Ljubim Sebe

Samo bodi … Kako to narediš?

V času v katerem živimo na Zemlji v tem trenutku je izjemno pomembno dojeti, da moramo v novi energiji, ki je prisotna samo Biti, namesto da poskušamo Delovati.

Ujeti smo v stare mehanizme delovanja in tako ljudje radi rečejo: “Ja saj vem, magnetiziranje iz srca in izžarevanje tega kar sem je bistveno”, v naslednjem stavku pa vprašajo: “In kako to narediš?”

NE narediš, to SI!

Sama sem se dobri dve leti, pravzaprav bo tri leta, od 2009 mojstrila v tem, kako samo Biti. Ko sem vedela kaj bi mogla, pa sem vseeno poskušala delovati in delati in narediti.

Naučila sem se kako pomembne so dnevne prakse zato, da samo si, kajti pomagajo ti preseči stare navade in rutine. In verjemi mi, te so zelo trdovratne, saj so posledica dolgoletnega udomačevanja v točno določeno delovanje.

Danes samo to, da veš, ne zadostuje, to moraš tudi dati v prakso, to živeti in to Biti. In te prakse želim deliti s tabo, kajti v novi energiji, ki se zliva na planet je nujno potrebno, da dojamemo razliko med Delovanjem in Biti.

Kajti ljudje smo tukaj zato, da stvari IZKUSIMO in ne samo mislimo ali razmišljamo o tem.

Ključ je v premiku iz glave v srce, kar pa že itak vsi vemo. Vprašanje je samo kako to narediti … in spet sem pri istem ne narediš, to si in za to ni tehnike, so pa dnevne prakse.

Že v junijskem članku tukaj… sem razložila razliko med delom na sebi in negovanjem in vedno bolj vidim, kako bo to v novembru in sploh zaključevanju leta ključno za naše novoletne manifestacije.

Z možem sva imela hud pogovor na to temo in povezavo z borilnimi veščinami. Razložil mi je celoten koncept in jaz sem rekla; “Ja, to je to”.
Super, zdaj pa to prenesi še v svoje življenje. In odgovor; Ja to je pa težje.
NI. Ista zgodba, ko dojameš princip kako energije funkcionirajo, to so univerzalni principi. In spet smo pri praksi. Kajti vse zunaj tebe služi tebi. Čisto vse. In če si ti zagrenjena in obupana in se ti vse zdi težko, ti energije služijo v tem, da se ti točno to tudi dogaja, da je to tvoja izkušnja.

Če hočeš spremeniti svet, moraš samo spremeniti svojo izbiro v sebi. In ne le enkrat, to izbiro moraš ponavljati vedno znova in znova in znova in znova. Ne zadošča enkrat. In tukaj pridejo v ospredje dnevne prakse, ker ti pomagajo narediti točno to, da vedno znova izbiraš to, kar si želiš, da je tvoja izkušnja.

In NE, ni težko, je pa vmes cela kopica izgovorov. Kajti najlažje od vsega je ostati kjer si, tudi, če ti to ni všeč. In to je smisel rutine, drži te v udobju znanega, pa tudi če ti to ni najbolj všeč. Ampak je pa zanano in je udobno in to pri ljudeh odtehta bolj kot zadovoljstvo in izpolnjenost, če je potrebno nekaj spremeniti.

Resnični izziv tega časa je v tem, da se velika večina ljudi osredotoča na to kar NE deluje, na to kar BOLI, na to kar jih je STRAH. In zato si kar naprej ustvarjajo situacije v katerih se samo potrjujejo te njihove izbire.

In, ko ti poskušaš delovati, da bi svet prepričala v nasprotno je spodaj še vedno frekvenca tega kar te boli, kaj ne deluje in strahovi, ki izbirajo kakšne bodo tvoje vsakodnevne situacije.

Na kratko povzamem kje smo trenutno; v delovanju, ko si zastavljamo cilje, ki jih hočemo doseči in predvsem smo osredotočene na rezultate. Pa po možnosti bi se vse moralo zgoditi čim hitreje.
Premikamo pa se v bivanje, kjer se uglasiš na to kar želiš in to pritegneš k sebi.

Želim ti, da si ne glede na zunanje okoliščine s seboj nežna. Narava nas uči pomembne lekcije. Lahko se smilimo same sebi, krivimo nekoga zunaj sebe in je vse težko. Lahko pa se precej bolj milostno premikamo skozi celotno dogajanje na Zemlji. In izbira je tvoja, samo tvoja. Vse energije zunaj tebe samo podpirajo tvojo izbiro. Vedno se spomni na to resnico!

Namarie
Taja Albolena

Konec sveta ali?

Zabava me, ko berem številne neumnosti, ki v zadnjem času krožijo po spletu in preko pošte. Hkrati pa se sprašujem koliko ljudi je ohranilo zdravo pamet in notranjo razsodnost, da vedo, kaj je resnica in kaj so blodnje prestrašenega Ega?

Glede na to, da že nekaj časa svet vodijo psihopati, ki so otopeli v svojem svetu in ne čutijo empatije, sočutja ali ljubezni se upravičeno lahko sprašujemo kam gre ta svet. Če nekdo odkrito dvomi v sposobnost ljudi, da bodo našli izhod iz svojih notranjih kriz, ki se odslikavajo v krizi, ki jo izkušamo zunaj nas, potem se res lahko vprašamo komu sledimo in komu dovolimo, da upravlja z našim svetom.
Glede na možnosti in število informacij, ki so na voljo, me vedno znova preseneča, kako omejeno gledamo na svet, na prihodnost in na vse kar kreiramo.
In v zadnjem času je kreacija resnično ekspresna.

Sami izbiramo realnosti, ki jih kreiramo zase in hkrati s svojimi izbirami pripomoremo h kolektivni naravnanosti. In ko takole gledam kaj je po televiziji, kaj se bere, s čim se obdajamo se upravičeno sprašujem kako to, da smo sploh še med živimi. Napovedi so zelo črnoglede.

Razsodnost je trenutno tista veščina, ki jo je nujno razviti, če želimo preživeti vse kar se dogaja na energijskih ravneh. Toliko možnosti in izbir je na voljo, da velika večina skače iz ene realnosti v drugo in se ne morejo odločiti, katera je njihova in kje ostati. Še vedno je nesporno dejstvo, da se krepi tisto, čemur dajemo svojo pozornost, čemur namenjamo svoje misli in kamor teče naša energija. To je zakon privlačnosti.

