Zgodba o rakovicah

Mladenič zakoraka v pristanišče, in zagleda Indijca, ki zadovoljno lovi rakovice. Začne pogovor z njim. In sčasoma opazi dve veliki posodi poleg Indijca; eno pokrito in obteženo s kamni, iz katere se je vztrajno sliši udarjanje ob pokrov in drugo odprto, brez pokrova. Mladenič pogleda v posodo brez pokrova in v njej vidi rakovice, ki ležijo na dnu.

»Ali so mrtve?« vpraša po tem, ko nekaj časa zre v posodo, kjer se nič ne premika.
»Ne,« preprosto odgovori Indijec.
»Zakaj imaš dve posodi, eno s pokrovom in drugo brez pokrova?« je zopet radoveden mladenič.

Indijec odgovori: »Oh, posoda s pokrovom je za bele rake in če bi odstranil pokrov, bi vsi splezali ven iz posode in ušli. In druga posoda je za rdeče rakovice.«

»In zakaj so različni? Zakaj rdeče rakovice ležijo na dnu, nepremične?« začudeno vpraša mladenič.

»Vsakič, ko rdeča rakovica poskuša splezati ven iz posode, ostale v posodi poskrbijo, da ne gre prav daleč in jo potegnejo nazaj v posodo,« odgovori Indijec.

Običajno zgodbice kot je tale, ne pritegnejo moje pozornosti, vendar je splet okoliščin potrdil enega tistih božansko časovno usklajenih trenutkov, kjer se zgodi uvid in »AHA« moment. In zame je tak aha trenutek prišel v obliki te zgodbe.

Zakaj?
Na polno luno sem razmišljala ali naj raje napišem članek o polni luni in ga objavim na blogu ali naj posnamem vodeno prakso, ki sem jo v angleščini poslušala 10 minut pred tem in jo dam na voljo vsem, ki bi želeli izkoristiti potentno polno luno v raku, ki je za nami. In po tem, ko sem cel dopoldan preživela v snemanju, urejanju in oblikovanju sporočila, ki sem ga poslala, sem nazaj dobila zelo ogorčeno pismo bralke mojih sporočil, ki me je obtožila, da itak vsi vedo, da kopiram, to kar delim z vsemi vami in da je to nedopustno, da se vedem kot se. Bila sem osupla, ker sem sama svoje dejanje videla kot darilo vsem tistim, ki me sledite in še posebej, ker sem v tekstu zapisala, kdo je bil moj navdih za poslano, skratka vir iz katerega sem črpala znanje za to, kar sem delila.

In niti ne 24 ur kasneje, sem slišala tole zgodbo o rakovicah in o »mentaliteti rakovic«, ki je v poslovnem svetu zelo znana. Na-ključ-je!?

»Mentaliteta rakovic« govori o sebičnemu in kratkovidnemu razmišljanju, ki gre nekako v tej smeri, »če jaz tega ne morem imeti, potem tudi ti tega ne moreš imeti«. Ne vem zakaj, me to spominja na tisto slovensko razmišljanje o tem, da če meni crkne krava, naj še sosedu. Skratka zgodba govori o ljudeh, ki druge ljudi potegnejo dol in jih očrnijo, namesto da bi jim pustili, da sledijo svojim sanjam.

Naslednjo zgodbo sem slišala na srečanju osmih edinstvenih žensk, ki so vse del skupine, ki jo vodi moja mentorica iz Amerike, pri kateri se izobražujem in zgodba je šla nekako takole; Priznanega indijskega guruja so vprašali, zakaj so vse glavne avtoritete, ki so znanje prinesle na zahod z vzhoda moški in so med njimi zelo redke ženske?
In je odgovoril: »Veste, ženske so kot rakovice, ko ena začne plezati ven iz posode, ostale poskrbijo, da ne zleze predaleč. Moški na drugi strani so individualisti in se sploh ne ukvarjajo z drugimi, enostavno zlezejo ven iz posode in sledijo svojim sanjam.«
Obsedela sem, osupla. Dobila sem odgovor na dogodek, ki me je še ne 24 ur prej zelo potrl in užalostil, pa mi ni bilo jasno zakaj. Ob tej zgodbi sem prepoznala svojo globoko žalost.

