Ljubim Sebe

Nekje je treba začeti

0 Comments

V zadnjem času se veliko pozornosti posveča krizi, pomanjkanju, temu česar nimamo in ob tem pozabljamo na zakon privlačnosti, ki pravi, da tja kamor usmerjamo svojo pozornost, tja teče naša energija in tam imamo rezultate. In bolj ko se osredotočamo na krizo in težave, bolj se le-ta poglablja.

Včasih se zdi prav neverjetno koliko znanja imamo ljudje in vendar smo ujeti v paradigmi žrtve, v pomanjkanju, v strahu in skrbeh, in pozabljamo na to, kakšen stres vse to povzroča v nas.

Fascinira me, kako se v takih okoliščinah vklopi nagon za preživetje, ki pravi, skrij se, pomanjšaj se, nič ne moreš storiti. Ideja ujetosti v nemoč, šibkost, nepomembnost povzroči, da poskušamo živeti na minimumu. Če ne moreš imeti tega, kar si želiš, je najbolje živeti na minimumu, da ne boš trpel, je sporočilo, ki ga dajemo svojemu sistemu. In tako začnemo ustavljati pretok energije v svojem življenju, dobesedno ustavljamo pretok življenja. In ko opazujem okolico vidim ljudi, ki se ustavljajo, ki se krčijo, ki se zapirajo pretoku življenja.

To je mehanizem, ki nam je vedno na izbiro in ključ je ravno v besedi »izbira«. V svojem raziskovanju in eksperimentiranju sem prišla do zaključka, da je naša izbira ali pomanjkanje ali obilje, ali pričakovanja, kjer so stvari same-po-sebi umevne, ali hvaležnost. Sama vidim izhod iz pomanjkanja skozi hvaležnost za vse kar že imamo, da svojo pozornost usmerimo na obilje, ki je že prisotno in tega je oh – ogromno. Vsi ljudje imamo svoje telo, velika večina ima dve nogi, dve roki, dvoje oči, usta, že samo s tem, ko se lahko premikamo in izkušamo življenje imamo ogromno. Nihče ni sam, vsi imamo nekoga in to je še ena stvar, za katero smo lahko hvaležni. Imamo vodo in zrak in zemljo in rastlinje, to je zopet nekaj za kar smo lahko izjemno hvaležni. Preden sploh pridemo do stvari, ki jih že imamo lahko na svojem seznamu hvaležnosti kar lepo izobilje.

Hvaležnost je naša izbira, je naša drža, naša paradigma, pogled na svet. Hvaležnosti ne morete kupiti, je dobiti, morate jo začutiti. V resnici je hvaležnost občutenje. In da bi lahko občutili se morate odpreti in postati sprejemljivi za vse, kar že imate. In to je pogosto izjemen izziv za večino ljudi, saj to pomeni, da si morajo dopustiti, da so ranljivi. Odprtost je intimno povezana z ranljivostjo, v kateri tvegamo tudi to, da bomo ranjeni. In to je nekaj čemur se velika večina poskuša izogniti, kajti ko si ranjen, to boli. In vendar edina pot v odprtost, v sprejemljivost, v hvaležnost vodi skozi ranljivost.

V zadnjih mesecih sem se veliko ukvarjala s polarnostjo v naših življenjih in z dejstvom, da imamo ljudje po večini raje negativne novice kot pozitivne in se bolj ukvarjamo s svojimi pomanjkljivostmi, kot dobrimi stvarmi. Tudi zadovoljstvo in sreča, ki ju mnogi iščejo z željo, da bi vedno bili le v tej polarnosti se nekako ne obnese, saj življenje vse uravnoveša z drugim koncem magneta, ki prinese nezadovoljstvo in žalost. Moja izkušnja je, da je izpolnjenost tista, ki le je, ni ne pozitivna in ne negativna. Lahko smo izpolnjeni in vendar se soočamo z vsakodnevnimi izzivi.

Prvi korak k izpolnjenosti je, da postanemo hvaležni. In pomembno je, da smo najprej hvaležni za vse kar že imamo v svojih življenjih. Če imate dom, avto, družino, ste med bogatejšimi ljudmi in verjetno bi bil že skrajni čas, da spremenimo vrednote in pogled na to, kaj pomeni biti v izobilju. Kajti vse se začne s hvaležnostjo za to, kar imaš.

Um je kot vaš notranji vrt; lahko na njem sadite cvetje ali pa za vedno pulite plevel. Glede na to, na kaj se usmerjate izbirate vsak dan plevel ali cvetje. S tem, ko si zapišete stvari, za katere ste hvaležni, soustvarjate sebe in svoje življenje, prevzamete odgovornost za svoje življenje, ter s hvaležnostjo širite brezpogojno ljubezen. Iz vas gredo valčki ljubezni na vse strani in ustvarjajo učinek valovanja na globalni ravni. Če vas zanima še več praktičnih načinov, kako ustvariti učinek valovanja na globalni ravni vas vabim, da poiščete Facebook stran D-Wave, kjer vsak dan delim prakse našega popotovanja moč hvaležnosti. In vsakodnevne prakse so resnično pomembno orodje, da ohranjamo stik z občutenjem hvaležnosti.

Svetujem, da si začnete pisati svoj dnevnik hvaležnosti in si vanj zapisujete dnevno vse stvari za katere ste hvaležni. Ko nas prežemajo negativna čustva, si lahko vzamete trenutek in dnevnik prelistate, preberete kakšen odstavek in začutite globoko hvaležnost v sebi, nato pa zapišete za kaj ste hvaležni glede dogodka, ki je v vas prebudil ta negativna čustva.

Ko boste prebrali seznam stvari, za katere ste lahko hvaležni, boste občutili notranjo izpolnjenost. Naenkrat boste občutili, da vas življenje obsipa z blagoslovi in da si zaslužite vse dobro. Ne glede na vse izzive, ki vam jih prinaša življenje. Če ste v težavnih časih in vas prežema veliko negativnih čustev, je hvaležnost pomembno zdravilo. Hvaležnost je jezik srca, tako odpremo svoja srca za brezpogojno ljubezen, ki nima predznaka pozitivno in negativno ampak samo je ljubezen. Življenje pa vam bo skozi hvaležnost podarilo še več tega, za kar ste hvaležni.

Eno najboljših zdravil za razčiščevanje boleče preteklosti ter slabih občutij v sedanjosti je hvaležnost. Dejstvo je, da smo v svojem hitrem vsakdanjiku pozabili na pomen hvaležnosti, predvsem na hvaležnost za izzive s katerimi se srečujemo v svojih življenjih. Brezpogojna ljubezen nosi v sebi tako podporo kot izzive in naši medsebojni odnosi so tisti, ki uravnovešajo ti dve polarnosti. Brez izzivov ni rasti in zato bi se lahko navadili na dejstvo, da izzivi vedno bodo, dokler imamo v sebi karkoli, kar potrebuje širjenje, rast, ozaveščanje.

In ker naš um zelo hitro pozabi na vse stvari, za katere smo lahko hvaležni je nujno, da si jih zapišemo.

  1. Vzemite si čas in si napišite zakaj ste hvaležni v svojem življenju.  Zapišite, da ste hvaležni za topel dom, vse kulinarične užitke, ki ste jih deležni, to da imate dostop do zdravstvenih storitev, izobrazbo itn. Svetujem, da se sprehodite skozi vseh 9 področij v našem življenju; duhovnost, socialne vezi in prijatelji kot drugo, znanje in modrost kot tretje, družina in predniki kot četrto, partnerske odnose kot peto, otroci in upravljanje s kreativno energijo kot šesto, življenjsko pot, kariero ali poslovno pot kot sedmo, finančno področje kot osmo in zdravje kot deveto področje.
  2. Na koncu vsakega dneva si zapišite tri stvari, za katere ste hvaležni. Pri vsaki stvari pomislite, zakaj ste hvaležni zanjo.
  3. Napišite zahvalno pismo. Pomislite na nekoga, ki je bil do vas prijazen ali vam je kakorkoli pomagal in se mu za to nikoli niste zahvalili – to je lahko eden od staršev, prijateljev, znancev ali učiteljev. Napišite pismo, v katerem opišete, kaj so za vas naredili in kakšen učinek je to imelo na vas.
  4. Bodite danes hvaležni za vodo, ki jo pijete, za zrak, ki ga dihate, za zemljo po kateri hodite, za sonce, ki greje planet, za rastline, ki ustvarjajo kisik in nas hranijo. Izrazite hvaležnost za hrano s tem, da blagoslovite svoje obroke. Začnite se zavedati, kako pomembno vlogo igrate v tej igri življenja.

Hvaležnost je tisto mesto kjer se vse začne. Če želimo narediti pozitivno spremembo na planetu moramo nekje začeti. Jaz sem začela s hvaležnostjo. In iz izkušenj lahko rečem, da je dnevna praksa hvaležnosti tista, ki povečuje tvoj občutek za obilje, povečuje sprejemljivost, te odpira življenju, da v vsaki situaciji prepoznavaš blagoslove, ki so ti bili dani. Vsaka situacija je priložnost za rast in za hvaležnost, le izbrati jo je potrebno, vedno znova in znova.