In res je, da je ohranjanje pozitivne naravnanosti v obliki vsakodnevne prakse, dobrih navad, ki te krepijo in podpirajo nekaj, kar je za mnoge izziv. Pa vendar ni nemogoče in vsak od nas ima izbiro kaj naredi s svojim življenjem.

Ne, ne bo konec sveta, vsaj ne v kataklizmičnem smislu, kot si mnogi predstavljajo. 21.12.12 bo Zemlja še vedno stala kjer je, ne bo je razneslo, le da se že dogaja izjemna poravnava, ki smo ji bili priča pred 26.000 leti, ko se centralno sonce poravna z našim soncem in pride do edinstvene povezave na nivoju zmajevih energij, aksiatonalnih silnic Vesolja, ki omogočijo nalaganje informacij iz samega Vira. To lahko prinese s seboj osvoboditev ali pogubo, odvisno od vaše percepcije, od vašega pogleda na svet.

Znana je zgodba dveh zapornikov, ki skozi rešetke gledata na dvorišče. Eden vidi zvezde in drugi blato na tleh dvorišča. Ta pogled ostane tudi po tem, ko prideta ven iz celice in ta pogled je tisto, kar moramo spremeniti v sebi in to lahko naredi le vsak posameznik zase.

Dolgo časa sem se v svojem življenju ukvarjala s težavami in svojim notranjim “drekom” dokler nisem dojela, da bolj ko kidam, več ga je. Dojela sem, da bi bilo zelo modro stopiti ven iz dreka in se usmeriti na cvetje, ki je zraslo, ko sem tako obilno gnojila svojo notranjo zemljo. In sem se raje usmerila na cvetje, na to v čemer resnično uživam in kaj me izpolnjuje v življenju. Notranja preusmeritev na drugo časovno vzporednico, na notranjo časovno dimenzijo je v celoti spremenila moj pogled na moje življenje.

In ko poslušam o vesoljcih, teorijah zarote in vsemu česar bi se morali bati se včasih vprašam; Kako jim to služi?
Kako ti služi, da se ukvarjaš z nečim, česar ne moreš dokazati, kar je neoprijemljivo in kar v tebi vzbuja … karkoli že prinese na površje, razen s tem namenom, da se soočiš s svojimi notranjimi občutki in nato nadaljuješ s svojim življenjem.

Veliko stvari imamo ljudje okoli sebe, ki se nam zdijo pomembne in s katerimi se ukvarjamo. In na koncu koncev pozabimo živeti, pozabimo uživati v življenju, ki ga ustvarjamo in se ukvarjamo s celim kupom stvari, ki so kot krama v vašem domu, le preusmerjajo vašo pozornost stran od vas.

Če vas zanima, kaj je resnično pomembno za vas si predstavljajte, da imate samo še en mesec življenja. Kaj bi bilo pomembno v vašem življenju? Kako bi preživeli svoje dneve? Kaj bi ohranili v svojem življenju in kaj bi odpadlo?

Kriza, ki je le “preobrazba” skozi katero moramo iti vsi mi, je točno to. Šla bo tako daleč v vašem življenju, dokler ne boste opustili vse na kar ste navezani, dokler ne bo vse, kar je nepomembno odšlo, samo zato, da bi nadomestilo to, kar je resnično vredno za vas. In krizo ustvarjajo smrti, odpuščanja, izgube, kajti le takrat imamo to priložnost, da spustimo matrico, ki jo držimo, se je oklepamo, takrat se sesuje, razpade, enostavno vse izgine. In kaj naredimo z vso osvobojeno energijo je izbira vsakega posameznika. Kam se usmerimo po tem, ko nam razpade življenje je naša izbira. Lahko v krizo, lahko v zgodbe, lahko v medije, lahko v strah, lahko v izgubo, vendar je precej bolj modro, če zberemo svojo energijo in se usmerimo v to, kar si želimo in ne v to, česar se bojimo.

Razsodnost je tukaj ključnega pomena. Kako izberemo zase to, kar si želimo? V sebi moramo vedeti kaj si želimo. In to je včasih precej težje, kot to česar nas je strah.

Družba nas je naučila in skozi udomačevanje smo si potrjevali to, kaj hočejo od nas drugi. In tako enostavno pozabimo, kaj si zase resnično želimo mi sami. Osebno sem rabila tri močne pretrese v svojem življenju, da sem dojela lekcijo in se končno obrnila vase. Najtežja stvar v moji izkušnji je bilo to, da neham delati usluge drugim in da končno enkrat naredim nekaj zase. Lažje reči kot narediti, vendar smo vsi mi pred to isto odločitvijo. Kaj je tisto, kar si tvoje srce resnično želi? Kaj so tvoje srčne želje?

Kajti tvoje srčne želje so tvoja realnost, to je tisto, kamor se moraš usmeriti, to je tisto, kar podpira tvoja duša in to je tisto, kar bo potencirala energija iz centralnega sonca s katero se usklajujemo. Časa nimamo več veliko. Zato je skrajen čas, da se nehate ukvarjati z zunanjim svetom in najdete svojo srečo, svoje zadovoljstvo … v sebi. Kajti le tako boste lahko prispevali k splošnemu dobremu, le tako boste kreirali Zlato Dobo, Novo Zemljo. Služenje drugim se začne s tem, ko odkriješ kdo si in kaj si želiš, kaj so tvoji potenciali, v čem resnično uživaš in da to deliš s svetom. Služenje nima veze z žrtvovanjem in mučeništvom, to so napačne informacije.

21.9.2012 jesensko enakonočje je tisti ključ, ki nas vodi po aksiatonalnih linijah vzporednih realnosti tja, kamor izbiramo. Bodite modri v svojih izbirah, kajti kreirate svoje življenje. Kaj izbirate zase? Ljubezen ali strah? To je vaša izbira! Energija enakonočja je še vedno močno prisotna, kajti na nivoju duše nam je odprla mogočne notranje vpoglede in vrata v novo realnst duha.

Čas je, da začnete uživati v svojem življenju. Brez če bi in ko bom. Uživati s tem kar imate, tukaj kjer ste, je ključ do Zlate Dobe. V tem trenutku, tukaj in zdaj. In to je umetnost. Umetnost zadovoljstva. Umetnost izpolnjenosti. Umetnost življenja. Da narediš največ kar lahko s tem kar imaš. Brez izgovorov, da nimaš… in da boš, ko boš imel …

Živi tukaj. Živi zdaj. Bodi zadovoljen. In izpolnjen. Kjer si, s tem kar imaš. To je umetnost.

