Ljubim Sebe

couple-kissing-hd-wallpaper-free

Kako začiniti zakon?

Ogledala sem si film Kako začiniti zakon z Meryl Streep in Tommy Lee Jonesom v glavnih vlogah. Močno priporočam v ogled. Nasmejali se boste in če si boste dovolili tudi zjokali. Kar me je presunilo v globine Biti je kako lepo so prikazali to, kar doživljamo ženske in na drugi strani kar doživljajo moški, ki izgubijo stik z intimnostjo. Več o filmu …

Intimnost ni kar si mnogi predstavljamo, da je. Interpretiramo jo omejeno na spolnost, kot številne druge stvari na primer užitek in strast (vpišite besede v Google pa boste prepoznali o čem govorim). Intimnost je stik duše z dušo, je popolna povezanost, je predanost, zlitost dveh duš, ki vodi v ekstazo. Intimnost je pot v raj. In vendar jo moramo izbrati in negovati. Intimnost ni nekaj, kar pride, če intenzivno delamo na sebi. Intimnost ni stvar osebnosti in delovanja, je stvar Biti in Duše. Je stvar negovanja.

In da bi si lahko dopustili, da smo intimni, se moramo najprej soočiti z vsem, kar nas je ranilo v preteklosti, kajti če želimo intimnost, si moramo dovoliti popolno ranljivost, kjer pa seveda lahko tvegamo tudi ranjenost. Ranjeni smo lahko, če se še vedno borimo s svojimi starimi ranami v sebi, si jih skrivamo ali jih zanikamo in kot noj tiščimo glavo v pesek (ta prispodoba je postala zelo priljubljena v zadnjem času). Kajti če rane nismo sprejeli v sebi, s tem da jo začutimo in se premaknemo skoznjo, se bo vedno znova obudila v nas in zahtevala našo pozornost z bolečino, ki jo bo izzvala. Rane so namenjene temu, da nam sporočajo, kje se moramo sprejeti in objeti, kje smo zataknjeni v stategijah, ki nam ne služijo več. In rane so kot arhetipi, so del vsakega od nas.

Kay je zataknjena v zapuščenem otroku, ki vedno znova zapusti samo sebe, da bi ustregla drugim, dokler njeno nelagodje in bolečina ne dosežeta take stopnje, da je pripravljena zapustiti nekoga, ki ga ljubi, vendar z njim ne zna več vzpostaviti intimnega stika. Moj uvid v zgodbi je bil predvsem v tem, kako smo ženske voljne zapustiti samo sebe in se popolnoma ločimo od sebe, da bi ustregle drugim in koliko bolečine skrivamo v svojih telesih.
Naša telesa so templji in ti templji so prepolni bolečine. In zato vedno znova izbiramo, da zapuščamo svoja telesa in silimo ven v praznino, uhajamo iz telesa v meditaciji, v “sprostitvi”, hodimo na masaže, kjer ob prvi priliki pobegnemo iz telesa, namesto da bi bili prisotni z njim, v njemu. In tako počasi ustvarimo ločenost telesa in duha, ki ima za posledico, da se ne znamo dotakniti in v dotiku uživati.

Senzualnost je nekaj, kar imam v krvi, tako kot vse ženske sveta. Moja je in v njej neskončno uživam. Ko me poboža topla voda in poljubi nagajivi vetrič, ko mojo kožo poliže sončni žarek se prebuja nekaj neskončno večjega kot “seksualni občutek”. Prav grozljivo je, kako smo popredalčkali stvari na dobre in slabe in koliko lepih, mehkih, nežnih stvari je dobilo nalepko “slabo” v naših procesih udomačevanja v otroštvu. Skozi proces kaznovanja in nagrajevanja smo si vzeli toliko lepega, ker jih odrasli niso odobravali. In vsakič znova ko odkrijem kakšno stvar v svoji notranjosti me trga bolečina spoznanja koliko časa sem zamudila, ker sem verjela v popolne neumnosti, ker sem bila pač tako naučena … stvar vzgoje.

Ko sem začela zadnje notranje popotovanje Umetnost Ženstvenosti, si tudi v sanjah nisem predstavljala, kam me bodo vodili, zdaj pa sem hvaležna do sonca in nazaj, kajti vsa spoznanja, ki jih delim nas vse bogatijo in resnično prebujajo tisto čutnost ženske, intimnost, predanost in voljnost, da si kar si. In ko mi udeleženke prenašajo povratne informacije kako to vpliva na njihova življenja, me gane v dno duše. Kajti zavedam se, da živim svoje poslanstvo in vse znanje vseh življenj prevajam skozi svoj edinstveni Diamant, ki sije in žari za tiste, ki izberejo, da ga vidijo in delijo svoj sijaj z njim.

Vstopamo v izjemno intenzivno obdobje treh mrkov, ki se začne s prvim že v sredo 25.4.2013. Beseda mrk izhaja iz grščine in pomeni zapustiti, zanemariti, biti neuspešen ali popolna zguba. V primeru mrka eno nebesno telo zakrije drugega in v tem procesu umira staro in se rojeva novo. Na nebu se v tem času dogaja toliko retrogradnega gibanja, da bo prav zanimivo opazovati, kako se bomo v prihodnjih dneh soočali s svojimi zakritimi in skritimi deli in vsemi ranjenostmi, ki bodo silile na plano. In če vemo, da gre za polno luno in mrk v Škorpionu, ki je tudi znamenje, ki skriva največ stvari v svojih globinah, se lahko pripravite na čisto poslastico v teh treh dneh pred mrkom in potem v naslesnjih treh po njem, zanimiv pa bo celoten maj, kajti sledita mu še dva mrka. Čustva bodo na vrhuncu in če kdo misli, da ima v lupljenju notranjih plasti kakšno izbiro, je slaba novica, da ta izbira ni več na voljo. Zdaj smo noter vsi, hočeš ali nočeš, brez vprašanj. Če jo boste izkoristili in šli v tok z njo, bo izjemna odskočna deska v radost in ljubezen. Če se boste borili z njo, no, najmanj kar lahko rečem je, da bo neprijetno. Vas zanima več na to temo? Preberite si članek …

In ravno zato, ker verjamem, da lahko ljudem v tem intenzivnem času, v katerega vstopamo pomagam, da se lažje premikajo skozi obdobje polno izzivov, ki je pred nami, sem odprla še eno skupino za srečanja Objemi Sebe, kjer se srečamo s svojimi petimi arhetipskimi ranami, ki jih nosimo v sebi skozi pet spletnih srečanj.

Želim vam mirno popotovanje v teh razburljivih časih.

Namaste, Taja

 

PainPleasure_Nithyananda

Odpuščanje vs. Sprejemanje

O odpuščanje je bilo veliko napisanega in dolgo časa sem o odpuščanju strastno govorila tudi sama, dokler ni tako kot pri mnogih drugih stvareh na površino prišlo razumevanje, da je odpuščanje povezano s paradigmo delovanja. Bila sem zeeeelo presenečena in hkrati sem dojela kako na subtilne načine ohranjamo paradigmo delovanja, brez zavestnega zavedanja. Pa se potopimo v Bit.

Psihologi radi rečejo, da če nekomu ne zmorete odpustiti, to še ne pomeni, da ne morete iti naprej v svojem življenju. Ne glede na to, da s seboj prenašate zamero in grenkobo. Res je, da sčasoma izgineta s površja zavesti v nezavedno, vendar ne bosta nikoli sami od sebe prešli, in bosta sem ter tja spet priplavali na površje in vas spomnili na nedokončane posle. In ta občutek izdaje se usede globoko v naše nezavedno, skupaj z zamerami, občutki zlorabljenosti, ranjenosti, zapuščenosti in ker je bolečina pogosto preplavljujoča je videti, kot da je najboljša strategija otopelost. Vendar se nam v življenju vedno znova zgodijo dogodki ob katerih se spomnimo na parajočo bolečino izdaje in ponovimo celoten proces, ter s tem krepimo svojo ranjenost.

In potem se prepričamo, da je potrebno nekomu odpustiti in naredimo vse potrebno, kar mislimo, da je potrebno, da bi lahko odpustili. In vendar globoko v sebi vemo, da smo izdali sami sebe, kajti čeprav se prepričujemo, da zamera ni v skladu z našo dobroto, vemo, da je grenkoba še vedno globoko v naši notranjosti. In potem prepričujemo druge, pogosto zelo strastno, da seveda smo odpustili, kaj pa da on misli, ker mi se zavedamo in vemo, da je odpuščanje nujno potrebno, če želimo na svoji poti rasti.

