Ljubim Sebe

dreamy

Užitek samo je!

Užitek ni ne slab in ne dober, sam po sebi, samo je. In, ko ga zmoremo prepoznati kot silo vitalnosti in potencial, ki ga v sebi nosi za nas, se začne prebujati tista živost in vitalnost v naših globinah, ki nato na površje prinese vse, kar nam preprečuje, da bi resnično uživali v življenju.

Ne v njegovih nadomestkih, v odvisnostih, ki zapolnijo praznino ženski ali odstranijo kaos moškim. Užitek je občutenje vitalnosti, je občutenje sočnosti življenja, je utelešenost pozitivne motivacije, ki izhaja iz nas, iz notranjosti. In užitek je odvisen od tega kako energični, živi in sproščeni hkrati znamo biti.

In ta užitek, mi je odprl vulkan vsega zanikanega, zatrtega, zakrčenega v meni. Če ne bi vedela, da se je potrebno, ko hodiš po poti avtentičnosti in ljubezni, soočiti tudi s svojim notranjim sranjem, bi v tem trenutku upravičeno mislila, da sem se izgubila, da sem izgubila stik z realnostjo in sploh, da me ves svet “zajebava”.

Vendar je toliko daril, ki prihajajo hkrati z vsemi grozljivostmi, da sem pomirjena. Toliko, kot se mi je zgodilo v zadnjem tednu že dolgo nisem imela na svojem programu. In vendar, kot pravijo modri ljudje; Tudi to bo minilo.

Brezmejno sem hvaležna vsem boginjam in angelom, ja tebi, ti si ta angel, ta boginja, kajti to, da lahko delim in da lahko sprejemam je gibalo življenja. Ne vem, kako vi doživljate tale marec, ampak meni pošteno daje vetra.
In kot sem že nekje rekla, si vztrajno iz limon, ki jih prejemam delam limonado. Ne bom se pritoževala, ni v mojem stilu. Kajti mojstrim se v tem, da opazujem lepe stvari in da sem hvaležna, čeprav se moram pogosto zelo potruditi, da vidim blagoslove v stvareh, ki me spravljajo ob živce. Skriti blagoslovi, tisti, ki jih skriva bolečina, skrb, strah, ogroženost, so najdragocenejši in v marcu zbiram prave dragulje.

Hvala življenju, da izkušam. Hvala, da čutim. Hvala, da imam možnost in priložnost, da izkušam samo sebe, ta košček božanskega, ki je utelešen v mojem telesu. In zdaj resnično razumem, sploh se ne dogaja vnebovzetje, ampak utelešenje svetlobe. In izziv širjenja odpiranja, sproščenosti in užitka, navljub težavam, je moja dnevna praksa. Vsak dan znova presegam samo sebe.

Hvala, da sem in da razumem, da se objemam kot božansko, ki samo sebe izkuša kot individualni vidik božanskega.

Užitek je spev svobode,
toda užitek ni svoboda.
Užitek je razcvet tvojih želja,
vendar ne njih sad.
Globina je, ki kliče v višino,
toda ni ne prepad in ne vrh.
Zapornik je, ki vzleta,
toda ni prostor, ki ga obdaja.
Da, resnično, užitek je spev svobode.
In prav rad bi vas ga slišal peti z vsem srcem;
toda ne bi vas hotel videti, kako izgubljate srce
v petju.
In vaše telo je harfa vaše duše
in od vas je odvisno ali boste iz nje izvabili ubrano melodijo ali zmedene glasove.

Zato si zapomnite, da pomenita dajanje in sprejemanje užitka potrebo in zanos.

Kahlil Gibran

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Ker sem tega vredna

18 dni intentivnega osredotočanja na hvaležnost je za nami in to notranje popotovanje, tako kot mnoga pred njim, mi odpira vrata v notranjost. Ker poleg tega potujem s skupino tudi skozi DivineFeminine in prebujam svojo ženstvenost, se mi je odstrl pogled na pomemben delček mojega notranjega mozaika.

Številni ljudje mi povedo, da so imeli na začetku, ko so me spoznali občutek, da sem vzvišena in arogantna. Ko je tovrstna pripomba prvič prišla do mene sem bila osupla, kajti sama sebe nikoli nisem videla v tej luči. Res je, da sem to ogledalo pogosto gledala zunaj sebe, vendar mi nikakor ni bilo jasno od kje ta podoba.

Zdaj sem dojela, da imam o sebi tako slabo mnenje, da sploh ne opazim pohval ali lepih stvari, ki jih ljudje naredijo zame, zaradi česar se pogosto zdim vzvišena, kajti tisto na kar je bil naravnan moj radar od otroštva so bile kritike in to kaj vse je z menoj narobe. Kritika je bil znak, da moram nekaj spremeniti, nekaj popraviti, da nisem dovolj dobra, da je z menj nekaj narobe. In da se razumemo, o tem sem v preteklosti že pisala (razlika med občutkom krivde in sramom), eno je ko ti ločiš sebe od dejanj in drugo je, ko si prepričan, da če je nekaj slabo narejeno je s teboj nekaj narobe. V procesu negovanja svojega notranjega otroka, tistega dela, ki je prevzel ranjenosti s strani moje mame, po ženski liniji, ki je močno vplivala na moj odnos do moje ženstvenosti, sem dojela, da sem vredna. Soočila sem se s svojo majhnostjo in potrebo po skrivanju, ter potrebo po tem, da ustrežem vsem okoli sebe. Končno sem objela svojo punčko v sebi.

In ko si v tovrstni notranji drami, sploh ne opaziš daril, ker misliš, da jih nisi vreden. Ker nisem videla same sebe, tudi pohval in komplimentov, daril drugih nisem opazila. Dojela sem, da se moraš, da bi lahko bil hvaležen najprej sploh zavedati, da ti je bilo nekaj podarjeno. In če si mnenja, da nisi vreden, da obstajaš, potem ne znaš ceniti niti življenja, niti vsega ostalega. Ne moreš biti hvaležen, če nisi dojel, da si darilo prejel oziroma če čutiš, da ga nisi vreden.

Za mano je dolgo učenje kako biti vredna, kako ceniti sebe in objeti lastno vrednost. Pravijo, da je tisto, kar so tvoji največji izzivi, tvoje darilo svetu, kajti to je tisto, kar si izmojstril in zase vem, da je odnos z ženstvenostjo v sebi moja največja šola tega življenja in zato sem se temu učenju tudi tako dolgo upirla.

Pomanjkanje samozavesti me je za dolgo prikrajšalo za radost hvaležnosti. Sedaj vem, da sem vredna vsega kar imam in vsega, kar prejemam. In brezmejno sem hvaležna moji sestri, ki mi je s svojim ogledalom pokazala na skriti del mene, da mi je osvetlila ta nevidni del, kjer se nisem videla v celoti. Zdaj se vidim in zdaj sem pomirjena z vsemi aspekti, ki so mi leta dolgo povzročali sive lase. Pogosto sem vmes mislila, da sem dojela, vendar se je film vedno znova zavrtel v mojem življenju in v norost me je spravljalo dejstvo, da sem že toliko časa, energije in denarja dala temu aspektu sebe z minimalnim rezultatom, kajti drama se je ponavljala.

In kot vedno sem tudi tokrat dojela, da ne moreš mimo najbolj temeljnih ranjenosti, ki jih nosiš v sebi, lahko jih pometeš pod preprogo za nekaj časa, lahko se delaš, da jih ni, jih zanikaš, vendar če želiš resnično preseči samega sebe, se moraš s svojimi ranjenostmi spogledati, si jih priznati in pogledati kje in kako ti služijo. In v tem se se izmojstrila. In danes lahko rečem le, da sem hvaležna. Hvaležna za vsako stopinjo, ki jo delam na zemlji, hvaležna za vsak vdih in izdih, ki ga delim z ljudmi sveta, hvaležna sem za vsako zrno peska in vsak sončni žarek, kajti zdaj vem, da sem tega vredna.

V četrtek je še ena priložnost, da se nam pridružiš v skupini DivineFeminine. 8.3.2013 pa bom predstavila nov program za Ženske … Negovanje Maternice.

Danes delam stopinje hvaležnosti in posipam čarobni prah hvaležnosti. In iskri se še močneje kot prej. Bodite v cvetju. Pri nas že cvetijo zvončki in žefrani.

Taja Albolena

 

bannerhvaleznost

Nekje je treba začeti

V zadnjem času se veliko pozornosti posveča krizi, pomanjkanju, temu česar nimamo in ob tem pozabljamo na zakon privlačnosti, ki pravi, da tja kamor usmerjamo svojo pozornost, tja teče naša energija in tam imamo rezultate. In bolj ko se osredotočamo na krizo in težave, bolj se le-ta poglablja.