Uživaj na polno!

Namarie
Taja

Kaj izbiraš zase?

Se vam ne zdi, da bi bil počasi že čas, da se nehamo ukvarjati s strahovi, s tem česar nimamo in namesto tega svojo pozornost raje usmerimo na to, kar imamo?
Ljudje veliko preveč stvari jemljemo za samoumevne, pa to niso. To, da imamo dom, avto, družino, otroke, partnerja niso samo po sebi umevne stvari. To so blagoslovi. In čas je, da pogledamo, kje se nahajamo, namesto da se skozi ukvarjamo s tem kje nismo.

Ugotovila sem, da je kriza prišla kot rešiteljica, kajti to kar je njeno osrednje učenje je, da začnemo ceniti to, kar imamo. In dokler ne bomo dojeli tega sporočila, bo vsak dan slabše. Kaj ti to čemur dajemo svojo energijo raste.
In močno upam, da bodo ljudje kmalu dojeli, da je kriza učiteljica in da moramo vzeti njeno lekcijo. Da ne gre za varčevanje in za to, da zategujemo pasove in si vedno manj privoščimo, da se omejujemo in smo vedno bolj nejevoljni. Pomembno je, da dojamemo, da gre za preobrazbo in ta preobrazba od nas zahteva odločitev, kaj podpiramo, kaj izbiramo v svojem življenju. Čemu namenjamo svojo pozornost manjku ali obilju?

Vikend sem preživela v družbi meni dragih ljudi in vendar sem vedno znova ugotavljala, kako močno smo ujeti v stare spone kritiziranja, obtoževanja, prelaganja krivde na druge, češ oni so krivi.

Trenutna klima v državi je zelo prestrašena. Se vam ne zdi, da bi bilo modro kaj narediti v zvezi s tem? Da začnemo pri sebi.
Namesto pritoževanja, jamranja in strahu kar bo, bi bil že čas, da se polno zavemo, da smo mi tisti, ki kreiramo. In da, če se osredotočamo na strah je to tisto, česar bomo imeli še več. In če lažete sami sebi in zanikate svoje strahove in mislite, da se osredotočate na pozitivne stvari, niste naredili tega, kar mislite, da ste naredili.

Kreiramo s svojimi občutki in ne s svojimi mislimi. Če vas je strah, je to tista vibracija, ki prevladuje. In ne mi govoriti kaj nimate in kako slabo vam gre, kajti vsi poznamo, tudi sama sem bila tam.

In vendar vem, da imamo izbiro kam vsak dan usmerimo svojo življenjsko energijo. Vsak dan namreč dobimo 100% življenjske energije, paket, s katero razpolagamo in jo prerazporejamo čez dan. In energija sledi vaši pozornosti. Če je vaša pozornost usmerjena na probleme in na to česa nimate, verjemite mi iz prve roke vam povem, da boste točno tega imeli še več. In če se osredotočate na pomanjkanje in to, da ni, bo to raslo in bo tega še več. Sem naredila daljši eksperiment na to temo in vem, da je kreacija stvar frekvenčnega ujemanja. To kar daješ iz sebe, dobiš nazaj. Frekvenca, ki jo izžarevaš pritegne k tebi ujemajočo frekvenco. In ta frekvenca so vaši občutki, ne misli. Če se počutite žalostni, prestrašeni, besni, je to tista frekvenca, ki deluje. In če čutite zadovoljstvo, izpolnjenost in radost ob tem kjerkoli že ste, je to tisto, česar je vedno več v vašem življenju.

Frekvenca, ki jo dajete iz sebe je izbira. To je vaša odgovornost.
Vi kreirate svoj svet. In vsak soustvarja svet v katerem živimo. Nihče tega ne more narediti namesto nas. Mi smo tisti, ki bomo ali rešili ali zavozili ta svet. Vprašanje je samo, kaj izbirate v svojem življenju.

In ja, seveda ni enostavno. To niso afirmacije, ki si jih ponavljate in upate, da bo delovalo. Gre za vsakodnevno izbiro, gre za disciplino tega, da ne glede na to kaj se ti dogaja vedno znova izbiraš zadovoljstvo in izpolnjenost. In ko si soočen z izzivi, da se soočiš z njimi in si jih ne zanikaš, češ saj meni gre pa tako super. Ne, trenutno sem žalosten, zakaj že? Gre za to, da se soočiš s stvarmi, ki so trenutno prisotne, pa tudi da jih presežeš, namesto, da se z njimi boriš ali jih zanikaš v sebi. Tudi to, da se zatakneš v njih ni najboljša izbira.

Čas je, da se zavemo, da imamo vedno izbiro. In na nas je. da vedno znova izbiramo tisto frekvenco, ki jo pač izbiramo.

Jaz vedno znova izbiram ljubezen in izpolnjenost, zadovoljstvo in polnost življenja. In ko me življenje zabriše ob tla se zjočem, si obrišem kolena, se ponovno postavim na noge in se spomnim, kaj sem izbrala. Ja, izbiram vsak dan. In tako iz trenutka v trenutek, 24/7. Gre za prakso, gre za novo navado.

In kaj izbiraš ti zase?

Namarie
Taja

Samo bodi!

Univerzum nam vedno daje usmeritve. Vedno smo vodene, če smo se voljni predati toku življenja in spustiti kontrolo.

Včasih me preseneti, ko gledam pri sebi, kako s pomočjo kontrole vzpostavljam občutek varnosti in stabilnosti, vsaj mislim tako, pa se hitro ujamem. Največji paradoks življenja je nedvomno v tem, da te kontrola vedno vodi v kaos. In da pregled nad svojim življenjem dobiš takrat, ko se uspeš prepustiti toku življenja. Bolj ko se uspeš prepustiti in samo biti, bolj občutiš avtentično moč v svojem življenju.

Velika večina preveč nadzoruje svoje življenje in ljudi v njem in se zaradi tega zakrči, loči, oddalji in izgubi občutek zase. Zanikanje same sebe je ena izmed ključnih ranjenosti, ki nas ovirajo na naši poti Ljubezni. Zanikanje vodi v izdajo zaupanja, resnice in tega kar resnično čutimo s tem, ko pobegnemo stran od težav. Običajno stvari zanikamo tako, da se premaknemo v svojo glavo in najdemo cel kup argumentov, zakaj imamo prav. Um je prepoln izgovorov, sodb, razlogov in obtožb. Ko zanikamo svojo bolečino in boleča čustva v sebi, v resnici zanikamo ljubezen in resnico. Ločimo se od tega po čemer najbolj hrepenimo.