In tako pridemo do še večje težave v svoji notranjosti, kajti zdaj se zavedamo, da ni modro, da udrihamo po drugih in se pritožujemo nad njimi, ker če smo jim odpustili, to pomeni, da se ne smemo nad njimi pritoževati. In začnemo tiranizirati sami sebe navznoter. Sama temu pravim, da se pribijamo na križ vedno znova in znova in s tem vedno znova izdajamo sebe, zanikamo sebe, se ranimo, se zapustimo in se spravljamo v to isto otopelost. In pridemo na sijajno idejo, da moramo zdaj pa odpustiti sebi, za vse kar si počnemo.

In tako pričakujemo od sebe, da bomo naredili nekaj v zvezi s to izdajo, zamero, grenkobo, ki jo čutimo v sebi. Ljubosumje, občutek prevaranosti, zapuščenosti, ločenosti so občutenja, ki so del naših otroških strategij, ki jih s seboj nesemo v odraslo dobo, če se z njimi ne soočimo in jih objamemo v sebi. V paradigmi delovanja je potrebno v zvezi z njimi nekaj narediti, v paradigmi Biti pa enostavno samo so. Lahko jih izberete iz svoje obilne notranje knjižnice občutkov ali pa ne. Da pa bi lahko izbirali zavestno, se je potrebno s temi silovitimi in globokimi čustvi soočiti, da raztopimo ujeti naboj v njih. In za to je včasih potrebna obilna mera poguma, da jih v polnosti doživite, namesto da jih zavračate in od njih bežite. Kadar se jim hočete izogniti, se v vas naseli strah, ki počasi zastruplja vaše življenje. Resnica je, da sami ustvarjamo svojo realnost s svojimi izbirami. Dokler se ne soočimo s svojimi ranami, nimamo izbire. Pika.

Smo namreč na avtopilota, kajti naš notranji otrok namesto nas izbere strategijo s katero se odzovemo v skladu s svojimi otroškimi ranjenostmi. Precej divje, ko opazuješ kako to deluje v praksi, vendar lahko iz lastne izkušnje potrdim, da je soočenje s svojimi otroškimi strategijami ena izmed ključnih stvari na poti naše rasti. Da jih začutimo, da ostajamo odprti v ljubezni tudi takrat, ko bi se ženske najraje zaprle v svojo školjko in moški pobegnili stran od stresa življenja. Izziv odprtosti v ljubezni je ključen tako v težkih kot prijetnih situacijah, da enostavno SI. Rast vključuje sposobnost čutenja, da čutiš čustva, da vstopiš vanje, v taka kot so, brez da jih poskušaš odgnati ali spremeniti, da se premakneš skoznje in ostajaš odprta v ljubezni, kot ljubezn. Uau.

In to je točno tisto, kar na srečanjih Objemi otroka v Sebi naredimo. Soočimo se s svojimi strategijami, spoznamo polarnost na drugi strani, ki jo podpira v njenem obstoju, obe uravnovesimo, se soočimo z njima in ju sprejmemo ter tako prestavimo v srce. Na ta način sem sprejela številne svoje strategije, načine delovanja, s katerimi sem se desetletja borila in jih hotela spremeniti ali pa sem se jim izogibala in jih skrivala pred seboj ali se delala da jih ni in kot noj svojo glavo potiskala v pesek.

Odpuščanje je stvar delovanja, kajti ali pričakujemo od drugih, da bi nam morali odpustiti ali pa pričakujemo od sebe, da bi morali odpustiti drugim ali sebi. Nekaj je treba narediti, da bi lahko odpustili. Sprejemanje na drugi strani pa samo JE. Nič ni treba narediti, da bi bil sprejet, prav nasprotno, če ne sprejmeš sebe, te tudi drugi ne bodo sprejeli točno takega kot si. Nesprejemanje vedno kaže ogledalo nam samim, kje se zavračamo v sebi. In v zvezi s tem ni treba nič narediti, samo sprejeti. Samo Biti. Čisto enostavno, ne?

No, ne ravno. Kajti veliko ljudi ima izjemne težave s sprejemanjem, sploh s tistimi stvarmi, ki so najbolj boleče v njihovih življenjih. In verjemite mi, da sem se izmojstrila v tem. Vem, začutim, kdaj in kje sem v uporu ali v zanikanju, kje tičim glavo v pesek je malce težje opaziti, vendar imam okoli sebe krasne pomočnike, ki mi vedno znova pokažejo, kje sem se zataknila. In sprejemam sebe. In sprejemam druge. In sem sprejemanje. In sem ljubezen. In to ni enkratno dejanje, to je dnevna praksa.

In to je paradigma Biti, to je paradigma v kateri ljubiš sebe, neguješ sebe in si dopuščaš vedno znova da si avtentičen, pristen Jaz, tak kot si. Poznavanje Notranjega Diamanta je en del in Ljubi Sebe je drugi del, ki je potreben in pomembne zato, da v polnosti sprejmemo in objamemo sebe tako kot smo.

Želim krasen vikend in obilo sprejemanja.

Namarie, Taja

Woman happy

Strast te v življenju vodi naprej

“Strast je energija. Začuti moč, ki pride iz osredotočenosti na to, kar te navdušuje.”– Oprah Winfrey

Seveda ima Oprah prav, kot že tolikokrat. Njena strast me vedno znova očara in ko jo gledam, lahko začutim to, s kakšnim navdušenjem opravlja svoje delo. Pravzaprav tvoje delo postane ena sama strast, ko prepoznaš, kaj te navdušuje in to delaš. Ko ljubiš to kar delaš, delaš to kar ljubiš je izrek, ki me spremlja že vrsto let in strast je del te enačbe. Strast je energija, ki predstavlja notranjo motivacijo, ki nas vedno znova navdihuje, da rastemo in se v življenju premikamo naprej.

Bolj ko smo strastni glede svojega dela in življenja, bolj je to čutiti. In strastni ljudje so kot magnet. Resnična radost vedno izhaja iz stvari, ki v nas prebudijo strast. Strast je kot gorivo za plamen navdiha. Strast nas odpre za priložnosti v našem življenju in nas preobraža. Strast je sila, ki najhitreje preobrazi naše življenje z entuziazmom in navdušenjem nad življenjem.

In strast vstopi v naše življenje, ko odkrijemo svoj avtentični jaz in počnemo v svojem življenju tisto, kar nas navdušuje in kar se nam zdi naravno. Ključno za to, da zakon privlačnosti deluje z ramo ob rami z nami je uglašenost s tem kdo v resnici si, z našo avtentičnostjo.
Ljudje prepogosto poskušamo slediti drugim in jih posnemati v stvareh, ki delujejo za njih, kajti velika večina je osredotočena na rezultate. V svojem raziskovanju sem ugotovila, da nas tovrstno delovanje vedno znova odpelje stran od sebe in od naše strasti. Vedno ko poskušamo biti kopija drugih smo pravzaprav nesrečni v sebi. In ko odkrijemo svoj original in ga živimo, z njim najdemo tudi strast, ki je kot gorivo, da sledimo temu, kar nas navdušuje.
Večina ljudi se zaveda, da je zunanja motivacija le kratke sape. In vendar je malo tistih, ki se obrnejo vase in izberejo tisto, kar je njihova strast. Razlog? Strah in iskanje varnosti v zunanjem svetu.

Čas, v katerem živimo nas podpira in pravzaprav sili v to, da spoznamo svojo strast. Sili nas, da začnemo delati to, kar radi počnemo namesto tega, kar mislimo, da moramo početi. Veliko ljudi, ki ostaja brez služb rado pove, da jim to, kar so počeli itak ni bilo všeč in to veliko pove o tem, kako povezani smo s seboj in s svojo strastjo. 80% ljudi se trudi s stvarmi v življenju, ki jim niso všeč in jih ne navdihujejo. Teh 80% ljudi se utaplja v strahu in išče varnost v svetu zunaj sebe. Iz tega izvira veliko stresa v naših življenjih. Nedvomno se vse začne pri tem, da si v sebi razjasnimo, kaj je pravzaprav tisto, kar je naša strast in nas navdušuje v življenju.  Notranja uglašenost z namenom je tisto, kar povzroči, da zjutraj navdušeno skočimo iz postelje in odhitimo v nov dan s radostnim pričakovanjem najboljšega.

Ko smo v stiku s strastjo nič ni težko in pogosto imamo občutek, kot bi se vse dogajalo samo od sebe. Pogosto izgubimo občutek z čas in strast s katero delamo, kar delamo je očitna vsem, ki nas obkrožajo. Strast nam omogoči, da izzive vidimo kot priložnosti za rast in da nas nič ne ustavi na tej naši poti. Ko smo v stiku s svojo strastjo in delamo to kar ljubimo, uresničujemo svoj polni kreativni potencial, ki je v nas.