In naj zaključim z besedami Mojstra Eckharta: “Če je edina molitev, ki jo v vsem svojem življenju izgovarjate, hvala, bo to zadostovalo.”

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Objavljeno na spletni strani www.svetloba.si

 

Življenje je velika škatla čokoladnih bonbonov.

2 komentarja

Vsakič znova, ko dobim odjavo z liste prejemnikov mesečnika in obvestil s strani ljudi, ki so mi ljubi in s katerimi sem delila del mojega življenja, me zaboli in se vprašam; Ali kaj delam narobe? Vedno znova se oglasi tisti majhni glasek v meni, ki bi želel ustrezati vsem, biti najboljši za vse, ki si želi popolnosti in sprejetosti. In vsakič znova se moram zavestno opomniti, da to ni nekaj na kar imam vpliv, da pa lahko izberem, da sem zvesta temu kar počnem tudi, ko se z menoj ne strinjajo tisti, ki jih imam srčno rada (čeprav morda tega ne vedo in jim tega nikoli nisem povedala).

Odkar pomnim me je življenje pošiljalo v prve bojne vrste, kjer sem bila najbolj v zobeh mnogim, ki se z menoj niso strinjali. Delala sem premike in ja, ko pogledam nazaj, se lahko strinjam z mnogimi, ki so mi rekli, da imam pionirsko žilico, vsaj v horoskopu, če je že drugje nisem priznavala. Šla sem marsikam in ostala, dokler me pravila in dogma niso odvrnili in sem se premaknila naprej. Eden mojih arhetipov, mojih notranjih zaveznikov je upornik, ki se vedno znova pokaže, ko začuti, da sem se ujela v ugajanje in težnjo po sprejetosti. In potrebno je vedeti, da so te težnje v nas vse dokler se v polnosti ne pomirimo z njimi. Vem, da sem na dobri poti, vendar še nisem čisto tam, kajti moja najstnica še ni rekla zadnje besede. Moja notranja najstnica je bila uspešno ukročena in zato dolgo časa ni verjela v užitke, v svobodo, v negovanje sebe. Kajti, da bi preživela, je bilo treba trdo delati in ob tem za užitke ni časa. Potrebno je garati, se mučiti in biti najboljša, popolna, perfektna, kajti le tako sem dobila potrditev, da sem dovolj dobra. In to sem iskala res dolgo časa. 23 let svojega življenja sem verjela v iluzijo, ki se je razpočila kot milni mehurček.

Nočem ustrezati, to je paradigma mojega upornika in vendar sem živela po teh pravilih, do pred kratkim. Pred 4 leti sem našla svoje mesto pod soncem in se nehala truditi, da bi se skrila. 6 let že negujem idejo, da je ženska tista, ki lahko spremeni svet. In lani sem to idejo predstavila kot paradigmo najsrečnejše ženske na svetu. To je tisto, kar me izpolnjuje in me vsakič znova osrečuje, ko mi ženske po treh mesecih in pol druženja rečejo:”Taja, pred tremi meseci sem bila na tem, da se ločim od moža, ker ga nisem več prenašala. Enostavno mi je šel na živce. Danes lahko z gotovostjo rečem, da ga ljubim. Spremenili so se odnosi v naši družini. Umirila sem se in vsi smo bolj srečni.” To je moja potrditev, da sem na pravi poti. Zaradi tega je vredno početi vse kar počnem. Ker vidim spremembo v življenju ljudi, ker spremljam njihovo rast, ker vem, da delam pozitivno spremembo v življenju ljudi. Ne le tistih, s katerimi prihajam v stik, vseh ljudi v njihovem življenju, na katere vpliva to, kar so naredili pri sebi.

Ne, nimam čarobne formule in tudi čarobne paličice ne, s katero bi zamahnila in bi bilo vse popolno. Imam pa vizijo in verjamem v ženske. Verjamem v to, da lahko spremenimo svet. Ne z bojem ali nadvlado, temveč s prevzgojo sebe in s tem, kako vzgajamo naslednjo generacijo. Kajti ženske vzgajamo prihodnjo generacijo. Izjava Dalaj Lame, da bo zahodna ženska spremenila svet, je spremenila mene. Leta 2009 se je moje življenje obrnilo na glavo. Stopila sem v svojo misijo in zdaj sem na misiji od Boga ( ta izjava mi je iz filma The Blues Brothers najbolj ostala v spominu). Spreminjam svet – skozi eno žensko naenkrat. In to obožujem.

Vseeno mi je, kaj si misli večina, to kar šteje je vsaka ženska, ki mi pove: “Taja, veličastno delo opravljaš. Hvala ti!” To me gane in iz srca sem hvaležna za vse kar vem, in vse kar delim. In ko opazujem te iste ženske, s kakšno gorečnostjo gredo za tem, kar je njihova misija, vem, da opravljam veliko delo. In to, da se ženske vračajo vedno znova mi potrjuje, da sem na pravi poti.

Ključ? Avtentičnost.

Ne zanima me religija s svojimi pravili, izstopila sem iz ene, za katero sem dolgo verjela, da je prava – NewAge. Vem, da sem na misiji in to mi zadošča. Plavam v oceanu življenja in surfam na njegovih valovih življenja. Včasih me povalja v pesku, včasih mi uspe res dobra vožnja. In vedno znova se vračam nazaj na valove. Naučila sem se leteti nizko, pod radarji, in zato k meni pridejo ženske točno ob pravem trenutku, ko v svojem življenju potrebujejo vodstvo, prakso, roko, da jih potegnem ven iz njihovih globin. Ne tolažim in ne ujčkam, pravzaprav sem neizprosna, ker vidim potencial in ker me strahovi in sramovi in vse, kar nas drži na mestu ne zanima.

Življenje me je naučilo surfati na valovih spremembe in živeti spremembo vsak dan. Obožujem vonj morja, veter v laseh in občutek svobode. Preobrazba je moje prvo ime in smrt je zaveznica, s katero se srečujem vsak dan, ko umirajo stare celice v mojem telesu in stare ideje v mojem umu. Zanima me novo rojstvo, vsak dan znova. Obožujem občutek, ki mi ga daje priložnost, da opazujem svoje “sestre”, ko se rojevajo na novo in obnovljene, prerojene stopajo v svet. Naučila sem se negovati v prvi vrsti samo sebe.

Življenje je velika škatla čokoladnih bonbonov in mi smo tisti, ki izbiramo (Ta je iz Forrest Gumpa).

Me je strah? Vsakič. Me to ustavi? Nikoli.

Pogum ni nekaj, kar si lahko kupiš. Izbiraš ga vedno znova, ko govoriš o stvareh, ki so neudobne, o stvareh, ki štejejo. Seveda je neudobno govoriti o tabu temah, o katerih se le šepeta, vendar me to ne ustavi. In čeprav moji osebnosti in egu sploh ni všeč moja misija, sem vedno znova hvaležna duši, da me poriva in sili, da ji sledim in govorim o stvareh, o katerih mnogi le šepečejo, na glas.

Ljubim žensko, svojo žensko, vse njene aspekte. In kljub vsemu svojemu uporu do tega dela sebe, jo vedno znova objemam v sebi. Moja pot k Ženski je bila dolga in polna trnja, zlorab, ponižanj, osramočenosti, vendar sem izbrala, da ne bom še ena ovca v čredi, ki se podredi in “zgnije” kot sem se v svoji mladostniški vihravosti izrazila. In moja pot vsekakor ni bila posuta z vrtnicami, kot bi si želela. Začela sem jo osamljena, zapuščena od vseh in od Boga, brez doma, brez denarja, kot čistilka v proizvodnih halah. Ostala sem brez vsega, kar mi je prej dajalo občutek varnosti. Moje življenje se je sesulo v prah. In vendar sem nekje globoko v sebi imela vizijo, da me čaka nekaj velikega. In dvajset let kasneje lahko rečem, da to vizijo živim. In vem, da sem izbrala pravilno in bi jo ponovno izbrala. Je bilo prijetno? Seveda ne. Lahko? Nikakor. Bi to ponovila? Vedno.

Ker je vredno biti Ženska. Ker ga ni denarja, ki bi lahko kupil to izobilje, to razkošje, to dragocenost Biti Ženska. Danes sem ponosna nase in ponosna na vse moje “sestre” po vsem svetu. In vem, da spreminjamo svet. Ena po ena.

Danes ljubim življenje in vem, da sem življenje. Danes ljubim sebe in se sprejemam z vsemi svojimi sencami, vsem sranjem in vsem, kar mi ni všeč. Ker sem edinstvena, unikatna, neponovljiva. Danes si dovolim, da sijem, da sem svetloba, brez da se bojim teme. Kajti vem, da sem svetloba.

Danes sem ponosna, da sem Ženska.

In če vas zanima, kaj se dogaja na sončni strani Alp, pokukajte med Dogodke …

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Božansko v meni pozdravlja Božansko v Tebi!

