Ljubim Sebe

Ranljivost je pomembna

Ranljivost je občutenje, ki je bistvenega pomena za odprtost in povezanost. Ko smo se v seminarju Premik iz delovanja v veličastnost Biti pogovarjali o tem, kako se odpreti in povezati sem dobila odgovor na eno izmed izjemno pomembnih vprašanj; kaj nam preprečuje odprtost. Kaj je tisto, kar povzroči, da se ženske zapremo in da se moški odmaknejo.

Odgovor je prišel v zanimivi obliki in sicer kaj so tiste rane, ki nam preprečujejo, da bi bili odprti in povezani.
Sram je eden tistih občutkov v katerega se ne potapljamo radi. Prevzaprav raje vidimo, da ga ne bi bilo. In vendar nas spremlja na zelo globokih notranjih nivojih in nam vsake toliko pokuka na plano. Edini način, da se z njim pomirimo je skozi direktno soočenje z njim.

Sram je v strokovni literaturi opredeljen kot stanje, v katerem ima posameznik občutek izpostavljenosti, ranljivosti in razvrednotenja sebe, s tem, ko je izpostavljen drugim. Posameznik, ki je pretirano nagnjen k doživljanju sramu, v sebi doživlja neprestan proces ocenjevanja, pri katerem v vse interakcije ocenjevane v skladu z zaznano stopnjo kritike, posmeha, presojanja ali neposrednega poniževanja. Sram je pravzaprav občutek, da nisi vreden povezanosti z drugimi ljudmi in je zato bistvenega pomena za našo odprtost in povezanost v življenju.

Za razliko od krivde, ki naj bi bila povezana le s konkretnimi dejanji posameznika in naj bi služila ponovnemu iskanju stika z osebami, ki so bile zaradi teh dejanj prizadete, je sram globalno občutje, katerega jedro niso dejanja, ampak oseba v celoti in njeno doživljanje sebe. Tudi kadar je vzrok za občutenje sramu napačno dejanje se v posameznikovem svetu ocenjevanje dejanja spremeni v globalno sodbo o sebi. Ta globalni negativni afekt je povezan z občutki, ko bi se oseba najraje pomanjšala, se skrila, bi izginila, z občutkom nemoči in nevrednosti.

Pet dimenzij v katerih se sram in krivda bistveno razlikujeta:

1.  Sram vodi v skrivanje, zanikanje in beg, medtem ko krivda vodi v izpovedi, kesanje, spravo in reparacijo
2.  Sram povzroči stisko, ki je usmerjena na osebo samo, medtem ko krivda povzroči empatično držo, usmerjeno na drugega
3.  Sram je za razliko od krivde tesno povezan z nekonstruktivnim izražanjem jeze in besa in nekonstruktivnim reagiranjem na jezo in bes ter pripisovanjem krivde drugim
4.  Dovzetnost za sram je v bistveno večji meri kot krivda povezana s celo vrsto psiholoških težav in motenj
5.  Občutljivost za sram je tesno povezana s tveganim, nezakonitim, antisocialnim in drugače neprilagojenim vedenjem, medtem, ko je občutljivost na krivdo tesno povezana s socialno zaželenim in prilagojenim vedenjem

Pri otrocih se sram začne razvijati pri 2 letu starosti, ko otrok zaznava stopnjo povezanosti, ki jo ima mati z njim. Izjemnega pomena je, da mati zna ohranjati povezanost z otrokom kljub stresu in vsemu, kar se ji dogaja, kajti če to povezavo prekine, bo otrok imel občutek, da je on kriv za prekinitev te povezave in bo naredil vse kar misli, da je potrebno, da bi ponovno pridobil pozornost in vzpostavil povezavo. Tukaj začnemo ljudje ugajati, ustrezati drugim, da bi bili sprejeti in ljubljeni, tukaj je igrišče, kjer se učimo.

Razlika je tudi pri spolu, kajti ženske sram doživljajo kot nekaj kar je povezano s tem da so nepopolne, nesposobne, moški pa ga doživljajo le v povezavi z eno stvarjo, šibkostjo.

Sram se pogosto izraža skozi nasilje, agresivnost, sumničavost, sovražnost, preobčutljivost in strokovnjaki opozarjajo, da so otroci vzgojeni v zasramovanju veliko bolj podvrženi nasilju in temu da so sami nasilni do drugih.

Sram je čustvo, ki se razvije v drugem letu življenja. Za dinamiko čustva sramu je bistvena prekinitev stika, kar se v medosebnih odnosih najočitneje kaže kot nezmožnost vzpostavitve oziroma hitra prekinitev očesnega stika. Čustva so nekakšen kompas za preživetje. To je pomembno zlasti v svetu medsebojnih odnosov, saj s čustvi izražamo, beremo in interpretiramo nebesedna znamenja oziroma dojemamo svet precej temeljiteje, kot zgolj preko besedno-razumskih kanalov. Stik z lastnimi čustvi je pravzaprav predpogoj za intuicijo.

Zato je ključnega pomena, da se soočite s svojimi ranami in presežete sami sebe.

