Ljubim Sebe

Popolna v svoji nepopolnosti …

1 Comment

Posnela sem svoj prvi home-made video. Ni tako enostavno, kot bi si želela in prvič sem počela kaj takega. Gledaš v kamero, tako brezosebno je in vendar naj bi bil svoja najboljša možna verzija, misija nemogoče. No, v vsej svoji nepopolnosti mi je bil simpatičen, čeprav je mož komentiral, da prepogosto zapiram oči in sem zasanjana. No v pomanjkanju svetlobe sem izpadla tudi zelo zelena, vendar sem požrla vso svojo nepopolnost in stvar objavila. In … prvi komentar, ki je prišel na video mi je vzel ves moj zalet in pogum … kritika. Kot zakleto se mi dogaja, da ko entuziastično naredim nekaj novega, ko kot mak visoko pogledam iz povprečja pride nekdo s škarjami in odstriže cvet. Ja, človek bi mislil, da sem se že navadila, vendar je to daleč od resnice.

Oglasila se je moja majhna nevidna punčka, moj notranji otrok, tisti ranjeni del, ki se ne mara izpostavljati in mi vedno znova pove; vidiš, to je zato, ker si se spet izpostavila. Vedno znova sem kaznovana, vsaj taka je moja prva interpretacija. In prvi impulz je vedno … konec, zaključujem, tega se ne grem več, to je prenaporno, to ni zame, to ni tisto, kar si želim, to ni moje … saj bi vendar moralo biti enostavno in lahkotno, če je moje srčno, a ne!? Neeee, ni. Preizkušeno. Najtežje poti so vedno najkrajše, čeprav bi se na začetku najraje obrnil in se ne šel več te igre življenja.

Moj nevidni otrok, ta del mene, ki se je v otroštvu mojstril v strategijah, ki so postale del mojega notranjega repertoarja, se hoče skriti, zbežati, pobegniti pred svetom in ljudmi. Najbolj varno je, ko sem sama in velik izziv sam po sebi je, da me življenje vedno znova postavlja na oder pred ljudi. Vsakič znova se soočam s svojim notranjim otrokom, ki ga je strah, da bo ranjen in poleg vsega še ponovno zapuščen. In to, kar sem vzela v svojem dolgoletnem spoznavanju sebe je umetnost sprejemljivosti in negovanja. Kako pomembno je sprejeti, da bom vedno, ko sem izzvana, ko me nekdo dregne tja, kjer me boli, imela eno od izbir tudi to, da bi šla v preživetveni “način” v sebi, da bi se skrčila, se zaprla, pobegnila ali se skrila. In vedno znova je izziv v tem, da prepoznam kaj se dogaja in si priznam svojo bolečino, kaj čutim ter da zavestno izberem svoje odzive. In ranjeni otrok v ženski pogosto dregne v njej divjo žensko, tisto ognjevito levinjo, ki bi se borila, da bi otroka obvarovala. Kajti divja ženska je naš notranji obrambni mehanizem, ki zna v svoji senčni strani delovati zelo kruto in kritično. Zato se običajno, ko smo ranjeni kot obramba v nas dvigne jeza in iščemo vire v sebi, da bi napadli nazaj … vsak izgovor je dober. In izziv je vedno, ko smo ranjeni, da se ne zapremo in ločimo, da ne bežimo ali se borimo, kar so trije preživetveni odzivi naših prastarih plazilskih možganov, temveč da znamo ostati odprti in reči hvala.

In pet minut smiljenja samemu sebi je vedno dogovor, ki ga lahko sklenemo s seboj, kar mi je pred leti predala Shankari kot eno svojih modrosti. Kajti ponavadi nam takrat, ko se čutimo ranjeni telo sporoča, da je čas, da se ustavimo in napolnimo, da se moramo odpreti in sprejeti. Kajti običajno smo že na notranji rezervi, kar se tiče energije. In ko sem dobila solzne oči in sem čutila kot da sploh nima nobenega smisla več, sem zaznala kam pes taco moli. Vedela sem, da je čas, da si napolnim svojo notranjo posodo, kajti po treh dneh ponočevanja in dela tja do tretje jutranje ure sem vedela, da je nivo kortizola previsok in da dogodki le dodajajo k stresu, ki sem ga doživljala ob obilici dela, ki sem si ga zadala. Ker je bila tema dneva sprejemljivost sem vedela, da sem na preizkušnji. Po svojih petih minutah, ko sem morala čisto po žensko deliti svojo bolečino s svojimi SiStars, sem zaprla svoj laptop, sedla na vrt v senco in pustila vetru, da me boža s svojimi nežnimi sapicami. Z nogami v lavorju slane vode sem se počutila kot na morju in v pogovoru s svojo Naio sem si dopustila, da me delfini odpeljejo v kozmično maternico k boginji Isis na regeneracijo.

Najpomembnejša lekcija je vedno najbolj boleča in naša izbira je kaj izbiramo … prijaznost ali sojenje in kritiko, kajti vedno brez izjeme to kar delamo drugim pravzaprav naredimo tistemu delu sebe, ki nam ga v zunanjem svetu odslikava ta oseba. In če se le da, vedno znova izbiram prijaznost. Prijaznost do sebe, prijaznost do vseh nepopolnosti, ki me vedno znova naredijo celovito in popolno, tako kot sem … božansko.

Poletni objem.

Taja Albolena

 

Dajem in dajem, pa nič ne dobim nazaj …

, 1 Comment

Znano?

Tipična izjava ženske v stresu vsakdanjika je, da več ko daje, bolj ko se razdaja, manj dobiva. Tudi sama sem se dolgo časa pritoževala na podoben način. In vedno znova poslušam ženske, ki pravijo nekako takole: “Čisto vseeno mu je zame, jaz pa se počutim tako prazna, in enostavno ne morem več, to me ubija.” To so zgodbe, ki jih slišimo od svojih prijateljic ali pa celo iz svojih ust.In pogosto je za žensko eden največjih stresnih faktorjev, če jo partner ignorira ali zavrača, če se vedno znova počuti zapuščeno, ločeno. Tako moški, ki naj bi bil vir njene podpore postane breme, ki ga mora vleči s seboj.

“Kot otrok je in včasih se mi zdi, da imam tri in ne le dva otroka” mi je pripovedovala prijateljica, ki pravi, da jo to izčrpava do konca. Vedno znova ji povem, da mora poskrbeti zase, pa se mi vedno znova zdi, da sedi na ušesih in me noče slišati. Vendar je dejstvo, da sodobna ženska pogosto enostavno preveč pričakuje od svojega moškega in nima učinkovitih načinov, kako izraziti svoje potrebe na način, da bo tudi slišana.

Glavna težava na katero naletim vedno znova in znova je nerazumevanje razlike med moškimi in ženskami. Sama imam zadnje tedne intenzivne pogovore z mojim najdražjim o tem kako različni smo si in vedno znova se zahvaljujem za to možnost, da lahko slišim stvari tudi iz moških ust. Kajti ženske še vedno mislimo, da so moški taki kot smo ženske, samo da so drugače videti in od njih pričakujemo stvari, ki jih pričakujemo od svojih ženskih prijateljic – saj poznate – da me posluša, je sočuten, ljubeč in ne komentira.

Moški so res drugačni. In to lekcijo bomo počasi morale vzeti, brez da jih poskušamo spreminjati in prilagajati sebi in svojim pričakovanjem. Moškega najbolj omejimo ravno s svojimi pričakovanji. Sama dolgo časa nisem razumela,kako svojemu moškemu enostavno vzamem maneverski prostor, ko stvari od njega pričakujem in v taki situaciji je običajno rekel: “OK pa drugič.” In ne glede na to kako sem se razburjala, ni pomagalo. Pojma nisem imela koliko takih priložnosti, ko si je rekel: “OK pa drugič,” sem zamudila.