, 0 Comments

Po 16 letih sem bila lani ponovno v Indiji in povsod me je spremljala čarobna besedica ‘Namaste’. Indija je posebna dežela, polna nasprotij, hkrati pa je tudi mistična, čarobna in izjemno barvita dežela. Ena od tistih stvari, ki te v Indiji spremlja dobesedno na vsakem koraku, pa je čarobna besedica ‘Namaste’. V templjih se ljudje nasmihajo, rahlo priklonijo in z rokama sklenjenima pred srcem izrečejo ‘Namaste’. Tako graciozno in milo naredijo to gesto, da me vedno znova očara.

Kadarkoli vidim sliko sklenjenih rok, se spomnim na vse tiste ljudi, ki so pozdravljali božansko v meni z zavedanjem, da gledajo delček sebe. In ne glede na to kako blizu mi je ta gesta vedno, ko vidim zahodnjake, v tej isti gesti, začutim okornost, togost ne glede na to kako navdušeni smo nad Namaste pozdravom.

Ob tem sem prepoznala togost, mehaničnost in to, kako jemljemo stvari kot nekaj zunanjega in jih poskušamo od zunaj aplicirati. Ob tem jih le mehansko ponavljamo brez tistega notranjega žara, miline, tiste mehkobe, ki sije iz ljudi, ki to storijo v Indiji. In nato je prišla do mene razlaga tega izjemnega pozdrava in dojela sem, da je tisto, kar nam pogosto manjka avtentičnost. Tisto dušno izžarevanje vèdenja, kaj pravzaprav počnemo, ko uporabimo pozdrav Namaste.

Ko sem nazadnje hodila po templjih Indije, sem dojela, kako močno me je ženstvena esenca Indije preobražala prvič, ko sem stala na njenih tleh. Prepoznala sem, kako me je ženstvena esenca učila ponižnosti v sebi, do sebe. In kako sem se ji upirala, ker me je vedno znova spominjala na ponižanje.

Ženstvena esenca v nas je tista, ki nas spomni na hvaležnost, na pomen hvaležnosti in na njeno izjemno moč. In zdaj na mojem drugem popotovanju po Indiji, sem z večjo sprejemljivostjo sprejemala vse blagoslove in darove, ki so mi bili na poti podarjeni.

In Moč hvaležnosti, notranje popotovanje, ki smo ga začeli v duhu Valentinovega in Gregorjevega nosi s seboj blagoslov pozdrava Namaste. Ker nam je včasih težko usvojiti dnevno prakso negovanja sebe, je novo notranje popotovanje namenjeno prav temu, vsakodnevni praksi hvaležnosti.

V Indiji je pozdrav Namaste namenjen pozdravu ali odzdravu in pomeni ‘Božansko v meni pozdravlja Božansko v tebi’. Namaste simbolično pomeni pokloniti se duši, ki živi v srcu sogovornika. ‘Nama’ v sanskrtu pomeni poklon, ‘as’ pomeni jaz, ‘te’ pa pomeni ti. Če bi prevajali dobesedno, bi lahko rekli ‘Jaz se poklonim tebi’, oziroma ‘Duša v meni se poklanja duši v tebi’, ali kot sem zapisala na začetku ‘Božansko v meni pozdravlja Božansko v tebi’.

V mnogih kulturah sveta je Božansko tisti aspekt, ki ga vsakodnevno pozdravljajo, ko se srečujejo med seboj. Namaste je ponižen pozdrav božanske esence, ki je del vsakega od nas. Je prepoznavanje tega božanskega dela v vsakem človeku, ki ga srečaš in ko si tega deležen vedno znova, vsak dan znova, se ga »nalezeš«. Zleze ti pod kožo in tako sem začela z dnevno prakso pozdravljanja Božanskega tudi po povratku v Sloveniji. Potiho v svoji glavi. In vendar je tudi to dnevna praksa, ki izzveni, ko navdušenje potovalne mrzlice poneha in potovanje postane le še prijeten spomin.

Disciplina je nekaj, ob čemer se večina ljudi kar strese in tukaj nisem nobena izjema. Disciplina je veščina moške esence in v moških duhovnih praksah je disciplina nujno potrebna. V svetu ženstvene esence pa je ključnega pomena doslednost, da bi se lahko premaknile onkraj znanega, onkraj dnevne rutine. In tako sem v tem notranjem popotovanju Iz naftalina potegnila tudi svoje pozdravljanje Namaste, pa čeprav le v svoji glavi.

Kaj Namaste resnično pomeni in kako lahko spremeni vaš pogled na odnose, na ljudi, ki jih vsakodnevno srečujete? Poznamo tri interpretacije:

1) “Tvoj Duh in moj Duh sta Eno.” Tudi v nam bližji tradiciji je znan izrek, da delaj z drugimi kot bi si želel, da drugi delajo s teboj. Ko prepoznaš Enost vseh, povezanost z vsemi preko Božanske esence Duha, je lahko z ljudmi delati spoštljivo, kajti to isto spoštovanje si želimo tudi zase. Zato vsakič, ko potiho pri sebi osebo pozdraviš z Namate in začutiš hvaležnost, za ta delček Božanskega, ki je v tvojem življenju v resnici pozdraviš ta del v sebi, izkažeš cenjenje in hvaležnost temu delu sebe. In to vnese v naša živlejnja popolnoma novo dimenzijo.

2) “Vse najboljše in najvišje v meni pozdravlja vse najboljše in najvišje v tebi.” Ali ne bi bilo izjemno, če bi se vsakič, ko se srečamo spomnili le najboljšega in najvišjega v vsakem posamezniku in s tem v nas samih? Si predstavljate pozitiven val, ki se širi iz tovrstnega prepoznavanja? To bi pomenilo manj sojenja, kritiziranja, obrekovanja in namesto tega več sočutja in prepoznavanja najboljšega v vsakem posamezniku. In s tem bi namesto reagiranja, branjenja sebe ali zanikanja stvari svojo pozornost osredotočili na večjo sliko, na svoj višji jaz. Ko te nekdo napade, sodi, obsoja, kritizira, je težko ohraniti večjo sliko, v kateri bi prepoznali, da vsak, ki sodi in kritizira pravzaprav kliče po ljubezni, povezanosti in prepoznavanju Božanskega dela sebe. To, kako nekoga pozdravimo, čeprav le v svoji glavi, lahko spreminja ne le naša življenja, temveč tudi življenja drugih. In definitivno ima vpliv na potek dogodkov okoli nas.

3) “Spoštujem to mesto v tebi, kjer biva celotno Vesolje. Spoštujem mesto v tebi, ki je Ljubezen, je Resnica, je Svetloba in je Mir. Ko si Ti na tem mestu v tebi in sem jaz na tem mestu v sebi, sva Eno.” Vsi ljudje smo Ljubezen, Resnica, Svetloba, Mir – to je del ženstvene esence, ki je del vsakega posameznika. In če se lahko osredotočimo na Resnico, da vse to že smo v sebi in da je ob tem vse to tudi v človeku, ki ga srečamo, lahko avtentično izrečemo Namaste kot pozdrav te esence, ki je v vsem kar je.

Uporabite to dnevno prakso pozdravljanja “Namaste” z namero, z razumevanjem in prepoznavanjem resnice, ki sem jo delila z vami. Ne glede na to katera od teh interpretacij vam je najbljižja, boste s tihim pozdravljanjem vsakogar, ki ga srečate delili blagoslove hvaležnosti po planetu. Dopustite, da ta majhna gesta spremeni vaše odnose in vaš pgled na svet in na stvari. Dopustite, da hvaležnost postane vaša nova navada.

Posipajte čarobni prah hvaležnosti kamorkoli pridete in s tem spreminjajte svet.

S spoštovanjem najsvetejšega dela v Tebi in ljubečo mehkobo Božanskega te danes pozdravljam … Namaste.

Taja Albolena

 

Ženska Duša

0 Comments

Starodavne kulture so pripisovale 4 lastnosti ženstveni esence – biti ženska. Te so: življenje, energija, ljubezen in modrost. Ženska je toplota, energija in ljubezen, ki jo mati da otroku, in je ne more nadomestiti nihče drug. Ženska je življenje, je ljubezen, je svetloba in je modrost. To so ženske značilnosti, in če jih spoznamo in sprejmemo v sebi, izžarevamo neverjetno moč. In to moč imamo v rokah zgolj zato, ker smo Ženske. S tem spoznanjem lahko gradimo boljši jutri.

Danes se v glavnem izpostavljajo ženske slabosti, šibkost, nemoč, njena čustvenost, kot nekaj negativnega in vendar je žensko ranljivost in nežnost potrebno prepoznati kot priložnost za rast in razvoj in ne oviro, kot jih radi interpretiramo.

Materija se začenja zavedati in kar želi storiti je, da sprosti svetlobo iz svoje trdnosti. Latinska beseda za materijo pomeni tudi telo in mati, ženstveno esenco. Gre za zavestno prepoznavanje energije, modrosti, Sofije, v materiji.  Ženstvena esenca omogoča pretok, moška pa usmerjenost, doseganje ciljev.