Namarie.
Taja

Premik iz Delovanja v veličastnost tvoje Biti

Nahajamo se v izjemnem časovnem obdobju. Pred nami je mlaj in poletni solsticij, čas izjemnih potencialov, hkrati pa se na kozmičnem nebu zapirajo ena vrata in nam nudijo možnost da se odprejo čisto nova vrata. Jih boš odprla in stopila skoznje? Ali boš za dogajanje v svojem življenju krivila druge?

Paradigma žrtve v kateri je večina zahodnega sveta je osnovana na odzivanju na okoliščine, ko okoliščine, položaj ali naučeno krivimo za svojo situacijo in smo na avtopilotu. Tisti, ki imajo občutek, da so žrtve, ne sprejemajo odgovornosti za svoje izbire, imajo občutek, da nimajo nadzora nad seboj in ne upravljajo s svojim življenjem in usodo. Običajno za svoj položaj krivijo druge ljudi, okoliščine ali celo zvezde.Ti ljudje v življenju reagirajo na okoliščine in se počutijo nemočne.

Vendar nam v resnici nihče ne more narediti ničesar brez našega privoljenja. In dejstvo je, da same izbiremo, pa naj bo zavestno ali nezavedno, da nas naučeno in okoliščine nadzirajo. Tako smo pod vplivom fizičnega okolja in pogoso krivimo vreme ali planete in družbenega okolja, ko na nas vpliva obnašanje drugih ljudi v našem življenju. Svoje čustveno življenje gradimo na obnašanju drugih do nas ter dovoljujemo, da drugi nadzorujejo naše slabosti. Ko rečemo, da nismo odgovorne za izbire, iz sebe naredimo nemočno žrtev. V takem primeru se spravimo v negiben položaj v po možnosti negativni situaciji. Običajno se pritožujemo, sitnarimo in kritiziramo druge, vendar to naše obtoževanje le poudari slabosti tistih nad katerimi se pritožujemo. Tako izhlapi vsakršna možnost, da bi pozitivno vplivale na situacijo.

Edina možnost, če želim situacijo izboljšati je, da spremenim tisto, nad čimer imam pregled – sebe. Edina pot je pot vase in tako nehamo preoblikovati druge in se začnemo ukvarjati s svojimi lastnimi slabostmi. Vse je že v tebi, le najti moraš to v sebi in pogosto so tvoji največji zakladi dobro skriti pod kupom balasta v tvoji notranjosti. In tukaj je izjemno pomembno razumevanje refleksije, odsevov, ki ti jih kažejo drugi in kako to prepoznati v sebi. Ogledala drugih ljudi ti odslikavajo tvoje lastnosti in načine obnašanja, vprašanje je le, da to zmoreš uvideti.

Ko se le odzivaš na situacije in ne sprejemaš odgovornosti za izbire, živiš svoje življenje brez notranjega žara, navdiha in brez strategije, kako v svojem življenju živeti svoj polni kreativni potencial in svoj »klic«.

Pomembno je, da najdeš svoj glas in da znaš z drugimi deliti svoje sporočilo, kajti le tako boš v svojem življenju našla tisto, kar iščeš – izpolnjenost.

V življenju gremo skozi tri faze; v prvi opravljamo svoje delo, v drugi gradimo kariero in v tretji fazi se odzovemo na svoj »klic« in smo to kar smo.  Pomembno je, da prepoznaš kaj je tvoj klic in začneš živeti svoj življenjski namen.

Večina ljudi svoje življenje preživi brez da bi spoznali svojo usmeritev, svoj namen in svoj »klic«. Če ne poznaš svoje usmeritve, potem ne moreš biti svetilnik drugim. Najprej moraš vedeti kaj želiš v življenju, kaj te navdihuje, kaj je moj notranji klic? Kaj je tisto, kar me izpolnjuje? Izpolnitev ne pomeni, da ne delaš napak, vendar če jo že narediš, jo narediš z užitkom, ker veš kaj počneš v življenju in se iz svojih izkušenj učiš. Sprejmeš svoje omejitve in si hkrati priznaš svoje potenciale. Vse je v popolnem božanskem redu.

Spoznala sem, da je smisel človeškega življenja in želja vsakega posameznika biti ljubljen in biti cenjen. To si želimo vsi. In vendar sami sebi in svojim najbližjim ne damo te najbolj enostavne in osnovne stvari. Spoznala sem, da je moj namen služiti drugim v ljubezni, deliti sebe, voditi, biti svetloba. S tem ko sem svetloba, sem v svoji izvorni Biti, delam v skladu s Svetlobo in imam vedno več svetlobe v svojem življenju.

V vesolju sta le dve čustvi ljubezen in strah, vsa ostala čustva izhajajo iz teh dveh. In vendar so strahovi izjemno mogočna sila, ki nam preprečuje, da bi kreirali in ustvarjali. In ko se ji pridruži še občutek krivde iz naše preteklosti, sta popoln par za večino izgovorov, da se v življenjih ne premaknemo naprej in ne sledimo svojemu klicu. Strah ima namreč to moč, da prepreči resonanco med Zemljo, srcem, možgani in celicami. In strah ima mnogo mask. In vendar je eden naših najmočnejših zaveznikov, saj nam zelo nazorno pokaže, kjer smo nepovezani, kdaj pademo iz Toka in sabotiramo sami sebe.