Zanikanje lahko pozdraviš le z ranljivostjo, s tem, da si dopustiš, da se odpreš, čutiš svoja boleča čustva, vse, kar je zakopano pod masko persone, ki pravi, saj je vse v redu. Popolno razkritje je ključ, da presežeš zanikanje in ob tem je ranljivost prva stvar, ki si jo moraš dopustiti.

Vedno znova me preseneti koliko svoje življenjske energije porabljamo za to, da stvari skrivamo sami pred seboj. Šokira me, ko vidim ljudi, ki komaj živijo, pa kljub temu niso pripravljeni popustiti prijema svojega nadzora in samo biti. Pogosto šele po tem, ko se prepustiš, ugotoviš, kako napeta si bila in kako močno si se trudila, da si obdražala iluzijo kontrole in nadzora v svojem življenju. Od tebe zahteva velik napor, da držiš iluzijo nedotaknjeno. Pravzaprav smo ujetniki svoje realnosti.

Ko v polnosti objameš, karkoli si skrivaš sama pred seboj, se začne resnično zdravljenje, kajti šele, ko si dovoliš, da v polnosti čutiš svojo bolečino, lahko izbereš med bolečino in zadovoljstvom. Prvi korak je vedno priznanje, ko pogledaš in stopiš direktno noter in samo si.

Ko si dovoliš čutiti to, kar je, se pokaže resnica in hkrati prepoznaš, da imaš izbiro in da lahko izbereš drugače, kot si vajena. In da si dopustiš, da si ranljiv in da čutiš, moraš biti ponižna v sebi. Težke situacije te vedno naredijo ponižne. Ponižne in ne ponižane kot radi zamešamo ta dva izraza. Ponižnost je pripravljenost sprejeti to kar je. Ko samo si. Si sprejemljiva, se prepustiš toku in dopustiš, da te življenje vodi. Sama rada rečem, da moraš vedeti, kako se usmerjeno prepuščati, da natančno veš kam greš in hkrati dopustiš Vesolju, da te vodi po najboljši možni poti do tja.
Ponižnost je zadnja stvar, kamor si želi razum.
Srce zna biti ponižno, kajti ve, da je ponižnost največja moč.

Ponižanost na drugi strani je povezana z zasramovanjem in sramom. Ko smo zasramovani, imamo občutek, da smo izločeni, da smo nezaželeni, da ne pripadamo in nismo vredni, da živimo ali obstajamo. Pri ponižanosti imaš občutek nemoči, ko misliš, da je s teboj nekaj hudo narobe. Ponižnost na drugi strani te ojača, te naredi močnejšo, saj ti razkrije avtentično moč tvoje duše.

Zanikanje je precej bolj del našega življenja kot si mislimo in pogosto je del našega kritika, našega sodnika, ko sami sebe v sebi zanikamo, da ne bi izpadle smešne, čudne, ko hočemo ustrezati in zato zanikamo same sebe in svoje talente in sposobnosti.

Soočenje s svojimi notranjimi ranami je ključno za to, da se lahko osvobodimo in samo smo. Vsi moramo to narediti pri sebi, da se osvobodimo in stopimo v svojo pristno, avtentično naravo.

Čas je, da se osvobodiš in polno zaživiš svoje življenje.
Sooči se s seboj in objemi celo sebe.

Samo bodi. Bodi ljubezen. Bodi življenje. Bodi svetloba.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Življenje je ljubezen v akciji

Življenje je ljubezen in ljubezen je življenje. Ljubezen je osnova realnosti v kateri živimo. In ker se v to realnost steka vedno več ljubezni, se ob tem vedno bolj razkriva vse kar ljubezen ni.
Ko ste v toku ljubezni, se razkriva vse tisto, kar je nesprejeto, s čimer se borite, kar obsojate, kajti ljubezen je vse kar je in če del življenja ne priznavamo kot del ljubezni, se nam to razkrije.

In upiranje ljubezni se kaže kot bolečine, bolezni, nelagodje, depresije, nezadovoljstvo, izčrpanost. Kajti ogromno življenjske energije, ki je namenjena regeneraciji telesa porabljate za notranji boj.
Nikoli nisem bila prepričana v učenja, ki pravijo, da lahko brez da se soočiš s stvarmi v življenju te stvari v sebi objameš in se pomiriš z njimi. Zdaj definitivno vem, da moraš objeti stvari v sebi, da se pomiriš z njimi. Sama to počnem skozi blagoslavljanje.

Ko pridem v stik z nekom ali nečim, kar je boleče, neprijetno, kar bi z največjim veseljem obsodila, se najprej ustavim.

Potem globoko vdihnem in izdihnem.
In nato blagoslovim to dušo, ki je izbrala, da namesto mene izkusi to kar izkuša, gre skozi bolečino in razočaranja zato, da bi ozavestila, kar je kot duša izbrala, da izmojstri, objame, se s tem pomiri.
Potem blagoslovim vse tiste, ki jih ta bolečina, to kar počne rani, žalosti, vpliva nanje na kakršen koli način.

In nato blagoslovim še sebe kot opazovalca te drame.
Blagoslavljanje mi pomaga, da vse kar se mi zdi preplavljujoče, ker na to ne morem vplivati ali pa spremeniti stvari enostavno predam božanskemu v sebi.

Nikoli nisem bila del religije, ker je to institucija, kot upornik pa sem v nenehnem boju s strukturami ega in vsemi ostalimi sistemi in strukturami. Arhetip upornika mi pomaga, da prepoznam kje je togost, rigidnost sistemov, kje sem ujeta vanje, da to prepoznam in presegam sama v sebi. Upornik ni nujno destruktiven, ko spoznaš njegovo senčno plat, ga lahko uporabiš v njegovi svetli plati in z njim soustvarjaš kot z zaveznikom.

Vendar pa so me učenja Yeshue preobražala in so še vedno v mojem srcu na posebnem mestu. Marija Magdalena je tista moja vzornica in učiteljica, ki me vedno znova poveže z resnico ljubezni in življenja, ki v meni deli z menoj vedenje o ljubezni in o življenju.

Iz ljubezni je ustvarjeno vse. In ljubezen dobesedno ukazuje materiji. Ko sem imela zadnji vikend seminar o notranji Biti sem dojela, resnično sem dojela, kako je iskanje izpolnjenosti v zunanjem svetu jalovo početje.