Strast ima tudi to moč, da prebuja ljubezen do sebe in samozavest, da zaupamo sebi in tvegamo. Živeti svojo strast pomeni imeti pogum, da se izraziš, da si avtentičen, da si original. Ko je to, kar počneš uglašeno s tem kdo ti si, je to kar počneš vir energije zate.

Zato je pomembno:

  1. Da odkrijete kje ste resnično dobri, kaj so vaši talenti, darovi in veščine, kajti so stvari, ki so vam naravno dane.
  2. Da odkrijete kaj vas navdušuje in temu v svojem življenju posvetite več časa. Ne pozabite, ko ljubite to kar delate, delate to kar ljubite.
  3. Da pogledate, kaj je tisto, kar je vaša strast. Kot pravi Oprah Winfrey: »Če ne veš kaj je tvoja strast, se sooči s tem, da je eden od razlogov za tvoj obstoj na zemlji, da jo najdeš.«

Namaste
Taja Albolena

Objavljeno na strani www.svetloba.si
oko

Ljubezen spreminja svet!

Whoa. Kakšen mesec ;)

Za mano je intenziven mesec. Ja čisto res je bil celoten čas od 1.2., ko se je začel izdih mame Zemlje in je življenjska energija začela brbotati nekje globoko v njenih nederjih, stresen. V meni je ustvaril napetost in nemir. Poznano?

Več kot 20 let sem na poti duhovne rasti, v srednji šoli sem imela prijateljico, katere oče je bil bioenergetik in tako sem že v tistih letih brala knjige Shirley Maclaine, ki so začele brusiti moj življenjski diamant. Sledile so številne delavnice in še bolj številna predavanja, ki sem se jih udeleževala in vedno “čudežno” uspela dobiti denar, čas, prevoz, ljudi in vse potrebno, da sem bila tam. Kot goba sem srkala vse, kar se je dalo v tistih časih izvedeti o preobrazbi. Saj poznate, stara šola; rebirthingi, voice dialog, šamanizem. V tistih časih ni bilo toliko informacij na voljo kot danes in tako sem se kalila. Leta 1996 mi je Sai Baba odprl vrata v Feng shui in strastno sem se vrgla v filozofijo preobražanja domov. In nato je prišel tisti trenutek … vsi ga poznamo, neizpolnjenost v tem kar počneš, ko prerasteš samega sebe. Požgala sem mostove za seboj in se vrgla v angelsko terapijo. Srčno sem verjela, da je to tisto pravo, dokler nisem tudi tukaj po nekaj letih naletela na steklen zid in ni šlo naprej. Zopet sem prerasla samo sebe.

In saj veste, kako ti Vesolje pošilja znamenja in navodila, kam naprej. Tako me je našel ThetaHealing. Pripeljala sem ga v Slovenijo in se strastno vrgla vanj, ker sem verjela v to, kar sem predavala, iz vsega srca. In spet se je zgodilo isto, prerasla sem tehniko in samo sebe. In spet sem požgala mostove za sabo. In ker sem bila tokrat bolj “znana” so bili številni razočarani nad menoj in jezni name in nič lepega ni bilo slišati o meni. Vendar si nisem mogla pomagati, gnalo me je naprej, v nove globine, spet sem se znašla pred steklenim zidom, ki ga je bilo potrebno preseči. In prišel je RPT in spet sem srčno verjela, da je to tisto pravo. In spet razočarana nekaj let kasneje ugotavljala: “Ne, spet sem prerasla samo sebe.”

In vendar sem vseskozi, čeprav je bilo navzven videti kot da, kot je slikovito opisala ena od mojih strank, “izkoriščam ljudi in sem sebična in skrbim le za svojo rit”, pravzaprav hotela pomagati drugim. Vedno sem druge postavljala na prvo mesto, ker sem si želela, da bi pomagala ljudem izboljšati njihova življenja. In saj vemo kako to gre, tudi če to delaš podzavestno, ko hočeš od okolice, da te potrdi, vedno dobiš ravno obratno.

In potem sem končno dojela, če hočem spremeniti svet, moram jaz postati najsrečnejša ženska na svetu. Moj velik Aha trenutek se je zgodil na drugem kontinentu … Afrika, Egipt. Tam sem dojela, kako pomembno vlogo imam na tem svetu kot Ženska. In začela se je moja boleča pot prebujanja v svojo ženstvenost, ki je bila polna samosabotaže. In iz tega se je rodilo to, kar so mi moji vodniki zelo jasno predstavili že leta 2007, pa sem vseeno šla še en krog in leta 2010 začela čisto resno predajati to v kar srčno verjamem skozi DivineFeminine notranja popotovanja. Svojo strast do potovanj sem združila s svojo drugo strastjo Biti Ženska.

In danes se piše leto 2013, zanimivo je, kako se pri meni vse dogaja v tri letnih obdobjih. Saj poznate koncept akcija-reakcija-sprememba? No letošnji februar mi je dal vetra. In marec še bolj. Čutila sem notranji nemir in siljenje k nečemu, kar je bilo popolnoma neotipljivo. In kot vedno, dobimo ob pravem času, na pravi način odgovore, ki jih iščemo s strani pravih ljudi. Dojela sem, da me potiska duša, da me stiska in pritiska, da bi končno čisto zares dojela, kaj je moja misija v življenju. Saj sem vedela, “sort of” ampak ko je prišlo do tega, kako to povedati mimoidočemu, ki me ustavi na cesti je bilo polno uh in ah in hmmm dodatkov, ker nisem našla notranje jasnosti v sebi.

In potem me je Aleš s svojim blogom (Aleš, hvala) spomnil na veliki “zakaj” Zakaj delam stvari, ki jih delam. In to me je peljalo po meni zelo neznani stezici, pravzaprav ozki razrukani potki vse do izvira.

Zakaj delam to kar delam? Ker verjamem, da ljubezen spreminja svet.

Zakaj z ženskami? Ker ženska je ljubezen in je življenje in je svetloba.

Zakaj zdaj? Ker svet rabi spremembo, ker stojimo na robu prepada in potrebujemo vodstvo kam, kako, zakaj?

In kako to počnem? S tem, da ženske učim, kako postati najsrečnejše ženske na svetu. Zakaj? Ker ženska spreminja svet. Kako? Tako, da ljubi sebe.

In sem jo odkrila in zabila žeblico na glavico. Moja misija je, da pomagam ženskam, da najdejo svojo življenjsko misijo in spremenijo svet.

Preprosto. Jasno. To je to.

In vse se je postavilo v popolnoma novo perspektivo. Nič ne spreminjam, vse ostaja, le da zdaj jasno vem kdo sem in zakaj delam kar delam. In vem, da sem na misiji od Boga. In vem, da ljubim kar delam in delam kar ljubim. Ker ljubezen spreminja svet.

In tako se je rodil DivineLife Blueprint v katerem vodim ženske skozi proces, da najdejo svojo življenjsko misijo in spremenijo svet. In prvi okus tega – kako, ponujam že ta vikend v enodnevnem druženju Postani original, namesto kopija. Kajti če hočeš narediti pozitivno spremembo v svetu, kar je bilo dolga leta moje vodilo, moraš odkriti svoj original. Tako dolgo smo že kopije in udomačeni v pričakovanja družbe, da smo pozabili in tukaj sem, da vas spomnim.

Življenjski diamant, ki ga nosimo v sebi, oblikujejo štirje pomembni aspekti, ki jih pogosto mešamo med seboj talenti, strast, vrednote in želje. In ta diamant lahko poimenujemo naša misija, vizija za naše življenje. Naša misija presega nas same in pogosto je tako obsežna in velika, da se je bojimo ali pa jo prestavimo v sanjski svet in ustvarimo stekleni zid skozi samosabotažo, da ne moremo do nje. Sčasoma to postane iluzija, ki je nedosegljiva. To kar lahko naredim za vas skozi DivineLife Blueprint je vodstvo v jasnost vaše življenjske misije, da presežemo ta stekleni zid in posvetimo s svetilko zavedanja, jasnosti in prisotnosti na to, kar je.

Moja strast je ljubezen, ki spreminja svet. in danes jo v polnosti objemam in ji pravim JA. Ja, pripravljena sem na naslednji korak na svoji poti. Ker ljubim sebe, se cenim in poznam svojo vrednost.

Kakšna pot, kakšen mesec waw. Danes v polnosti objemam sebe.