Moški na življenje gledajo kot na projekt, ki ima svoj začetek in zaključek. Stvari se lotijo s to predpostavko, da lahko za vse najdejo rešitev. In ko jo moški ponudi ženski, ta pa ga zavrne, ker ne rabi rešitve, temveč razumevanje in njegovo prisotnost, sta razočarana oba.
On ker ga je zavrnila in se počuti neuspešnega in ona ker se ne počuti sprejeta in ljubljena. Izziv je nedvomno v tem, da ne razumemo kako drugačni smo med seboj, vendar je v mojih očeh še večji izziv to, da ženske enostavno ne razumemo same sebe. In s tem se naš dnevni stres samo povečuje.

Izziv sodobne ženske je, da je v stresu v službi in potem se njen stres nadaljuje tudi doma. In ker nase gledamo, da je očitno z nami nekaj narobe, smo eksperti v tem, da smo poskusile že številne tehnike, orodja in načine kako sebe spraviti v red. Poskušamo na silo. V resnici delujemo do sebe izjemno grdo. Ne sprejemamo se, vedno znova se pritožujemo same nad seboj in se kritiziramo, sodimo in razsojamo. Po večini smo mnenja, da smo itak nerešljiv primerek in vrtamo po sebi kaj za vraga je narobe z mano.
Morda je čas, da končno že čas, da dojamemo, da ni čisto nič narobe z nami in da je čas, da se umirimo, namesto, da delamo na sebi in se poskušamo spremeniti. In na tem področju sem diplomirala na tej akademiji življenja, kajti leta in leta sem zlorabljala samo sebe, se mučila, trudila in silila sebe v stvari, ki mi niso pomagale, temveč so me še bolj spravile v dvome in vedno znova sem vstopala v nove in nove kroge istih preizkušenj. Dokler nisem dojela …

Morda je enostavno res že skrajni čas, da prebudimo Najsrečnejšo Žensko v sebi in smo to kar smo, avtentične, sijoče, radostne, ljubeče … Ženske. Preprosto Ženske, namesto da poskušamo biti Superženske.

Negovanje sebe in ljubezen do sebe, sprejemljivost in prijaznost do sebe so pomembni ključi na tej poti.
IN če te zanima več na to temo Te vabim, da se mi pridružiš v druženju Postavi temelj Ljubezni.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Darilo si, ljudem in svetu.

4 komentarji

Ah veš, ko poslušam vse vrste pritoževanj glede trenutne situacije in vsega kar se dogaja, mi vedno znova prihaja naprej edina rešitev, ki jo vidim … zamenjajte planet, očitno ste se znašli na napačnem. Tudi jaz sem kdaj razočarana, pa včasih žalostna in jezna, mojstrim se kot vsi drugi in tako kot vsi imam svoj človeški del. Boli me, ko gledam zlorabljanje, kajti zavedam se, da vse to delamo sebi. Boli me, ko gledam vpitje staršev nad otroci in vendar vem, da to vedno počnemo sami sebi. Opazujem laži in prevare in kraje denarja, lastnine in vedno znova sem presunjena nad modrostjo Univerzuma, ki nam je omogočilo tako popolno igrišče, kjer lahko preigravamo vse dele sebe in se mojstrimo v tem, kdo jaz sem, v resnici.

Ko enkrat veš, da vse delaš sebi, je še težje živeti na tem planetu, ko vidiš vse to, kar ljudje počnemo drug drugemu brez zavedanja, da to delamo sami sebi. Ja, ni lahko. Velik izziv smo si izbrali. In vendar tako zlahka pozabljamo na glavni ključ v tej zgodbi. Izbrali smo.

In veš, da bruhanje mi gre, ko poslušam ljudi, ki zavijajo drek v celofan in govorijo o tem, kako je potrebno pozitivno razmišljati in kako se vse reši samo od sebe, samo verjeti moraš. In ko gledam vse prestrašene delčke, razočarane delčke, jezne delčke osebnosti, ki čakajo v kleti, da jih objamemo, da jih prepoznamo, kot del sebe, da jim damo mesto na rezervni klopi našega igrišča, ki ga imenujemo življenje, ni lahko. Dokler se boriš z njimi, se upiraš, bežiš pred njimi ali se delaš, da jih ni, oni potrpežljivo čakajo, da dojameš, da je vse Eno in Eno v vsem. Vse je v tebi. Objemi Sebe, celoto, vse.

Darilo si, izjemno, unikatno, edinstveno darilo. O tem ni dvoma.

In kot si darilo ljudem in svetu Ti, je vsakdo, ki ga srečaš, darilo tebi, ljudem in svetu. Vsak, ki ga srečaš je darilo zate, kajti spomni te na delček, ki ga nosiš v sebi. Pomembno je dojeti, da je vse kar te jezi, žuli, boli, česar te je strah, v tebi. In ko se soočam s svojo neumnostjo, puhlostjo in samopomembnostjo, kako sem igrala boga sama sebi in se posiljevala z idejami, rešitvami, si nalagala stvari od zunaj, jih rezala in spreminjala, da bi bila bolj lepa, prijazna in predvsem bolj “sprejemljiva” za okolico, mi gre včasih zelo na bruhanje. In vendar se nimam komu pritožiti, vse je odvisno zgolj in samo od mene in moje sposobnosti sprejemanja sebe. Sprejemanje sebe je ključ. Dokler se pritožuješ nisi v sprejemanju. Sojenje, kritiziranje, razsojanje te vodi stran od sprejemanja. Igra je zelo enostavna; Sprejemaš ali ne? Ti izbiraš!

In ko dojameš, da si vse Ti v različnih odtenkih in aspektih, dojameš, da je najbolj naduta stvar, ki jo lahko narediš, da zagotavljaš sama sebi, da si odpustila sama sebi, ko si v resnici nimaš česa odpustiti. Lahko le sprejmeš in objameš in se pomiriš s tem. Pred leti sem izstopila iz religije New Age-a (novodobnega gibanja), ker sem dojela, da s svojo energijo ne želim hraniti te paradigme, kjer delaš na sebi in se mučiš in trpinčiš in hkrati sama sebi mečeš pesek v oči koliko delaš in koliko si že naredila in kje že si. Pa ne prostovoljno. Življenje me je ponižalo, me spravilo na kolena in mi odprlo oči za ponižnost in sprejemljivost. To je nekaj, česar moj ego ne bi nikoli izbral in ko se je razbila iluzija mojega “lepega in idealnega” življenja, sem ostala bosa in gola… sama.

Ko si soočena sama s seboj, tam ni nikogar drugega. Lahko brcaš, grizeš, kričiš, se upiraš do onemoglosti, in verjemi, da sem poskusila vse od naštetega. Bila sem ubogi jaz in žrtev češ glej kaj so mi naredili drugi. In potem sem šla v drugo taktiko napadanja, agresije, poniževanja, zlorabljanja sebe. Dokler nisem dojela, da tam ni nikogar, razen mene … v milijonih odtenkov in aspektov… Jaz. In sem začela mic po mic sprejemati sebe. Včasih skozi stinjene zobe, skozi obilico bolečine in strahu sem začela odpirati svoje srce. Prehod v mistično srce so to poimenovali mistiki. Zdaj vem, o čem so govorili.