Ko sem danes sedela s prijateljico, mi je razlagala, kako v sebi čuti praznino za katero ve, da je ne more napolniti nobena zunanja stvar. Ta meni draga ženska nikoli ni poslušala mojih predavanj ali brala duhovnih knjig in vendar čuti, se zaveda resnice, ki pravi, da izpolnjenosti ne moreš najti v zunanjih stvareh.

Ljubezen ti je dana, ne moreš je najti. Ni ti je treba zaslužiti. Ne moreš je najti v zunanjih stvareh, v dosežkih, titulah, materijalnih stvareh. Zunanja motivacija, pehanje za dosežki ubije človekovo sposobnost da prepozna in spoštuje svoj resnični namen. Ljubezen do namena je ljubezen notranje izpolnjenosti, ko prepoznaš kdo v resnici si in da ni ničesar, kar bi preseglo veličastnost tvoje Biti. Tvoj življenjski namen je življenje samo, je sama ljubezen, si ti.

Čas je, da ugledaš moč ljubezni v procesu življenja.
Ljubezen razkriva kdo si, ti pokaže tvojo veličastnost.
In ljubezen do sebe presega zunanja dejanja s pomočjo katerih si poskušamo kupiti ljubezen zunaj sebe. Ljubezen do sebe je notranji ocean, je vseprisotnost, je veličastnost, je vsevednost.

Vsaka izbira, ki jo opraviš na poti podpira življenje, ljubezen in resnico ali pa jo zanika. Jaz še vedno pravim ali resnica ali posledice, to je naša izbira. Svobodna volja je pravica da si to kar si in da v vsaki situaciji izbiraš znotraj sebe odgovore, delaš izbire za katere 100% odgovarjaš, kajti odgovornost pomeni, da so vsi odgovori v tebi. Nič ni zunaj tebe vse je v tebi in iz tebe se širi v svet.

Vendar pa je to šele tretja stopnja v našem razvoju. Najprej se premikamo skozi fazo, ko se stvari dogajajo meni in sem jaz tisti ubogi jaz, skozi fazo odvisnosti od drugih, ko rabiš nekoga, ki je kriv. Potem pride prva mala smrt, ko se premakneš v zavedanje, da se stvari dogajajo od tebe v svet, da si ti tisti, ki si neodvisen in odločaš o tem, kakšno bo tvoje življenje, tukaj meniš, da si kreator svojega življenja in ti vplivaš na vse. In vendar si še vedno ti center svojega sveta. In ko se naredi naslednji premik in ta realnost umre je to prava druga smrt.

In potem dojameš, da ni poanta v jaz, meni, temveč v nas. Da je poanta v soustvarjanju in ko se premakneš v zavedanje, da vse teče skozi tebe in da kreiraš skozi sebe, iz sebe v svet se premakneš v služenje drugim in v služenje svetu. Vendar temu sledi še tretja smrt, ki ti vzame vse odvisnosti in te hkrati še bolj osvobodi, premakneš se v zavedanje, da je vse v meni in da jaz sem vse kar je.

Pot ljubezni nas vodi vedno globlje vase, v spoznavanje svojih globin, svoje resnice. Hodim po tej poti in sem brezmejno hvaležna za vse kar lahko delim naprej, kajti vse kar se mi je zgodilo v življenju in sem to presegla, je ostalo kot zgodba, kot izkušnja, ki jo lahko delim z drugimi in navdihujem druge, da naredijo svoje premike, da presežejo sami sebe. Kajti ko iz dogodka vzameš naboj, čustveni naboj sojenja, plusa ali minusa, ostane samo lekcija, samo učenje, samo izkušnja iz katere se lahko vsakdo, ki je pripravljen imeti ušesa da sliši in odpreti oči, da vidi nekaj nauči. Pravzaprav mu je izkušnja navdih, da se premakne ven iz svoje.

In zato vedno znova pravim Iz Ljubezni, z Ljubeznijo, za Ljubezen sem kar sem Ljubezen.

Namarie
Taja Albolena

Ranljivost je pomembna

Ranljivost je občutenje, ki je bistvenega pomena za odprtost in povezanost. Ko smo se v seminarju Premik iz delovanja v veličastnost Biti pogovarjali o tem, kako se odpreti in povezati sem dobila odgovor na eno izmed izjemno pomembnih vprašanj; kaj nam preprečuje odprtost. Kaj je tisto, kar povzroči, da se ženske zapremo in da se moški odmaknejo.

Odgovor je prišel v zanimivi obliki in sicer kaj so tiste rane, ki nam preprečujejo, da bi bili odprti in povezani.
Sram je eden tistih občutkov v katerega se ne potapljamo radi. Prevzaprav raje vidimo, da ga ne bi bilo. In vendar nas spremlja na zelo globokih notranjih nivojih in nam vsake toliko pokuka na plano. Edini način, da se z njim pomirimo je skozi direktno soočenje z njim.

Sram je v strokovni literaturi opredeljen kot stanje, v katerem ima posameznik občutek izpostavljenosti, ranljivosti in razvrednotenja sebe, s tem, ko je izpostavljen drugim. Posameznik, ki je pretirano nagnjen k doživljanju sramu, v sebi doživlja neprestan proces ocenjevanja, pri katerem v vse interakcije ocenjevane v skladu z zaznano stopnjo kritike, posmeha, presojanja ali neposrednega poniževanja. Sram je pravzaprav občutek, da nisi vreden povezanosti z drugimi ljudmi in je zato bistvenega pomena za našo odprtost in povezanost v življenju.

Za razliko od krivde, ki naj bi bila povezana le s konkretnimi dejanji posameznika in naj bi služila ponovnemu iskanju stika z osebami, ki so bile zaradi teh dejanj prizadete, je sram globalno občutje, katerega jedro niso dejanja, ampak oseba v celoti in njeno doživljanje sebe. Tudi kadar je vzrok za občutenje sramu napačno dejanje se v posameznikovem svetu ocenjevanje dejanja spremeni v globalno sodbo o sebi. Ta globalni negativni afekt je povezan z občutki, ko bi se oseba najraje pomanjšala, se skrila, bi izginila, z občutkom nemoči in nevrednosti.