In to kar želim povedati Tebi, ki me bereš, vsem vam, ki me spremljate, Rada vas imam. Srčno. In vsak od vas se dotika mojega srca na svoj poseben, unikaten način. Ja pomagali se mi rasti, in ja šli ste vsak svojo pot. Počaščena sem, da sem vas spoznala in da sem in še delim ta modro-zeleni planet s tako izjemnimi ljudmi, kot si TI.

Namaste

Taja Albolena.

dreamy

Užitek samo je!

Užitek ni ne slab in ne dober, sam po sebi, samo je. In, ko ga zmoremo prepoznati kot silo vitalnosti in potencial, ki ga v sebi nosi za nas, se začne prebujati tista živost in vitalnost v naših globinah, ki nato na površje prinese vse, kar nam preprečuje, da bi resnično uživali v življenju.

Ne v njegovih nadomestkih, v odvisnostih, ki zapolnijo praznino ženski ali odstranijo kaos moškim. Užitek je občutenje vitalnosti, je občutenje sočnosti življenja, je utelešenost pozitivne motivacije, ki izhaja iz nas, iz notranjosti. In užitek je odvisen od tega kako energični, živi in sproščeni hkrati znamo biti.

In ta užitek, mi je odprl vulkan vsega zanikanega, zatrtega, zakrčenega v meni. Če ne bi vedela, da se je potrebno, ko hodiš po poti avtentičnosti in ljubezni, soočiti tudi s svojim notranjim sranjem, bi v tem trenutku upravičeno mislila, da sem se izgubila, da sem izgubila stik z realnostjo in sploh, da me ves svet “zajebava”.

Vendar je toliko daril, ki prihajajo hkrati z vsemi grozljivostmi, da sem pomirjena. Toliko, kot se mi je zgodilo v zadnjem tednu že dolgo nisem imela na svojem programu. In vendar, kot pravijo modri ljudje; Tudi to bo minilo.

Brezmejno sem hvaležna vsem boginjam in angelom, ja tebi, ti si ta angel, ta boginja, kajti to, da lahko delim in da lahko sprejemam je gibalo življenja. Ne vem, kako vi doživljate tale marec, ampak meni pošteno daje vetra.
In kot sem že nekje rekla, si vztrajno iz limon, ki jih prejemam delam limonado. Ne bom se pritoževala, ni v mojem stilu. Kajti mojstrim se v tem, da opazujem lepe stvari in da sem hvaležna, čeprav se moram pogosto zelo potruditi, da vidim blagoslove v stvareh, ki me spravljajo ob živce. Skriti blagoslovi, tisti, ki jih skriva bolečina, skrb, strah, ogroženost, so najdragocenejši in v marcu zbiram prave dragulje.

Hvala življenju, da izkušam. Hvala, da čutim. Hvala, da imam možnost in priložnost, da izkušam samo sebe, ta košček božanskega, ki je utelešen v mojem telesu. In zdaj resnično razumem, sploh se ne dogaja vnebovzetje, ampak utelešenje svetlobe. In izziv širjenja odpiranja, sproščenosti in užitka, navljub težavam, je moja dnevna praksa. Vsak dan znova presegam samo sebe.

Hvala, da sem in da razumem, da se objemam kot božansko, ki samo sebe izkuša kot individualni vidik božanskega.

Užitek je spev svobode,
toda užitek ni svoboda.
Užitek je razcvet tvojih želja,
vendar ne njih sad.
Globina je, ki kliče v višino,
toda ni ne prepad in ne vrh.
Zapornik je, ki vzleta,
toda ni prostor, ki ga obdaja.
Da, resnično, užitek je spev svobode.
In prav rad bi vas ga slišal peti z vsem srcem;
toda ne bi vas hotel videti, kako izgubljate srce
v petju.
In vaše telo je harfa vaše duše
in od vas je odvisno ali boste iz nje izvabili ubrano melodijo ali zmedene glasove.

Zato si zapomnite, da pomenita dajanje in sprejemanje užitka potrebo in zanos.

Kahlil Gibran

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Ker sem tega vredna

18 dni intentivnega osredotočanja na hvaležnost je za nami in to notranje popotovanje, tako kot mnoga pred njim, mi odpira vrata v notranjost. Ker poleg tega potujem s skupino tudi skozi DivineFeminine in prebujam svojo ženstvenost, se mi je odstrl pogled na pomemben delček mojega notranjega mozaika.

Številni ljudje mi povedo, da so imeli na začetku, ko so me spoznali občutek, da sem vzvišena in arogantna. Ko je tovrstna pripomba prvič prišla do mene sem bila osupla, kajti sama sebe nikoli nisem videla v tej luči. Res je, da sem to ogledalo pogosto gledala zunaj sebe, vendar mi nikakor ni bilo jasno od kje ta podoba.

Zdaj sem dojela, da imam o sebi tako slabo mnenje, da sploh ne opazim pohval ali lepih stvari, ki jih ljudje naredijo zame, zaradi česar se pogosto zdim vzvišena, kajti tisto na kar je bil naravnan moj radar od otroštva so bile kritike in to kaj vse je z menoj narobe. Kritika je bil znak, da moram nekaj spremeniti, nekaj popraviti, da nisem dovolj dobra, da je z menj nekaj narobe. In da se razumemo, o tem sem v preteklosti že pisala (razlika med občutkom krivde in sramom), eno je ko ti ločiš sebe od dejanj in drugo je, ko si prepričan, da če je nekaj slabo narejeno je s teboj nekaj narobe. V procesu negovanja svojega notranjega otroka, tistega dela, ki je prevzel ranjenosti s strani moje mame, po ženski liniji, ki je močno vplivala na moj odnos do moje ženstvenosti, sem dojela, da sem vredna. Soočila sem se s svojo majhnostjo in potrebo po skrivanju, ter potrebo po tem, da ustrežem vsem okoli sebe. Končno sem objela svojo punčko v sebi.

In ko si v tovrstni notranji drami, sploh ne opaziš daril, ker misliš, da jih nisi vreden. Ker nisem videla same sebe, tudi pohval in komplimentov, daril drugih nisem opazila. Dojela sem, da se moraš, da bi lahko bil hvaležen najprej sploh zavedati, da ti je bilo nekaj podarjeno. In če si mnenja, da nisi vreden, da obstajaš, potem ne znaš ceniti niti življenja, niti vsega ostalega. Ne moreš biti hvaležen, če nisi dojel, da si darilo prejel oziroma če čutiš, da ga nisi vreden.

Za mano je dolgo učenje kako biti vredna, kako ceniti sebe in objeti lastno vrednost. Pravijo, da je tisto, kar so tvoji največji izzivi, tvoje darilo svetu, kajti to je tisto, kar si izmojstril in zase vem, da je odnos z ženstvenostjo v sebi moja največja šola tega življenja in zato sem se temu učenju tudi tako dolgo upirla.

Pomanjkanje samozavesti me je za dolgo prikrajšalo za radost hvaležnosti. Sedaj vem, da sem vredna vsega kar imam in vsega, kar prejemam. In brezmejno sem hvaležna moji sestri, ki mi je s svojim ogledalom pokazala na skriti del mene, da mi je osvetlila ta nevidni del, kjer se nisem videla v celoti. Zdaj se vidim in zdaj sem pomirjena z vsemi aspekti, ki so mi leta dolgo povzročali sive lase. Pogosto sem vmes mislila, da sem dojela, vendar se je film vedno znova zavrtel v mojem življenju in v norost me je spravljalo dejstvo, da sem že toliko časa, energije in denarja dala temu aspektu sebe z minimalnim rezultatom, kajti drama se je ponavljala.

In kot vedno sem tudi tokrat dojela, da ne moreš mimo najbolj temeljnih ranjenosti, ki jih nosiš v sebi, lahko jih pometeš pod preprogo za nekaj časa, lahko se delaš, da jih ni, jih zanikaš, vendar če želiš resnično preseči samega sebe, se moraš s svojimi ranjenostmi spogledati, si jih priznati in pogledati kje in kako ti služijo. In v tem se se izmojstrila. In danes lahko rečem le, da sem hvaležna. Hvaležna za vsako stopinjo, ki jo delam na zemlji, hvaležna za vsak vdih in izdih, ki ga delim z ljudmi sveta, hvaležna sem za vsako zrno peska in vsak sončni žarek, kajti zdaj vem, da sem tega vredna.

V četrtek je še ena priložnost, da se nam pridružiš v skupini DivineFeminine. 8.3.2013 pa bom predstavila nov program za Ženske … Negovanje Maternice.