Včasih se zdi prav neverjetno koliko znanja imamo ljudje in vendar smo ujeti v paradigmi žrtve, v pomanjkanju, v strahu in skrbeh, in pozabljamo na to, kakšen stres vse to povzroča v nas.

Fascinira me, kako se v takih okoliščinah vklopi nagon za preživetje, ki pravi, skrij se, pomanjšaj se, nič ne moreš storiti. Ideja ujetosti v nemoč, šibkost, nepomembnost povzroči, da poskušamo živeti na minimumu. Če ne moreš imeti tega, kar si želiš, je najbolje živeti na minimumu, da ne boš trpel, je sporočilo, ki ga dajemo svojemu sistemu. In tako začnemo ustavljati pretok energije v svojem življenju, dobesedno ustavljamo pretok življenja. In ko opazujem okolico vidim ljudi, ki se ustavljajo, ki se krčijo, ki se zapirajo pretoku življenja.

To je mehanizem, ki nam je vedno na izbiro in ključ je ravno v besedi »izbira«. V svojem raziskovanju in eksperimentiranju sem prišla do zaključka, da je naša izbira ali pomanjkanje ali obilje, ali pričakovanja, kjer so stvari same-po-sebi umevne, ali hvaležnost. Sama vidim izhod iz pomanjkanja skozi hvaležnost za vse kar že imamo, da svojo pozornost usmerimo na obilje, ki je že prisotno in tega je oh – ogromno. Vsi ljudje imamo svoje telo, velika večina ima dve nogi, dve roki, dvoje oči, usta, že samo s tem, ko se lahko premikamo in izkušamo življenje imamo ogromno. Nihče ni sam, vsi imamo nekoga in to je še ena stvar, za katero smo lahko hvaležni. Imamo vodo in zrak in zemljo in rastlinje, to je zopet nekaj za kar smo lahko izjemno hvaležni. Preden sploh pridemo do stvari, ki jih že imamo lahko na svojem seznamu hvaležnosti kar lepo izobilje.

Hvaležnost je naša izbira, je naša drža, naša paradigma, pogled na svet. Hvaležnosti ne morete kupiti, je dobiti, morate jo začutiti. V resnici je hvaležnost občutenje. In da bi lahko občutili se morate odpreti in postati sprejemljivi za vse, kar že imate. In to je pogosto izjemen izziv za večino ljudi, saj to pomeni, da si morajo dopustiti, da so ranljivi. Odprtost je intimno povezana z ranljivostjo, v kateri tvegamo tudi to, da bomo ranjeni. In to je nekaj čemur se velika večina poskuša izogniti, kajti ko si ranjen, to boli. In vendar edina pot v odprtost, v sprejemljivost, v hvaležnost vodi skozi ranljivost.

V zadnjih mesecih sem se veliko ukvarjala s polarnostjo v naših življenjih in z dejstvom, da imamo ljudje po večini raje negativne novice kot pozitivne in se bolj ukvarjamo s svojimi pomanjkljivostmi, kot dobrimi stvarmi. Tudi zadovoljstvo in sreča, ki ju mnogi iščejo z željo, da bi vedno bili le v tej polarnosti se nekako ne obnese, saj življenje vse uravnoveša z drugim koncem magneta, ki prinese nezadovoljstvo in žalost. Moja izkušnja je, da je izpolnjenost tista, ki le je, ni ne pozitivna in ne negativna. Lahko smo izpolnjeni in vendar se soočamo z vsakodnevnimi izzivi.

Prvi korak k izpolnjenosti je, da postanemo hvaležni. In pomembno je, da smo najprej hvaležni za vse kar že imamo v svojih življenjih. Če imate dom, avto, družino, ste med bogatejšimi ljudmi in verjetno bi bil že skrajni čas, da spremenimo vrednote in pogled na to, kaj pomeni biti v izobilju. Kajti vse se začne s hvaležnostjo za to, kar imaš.

Um je kot vaš notranji vrt; lahko na njem sadite cvetje ali pa za vedno pulite plevel. Glede na to, na kaj se usmerjate izbirate vsak dan plevel ali cvetje. S tem, ko si zapišete stvari, za katere ste hvaležni, soustvarjate sebe in svoje življenje, prevzamete odgovornost za svoje življenje, ter s hvaležnostjo širite brezpogojno ljubezen. Iz vas gredo valčki ljubezni na vse strani in ustvarjajo učinek valovanja na globalni ravni. Če vas zanima še več praktičnih načinov, kako ustvariti učinek valovanja na globalni ravni vas vabim, da poiščete Facebook stran D-Wave, kjer vsak dan delim prakse našega popotovanja moč hvaležnosti. In vsakodnevne prakse so resnično pomembno orodje, da ohranjamo stik z občutenjem hvaležnosti.

Svetujem, da si začnete pisati svoj dnevnik hvaležnosti in si vanj zapisujete dnevno vse stvari za katere ste hvaležni. Ko nas prežemajo negativna čustva, si lahko vzamete trenutek in dnevnik prelistate, preberete kakšen odstavek in začutite globoko hvaležnost v sebi, nato pa zapišete za kaj ste hvaležni glede dogodka, ki je v vas prebudil ta negativna čustva.

Ko boste prebrali seznam stvari, za katere ste lahko hvaležni, boste občutili notranjo izpolnjenost. Naenkrat boste občutili, da vas življenje obsipa z blagoslovi in da si zaslužite vse dobro. Ne glede na vse izzive, ki vam jih prinaša življenje. Če ste v težavnih časih in vas prežema veliko negativnih čustev, je hvaležnost pomembno zdravilo. Hvaležnost je jezik srca, tako odpremo svoja srca za brezpogojno ljubezen, ki nima predznaka pozitivno in negativno ampak samo je ljubezen. Življenje pa vam bo skozi hvaležnost podarilo še več tega, za kar ste hvaležni.

Eno najboljših zdravil za razčiščevanje boleče preteklosti ter slabih občutij v sedanjosti je hvaležnost. Dejstvo je, da smo v svojem hitrem vsakdanjiku pozabili na pomen hvaležnosti, predvsem na hvaležnost za izzive s katerimi se srečujemo v svojih življenjih. Brezpogojna ljubezen nosi v sebi tako podporo kot izzive in naši medsebojni odnosi so tisti, ki uravnovešajo ti dve polarnosti. Brez izzivov ni rasti in zato bi se lahko navadili na dejstvo, da izzivi vedno bodo, dokler imamo v sebi karkoli, kar potrebuje širjenje, rast, ozaveščanje.

In ker naš um zelo hitro pozabi na vse stvari, za katere smo lahko hvaležni je nujno, da si jih zapišemo.

  1. Vzemite si čas in si napišite zakaj ste hvaležni v svojem življenju.  Zapišite, da ste hvaležni za topel dom, vse kulinarične užitke, ki ste jih deležni, to da imate dostop do zdravstvenih storitev, izobrazbo itn. Svetujem, da se sprehodite skozi vseh 9 področij v našem življenju; duhovnost, socialne vezi in prijatelji kot drugo, znanje in modrost kot tretje, družina in predniki kot četrto, partnerske odnose kot peto, otroci in upravljanje s kreativno energijo kot šesto, življenjsko pot, kariero ali poslovno pot kot sedmo, finančno področje kot osmo in zdravje kot deveto področje.
  2. Na koncu vsakega dneva si zapišite tri stvari, za katere ste hvaležni. Pri vsaki stvari pomislite, zakaj ste hvaležni zanjo.
  3. Napišite zahvalno pismo. Pomislite na nekoga, ki je bil do vas prijazen ali vam je kakorkoli pomagal in se mu za to nikoli niste zahvalili – to je lahko eden od staršev, prijateljev, znancev ali učiteljev. Napišite pismo, v katerem opišete, kaj so za vas naredili in kakšen učinek je to imelo na vas.
  4. Bodite danes hvaležni za vodo, ki jo pijete, za zrak, ki ga dihate, za zemljo po kateri hodite, za sonce, ki greje planet, za rastline, ki ustvarjajo kisik in nas hranijo. Izrazite hvaležnost za hrano s tem, da blagoslovite svoje obroke. Začnite se zavedati, kako pomembno vlogo igrate v tej igri življenja.

Hvaležnost je tisto mesto kjer se vse začne. Če želimo narediti pozitivno spremembo na planetu moramo nekje začeti. Jaz sem začela s hvaležnostjo. In iz izkušenj lahko rečem, da je dnevna praksa hvaležnosti tista, ki povečuje tvoj občutek za obilje, povečuje sprejemljivost, te odpira življenju, da v vsaki situaciji prepoznavaš blagoslove, ki so ti bili dani. Vsaka situacija je priložnost za rast in za hvaležnost, le izbrati jo je potrebno, vedno znova in znova.

In naj zaključim z besedami Mojstra Eckharta: “Če je edina molitev, ki jo v vsem svojem življenju izgovarjate, hvala, bo to zadostovalo.”

