Živeti ali umreti?

Ko zadnje dni odpiram svoj FB zid, se kar ne morem izogniti debatam o ravnatelju z mariborske srednje šole, ki je naredil samomor. Vse do trenutka, ko sem izvedela za samomor se z incidentom, ki se je zgodil na šoli nisem ukvarjala, ne glede na to, da je na tem istem zidu vsak dan visela kakšna debata o moralnosti njegovega početja. Moja osebna izbira je bila, da ne bom s svojo energijo prilivala ognja, beri energije, v to zadevo. Ljudje, sploh tisti, ki smo vešči dela z energijami, pogosto pozabljamo, (da ne govorim o vsem tistih, ki so mnenja, da obvladajo energije, pa se v praksi izkaže, da jim pridobljeno znanje bolj škodi kot koristi, ker v praksi ne znajo upravljati s svojo energijo in počnejo neumnosti z njo, kar povzroča več zmede kot jasnosti), da kamorkoli usmerjamo svojo pozornost, tja teče naša energija. Vedno. In če se zgražaš nad tem, kaj se je zgodilo, tja usmerjaš energijo in tja teče tvoja energija. Ti izbiraš, kaj hraniš s svojo energijo in česa ne.

Vendar tega, kar velika večina ne ve, je dejstvo, da so naši možgani udomačeni, genetsko pogojeni, da so bolj budni in dojemljivi za strah in negativne novice, kot za pozitivne. Zakaj? Ker imamo v možganih sito, ki seje novice, ki jih spušča v naše zavedanje, ker RAS sistem določa, kaj vidiš, slišiš, skratka, kaj je tisto, kar pritegne tvojo pozornost in čemur v nadaljevanju posvečamo svojo pozornost, ter temu dajemo svojo energijo. In ljudje, ki so ustrahovani, ki so udomačeni, da odreagirajo na situacije, ki so potencialno nevarne, vedno skočijo, ko rumeni tisk servira novo kost za glodanje. Ljudje, ki so nevarni, moralno sporni, delajo stvari, ki so “prepovedane” so vedno “vroča” roba za rumeni tisk.

Vendar vrnimo se k energiji… rumeni tisk ve, da nima veze kakšno novico objaviš, pomembno je, da pritegne veliko pozornosti, kajti to v praksi pomeni, da se tja stekajo reke energije (denar je energija). Se spomnite filma Matrica? Poglejte ga še enkrat, kajti vse to se dogaja pred vašimi očmi. Reke energije se stekajo k tistim, ki tako želijo in jo uporabijo po svoje, če ne znate upravljati s svojo lastno energijo! Vsi znani ljudje to vedo. Več, ko se o njih piše, pa sploh nima veze, kaj se o njih piše, več energije imajo na voljo, ker jim ljudje pošiljajo energijo. Eno velikih spoznanj v mojem življenju je bilo dejstvo, da pravzaprav sploh nima veze, ali je to kar si ljudje mislijo pozitivno ali negativno, če ti nekam usmeriš pozornost, tja teče energija. Energija nima predznaka plus ali minus. Predznak stvarem določimo posamezniki. Energija pa samo zgolj je. Ko se razburjaš ali pritožuješ nad nekom, ko ga kritiziraš mu pošiljaš ravno toliko energije, kot, če ga hvališ. Piedistali in kleti. Ko si na piedistalu in te občudujejo ali pa si v kleti in te zaničujejo v obeh primerih ti pošiljajo svojo energijo. Slavne osebnosti zanjo živeti s to energijo, naučijo se upravljati z njo. Uspešni športniki se naučijo upravljati s to energijo, da jo usmerjajo v svoje rezultate in dosežke.

Kaj pa se zgodi, če reka energije zajame nekoga, ki je še do pred nekaj dnevi živel “normalno” življenje in je kar naenkrat pod soji žarometov? Kaj se zgodi osebi, ki ga preplavijo čustva krivde, sramu, strahu, jeze, skratka koktail čustev ob dejstvu, da je njegova anonimnost naenkrat postala del razprav vsakogar, ki ima 5 minut časa? SI lahko predstavljaš sebe, da te doleti takšna situacija, kjer se naenkrat iz neznane osebe preleviš v glavno novico dneva, da se vsi norčujejo, kritizirajo, cinično komentirajo ne le tebe, tvoje delovno mesto, tvoj poklic. Si lahko predstavljaš breme vse te energije, ki je naenkrat usmerjena nate?

In kaj ta oseba naredi z vso to energijo? Kaj je tisto, kar ta energija pri njemu poudari, kaj podpre? Če je bil mož v strahu, jezi, paniki, v občutkih krivde je to tisto, kar je cela ta reka energije krepila v njemu. Če ni vedel kako upravljati s svojo energijo, je bilo čisto mogoče, da bo vsa ta energija nekje povzročila kratek stik in da bo popustil najšibkejši člen.

Dragi moji, ni neutemeljen naš strah pred slavo in pred tem, da bi bili znani in slavni, kajti to od vsakega posameznika zahteva umetelno poznavanje umetnosti upravljanja s svojo energijo. Vrhunske športnike učijo, izobražujejo jih v tej smeri, kako upravljati s svojo energijo na fizični ravni, na čustveni ravni, na mentalni in duhovni ravni. Če želiš biti slavna osebnost je tovrstno upravljanje ključnega pomena, pa tudi če si slaven “zgolj” v svojem podjetju, v svoji vasi.

In ob vsem skupaj me je najbolj osupnilo razpravljanje o tem, kako je samomor vseeno malce pretirana zadeva in kako imaš itak možnost izbire. In da se vsak odloča sam. Kar sicer drži, vendar so se moje antene dvignile ob cinizmu in arogantnosti mnogih, ki komentirajo ravnateljev samomor.

Brez dvoma je to obdobje mojega življenja še vedno malce ranjivo, surovo, vendar vem kako je, ko si pred odločitvijo ali živeti ali umreti. Stara sem bila 18 let, sama v neznanem mestu, brez prijateljev, moja najboljša prijateljica me je pred dnevi obvestila, da se moram izseliti iz najinega najemniškega stanovanja, ker je dobila sobo v študentskem domu. O tem mi ni nič povedala, sploh nisem vedela, da je zaprosila za sobo v študentskem domu. Zaupala sem ji, bila je moja najboljša prijateljica. In v tistem trenutku sem se počutila izdano. In to je bil le majhen detajl v tistem tednu, ki se je začel z dejstvom, da me je pravkar pustil fant, po telefonu. Bila sem jezna kot ris, ker ni imel jajc, da mi pove v obraz. Poklical me je, nekaj dni po novem letu in mi povedal, da se je odločil, da to ni tisto, kar bi si želel in da bi on rad sprobal še druge punce. Kar je bilo, iskreno povedano, čisto fer, če le ne bi za to, da mi to pove, izbral telefona. Tisti večer sem kljub svojemu strahu, da bi prečkala park Tivoli, pozno ponoči pešačila v Rožno dolino, ker sem bila tako razjarjena, da sem novico dobila preko telefona. In počutila sem se zapuščeno. Ob vsem tem sem bila na faksu, kjer sem se borila sama s seboj in s svojim nezadovoljstvom ob dejstvu, da sem se morala učiti matematiko in fiziko in neumnosti, ki jih moja umetniška duša ni morala prežvečiti. Kar je brez dvoma aktiviralo nesprejetost in zanikanje. In ko sem doma povedala, da bom pustila faks me je moj oče soočil z dejstvom da imam na izbiro ali pridem domov in mi pomaga poiskati službo ali pa sem sama.To sem sama doživela kot izbiro ali pridem domov, kjer mi oče najde službo, najdem moža, imam otroke in zgnijem do konca življenja. Ali pa ostanem v prestolnici in se znajdem … skratka se podam v neznano.

Tisti večer sem ležala v postelji in resno razmišljala o samomoru. Vse skupaj je bilo zame čisto preveč. Ostala sem brez fanta, prijateljice, strehe nad glavo, pustila sem faks, oče mi je odtegnil finančno podporo, se me odrekel in ostala sem sama. Čisto sama. Nisem imela nikogar, ki bi ga lahko poklicala in mu rekla, naj me posluša. Preplavljena sem bila z občutki izdaje, zapuščenosti, ranjenosti, zanikanja, ločenosti, v bolečini. Bilo je čisto preveč za moje bitje. Ko se je v tednu dni, kot hiša iz kart sesulo vse, kar sem poznala, vse kar je predstavljalo moje življenje, enostavno nisem vedela kaj naj. Kaj naj!?

Ko si v situaciji, v kateri razmišljaš o samomoru, to ni udobno mesto, kjer se lahko zavestno odločiš kaj želiš. To običajno ni mesto, kjer se lahko preseravaš in razmišljaš. Običajno je to mesto utesnjenosti, prepolno strahu, negotovosti, negativnih čustev. In če k temu prispevajo še okolica, ljudje, neznanci s svojimi sodbami in kritiko, je lahko nevzdržno. To je mesto, kjer je nevzdržno že brez kakršnegakoli zunanjega pritiska in vse kar si želiš je, da enostavno ne bi obstajal, da te sploh ne bi bilo. Soočen si z nepredstavljivo psihično bolečino in občutkom brezizhodnosti. Kako lahko preživi dekle, ki ne pozna mesta, ljudi, je brez denarja, podpore in brez strehe nad glavo?