Pet dimenzij v katerih se sram in krivda bistveno razlikujeta:

1.  Sram vodi v skrivanje, zanikanje in beg, medtem ko krivda vodi v izpovedi, kesanje, spravo in reparacijo
2.  Sram povzroči stisko, ki je usmerjena na osebo samo, medtem ko krivda povzroči empatično držo, usmerjeno na drugega
3.  Sram je za razliko od krivde tesno povezan z nekonstruktivnim izražanjem jeze in besa in nekonstruktivnim reagiranjem na jezo in bes ter pripisovanjem krivde drugim
4.  Dovzetnost za sram je v bistveno večji meri kot krivda povezana s celo vrsto psiholoških težav in motenj
5.  Občutljivost za sram je tesno povezana s tveganim, nezakonitim, antisocialnim in drugače neprilagojenim vedenjem, medtem, ko je občutljivost na krivdo tesno povezana s socialno zaželenim in prilagojenim vedenjem

Pri otrocih se sram začne razvijati pri 2 letu starosti, ko otrok zaznava stopnjo povezanosti, ki jo ima mati z njim. Izjemnega pomena je, da mati zna ohranjati povezanost z otrokom kljub stresu in vsemu, kar se ji dogaja, kajti če to povezavo prekine, bo otrok imel občutek, da je on kriv za prekinitev te povezave in bo naredil vse kar misli, da je potrebno, da bi ponovno pridobil pozornost in vzpostavil povezavo. Tukaj začnemo ljudje ugajati, ustrezati drugim, da bi bili sprejeti in ljubljeni, tukaj je igrišče, kjer se učimo.

Razlika je tudi pri spolu, kajti ženske sram doživljajo kot nekaj kar je povezano s tem da so nepopolne, nesposobne, moški pa ga doživljajo le v povezavi z eno stvarjo, šibkostjo.

Sram se pogosto izraža skozi nasilje, agresivnost, sumničavost, sovražnost, preobčutljivost in strokovnjaki opozarjajo, da so otroci vzgojeni v zasramovanju veliko bolj podvrženi nasilju in temu da so sami nasilni do drugih.

Sram je čustvo, ki se razvije v drugem letu življenja. Za dinamiko čustva sramu je bistvena prekinitev stika, kar se v medosebnih odnosih najočitneje kaže kot nezmožnost vzpostavitve oziroma hitra prekinitev očesnega stika. Čustva so nekakšen kompas za preživetje. To je pomembno zlasti v svetu medsebojnih odnosov, saj s čustvi izražamo, beremo in interpretiramo nebesedna znamenja oziroma dojemamo svet precej temeljiteje, kot zgolj preko besedno-razumskih kanalov. Stik z lastnimi čustvi je pravzaprav predpogoj za intuicijo.

Zato je ključnega pomena, da se soočite s svojimi ranami in presežete sami sebe.

Namarie.
Taja

Premik iz Delovanja v veličastnost tvoje Biti

Nahajamo se v izjemnem časovnem obdobju. Pred nami je mlaj in poletni solsticij, čas izjemnih potencialov, hkrati pa se na kozmičnem nebu zapirajo ena vrata in nam nudijo možnost da se odprejo čisto nova vrata. Jih boš odprla in stopila skoznje? Ali boš za dogajanje v svojem življenju krivila druge?

Paradigma žrtve v kateri je večina zahodnega sveta je osnovana na odzivanju na okoliščine, ko okoliščine, položaj ali naučeno krivimo za svojo situacijo in smo na avtopilotu. Tisti, ki imajo občutek, da so žrtve, ne sprejemajo odgovornosti za svoje izbire, imajo občutek, da nimajo nadzora nad seboj in ne upravljajo s svojim življenjem in usodo. Običajno za svoj položaj krivijo druge ljudi, okoliščine ali celo zvezde.Ti ljudje v življenju reagirajo na okoliščine in se počutijo nemočne.

Vendar nam v resnici nihče ne more narediti ničesar brez našega privoljenja. In dejstvo je, da same izbiremo, pa naj bo zavestno ali nezavedno, da nas naučeno in okoliščine nadzirajo. Tako smo pod vplivom fizičnega okolja in pogoso krivimo vreme ali planete in družbenega okolja, ko na nas vpliva obnašanje drugih ljudi v našem življenju. Svoje čustveno življenje gradimo na obnašanju drugih do nas ter dovoljujemo, da drugi nadzorujejo naše slabosti. Ko rečemo, da nismo odgovorne za izbire, iz sebe naredimo nemočno žrtev. V takem primeru se spravimo v negiben položaj v po možnosti negativni situaciji. Običajno se pritožujemo, sitnarimo in kritiziramo druge, vendar to naše obtoževanje le poudari slabosti tistih nad katerimi se pritožujemo. Tako izhlapi vsakršna možnost, da bi pozitivno vplivale na situacijo.

Edina možnost, če želim situacijo izboljšati je, da spremenim tisto, nad čimer imam pregled – sebe. Edina pot je pot vase in tako nehamo preoblikovati druge in se začnemo ukvarjati s svojimi lastnimi slabostmi. Vse je že v tebi, le najti moraš to v sebi in pogosto so tvoji največji zakladi dobro skriti pod kupom balasta v tvoji notranjosti. In tukaj je izjemno pomembno razumevanje refleksije, odsevov, ki ti jih kažejo drugi in kako to prepoznati v sebi. Ogledala drugih ljudi ti odslikavajo tvoje lastnosti in načine obnašanja, vprašanje je le, da to zmoreš uvideti.

Ko se le odzivaš na situacije in ne sprejemaš odgovornosti za izbire, živiš svoje življenje brez notranjega žara, navdiha in brez strategije, kako v svojem življenju živeti svoj polni kreativni potencial in svoj »klic«.

Pomembno je, da najdeš svoj glas in da znaš z drugimi deliti svoje sporočilo, kajti le tako boš v svojem življenju našla tisto, kar iščeš – izpolnjenost.

V življenju gremo skozi tri faze; v prvi opravljamo svoje delo, v drugi gradimo kariero in v tretji fazi se odzovemo na svoj »klic« in smo to kar smo.  Pomembno je, da prepoznaš kaj je tvoj klic in začneš živeti svoj življenjski namen.

Večina ljudi svoje življenje preživi brez da bi spoznali svojo usmeritev, svoj namen in svoj »klic«. Če ne poznaš svoje usmeritve, potem ne moreš biti svetilnik drugim. Najprej moraš vedeti kaj želiš v življenju, kaj te navdihuje, kaj je moj notranji klic? Kaj je tisto, kar me izpolnjuje? Izpolnitev ne pomeni, da ne delaš napak, vendar če jo že narediš, jo narediš z užitkom, ker veš kaj počneš v življenju in se iz svojih izkušenj učiš. Sprejmeš svoje omejitve in si hkrati priznaš svoje potenciale. Vse je v popolnem božanskem redu.