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Objavljeno na spletni strani www.svetloba.si

 

chocolate-mix-box

Življenje je velika škatla čokoladnih bonbonov.

Vsakič znova, ko dobim odjavo z liste prejemnikov mesečnika in obvestil s strani ljudi, ki so mi ljubi in s katerimi sem delila del mojega življenja, me zaboli in se vprašam; Ali kaj delam narobe? Vedno znova se oglasi tisti majhni glasek v meni, ki bi želel ustrezati vsem, biti najboljši za vse, ki si želi popolnosti in sprejetosti. In vsakič znova se moram zavestno opomniti, da to ni nekaj na kar imam vpliv, da pa lahko izberem, da sem zvesta temu kar počnem tudi, ko se z menoj ne strinjajo tisti, ki jih imam srčno rada (čeprav morda tega ne vedo in jim tega nikoli nisem povedala).

Odkar pomnim me je življenje pošiljalo v prve bojne vrste, kjer sem bila najbolj v zobeh mnogim, ki se z menoj niso strinjali. Delala sem premike in ja, ko pogledam nazaj, se lahko strinjam z mnogimi, ki so mi rekli, da imam pionirsko žilico, vsaj v horoskopu, če je že drugje nisem priznavala. Šla sem marsikam in ostala, dokler me pravila in dogma niso odvrnili in sem se premaknila naprej. Eden mojih arhetipov, mojih notranjih zaveznikov je upornik, ki se vedno znova pokaže, ko začuti, da sem se ujela v ugajanje in težnjo po sprejetosti. In potrebno je vedeti, da so te težnje v nas vse dokler se v polnosti ne pomirimo z njimi. Vem, da sem na dobri poti, vendar še nisem čisto tam, kajti moja najstnica še ni rekla zadnje besede. Moja notranja najstnica je bila uspešno ukročena in zato dolgo časa ni verjela v užitke, v svobodo, v negovanje sebe. Kajti, da bi preživela, je bilo treba trdo delati in ob tem za užitke ni časa. Potrebno je garati, se mučiti in biti najboljša, popolna, perfektna, kajti le tako sem dobila potrditev, da sem dovolj dobra. In to sem iskala res dolgo časa. 23 let svojega življenja sem verjela v iluzijo, ki se je razpočila kot milni mehurček.

Nočem ustrezati, to je paradigma mojega upornika in vendar sem živela po teh pravilih, do pred kratkim. Pred 4 leti sem našla svoje mesto pod soncem in se nehala truditi, da bi se skrila. 6 let že negujem idejo, da je ženska tista, ki lahko spremeni svet. In lani sem to idejo predstavila kot paradigmo najsrečnejše ženske na svetu. To je tisto, kar me izpolnjuje in me vsakič znova osrečuje, ko mi ženske po treh mesecih in pol druženja rečejo:”Taja, pred tremi meseci sem bila na tem, da se ločim od moža, ker ga nisem več prenašala. Enostavno mi je šel na živce. Danes lahko z gotovostjo rečem, da ga ljubim. Spremenili so se odnosi v naši družini. Umirila sem se in vsi smo bolj srečni.” To je moja potrditev, da sem na pravi poti. Zaradi tega je vredno početi vse kar počnem. Ker vidim spremembo v življenju ljudi, ker spremljam njihovo rast, ker vem, da delam pozitivno spremembo v življenju ljudi. Ne le tistih, s katerimi prihajam v stik, vseh ljudi v njihovem življenju, na katere vpliva to, kar so naredili pri sebi.

Ne, nimam čarobne formule in tudi čarobne paličice ne, s katero bi zamahnila in bi bilo vse popolno. Imam pa vizijo in verjamem v ženske. Verjamem v to, da lahko spremenimo svet. Ne z bojem ali nadvlado, temveč s prevzgojo sebe in s tem, kako vzgajamo naslednjo generacijo. Kajti ženske vzgajamo prihodnjo generacijo. Izjava Dalaj Lame, da bo zahodna ženska spremenila svet, je spremenila mene. Leta 2009 se je moje življenje obrnilo na glavo. Stopila sem v svojo misijo in zdaj sem na misiji od Boga ( ta izjava mi je iz filma The Blues Brothers najbolj ostala v spominu). Spreminjam svet – skozi eno žensko naenkrat. In to obožujem.

Vseeno mi je, kaj si misli večina, to kar šteje je vsaka ženska, ki mi pove: “Taja, veličastno delo opravljaš. Hvala ti!” To me gane in iz srca sem hvaležna za vse kar vem, in vse kar delim. In ko opazujem te iste ženske, s kakšno gorečnostjo gredo za tem, kar je njihova misija, vem, da opravljam veliko delo. In to, da se ženske vračajo vedno znova mi potrjuje, da sem na pravi poti.

Ključ? Avtentičnost.

Ne zanima me religija s svojimi pravili, izstopila sem iz ene, za katero sem dolgo verjela, da je prava – NewAge. Vem, da sem na misiji in to mi zadošča. Plavam v oceanu življenja in surfam na njegovih valovih življenja. Včasih me povalja v pesku, včasih mi uspe res dobra vožnja. In vedno znova se vračam nazaj na valove. Naučila sem se leteti nizko, pod radarji, in zato k meni pridejo ženske točno ob pravem trenutku, ko v svojem življenju potrebujejo vodstvo, prakso, roko, da jih potegnem ven iz njihovih globin. Ne tolažim in ne ujčkam, pravzaprav sem neizprosna, ker vidim potencial in ker me strahovi in sramovi in vse, kar nas drži na mestu ne zanima.

Življenje me je naučilo surfati na valovih spremembe in živeti spremembo vsak dan. Obožujem vonj morja, veter v laseh in občutek svobode. Preobrazba je moje prvo ime in smrt je zaveznica, s katero se srečujem vsak dan, ko umirajo stare celice v mojem telesu in stare ideje v mojem umu. Zanima me novo rojstvo, vsak dan znova. Obožujem občutek, ki mi ga daje priložnost, da opazujem svoje “sestre”, ko se rojevajo na novo in obnovljene, prerojene stopajo v svet. Naučila sem se negovati v prvi vrsti samo sebe.

Življenje je velika škatla čokoladnih bonbonov in mi smo tisti, ki izbiramo (Ta je iz Forrest Gumpa).

Me je strah? Vsakič. Me to ustavi? Nikoli.

Pogum ni nekaj, kar si lahko kupiš. Izbiraš ga vedno znova, ko govoriš o stvareh, ki so neudobne, o stvareh, ki štejejo. Seveda je neudobno govoriti o tabu temah, o katerih se le šepeta, vendar me to ne ustavi. In čeprav moji osebnosti in egu sploh ni všeč moja misija, sem vedno znova hvaležna duši, da me poriva in sili, da ji sledim in govorim o stvareh, o katerih mnogi le šepečejo, na glas.

Ljubim žensko, svojo žensko, vse njene aspekte. In kljub vsemu svojemu uporu do tega dela sebe, jo vedno znova objemam v sebi. Moja pot k Ženski je bila dolga in polna trnja, zlorab, ponižanj, osramočenosti, vendar sem izbrala, da ne bom še ena ovca v čredi, ki se podredi in “zgnije” kot sem se v svoji mladostniški vihravosti izrazila. In moja pot vsekakor ni bila posuta z vrtnicami, kot bi si želela. Začela sem jo osamljena, zapuščena od vseh in od Boga, brez doma, brez denarja, kot čistilka v proizvodnih halah. Ostala sem brez vsega, kar mi je prej dajalo občutek varnosti. Moje življenje se je sesulo v prah. In vendar sem nekje globoko v sebi imela vizijo, da me čaka nekaj velikega. In dvajset let kasneje lahko rečem, da to vizijo živim. In vem, da sem izbrala pravilno in bi jo ponovno izbrala. Je bilo prijetno? Seveda ne. Lahko? Nikakor. Bi to ponovila? Vedno.

Ker je vredno biti Ženska. Ker ga ni denarja, ki bi lahko kupil to izobilje, to razkošje, to dragocenost Biti Ženska. Danes sem ponosna nase in ponosna na vse moje “sestre” po vsem svetu. In vem, da spreminjamo svet. Ena po ena.

Danes ljubim življenje in vem, da sem življenje. Danes ljubim sebe in se sprejemam z vsemi svojimi sencami, vsem sranjem in vsem, kar mi ni všeč. Ker sem edinstvena, unikatna, neponovljiva. Danes si dovolim, da sijem, da sem svetloba, brez da se bojim teme. Kajti vem, da sem svetloba.

Danes sem ponosna, da sem Ženska.

In če vas zanima, kaj se dogaja na sončni strani Alp, pokukajte med Dogodke

Namarie

Taja Albolena

Namaste-femalehands

Božansko v meni pozdravlja Božansko v Tebi!