Ko sem začela delati z ženskami leta 2010, sem se zavezala temu, da bom ženskam pomagala, da postanejo najsrečnejše ženske na svetu, da odkrijejo svojo unikatnost, svojo edinstvenost, svojo ženstvenost in božanskost in to živijo, dnevno. In na tej svoji poti sem srečala številne ženske, ki gojijo tekmovalnost in so v svojem prizadevanju, da bi bile boljše, so pripravljene narediti marsikaj. Opazovala sem boje na energijskih nivojih med ženskami, za moške, za pozicije na delovnem mestu, za status in odkrila, kako krute smo ženske in kako se ne znamo bojevati častno, kot to počnejo moški, ampak uporabljamo najbolj umazane trike, da bi zmagale. Včasih me resnično globoko zaboli, ko poslušam ali gledam tovrstno početje pri mladih puncah in kako poteka bojevanje za fante med njimi. Auč.

Že vrsto let ženske pozivam, naj namesto, da delajo na sebi, začnejo negovati sebe in ob tem se izobražujem pri številnih mentoricah po vsem svetu, v želji, da čim bolj kvalitetne in predvsem doživete in na lastni koži izkušene prakse delim z ženskami v Sloveniji. In ob tem pogosto naletim na fenomen rdeče rakovice, vendar do zdaj nisem imela tako jasnega uvida, kot je zgodba z rakovicami, v to zakaj tako močno sabotiram svoj napredek. Strah pred tem, da te drugi potegnejo dol, da te očrnijo, da te ponižajo in ustavijo na poti, je pogosto dober izgovor za to, da se delaš majhnega in nepomembnega in pristaneš vedno znova v arhetipu žrtve. Zgodba z rakovicami mi je dala močan uvid v dejstvo, da je vedno na nas, kaj naredimo v zvezi z dogodki, ki se nam dogajajo, skratka, kaj izbiramo.

Fenomen posode z rakovicami, kjer ostale rakovice v posodi poskrbijo za to, da nobena ne pobegne, ima morda opraviti z zavedanjem, nekje v plazilskem delu možganov, da njihova usoda verjetno ne bo prav rožnata in zato ne dopustijo, da bi kdo tej usodi ušel. Ljudje pogosto nezavedno oviramo tiste, ki želijo splezati ven iz posode, namesto, da bi jim pomagali. Strah, da te bodo drugi pustili za sabo je pogosto tisti, ki nam onemogoča, da bi si pomagali.

In ta »mentaliteta rakovice« nas dnevno ovira na vseh področjih našega življenja. In vendar jo moramo najprej prepoznati v sebi, da bi lahko presegli tovrstno mentaliteto in drug drugega podprli na svojih poteh. Kajti dejstvo je, da je eno v vsem in vse v enem. In vsak posameznik je edinstven, enkraten, v sebi nosi Darilo, ki ga lahko predstavi in živi le on sam. Vsak v sebi nosi neizpeto pesem, s katero je prišel na ta planet, da jo zapoje, da jo zaživi. In menim, da je čas, da se zavemo, da stojimo na ramenih številnih žensk, ki so bile tukaj pred nami, ki so svoje življenje živele, kakor so najbolje znale in vedele, in ki so nas pripeljale do tukaj, kjer smo. Zdaj je čas, da vsak-a zaživi svoje Darilo in da skupaj naredimo ta kvantni preskok.

Strah je energija, ki v nas povzroči zakrčenost, ko se zmanjšamo in se poskušamo skriti. In strah je tisti, ki ga je potrebno prepoznati v sebi, se soočiti z njim in ga preseči, da bi lahko v polnosti zaživeli to, kdor smo v resnici. Saboter je arhetip, ki zvesto sodeluje z našo osebnostjo in kreira iz strahu. Prepoznati moramo, kje sabotiramo sebe in kako soustvarjamo z ljudmi, kako nam ljudje odslikajo dele nas samih, ki nas preizkusijo ali smo voljni razprodati sebe in svojo energijo (arhetip prostitutke na delu), da bi se vrnili v žrtev, v mučenika/co.

Vsak dan znova imamo na voljo preizkušnje in brezmejno sem hvaležna za vse tiste, s katerimi imam dušni dogovor, da me dregnejo, čeprav je pogosto neprijetno in boli, vendar sem zdaj opremljena z orodji, s pomočjo katerih hitro ugotovim za kaj gre in se premaknem naprej, orodji kot so arhetipi in DivineFlow.

In sama sem zavezana temu, da pomagam ženskam ven iz posode v kateri so ujete, da jih potegnem ven iz posode, da se osvobodijo in zaživijo svojo edinstvenost, svojo božanskost. Kajti menim, da je čas, da si pomagamo in da podpiramo druga drugo, da dvignemo palce za vse tiste, ki že hodijo po svojih sanjskih poteh in da pomagamo tistim, ki si še ne upajo, da se osvobodijo in zaživijo svoje Darilo. Verjamem, da smo Darilo drug za drugega, če le zmoremo to prepoznati in izbrati Mir, izbrati Ljubezen, namesto vojne in strahu.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena