Ljubim Sebe

Božansko ravnovesje

Prepoznati moramo svoje mesto na tem svetu. Ničesar ni potrebno popravljati, vse je popolno tako kot je. Odkriti je potrebno svojo veličastnost in magnetizem in si dovoliti, da sije od znotraj navzven. Dolgo časa sem se ukvarjala s stvarmi, ki so bile po moji presoji »slabe« in jih je bilo potrebno zamenjati, nadomestiti, preobraziti. Nato sem spoznala, da je to le moja perspektiva, moj pogled, moja sodba.

Življenje je kot magnet in pomembno je, da objamemo oba njegova pola. Odvisnost družbe v kateri živimo je ideja, da živimo samo pozitivno stran magneta in hočemo odžagati negativni pol. Pozabljamo, da so v temi, pod kupom nepomembnih stvari skriti zakladi, ki čakajo, da jih odkrijemo.
Dolgo časa sem želela odžagati negativni pol in živeti samo pozitivnega, pa se nekako ni izšlo. Nato sem začela spoznavati in objemati oba dela svojega magneta, pozitivno in negativno. V naravi obstajata oba hkrati in simultano in ker sem del narave, sta oba v meni – hkrati.

Spoznala sem, da je moje telo, moje življenje in vsa materija narejena iz elektromagnetnih resonančnih valov. Večino materije je prazen prostor, ostalo pa so polja vibrirajočih valovanj. Vse je vibracija. In mi smo sistemi, ki vibrirajo na določeni frekvenci. Sestavljeni smo iz čiste svetlobe, iz valovanj, ki vibrirajo. Svetlobni val ima svoj vrh in svojo dolino, pozitivno in negativno fazo. Svetlobni val ima oboje, pozitivno in negativno fazo, ki skupaj v ravnovesju sta svetloba. Ne vsak zase, skupaj.
In enako so v meni pozitivna in negativna čustva. Prepoznala sem, da je iskanje sreče, radosti in zadovoljstva neločljivo povezano s polarnostjo nesreče, žalosti in nezadovoljstvom. Takrat sem spoznala, da je izpolnitev tista, ki samo je. Začela sem odkrivati svoje skrite zaklade. Kot je svetoval orakelj v Delfiju sem začela spoznavati sebe, biti to kar sem in ljubiti sebe. V vseh svojih različicah.

Božansko ravnovesje enostavno samo je. In ljubezen vznika iz ravnovesja v nas samih. Ljubezen je sestavljena iz dveh delov; podpore in izziva. Oboje se dogaja hkrati. In ker ste vseskozi v božanskem ravnovesju je vedno v vašem življenju kdo, ki vas pomanjšuje in hkrati nekdo, ki vas poveličuje. In tukaj nismo zato, da bi imeli prav, da bi sodili, tukaj smo zato, da izkušamo ljubezen. Vsakič, ko se zanihate v pozitivno ali negativno čustvo, razsipate svetlobo in svoj energijski potencial kajti greste v sojenje in razsojanje. In ko svojo percepcijo vrnete v ravnovesje, greste v ljubezen in izkušate svetlobo. Takrat se zaveste stvari takih kot so in ste prisotni tukaj in zdaj. Ko sta radost in žalost v ravnovesju, bolečina in užitek, pozitivno in negativno, ko so polarnosti sintetizirane, postanejo ljubezen.

Na svetu nismo, da bi živeli kot enostranska bitja, objeti moramo oba dela sebe. Tukaj smo kot ljubezen, ki objema oba pola. In to počnemo nenehno, nikoli ni konca. Ko zaključimo z eno lekcijo se začne naslednja. Vedno znova in znova. Karkoli naredimo, dobro ali slabo, pozitivno ali negativno, nam to služi, saj nas uči o ljubezni. In ko si dovolimo biti človeški in objamemo svojo človeškost, se približamo božanskemu.

Namaste
Taja

handsc

Razmišljanje o odnosih

Medsebojni odnosi so umetnost, ne glede na to za kakšne odnose gre; partnerske, z otroci ali s poslovnimi partnerji.