Po 16 letih sem bila lani ponovno v Indiji in povsod me je spremljala čarobna besedica ‘Namaste’. Indija je posebna dežela, polna nasprotij, hkrati pa je tudi mistična, čarobna in izjemno barvita dežela. Ena od tistih stvari, ki te v Indiji spremlja dobesedno na vsakem koraku, pa je čarobna besedica ‘Namaste’. V templjih se ljudje nasmihajo, rahlo priklonijo in z rokama sklenjenima pred srcem izrečejo ‘Namaste’. Tako graciozno in milo naredijo to gesto, da me vedno znova očara.

Kadarkoli vidim sliko sklenjenih rok, se spomnim na vse tiste ljudi, ki so pozdravljali božansko v meni z zavedanjem, da gledajo delček sebe. In ne glede na to kako blizu mi je ta gesta vedno, ko vidim zahodnjake, v tej isti gesti, začutim okornost, togost ne glede na to kako navdušeni smo nad Namaste pozdravom.

Ob tem sem prepoznala togost, mehaničnost in to, kako jemljemo stvari kot nekaj zunanjega in jih poskušamo od zunaj aplicirati. Ob tem jih le mehansko ponavljamo brez tistega notranjega žara, miline, tiste mehkobe, ki sije iz ljudi, ki to storijo v Indiji. In nato je prišla do mene razlaga tega izjemnega pozdrava in dojela sem, da je tisto, kar nam pogosto manjka avtentičnost. Tisto dušno izžarevanje vèdenja, kaj pravzaprav počnemo, ko uporabimo pozdrav Namaste.

Ko sem nazadnje hodila po templjih Indije, sem dojela, kako močno me je ženstvena esenca Indije preobražala prvič, ko sem stala na njenih tleh. Prepoznala sem, kako me je ženstvena esenca učila ponižnosti v sebi, do sebe. In kako sem se ji upirala, ker me je vedno znova spominjala na ponižanje.

Ženstvena esenca v nas je tista, ki nas spomni na hvaležnost, na pomen hvaležnosti in na njeno izjemno moč. In zdaj na mojem drugem popotovanju po Indiji, sem z večjo sprejemljivostjo sprejemala vse blagoslove in darove, ki so mi bili na poti podarjeni.

In Moč hvaležnosti, notranje popotovanje, ki smo ga začeli v duhu Valentinovega in Gregorjevega nosi s seboj blagoslov pozdrava Namaste. Ker nam je včasih težko usvojiti dnevno prakso negovanja sebe, je novo notranje popotovanje namenjeno prav temu, vsakodnevni praksi hvaležnosti.

V Indiji je pozdrav Namaste namenjen pozdravu ali odzdravu in pomeni ‘Božansko v meni pozdravlja Božansko v tebi’. Namaste simbolično pomeni pokloniti se duši, ki živi v srcu sogovornika. ‘Nama’ v sanskrtu pomeni poklon, ‘as’ pomeni jaz, ‘te’ pa pomeni ti. Če bi prevajali dobesedno, bi lahko rekli ‘Jaz se poklonim tebi’, oziroma ‘Duša v meni se poklanja duši v tebi’, ali kot sem zapisala na začetku ‘Božansko v meni pozdravlja Božansko v tebi’.

V mnogih kulturah sveta je Božansko tisti aspekt, ki ga vsakodnevno pozdravljajo, ko se srečujejo med seboj. Namaste je ponižen pozdrav božanske esence, ki je del vsakega od nas. Je prepoznavanje tega božanskega dela v vsakem človeku, ki ga srečaš in ko si tega deležen vedno znova, vsak dan znova, se ga »nalezeš«. Zleze ti pod kožo in tako sem začela z dnevno prakso pozdravljanja Božanskega tudi po povratku v Sloveniji. Potiho v svoji glavi. In vendar je tudi to dnevna praksa, ki izzveni, ko navdušenje potovalne mrzlice poneha in potovanje postane le še prijeten spomin.

Disciplina je nekaj, ob čemer se večina ljudi kar strese in tukaj nisem nobena izjema. Disciplina je veščina moške esence in v moških duhovnih praksah je disciplina nujno potrebna. V svetu ženstvene esence pa je ključnega pomena doslednost, da bi se lahko premaknile onkraj znanega, onkraj dnevne rutine. In tako sem v tem notranjem popotovanju Iz naftalina potegnila tudi svoje pozdravljanje Namaste, pa čeprav le v svoji glavi.

Kaj Namaste resnično pomeni in kako lahko spremeni vaš pogled na odnose, na ljudi, ki jih vsakodnevno srečujete? Poznamo tri interpretacije:

1) “Tvoj Duh in moj Duh sta Eno.” Tudi v nam bližji tradiciji je znan izrek, da delaj z drugimi kot bi si želel, da drugi delajo s teboj. Ko prepoznaš Enost vseh, povezanost z vsemi preko Božanske esence Duha, je lahko z ljudmi delati spoštljivo, kajti to isto spoštovanje si želimo tudi zase. Zato vsakič, ko potiho pri sebi osebo pozdraviš z Namate in začutiš hvaležnost, za ta delček Božanskega, ki je v tvojem življenju v resnici pozdraviš ta del v sebi, izkažeš cenjenje in hvaležnost temu delu sebe. In to vnese v naša živlejnja popolnoma novo dimenzijo.

2) “Vse najboljše in najvišje v meni pozdravlja vse najboljše in najvišje v tebi.” Ali ne bi bilo izjemno, če bi se vsakič, ko se srečamo spomnili le najboljšega in najvišjega v vsakem posamezniku in s tem v nas samih? Si predstavljate pozitiven val, ki se širi iz tovrstnega prepoznavanja? To bi pomenilo manj sojenja, kritiziranja, obrekovanja in namesto tega več sočutja in prepoznavanja najboljšega v vsakem posamezniku. In s tem bi namesto reagiranja, branjenja sebe ali zanikanja stvari svojo pozornost osredotočili na večjo sliko, na svoj višji jaz. Ko te nekdo napade, sodi, obsoja, kritizira, je težko ohraniti večjo sliko, v kateri bi prepoznali, da vsak, ki sodi in kritizira pravzaprav kliče po ljubezni, povezanosti in prepoznavanju Božanskega dela sebe. To, kako nekoga pozdravimo, čeprav le v svoji glavi, lahko spreminja ne le naša življenja, temveč tudi življenja drugih. In definitivno ima vpliv na potek dogodkov okoli nas.

3) “Spoštujem to mesto v tebi, kjer biva celotno Vesolje. Spoštujem mesto v tebi, ki je Ljubezen, je Resnica, je Svetloba in je Mir. Ko si Ti na tem mestu v tebi in sem jaz na tem mestu v sebi, sva Eno.” Vsi ljudje smo Ljubezen, Resnica, Svetloba, Mir – to je del ženstvene esence, ki je del vsakega posameznika. In če se lahko osredotočimo na Resnico, da vse to že smo v sebi in da je ob tem vse to tudi v človeku, ki ga srečamo, lahko avtentično izrečemo Namaste kot pozdrav te esence, ki je v vsem kar je.

Uporabite to dnevno prakso pozdravljanja “Namaste” z namero, z razumevanjem in prepoznavanjem resnice, ki sem jo delila z vami. Ne glede na to katera od teh interpretacij vam je najbljižja, boste s tihim pozdravljanjem vsakogar, ki ga srečate delili blagoslove hvaležnosti po planetu. Dopustite, da ta majhna gesta spremeni vaše odnose in vaš pgled na svet in na stvari. Dopustite, da hvaležnost postane vaša nova navada.

Posipajte čarobni prah hvaležnosti kamorkoli pridete in s tem spreminjajte svet.

S spoštovanjem najsvetejšega dela v Tebi in ljubečo mehkobo Božanskega te danes pozdravljam … Namaste.

Taja Albolena

Več o notranjem popotovanju Moč Hvaležnosti lahko preberete tukaj

 

winters

Ženska Duša

Starodavne kulture so pripisovale 4 lastnosti ženstveni esence – biti ženska. Te so: življenje, energija, ljubezen in modrost. Ženska je toplota, energija in ljubezen, ki jo mati da otroku, in je ne more nadomestiti nihče drug. Ženska je življenje, je ljubezen, je svetloba in je modrost. To so ženske značilnosti, in če jih spoznamo in sprejmemo v sebi, izžarevamo neverjetno moč. In to moč imamo v rokah zgolj zato, ker smo Ženske. S tem spoznanjem lahko gradimo boljši jutri.

Danes se v glavnem izpostavljajo ženske slabosti, šibkost, nemoč, njena čustvenost, kot nekaj negativnega in vendar je žensko ranljivost in nežnost potrebno prepoznati kot priložnost za rast in razvoj in ne oviro, kot jih radi interpretiramo.