Izjemno pomembno je, kako se soočaš s spremembami. Večina se poskuša skriti pred spremembami in izzivi, poskušajo pobegniti pred njimi ali pa se borijo z njimi. Osamljenost je največji izziv večine ljudi in zaradi strahu pred osamljenostjo se poskušamo prilagoditi. In ravno zaradi naše sposobnosti prilagajanja, se takrat, ko smo v bolečini, pogosto ločimo od sebe in od ljudi, čutimo izolacijo in notranja tema nas posrka vase. Ko čutimo, da imamo težave, to ponavadi rešujemo s tem, da pobegnemo, da se ločimo, da zapustimo, gremo v notranjo izolacijo in mislimo, da nam bo to, da stvari skrijemo pred seboj pomagalo, vendar nas v resnici potegne še globlje v težave. Ponavadi iščemo tehnike s katerimi bi lahko rešili zadevo, večina ljudi se vpraša kaj naj zdaj naredim?

Ljudje smo nagnjeni k temu, da iščemo rešitve, recepte kaj naj naredim in poskušamo delovati. Namesto delovanja, namesto iskanja rešitve je potrebno Biti, začutiti. In čutenje je tisto, ki se mu izogibamo, kajti za to, da čutiš moraš biti Doma, moraš biti v svojem telesu, namesto v glavi. Večina še vedno ne dojame, da pot iz glave v srce vodi skozi telo, skozi čutenje in doživljanje, skozi izkušanje.

In najpomembnejše je, da ob tem ne zapustiš samega sebe, da se ne ločiš od sebe. kajti v otopetosti, kjer ne čutiš vsi pravijo, da je super, da je fino, a se ne zavedajo, da ne čutijo. Ločenost otopelosti pomeni, da nisi povezana in v tem času zdaj je povezanost nekaj, kar je ključno. Druženje, sodelovanje soustvarjanje je ključno v teh časih, ko se soočamo s spremembami. Ljudje smo družabna bitja.

Povezanost je ključna. Ko se povežeš z nekom drugim, se povežeš s seboj.

Nepovezani smo s svojo dušo s tem, ko smo osredotočene na zgodbo, na to kar misli naš razum, konec koncev moramo biti razumni, kajne, vsaj tako nam kar naprej dopovedujejo. Ljudje se ukvarjajo s pozitivnim razmišljanjem in vsi govorijo o pozitivnem razmišljanju in vendar sama opažem, kako se ljudje ločujejo sami od sebe in sicer od svojega “negativnega” dela. Večina si prizadeva, da bi bili dobri, prijazni in pridni. Namesto, da se trudiš biti pozitivna je bolj modro pogledati vase, prisluhniti sebi in prepoznati, kaj potrebuješ, kaj so tvoje srčne želje.

Negovanje Duše je ključ za čase v katerih živimo. Samo Biti. Izkušati, čutiti, biti. In vendar me ljudje še vedno sprašujejo kako to narediš? Ker še vedno imamo raje tehnike in bližnjice. Negovanje Duše je proces, proces dolg celo življenje. In Boginja nas mojstri v sprejemljivosti, čutenju, objemanju vseh delov sebe.

Duša je naša notranja globina, je globoko utelešena v naši notranjosti, povezana je s čutenjem, s telesom. Je celostna, je vse. Potrebno je začutiti svoje telo, svojo celoto. In ključ je tem, da je potrebno izbrati, da se povežeš s svojo dušo in da se povežeš z ljudmi, ki jih ne zanima tvoja zgodba, tvoja persona, temveč tvoj avtentični, izvorni jaz, tvoja duša.

In ko delim stvari z drugimi, vedno delim stvari, ki sem jih izkusila. Ni bližnjic, ni tehnik, vsak potuje po svoji poti. To kar delim z ljudmi je modrost, ki sem jo izkusila na poti in dnevne prakse.

Kajti dnevne prakse so tiste, ki te naravnajo, te usmerijo, ti pomagajo, da ostajaš uglašena s tem, kar izbiraš zase.
Daj jih v prakso!

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Sprejemljivost je ključ – drugi princip življenja

0 Comments

Sprejemljivost je princip, ki je pomemben, če želimo sprejeti svoje Sanje. Ko kreiramo karkoli v svojem življenju so pomembni trije koraki; jasnost namere, pozornost in sprejemanje.  Sprejemljivost je niz trenutkov tik preden se Kreacija zgodi, je modrost življenja, ki ve, da je potrebna popolna sproščenost in dopuščanje, da bi se stvar lahko zgodila.

Ko se rodimo je naš prvi dih povezan z vdihom, s sprejemljivostjo, ko sprejmemo življenje. In ko ga zapuščamo, ga zapustimo z izdihom. Dajemo z izdihom in sprejemamo z vdihom. Sprejemljivost je povezana s prijaznostjo in toplino, ko smo pripravljeni sprejeti stvari, četudi nismo navdušeni nad njimi.

In vendar sprejemljivosti ne cenimo, niti je ne razumemo. Osredotočamo se na zunanje izraze moči in pozabljamo na sprejemljivost, ki vodi in usmerja ta zunanji izraz moči. Moralno bolj cenimo dajanje, ki ga enačimo z dobroto in dobrotljivostjo, s prijaznostjo, medtem ko sprejemljivost pogosto enačimo s pohlepom in grabežljivostjo. Na ta način smo kot družba izničili sprejemljivost skozi nezadostnost, ko nikoli ni dovolj in na stvari gledamo skozi pomanjkanje.

V resnici je sprejemljivost tista moč, ki nam omogoči vsak dar. Sprejemljivost je žensko ravnovesje moški izraznosti, dajanju. Namen sprejemljivosti je ustvarjanje harmoničnih in pozitivnih medsebojnih odnosov. Gre za povezovanje. Sprejemljivost predstavlja izražanje samega sebe na način, ki ustvarja odnos s sabo in z drugimi in vodi v harmonijo.

Skozi sprejemljivost izražamo svojo povezanost z vsem kar je, svoj potencial povezanosti in združenosti v Eno. Sprejemljivost predstavlja pot duše, ki želi preseči iluzijo ločenosti in odmaknjenosti.

Sprejemljivost je tako pomembna stvar, da so jo nekateri poimenovali kar “prvi zakon osebne rasti”.  Sprejemanje preprosto pomeni to, da prepoznamo stvar takšno kot je in si rečemo: “Takšna je ta stvar”. Samo sprejemanje je eden najpomembnejših vidikov našega popotovanja na Zemlji.

Sprejemanje ni odobravanje, strinjanje, dovoljevanje, pooblaščanje, kaznovanje, rivalstvo, dogovarjanje, vdanost, sočutje, podpiranje, potrjevanje, ohranjanje, zagovarjanje, odtegovanje, preverjanje, krepitev, vzgajanje, opogumljanje, pospeševanje, promoviranje, dodajanje, dajanje potuhe ali kaj podobnega.

Dokler resnično ne sprejmemo vsega, nimamo potrebne jasnosti v svojem življenju. Vedno bomo gledali skozi filtre “treba je”, “morali bi”, “nujno je” in predsodkov.

Če nečesa ne maramo (nočemo sprejeti) se ali spopadamo z realnostjo in postajamo vznemirjeni, ali pa jo zanikamo, se od nje odvrnemo in postanemo nezavedni. Če ste vznemirjeni ali nezavedni – ali pa če zaradi neke stvari nihate med tema dvema – se vprašajte: “Česa ne sprejemam?”