Danes delam stopinje hvaležnosti in posipam čarobni prah hvaležnosti. In iskri se še močneje kot prej. Bodite v cvetju. Pri nas že cvetijo zvončki in žefrani.

Taja Albolena

 

bannerhvaleznost

Nekje je treba začeti

V zadnjem času se veliko pozornosti posveča krizi, pomanjkanju, temu česar nimamo in ob tem pozabljamo na zakon privlačnosti, ki pravi, da tja kamor usmerjamo svojo pozornost, tja teče naša energija in tam imamo rezultate. In bolj ko se osredotočamo na krizo in težave, bolj se le-ta poglablja.

Včasih se zdi prav neverjetno koliko znanja imamo ljudje in vendar smo ujeti v paradigmi žrtve, v pomanjkanju, v strahu in skrbeh, in pozabljamo na to, kakšen stres vse to povzroča v nas.

Fascinira me, kako se v takih okoliščinah vklopi nagon za preživetje, ki pravi, skrij se, pomanjšaj se, nič ne moreš storiti. Ideja ujetosti v nemoč, šibkost, nepomembnost povzroči, da poskušamo živeti na minimumu. Če ne moreš imeti tega, kar si želiš, je najbolje živeti na minimumu, da ne boš trpel, je sporočilo, ki ga dajemo svojemu sistemu. In tako začnemo ustavljati pretok energije v svojem življenju, dobesedno ustavljamo pretok življenja. In ko opazujem okolico vidim ljudi, ki se ustavljajo, ki se krčijo, ki se zapirajo pretoku življenja.

To je mehanizem, ki nam je vedno na izbiro in ključ je ravno v besedi »izbira«. V svojem raziskovanju in eksperimentiranju sem prišla do zaključka, da je naša izbira ali pomanjkanje ali obilje, ali pričakovanja, kjer so stvari same-po-sebi umevne, ali hvaležnost. Sama vidim izhod iz pomanjkanja skozi hvaležnost za vse kar že imamo, da svojo pozornost usmerimo na obilje, ki je že prisotno in tega je oh – ogromno. Vsi ljudje imamo svoje telo, velika večina ima dve nogi, dve roki, dvoje oči, usta, že samo s tem, ko se lahko premikamo in izkušamo življenje imamo ogromno. Nihče ni sam, vsi imamo nekoga in to je še ena stvar, za katero smo lahko hvaležni. Imamo vodo in zrak in zemljo in rastlinje, to je zopet nekaj za kar smo lahko izjemno hvaležni. Preden sploh pridemo do stvari, ki jih že imamo lahko na svojem seznamu hvaležnosti kar lepo izobilje.

Hvaležnost je naša izbira, je naša drža, naša paradigma, pogled na svet. Hvaležnosti ne morete kupiti, je dobiti, morate jo začutiti. V resnici je hvaležnost občutenje. In da bi lahko občutili se morate odpreti in postati sprejemljivi za vse, kar že imate. In to je pogosto izjemen izziv za večino ljudi, saj to pomeni, da si morajo dopustiti, da so ranljivi. Odprtost je intimno povezana z ranljivostjo, v kateri tvegamo tudi to, da bomo ranjeni. In to je nekaj čemur se velika večina poskuša izogniti, kajti ko si ranjen, to boli. In vendar edina pot v odprtost, v sprejemljivost, v hvaležnost vodi skozi ranljivost.

V zadnjih mesecih sem se veliko ukvarjala s polarnostjo v naših življenjih in z dejstvom, da imamo ljudje po večini raje negativne novice kot pozitivne in se bolj ukvarjamo s svojimi pomanjkljivostmi, kot dobrimi stvarmi. Tudi zadovoljstvo in sreča, ki ju mnogi iščejo z željo, da bi vedno bili le v tej polarnosti se nekako ne obnese, saj življenje vse uravnoveša z drugim koncem magneta, ki prinese nezadovoljstvo in žalost. Moja izkušnja je, da je izpolnjenost tista, ki le je, ni ne pozitivna in ne negativna. Lahko smo izpolnjeni in vendar se soočamo z vsakodnevnimi izzivi.

Prvi korak k izpolnjenosti je, da postanemo hvaležni. In pomembno je, da smo najprej hvaležni za vse kar že imamo v svojih življenjih. Če imate dom, avto, družino, ste med bogatejšimi ljudmi in verjetno bi bil že skrajni čas, da spremenimo vrednote in pogled na to, kaj pomeni biti v izobilju. Kajti vse se začne s hvaležnostjo za to, kar imaš.

Um je kot vaš notranji vrt; lahko na njem sadite cvetje ali pa za vedno pulite plevel. Glede na to, na kaj se usmerjate izbirate vsak dan plevel ali cvetje. S tem, ko si zapišete stvari, za katere ste hvaležni, soustvarjate sebe in svoje življenje, prevzamete odgovornost za svoje življenje, ter s hvaležnostjo širite brezpogojno ljubezen. Iz vas gredo valčki ljubezni na vse strani in ustvarjajo učinek valovanja na globalni ravni. Če vas zanima še več praktičnih načinov, kako ustvariti učinek valovanja na globalni ravni vas vabim, da poiščete Facebook stran D-Wave, kjer vsak dan delim prakse našega popotovanja moč hvaležnosti. In vsakodnevne prakse so resnično pomembno orodje, da ohranjamo stik z občutenjem hvaležnosti.

Svetujem, da si začnete pisati svoj dnevnik hvaležnosti in si vanj zapisujete dnevno vse stvari za katere ste hvaležni. Ko nas prežemajo negativna čustva, si lahko vzamete trenutek in dnevnik prelistate, preberete kakšen odstavek in začutite globoko hvaležnost v sebi, nato pa zapišete za kaj ste hvaležni glede dogodka, ki je v vas prebudil ta negativna čustva.

Ko boste prebrali seznam stvari, za katere ste lahko hvaležni, boste občutili notranjo izpolnjenost. Naenkrat boste občutili, da vas življenje obsipa z blagoslovi in da si zaslužite vse dobro. Ne glede na vse izzive, ki vam jih prinaša življenje. Če ste v težavnih časih in vas prežema veliko negativnih čustev, je hvaležnost pomembno zdravilo. Hvaležnost je jezik srca, tako odpremo svoja srca za brezpogojno ljubezen, ki nima predznaka pozitivno in negativno ampak samo je ljubezen. Življenje pa vam bo skozi hvaležnost podarilo še več tega, za kar ste hvaležni.

Eno najboljših zdravil za razčiščevanje boleče preteklosti ter slabih občutij v sedanjosti je hvaležnost. Dejstvo je, da smo v svojem hitrem vsakdanjiku pozabili na pomen hvaležnosti, predvsem na hvaležnost za izzive s katerimi se srečujemo v svojih življenjih. Brezpogojna ljubezen nosi v sebi tako podporo kot izzive in naši medsebojni odnosi so tisti, ki uravnovešajo ti dve polarnosti. Brez izzivov ni rasti in zato bi se lahko navadili na dejstvo, da izzivi vedno bodo, dokler imamo v sebi karkoli, kar potrebuje širjenje, rast, ozaveščanje.

In ker naš um zelo hitro pozabi na vse stvari, za katere smo lahko hvaležni je nujno, da si jih zapišemo.

  1. Vzemite si čas in si napišite zakaj ste hvaležni v svojem življenju.  Zapišite, da ste hvaležni za topel dom, vse kulinarične užitke, ki ste jih deležni, to da imate dostop do zdravstvenih storitev, izobrazbo itn. Svetujem, da se sprehodite skozi vseh 9 področij v našem življenju; duhovnost, socialne vezi in prijatelji kot drugo, znanje in modrost kot tretje, družina in predniki kot četrto, partnerske odnose kot peto, otroci in upravljanje s kreativno energijo kot šesto, življenjsko pot, kariero ali poslovno pot kot sedmo, finančno področje kot osmo in zdravje kot deveto področje.
  2. Na koncu vsakega dneva si zapišite tri stvari, za katere ste hvaležni. Pri vsaki stvari pomislite, zakaj ste hvaležni zanjo.
  3. Napišite zahvalno pismo. Pomislite na nekoga, ki je bil do vas prijazen ali vam je kakorkoli pomagal in se mu za to nikoli niste zahvalili – to je lahko eden od staršev, prijateljev, znancev ali učiteljev. Napišite pismo, v katerem opišete, kaj so za vas naredili in kakšen učinek je to imelo na vas.
  4. Bodite danes hvaležni za vodo, ki jo pijete, za zrak, ki ga dihate, za zemljo po kateri hodite, za sonce, ki greje planet, za rastline, ki ustvarjajo kisik in nas hranijo. Izrazite hvaležnost za hrano s tem, da blagoslovite svoje obroke. Začnite se zavedati, kako pomembno vlogo igrate v tej igri življenja.