Materija se začenja zavedati in kar želi storiti je, da sprosti svetlobo iz svoje trdnosti. Latinska beseda za materijo pomeni tudi telo in mati, ženstveno esenco. Gre za zavestno prepoznavanje energije, modrosti, Sofije, v materiji.  Ženstvena esenca omogoča pretok, moška pa usmerjenost, doseganje ciljev.

Danes smo soočeni z izgubo ženstvenosti, ker ne prepoznavamo pomena srca. Ne prepoznavamo avtentičnosti, tega, da vsak posameznik pusti osebni pečat v svetu v katerem živimo. O duši se sploh ne pogovarjamo in ženska duša je za veliko večino izgubljena. In vendar je ženska duša kot vrtnica, ki se listič za lističem odpira moški zavesti. Če duši damo čas in ljubezen, se odpre. Vendar v sodobnem svetu primanjkuje obojega. Ljudje nimajo časa. In nimajo ljubezni, ker jo pričakujejo od zunaj. Čakajo na nekoga, ki jim bo dal to kar si želijo imeti.

Največja preizkušnja in bolečina mnogih je v tem, da jim nihče ne more dati tega, kar si želijo. Trpljenje mnogih, njihova lakota je lakota po ljubezni, po bližini, po tem, da bi nekdo potrdil njihov obstoj. Mnogi trpijo, ker jih nihče ni videl, ker jih nihče ni poslušal, ker se počutijo neljubljene in se ob tem ločujejo od drugih. Če ženska duša ni prisotna v odraščanju otroka, potem ni topline, ni nežnosti, ni bližine in dušnega stika in ob tem se ustvari velika podhranjenost, ki smo ji priča v sodobni družbi.

Ženstvena esenca je tista, ki začuti stik, ki čuti povezanost. O ženski esenci ne moreš govoriti, lahko jo samo izkusiš. Ženstvenost je zelo telesno naravnana, zelo čutna, polna življenjske sile, ter užitka. Je prisotnost, je povezanost. Ženstvena esenca ni povezana s spolom, gre za energijo. V stari kitajski tradiciji so jo poimenovali jin, v indijski tradiciji je Shakti in v hebrejski tradiciji Shekinah. Če je moška esenca jang ali Shiva, aktivna sila ognja in zraka, sila delovanja, usmerjenosti, je ženstvena esenca sprejemljiva sila vode in zemlje, je pretok. Ženska esenca je ljubeča, srčna stran, dušna stran. Ta srčnost, ta dušni stik je manjkajoči delček sodobne družbe. V medsebojnih odnosih je to energija, ki vzpostavi bližino, povezanost. Bližina je duša, ki je v ljubezni.

V sodobni družbi smo vsi v nenehnem premikanju, vedno se mudi, zmanjkuje časa in zato ni časa, da bi sedli k skupnem obedu, ki ga je nekdo ljubeče pripravljal ure, kjer čutiš ljubečo bližino. Če odrasli nikoli niso čutili tega dušnega stika, te bližine, kako naj to predajo svojim otrokom?

V bližini, v objemu te povezanosti začutiš, da si nekdo, da tvoj obstoj zadošča. Ta toplina, ta stik je tisto, kar večina ljudi pogreša. Ko čutiš do nekoga to povezanost, osebi potrdiš, da si vesel, da jo vidiš, brez potrebe, da bi ugajal. Sama rada rečem, da smo udomačeni v držo, kjer hočemo ugajati, kjer moramo biti »kul« in si pogosto nadenemo svoje maske, da bi bili sprejeti, da bi ustregli. In ob tem zanikamo svoj avtentični jaz, svojo žensko dušo v sebi. Večina ljudi danes pride k terapevtu, ker išče nekoga, ki bi ga videl, ki bi ga slišal. Ljudje so celo svoje življenje preživeli v poskusu, da bi ugajali in ustregli drugim in nikoli niso našli svoje vrednosti. Nikoli si niso drznili živeti svojih vrednot. In zdaj so odrasli in poskušajo stati pokončni in hoditi pokončni.

Če si nikoli nismo vzeli časa, da bi prisluhnili duši, njenim vrednotam, če ji nismo dovolili, da bi se dotaknila božanske ženstvenosti, ki nas pozna še od preden smo se rodili, potem se v nas naseli obup. In ko ljudje izgubijo upanje to spodkopava celotno družbo. Ljudje se obrnejo k odvisnostim, da bi ohranili otopelost in životarijo. Ne zmorejo se soočiti z agonijo življenja in raje otopijo, gredo v odvisnosti. In tako velika mati postane hrana. Ker je luknja pomanjkanja tako velika vase spravijo ogromne količine hrane. Vendar telesa ne moreš nasititi z duhovnim hrepenenjem – duhovnim hrepenenjem, ki je del odvisnosti. Ne moreš ga zadovoljiti, zasititi s čimerkoli fizičnim. Duhovno potrebuje duhovno hrano. In tako alkoholiki poskušajo duha najti v steklenici viskija. In velika mati po kateri vsi hrepenimo, postane hrana. Sladkoba, negovanje. Karkoli, kar bi v telo prineslo ljubezen. In vse je konkretno, trdno, snov. Poglejte na družbo s stališča te trdnosti. Planet smo prekrili s cementom. In upamo, da bomo preživeli s to konkretizacijo, to trdoto. Bolezni, ki jih ljudje imajo so pogosto povezane z oblikovanjem školjke, oklepa kamor se lahko skrijejo in večina sodobnih kožnih bolezni kaže na tovrstni oklep.

Družba hrepeni po povezanosti, po toplini, po stiku, po dotiku. Tovrstno bližino velike matere obupno potrebujemo. In ko sem spoznala, da je narava ženstvenosti usmerjena navznoter, v mehkobo in nežnost, sem se odločila, da želim to žensko moč deliti z ženskami Slovenije in sveta. Želim, da se prebudimo in začnemo v polnosti uporabljati svoj polni potencial. Vsaka ženska je božanska, samo spomniti se mora tega in preseči ovire, ki jih ima v sebi, svojo udomačenost, stvari v katere verjame, da so resnica. In vendar je edina resnica, da je vsaka ženska božanska in vsaka lahko ustvari spremembo v tem svetu. In vsaka od nas to zmore. Vsak dan vplivamo na svet in le naša izbira je kako.

Ženska duša je nevidna, je sprejemljiva, intuitivna, je utelešenost, je bližina, je skrb, je povezanost, je v vas. Pomembno je, da jo prepoznate, ji daste mesto, da se izrazi iz vas v svet. Čas je, da prepoznamo, da so težave, ki so del našega življenja kot prah v našem srcu, ki srcu preprečuje, da v polnosti zasije. Čas je, da v polnosti zasijete. Kako? Zaživite svoje srčne želje. Dopustite, da se izrazi vaša ženska duša.

Pridružite se mi na srečanjih DivineFemme, ki prebujajo in nam pomagajo utelesiti svojo ženstveno esenco. Res je čas. Kajti izzive s katerimi se soočamo, lahko presežemo in smo to kar smo. Čas je, da smo kar smo.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena
Mentorica za Razcvet Ženske

www.divine.si

Objavljeno na portalu Svetloba.si

Popolnost samo je!

Živimo v svetu, kjer je želja po popolnosti prisotna na čisto vsakem koraku. Pogosto ljudje želijo biti popolni in temu posvetijo toliko svoje energije, da le redko končajo stvari, ki so jih začeli, ker nikoli ni dovolj dobro. Zveni znano? Tudi sama sem bila perfekcionistka, dokler nisem ugotovila, da me težnja k popolnosit pravzaprav obremenjuje in mi jemlje zadovoljstvo ob tem, ko sem uspela stvari dokončati, ker preprosto nikoli niso bile dovolj dobre.

Nesporno dejstvo je, da smo že popolni in da nam ni treba čisto nič narediti, da bi bili bolj popolni, kot si velika večina prizadeva. Popolnost je stanje duha in ne nekaj, kar lahko dosežemo skozi delovanje, s tem ko nekaj delamo prav.

Ko začnemo delovati v želji, da bi postali popolni, kar pomeni, da v tem trenutku pravzaprav verjamemo, da še nismo popolni in moramo to šele doseči, vstopimo v cikel perfekcionizma, kjer nikoli nič ni dovolj dobro in bi lahko bilo v očeh tistega, ki si za to prizadeva vedno še boljše. Seveda nas k temu vodi družba v kateri živimo, udomačevanje pa se začne že zelo zgodaj … v našem otroštvu. Sploh ženske imamo težavo s tem, da želimo ustrezati in da bi ustregle hočemo biti popolne. V družbi, ki idealizira retuširane slike manekenk, ki nas gledajo s plakatov, televizijskih zaslonov in revij, je težko ohraniti stik s svojo avtentičnostjo in biti kar si, se vedno znova spomniti na to, da si že popoln, ker te vedno znova vabi tvoja notranja navada, da kritiziraš sebe, se pomanjšuješ in se primerjaš z drugimi.