Danes smo soočeni z izgubo ženstvenosti, ker ne prepoznavamo pomena srca. Ne prepoznavamo avtentičnosti, tega, da vsak posameznik pusti osebni pečat v svetu v katerem živimo. O duši se sploh ne pogovarjamo in ženska duša je za veliko večino izgubljena. In vendar je ženska duša kot vrtnica, ki se listič za lističem odpira moški zavesti. Če duši damo čas in ljubezen, se odpre. Vendar v sodobnem svetu primanjkuje obojega. Ljudje nimajo časa. In nimajo ljubezni, ker jo pričakujejo od zunaj. Čakajo na nekoga, ki jim bo dal to kar si želijo imeti.

Največja preizkušnja in bolečina mnogih je v tem, da jim nihče ne more dati tega, kar si želijo. Trpljenje mnogih, njihova lakota je lakota po ljubezni, po bližini, po tem, da bi nekdo potrdil njihov obstoj. Mnogi trpijo, ker jih nihče ni videl, ker jih nihče ni poslušal, ker se počutijo neljubljene in se ob tem ločujejo od drugih. Če ženska duša ni prisotna v odraščanju otroka, potem ni topline, ni nežnosti, ni bližine in dušnega stika in ob tem se ustvari velika podhranjenost, ki smo ji priča v sodobni družbi.

Ženstvena esenca je tista, ki začuti stik, ki čuti povezanost. O ženski esenci ne moreš govoriti, lahko jo samo izkusiš. Ženstvenost je zelo telesno naravnana, zelo čutna, polna življenjske sile, ter užitka. Je prisotnost, je povezanost. Ženstvena esenca ni povezana s spolom, gre za energijo. V stari kitajski tradiciji so jo poimenovali jin, v indijski tradiciji je Shakti in v hebrejski tradiciji Shekinah. Če je moška esenca jang ali Shiva, aktivna sila ognja in zraka, sila delovanja, usmerjenosti, je ženstvena esenca sprejemljiva sila vode in zemlje, je pretok. Ženska esenca je ljubeča, srčna stran, dušna stran. Ta srčnost, ta dušni stik je manjkajoči delček sodobne družbe. V medsebojnih odnosih je to energija, ki vzpostavi bližino, povezanost. Bližina je duša, ki je v ljubezni.

V sodobni družbi smo vsi v nenehnem premikanju, vedno se mudi, zmanjkuje časa in zato ni časa, da bi sedli k skupnem obedu, ki ga je nekdo ljubeče pripravljal ure, kjer čutiš ljubečo bližino. Če odrasli nikoli niso čutili tega dušnega stika, te bližine, kako naj to predajo svojim otrokom?

V bližini, v objemu te povezanosti začutiš, da si nekdo, da tvoj obstoj zadošča. Ta toplina, ta stik je tisto, kar večina ljudi pogreša. Ko čutiš do nekoga to povezanost, osebi potrdiš, da si vesel, da jo vidiš, brez potrebe, da bi ugajal. Sama rada rečem, da smo udomačeni v držo, kjer hočemo ugajati, kjer moramo biti »kul« in si pogosto nadenemo svoje maske, da bi bili sprejeti, da bi ustregli. In ob tem zanikamo svoj avtentični jaz, svojo žensko dušo v sebi. Večina ljudi danes pride k terapevtu, ker išče nekoga, ki bi ga videl, ki bi ga slišal. Ljudje so celo svoje življenje preživeli v poskusu, da bi ugajali in ustregli drugim in nikoli niso našli svoje vrednosti. Nikoli si niso drznili živeti svojih vrednot. In zdaj so odrasli in poskušajo stati pokončni in hoditi pokončni.

Če si nikoli nismo vzeli časa, da bi prisluhnili duši, njenim vrednotam, če ji nismo dovolili, da bi se dotaknila božanske ženstvenosti, ki nas pozna še od preden smo se rodili, potem se v nas naseli obup. In ko ljudje izgubijo upanje to spodkopava celotno družbo. Ljudje se obrnejo k odvisnostim, da bi ohranili otopelost in životarijo. Ne zmorejo se soočiti z agonijo življenja in raje otopijo, gredo v odvisnosti. In tako velika mati postane hrana. Ker je luknja pomanjkanja tako velika vase spravijo ogromne količine hrane. Vendar telesa ne moreš nasititi z duhovnim hrepenenjem – duhovnim hrepenenjem, ki je del odvisnosti. Ne moreš ga zadovoljiti, zasititi s čimerkoli fizičnim. Duhovno potrebuje duhovno hrano. In tako alkoholiki poskušajo duha najti v steklenici viskija. In velika mati po kateri vsi hrepenimo, postane hrana. Sladkoba, negovanje. Karkoli, kar bi v telo prineslo ljubezen. In vse je konkretno, trdno, snov. Poglejte na družbo s stališča te trdnosti. Planet smo prekrili s cementom. In upamo, da bomo preživeli s to konkretizacijo, to trdoto. Bolezni, ki jih ljudje imajo so pogosto povezane z oblikovanjem školjke, oklepa kamor se lahko skrijejo in večina sodobnih kožnih bolezni kaže na tovrstni oklep.

Družba hrepeni po povezanosti, po toplini, po stiku, po dotiku. Tovrstno bližino velike matere obupno potrebujemo. In ko sem spoznala, da je narava ženstvenosti usmerjena navznoter, v mehkobo in nežnost, sem se odločila, da želim to žensko moč deliti z ženskami Slovenije in sveta. Želim, da se prebudimo in začnemo v polnosti uporabljati svoj polni potencial. Vsaka ženska je božanska, samo spomniti se mora tega in preseči ovire, ki jih ima v sebi, svojo udomačenost, stvari v katere verjame, da so resnica. In vendar je edina resnica, da je vsaka ženska božanska in vsaka lahko ustvari spremembo v tem svetu. In vsaka od nas to zmore. Vsak dan vplivamo na svet in le naša izbira je kako.

Ženska duša je nevidna, je sprejemljiva, intuitivna, je utelešenost, je bližina, je skrb, je povezanost, je v vas. Pomembno je, da jo prepoznate, ji daste mesto, da se izrazi iz vas v svet. Čas je, da prepoznamo, da so težave, ki so del našega življenja kot prah v našem srcu, ki srcu preprečuje, da v polnosti zasije. Čas je, da v polnosti zasijete. Kako? Zaživite svoje srčne želje. Dopustite, da se izrazi vaša ženska duša.

Pridružite se mi na srečanjih za žensko, ki prebujajo in nam pomagajo utelesiti svojo ženstveno esenco. Res je čas. Kajti izzive s katerimi se soočamo, lahko presežemo in smo to kar smo. Čas je, da smo kar smo.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena
Mentorica za Razcvet Ženske

www.divine.si

Objavljeno na portalu Svetloba.si

Popolnost samo je!

0 Comments

Živimo v svetu, kjer je želja po popolnosti prisotna na čisto vsakem koraku. Pogosto ljudje želijo biti popolni in temu posvetijo toliko svoje energije, da le redko končajo stvari, ki so jih začeli, ker nikoli ni dovolj dobro. Zveni znano? Tudi sama sem bila perfekcionistka, dokler nisem ugotovila, da me težnja k popolnosit pravzaprav obremenjuje in mi jemlje zadovoljstvo ob tem, ko sem uspela stvari dokončati, ker preprosto nikoli niso bile dovolj dobre.

Nesporno dejstvo je, da smo že popolni in da nam ni treba čisto nič narediti, da bi bili bolj popolni, kot si velika večina prizadeva. Popolnost je stanje duha in ne nekaj, kar lahko dosežemo skozi delovanje, s tem ko nekaj delamo prav.

Ko začnemo delovati v želji, da bi postali popolni, kar pomeni, da v tem trenutku pravzaprav verjamemo, da še nismo popolni in moramo to šele doseči, vstopimo v cikel perfekcionizma, kjer nikoli nič ni dovolj dobro in bi lahko bilo v očeh tistega, ki si za to prizadeva vedno še boljše. Seveda nas k temu vodi družba v kateri živimo, udomačevanje pa se začne že zelo zgodaj … v našem otroštvu. Sploh ženske imamo težavo s tem, da želimo ustrezati in da bi ustregle hočemo biti popolne. V družbi, ki idealizira retuširane slike manekenk, ki nas gledajo s plakatov, televizijskih zaslonov in revij, je težko ohraniti stik s svojo avtentičnostjo in biti kar si, se vedno znova spomniti na to, da si že popoln, ker te vedno znova vabi tvoja notranja navada, da kritiziraš sebe, se pomanjšuješ in se primerjaš z drugimi.

Nedvomno je mnogo prednosti, če smo zavestni, natančni in želimo narediti stvari kar najbolje, vendar je meja med perfekcionizmom in odličnostjo zelo tanka. Ključ je v razumevanju, da je odličnost povezana z uživanjem v tem, kar počneš, v dobrih občutkih, ki te spremljajo, ko nekaj narediš ali se nekaj naučiš in v samozavesti, ki se ob tem izraža.