Sprejemanje ni stanje pasivnosti ali nedejavnosti. Sprejemanje je dejansko prvi korak k uspešnemu delovanju. Če ne sprejmete v popolnosti situacije takšne kot je, potem boste imeli težave pri njenem spreminjanju. Še več, če v popolnosti ne sprejmete situacije, potem nikoli ne boste resnično vedeli, če je situacijo potrebno spremeniti.

Ko sprejmete, se sprostite; dopustite; postanete potrpežljivi.

Začutiti moramo sprejemljivost in jo začeti ponovno ceniti, da bi lahko v svetu vzpostavili ravnovesje, kajti zdaj ga vodi patriarhalni princip.

Za sprejemljivost so ključne veščine poslušanja, opazovanja, pozornosti brez akcije, negovanja. In da bi se lahko negovale, da bi lahko postale sprejemljive se moramo utelesiti. Naučiti se moramo, kako energijo in zavedanje spustiti v svoje telo, da bi se lahko izrazile, širile svojo zavest in postale najbolj veličastna verzija same sebe.

Moški in ženske sprejemamo na popolnoma drugačen način, kar je povezano z izvorno moško in žensko esenco, ter osnovno razliko med moškim in žensko.

Ženska sprejemljivost je povezana z dejstvom, da je v procesu kreacije žensko telo vedno penetrirano, kajti zavest vstopa v materijo. Realnost fizične penetracije je aspekt ženskega darila življenju, ki žensko pusti ranljivo na načine, ki jih moški enostavno ne more razumeti. Pri ženski je odprtost za sprejemljivost vedno povezana z odprtostjo telesa. Penetracija zavoljo življenja in pogosto za voljo moške potrebe po dominaciji in uničevanju je žensko globoko ranilo. In ta ranjenost je del našega celičnega spomina. Žensko telo je sprejelo moško nasilje, pogosto penetrirano zoper njeno voljo, oskrunjeno, poškodovano in izdano.

Da bi ženska lahko cenila svojo sprejemljivost, mora dopustiti in spoštovati svojo lastno ranljivost. Zavedati se mora, da se iz te ranljivosti rojeva vsa kreacija. Ženska se mora premakniti onkraj jeze, zamere in skozi odpuščanje. Gre za sprejemljivost vseh aspektov in to je pogosto prevelik zalogaj, da bi ga ženska zlahka sprejela. Živeti sprejemljivost za žensko pomeni nekaj popolnoma drugega kot za moške in to moramo začeti spoštovati najprej me same.

Notranja razsodnost je za žensko zelo pomembna, da prepozna kdaj in kako postaviti osebne meje. Kdaj mora biti odprta za druge in kdaj mora biti sama s seboj z odprtim srcem. In to ni lahka naloga. Vendar je odvisna od voljnosti ženske, da je voljna skrbnica celega svojega Bitja – da skrbi za vsa svoja telesa in za dušo z nego, z razlikovanjem, z razsodnostjo in s samo spoštovanjem.

Spoznati moramo, da je ženska sprejemljivost izjemna moč, ki ustvarja Življenje. O tem se pogovarjamo na druženju DivineFeminine, kjer predstavim kako pomembno je znati postaviti osebne meje in prenehati z iskanjem potrditve svoje lastne vrednosti zunaj sebe. Ženske moramo objeti nove načine komunikacije in postati sprejemljive, če želimo spremeniti svet.

Življenje je lepo!

Taja Albolena

www.divine.si

Objavljeno na www.svetloba.si

Kako začiniti zakon?

, 0 Comments

Ogledala sem si film Kako začiniti zakon z Meryl Streep in Tommy Lee Jonesom v glavnih vlogah. Močno priporočam v ogled. Nasmejali se boste in če si boste dovolili tudi zjokali. Kar me je presunilo v globine Biti je kako lepo so prikazali to, kar doživljamo ženske in na drugi strani kar doživljajo moški, ki izgubijo stik z intimnostjo. Več o filmu …

Intimnost ni kar si mnogi predstavljamo, da je. Interpretiramo jo omejeno na spolnost, kot številne druge stvari na primer užitek in strast (vpišite besede v Google pa boste prepoznali o čem govorim). Intimnost je stik duše z dušo, je popolna povezanost, je predanost, zlitost dveh duš, ki vodi v ekstazo. Intimnost je pot v raj. In vendar jo moramo izbrati in negovati. Intimnost ni nekaj, kar pride, če intenzivno delamo na sebi. Intimnost ni stvar osebnosti in delovanja, je stvar Biti in Duše. Je stvar negovanja.

In da bi si lahko dopustili, da smo intimni, se moramo najprej soočiti z vsem, kar nas je ranilo v preteklosti, kajti če želimo intimnost, si moramo dovoliti popolno ranljivost, kjer pa seveda lahko tvegamo tudi ranjenost. Ranjeni smo lahko, če se še vedno borimo s svojimi starimi ranami v sebi, si jih skrivamo ali jih zanikamo in kot noj tiščimo glavo v pesek (ta prispodoba je postala zelo priljubljena v zadnjem času). Kajti če rane nismo sprejeli v sebi, s tem da jo začutimo in se premaknemo skoznjo, se bo vedno znova obudila v nas in zahtevala našo pozornost z bolečino, ki jo bo izzvala. Rane so namenjene temu, da nam sporočajo, kje se moramo sprejeti in objeti, kje smo zataknjeni v stategijah, ki nam ne služijo več. In rane so kot arhetipi, so del vsakega od nas.

Kay je zataknjena v zapuščenem otroku, ki vedno znova zapusti samo sebe, da bi ustregla drugim, dokler njeno nelagodje in bolečina ne dosežeta take stopnje, da je pripravljena zapustiti nekoga, ki ga ljubi, vendar z njim ne zna več vzpostaviti intimnega stika. Moj uvid v zgodbi je bil predvsem v tem, kako smo ženske voljne zapustiti samo sebe in se popolnoma ločimo od sebe, da bi ustregle drugim in koliko bolečine skrivamo v svojih telesih.
Naša telesa so templji in ti templji so prepolni bolečine. In zato vedno znova izbiramo, da zapuščamo svoja telesa in silimo ven v praznino, uhajamo iz telesa v meditaciji, v “sprostitvi”, hodimo na masaže, kjer ob prvi priliki pobegnemo iz telesa, namesto da bi bili prisotni z njim, v njemu. In tako počasi ustvarimo ločenost telesa in duha, ki ima za posledico, da se ne znamo dotakniti in v dotiku uživati.

Senzualnost je nekaj, kar imam v krvi, tako kot vse ženske sveta. Moja je in v njej neskončno uživam. Ko me poboža topla voda in poljubi nagajivi vetrič, ko mojo kožo poliže sončni žarek se prebuja nekaj neskončno večjega kot “seksualni občutek”. Prav grozljivo je, kako smo popredalčkali stvari na dobre in slabe in koliko lepih, mehkih, nežnih stvari je dobilo nalepko “slabo” v naših procesih udomačevanja v otroštvu. Skozi proces kaznovanja in nagrajevanja smo si vzeli toliko lepega, ker jih odrasli niso odobravali. In vsakič znova ko odkrijem kakšno stvar v svoji notranjosti me trga bolečina spoznanja koliko časa sem zamudila, ker sem verjela v popolne neumnosti, ker sem bila pač tako naučena … stvar vzgoje.