V svoji Biti imamo ljudje željo po napredku, po rasti in razvoju. Nihče ne vstane zjutraj v želji, da bi nazadoval in stagniral. Vsi se trudimo, vsak po svojih močeh, da se premikamo naprej in naprej. Pogosto ogromne količine energije porabimo za motivacijo, ki vedno prihaja od zunaj. Vedno ko se motiviramo, si obljubimo nekaj od zunaj, za nagrado, če bomo to naredili, ker to MORAMO narediti. Vedno znova in znova poslušam s strani ljudi kaj morajo, je treba, kaj hočejo. Tako malo jih govori o tem kaj si želijo, kaj obožujejo, ljubijo in to tudi počnejo v življenju vsak dan. In pozabili smo kaj ZMOREMO narediti.

Spremeniti moramo svoj pogled na stvari in začeti s spremembo, ki jo želimo videti v zunanjem svetu, najprej v sebi. Spremeniti moramo svoj notranji pogled, da bi lahko uživali v spremembi v svetu.

Bodi ta Sprememba, preobrazi sebe in kreiraj od znotraj navzven :)

Namarie
Taja Albolena

Rojstvo novega

Nekje sem izjavila, da sem končno polnoletna :) tudi v svoji duhovni rasti. Lahko bi rekli, da sem v svojem 18-letnem iskanju sama sebe bližje polnoletnosti in spoznavam, da je bistvo življenja v čudoviti celovitosti.

In kot se ob polnoletnosti spodobi se je rodilo nekaj čisto mojega. Po dolgoletnem iskanju zunaj sebe in nato še bolj zagrizenem iskanju znotraj sebe sem dojela, da je bistvo življenja uravnovešenost in izpolnjenost.
Vsak človek ima v sebi dva pola, kot magnet, pozitivnega in negativnega. Večina nas išče pozitivni pol in bi najraje odžagali negativni pol. In vendar vsak od njiju igra svojo vlogo v tej igri, ki jo imenujemo življenje. V vesolju vlada čudovito ravnovesje med nasprotujočimi si poli. In tako moramo objeti obe polarnosti, z obema polovicama, ki tvorita celoto.

Dejstvo je, da nas življenje, ko se prevzamemo potisne navzdol in nam pristriže perutke in nam takrat, ko smo na dnu pošlje oporo. Intuicija v nas si vseskozi prizadeva, da bi se prebudili in si dopustili, da v sebi spoznamo božansko brezhibnost in uravnovešenost.

Kot je pred 2000 leti izjavil Jezus, je najtežja stvar od vseh, ki jih ljudje počnemo ta, da mislimo misli angelov in da delamo, kot delajo angeli. Konec koncev smo angeli.

In brezhibni smo taki kot smo, že zdaj. Smo uravnotežena celota polarnih nasprotij in okolica je le odsev nas samih. To, da je svet, ki nas obkroža le naša refleksija že vemo, hkrati pa si pogosto ne dopustimo, da bi prepoznali, kar vidimo. Vseskozi smo v priprošnjah in življenje je le odsev odgovorov na naše priprošnje s strani Boga.

Skozi vzpone in padce me je življenje naučilo ravnovesja, da vedno uravnovešam stvari sproti. In to je tisto, kar se rojeva skozi popolnoma moje pristope, vedenja in izkušnje. Že v maju bosta na voljo dve od treh notranjih popotovanj v Božansko Bitje, kar vsak od nas je. Prvo popotovanje se bo začelo s srečanjem z notranjim genijem.

Do konca aprila pa je na voljo 5 različnih tretmajev v “svetlobnih komorah” za
1. celično regeneracijo,
2. sprostitev in znižanje stresa,
3. integracijo in notranjo povezanost vseh aspektov biti,
4. povezavo s svetlobnim telesom,
5. povezavo z notranjim soncem svoje duše.

Namaste

Taja

Živi svoje sanje

Ko se povežete s sabo v sebi izkusite to, kar je tako briljantno opisal Franz Kafka; Ni vam treba zapustiti sobe. Sedite za mizo in poslušajte. Ni vam treba poslušati, enostavno samo čakajte. V resnici sploh ni treba čakati, samo bodite mirni v svoji edinstvenosti. In svet se vam bo svobodno ponudil brez mask. Nima druge izbire. V ekstazi se bo valjal pred vašimi nogami.

Kajti v sebi nosimo vero in zaupanje v božanskost vsake duše in lahko opazujemo kako božansko odgovarja na individualni klic vsake duše na planetu. In če se lahko utišate v sebi in se osrediščite v svojem notranjem centru, boste slišali glas svoje duše, ki vam bo razkrila življenje onkraj vaših najbolj divjih sanj.

Kar sem ugotovila na svojem notranjem popotovanju je pravzaprav to, da ne moremo manifestirati svojih sanj, kajti manifestiramo lahko samo nam znane stvari. Ko se povežemo z glasom svoje duše in si dopustimo, da živimo svoj notranji klic, se premikamo onkraj znanega,zato sta vera in zaupanje naša zelo pomembna zaveznika na tej poti.