Nedvomno je mnogo prednosti, če smo zavestni, natančni in želimo narediti stvari kar najbolje, vendar je meja med perfekcionizmom in odličnostjo zelo tanka. Ključ je v razumevanju, da je odličnost povezana z uživanjem v tem, kar počneš, v dobrih občutkih, ki te spremljajo, ko nekaj narediš ali se nekaj naučiš in v samozavesti, ki se ob tem izraža.

Perfekcionizem ali želja po doseganju popolnosti pa vodi v nezadovoljstvo. Perfekcionizem je povezan s kritiko, z iskanjem napak, ki jih vedno najdeš, ne glede na to, kako dobro si stvari naredil. Ko sem se zavedla tega, kako močno je bil perfekcionizem del mojega življenja, kako sem bila udomačena v ustrezanje in v ugajanje drugim, sem se zgrozila. Ozaveščanje tega dela mene me je pripeljalo v soočenje s svojim notranjim otrokom, ki se je zato, da bi bil ljubljen in sprejet naučil, kako ustrezati drugim in dobiti pohvalo iz zunanjega sveta. To je del življenja vseh nas, pri enih v večji, pri drugih v manjši obliki. In iz otroštva se tovrstno iskanje pohvale in pozornosti prenaša tudi v odraslo dobo.

Notranje popotovanje DivineFeminine me je vodilo skozi zavedanje, da imamo v sebi dva aspekta svojega notranjega otroka, eden od njiju je povezan s preživetvenimi mehanizmi, ki so delovali pri očetu in ranjenostmi, ki smo jih prejeli po tej strani, medtem, ko je drugi aspekt povezan z načini, ki smo jih uporabljali pri materi. In nikoli si ne bi mislila, da imam toliko ranjenosti v sebi, niti v sanjah. Še posebej po tem, ko sem toliko let intenzivno delala na sebi in iskala napake v sebi in poskušala biti popolna. Soočanje s seboj in s svojimi notranjimi nagnjenji je imelo za posledico, da sem na popolnost kar pozabila. Ko sem pozdravila svojega otroka, so moja pričakovanja, da bom pozornost dobila iz zunanjega sveta kar izpuhtela.

Iz mojega notranjega popotovanja vase se je rodila paradigma Postani najsrečnejša Ženska na svetu, kajti začutila sem željo, da delim z ženskami kako uživati v življenju namesto trpinčiti sebe v ustrežljivosti in ugajanju drugim. Ženske imamo s tem resnično težave, saj pogosto interpretiramo napake v našem življenju kot neodpustljive in katastrofalne, kar nas stane radosti in užitka.

Ali želite za vsako ceno vsem ustreči soljudem? Vas skrbi, kaj si drugi mislijo o vas, ter poskušate vsak trenutek svojega življenja pokazati le najboljšo plat sebe? Hočete, da je vse, kar naredite, popolno? To nedvomno kaže na težnjo k doseganju popolnosti. Seveda ni čisto nič narobe, če stremite k srečnemu, aktivnemu in produktivnemu življenju, vendar je med težnjo po doseganju kvalitete pri svojem delu ter težnjo po popolnosti velikanska razlika.

Perfekcionizem je v resnici zelo obremenjujoča lastnost, ki nam veliko bolj škodi kot koristi. Običajno nas vodi v nezadovoljstvo s samim seboj, kar se je nedvomno odslikava tudi v naši okolici. Perfekcionizem je nerealen, škodljiv za našo samopodobo in iracionalen, saj popolnosti ni mogoče doseči. Težnja po popolnosti je pravzaprav nekaj precej nepopolnega! Poleg te težnje pa perfekcioniste pogosto pesti tudi problem odlašanja. Kajti težko se je lotiti nečesa, kar mora biti popolno in to nam še dodatno otežuje življenje. Glavna značilnost perfekcionizma je torej postavljanje visokih standardov. Perfekcionizem je povezan z doseganjem ciljev in s pričakovanjem točno določenih rezultatov, kar je v hitro spreminjajočem se svetu, ki nas vodi v neznano praktično nemogoče doseči.

Medtem, ko je odličnost kvaliteta, ki nas vodi k uspehom skozi številne vzpone in padce, ko je potrebno vztrajati na svoji poti kljub številnim oviram in zaupati temu, čemur si zavezan. Potrebno je slediti sinhronostim, namigom, ki prihajajo in včasih je videti kot da popolnoma spremeniš smer v svojem življenju, vendar te ravno ta sprememba poti vodi točno tja, kamor si namenjen. Težnja k odličnosti vodi zmagam in uspehom v življenju. Vendar na svoji poti uživaš in si ji predan z vsem srcem, brez preračunljivosti in pričakovanj, da bi se morale stvari izpeljati na točno določen način. Vsak športnik ve povedati, da te težnja k popolnosti hitro uniči, saj z ničemer nisi zadovoljen in tako vse kar počneš postane mučno. Medtem, ko je težnja k odličnosti tista, ki te vsako jutro spravi na trening kljub temu, da veš kaj te čaka, ki te vodi da vztrajaš na svoji poti tudi takrat, ko te vsi kritizirajo in nihče ne verjame vate.

Vsi uspešni ljudje imajo močno težnjo k odličnosti, vendar ne k popolnosti. Vedo namreč, da te perfekcionizem hitro vodi v depresivnost. Vzrok za pojav depresivnosti pri perfekcionistih pa je ponavadi ta, da si perfekcionist postavlja zelo visoke osebne standarde, ki jih nato zelo težko oziroma nemogoče zadovolji, kar v posamezniku povzroča nenehna občutja skrbi in obupa. In če lahko govorimo o epidemiji širokih razsežnosti v sodobnem svetu je težnja k popolnosti nedvomno ena od njih. Opazujem številne mlade ljudi, ki imajo močno potrebo po popolnosti, ki je posledica tega, da želijo biti sprejeti, želijo si odobravanja in sprejetosti s strani pomembnih drugih. Izkazalo se je, da je za vsemi oblikami depresivnosti, samomorilnosti, anksioznosti, obupa, vdanosti v usodo in drugimi negativnimi psihološkimi težnjami vedno perfekcionizem. Dokazano je, da v vsakem primeru perfekcionizem privede do stresa, stalnega psihičnega pritiska in zmanjšane kakovosti življenja.

Perfekcionizem lahko najlažje opredelimo kot prepričanje, da moramo doseči popolnost za vsako ceno. In pogosto je cena perfekcionizma visoka, kajti stane nas radosti, zadovoljstva in občutka izpolnjenosti. Mnogo perfekcionistov je v resnici večino časa nesrečnih, saj ne glede na opravljeno nalogo verjamejo, da je niso naredili najboljše. In ravno zaradi tega so perfekcionisti pogosto nasprotje tega, kar si želijo biti – so neorganizirani, stvari nimajo pod kontrolo in s pomembnimi nalogami odlašajo, ker se pretirano ukvarjajo z manjšimi, manj pomembnimi stvarmi, ki morajo biti opravljene popolno. Neuspehi, ki jih zaznavajo, ker niso dosegli želene popolnosti, se pogosto kažejo v občutkih frustracije in nizkemu samospoštovanju. Posledično perfekcionisti skačejo iz ene naloge na drugo, upajoč na to, da bodo dosegli želen učinek, vendar nikoli ne dosežejo zadovoljstva in miru.

Pomembno je, da se vedno znova spomnite, da je trajen uspeh in notranje zadovoljstvo posledica zavedanja, da je vse že v vas. In da je veščina tega, kako se znate soočati s tem, ko gredo stvari narobe veliko bolj ključna za vaše življenje, kot to kako popolno so vam stvari uspele. Izberite raje užitek, radost, zadovoljstvo in ljubezen do sebe ter opustite svojo nagnjenost k perfekcionizmu. Vedite, da je vse stvar izbire!

DIVINE.SI

Članek je v celoti objavljen v mesečniku Namarie, ki jo lahko naročite na spletni povezavi na strani www.divine.si

Izbira: Delo na sebi ali negovanje sebe

Dolgo časa sem ponosno govorila, kako delam na sebi. In to delo na sebi se je zelo močno usedlo v mojo podzavest. Udomačila sem se, da sem delala na sebi. To je bilo moderno, o tem so govorili vsi.

Ko sem postala bolj zavestna, kaj pravzaprav govorim in kako se izražam, sem se zavedla, da si z delom na sebi ne delam čisto nobene usluge. Pravzaprav sem se pogosto počutila žrtev in s tem je prišlo tudi smiljenje sami sebi, kar imam toliko dela sama s seboj. Negovanja sploh nisem razumela, pravzaprav sem negovanje interpretirala kot nekaj, kar ni zame, ker je preveč mehkužno, jaz pa kot odgovorna posameznica trdo delam na sebi.