Že nekaj časa govorim o tem, da so naši odnosi kot templji v katere so včasih hodili, da bi izmojstrili sebe.
Vsak odnos nam odseva nazaj … nas same, vsakič v drugem aspektu in žal ali pa na srečo je tako, da nam tisti najbližji običajno odslikajo najbolj boleče dele nas samih. Prav zaradi tega se je najtežje zazreti v ta ogledala, ki nam kažejo nas same.

In vem, da ni lahko in verjetno vam ne bo prav nič všeč, kar bom povedala, vendar v resnici ne morete spremeniti nikogar zunaj sebe; ne partnerja in ne otrok, spremenite lahko edino in samo sebe.

In najtežje se je soočati s sabo, z vsem tistim, kar imamo shranjeno v sebi.

Ljudje, s katerimi imamo dušni dogovor, da v naših življenjih igrajo pomembne vloge, so le sprožilci, ki nam odslikajo, pokažejo dele nas in to običajno tiste dele, ki jih nočemo videti, ti najbolj bolijo. Ko nočemo prepoznati, da imamo to v sebi in se s tem soočiti običajno svojo bolečino ob tem, da prepoznamo nekaj, kar nam ni všeč in nočemo prevzeti odgovornosti za to, to zlijemo na druge skozi kaznovanje, maščevanje, manipulacijo.

Pravi mojstri smo v tem, da stvari prikrijemo sami sebi.

Vsi ljudje delujemo po sistemu udomačevanja, ko otroke skozi nagrajevanje in kaznovanje navadimo na ustaljeni ritem, da je najlažje svojo bolečino prenesti na nekoga. Tako se mož znese nad ženo, žena nad otroci, otroci pa nad hišnimi ljubljenčki, lahko pa se vrstni red zamenja.

Vsekakor morate pogledati vase in se soočiti v sebi za kaj gre, kajti zunaj vas, vam nihče ne bo dal podpore kot si jo želite. Šele ko se s stvarmi soočiš v sebi in ukineš gumbe na katere ti pritiskajo, se »post festum« stvari spremenijo tudi navzven. Vem, kako ženske mislimo, da smo tako posebne in dobre, da bodo moški zaradi nas v svoji rutini naredili spremembo, vendar jo ne.

Tudi partnerski odnosi so poglavje zase in na žalost nam v resnici ne prinašajo sreče in miru, kot smo si zamislili, temveč nam v resnici pomagajo na svetlo spraviti vse tisto, kar so naši notranji izzivi.

V partnerskih odnosih gre za dušne dogovore, da nam bo partner pritiskal na vse tiste gumbe, ki nas najbolj bolijo, da bi jih prepoznali in spremenili stvari v sebi. Ni namen tega, da spreminjamo partnerja ali odnos, v resnici moramo spremeniti sebe. In to je eden največjih izzivov, ki jih ne prepoznamo v svojih medsebojnih odnosih.

Ljudje, ki pričakujejo srečo so običajno globoko zmedeni, ko zakon ali partnerska zveza izzove prevrednotenje čustev in mišljenja. Krivdo običajno zvalimo na partnerja, češ da je neprimeren in ne uvidimo, da smo vihar v svoji duši zanetili s preprosto odločitvijo, da bi raje živeli v dvoje kot sami.

V partnerskem odnosu, kjer oba partnerja prepoznavata pomen duše, se cinizem in razočaranje umakneta čaščenju in intimnosti, ki je globlja od medsebojnega zaupanja in razumevanja.

Dejstvo je, da v svetlobo pridemo le skozi temo in da kot pravijo za vsakim dežjem posije sonce, vendar nam nihče ne pove, da moramo najprej skozi nevihto. In vendar je že Oskar Wilde dejal, da se samo plitvi ljudje poznajo.

V resnici smo nedoumljivi in globoki, polni skrivnosti in čudenja.

In kot sem začela, medsebojni odnosi so templji v katerih smo, da bi izmojstrili sebe.
Lahko to uvidimo in delamo na sebi ali pa gremo še en krog, morda s kom drugim in vendar gremo še ne krog.

Imejte se radi, sprejmite stvari v sebi.

V ljubezni, z ljubezni jo in za ljubezen!

Taja Albolena