Življenje je resnično izjemen ples med notranjim in zunanjim, gre za popotovanje, ki si ga naša duša želi in ki ga pravzaprav potrebujemo. Kajti zunanje izkušnje potrebujemo, da se spomnimo, se učimo, da se razvijamo in rastemo. Vendar je za rast v zunanjem svetu nujna opora v notranjem svetu, drugače boste končali globoko razočarani in prazni. In če se osredotočite samo na notranji svet, razen, če ste izbrali življenje meniha ali nune ali ste svetnik, boste izkusili izoloranost, osamljenost in pomanjkanje.

Otrok Univerzuma ste, otrok ene pesmi, popolne povezanosti z vsem kar je. In da resnično lahko izkusite življenje polnega zadovoljstva, izpolnjenosti, radosti in hvaležnosti morate sprejeti dejstvo, da ste del večje igre. Igre v kateri če zmagaš ti, zmagam tudi jaz in če zmagam jaz, zmagaš tudi ti. In če izgubiš, izgubim tudi jaz in če izgubim jaz, izgubiš tudi ti. V tej igri vzajemnosti, popolne povezanosti, odprtosti in pretoka so stave izjemno visoke in zmagovalci so redki, kajti za to, da lahko igrate to igro življenja, morate poznati pravila te igre.

Pravila igre in kako igrati to igro življenja je tema srečanja Ženska v svoji polni moči živi svoje sanje. Vabljeni!

Namarie

Taja

Duhovno življenje

Ko sem pred časom prebrala sporočilo o tem koliko ljudi je potrebnih na Zemlji, da bi resnično naredili preskok v zavesti se mi je številka zdela majhna, vendar bitja duhovnega kraljestva pravijo, da nismo niti blizu temu, da bi jo dosegli. Zakaj? Da bi jo dosegli, mora vsak posameznik iz te “kvote” resnično živeti to o čemer veliko slišimo in beremo.

In ena od pasti duhovnega življenja, ki jo pogosto srečujem pri ljudeh je poskus ega, da uporabi duhovno življenje, da pobegnete pred bolečino realnosti, strtim srcem, težavami, vzorci udomačenosti, vzorci sovraštva, maščevanja in bojevanja, da bi ubežali ideji pekla.

Eden od komentarjev ene od udeleženk notranjega popotovanja je bil, da je pri meni vedno tsko intenzivno, da se je potrebno srečati s toliko notranjimi stvarmi in da je veliko lažje samo iti na crkljanje z angeli. In s tem se nedvomno strinjam. In ne glede na to kako ljubi so mi angeli sem v svojem dolgoletnem delu z njimi ugotovila, da so krasni sopotniki in zavezniki na moji poti, vendar niso tukaj zato, da bi svoje sranje predajala njim v razrešitev. Dokler nisem začela kidati sama, se ni kaj dosti spremenilo v mojem življenju. Odkar kidam sama in se soočam s svojim notranjim sranjem sama sem se premaknila veliko bolj kot sem kdajkoli načrtovala. Angeli so nam lahko v podporo in nas opogumljajo na naši poti in vendar moramo stvari, za katere smo se kot duše odločili, da jih bomo izkusili, izkusiti mi sami. Ko vidimo stvari, jih ozavestimo in prepoznamo vzorce delovanja, lahko zavestno izberemo druge načine delovanja. Mi smo kreatorji. Jaz in ti, mi vsi.

Mistiki govorijo o prehodu v mistično srce, kjer z besedami Jezusa nastaviš še drugo lice takrat, ko nekdo udari po tebi, brez da bi udaril nazaj. Ko sem se sama prvič zavestno odločila, da bom to naredila, sem imela hude notranje boje s tistim delom mene, ki je utemeljeval zakaj bi bilo pametno, če bi vrnila udarec, se pritožila, bila žrtev. Tisti, ki so že bili v tej vlogi vedo povedati, da ni lahko in da je prvič najtežje. In vendar šele ko smo pripravljeni polno izkusiti nemoč in grozljivost tega, da smo ljudje in česa vse smo sposobni, lahko v polnosti zaživimo življenje resnice.

In ja, resnica pogosto ni prijetna in ja, res, je, tudi boli. In vendar je bolečina v našem življenju potrebna sestavina, ki nam pokaže našo zmožnost sočutja. Eden od vitalnih in vendar pozabljenih čutov je tudi čut za življenje, ki nas pouči glede bolečine, kajti bolečina je vitalni del našega življenja. Skozi izkušanje bolečine in trpljenja se zavemo sočutja in vesti. Brez bolečine, ki jo izkusimo na fizičnem nivoju se težko soočimo z bolečino naše usode in se ne znamo omejiti, da bi dosegli to, kar smo si zastavili.

Veliko ljudi sanjari o prihodnosti v raju in o razsvetljenosti, ter o tem, kako bi ušli iz sedanjosti. Razmišljajo o življenju na drugih planetih, kako bomo vnebovzeti in vendar osvoboditev prihaja skozi popolno sprejemanje in pomiritev s točno tem, kje se trenutno nahajamo v svojih življenjih.
Pogosto ne dojamemo, da je v resnici ravno izkušanje pomanjkanja tisto, kar nam pokaže polarnost obilja, da sploh cenimo in da izberemo tisto, kar želimo izkušati. In da je sovraštvo tisto, ki nam pokaže na ljubezen, da jo lahko zavestno izberemo in živimo. Polarnosti so ključnega pomena za naš razvoj, rast in napredek.