Hvaležnost je tisto mesto kjer se vse začne. Če želimo narediti pozitivno spremembo na planetu moramo nekje začeti. Jaz sem začela s hvaležnostjo. In iz izkušenj lahko rečem, da je dnevna praksa hvaležnosti tista, ki povečuje tvoj občutek za obilje, povečuje sprejemljivost, te odpira življenju, da v vsaki situaciji prepoznavaš blagoslove, ki so ti bili dani. Vsaka situacija je priložnost za rast in za hvaležnost, le izbrati jo je potrebno, vedno znova in znova.

In naj zaključim z besedami Mojstra Eckharta: “Če je edina molitev, ki jo v vsem svojem življenju izgovarjate, hvala, bo to zadostovalo.”

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Objavljeno na spletni strani www.svetloba.si

 

chocolate-mix-box

Življenje je velika škatla čokoladnih bonbonov.

Vsakič znova, ko dobim odjavo z liste prejemnikov mesečnika in obvestil s strani ljudi, ki so mi ljubi in s katerimi sem delila del mojega življenja, me zaboli in se vprašam; Ali kaj delam narobe? Vedno znova se oglasi tisti majhni glasek v meni, ki bi želel ustrezati vsem, biti najboljši za vse, ki si želi popolnosti in sprejetosti. In vsakič znova se moram zavestno opomniti, da to ni nekaj na kar imam vpliv, da pa lahko izberem, da sem zvesta temu kar počnem tudi, ko se z menoj ne strinjajo tisti, ki jih imam srčno rada (čeprav morda tega ne vedo in jim tega nikoli nisem povedala).

Odkar pomnim me je življenje pošiljalo v prve bojne vrste, kjer sem bila najbolj v zobeh mnogim, ki se z menoj niso strinjali. Delala sem premike in ja, ko pogledam nazaj, se lahko strinjam z mnogimi, ki so mi rekli, da imam pionirsko žilico, vsaj v horoskopu, če je že drugje nisem priznavala. Šla sem marsikam in ostala, dokler me pravila in dogma niso odvrnili in sem se premaknila naprej. Eden mojih arhetipov, mojih notranjih zaveznikov je upornik, ki se vedno znova pokaže, ko začuti, da sem se ujela v ugajanje in težnjo po sprejetosti. In potrebno je vedeti, da so te težnje v nas vse dokler se v polnosti ne pomirimo z njimi. Vem, da sem na dobri poti, vendar še nisem čisto tam, kajti moja najstnica še ni rekla zadnje besede. Moja notranja najstnica je bila uspešno ukročena in zato dolgo časa ni verjela v užitke, v svobodo, v negovanje sebe. Kajti, da bi preživela, je bilo treba trdo delati in ob tem za užitke ni časa. Potrebno je garati, se mučiti in biti najboljša, popolna, perfektna, kajti le tako sem dobila potrditev, da sem dovolj dobra. In to sem iskala res dolgo časa. 23 let svojega življenja sem verjela v iluzijo, ki se je razpočila kot milni mehurček.

Nočem ustrezati, to je paradigma mojega upornika in vendar sem živela po teh pravilih, do pred kratkim. Pred 4 leti sem našla svoje mesto pod soncem in se nehala truditi, da bi se skrila. 6 let že negujem idejo, da je ženska tista, ki lahko spremeni svet. In lani sem to idejo predstavila kot paradigmo najsrečnejše ženske na svetu. To je tisto, kar me izpolnjuje in me vsakič znova osrečuje, ko mi ženske po treh mesecih in pol druženja rečejo:”Taja, pred tremi meseci sem bila na tem, da se ločim od moža, ker ga nisem več prenašala. Enostavno mi je šel na živce. Danes lahko z gotovostjo rečem, da ga ljubim. Spremenili so se odnosi v naši družini. Umirila sem se in vsi smo bolj srečni.” To je moja potrditev, da sem na pravi poti. Zaradi tega je vredno početi vse kar počnem. Ker vidim spremembo v življenju ljudi, ker spremljam njihovo rast, ker vem, da delam pozitivno spremembo v življenju ljudi. Ne le tistih, s katerimi prihajam v stik, vseh ljudi v njihovem življenju, na katere vpliva to, kar so naredili pri sebi.

Ne, nimam čarobne formule in tudi čarobne paličice ne, s katero bi zamahnila in bi bilo vse popolno. Imam pa vizijo in verjamem v ženske. Verjamem v to, da lahko spremenimo svet. Ne z bojem ali nadvlado, temveč s prevzgojo sebe in s tem, kako vzgajamo naslednjo generacijo. Kajti ženske vzgajamo prihodnjo generacijo. Izjava Dalaj Lame, da bo zahodna ženska spremenila svet, je spremenila mene. Leta 2009 se je moje življenje obrnilo na glavo. Stopila sem v svojo misijo in zdaj sem na misiji od Boga ( ta izjava mi je iz filma The Blues Brothers najbolj ostala v spominu). Spreminjam svet – skozi eno žensko naenkrat. In to obožujem.

Vseeno mi je, kaj si misli večina, to kar šteje je vsaka ženska, ki mi pove: “Taja, veličastno delo opravljaš. Hvala ti!” To me gane in iz srca sem hvaležna za vse kar vem, in vse kar delim. In ko opazujem te iste ženske, s kakšno gorečnostjo gredo za tem, kar je njihova misija, vem, da opravljam veliko delo. In to, da se ženske vračajo vedno znova mi potrjuje, da sem na pravi poti.

Ključ? Avtentičnost.

Ne zanima me religija s svojimi pravili, izstopila sem iz ene, za katero sem dolgo verjela, da je prava – NewAge. Vem, da sem na misiji in to mi zadošča. Plavam v oceanu življenja in surfam na njegovih valovih življenja. Včasih me povalja v pesku, včasih mi uspe res dobra vožnja. In vedno znova se vračam nazaj na valove. Naučila sem se leteti nizko, pod radarji, in zato k meni pridejo ženske točno ob pravem trenutku, ko v svojem življenju potrebujejo vodstvo, prakso, roko, da jih potegnem ven iz njihovih globin. Ne tolažim in ne ujčkam, pravzaprav sem neizprosna, ker vidim potencial in ker me strahovi in sramovi in vse, kar nas drži na mestu ne zanima.

Življenje me je naučilo surfati na valovih spremembe in živeti spremembo vsak dan. Obožujem vonj morja, veter v laseh in občutek svobode. Preobrazba je moje prvo ime in smrt je zaveznica, s katero se srečujem vsak dan, ko umirajo stare celice v mojem telesu in stare ideje v mojem umu. Zanima me novo rojstvo, vsak dan znova. Obožujem občutek, ki mi ga daje priložnost, da opazujem svoje “sestre”, ko se rojevajo na novo in obnovljene, prerojene stopajo v svet. Naučila sem se negovati v prvi vrsti samo sebe.

Življenje je velika škatla čokoladnih bonbonov in mi smo tisti, ki izbiramo (Ta je iz Forrest Gumpa).

Me je strah? Vsakič. Me to ustavi? Nikoli.

Pogum ni nekaj, kar si lahko kupiš. Izbiraš ga vedno znova, ko govoriš o stvareh, ki so neudobne, o stvareh, ki štejejo. Seveda je neudobno govoriti o tabu temah, o katerih se le šepeta, vendar me to ne ustavi. In čeprav moji osebnosti in egu sploh ni všeč moja misija, sem vedno znova hvaležna duši, da me poriva in sili, da ji sledim in govorim o stvareh, o katerih mnogi le šepečejo, na glas.

Ljubim žensko, svojo žensko, vse njene aspekte. In kljub vsemu svojemu uporu do tega dela sebe, jo vedno znova objemam v sebi. Moja pot k Ženski je bila dolga in polna trnja, zlorab, ponižanj, osramočenosti, vendar sem izbrala, da ne bom še ena ovca v čredi, ki se podredi in “zgnije” kot sem se v svoji mladostniški vihravosti izrazila. In moja pot vsekakor ni bila posuta z vrtnicami, kot bi si želela. Začela sem jo osamljena, zapuščena od vseh in od Boga, brez doma, brez denarja, kot čistilka v proizvodnih halah. Ostala sem brez vsega, kar mi je prej dajalo občutek varnosti. Moje življenje se je sesulo v prah. In vendar sem nekje globoko v sebi imela vizijo, da me čaka nekaj velikega. In dvajset let kasneje lahko rečem, da to vizijo živim. In vem, da sem izbrala pravilno in bi jo ponovno izbrala. Je bilo prijetno? Seveda ne. Lahko? Nikakor. Bi to ponovila? Vedno.