Perfekcionizem ali želja po doseganju popolnosti pa vodi v nezadovoljstvo. Perfekcionizem je povezan s kritiko, z iskanjem napak, ki jih vedno najdeš, ne glede na to, kako dobro si stvari naredil. Ko sem se zavedla tega, kako močno je bil perfekcionizem del mojega življenja, kako sem bila udomačena v ustrezanje in v ugajanje drugim, sem se zgrozila. Ozaveščanje tega dela mene me je pripeljalo v soočenje s svojim notranjim otrokom, ki se je zato, da bi bil ljubljen in sprejet naučil, kako ustrezati drugim in dobiti pohvalo iz zunanjega sveta. To je del življenja vseh nas, pri enih v večji, pri drugih v manjši obliki. In iz otroštva se tovrstno iskanje pohvale in pozornosti prenaša tudi v odraslo dobo.

Notranje popotovanje me je vodilo skozi zavedanje, da imamo v sebi dva aspekta svojega notranjega otroka, eden od njiju je povezan s preživetvenimi mehanizmi, ki so delovali pri očetu in ranjenostmi, ki smo jih prejeli po tej strani, medtem, ko je drugi aspekt povezan z načini, ki smo jih uporabljali pri materi. In nikoli si ne bi mislila, da imam toliko ranjenosti v sebi, niti v sanjah. Še posebej po tem, ko sem toliko let intenzivno delala na sebi in iskala napake v sebi in poskušala biti popolna. Soočanje s seboj in s svojimi notranjimi nagnjenji je imelo za posledico, da sem na popolnost kar pozabila. Ko sem pozdravila svojega otroka, so moja pričakovanja, da bom pozornost dobila iz zunanjega sveta kar izpuhtela.

Iz mojega notranjega popotovanja vase se je rodila paradigma Postani najsrečnejša Ženska na svetu, kajti začutila sem željo, da delim z ženskami kako uživati v življenju namesto trpinčiti sebe v ustrežljivosti in ugajanju drugim. Ženske imamo s tem resnično težave, saj pogosto interpretiramo napake v našem življenju kot neodpustljive in katastrofalne, kar nas stane radosti in užitka.

Ali želite za vsako ceno vsem ustreči soljudem?
Vas skrbi, kaj si drugi mislijo o vas, ter poskušate vsak trenutek svojega življenja pokazati le najboljšo plat sebe? Hočete, da je vse, kar naredite, popolno? To nedvomno kaže na težnjo k doseganju popolnosti. Seveda ni čisto nič narobe, če stremite k srečnemu, aktivnemu in produktivnemu življenju, vendar je med težnjo po doseganju kvalitete pri svojem delu ter težnjo po popolnosti velikanska razlika.

Perfekcionizem je v resnici zelo obremenjujoča lastnost, ki nam veliko bolj škodi kot koristi. Običajno nas vodi v nezadovoljstvo s samim seboj, kar se je nedvomno odslikava tudi v naši okolici. Perfekcionizem je nerealen, škodljiv za našo samopodobo in iracionalen, saj popolnosti ni mogoče doseči. Težnja po popolnosti je pravzaprav nekaj precej nepopolnega! Poleg te težnje pa perfekcioniste pogosto pesti tudi problem odlašanja. Kajti težko se je lotiti nečesa, kar mora biti popolno in to nam še dodatno otežuje življenje. Glavna značilnost perfekcionizma je torej postavljanje visokih standardov. Perfekcionizem je povezan z doseganjem ciljev in s pričakovanjem točno določenih rezultatov, kar je v hitro spreminjajočem se svetu, ki nas vodi v neznano praktično nemogoče doseči.

Medtem, ko je odličnost kvaliteta, ki nas vodi k uspehom skozi številne vzpone in padce, ko je potrebno vztrajati na svoji poti kljub številnim oviram in zaupati temu, čemur si zavezan. Potrebno je slediti sinhronostim, namigom, ki prihajajo in včasih je videti kot da popolnoma spremeniš smer v svojem življenju, vendar te ravno ta sprememba poti vodi točno tja, kamor si namenjen. Težnja k odličnosti vodi zmagam in uspehom v življenju. Vendar na svoji poti uživaš in si ji predan z vsem srcem, brez preračunljivosti in pričakovanj, da bi se morale stvari izpeljati na točno določen način. Vsak športnik ve povedati, da te težnja k popolnosti hitro uniči, saj z ničemer nisi zadovoljen in tako vse kar počneš postane mučno. Medtem, ko je težnja k odličnosti tista, ki te vsako jutro spravi na trening kljub temu, da veš kaj te čaka, ki te vodi da vztrajaš na svoji poti tudi takrat, ko te vsi kritizirajo in nihče ne verjame vate.

Vsi uspešni ljudje imajo močno težnjo k odličnosti, vendar ne k popolnosti. Vedo namreč, da te perfekcionizem hitro vodi v depresivnost. Vzrok za pojav depresivnosti pri perfekcionistih pa je ponavadi ta, da si perfekcionist postavlja zelo visoke osebne standarde, ki jih nato zelo težko oziroma nemogoče zadovolji, kar v posamezniku povzroča nenehna občutja skrbi in obupa. In če lahko govorimo o epidemiji širokih razsežnosti v sodobnem svetu je težnja k popolnosti nedvomno ena od njih. Opazujem številne mlade ljudi, ki imajo močno potrebo po popolnosti, ki je posledica tega, da želijo biti sprejeti, želijo si odobravanja in sprejetosti s strani pomembnih drugih. Izkazalo se je, da je za vsemi oblikami depresivnosti, samomorilnosti, anksioznosti, obupa, vdanosti v usodo in drugimi negativnimi psihološkimi težnjami vedno perfekcionizem. Dokazano je, da v vsakem primeru perfekcionizem privede do stresa, stalnega psihičnega pritiska in zmanjšane kakovosti življenja.

Perfekcionizem lahko najlažje opredelimo kot prepričanje, da moramo doseči popolnost za vsako ceno. In pogosto je cena perfekcionizma visoka, kajti stane nas radosti, zadovoljstva in občutka izpolnjenosti. Mnogo perfekcionistov je v resnici večino časa nesrečnih, saj ne glede na opravljeno nalogo verjamejo, da je niso naredili najboljše. In ravno zaradi tega so perfekcionisti pogosto nasprotje tega, kar si želijo biti – so neorganizirani, stvari nimajo pod kontrolo in s pomembnimi nalogami odlašajo, ker se pretirano ukvarjajo z manjšimi, manj pomembnimi stvarmi, ki morajo biti opravljene popolno. Neuspehi, ki jih zaznavajo, ker niso dosegli želene popolnosti, se pogosto kažejo v občutkih frustracije in nizkemu samospoštovanju. Posledično perfekcionisti skačejo iz ene naloge na drugo, upajoč na to, da bodo dosegli želen učinek, vendar nikoli ne dosežejo zadovoljstva in miru.

Pomembno je, da se vedno znova spomnite, da je trajen uspeh in notranje zadovoljstvo posledica zavedanja, da je vse že v vas. In da je veščina tega, kako se znate soočati s tem, ko gredo stvari narobe veliko bolj ključna za vaše življenje, kot to kako popolno so vam stvari uspele. Izberite raje užitek, radost, zadovoljstvo in ljubezen do sebe ter opustite svojo nagnjenost k perfekcionizmu. Vedite, da je vse stvar izbire!

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Članek je v celoti objavljen v mesečniku Namarie, ki jo lahko naročite na spletni povezavi na strani www.divine.si

Čas je, da se prebudite!

, 2 komentarja

Poznate tisti občutek, ko veš, da ne moreš več na tak način kot si včasih, ko veš, da moraš nekaj spremeniti, ko veš, da je čas, da odpreš oči in se prebudiš, pa te je enostavno preveč strah?

Imam občutek, da mnogi raje mižijo, kot da bi odprli oči in se v tem trenutku prebudili.

In vendar, kot pravi izjava Betty Bender: “Kadarkoli sem naredila karkoli, kar je bilo na koncu vredno truda … me je na smrt prestrašilo.”

Če hočemo spremembe, moramo tvegati. Kriza je čas dejanj, kajti kriza le razkriva  stvari, ki se morajo spremeniti. In večje ko so spremembe, ki jih moramo narediti, več moramo tvegati. In čas nikoli ni popoln, kot tudi okoliščine nikoli niso popolne. Vedno mora nekaj starega umreti, da se nekaj novega lahko rodi.

Arhetip modre ženske je tisti arhetip, ki nam pomaga, da se prebudimo. In modra ženska ve povedati, da prebujenje ni čisto nič romantičnega, lepega in srečnega. Prebujenje je soočenje z vsem tistim, kar ni resnica, z vsemi lažmi, neresnico in iluzijo našega življenja. In temu se večina za vsako ceno želi izogniti, kajti to s seboj prinaša bolečino, ranjenost in trpljenje.

Zato je razsvetljenje eden od najbolj zaželenih in hkrati najbolj izogibanih aspektov našega življenja. Kajti v procesu prebujenja se v prvi fazi zgodi uvid, ki nam pokaže našo dušo in vse kar si želimo. Potem pa pride druga faza prebujenja, ki je povezana  s čiščenjem vsega tistega, kar nam stoji na poti da ta svoj uvid tudi zaživimo v polnosti.

Skozi proces čiščenja vsega, kar nam stoji na poti tako pogosto vstopamo v svojo temno noč duše ali tudi temno noč ega, kajti gre za smrt ega v nas.

Temna noč duše je čas izjemnega blagoslova, ki izhaja iz globokega notranjega trpljenja in ki daje arhetipu ranjenega zdravilca priložnost, da dojame, da nima nadzora nad ničemer. Kajti ranjeni zdravilec v nas ima občutek, da ima nadzor nad vsemi stvarmi v našem življenju. Najbolj samodestruktivno in pogosto kritično obdobje v življenju ranjenega zdravilca poznamo pod imenom Temna noč Duše. To obdobje lahko traja dneve, tedne, mesece ali celo leta.

V tem obdobju Temne noči Duše ranjeni zdravilec doseže krizo vere vase in v druge. Običajno krhek sistem prepričanj, iluzija razpade, kar povzroči globok notranji konflikt in zmedenost.

Šamani so poznali proces vračanja delčkov duše, v katerem so ljudje zdravili svoje rane. Razumeli so, da je človeški duh nesmrten in da je edini način, kako pripeljati nazaj izgubljeno vitalno energijo in moč ta, da so poslali svojega vodnika ali totemsko žival, da je zbrala te izgubljene delčke duše in jih prinesla nazaj. Navajo starešine so vedeli, kako pritegniti živega mrtveca nazaj v življenje skozi ritual, ko so njihovega duha poklicali nazaj v telo.

Gre pravzaprav za prakse, ki pomagajo preseči otopelost in životarjenje, to težnjo, da bi samo preživeli in ti omogočijo, da začneš polno živeti svoje življenje.

Tako kot se je boginja Inanna spustila v podzemlje, so ranjeni zdravilci notranje dovolj močni, da se vrnejo iz tega procesa Temne noči Duše in s seboj prinesejo vedenje in modrost o svoji lastni ranljivosti in o potrebi, da žrtvuješ. Naučijo se, kako so cikli življenja povezava skupnosti vseh nas. Skozi potovanje v čustveno temo podzemlja se njihovo srce odpre in začutijo sočutje do vseh bitij.

In le to sprejemanje vseh delov sebe te pelje po poti do celovitosti in celostnosti v sebi. Kar je za veliko večino najbolj boleče je izdaja samega sebe, kajti pogosto si kupujemo čas, da bi se lahko soočili s stvarmi, ki nas resnično bolijo. Ko se pogovarjam z ljudmi, velika večina reče, da so vedeli, da so zboleli, ali da jih je nekdo prevaral, ali da ima nekdo težave, vendar je bilo to preveč boleče, da bi se s tem soočili takoj, ko se je to začelo dogajati. Velika večina si kupuje čas, s seboj sklenejo nezavedni dogovor, da bodo za to, da se s tem soočijo v svojem življenju porabili x dni, tednov, mesecev ali let. Na koncu večina reče: “Saj sem vedel.” Vendar je notranja ranjenost ob tem, ko izdamo sami sebe tista, ki poveča naše trpljenje in bolečino v nas. In s tovrstnimi ranami se morami v sebi pomiriti, jih sprejeti, da bi lahko objeli svojo celovitost v sebi.

Moja izkušnja s poznavanjem arhetipskih energij v sebi me je naučila, da duša za to, da učinkovito izkuša in se izraža v tem svetu potrebuje osebnost in njene kanale skozi katere se čista življenjska energija prevaja. In če so ti naši kanali izkrivljeni, ranjeni, so v svoji senčnem aspektu je izkušnja, ki jo doživljamo temu primerno kaotična in tudi izbirati v resnici ne moremo, saj smo na avtopilotu, ki ga usmerjajo naše utirjenosti in pogojenosti, ki smo jih prejeti skozi udomačevanje v otroštvu. Ko se soočimo s svojimi ranjenimi deli sebe, in te arhetipske energije v sebi ozavestimo in osvobodimo lahko v vsakem trenutku izbiramo skozi kater arhetip se bo naša življenjska energija prevajala v ta svet.

Razsodnost je tista veščina, ki nam pomaga, da modro izbiramo. In modra izbira je v tem času izjemno pomembna. Da pa sploh lahko izbiramo, moramo objeti vse dele sebe, se pomiriti s svojimi ranami in jih preseči, ter izbrati to, kar je najbolj primerno v danem trenutku.

In zato so arhetipi tisti zavezniki v nas, o katerih rada povem več in katerih zavezništvo je v tem izjemno intenzivnem času močno zaželeno.

Več o ženskih arhetipih v spletnem druženje na Divine.si.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

 

Samo bodi!

, 0 Comments

Univerzum nam vedno daje usmeritve. Vedno smo vodene, če smo se voljni predati toku življenja in spustiti kontrolo.

Včasih me preseneti, ko gledam pri sebi, kako s pomočjo kontrole vzpostavljam občutek varnosti in stabilnosti, vsaj mislim tako, pa se hitro ujamem. Največji paradoks življenja je nedvomno v tem, da te kontrola vedno vodi v kaos. In da pregled nad svojim življenjem dobiš takrat, ko se uspeš prepustiti toku življenja. Bolj ko se uspeš prepustiti in samo biti, bolj občutiš avtentično moč v svojem življenju.

Velika večina preveč nadzoruje svoje življenje in ljudi v njem in se zaradi tega zakrči, loči, oddalji in izgubi občutek zase. Zanikanje same sebe je ena izmed ključnih ranjenosti, ki nas ovirajo na naši poti Ljubezni. Zanikanje vodi v izdajo zaupanja, resnice in tega kar resnično čutimo s tem, ko pobegnemo stran od težav. Običajno stvari zanikamo tako, da se premaknemo v svojo glavo in najdemo cel kup argumentov, zakaj imamo prav. Um je prepoln izgovorov, sodb, razlogov in obtožb. Ko zanikamo svojo bolečino in boleča čustva v sebi, v resnici zanikamo ljubezen in resnico. Ločimo se od tega po čemer najbolj hrepenimo.

Zanikanje lahko pozdraviš le z ranljivostjo, s tem, da si dopustiš, da se odpreš, čutiš svoja boleča čustva, vse, kar je zakopano pod masko persone, ki pravi, saj je vse v redu. Popolno razkritje je ključ, da presežeš zanikanje in ob tem je ranljivost prva stvar, ki si jo moraš dopustiti.

Vedno znova me preseneti koliko svoje življenjske energije porabljamo za to, da stvari skrivamo sami pred seboj. Šokira me, ko vidim ljudi, ki komaj živijo, pa kljub temu niso pripravljeni popustiti prijema svojega nadzora in samo biti. Pogosto šele po tem, ko se prepustiš, ugotoviš, kako napeta si bila in kako močno si se trudila, da si obdražala iluzijo kontrole in nadzora v svojem življenju. Od tebe zahteva velik napor, da držiš iluzijo nedotaknjeno. Pravzaprav smo ujetniki svoje realnosti.

Ko v polnosti objameš, karkoli si skrivaš sama pred seboj, se začne resnično zdravljenje, kajti šele, ko si dovoliš, da v polnosti čutiš svojo bolečino, lahko izbereš med bolečino in zadovoljstvom. Prvi korak je vedno priznanje, ko pogledaš in stopiš direktno noter in samo si.

Ko si dovoliš čutiti to, kar je, se pokaže resnica in hkrati prepoznaš, da imaš izbiro in da lahko izbereš drugače, kot si vajena. In da si dopustiš, da si ranljiv in da čutiš, moraš biti ponižna v sebi. Težke situacije te vedno naredijo ponižne. Ponižne in ne ponižane kot radi zamešamo ta dva izraza. Ponižnost je pripravljenost sprejeti to kar je. Ko samo si. Si sprejemljiva, se prepustiš toku in dopustiš, da te življenje vodi. Sama rada rečem, da moraš vedeti, kako se usmerjeno prepuščati, da natančno veš kam greš in hkrati dopustiš Vesolju, da te vodi po najboljši možni poti do tja.
Ponižnost je zadnja stvar, kamor si želi razum.
Srce zna biti ponižno, kajti ve, da je ponižnost največja moč.

Ponižanost na drugi strani je povezana z zasramovanjem in sramom. Ko smo zasramovani, imamo občutek, da smo izločeni, da smo nezaželeni, da ne pripadamo in nismo vredni, da živimo ali obstajamo. Pri ponižanosti imaš občutek nemoči, ko misliš, da je s teboj nekaj hudo narobe. Ponižnost na drugi strani te ojača, te naredi močnejšo, saj ti razkrije avtentično moč tvoje duše.

Zanikanje je precej bolj del našega življenja kot si mislimo in pogosto je del našega kritika, našega sodnika, ko sami sebe v sebi zanikamo, da ne bi izpadle smešne, čudne, ko hočemo ustrezati in zato zanikamo same sebe in svoje talente in sposobnosti.

Soočenje s svojimi notranjimi ranami je ključno za to, da se lahko osvobodimo in samo smo. Vsi moramo to narediti pri sebi, da se osvobodimo in stopimo v svojo pristno, avtentično naravo.