Opazovanje vam bo v tem izjemnem času v katerega vstopamo pomagalo, da boste zaznali resnico in da boste našli sebe.
Čiči in čaki je včasih najbolj modra stvar, ki jo lahko narediš, še posebej takrat, ko bi želel brcati, gristi in se boriti. Še vedno imamo največ težav s tem, da se predamo in dopustimo, da smo. In še vedno ljudje predajo napačno razumejo kot vdajo in zapustitev samega sebe.

Opazujte se, opazujte svoje odzive in se pomirite s seboj. Ko bi radi udarili nazaj za trenutek pomislite na to, kako se vroč kostanj ponavadi predaja naprej in koliko ljudi lahko rani vaša nečimrnost in nepripravljenost prevzeti odgovornost za svoje življenje. Odločite se, da to v sebi preobrazite zase in za vse vpletene. Imate v sebi toliko sočutja, da to lahko naredite?

Namaste

Pravičnost

Kar me vodi zadnje čase je moj notranji kompas, naravnan na celostnost, celovitost, povezanost, integriteto. In izjemno zanimivo je, kako k meni prihajajo odgovori na notranja vprašanja, ki vzniknejo globoko v notranjosti, v obliki knjig, prispevkov, predavanj. In zadnje, kar je priplavalo v moj e-nabiralnik je pravičnost.

V obdobju, ko je velika večina izzvana z raznoraznimi potezami tistih na vrhu, ko si v času recesije izplačujejo zneske s toliko ničlami, da se ti zvrti, na drugi strani pa ljudje ostajajo brez služb, se sprašujemo kam je izginila pravičnost. Kje je tisti notranji občutek humanosti ob tem, ko vodilni brez slabe vesti izpraznejo blagajno in podjetja zapirajo, ob tem pa ljudje, ki so pomagali ustvarjati podjetje, ki so gradili in verjeli, ostajajo brez plačila? Razkorak med vodstvenimi delavci in tistimi, ki delajo za tekočim trakom so tako neverjetna, da nekako ne moraš razumeti, da tisti na vodilnih mestih res toliko prispevajo s svojim delom. Zato ni čudno, da se težave pojavljajo v podjetjih, kjer je nepravičnost tako v nebo vpijoča. Včasih ne morem verjeti, da živim v svetu in v družbi, kjer so ljudje tako brez občutkov, brez čustev. In vendar vem, da živimo v obdobju skrajnega narcizma, kjer mnogi delajo stvari le zato, da drugi ne bi uspeli, v obdobju, ko je tekmovalnost v skrajnem polu, ko je trend “jaz”, “moje” in ne “mi” in “naše”. Mnogi starejši danes pogešajo stare čase socializma, ko je bilo za vse poskrbljeno v enaki meri.

In vendar pravičnost ne pomeni, da bi morali imeti vsi enako, pomeni, da tisti, ki več delajo res imajo več in tisti, ki si zaslužijo, dobijo kar jim gre in vendar ne na račun drugih.

Pravičnost pomeni predvsem ravnovesje in to znotraj vsakega posameznika. Dejstvo je, da vsi vemo, v svojih srcih, kaj je prav in kaj ni. In ravno zaradi tega je toliko več razburjenja med ljudmi zaradi nepravičnosti, ki se dogajajo. In vendar s tem, da se nad tem pritožujemo ne bomo naredili ničesar. Pritoževanje je zelo priljubljen šport našega ega in s tem, ko se pritožujemo nad ljudmi ali nad situacijami, ko nergamo nad tem kako nepravično je življenje, pravzavprav ne naredimo nič dobrega, le krepimo svoj ego in naš občutek, da imamo prav mi in da se vsi ostali motijo.

Povezanost je tista, ki nas lahko reši iz te situacije v katero drvimo. V tej situaciji je tisto, kar moramo razumeti to, da smo kjer smo predvsem zaradi notranje ločenosti. Ločili smo se od sebe, v družini, znotraj družbe. Povezanost na kakršen koli način v duhu dobrobiti je tisto, kar moramo ponovno obuditi.

Kot družba smo prevzeli mišljenje, da zmagovalec vzame vse. Tekmovanje se začne med otroci in namesto da bi naučili povezanosti in sodelovanja, jih spodbujamo k temu, da je le eden zmagovalec, vsi ostali pa izgubijo. Pozabili smo na vrednote, ki jih uči zlato pravilo, da vedno narediš drugim to, kar želiš da drugi naredijo tebi. Dandanes opazujem starše, ki se hvalijo z dosežki svojih otrok, s tem kaj vse si privoščijo in kaj vse lahko kupijo. Neravnovesje se čuti med sosedi in v družinah, kjer so ljudje med seboj skregani in si nagajajo. Naučiti se moramo WIN-WIN načela, da je s sodelovanjem to kar je dobro za tebe dobro tudi za druge. Da delamo, namesto samo zase, za odnose, za povezanost. Celostnost in celovitost vključuje zavedanje kaj odločitve povzročajo celoti in ne le kakšne so koristi za nas.