In potem se je zgodila Ženska. Leta 2007 sem bila v Egiptu in oh ja, Egipt mi je dal vetra. Dojela sem, da pojma nimam kaj je negovanje in da ga popolnoma napačno interpretiram. Razumevanje je seveda prišlo kasneje, vendar se je iz potrebe po negovanju rodila DivineFemme.

Kot velika večina, sem tudi sama bila mnenja, da je negovanje; crkljanje sebe, ujčkanje, masaže, kopeli, udobje, razkošje. V glavnem smo negovanje pomanjšali na vroče kopeli in masaže. Vendar je to zelo daleč od resnice.

Skozi opazovanje žensk sem ugotovila, da smo v glavnem še vedno ujete v arhetipu žrtve, ki se pritožuje, kako nemočna in šibka je, da je žrtev sistema. Če smo bile zlorabljene, je kosti za glodanje, za kritiziranje, toliko več. In seveda je ob tem potrebno z žrtvami delati v rokavicah, ker so ranjene in jih boli.
Ključno vprašanje, ki si ga morate postaviti je; Imate raje, da boli enkrat in ta zob izpulite ali da boli vedno znova, ko se ga dotaknete in ga hranite v ustih?
Moja interpretacija negovanja je, da zob izpulim in grem naprej. Še raje, kot da ga izpulim, pa se soočim z bolečino, jo sprejmem namesto, da se z njo borim, in objamem ta del kot del sebe in ga s tem pozdravim.
Če me boli se zjokam, se potožim, a grem v svojo bolečino, se z njo soočim na štiri oči, grem v soočenje s celotnim paketom in potem izberem nekaj drugega. Verjamem, da imamo vedno na voljo izbiro.

Negovanje je sprejemljivost. Ko si dopustiš, da sprejmeš, da si odprta, da si povezana in pristna, da si v svoji ženski esenci in dopustiš, da sije iz tebe v svet. Negovanje ni delo na sebi, negovanje je voljnost dopustiti, da se stvari zgodijo in nato izbrati kam naprej.

Negovanje ni vrtanje po sebi, mučenje sebe z iskanjem, kaj je narobe z menoj, samo zato, da se potem lahko s tem boriš ali bežiš pred tem in to zanikaš. Obstaja pa tudi tretja opcija, da zmrzneš in kot noj porineš glavo v pesek. Če bezaš zmaja v svojih reptilskih možganih, bodi voljan, da se z njim soočiš in nato izberi kaj boš z njim, namesto da se z njim boriš ali pred njim bežiš.

In ni naključje, da je črna Madona ali Isis vedno prikazana v ikonografiji kot tista, ki je ukrotila zmaja. Vendar ga ni ukrotila z bojem, in z zanikanjem tudi ne. Njegovo poslušnost si je pridobila s tem, ko ga je zaznala, priznala njegov obstoj in ga sprejela kot del sebe. S tem je pomirila zverino, da je postala njena domača žival. Ključ? Veliko ljubezni, sprejemljivosti, nežnosti in odločnosti. Vedela je kaj dela in vedno znova je izbrala sprejemanje.

Zmaj v tebi si želi tvoje pozornosti, tvoje sprejemljivosti, tvojega sočutja. Ko to dobi, je ukročen. In ne rabiš se ukvarjati z njim in delati na njemu. Zmaj je in vedno bo. Nikamor ne bo šel. Vprašanje je le, kaj naredimo z njegovo prisotnostjo v nas. Ko se soočim s svojimi notranjimi zmaji, sem vedno znova izzvana kaj bom storila; Boj, beg ali zamrznitev? Ali raje to, da ga objamem v sbi in preneham s sojenjem in razsojanjem, kritiko in upravičevanjem?

Imela sem seminar Manifestacija vs. Kreacija kjer sem razložila, kako smo nagnjeni k temu, da delujemo in sodimo ter razsojamo. Videti je, kot da je to nekaj, kar ljudje počnemo najraje od vsega. Skozi sojenje postavljamo ljudi ali stvari na piedestale ali pa jih dajemo v kleti, jih obožujemo ali obtožujemo, smo nad njimi očarani ali pa razočarani, plusi in minusi, dobro in slabo.

V paradigmi “delovanja” poznamo dve skrajnosti, ena je delovanje in ob tem priznanje, doseganje, cilji ter rezultati in drugi pol je nedelovanje, pasivnost ter lenoba, ki je le druga polarnost v paradigmi delovanja. Večina ljudi paradigme “samo bodi” ne razume, ker so mnenja, da je pasivnost in nedelovanje del te paradigme, vendar ni tako. Ko samo si, si v toku in slediš temu kar se dogaja.
Ker si v srcu, namesto na piedestalu ali v kleti, dobiš navodila, navdihe, kot jih imenujem sama, ki jim slediš in greš s tokom.

Negovanje je povezano s tem, da objamemo v sebi vse tiste dele samega sebe, ki jih ne maramo in ki nam niso všeč. Namesto, da jih dajemo na piedestal ali v klet in jih sodimo, jih raje sprejmemo, se z njimi pomirimo in jih damo v srce. To je negovanje. Da ljubiš brezpogojno vse dele sebe, tudi tiste, ki ti niso všeč; morilca, zločinca, sodnika, rablja.

Negovanje pomeni, da zavestno izbereš to, kar te hrani, kar te polni, kar te izpolnjuje, karkoli to je zate – ljubezen, lepota, svoboda, mir, harmonija, radost.

Negovanje pomeni, da skrbiš zase, se ljubiš brezpogojno in sodeluješ ter soustvarjaš z vsemi deli sebe.

Delo na sebi pa je na drugi strani usmerjeno na hvaljenje ali grajo, nagrajevanje ali kaznovanje, doseganje ciljev in kazanje rezultatov ali na drugi strani poniževanje in kritiziranje, da nisi dovolj dober. Primerjanje in tekmovanje kdo je boljši, kdo je dlje, kdo je več naredil na sebi in kdo bo prej na cilju – beri v Nebesih.

Jaz izbiram negovanje. Vedno znova, vsak dan znova. Negovanje, ko Nebesa ustvarjam na Zemlji, tukaj in zdaj. Ko živim ljubezen in sem ljubezen. Ker sem izbrala, da kreiram svoje življenje, saj vem, da je rešitelj – beri princ na belem konju, ki me bo rešil – le eden od mitov v katerega ne verjamem več.

Vendar hej, vse je stvar izbire. Kot rada rečem; Sto ljudi, sto čudi.

Uživajte v izjemnem začetku novega tedna.

Namarie
Taja Albolena

In če vas zanima, kaj se dogaja na sončni strani Alp, pokukajte med Dogodke

radiance

Čas je, da se prebudite!

Poznate tisti občutek, ko veš, da ne moreš več na tak način kot si včasih, ko veš, da moraš nekaj spremeniti, ko veš, da je čas, da odpreš oči in se prebudiš, pa te je enostavno preveč strah?

Imam občutek, da mnogi raje mižijo, kot da bi odprli oči in se v tem trenutku prebudili.

In vendar, kot pravi izjava Betty Bender: “Kadarkoli sem naredila karkoli, kar je bilo na koncu vredno truda … me je na smrt prestrašilo.”

Če hočemo spremembe, moramo tvegati. Kriza je čas dejanj, kajti kriza le razkriva  stvari, ki se morajo spremeniti. In večje ko so spremembe, ki jih moramo narediti, več moramo tvegati. In čas nikoli ni popoln, kot tudi okoliščine nikoli niso popolne. Vedno mora nekaj starega umreti, da se nekaj novega lahko rodi.

Arhetip modre ženske je tisti arhetip, ki nam pomaga, da se prebudimo. In modra ženska ve povedati, da prebujenje ni čisto nič romantičnega, lepega in srečnega. Prebujenje je soočenje z vsem tistim, kar ni resnica, z vsemi lažmi, neresnico in iluzijo našega življenja. In temu se večina za vsako ceno želi izogniti, kajti to s seboj prinaša bolečino, ranjenost in trpljenje.

Zato je razsvetljenje eden od najbolj zaželenih in hkrati najbolj izogibanih aspektov našega življenja. Kajti v procesu prebujenja se v prvi fazi zgodi uvid, ki nam pokaže našo dušo in vse kar si želimo. Potem pa pride druga faza prebujenja, ki je povezana  s čiščenjem vsega tistega, kar nam stoji na poti da ta svoj uvid tudi zaživimo v polnosti.

Skozi proces čiščenja vsega, kar nam stoji na poti tako pogosto vstopamo v svojo temno noč duše ali tudi temno noč ega, kajti gre za smrt ega v nas.