Spoznala sem, da je smisel človeškega življenja in želja vsakega posameznika biti ljubljen in biti cenjen. To si želimo vsi. In vendar sami sebi in svojim najbližjim ne damo te najbolj enostavne in osnovne stvari. Spoznala sem, da je moj namen služiti drugim v ljubezni, deliti sebe, voditi, biti svetloba. S tem ko sem svetloba, sem v svoji izvorni Biti, delam v skladu s Svetlobo in imam vedno več svetlobe v svojem življenju.

V vesolju sta le dve čustvi ljubezen in strah, vsa ostala čustva izhajajo iz teh dveh. In vendar so strahovi izjemno mogočna sila, ki nam preprečuje, da bi kreirali in ustvarjali. In ko se ji pridruži še občutek krivde iz naše preteklosti, sta popoln par za večino izgovorov, da se v življenjih ne premaknemo naprej in ne sledimo svojemu klicu. Strah ima namreč to moč, da prepreči resonanco med Zemljo, srcem, možgani in celicami. In strah ima mnogo mask. In vendar je eden naših najmočnejših zaveznikov, saj nam zelo nazorno pokaže, kjer smo nepovezani, kdaj pademo iz Toka in sabotiramo sami sebe.

V svoji Biti imamo ljudje željo po napredku, po rasti in razvoju. Nihče ne vstane zjutraj v želji, da bi nazadoval in stagniral. Vsi se trudimo, vsak po svojih močeh, da se premikamo naprej in naprej. Pogosto ogromne količine energije porabimo za motivacijo, ki vedno prihaja od zunaj. Vedno ko se motiviramo, si obljubimo nekaj od zunaj, za nagrado, če bomo to naredili, ker to MORAMO narediti. Vedno znova in znova poslušam s strani ljudi kaj morajo, je treba, kaj hočejo. Tako malo jih govori o tem kaj si želijo, kaj obožujejo, ljubijo in to tudi počnejo v življenju vsak dan. In pozabili smo kaj ZMOREMO narediti.

Spremeniti moramo svoj pogled na stvari in začeti s spremembo, ki jo želimo videti v zunanjem svetu, najprej v sebi. Spremeniti moramo svoj notranji pogled, da bi lahko uživali v spremembi v svetu.

Bodi ta Sprememba, preobrazi sebe in kreiraj od znotraj navzven :)

Namarie
Taja Albolena

Rojstvo novega

Nekje sem izjavila, da sem končno polnoletna :) tudi v svoji duhovni rasti. Lahko bi rekli, da sem v svojem 18-letnem iskanju sama sebe bližje polnoletnosti in spoznavam, da je bistvo življenja v čudoviti celovitosti.

In kot se ob polnoletnosti spodobi se je rodilo nekaj čisto mojega. Po dolgoletnem iskanju zunaj sebe in nato še bolj zagrizenem iskanju znotraj sebe sem dojela, da je bistvo življenja uravnovešenost in izpolnjenost.
Vsak človek ima v sebi dva pola, kot magnet, pozitivnega in negativnega. Večina nas išče pozitivni pol in bi najraje odžagali negativni pol. In vendar vsak od njiju igra svojo vlogo v tej igri, ki jo imenujemo življenje. V vesolju vlada čudovito ravnovesje med nasprotujočimi si poli. In tako moramo objeti obe polarnosti, z obema polovicama, ki tvorita celoto.

Dejstvo je, da nas življenje, ko se prevzamemo potisne navzdol in nam pristriže perutke in nam takrat, ko smo na dnu pošlje oporo. Intuicija v nas si vseskozi prizadeva, da bi se prebudili in si dopustili, da v sebi spoznamo božansko brezhibnost in uravnovešenost.

Kot je pred 2000 leti izjavil Jezus, je najtežja stvar od vseh, ki jih ljudje počnemo ta, da mislimo misli angelov in da delamo, kot delajo angeli. Konec koncev smo angeli.

In brezhibni smo taki kot smo, že zdaj. Smo uravnotežena celota polarnih nasprotij in okolica je le odsev nas samih. To, da je svet, ki nas obkroža le naša refleksija že vemo, hkrati pa si pogosto ne dopustimo, da bi prepoznali, kar vidimo. Vseskozi smo v priprošnjah in življenje je le odsev odgovorov na naše priprošnje s strani Boga.

Skozi vzpone in padce me je življenje naučilo ravnovesja, da vedno uravnovešam stvari sproti. In to je tisto, kar se rojeva skozi popolnoma moje pristope, vedenja in izkušnje. Že v maju bosta na voljo dve od treh notranjih popotovanj v Božansko Bitje, kar vsak od nas je. Prvo popotovanje se bo začelo s srečanjem z notranjim genijem.

Do konca aprila pa je na voljo 5 različnih tretmajev v “svetlobnih komorah” za
1. celično regeneracijo,
2. sprostitev in znižanje stresa,
3. integracijo in notranjo povezanost vseh aspektov biti,
4. povezavo s svetlobnim telesom,
5. povezavo z notranjim soncem svoje duše.

Namaste

Taja

Živi svoje sanje

Ko se povežete s sabo v sebi izkusite to, kar je tako briljantno opisal Franz Kafka; Ni vam treba zapustiti sobe. Sedite za mizo in poslušajte. Ni vam treba poslušati, enostavno samo čakajte. V resnici sploh ni treba čakati, samo bodite mirni v svoji edinstvenosti. In svet se vam bo svobodno ponudil brez mask. Nima druge izbire. V ekstazi se bo valjal pred vašimi nogami.

Kajti v sebi nosimo vero in zaupanje v božanskost vsake duše in lahko opazujemo kako božansko odgovarja na individualni klic vsake duše na planetu. In če se lahko utišate v sebi in se osrediščite v svojem notranjem centru, boste slišali glas svoje duše, ki vam bo razkrila življenje onkraj vaših najbolj divjih sanj.

Kar sem ugotovila na svojem notranjem popotovanju je pravzaprav to, da ne moremo manifestirati svojih sanj, kajti manifestiramo lahko samo nam znane stvari. Ko se povežemo z glasom svoje duše in si dopustimo, da živimo svoj notranji klic, se premikamo onkraj znanega,zato sta vera in zaupanje naša zelo pomembna zaveznika na tej poti.