Želim si spodbuditi povezanost in dobrodelnost. In ker povezani in združeni lahko dosežemo več, vas vabim, da se mi pridružite.
Pred meseci sem začela s srečanji Anam Cara, vsakič na drugo temo, ki jih želim sedaj odpreti za vse, ki želite širiti zavedanje. Delo z namero bo toliko bolj del vsakega srečanja, saj želim skozi namero skupine pozitivno vplivati na dogajanje v družbi, ki nas obdaja. Zato vas vabim, da se mi pridružite v živo ali na daljavo. Tokrat se bomo srečali v petek 20.8. na temo povezanosti, pravičnosti in dobrodelnosti.

Poleg tega bo v Templju Divine zaživela knjižnica odprtega tipa, kar pomeni, da bodo na voljo knjige, ki si jih lahko izposodite za nedoločen čas in jih nato vrnete, da so na voljo tudi drugim. Z veseljem bomo sprejeli vaše knjige, ki jih želite podeliti z drugimi, da zaokrožijo in se vrnejo nazaj. Odprto knjižnico želim postaviti z namero fair play, zaupanja in izmenjave. Kajti zavedam se, da sta nevednost in ignoranca največji oviri na poti v celostnost, zato želim ponuditi možnost vsem, ki radi berejo, da si lahko izposodijo knjige in da jih delimo s kar največ ljudmi. Na vseh srečanjih boste lahko pokukali med police in vsakič s seboj odnesli eno knjigo. Vabljeni!

Z namero, da pravičnost in dobrodeljnost spet najdeta pot v srca ljudi, da se povežemo in ustvarimo svet povezanosti po katerem vsi hrepenimo vas pozdravljam.
Namaste
Taja

Odnosi so naši templji

Odnosi so, kot so bili včasih templji, namenjeni temu, da duhovno rastemo. Končni cilj je v obeh primerih isti, doseči enost zavesti. Neizogibno smo vsi del iste vesoljne zavesti, pravo razodetje pa se zgodi, ko smo to povezanost pripravljeni odkrivati vsak dan znova in znova in znova. Kajti, če se tega zavedamo ali pa ne, smo v odnosih neprestano. V ogledalu odnosov spoznavamo sebe, v vseh svojih različicah. Tako tisti, ki jih ljubimo, kot tisti, ki v nas vzbujajo odpor, so ogledalo nas samih. In to je včasih zelo težko sprejeti.

Običajno ljudi, ki jih občudujemo, postavljamo na piedestale. In vendar imajo enake pozitivne lastnosti kot mi, le da se nam zdi, naš apercepcija je, da so še boljši, da jih imajo več kot mi. Zato sebe postavimo v klet, njih pa na piedestal in s tem zanikamo te lastnosti v sebi. Želimo si njihove družbe, saj si podzavestno predstavljamo, da bomo tako morda bolj v stiku z lastnostmi, ki jih pri teh ljudeh občudujemo. In tako začnemo zanikati sebe še bolj. Pomanjšujemo se in ponižujemo sami sebe, namesto, da bi prepoznali te lastnosti kot svoje in bi se zahvalili osebi, ker nam je pokazala vse te lastnosti, ki so naše.

Druga stran istega kovanca pa se pokaže skozi ljudi, ki nas odbijajo, ker odsevajo tiste slabe lastnosti, ki jih pri sebi zanikamo. Tako ljudi podcenjujemo in jih dajemo v klet. Ob njih se počutimo boljši in se tako postavimo na piedestal. Vendar resnično velik odpor kaže na dejstvo, da si s to osebo delite tiste lastnosti, ki jih sami pri sebi ne želite priznati. Ko boste sami pri sebi pripravljeni sprejeti vse te lastnosti, vas taki ljudje enostavno ne bodo več razburjali.

Spoznanje, da so drugi vedno odsev nas samih, vsak odnos postane orodje za razvoj naše zavesti. Vedno ko čutimo naboj v plus ali v minus to samo pomeni, da nismo v ravnovesju v sebi in da se moramo uravnovesiti.

Ko boste naslednjič spoznali nekoga, ki vas bo očaral, se vprašajte, kakšen je razlog za to. Kaj vas je očaralo? Njegova milina, lepota, eleganca, moč, iskrenost? Vse to je tudi v vas. In če boste pozorno spremljali sebe skozi odnose z drugimi, boste vedno bolj postajali resnični, pristni jaz.
Enako pa velja tudi za vse tiste, ki so vam zoprni. Da bi postali avtentični, pristni jaz, morate v sebi sprejeti tudi svoje manj lepe lastnosti. Osnova narave je namreč ravno v sobivanju nasprotnih vrednot.

Večinoma ljudje svoje življenje preživijo v zanikanje svoje temne plati in hkrati te temne plati projicirajo na ljudi okoli sebe. Ljudje, ki nenehno privlačijo v svoje življenje “napačne” ljudi, ki jih izkoristijo, jih okradejo, trpinčijo ali karkoli drugega, kar označujemo kot “temo” v resnici ne privlačijo do sebe teme, temveč le, da temnih aspektov sebe niso pripravljeni sprejeti. Vsak odnos je priložnost, da bolj celostno objamete sebe, da odkrijete skrite in še neodkrite dele samih sebe. Vse kar opazimo pri drugih in na to reagiramo, kar pomeni, da ima ta lastnost nek naboj najsi bo pozitiven ali negativen, je v nas samih. Šele ko pogledamo v ogledalo odnosov, lahko sebe vidimo celostno.