Čas je, da se osvobodiš in polno zaživiš svoje življenje.
Sooči se s seboj in objemi celo sebe.

Samo bodi. Bodi ljubezen. Bodi življenje. Bodi svetloba.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Maščevanje je sladko ali pač ne?

, 0 Comments

S prijateljico sva bili na čaju.
Debata je tekla okrog izdaje, prevaranosti in kar naenkrat je kot iz topa izstrelila: “Veš, če bi me moj dragi prevaral, bi mu vrnila milo za drago. Dala bi se dol s ful dobrim tipom in uživala do konca.”

Nekaj časa sem jo gledala brez besed, medtem, ko je v meni tekel monolog.
Nisem tako prepričana, vsaj zase lahko rečem, da bi mi maščevanje v smislu milo za drago prineslo tisto zadovoljstvo, ki bi si ga v tistem trenutku želela.
Pravzaprav vem, da tak obliž na rano ne bi bil prav zelo učinkovit.
Pravzaprav bi bilo vse skupaj bolj podobno razsoljeni rani, ki še bolj skeli in peče.

V svojem raziskovanju ženske narave sem prišla do zaključka, da je tisto po čemer najbolj hrepenimo ženske povezano z občutkom varnosti in globokim zaupanjem osebi, ki jo izberemo za partnerja.

Moja izbira je globok, strasten odnos, kjer se lahko v celoti odprem in celo sebe delim s partnerjem. In če želim resnično uživati rabim na drugi strani občutek stabilnosti in zaupanja. Ženske smo tiste, ki si želimo odnose, moškim so pravzaprav bolj v oviro, kot v resnično veselje. Moški se poročajo zavoljo ženske, da bo ona srečna, če bi poslušali svojo naravo, bi verjetno ostali neporočeni.

Kajti moški bolj od vsega drugega ceni svobodo in izjemno nesrečen se počuti takrat, ko je ujet. Zato smo v krizi srednjih let priča toliko osvobajanju na moški strani, ko se želijo osvoboditi spon, ki jih vežejo.

In ženske? Če smo iskrene s seboj in poslušamo svoje srce je tisto kar nas najbolj izpolnjuje polnost. Polnost odnosov, polnost življenja. Če moške duši ujetost, potem je za ženske najbolj boleče, ko čutijo praznino.

Ženske se v svoji bolečini zapirajo vase, se ločijo od vira, ki jih polni in se vedno bolj potapljajo v praznino, ki jih muči in boli. Ko v odnosu ostane samo prazna lupina in kaj deliti, to ženske spravlja ob pamet, čeprav ne znajo razložiti kaj je pravzaprav narobe.

Ko se moški umakne v svojo svobodo, v notranjo praznino to ženska zazna kot grožnjo, kajti kar naenkrat ni več prisoten z njo, čeprav je fizično ob njej. In ni je bolj seksi stvari za žensko kot je moški, ki je polno prisoten z njo, ne glede na vse, brez da umira od dolgočasja in se na koncu izklopi.

Ugotovila sem, da imajo moški v sebi gumb za vklop in izklop, ki ga ženske v svoji polnosti življenja nimamo. Ne znamo se izklopiti, le odrežemo se oziroma ločimo od toka življenja. Povezanost je namreč tisto, kar ženski daje ta občutek polnosti. Povezanost z vsemi aspekti življenja.

In zato menim, da maščevanje nikoli ni sladko, četudi se na prvi pogled zdi da je. Maščevanje pravzaprav povzroči notranjo bolečino, kajti s tem, ko hočeš raniti drugega, pravzaprav raniš samega sebe.

Rešitev v primeru izdaje marsikomu ni všeč in se mu zdi popolnoma neverjetna, vendar preverjeno lahko rečem, da edina pot ven iz bolečine in ranjenosti, ven iz sramu in maščevalnih nagibov vodi skozi sprejemanje.

Ko zmoreš ljubiti ta del sebe, ki je to povzročil v tvojem življenju in ga sprejeti, v sebi, ne da poskušaš odpustiti drugim okoli tebe, ne gre za zunanji svet, gre za to, da sprejmeš v sebi, takrat ozdraviš sebe. Takrat presežeš samega sebe, v tem delu samega sebe, ki ti ga odslikava druga oseba.

Veliko se govori o ogledalih v zadnjem času vendar v resnici šele ob velikih izgubah, izdajah, velikih bolečinah v svojem življenju sam sebe postaviš na test ali boš zmogel preseči samega sebe ali boš podlegel bolečini ali sovraštvu v sebi.

Poligon naše rasti ni nekaj glamuroznega in razkošnega, je vsakodnevno življenje, je bitka za življenje, je izbira v vsakem trenutku. Nikoli ne veš, kje se bo pojavil tvoj naslednji učitelj in kako veliko mučenje te čaka, če ne boš sprejel lekcije, učenja, ki ti ga je prišel odslikati v tvoje življenje.

Rast nikoli ni udobna. Rast je izjemno neudobna. Seme mora predreti številne plasti zemlje in kamenja, da pokuka na plano in ko je zunaj se številne “nevarnosti”, ki ogrožajo njegovo rast še povečajo.
Rast ni varna. Nikoli ni bila in nikoli ne bo.

Včasih so kurili čarovnice, inkvizicija je preganjala tiste, ki so iskali vedenje in so želeli rasti in konec koncev so Jezusa križali, ker je želel rast. In vendar danes kurimo sami sebe in vedno znova se pribijamo na notranji križ, trpimo in se ranimo zgolj in samo zato, ker nismo pripravljeni opustiti navad in načinov delovanja, ki nam ne služijo več.

Nenavezanost je ključ duhovne rasti. In ko ti vzamejo vse v materialnem svetu spoznaš, kaj nenavezanost dejanko pomeni, če si voljan. Vendar ni potrebno, da vse izgubiš, nenavezanost lahko izmojstriš skozi popolno povezanot, popolno odprtost, popolno predanost življenju.
In takrat spoznaš, da je življenje sladko in grenko in da je oboje samo del te igre, ki jo igramo.

Na razmišljanje moje prijateljice nisem odgovorila. Bila sem modro tiho. Spoznala sem, da je včasih bolje stvari zadržati zase, kajti ne moreš prepričati prepričanega. Ne glede na to, kako rada imam ljudi okoli sebe, se zavedam, da vsak izbira zase. In čeprav pogosto opazujem boleče izbire in globoke ranjenosti, se ne čutim poklicana, da pomagam, če mi oseba ne pove, da si želi moje pomoči. Kajti moja lastna izkušnja je, da ko si prepričan v eno stvar, ga ni človeka na svetu, ki bi te prepričal v nasprotno, čeprav kasneje sam prideš do teh istih zaključkov. Vendar je rast pomembna in potrebna, da to modrost sploh lahko objameš v sebi in presežeš samega sebe.

Najpomembnejša stvar, ko govorimo o rasti se mi zdi ljubezen do sebe. Da se ljubiš v vseh delih samega sebe. In brezpogojna ljubezen je včasih velik izziv.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Življenje je ljubezen v akciji

, 0 Comments

Življenje je ljubezen in ljubezen je življenje. Ljubezen je osnova realnosti v kateri živimo. In ker se v to realnost steka vedno več ljubezni, se ob tem vedno bolj razkriva vse kar ljubezen ni.
Ko ste v toku ljubezni, se razkriva vse tisto, kar je nesprejeto, s čimer se borite, kar obsojate, kajti ljubezen je vse kar je in če del življenja ne priznavamo kot del ljubezni, se nam to razkrije.

In upiranje ljubezni se kaže kot bolečine, bolezni, nelagodje, depresije, nezadovoljstvo, izčrpanost. Kajti ogromno življenjske energije, ki je namenjena regeneraciji telesa porabljate za notranji boj.
Nikoli nisem bila prepričana v učenja, ki pravijo, da lahko brez da se soočiš s stvarmi v življenju te stvari v sebi objameš in se pomiriš z njimi. Zdaj definitivno vem, da moraš objeti stvari v sebi, da se pomiriš z njimi. Sama to počnem skozi blagoslavljanje.

Ko pridem v stik z nekom ali nečim, kar je boleče, neprijetno, kar bi z največjim veseljem obsodila, se najprej ustavim.

Potem globoko vdihnem in izdihnem.
In nato blagoslovim to dušo, ki je izbrala, da namesto mene izkusi to kar izkuša, gre skozi bolečino in razočaranja zato, da bi ozavestila, kar je kot duša izbrala, da izmojstri, objame, se s tem pomiri.
Potem blagoslovim vse tiste, ki jih ta bolečina, to kar počne rani, žalosti, vpliva nanje na kakršen koli način.

In nato blagoslovim še sebe kot opazovalca te drame.
Blagoslavljanje mi pomaga, da vse kar se mi zdi preplavljujoče, ker na to ne morem vplivati ali pa spremeniti stvari enostavno predam božanskemu v sebi.