Življenje je resnično izjemen ples med notranjim in zunanjim, gre za popotovanje, ki si ga naša duša želi in ki ga pravzaprav potrebujemo. Kajti zunanje izkušnje potrebujemo, da se spomnimo, se učimo, da se razvijamo in rastemo. Vendar je za rast v zunanjem svetu nujna opora v notranjem svetu, drugače boste končali globoko razočarani in prazni. In če se osredotočite samo na notranji svet, razen, če ste izbrali življenje meniha ali nune ali ste svetnik, boste izkusili izoloranost, osamljenost in pomanjkanje.

Otrok Univerzuma ste, otrok ene pesmi, popolne povezanosti z vsem kar je. In da resnično lahko izkusite življenje polnega zadovoljstva, izpolnjenosti, radosti in hvaležnosti morate sprejeti dejstvo, da ste del večje igre. Igre v kateri če zmagaš ti, zmagam tudi jaz in če zmagam jaz, zmagaš tudi ti. In če izgubiš, izgubim tudi jaz in če izgubim jaz, izgubiš tudi ti. V tej igri vzajemnosti, popolne povezanosti, odprtosti in pretoka so stave izjemno visoke in zmagovalci so redki, kajti za to, da lahko igrate to igro življenja, morate poznati pravila te igre.

Pravila igre in kako igrati to igro življenja je tema srečanja Ženska v svoji polni moči živi svoje sanje. Vabljeni!

Namarie

Taja

Duhovno življenje

Ko sem pred časom prebrala sporočilo o tem koliko ljudi je potrebnih na Zemlji, da bi resnično naredili preskok v zavesti se mi je številka zdela majhna, vendar bitja duhovnega kraljestva pravijo, da nismo niti blizu temu, da bi jo dosegli. Zakaj? Da bi jo dosegli, mora vsak posameznik iz te “kvote” resnično živeti to o čemer veliko slišimo in beremo.

In ena od pasti duhovnega življenja, ki jo pogosto srečujem pri ljudeh je poskus ega, da uporabi duhovno življenje, da pobegnete pred bolečino realnosti, strtim srcem, težavami, vzorci udomačenosti, vzorci sovraštva, maščevanja in bojevanja, da bi ubežali ideji pekla.

Eden od komentarjev ene od udeleženk notranjega popotovanja je bil, da je pri meni vedno tsko intenzivno, da se je potrebno srečati s toliko notranjimi stvarmi in da je veliko lažje samo iti na crkljanje z angeli. In s tem se nedvomno strinjam. In ne glede na to kako ljubi so mi angeli sem v svojem dolgoletnem delu z njimi ugotovila, da so krasni sopotniki in zavezniki na moji poti, vendar niso tukaj zato, da bi svoje sranje predajala njim v razrešitev. Dokler nisem začela kidati sama, se ni kaj dosti spremenilo v mojem življenju. Odkar kidam sama in se soočam s svojim notranjim sranjem sama sem se premaknila veliko bolj kot sem kdajkoli načrtovala. Angeli so nam lahko v podporo in nas opogumljajo na naši poti in vendar moramo stvari, za katere smo se kot duše odločili, da jih bomo izkusili, izkusiti mi sami. Ko vidimo stvari, jih ozavestimo in prepoznamo vzorce delovanja, lahko zavestno izberemo druge načine delovanja. Mi smo kreatorji. Jaz in ti, mi vsi.

Mistiki govorijo o prehodu v mistično srce, kjer z besedami Jezusa nastaviš še drugo lice takrat, ko nekdo udari po tebi, brez da bi udaril nazaj. Ko sem se sama prvič zavestno odločila, da bom to naredila, sem imela hude notranje boje s tistim delom mene, ki je utemeljeval zakaj bi bilo pametno, če bi vrnila udarec, se pritožila, bila žrtev. Tisti, ki so že bili v tej vlogi vedo povedati, da ni lahko in da je prvič najtežje. In vendar šele ko smo pripravljeni polno izkusiti nemoč in grozljivost tega, da smo ljudje in česa vse smo sposobni, lahko v polnosti zaživimo življenje resnice.

In ja, resnica pogosto ni prijetna in ja, res, je, tudi boli. In vendar je bolečina v našem življenju potrebna sestavina, ki nam pokaže našo zmožnost sočutja. Eden od vitalnih in vendar pozabljenih čutov je tudi čut za življenje, ki nas pouči glede bolečine, kajti bolečina je vitalni del našega življenja. Skozi izkušanje bolečine in trpljenja se zavemo sočutja in vesti. Brez bolečine, ki jo izkusimo na fizičnem nivoju se težko soočimo z bolečino naše usode in se ne znamo omejiti, da bi dosegli to, kar smo si zastavili.

Veliko ljudi sanjari o prihodnosti v raju in o razsvetljenosti, ter o tem, kako bi ušli iz sedanjosti. Razmišljajo o življenju na drugih planetih, kako bomo vnebovzeti in vendar osvoboditev prihaja skozi popolno sprejemanje in pomiritev s točno tem, kje se trenutno nahajamo v svojih življenjih.
Pogosto ne dojamemo, da je v resnici ravno izkušanje pomanjkanja tisto, kar nam pokaže polarnost obilja, da sploh cenimo in da izberemo tisto, kar želimo izkušati. In da je sovraštvo tisto, ki nam pokaže na ljubezen, da jo lahko zavestno izberemo in živimo. Polarnosti so ključnega pomena za naš razvoj, rast in napredek.

Opazovanje vam bo v tem izjemnem času v katerega vstopamo pomagalo, da boste zaznali resnico in da boste našli sebe.
Čiči in čaki je včasih najbolj modra stvar, ki jo lahko narediš, še posebej takrat, ko bi želel brcati, gristi in se boriti. Še vedno imamo največ težav s tem, da se predamo in dopustimo, da smo. In še vedno ljudje predajo napačno razumejo kot vdajo in zapustitev samega sebe.

Opazujte se, opazujte svoje odzive in se pomirite s seboj. Ko bi radi udarili nazaj za trenutek pomislite na to, kako se vroč kostanj ponavadi predaja naprej in koliko ljudi lahko rani vaša nečimrnost in nepripravljenost prevzeti odgovornost za svoje življenje. Odločite se, da to v sebi preobrazite zase in za vse vpletene. Imate v sebi toliko sočutja, da to lahko naredite?

Namaste