Samo takrat, ko ljudje mislijo, da so dobro in zlo, prav in narobe lastnosti, ki jih sami nimajo, se pojavi sodba. Ko smo pripravljeni sprejeti svoje svetle in temne lastnosti lahko začnemo zdraviti sebe in svoje odnose. Nihče nima samo dobrih ali samo slabih lastnosti. Celoviti smo in v nas je oboje. Prav celovitost omogoča širši dostop do vesoljnega jaza, naše esence.

Namaste
Taja

Božansko ravnovesje

Prepoznati moramo svoje mesto na tem svetu. Ničesar ni potrebno popravljati, vse je popolno tako kot je. Odkriti je potrebno svojo veličastnost in magnetizem in si dovoliti, da sije od znotraj navzven. Dolgo časa sem se ukvarjala s stvarmi, ki so bile po moji presoji »slabe« in jih je bilo potrebno zamenjati, nadomestiti, preobraziti. Nato sem spoznala, da je to le moja perspektiva, moj pogled, moja sodba.

Življenje je kot magnet in pomembno je, da objamemo oba njegova pola. Odvisnost družbe v kateri živimo je ideja, da živimo samo pozitivno stran magneta in hočemo odžagati negativni pol. Pozabljamo, da so v temi, pod kupom nepomembnih stvari skriti zakladi, ki čakajo, da jih odkrijemo.
Dolgo časa sem želela odžagati negativni pol in živeti samo pozitivnega, pa se nekako ni izšlo. Nato sem začela spoznavati in objemati oba dela svojega magneta, pozitivno in negativno. V naravi obstajata oba hkrati in simultano in ker sem del narave, sta oba v meni – hkrati.

Spoznala sem, da je moje telo, moje življenje in vsa materija narejena iz elektromagnetnih resonančnih valov. Večino materije je prazen prostor, ostalo pa so polja vibrirajočih valovanj. Vse je vibracija. In mi smo sistemi, ki vibrirajo na določeni frekvenci. Sestavljeni smo iz čiste svetlobe, iz valovanj, ki vibrirajo. Svetlobni val ima svoj vrh in svojo dolino, pozitivno in negativno fazo. Svetlobni val ima oboje, pozitivno in negativno fazo, ki skupaj v ravnovesju sta svetloba. Ne vsak zase, skupaj.
In enako so v meni pozitivna in negativna čustva. Prepoznala sem, da je iskanje sreče, radosti in zadovoljstva neločljivo povezano s polarnostjo nesreče, žalosti in nezadovoljstvom. Takrat sem spoznala, da je izpolnitev tista, ki samo je. Začela sem odkrivati svoje skrite zaklade. Kot je svetoval orakelj v Delfiju sem začela spoznavati sebe, biti to kar sem in ljubiti sebe. V vseh svojih različicah.

Božansko ravnovesje enostavno samo je. In ljubezen vznika iz ravnovesja v nas samih. Ljubezen je sestavljena iz dveh delov; podpore in izziva. Oboje se dogaja hkrati. In ker ste vseskozi v božanskem ravnovesju je vedno v vašem življenju kdo, ki vas pomanjšuje in hkrati nekdo, ki vas poveličuje. In tukaj nismo zato, da bi imeli prav, da bi sodili, tukaj smo zato, da izkušamo ljubezen. Vsakič, ko se zanihate v pozitivno ali negativno čustvo, razsipate svetlobo in svoj energijski potencial kajti greste v sojenje in razsojanje. In ko svojo percepcijo vrnete v ravnovesje, greste v ljubezen in izkušate svetlobo. Takrat se zaveste stvari takih kot so in ste prisotni tukaj in zdaj. Ko sta radost in žalost v ravnovesju, bolečina in užitek, pozitivno in negativno, ko so polarnosti sintetizirane, postanejo ljubezen.

Na svetu nismo, da bi živeli kot enostranska bitja, objeti moramo oba dela sebe. Tukaj smo kot ljubezen, ki objema oba pola. In to počnemo nenehno, nikoli ni konca. Ko zaključimo z eno lekcijo se začne naslednja. Vedno znova in znova. Karkoli naredimo, dobro ali slabo, pozitivno ali negativno, nam to služi, saj nas uči o ljubezni. In ko si dovolimo biti človeški in objamemo svojo človeškost, se približamo božanskemu.

Namaste
Taja

Intuicija

Včasih sem vodila delavnice na temo prebujanja intuicije, kasneje sem ugotovila, da smo ljudje že intuitivni kolikor se največ da. In to kar si večina ljudi, ki pride na seminar predstavlja pod prebujanje intuicije v resnici pomeni, da poskušajo intuicijo prepričati, jo zdresirati, da bi jim sporočala le tisto, kar želijo videti, slišati, čutiti in vedeti. Želijo se naučiti procesa, poti v razsvetljenje, ki ima v sebi samo in zgolj dobre novice.