Temna noč duše je čas izjemnega blagoslova, ki izhaja iz globokega notranjega trpljenja in ki daje arhetipu ranjenega zdravilca priložnost, da dojame, da nima nadzora nad ničemer. Kajti ranjeni zdravilec v nas ima občutek, da ima nadzor nad vsemi stvarmi v našem življenju. Najbolj samodestruktivno in pogosto kritično obdobje v življenju ranjenega zdravilca poznamo pod imenom Temna noč Duše. To obdobje lahko traja dneve, tedne, mesece ali celo leta.

V tem obdobju Temne noči Duše ranjeni zdravilec doseže krizo vere vase in v druge. Običajno krhek sistem prepričanj, iluzija razpade, kar povzroči globok notranji konflikt in zmedenost.

Šamani so poznali proces vračanja delčkov duše, v katerem so ljudje zdravili svoje rane. Razumeli so, da je človeški duh nesmrten in da je edini način, kako pripeljati nazaj izgubljeno vitalno energijo in moč ta, da so poslali svojega vodnika ali totemsko žival, da je zbrala te izgubljene delčke duše in jih prinesla nazaj. Navajo starešine so vedeli, kako pritegniti živega mrtveca nazaj v življenje skozi ritual, ko so njihovega duha poklicali nazaj v telo.

Gre pravzaprav za prakse, ki pomagajo preseči otopelost in životarjenje, to težnjo, da bi samo preživeli in ti omogočijo, da začneš polno živeti svoje življenje.

Tako kot se je boginja Inanna spustila v podzemlje, so ranjeni zdravilci notranje dovolj močni, da se vrnejo iz tega procesa Temne noči Duše in s seboj prinesejo vedenje in modrost o svoji lastni ranljivosti in o potrebi, da žrtvuješ. Naučijo se, kako so cikli življenja povezava skupnosti vseh nas. Skozi potovanje v čustveno temo podzemlja se njihovo srce odpre in začutijo sočutje do vseh bitij.

In le to sprejemanje vseh delov sebe te pelje po poti do celovitosti in celostnosti v sebi. Kar je za veliko večino najbolj boleče je izdaja samega sebe, kajti pogosto si kupujemo čas, da bi se lahko soočili s stvarmi, ki nas resnično bolijo. Ko se pogovarjam z ljudmi, velika večina reče, da so vedeli, da so zboleli, ali da jih je nekdo prevaral, ali da ima nekdo težave, vendar je bilo to preveč boleče, da bi se s tem soočili takoj, ko se je to začelo dogajati. Velika večina si kupuje čas, s seboj sklenejo nezavedni dogovor, da bodo za to, da se s tem soočijo v svojem življenju porabili x dni, tednov, mesecev ali let. Na koncu večina reče: “Saj sem vedel.” Vendar je notranja ranjenost ob tem, ko izdamo sami sebe tista, ki poveča naše trpljenje in bolečino v nas. In s tovrstnimi ranami se morami v sebi pomiriti, jih sprejeti, da bi lahko objeli svojo celovitost v sebi.

Moja izkušnja s poznavanjem arhetipskih energij v sebi me je naučila, da duša za to, da učinkovito izkuša in se izraža v tem svetu potrebuje osebnost in njene kanale skozi katere se čista življenjska energija prevaja. In če so ti naši kanali izkrivljeni, ranjeni, so v svoji senčnem aspektu je izkušnja, ki jo doživljamo temu primerno kaotična in tudi izbirati v resnici ne moremo, saj smo na avtopilotu, ki ga usmerjajo naše utirjenosti in pogojenosti, ki smo jih prejeti skozi udomačevanje v otroštvu. Ko se soočimo s svojimi ranjenimi deli sebe, in te arhetipske energije v sebi ozavestimo in osvobodimo lahko v vsakem trenutku izbiramo skozi kater arhetip se bo naša življenjska energija prevajala v ta svet.

Razsodnost je tista veščina, ki nam pomaga, da modro izbiramo. In modra izbira je v tem času izjemno pomembna. Da pa sploh lahko izbiramo, moramo objeti vse dele sebe, se pomiriti s svojimi ranami in jih preseči, ter izbrati to, kar je najbolj primerno v danem trenutku.

In zato so arhetipi tisti zavezniki v nas, o katerih rada povem več in katerih zavezništvo je v tem izjemno intenzivnem času močno zaželeno.

Več o ženskih arhetipih v spletnem druženje na Divine.si.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

 

Samo bodi … Kako to narediš?

V času v katerem živimo na Zemlji v tem trenutku je izjemno pomembno dojeti, da moramo v novi energiji, ki je prisotna samo Biti, namesto da poskušamo Delovati.

Ujeti smo v stare mehanizme delovanja in tako ljudje radi rečejo: “Ja saj vem, magnetiziranje iz srca in izžarevanje tega kar sem je bistveno”, v naslednjem stavku pa vprašajo: “In kako to narediš?”

NE narediš, to SI!

Sama sem se dobri dve leti, pravzaprav bo tri leta, od 2009 mojstrila v tem, kako samo Biti. Ko sem vedela kaj bi mogla, pa sem vseeno poskušala delovati in delati in narediti.

Naučila sem se kako pomembne so dnevne prakse zato, da samo si, kajti pomagajo ti preseči stare navade in rutine. In verjemi mi, te so zelo trdovratne, saj so posledica dolgoletnega udomačevanja v točno določeno delovanje.

Danes samo to, da veš, ne zadostuje, to moraš tudi dati v prakso, to živeti in to Biti. In te prakse želim deliti s tabo, kajti v novi energiji, ki se zliva na planet je nujno potrebno, da dojamemo razliko med Delovanjem in Biti.

Kajti ljudje smo tukaj zato, da stvari IZKUSIMO in ne samo mislimo ali razmišljamo o tem.

Ključ je v premiku iz glave v srce, kar pa že itak vsi vemo. Vprašanje je samo kako to narediti … in spet sem pri istem ne narediš, to si in za to ni tehnike, so pa dnevne prakse.

Že v junijskem članku tukaj… sem razložila razliko med delom na sebi in negovanjem in vedno bolj vidim, kako bo to v novembru in sploh zaključevanju leta ključno za naše novoletne manifestacije.

Z možem sva imela hud pogovor na to temo in povezavo z borilnimi veščinami. Razložil mi je celoten koncept in jaz sem rekla; “Ja, to je to”.
Super, zdaj pa to prenesi še v svoje življenje. In odgovor; Ja to je pa težje.
NI. Ista zgodba, ko dojameš princip kako energije funkcionirajo, to so univerzalni principi. In spet smo pri praksi. Kajti vse zunaj tebe služi tebi. Čisto vse. In če si ti zagrenjena in obupana in se ti vse zdi težko, ti energije služijo v tem, da se ti točno to tudi dogaja, da je to tvoja izkušnja.

Če hočeš spremeniti svet, moraš samo spremeniti svojo izbiro v sebi. In ne le enkrat, to izbiro moraš ponavljati vedno znova in znova in znova in znova. Ne zadošča enkrat. In tukaj pridejo v ospredje dnevne prakse, ker ti pomagajo narediti točno to, da vedno znova izbiraš to, kar si želiš, da je tvoja izkušnja.

In NE, ni težko, je pa vmes cela kopica izgovorov. Kajti najlažje od vsega je ostati kjer si, tudi, če ti to ni všeč. In to je smisel rutine, drži te v udobju znanega, pa tudi če ti to ni najbolj všeč. Ampak je pa zanano in je udobno in to pri ljudeh odtehta bolj kot zadovoljstvo in izpolnjenost, če je potrebno nekaj spremeniti.

Resnični izziv tega časa je v tem, da se velika večina ljudi osredotoča na to kar NE deluje, na to kar BOLI, na to kar jih je STRAH. In zato si kar naprej ustvarjajo situacije v katerih se samo potrjujejo te njihove izbire.

In, ko ti poskušaš delovati, da bi svet prepričala v nasprotno je spodaj še vedno frekvenca tega kar te boli, kaj ne deluje in strahovi, ki izbirajo kakšne bodo tvoje vsakodnevne situacije.

Na kratko povzamem kje smo trenutno; v delovanju, ko si zastavljamo cilje, ki jih hočemo doseči in predvsem smo osredotočene na rezultate. Pa po možnosti bi se vse moralo zgoditi čim hitreje.
Premikamo pa se v bivanje, kjer se uglasiš na to kar želiš in to pritegneš k sebi.

Želim ti, da si ne glede na zunanje okoliščine s seboj nežna. Narava nas uči pomembne lekcije. Lahko se smilimo same sebi, krivimo nekoga zunaj sebe in je vse težko. Lahko pa se precej bolj milostno premikamo skozi celotno dogajanje na Zemlji. In izbira je tvoja, samo tvoja. Vse energije zunaj tebe samo podpirajo tvojo izbiro. Vedno se spomni na to resnico!

Namarie
Taja Albolena