Povezanost z ljudmi, tisti stik, ko imaš občutek, da je nekomu mar, da te nekdo čuti, da čuti s teboj, pa naj bo to družinski član, prijatelj ali skupnost, je ključnega pomena za to ali bo nekdo živel ali bo dvignil roko nad seboj. Povezanost je tista, ki nas drži povezane z življenjem. Povezanosti ti pomagajo, da se odločiš za življenje, tudi, če čutiš brezizhodnost, nemoč ali bolečino. Jaz tega nisem imela. V enem tednu mi je bila odvzeta vsa podpora.

Zakaj sem še tukaj? Tisto noč, ko sem razmišljala, kaj bi bilo boljše, ali da se vržem iz sedmega nadstropja stolpnice v kateri sem živela, ali da se vržem pod vlak, ki je bil blizu, kaj bi bila najbolj gotova pot v smrt in sem bila že skoraj čisto odločena, da to naredim, tisto noč, ko sem se odločala ali živeti ali umreti, je v mojo sobo prišla zlata svetloba in sedla na mojo posteljo. Naj povem, da to ni bila čisto nič romantična izkušnja, ker me je bilo strah kot psa. Tako me je bilo strah, da nisem upala odpreti oči ali se premakniti. Bila sem v strahu in hkrati paralizirana. In ta zlata figura je celo noč sedela pri mojih nogah. Nikoli nisem bila religiozno vzgajana, nisem verjela v angele. Ne glede na to, da smo se s prijateljicami pogovarjale o čakrah in bioenergiji je eno, ko se o tem pogovarjaš in nekaj čisto drugega, ko imaš bitje, ki sedi v tvoji sobi.

In to zlato bitje mi je rešilo življenje. Zjutraj, ko sem se zbudila, vsa prestrašena, sem ugotovila, da rabim pomoč. Poklicala sem edino številko, ki sem jo poznala, društvo, kjer so delali meditacije in delavnice psihoterapije. Vse ostalo je zgodovina.

Samomor se ti včasih zdi edina rešitev, ko si sam, ko si v breizhodni situaciji, ko čutiš nemoč, negotovost, ko se ti zdi, da je cel svet proti tebi. In včasih imam občutek, da ljudje nismo sposobni sočutja, miline, nežnosti do tega dela nas samih, ki bi včasih želel zapustiti ta svet. Izjemno globoko čutim s človekom, ki se je odločil, da odide, ker je bil pritisk, ki ga je doživljal več, kot je lahko prenesel. Verjetno je bila to najbolj častna stvar, ki jo je videl kot izhod iz kolobocije v katero se je zapletel. Čast nima veliko veze s čustvi, izhaja iz vrednot človeka. Vprašanje, kaj se je motalo po njegovi glavi in vprašanje ali je bil v njegovem življenju kakšen stik, povezanost, ki bi ga lahko rešila, ostajata.

To kar se mi zdi pri celotni zgodbi najbolj ključno učenje je … ne sodi. Ne kritiziraj, ne sodi, ne razsojaj, kajti dokler nisi v čevljih te osebe, ki se ji dogaja kar se ji, ne moreš vedeti ali razumeti zakaj se je odločila kot se je. Zase vem, da me je moja duhovna izkušnja z angelom varuhom rešila. In ne le da me je rešila, popeljala me je na pot po kateri hodim danes. Nisem ponosna na to, da sem hotela narediti samomor, vendar je bila moja stiska v tistem tednu tako močna, da nisem znala drugače. V enem tednu so mi bili odvzeti vsi rešilni sistemi, ostala sem sama, gola in bosa. In samomor se je v tistem trenutku zdel najboljša možna rešitev. Kako blizu sem bila, vedo samo angeli, kajti prisotnost enega me je prestrašila še bolj, kot vse ostalo in voljna sem bila razmisliti še enkrat.

Tisto jutro sem bila na svojem prvem pogovoru z žensko, v ženskem krogu. Bila je tista, ki me je poslušala, ki je čutila z menoj. čutila sem, da me čuti in ohrabrila me je, da sem si našla prvo službo, poiskala stanovanje, da sem si uredila življenje in čeprav sem začela na dnu, kot čistilka proizvodih hal takrat Zmajčkovega butika, sem bila vsak večer, ko sem končala s čiščenjem ponosna nase, da sem sposobna narediti nekaj takega, kot je počistiti proizvodne hale, da so nekaj ur zatem peki lahko začeli svoje delo. Čeprav me je naslednji večer čakalo isto težko delo, sem bila dan za dnem ponosna nase in hvaležna, da sem se odločila, da ostanem. In od takrat na življenje gledam skozi druge oči … Oči hvaležnosti.

Ne sodi!

Sočutje in prijaznost do ljudi, ne glede na to, kje se nahajajo, je ključnega pomena. Nikoli ne veš kje lahko nekomu, s prijaznostjo in nasmehom, dobesedno rešiš življenje! Hvala tebi, draga ženska, ker si mi vrnila vero vase, da zmorem, da lahko in da bom uspela! Vse moje delo z ženskami ima osnovo, jedro v tem prvem ženskem krogu, ki sem ga bila deležna pred desetletji.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena