, ki jo mnogi doživljajo v teh dneh, ko smo zaprti že peti teden, narašča kot v ekonom loncu.
In v tej fazi zlahka izbruhneš in svoj gnev zliješ na tiste, ki so ti najbližji.

Razumevanje tega procesa žalovanja ti lahko ponudi vpogled v to zakaj se ljudje odzivajo kot se. Da se od tega odmakneš in ne sodiš tistih, ki jim meče ven vse ventile.
Pa tudi, da teh izbruhov ne vzameš osebno.

Jeza vedno razkriva, da se spodaj skrivajo potrebe, za katere ni poskrbljeno in modro je, da se zmoreš s tem spogledati v sebi.

Tretja faza s seboj prinaša premlevanje preteklosti, ko se spominjaš lepih stvari, ki jih še dodatno olepšuješ. Ta faza pogajanja je pogosto povezana z iskanjem kompromisa.
Pogajaš se lahko z nevidno avtoriteto ali pa si voljna pristati na ne preveč primerne rešitve, da bi bilo le vsega tega že enkrat konec.

V konkretni situaciji v kateri smo je pomembno, da se tega res zavedamo.
V nasprotnem primeru se bomo pogajali z avtoriteto in pristali na kompromise, ki se morda na prvi pogled zdijo čisto sprejemljiva rešitev, vendar na dolgi rok niso vzdržni.

Pogajanje le redkokdaj prinese sprejemljivo rešitev in poskus, da bi dobili nazaj svoje staro življenje, ne glede na to, kakšno ceno bi morali ob temu plačati, lahko vodi v pogubo.

Kadar imamo opraviti s sistemi Dominance in manipulacijo ali aktivnim ustrahovanjem je še posebej pomembno, da se tega koraka zavedamo.
In da se ne ustavimo in zadovoljimo z manj zgolj zato, da bi bolečina izgube popustila.

Tragedija je namreč v tem, da bolečina ne bo kar popustila, vsaj ne, dokler se ne premakneš skozi celoten proces žalovanja. In s pogajanjem si ne boš dobila nazaj tega, kar si izgubila.
To zavedanje je v teh časih zelo zelo pomembno.

Četrta faza je ključna za to, da se soočiš in se premakneš skozi globoko žalost, ki jo čutiš v sebi. Depresija je najbolj boleča faza žalovanja. V tej fazi dvomiš v prihodnost in v to, da je karkoli lepega mogoče zate.

V tej fazi se dokončno zaveš konca in zato so občutki izgube in žalosti najbolj intenzivni.
To je tista faza, kjer se je potrebno soočiti s svojo čustveno navezanostjo na tisto, česar ni več. Pomembno se je pomiriti s čustvi, ki jih doživljaš, z žalostjo, negotovostjo in tudi s strahom pred prihodnostjo.

Četrta faza v procesu žalovanja je znak, da je oseba začela vsaj delno sprejemati realnost.

Peta faza proces žalovanja sklene.
Gre za sprejemanje situacije, kjer pride do čustvene nenavezanosti na preteklost in do objektivnosti.
To je faza pomiritve s seboj in z bolečino v sebi, ki omogoči porajanje novega.
Pomiritev je edini način, da zaživimo na novo.

Sprejemljivost in voljnost, da sprejmeš to stvari takšne kot so, je pomemben del procesa, ki zaključuje krog žalovanja.

Izziv v tem procesu je zagotovo v tem, da se zaradi notranjega bojevanja na katerikoli točki proces zavleče in traja precej dlje časa, kot če bi se zavestno premaknila skozi.

V tem procesu ni modro, da potiskaš in poskušaš na silo iz ene faze stopiti v drugo. Dejstvo je, da se moraš pomiriti s seboj in z deli sebe, zato siljenje v nekaj, na kar še nisi pripravljena, situacijo v kateri si zgolj poslabša.

Z bolečino se ne moreš pogajati.
Ne moreš prehitevati.
Potrebno se je spogledati z vsemi deli v sebi.

Za tiste, ki poznate moje delo, naj tole popotovanje skozi žalovanje predstavim še na drugačen način.

V prvi fazi stopi v ospredje otrok, ki zanika realnost in hoče svojo igračo nazaj. Otrok išče nadomestnega starša. Ko izgubiš nekaj, kar ti je pomembno, hočeš starša, ki te bo rešil, ki bo naredil nekaj, da se vse skupaj reši. In da bolečina mine.

Ker otrok ne dobi tega, kar želi, se oglasi žrtev, ki bo poskušala izprositi to kar želi. Skozi ubogi jaz boš poskušala najti nekoga, ki te bo rešil pred mučiteljem zunaj tebe, ki ti povzroča bolečino. Žrtev je tista, ki ima na drugi strani polarno nasprotje agresorja in če ne gre zlepa, bo šlo pa zgrda, kar povzroči izbruhe jeze, ko poskušaš svoje doseči na silo.

In ko to ne zaleže, greš v ustrežljivko, ki je pripravljena prodati in razprodati to kar ima na voljo, najvišjemu ponudniku. Zvodnik se vedno pokaže in ti pritisne na notranjo prostitutko, ki bi prodala svoje darove za najvišjo možno ceno in se pogajala.

Če to ne pomaga, se oglasi saboter, ki bo sabotiral priložnosti in pognal vse v zrak zaradi strahu.
Na tej točki je bolečina nevzdržna in pogosto namesto, da bi se premaknila skozi občutke v sprejemanje in spravo s seboj, zaplešeš še en ples z otrokom.

To, da prevzameš odgovornost zase in spoznaš, da gre za tvoj notranji proces v katerem je potrebno vzeti svojo moč nazaj, je tukaj ključnega pomena.
Skozi proces žalovanja za izgubo preteklosti se mora vsak premakniti sam.

Nihče tega ne more narediti zate, zato je pomembno, da si poveš resnico glede tega, kje se nahajaš in se zavestno premakneš skozi proces.

V kolikor potrebuješ pomoč, me pocukaj za rokav.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako vzameš svojo moč nazaj in znotraj sebe razpustiš model Dominacije po katerem živimo. Takrat, ko se počutiš nemočno svojo moč daješ v roke nekomu drugemu. Izbira ali se počutiš močna ali nemočna je v resnici nekja, kar izbiraš v svoji notranjosti. Da bi ti pokazala, kako vzeti svojo moč nazaj in razpustiti sistem Dominance, sem pripravila 6-urni intenziv. Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.