Ker je vredno biti Ženska. Ker ga ni denarja, ki bi lahko kupil to izobilje, to razkošje, to dragocenost Biti Ženska. Danes sem ponosna nase in ponosna na vse moje “sestre” po vsem svetu. In vem, da spreminjamo svet. Ena po ena.

Danes ljubim življenje in vem, da sem življenje. Danes ljubim sebe in se sprejemam z vsemi svojimi sencami, vsem sranjem in vsem, kar mi ni všeč. Ker sem edinstvena, unikatna, neponovljiva. Danes si dovolim, da sijem, da sem svetloba, brez da se bojim teme. Kajti vem, da sem svetloba.

Danes sem ponosna, da sem Ženska.

In če vas zanima, kaj se dogaja na sončni strani Alp, pokukajte med Dogodke

Namarie

Taja Albolena

Namaste-femalehands

Božansko v meni pozdravlja Božansko v Tebi!

Po 16 letih sem bila lani ponovno v Indiji in povsod me je spremljala čarobna besedica ‘Namaste’. Indija je posebna dežela, polna nasprotij, hkrati pa je tudi mistična, čarobna in izjemno barvita dežela. Ena od tistih stvari, ki te v Indiji spremlja dobesedno na vsakem koraku, pa je čarobna besedica ‘Namaste’. V templjih se ljudje nasmihajo, rahlo priklonijo in z rokama sklenjenima pred srcem izrečejo ‘Namaste’. Tako graciozno in milo naredijo to gesto, da me vedno znova očara.

Kadarkoli vidim sliko sklenjenih rok, se spomnim na vse tiste ljudi, ki so pozdravljali božansko v meni z zavedanjem, da gledajo delček sebe. In ne glede na to kako blizu mi je ta gesta vedno, ko vidim zahodnjake, v tej isti gesti, začutim okornost, togost ne glede na to kako navdušeni smo nad Namaste pozdravom.

Ob tem sem prepoznala togost, mehaničnost in to, kako jemljemo stvari kot nekaj zunanjega in jih poskušamo od zunaj aplicirati. Ob tem jih le mehansko ponavljamo brez tistega notranjega žara, miline, tiste mehkobe, ki sije iz ljudi, ki to storijo v Indiji. In nato je prišla do mene razlaga tega izjemnega pozdrava in dojela sem, da je tisto, kar nam pogosto manjka avtentičnost. Tisto dušno izžarevanje vèdenja, kaj pravzaprav počnemo, ko uporabimo pozdrav Namaste.

Ko sem nazadnje hodila po templjih Indije, sem dojela, kako močno me je ženstvena esenca Indije preobražala prvič, ko sem stala na njenih tleh. Prepoznala sem, kako me je ženstvena esenca učila ponižnosti v sebi, do sebe. In kako sem se ji upirala, ker me je vedno znova spominjala na ponižanje.

Ženstvena esenca v nas je tista, ki nas spomni na hvaležnost, na pomen hvaležnosti in na njeno izjemno moč. In zdaj na mojem drugem popotovanju po Indiji, sem z večjo sprejemljivostjo sprejemala vse blagoslove in darove, ki so mi bili na poti podarjeni.

In Moč hvaležnosti, notranje popotovanje, ki smo ga začeli v duhu Valentinovega in Gregorjevega nosi s seboj blagoslov pozdrava Namaste. Ker nam je včasih težko usvojiti dnevno prakso negovanja sebe, je novo notranje popotovanje namenjeno prav temu, vsakodnevni praksi hvaležnosti.

V Indiji je pozdrav Namaste namenjen pozdravu ali odzdravu in pomeni ‘Božansko v meni pozdravlja Božansko v tebi’. Namaste simbolično pomeni pokloniti se duši, ki živi v srcu sogovornika. ‘Nama’ v sanskrtu pomeni poklon, ‘as’ pomeni jaz, ‘te’ pa pomeni ti. Če bi prevajali dobesedno, bi lahko rekli ‘Jaz se poklonim tebi’, oziroma ‘Duša v meni se poklanja duši v tebi’, ali kot sem zapisala na začetku ‘Božansko v meni pozdravlja Božansko v tebi’.

V mnogih kulturah sveta je Božansko tisti aspekt, ki ga vsakodnevno pozdravljajo, ko se srečujejo med seboj. Namaste je ponižen pozdrav božanske esence, ki je del vsakega od nas. Je prepoznavanje tega božanskega dela v vsakem človeku, ki ga srečaš in ko si tega deležen vedno znova, vsak dan znova, se ga »nalezeš«. Zleze ti pod kožo in tako sem začela z dnevno prakso pozdravljanja Božanskega tudi po povratku v Sloveniji. Potiho v svoji glavi. In vendar je tudi to dnevna praksa, ki izzveni, ko navdušenje potovalne mrzlice poneha in potovanje postane le še prijeten spomin.

Disciplina je nekaj, ob čemer se večina ljudi kar strese in tukaj nisem nobena izjema. Disciplina je veščina moške esence in v moških duhovnih praksah je disciplina nujno potrebna. V svetu ženstvene esence pa je ključnega pomena doslednost, da bi se lahko premaknile onkraj znanega, onkraj dnevne rutine. In tako sem v tem notranjem popotovanju Iz naftalina potegnila tudi svoje pozdravljanje Namaste, pa čeprav le v svoji glavi.

Kaj Namaste resnično pomeni in kako lahko spremeni vaš pogled na odnose, na ljudi, ki jih vsakodnevno srečujete? Poznamo tri interpretacije:

1) “Tvoj Duh in moj Duh sta Eno.” Tudi v nam bližji tradiciji je znan izrek, da delaj z drugimi kot bi si želel, da drugi delajo s teboj. Ko prepoznaš Enost vseh, povezanost z vsemi preko Božanske esence Duha, je lahko z ljudmi delati spoštljivo, kajti to isto spoštovanje si želimo tudi zase. Zato vsakič, ko potiho pri sebi osebo pozdraviš z Namate in začutiš hvaležnost, za ta delček Božanskega, ki je v tvojem življenju v resnici pozdraviš ta del v sebi, izkažeš cenjenje in hvaležnost temu delu sebe. In to vnese v naša živlejnja popolnoma novo dimenzijo.

2) “Vse najboljše in najvišje v meni pozdravlja vse najboljše in najvišje v tebi.” Ali ne bi bilo izjemno, če bi se vsakič, ko se srečamo spomnili le najboljšega in najvišjega v vsakem posamezniku in s tem v nas samih? Si predstavljate pozitiven val, ki se širi iz tovrstnega prepoznavanja? To bi pomenilo manj sojenja, kritiziranja, obrekovanja in namesto tega več sočutja in prepoznavanja najboljšega v vsakem posamezniku. In s tem bi namesto reagiranja, branjenja sebe ali zanikanja stvari svojo pozornost osredotočili na večjo sliko, na svoj višji jaz. Ko te nekdo napade, sodi, obsoja, kritizira, je težko ohraniti večjo sliko, v kateri bi prepoznali, da vsak, ki sodi in kritizira pravzaprav kliče po ljubezni, povezanosti in prepoznavanju Božanskega dela sebe. To, kako nekoga pozdravimo, čeprav le v svoji glavi, lahko spreminja ne le naša življenja, temveč tudi življenja drugih. In definitivno ima vpliv na potek dogodkov okoli nas.

3) “Spoštujem to mesto v tebi, kjer biva celotno Vesolje. Spoštujem mesto v tebi, ki je Ljubezen, je Resnica, je Svetloba in je Mir. Ko si Ti na tem mestu v tebi in sem jaz na tem mestu v sebi, sva Eno.” Vsi ljudje smo Ljubezen, Resnica, Svetloba, Mir – to je del ženstvene esence, ki je del vsakega posameznika. In če se lahko osredotočimo na Resnico, da vse to že smo v sebi in da je ob tem vse to tudi v človeku, ki ga srečamo, lahko avtentično izrečemo Namaste kot pozdrav te esence, ki je v vsem kar je.

Uporabite to dnevno prakso pozdravljanja “Namaste” z namero, z razumevanjem in prepoznavanjem resnice, ki sem jo delila z vami. Ne glede na to katera od teh interpretacij vam je najbljižja, boste s tihim pozdravljanjem vsakogar, ki ga srečate delili blagoslove hvaležnosti po planetu. Dopustite, da ta majhna gesta spremeni vaše odnose in vaš pgled na svet in na stvari. Dopustite, da hvaležnost postane vaša nova navada.