Ko sem začela zadnje notranje popotovanje Umetnost Ženstvenosti, si tudi v sanjah nisem predstavljala, kam me bodo vodili, zdaj pa sem hvaležna do sonca in nazaj, kajti vsa spoznanja, ki jih delim nas vse bogatijo in resnično prebujajo tisto čutnost ženske, intimnost, predanost in voljnost, da si kar si. In ko mi udeleženke prenašajo povratne informacije kako to vpliva na njihova življenja, me gane v dno duše. Kajti zavedam se, da živim svoje poslanstvo in vse znanje vseh življenj prevajam skozi svoj edinstveni Diamant, ki sije in žari za tiste, ki izberejo, da ga vidijo in delijo svoj sijaj z njim.

Vstopamo v izjemno intenzivno obdobje treh mrkov, ki se začne s prvim že v sredo 25.4.2013. Beseda mrk izhaja iz grščine in pomeni zapustiti, zanemariti, biti neuspešen ali popolna zguba. V primeru mrka eno nebesno telo zakrije drugega in v tem procesu umira staro in se rojeva novo. Na nebu se v tem času dogaja toliko retrogradnega gibanja, da bo prav zanimivo opazovati, kako se bomo v prihodnjih dneh soočali s svojimi zakritimi in skritimi deli in vsemi ranjenostmi, ki bodo silile na plano. In če vemo, da gre za polno luno in mrk v Škorpionu, ki je tudi znamenje, ki skriva največ stvari v svojih globinah, se lahko pripravite na čisto poslastico v teh treh dneh pred mrkom in potem v naslesnjih treh po njem, zanimiv pa bo celoten maj, kajti sledita mu še dva mrka. Čustva bodo na vrhuncu in če kdo misli, da ima v lupljenju notranjih plasti kakšno izbiro, je slaba novica, da ta izbira ni več na voljo. Zdaj smo noter vsi, hočeš ali nočeš, brez vprašanj. Če jo boste izkoristili in šli v tok z njo, bo izjemna odskočna deska v radost in ljubezen. Če se boste borili z njo, no, najmanj kar lahko rečem je, da bo neprijetno. Vas zanima več na to temo? Preberite si članek …

In ravno zato, ker verjamem, da lahko ljudem v tem intenzivnem času, v katerega vstopamo pomagam, da se lažje premikajo skozi obdobje polno izzivov, ki je pred nami, sem odprla še eno skupino za srečanja Objemi Sebe, kjer se srečamo s svojimi petimi arhetipskimi ranami, ki jih nosimo v sebi skozi pet spletnih srečanj.

Želim vam mirno popotovanje v teh razburljivih časih.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

 

Odpuščanje vs. Sprejemanje

, 0 Comments

O odpuščanje je bilo veliko napisanega in dolgo časa sem o odpuščanju strastno govorila tudi sama, dokler ni tako kot pri mnogih drugih stvareh na površino prišlo razumevanje, da je odpuščanje povezano s paradigmo delovanja. Bila sem zeeeelo presenečena in hkrati sem dojela kako na subtilne načine ohranjamo paradigmo delovanja, brez zavestnega zavedanja. Pa se potopimo v Bit.

Psihologi radi rečejo, da če nekomu ne zmorete odpustiti, to še ne pomeni, da ne morete iti naprej v svojem življenju. Ne glede na to, da s seboj prenašate zamero in grenkobo. Res je, da sčasoma izgineta s površja zavesti v nezavedno, vendar ne bosta nikoli sami od sebe prešli, in bosta sem ter tja spet priplavali na površje in vas spomnili na nedokončane posle. In ta občutek izdaje se usede globoko v naše nezavedno, skupaj z zamerami, občutki zlorabljenosti, ranjenosti, zapuščenosti in ker je bolečina pogosto preplavljujoča je videti, kot da je najboljša strategija otopelost. Vendar se nam v življenju vedno znova zgodijo dogodki ob katerih se spomnimo na parajočo bolečino izdaje in ponovimo celoten proces, ter s tem krepimo svojo ranjenost.

In potem se prepričamo, da je potrebno nekomu odpustiti in naredimo vse potrebno, kar mislimo, da je potrebno, da bi lahko odpustili. In vendar globoko v sebi vemo, da smo izdali sami sebe, kajti čeprav se prepričujemo, da zamera ni v skladu z našo dobroto, vemo, da je grenkoba še vedno globoko v naši notranjosti. In potem prepričujemo druge, pogosto zelo strastno, da seveda smo odpustili, kaj pa da on misli, ker mi se zavedamo in vemo, da je odpuščanje nujno potrebno, če želimo na svoji poti rasti.

In tako pridemo do še večje težave v svoji notranjosti, kajti zdaj se zavedamo, da ni modro, da udrihamo po drugih in se pritožujemo nad njimi, ker če smo jim odpustili, to pomeni, da se ne smemo nad njimi pritoževati. In začnemo tiranizirati sami sebe navznoter. Sama temu pravim, da se pribijamo na križ vedno znova in znova in s tem vedno znova izdajamo sebe, zanikamo sebe, se ranimo, se zapustimo in se spravljamo v to isto otopelost. In pridemo na sijajno idejo, da moramo zdaj pa odpustiti sebi, za vse kar si počnemo.

In tako pričakujemo od sebe, da bomo naredili nekaj v zvezi s to izdajo, zamero, grenkobo, ki jo čutimo v sebi. Ljubosumje, občutek prevaranosti, zapuščenosti, ločenosti so občutenja, ki so del naših otroških strategij, ki jih s seboj nesemo v odraslo dobo, če se z njimi ne soočimo in jih objamemo v sebi. V paradigmi delovanja je potrebno v zvezi z njimi nekaj narediti, v paradigmi Biti pa enostavno samo so. Lahko jih izberete iz svoje obilne notranje knjižnice občutkov ali pa ne. Da pa bi lahko izbirali zavestno, se je potrebno s temi silovitimi in globokimi čustvi soočiti, da raztopimo ujeti naboj v njih. In za to je včasih potrebna obilna mera poguma, da jih v polnosti doživite, namesto da jih zavračate in od njih bežite. Kadar se jim hočete izogniti, se v vas naseli strah, ki počasi zastruplja vaše življenje. Resnica je, da sami ustvarjamo svojo realnost s svojimi izbirami. Dokler se ne soočimo s svojimi ranami, nimamo izbire. Pika.

Smo namreč na avtopilota, kajti naš notranji otrok namesto nas izbere strategijo s katero se odzovemo v skladu s svojimi otroškimi ranjenostmi. Precej divje, ko opazuješ kako to deluje v praksi, vendar lahko iz lastne izkušnje potrdim, da je soočenje s svojimi otroškimi strategijami ena izmed ključnih stvari na poti naše rasti. Da jih začutimo, da ostajamo odprti v ljubezni tudi takrat, ko bi se ženske najraje zaprle v svojo školjko in moški pobegnili stran od stresa življenja. Izziv odprtosti v ljubezni je ključen tako v težkih kot prijetnih situacijah, da enostavno SI. Rast vključuje sposobnost čutenja, da čutiš čustva, da vstopiš vanje, v taka kot so, brez da jih poskušaš odgnati ali spremeniti, da se premakneš skoznje in ostajaš odprta v ljubezni, kot ljubezn. Uau.

In to je točno tisto, kar na srečanjih Objemi otroka v Sebi naredimo. Soočimo se s svojimi strategijami, spoznamo polarnost na drugi strani, ki jo podpira v njenem obstoju, obe uravnovesimo, se soočimo z njima in ju sprejmemo ter tako prestavimo v srce. Na ta način sem sprejela številne svoje strategije, načine delovanja, s katerimi sem se desetletja borila in jih hotela spremeniti ali pa sem se jim izogibala in jih skrivala pred seboj ali se delala da jih ni in kot noj svojo glavo potiskala v pesek.

