Vse se dogaja ZaTe…

…in ne Tebi.

Seveda je lahko biti pameten takrat, ko je vse že za tabo. Takrat, ko si v situaciji, pa je lahko uničujoče.

Zasramovanje, poniževanje je nekaj, kar močno zareže v tvojo dušo in dogodki, ki so se nam zgodili, ko smo bili majhni so še vedno del naše notranjosti.

Ko sem bila majhna sem bila močnejše postave. Moj oče je pravil, da sem buckasta. Moji sošolci pa so me vedno znova zmerjali, da sem debela. Na to sem pozabila, dokler moje mlajše hčerke niso začeli sošolci zbadati, da je debela. Bila sem prizadeta, jaz sem se soočala s svojo travmo zasramovanja in s spomini, ki so bili tako boleči, da sem jih desetletja skrivala v svojih globinah. Kot majhna punčka sem se počutila osramočena  zaradi česar sem se zaprla vase, se skrila, ker sem se počutila ničredno.

To je še desetletja kasneje vplivalo na mojo samopodobo, in vedno znova sem sabotirala priložnosti zato, da bi se pokazala. Vedno, ko sem bila izpostavljena, sem naredila nekaj, da sem se osmešila ali pa sem se iz preventive raje umaknila in se skrila. Zelo slabo sem prenašala kritiko in ko je kdo komentiral, da nekaj ni v redu s tem, kar sem delala, sem raje kar nehala, kot da bi tvegala, da bom ponovno osramočena.

In ko sem na roditeljskem sestanku želela o tem spregovoriti, sem se zjokala, nisem mogla govoriti, ker sem se jaz počutila tako zelo prizadeta. Po pogovoru z mojo hčerko, ki je vse skupaj precej bolje prenašala kot jaz, sem dojela, da imam sama s tem večjo travmo, kot ona. Dojela sem, da se je to zgodilo Zame.

Vsi boleči dogodki so še vedno v nas, v njih je ujeta energija, dokler jih ne osvetlimo v svoji notranjosti.. Pomembno je, da jih pogledamo, osvetlimo, kajti ne moremo preobraziti nečesa, kar skrivamo sami pred seboj.

Začetek preobrazbe je vedno, da s svetlobo zavesti posiješ na to, kar je boleče. Potrebno se je soočiti s tem, kar drži tvojo energijo, na kar se na nezavedni ravni še vedno osredotočaš, kar te zaboli, ko prideš v stik z nekom, ki ima isto težavo.

Smisel tega ni v ranologiji, v ujčkanju svojih ran. Smisel je v tem, da to ugledaš, si priznaš, da je del tebe, da to lahko preobraziš in objameš v sebi. Pomembno se mi zdi, da ko to prepoznaš, da objameš svojega notranjega otroka, da tvoj starš, ki je v tebi pove resnico temu notranjemu otroku in ga pomiri. Pomembno je, da se zavedaš, da se ti ne bo opravičil nihče zunaj tebe. Nesmiselno je čakati, da nas bodo potrdili naši starši ali učitelji ali prijatelji, kdorkoli je bil tisti, ki nas je prizadel. Ponavadi ne dočakamo, da bi se nam opravičili.

Ko odrasteš, je na tebi, da poskrbiš za svojega notranjega otroka, za svoje potrebe, ki jih imaš. Osvobojeno energijo čustev, ki si jo osvobodila ob preobrazbi, uporabiš za ustvarjanje novega odnosa s seboj.

Na kakršen koli način to počneš je pomembno zavedanje, da se vse v življenju dogaja zate. Da te spomni, osvetli tisto, kar se skriva v tebi. Tvoja izbira pa je, kaj boš s tem naredila.

Modro je energijo, ki jo osvobodiš, usmeriti v to, kar ustvarjaš in si želiš zase.

Zakaj še ne delaš tega, kar si želiš? Odgovor se ti morda razkrije v članku kako si sama sebi največja ovira, na poti k sebi, ki ga lahko prebereš tukaj…

Kot pravi Lenja Faraguna, da ves shit življenja uporabiš zato, da ustvariš življenje, kot si ga želiš.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja skozi svoje delo razkriva vrednost in dragocenost Ženske, da s svojim Darilom naredi pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.
DIVINE.SI