Posipajte čarobni prah hvaležnosti kamorkoli pridete in s tem spreminjajte svet.

S spoštovanjem najsvetejšega dela v Tebi in ljubečo mehkobo Božanskega te danes pozdravljam … Namaste.

Taja Albolena

Več o notranjem popotovanju Moč Hvaležnosti lahko preberete tukaj

 

winters

Ženska Duša

Starodavne kulture so pripisovale 4 lastnosti ženstveni esence – biti ženska. Te so: življenje, energija, ljubezen in modrost. Ženska je toplota, energija in ljubezen, ki jo mati da otroku, in je ne more nadomestiti nihče drug. Ženska je življenje, je ljubezen, je svetloba in je modrost. To so ženske značilnosti, in če jih spoznamo in sprejmemo v sebi, izžarevamo neverjetno moč. In to moč imamo v rokah zgolj zato, ker smo Ženske. S tem spoznanjem lahko gradimo boljši jutri.

Danes se v glavnem izpostavljajo ženske slabosti, šibkost, nemoč, njena čustvenost, kot nekaj negativnega in vendar je žensko ranljivost in nežnost potrebno prepoznati kot priložnost za rast in razvoj in ne oviro, kot jih radi interpretiramo.

Materija se začenja zavedati in kar želi storiti je, da sprosti svetlobo iz svoje trdnosti. Latinska beseda za materijo pomeni tudi telo in mati, ženstveno esenco. Gre za zavestno prepoznavanje energije, modrosti, Sofije, v materiji.  Ženstvena esenca omogoča pretok, moška pa usmerjenost, doseganje ciljev.

Danes smo soočeni z izgubo ženstvenosti, ker ne prepoznavamo pomena srca. Ne prepoznavamo avtentičnosti, tega, da vsak posameznik pusti osebni pečat v svetu v katerem živimo. O duši se sploh ne pogovarjamo in ženska duša je za veliko večino izgubljena. In vendar je ženska duša kot vrtnica, ki se listič za lističem odpira moški zavesti. Če duši damo čas in ljubezen, se odpre. Vendar v sodobnem svetu primanjkuje obojega. Ljudje nimajo časa. In nimajo ljubezni, ker jo pričakujejo od zunaj. Čakajo na nekoga, ki jim bo dal to kar si želijo imeti.

Največja preizkušnja in bolečina mnogih je v tem, da jim nihče ne more dati tega, kar si želijo. Trpljenje mnogih, njihova lakota je lakota po ljubezni, po bližini, po tem, da bi nekdo potrdil njihov obstoj. Mnogi trpijo, ker jih nihče ni videl, ker jih nihče ni poslušal, ker se počutijo neljubljene in se ob tem ločujejo od drugih. Če ženska duša ni prisotna v odraščanju otroka, potem ni topline, ni nežnosti, ni bližine in dušnega stika in ob tem se ustvari velika podhranjenost, ki smo ji priča v sodobni družbi.

Ženstvena esenca je tista, ki začuti stik, ki čuti povezanost. O ženski esenci ne moreš govoriti, lahko jo samo izkusiš. Ženstvenost je zelo telesno naravnana, zelo čutna, polna življenjske sile, ter užitka. Je prisotnost, je povezanost. Ženstvena esenca ni povezana s spolom, gre za energijo. V stari kitajski tradiciji so jo poimenovali jin, v indijski tradiciji je Shakti in v hebrejski tradiciji Shekinah. Če je moška esenca jang ali Shiva, aktivna sila ognja in zraka, sila delovanja, usmerjenosti, je ženstvena esenca sprejemljiva sila vode in zemlje, je pretok. Ženska esenca je ljubeča, srčna stran, dušna stran. Ta srčnost, ta dušni stik je manjkajoči delček sodobne družbe. V medsebojnih odnosih je to energija, ki vzpostavi bližino, povezanost. Bližina je duša, ki je v ljubezni.

V sodobni družbi smo vsi v nenehnem premikanju, vedno se mudi, zmanjkuje časa in zato ni časa, da bi sedli k skupnem obedu, ki ga je nekdo ljubeče pripravljal ure, kjer čutiš ljubečo bližino. Če odrasli nikoli niso čutili tega dušnega stika, te bližine, kako naj to predajo svojim otrokom?

V bližini, v objemu te povezanosti začutiš, da si nekdo, da tvoj obstoj zadošča. Ta toplina, ta stik je tisto, kar večina ljudi pogreša. Ko čutiš do nekoga to povezanost, osebi potrdiš, da si vesel, da jo vidiš, brez potrebe, da bi ugajal. Sama rada rečem, da smo udomačeni v držo, kjer hočemo ugajati, kjer moramo biti »kul« in si pogosto nadenemo svoje maske, da bi bili sprejeti, da bi ustregli. In ob tem zanikamo svoj avtentični jaz, svojo žensko dušo v sebi. Večina ljudi danes pride k terapevtu, ker išče nekoga, ki bi ga videl, ki bi ga slišal. Ljudje so celo svoje življenje preživeli v poskusu, da bi ugajali in ustregli drugim in nikoli niso našli svoje vrednosti. Nikoli si niso drznili živeti svojih vrednot. In zdaj so odrasli in poskušajo stati pokončni in hoditi pokončni.

Če si nikoli nismo vzeli časa, da bi prisluhnili duši, njenim vrednotam, če ji nismo dovolili, da bi se dotaknila božanske ženstvenosti, ki nas pozna še od preden smo se rodili, potem se v nas naseli obup. In ko ljudje izgubijo upanje to spodkopava celotno družbo. Ljudje se obrnejo k odvisnostim, da bi ohranili otopelost in životarijo. Ne zmorejo se soočiti z agonijo življenja in raje otopijo, gredo v odvisnosti. In tako velika mati postane hrana. Ker je luknja pomanjkanja tako velika vase spravijo ogromne količine hrane. Vendar telesa ne moreš nasititi z duhovnim hrepenenjem – duhovnim hrepenenjem, ki je del odvisnosti. Ne moreš ga zadovoljiti, zasititi s čimerkoli fizičnim. Duhovno potrebuje duhovno hrano. In tako alkoholiki poskušajo duha najti v steklenici viskija. In velika mati po kateri vsi hrepenimo, postane hrana. Sladkoba, negovanje. Karkoli, kar bi v telo prineslo ljubezen. In vse je konkretno, trdno, snov. Poglejte na družbo s stališča te trdnosti. Planet smo prekrili s cementom. In upamo, da bomo preživeli s to konkretizacijo, to trdoto. Bolezni, ki jih ljudje imajo so pogosto povezane z oblikovanjem školjke, oklepa kamor se lahko skrijejo in večina sodobnih kožnih bolezni kaže na tovrstni oklep.

Družba hrepeni po povezanosti, po toplini, po stiku, po dotiku. Tovrstno bližino velike matere obupno potrebujemo. In ko sem spoznala, da je narava ženstvenosti usmerjena navznoter, v mehkobo in nežnost, sem se odločila, da želim to žensko moč deliti z ženskami Slovenije in sveta. Želim, da se prebudimo in začnemo v polnosti uporabljati svoj polni potencial. Vsaka ženska je božanska, samo spomniti se mora tega in preseči ovire, ki jih ima v sebi, svojo udomačenost, stvari v katere verjame, da so resnica. In vendar je edina resnica, da je vsaka ženska božanska in vsaka lahko ustvari spremembo v tem svetu. In vsaka od nas to zmore. Vsak dan vplivamo na svet in le naša izbira je kako.

Ženska duša je nevidna, je sprejemljiva, intuitivna, je utelešenost, je bližina, je skrb, je povezanost, je v vas. Pomembno je, da jo prepoznate, ji daste mesto, da se izrazi iz vas v svet. Čas je, da prepoznamo, da so težave, ki so del našega življenja kot prah v našem srcu, ki srcu preprečuje, da v polnosti zasije. Čas je, da v polnosti zasijete. Kako? Zaživite svoje srčne želje. Dopustite, da se izrazi vaša ženska duša.

Pridružite se mi na srečanjih DivineFemme, ki prebujajo in nam pomagajo utelesiti svojo ženstveno esenco. Res je čas. Kajti izzive s katerimi se soočamo, lahko presežemo in smo to kar smo. Čas je, da smo kar smo.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena
Mentorica za Razcvet Ženske

www.divine.si

Objavljeno na portalu Svetloba.si