Odpuščanje je stvar delovanja, kajti ali pričakujemo od drugih, da bi nam morali odpustiti ali pa pričakujemo od sebe, da bi morali odpustiti drugim ali sebi. Nekaj je treba narediti, da bi lahko odpustili. Sprejemanje na drugi strani pa samo JE. Nič ni treba narediti, da bi bil sprejet, prav nasprotno, če ne sprejmeš sebe, te tudi drugi ne bodo sprejeli točno takega kot si. Nesprejemanje vedno kaže ogledalo nam samim, kje se zavračamo v sebi. In v zvezi s tem ni treba nič narediti, samo sprejeti. Samo Biti. Čisto enostavno, ne?

No, ne ravno. Kajti veliko ljudi ima izjemne težave s sprejemanjem, sploh s tistimi stvarmi, ki so najbolj boleče v njihovih življenjih. In verjemite mi, da sem se izmojstrila v tem. Vem, začutim, kdaj in kje sem v uporu ali v zanikanju, kje tičim glavo v pesek je malce težje opaziti, vendar imam okoli sebe krasne pomočnike, ki mi vedno znova pokažejo, kje sem se zataknila. In sprejemam sebe. In sprejemam druge. In sem sprejemanje. In sem ljubezen. In to ni enkratno dejanje, to je dnevna praksa.

In to je paradigma Biti, to je paradigma v kateri ljubiš sebe, neguješ sebe in si dopuščaš vedno znova da si avtentičen, pristen Jaz, tak kot si. Poznavanje Notranjega Diamanta je en del in Ljubi Sebe je drugi del, ki je potreben in pomembne zato, da v polnosti sprejmemo in objamemo sebe tako kot smo.

Želim krasen vikend in obilo sprejemanja.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Ljubezen spreminja svet!

2 komentarja

Whoa. Kakšen mesec 😉

Za mano je intenziven mesec. Ja čisto res je bil celoten čas od 1.2., ko se je začel izdih mame Zemlje in je življenjska energija začela brbotati nekje globoko v njenih nederjih, stresen. V meni je ustvaril napetost in nemir. Poznano?

Več kot 20 let sem na poti duhovne rasti, v srednji šoli sem imela prijateljico, katere oče je bil bioenergetik in tako sem že v tistih letih brala knjige Shirley Maclaine, ki so začele brusiti moj življenjski diamant. Sledile so številne delavnice in še bolj številna predavanja, ki sem se jih udeleževala in vedno “čudežno” uspela dobiti denar, čas, prevoz, ljudi in vse potrebno, da sem bila tam. Kot goba sem srkala vse, kar se je dalo v tistih časih izvedeti o preobrazbi. Saj poznate, stara šola; rebirthingi, voice dialog, šamanizem. V tistih časih ni bilo toliko informacij na voljo kot danes in tako sem se kalila.

Leta 1996 mi je Sai Baba odprl vrata v Feng shui in strastno sem se vrgla v filozofijo preobražanja domov. In nato je prišel tisti trenutek … vsi ga poznamo, neizpolnjenost v tem kar počneš, ko prerasteš samega sebe. Požgala sem mostove za seboj in se vrgla v angelsko terapijo. Srčno sem verjela, da je to tisto pravo, dokler nisem tudi tukaj po nekaj letih naletela na steklen zid in ni šlo naprej. Zopet sem prerasla samo sebe.

In saj veste, kako ti Vesolje pošilja znamenja in navodila, kam naprej. Tako me je našel ThetaHealing. Pripeljala sem ga v Slovenijo in se strastno vrgla vanj, ker sem verjela v to, kar sem predavala, iz vsega srca. In spet se je zgodilo isto, prerasla sem tehniko in samo sebe. In spet sem požgala mostove za sabo.

In ker sem bila tokrat bolj “znana” so bili številni razočarani nad menoj in jezni name in nič lepega ni bilo slišati o meni. Vendar si nisem mogla pomagati, gnalo me je naprej, v nove globine, spet sem se znašla pred steklenim zidom, ki ga je bilo potrebno preseči. In prišel je RPT in spet sem srčno verjela, da je to tisto pravo. In spet razočarana nekaj let kasneje ugotavljala: “Ne, spet sem prerasla samo sebe.”

In vendar sem vseskozi, čeprav je bilo navzven videti kot da, kot je slikovito opisala ena od mojih strank, “izkoriščam ljudi in sem sebična in skrbim le za svojo rit”, pravzaprav hotela pomagati drugim. Vedno sem druge postavljala na prvo mesto, ker sem si želela, da bi pomagala ljudem izboljšati njihova življenja. In saj vemo kako to gre, tudi če to delaš podzavestno, ko hočeš od okolice, da te potrdi, vedno dobiš ravno obratno.

In potem sem končno dojela, če hočem spremeniti svet, moram jaz postati najsrečnejša ženska na svetu. Moj velik Aha trenutek se je zgodil na drugem kontinentu … Afrika, Egipt. Tam sem dojela, kako pomembno vlogo imam na tem svetu kot Ženska. In začela se je moja boleča pot prebujanja v svojo ženstvenost, ki je bila polna samosabotaže. In iz tega se je rodilo to, kar so mi moji vodniki zelo jasno predstavili že leta 2007, pa sem vseeno šla še en krog in leta 2010 začela čisto resno predajati to v kar srčno verjamem skozi DivineFeminine notranja popotovanja. Svojo strast do potovanj sem združila s svojo drugo strastjo Biti Ženska.

In danes se piše leto 2013, zanimivo je, kako se pri meni vse dogaja v tri letnih obdobjih. Saj poznate koncept akcija-reakcija-sprememba? No letošnji februar mi je dal vetra. In marec še bolj. Čutila sem notranji nemir in siljenje k nečemu, kar je bilo popolnoma neotipljivo. In kot vedno, dobimo ob pravem času, na pravi način odgovore, ki jih iščemo s strani pravih ljudi. Dojela sem, da me potiska duša, da me stiska in pritiska, da bi končno čisto zares dojela, kaj je moja misija v življenju. Saj sem vedela, “sort of” ampak ko je prišlo do tega, kako to povedati mimoidočemu, ki me ustavi na cesti je bilo polno uh in ah in hmmm dodatkov, ker nisem našla notranje jasnosti v sebi.

In potem me je Aleš s svojim blogom (Aleš, hvala) spomnil na veliki “zakaj” Zakaj delam stvari, ki jih delam. In to me je peljalo po meni zelo neznani stezici, pravzaprav ozki razrukani potki vse do izvira.

Zakaj delam to kar delam? Ker verjamem, da ljubezen spreminja svet.

Zakaj z ženskami? Ker ženska je ljubezen in je življenje in je svetloba.

Zakaj zdaj? Ker svet rabi spremembo, ker stojimo na robu prepada in potrebujemo vodstvo kam, kako, zakaj?

In kako to počnem? S tem, da ženske učim, kako postati najsrečnejše ženske na svetu. Zakaj? Ker ženska spreminja svet. Kako? Tako, da ljubi sebe.

In sem jo odkrila in zabila žeblico na glavico. Moja misija je, da pomagam ženskam, da najdejo svojo življenjsko misijo in spremenijo svet.

Preprosto. Jasno. To je to.

In vse se je postavilo v popolnoma novo perspektivo. Nič ne spreminjam, vse ostaja, le da zdaj jasno vem kdo sem in zakaj delam kar delam. In vem, da sem na misiji od Boga. In vem, da ljubim kar delam in delam kar ljubim. Ker ljubezen spreminja svet.