Narava človeka je, da hoče samo dobre novice v zvezi s sabo, slabe stvari naj se raje dogajajo drugim. V resnici večina noče, a bi katerikoli del njihovega notranjega sveta vključeval stvari, ki bi utegnile biti neudobne. Želijo si garancijo. Garancijo, da če bodo karkoli spremenili v sebi, da bo njihov svet ostal tak kot je, Še bolje, da bi kdo imel čarobno palčko s katero bi zamahnil in bi vse, kar jih teži izginilo. Blaženo udobje. In to garancijo po mnenju mnogih prinaša jasna intuicija. Kajti če si res intuitiven, se lahko izogneš zapuščenosti, osamljenosti, nesreči in težavam. Je res?

No, ni res. V resnici smo vsi maksimalno intuitivni. V resnici je to najbolj naraven občutek, ki nam pomaga preživeti. In v resnici se sabotiramo kolikor se le da, da tega čuta v sebi ne uporabljamo, ker nočemo videti, slišati, čutiti in vedeti resnice. V resnici se večina ljudi zapre vase, če samo zaslutijo, da se približuje ena tistih izjav, ki bi utegnila usodno vplivati na SPREMEMBO njihovega sveta, vsakodnevne rutine in navad. In zato večina raje uporablja mučenika in žrtev, da se smilijo predvsem sebi in tarnajo nad tem, kako si ne znajo pomagati. V resnici vsi vemo, kaj moramo narediti, samo da po večini nočemo.

Če bi si dovolili, da bi s svetlobno hitrostjo v tem trenutku videli svoj svet skozi arhetipski pogled in simboliko, kar smo vsi v tem trenutku maksimalno sposobni, je razlika med nami v tem, koliko tega bi si dovolili sprejeti za svoje in koliko bi si dovolili, da se to v resnici udejanji. Kar si večina želi je varna pot za sprejetje svojih intuitivnih sposobnosti, da bi ji lahko prisluhnili brez da bi jih to travmatiziralo. Resnica je, da lahko spremenimo svet v trenutku. Resnica je tudi, da večina na to ni pripravljena.

Pogosto govorim o tem, da če želimo, da se nam uresničijo naše želje je vse, kar moramo storiti to, da si dovolimo, da se zgodi. Tako se dogajajo čudeži. Ključno vprašanje pa je, ali lahko v tem trenutku sprejmemo to, kar manifestiramo? In kako bi to, če bi res imeli nov avto, novo službo, novega partnerja, v resnici spremenilo naše življenje? In zato večina v resnici ne živi, temveč životari. Bolj jih je strah življenja v svojem polnem potencialu, kot smrti.

In danes smo v arhetipu smrti. Simbolično je umrla zavest, saj je podzavest(luna) preplavila in zajela zavest (sonce). In arhetip smrti pravi; Smrt je bistven in pomemben del cikla narave, da bi se lahko začela nova rast in razvoj. Očisti področja življenja, da staro ne vpliva na novo. Novo življenje se dobesedno hrani s smrtjo. In angel smrti nas uči kako živeti v sedanjem trenutku tukaj in zdaj.

Torej:
“Get busy living or get busy dying.”

Kakšna je vaša izbira?

DIVINE.SI

Sleepless in Seattle

Neverjetno kako so včasih naslovi filmov in pesmi primerni za opis tega kar se ti dogaja v življenju.

Sedim v Seattlu in opazujem jutro, kako se rojeva izza sivine oblakov, ki prekrivajo nebo. Manifestiram sonce, saj gremo danes v mesto, da si ogledamo Space Needlo, ki je tako znana iz filma, ki sem ga postavila za naslovno temo.

Zaključila sem enega najbolj zanimivih in transformativnih seminarjev s Tomom Kenyonom. Izjemen človek je in neskoncno zabaven. Njegova preprostost je skoraj nedoumljiva glede na vpliv njegovega dela in raziskav na svet znanosti in medicine. V 80-tih letih je v medicinskih krogih veljalo prepričanje, da zvok ne vpliva na biologijo cloveka in on je to s svojimi raziskavami ovrgel in spremenil skozi zdruzenje ABR (acoustic brain research).

Zvok ima neverjeten vpliv na celice, na neurone, na naso inteligenco, sposobnost pomnenja. Zvok skupaj z gibanjem ustvarja nove povezave v mozganih kar nas naredi bolj inteligentne, notranje povezane, saj se skozi zvok povezujeta obe polovici nasih mozganov. Zvok je portal stvarjenja.

Tom ima izjemen talent za podajanje medicinskih informacij na zabaven način in povezovanje medicinskih faktov z duhovnostjo, ki ji pravi woo-woo dežela. Nobenih ‘new age’ predvidevanj, vse je podprto z znanostjo.

Seminar je bil izjemna izkusnja, transformativna. In sposobnost zvoka, da te ponese v druge dimenzije casa in prostora neverjetna. Stala sem v Tibetu z menihi in pela, se potopila v globino egipčanskih piramid in pela, v rokah držala ves kozmos in pela, pela pesem ljubezni, negovanja, strasti in globokega občutka doma.

Ze odkar sem v Egiptu v templju v Dendari odprla usta in zapela vem, da je to del moje poti. Sedaj vem o zvoku in njegovem vplivu na nas se več in to bo del mojega repertoarja v delu z ljudmi.

Life sings to the DIVINE and DIVINE sings the song of Creation to Life.

P.S: In ura je 7.30, sonce se kaže skozi oblake. Sonce bo :)