In tako se je rodil DivineLife Blueprint v katerem vodim ženske skozi proces, da najdejo svojo življenjsko misijo in spremenijo svet. In prvi okus tega – kako, ponujam že ta vikend v enodnevnem druženju Postani original, namesto kopija. Kajti če hočeš narediti pozitivno spremembo v svetu, kar je bilo dolga leta moje vodilo, moraš odkriti svoj original. Tako dolgo smo že kopije in udomačeni v pričakovanja družbe, da smo pozabili in tukaj sem, da vas spomnim.

Življenjski diamant, ki ga nosimo v sebi, oblikujejo štirje pomembni aspekti, ki jih pogosto mešamo med seboj talenti, strast, vrednote in želje. In ta diamant lahko poimenujemo naša misija, vizija za naše življenje. Naša misija presega nas same in pogosto je tako obsežna in velika, da se je bojimo ali pa jo prestavimo v sanjski svet in ustvarimo stekleni zid skozi samosabotažo, da ne moremo do nje. Sčasoma to postane iluzija, ki je nedosegljiva. To kar lahko naredim za vas skozi DivineLife Blueprint je vodstvo v jasnost vaše življenjske misije, da presežemo ta stekleni zid in posvetimo s svetilko zavedanja, jasnosti in prisotnosti na to, kar je.

Moja strast je ljubezen, ki spreminja svet. in danes jo v polnosti objemam in ji pravim JA. Ja, pripravljena sem na naslednji korak na svoji poti. Ker ljubim sebe, se cenim in poznam svojo vrednost.

Kakšna pot, kakšen mesec waw. Danes v polnosti objemam sebe.

In to kar želim povedati Tebi, ki me bereš, vsem vam, ki me spremljate, Rada vas imam. Srčno. In vsak od vas se dotika mojega srca na svoj poseben, unikaten način. Ja pomagali se mi rasti, in ja šli ste vsak svojo pot. Počaščena sem, da sem vas spoznala in da sem in še delim ta modro-zeleni planet s tako izjemnimi ljudmi, kot si TI.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Užitek samo je!

, 2 komentarja

Užitek ni ne slab in ne dober, sam po sebi, samo je. In, ko ga zmoremo prepoznati kot silo vitalnosti in potencial, ki ga v sebi nosi za nas, se začne prebujati tista živost in vitalnost v naših globinah, ki nato na površje prinese vse, kar nam preprečuje, da bi resnično uživali v življenju.

Ne v njegovih nadomestkih, v odvisnostih, ki zapolnijo praznino ženski ali odstranijo kaos moškim. Užitek je občutenje vitalnosti, je občutenje sočnosti življenja, je utelešenost pozitivne motivacije, ki izhaja iz nas, iz notranjosti. In užitek je odvisen od tega kako energični, živi in sproščeni hkrati znamo biti.

In ta užitek, mi je odprl vulkan vsega zanikanega, zatrtega, zakrčenega v meni. Če ne bi vedela, da se je potrebno, ko hodiš po poti avtentičnosti in ljubezni, soočiti tudi s svojim notranjim sranjem, bi v tem trenutku upravičeno mislila, da sem se izgubila, da sem izgubila stik z realnostjo in sploh, da me ves svet “zajebava”.

Vendar je toliko daril, ki prihajajo hkrati z vsemi grozljivostmi, da sem pomirjena. Toliko, kot se mi je zgodilo v zadnjem tednu že dolgo nisem imela na svojem programu. In vendar, kot pravijo modri ljudje; Tudi to bo minilo.

Brezmejno sem hvaležna vsem boginjam in angelom, ja tebi, ti si ta angel, ta boginja, kajti to, da lahko delim in da lahko sprejemam je gibalo življenja. Ne vem, kako vi doživljate tale marec, ampak meni pošteno daje vetra.
In kot sem že nekje rekla, si vztrajno iz limon, ki jih prejemam delam limonado. Ne bom se pritoževala, ni v mojem stilu. Kajti mojstrim se v tem, da opazujem lepe stvari in da sem hvaležna, čeprav se moram pogosto zelo potruditi, da vidim blagoslove v stvareh, ki me spravljajo ob živce. Skriti blagoslovi, tisti, ki jih skriva bolečina, skrb, strah, ogroženost, so najdragocenejši in v marcu zbiram prave dragulje.

Hvala življenju, da izkušam. Hvala, da čutim. Hvala, da imam možnost in priložnost, da izkušam samo sebe, ta košček božanskega, ki je utelešen v mojem telesu. In zdaj resnično razumem, sploh se ne dogaja vnebovzetje, ampak utelešenje svetlobe. In izziv širjenja odpiranja, sproščenosti in užitka, navljub težavam, je moja dnevna praksa. Vsak dan znova presegam samo sebe.

Hvala, da sem in da razumem, da se objemam kot božansko, ki samo sebe izkuša kot individualni vidik božanskega.

Užitek je spev svobode,
toda užitek ni svoboda.
Užitek je razcvet tvojih želja,
vendar ne njih sad.
Globina je, ki kliče v višino,
toda ni ne prepad in ne vrh.
Zapornik je, ki vzleta,
toda ni prostor, ki ga obdaja.
Da, resnično, užitek je spev svobode.
In prav rad bi vas ga slišal peti z vsem srcem;
toda ne bi vas hotel videti, kako izgubljate srce
v petju.
In vaše telo je harfa vaše duše
in od vas je odvisno ali boste iz nje izvabili ubrano melodijo ali zmedene glasove.

Zato si zapomnite, da pomenita dajanje in sprejemanje užitka potrebo in zanos.

Kahlil Gibran

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Strast te v življenju vodi naprej

0 Comments

“Strast je energija. Začuti moč, ki pride iz osredotočenosti na to, kar te navdušuje.”– Oprah Winfrey

Seveda ima Oprah prav, kot že tolikokrat. Njena strast me vedno znova očara in ko jo gledam, lahko začutim to, s kakšnim navdušenjem opravlja svoje delo. Pravzaprav tvoje delo postane ena sama strast, ko prepoznaš, kaj te navdušuje in to delaš. Ko ljubiš to kar delaš, delaš to kar ljubiš je izrek, ki me spremlja že vrsto let in strast je del te enačbe. Strast je energija, ki predstavlja notranjo motivacijo, ki nas vedno znova navdihuje, da rastemo in se v življenju premikamo naprej.

Bolj ko smo strastni glede svojega dela in življenja, bolj je to čutiti. In strastni ljudje so kot magnet. Resnična radost vedno izhaja iz stvari, ki v nas prebudijo strast. Strast je kot gorivo za plamen navdiha. Strast nas odpre za priložnosti v našem življenju in nas preobraža. Strast je sila, ki najhitreje preobrazi naše življenje z entuziazmom in navdušenjem nad življenjem.

In strast vstopi v naše življenje, ko odkrijemo svoj avtentični jaz in počnemo v svojem življenju tisto, kar nas navdušuje in kar se nam zdi naravno. Ključno za to, da zakon privlačnosti deluje z ramo ob rami z nami je uglašenost s tem kdo v resnici si, z našo avtentičnostjo.
Ljudje prepogosto poskušamo slediti drugim in jih posnemati v stvareh, ki delujejo za njih, kajti velika večina je osredotočena na rezultate. V svojem raziskovanju sem ugotovila, da nas tovrstno delovanje vedno znova odpelje stran od sebe in od naše strasti. Vedno ko poskušamo biti kopija drugih smo pravzaprav nesrečni v sebi. In ko odkrijemo svoj original in ga živimo, z njim najdemo tudi strast, ki je kot gorivo, da sledimo temu, kar nas navdušuje.
Večina ljudi se zaveda, da je zunanja motivacija le kratke sape. In vendar je malo tistih, ki se obrnejo vase in izberejo tisto, kar je njihova strast. Razlog? Strah in iskanje varnosti v zunanjem svetu.

Čas, v katerem živimo nas podpira in pravzaprav sili v to, da spoznamo svojo strast. Sili nas, da začnemo delati to, kar radi počnemo namesto tega, kar mislimo, da moramo početi. Veliko ljudi, ki ostaja brez služb rado pove, da jim to, kar so počeli itak ni bilo všeč in to veliko pove o tem, kako povezani smo s seboj in s svojo strastjo. 80% ljudi se trudi s stvarmi v življenju, ki jim niso všeč in jih ne navdihujejo. Teh 80% ljudi se utaplja v strahu in išče varnost v svetu zunaj sebe. Iz tega izvira veliko stresa v naših življenjih. Nedvomno se vse začne pri tem, da si v sebi razjasnimo, kaj je pravzaprav tisto, kar je naša strast in nas navdušuje v življenju.  Notranja uglašenost z namenom je tisto, kar povzroči, da zjutraj navdušeno skočimo iz postelje in odhitimo v nov dan s radostnim pričakovanjem najboljšega.

Ko smo v stiku s strastjo nič ni težko in pogosto imamo občutek, kot bi se vse dogajalo samo od sebe. Pogosto izgubimo občutek z čas in strast s katero delamo, kar delamo je očitna vsem, ki nas obkrožajo. Strast nam omogoči, da izzive vidimo kot priložnosti za rast in da nas nič ne ustavi na tej naši poti. Ko smo v stiku s svojo strastjo in delamo to kar ljubimo, uresničujemo svoj polni kreativni potencial, ki je v nas.

Strast ima tudi to moč, da prebuja ljubezen do sebe in samozavest, da zaupamo sebi in tvegamo. Živeti svojo strast pomeni imeti pogum, da se izraziš, da si avtentičen, da si original. Ko je to, kar počneš uglašeno s tem kdo ti si, je to kar počneš vir energije zate.

Zato je pomembno:

  1. Da odkrijete kje ste resnično dobri, kaj so vaši talenti, darovi in veščine, kajti so stvari, ki so vam naravno dane.
  2. Da odkrijete kaj vas navdušuje in temu v svojem življenju posvetite več časa. Ne pozabite, ko ljubite to kar delate, delate to kar ljubite.
  3. Da pogledate, kaj je tisto, kar je vaša strast. Kot pravi Oprah Winfrey: »Če ne veš kaj je tvoja strast, se sooči s tem, da je eden od razlogov za tvoj obstoj na zemlji, da jo najdeš.«

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Objavljeno na strani www.svetloba.si

Ker sem tega vredna

4 komentarji

18 dni intentivnega osredotočanja na hvaležnost je za nami in to notranje popotovanje, tako kot mnoga pred njim, mi odpira vrata v notranjost. Ker poleg tega potujem s skupino tudi skozi DivineFeminine in prebujam svojo ženstvenost, se mi je odstrl pogled na pomemben delček mojega notranjega mozaika.

Številni ljudje mi povedo, da so imeli na začetku, ko so me spoznali občutek, da sem vzvišena in arogantna. Ko je tovrstna pripomba prvič prišla do mene sem bila osupla, kajti sama sebe nikoli nisem videla v tej luči. Res je, da sem to ogledalo pogosto gledala zunaj sebe, vendar mi nikakor ni bilo jasno od kje ta podoba.

Zdaj sem dojela, da imam o sebi tako slabo mnenje, da sploh ne opazim pohval ali lepih stvari, ki jih ljudje naredijo zame, zaradi česar se pogosto zdim vzvišena, kajti tisto na kar je bil naravnan moj radar od otroštva so bile kritike in to kaj vse je z menoj narobe. Kritika je bil znak, da moram nekaj spremeniti, nekaj popraviti, da nisem dovolj dobra, da je z menj nekaj narobe. In da se razumemo, o tem sem v preteklosti že pisala (razlika med občutkom krivde in sramom), eno je ko ti ločiš sebe od dejanj in drugo je, ko si prepričan, da če je nekaj slabo narejeno je s teboj nekaj narobe. V procesu negovanja svojega notranjega otroka, tistega dela, ki je prevzel ranjenosti s strani moje mame, po ženski liniji, ki je močno vplivala na moj odnos do moje ženstvenosti, sem dojela, da sem vredna. Soočila sem se s svojo majhnostjo in potrebo po skrivanju, ter potrebo po tem, da ustrežem vsem okoli sebe. Končno sem objela svojo punčko v sebi.

In ko si v tovrstni notranji drami, sploh ne opaziš daril, ker misliš, da jih nisi vreden. Ker nisem videla same sebe, tudi pohval in komplimentov, daril drugih nisem opazila. Dojela sem, da se moraš, da bi lahko bil hvaležen najprej sploh zavedati, da ti je bilo nekaj podarjeno. In če si mnenja, da nisi vreden, da obstajaš, potem ne znaš ceniti niti življenja, niti vsega ostalega. Ne moreš biti hvaležen, če nisi dojel, da si darilo prejel oziroma če čutiš, da ga nisi vreden.

Za mano je dolgo učenje kako biti vredna, kako ceniti sebe in objeti lastno vrednost. Pravijo, da je tisto, kar so tvoji največji izzivi, tvoje darilo svetu, kajti to je tisto, kar si izmojstril in zase vem, da je odnos z ženstvenostjo v sebi moja največja šola tega življenja in zato sem se temu učenju tudi tako dolgo upirla.

Pomanjkanje samozavesti me je za dolgo prikrajšalo za radost hvaležnosti. Sedaj vem, da sem vredna vsega kar imam in vsega, kar prejemam. In brezmejno sem hvaležna moji sestri, ki mi je s svojim ogledalom pokazala na skriti del mene, da mi je osvetlila ta nevidni del, kjer se nisem videla v celoti. Zdaj se vidim in zdaj sem pomirjena z vsemi aspekti, ki so mi leta dolgo povzročali sive lase. Pogosto sem vmes mislila, da sem dojela, vendar se je film vedno znova zavrtel v mojem življenju in v norost me je spravljalo dejstvo, da sem že toliko časa, energije in denarja dala temu aspektu sebe z minimalnim rezultatom, kajti drama se je ponavljala.

In kot vedno sem tudi tokrat dojela, da ne moreš mimo najbolj temeljnih ranjenosti, ki jih nosiš v sebi, lahko jih pometeš pod preprogo za nekaj časa, lahko se delaš, da jih ni, jih zanikaš, vendar če želiš resnično preseči samega sebe, se moraš s svojimi ranjenostmi spogledati, si jih priznati in pogledati kje in kako ti služijo. In v tem se se izmojstrila. In danes lahko rečem le, da sem hvaležna. Hvaležna za vsako stopinjo, ki jo delam na zemlji, hvaležna za vsak vdih in izdih, ki ga delim z ljudmi sveta, hvaležna sem za vsako zrno peska in vsak sončni žarek, kajti zdaj vem, da sem tega vredna.

V četrtek je še ena priložnost, da se nam pridružiš v skupini DivineFeminine. 8.3.2013 pa bom predstavila nov program za Ženske … Negovanje Maternice.

Danes delam stopinje hvaležnosti in posipam čarobni prah hvaležnosti. In iskri se še močneje kot prej. Bodite v cvetju. Pri nas že cvetijo zvončki in žefrani.

Taja Albolena

 

«< 17 18 19 20 21 >