Nikoli nisem bila del religije, ker je to institucija, kot upornik pa sem v nenehnem boju s strukturami ega in vsemi ostalimi sistemi in strukturami. Arhetip upornika mi pomaga, da prepoznam kje je togost, rigidnost sistemov, kje sem ujeta vanje, da to prepoznam in presegam sama v sebi. Upornik ni nujno destruktiven, ko spoznaš njegovo senčno plat, ga lahko uporabiš v njegovi svetli plati in z njim soustvarjaš kot z zaveznikom.

Vendar pa so me učenja Yeshue preobražala in so še vedno v mojem srcu na posebnem mestu. Marija Magdalena je tista moja vzornica in učiteljica, ki me vedno znova poveže z resnico ljubezni in življenja, ki v meni deli z menoj vedenje o ljubezni in o življenju.

Iz ljubezni je ustvarjeno vse. In ljubezen dobesedno ukazuje materiji. Ko sem imela zadnji vikend seminar o notranji Biti sem dojela, resnično sem dojela, kako je iskanje izpolnjenosti v zunanjem svetu jalovo početje.

Ko sem danes sedela s prijateljico, mi je razlagala, kako v sebi čuti praznino za katero ve, da je ne more napolniti nobena zunanja stvar. Ta meni draga ženska nikoli ni poslušala mojih predavanj ali brala duhovnih knjig in vendar čuti, se zaveda resnice, ki pravi, da izpolnjenosti ne moreš najti v zunanjih stvareh.

Ljubezen ti je dana, ne moreš je najti. Ni ti je treba zaslužiti. Ne moreš je najti v zunanjih stvareh, v dosežkih, titulah, materijalnih stvareh. Zunanja motivacija, pehanje za dosežki ubije človekovo sposobnost da prepozna in spoštuje svoj resnični namen. Ljubezen do namena je ljubezen notranje izpolnjenosti, ko prepoznaš kdo v resnici si in da ni ničesar, kar bi preseglo veličastnost tvoje Biti. Tvoj življenjski namen je življenje samo, je sama ljubezen, si ti.

Čas je, da ugledaš moč ljubezni v procesu življenja.
Ljubezen razkriva kdo si, ti pokaže tvojo veličastnost.
In ljubezen do sebe presega zunanja dejanja s pomočjo katerih si poskušamo kupiti ljubezen zunaj sebe. Ljubezen do sebe je notranji ocean, je vseprisotnost, je veličastnost, je vsevednost.

Vsaka izbira, ki jo opraviš na poti podpira življenje, ljubezen in resnico ali pa jo zanika. Jaz še vedno pravim ali resnica ali posledice, to je naša izbira. Svobodna volja je pravica da si to kar si in da v vsaki situaciji izbiraš znotraj sebe odgovore, delaš izbire za katere 100% odgovarjaš, kajti odgovornost pomeni, da so vsi odgovori v tebi. Nič ni zunaj tebe vse je v tebi in iz tebe se širi v svet.

Vendar pa je to šele tretja stopnja v našem razvoju. Najprej se premikamo skozi fazo, ko se stvari dogajajo meni in sem jaz tisti ubogi jaz, skozi fazo odvisnosti od drugih, ko rabiš nekoga, ki je kriv. Potem pride prva mala smrt, ko se premakneš v zavedanje, da se stvari dogajajo od tebe v svet, da si ti tisti, ki si neodvisen in odločaš o tem, kakšno bo tvoje življenje, tukaj meniš, da si kreator svojega življenja in ti vplivaš na vse. In vendar si še vedno ti center svojega sveta. In ko se naredi naslednji premik in ta realnost umre je to prava druga smrt.

In potem dojameš, da ni poanta v jaz, meni, temveč v nas. Da je poanta v soustvarjanju in ko se premakneš v zavedanje, da vse teče skozi tebe in da kreiraš skozi sebe, iz sebe v svet se premakneš v služenje drugim in v služenje svetu. Vendar temu sledi še tretja smrt, ki ti vzame vse odvisnosti in te hkrati še bolj osvobodi, premakneš se v zavedanje, da je vse v meni in da jaz sem vse kar je.

Pot ljubezni nas vodi vedno globlje vase, v spoznavanje svojih globin, svoje resnice. Hodim po tej poti in sem brezmejno hvaležna za vse kar lahko delim naprej, kajti vse kar se mi je zgodilo v življenju in sem to presegla, je ostalo kot zgodba, kot izkušnja, ki jo lahko delim z drugimi in navdihujem druge, da naredijo svoje premike, da presežejo sami sebe. Kajti ko iz dogodka vzameš naboj, čustveni naboj sojenja, plusa ali minusa, ostane samo lekcija, samo učenje, samo izkušnja iz katere se lahko vsakdo, ki je pripravljen imeti ušesa da sliši in odpreti oči, da vidi nekaj nauči. Pravzaprav mu je izkušnja navdih, da se premakne ven iz svoje.

In zato vedno znova pravim Iz Ljubezni, z Ljubeznijo, za Ljubezen sem kar sem Ljubezen.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Duhovno življenje

0 Comments

Ko sem pred časom prebrala sporočilo o tem koliko ljudi je potrebnih na Zemlji, da bi resnično naredili preskok v zavesti se mi je številka zdela majhna, vendar bitja duhovnega kraljestva pravijo, da nismo niti blizu temu, da bi jo dosegli. Zakaj? Da bi jo dosegli, mora vsak posameznik iz te “kvote” resnično živeti to o čemer veliko slišimo in beremo.

In ena od pasti duhovnega življenja, ki jo pogosto srečujem pri ljudeh je poskus ega, da uporabi duhovno življenje, da pobegnete pred bolečino realnosti, strtim srcem, težavami, vzorci udomačenosti, vzorci sovraštva, maščevanja in bojevanja, da bi ubežali ideji pekla.

Eden od komentarjev ene od udeleženk notranjega popotovanja je bil, da je pri meni vedno tako intenzivno, da se je potrebno srečati s toliko notranjimi stvarmi in da je veliko lažje samo iti na crkljanje z angeli.
In s tem se nedvomno strinjam. In ne glede na to kako ljubi so mi angeli sem v svojem dolgoletnem delu z njimi ugotovila, da so krasni sopotniki in zavezniki na moji poti, vendar niso tukaj zato, da bi svoje sranje predajala njim v razrešitev.

Dokler nisem začela kidati sama, se ni kaj dosti spremenilo v mojem življenju.
Odkar kidam sama in se soočam s svojim notranjim sranjem sama sem se premaknila veliko bolj kot sem kdajkoli načrtovala.

Angeli so nam lahko v podporo in nas opogumljajo na naši poti in vendar moramo stvari, za katere smo se kot duše odločili, da jih bomo izkusili, izkusiti mi sami. Ko vidimo stvari, jih ozavestimo in prepoznamo vzorce delovanja, lahko zavestno izberemo druge načine delovanja. Mi smo kreatorji. Jaz in ti, mi vsi.

Mistiki govorijo o prehodu v mistično srce, kjer z besedami Jezusa nastaviš še drugo lice takrat, ko nekdo udari po tebi, brez da bi udaril nazaj. Ko sem se sama prvič zavestno odločila, da bom to naredila, sem imela hude notranje boje s tistim delom mene, ki je utemeljeval zakaj bi bilo pametno, če bi vrnila udarec, se pritožila, bila žrtev. Tisti, ki so že bili v tej vlogi vedo povedati, da ni lahko in da je prvič najtežje.

In vendar šele ko smo pripravljeni polno izkusiti nemoč in grozljivost tega, da smo ljudje in česa vse smo sposobni, lahko v polnosti zaživimo življenje resnice.

In ja, resnica pogosto ni prijetna in ja, res, je, tudi boli. In vendar je bolečina v našem življenju potrebna sestavina, ki nam pokaže našo zmožnost sočutja. Eden od vitalnih in vendar pozabljenih čutov je tudi čut za življenje, ki nas pouči glede bolečine, kajti bolečina je vitalni del našega življenja. Skozi izkušanje bolečine in trpljenja se zavemo sočutja in vesti. Brez bolečine, ki jo izkusimo na fizičnem nivoju se težko soočimo z bolečino naše usode in se ne znamo omejiti, da bi dosegli to, kar smo si zastavili.

Veliko ljudi sanjari o prihodnosti v raju in o razsvetljenosti, ter o tem, kako bi ušli iz sedanjosti. Razmišljajo o življenju na drugih planetih, kako bomo vnebovzeti in vendar osvoboditev prihaja skozi popolno sprejemanje in pomiritev s točno tem, kje se trenutno nahajamo v svojih življenjih.

Pogosto ne dojamemo, da je v resnici ravno izkušanje pomanjkanja tisto, kar nam pokaže polarnost obilja, da sploh cenimo in da izberemo tisto, kar želimo izkušati. In da je sovraštvo tisto, ki nam pokaže na ljubezen, da jo lahko zavestno izberemo in živimo. Polarnosti so ključnega pomena za naš razvoj, rast in napredek.

Opazovanje vam bo v tem izjemnem času v katerega vstopamo pomagalo, da boste zaznali resnico in da boste našli sebe.
Čiči in čaki je včasih najbolj modra stvar, ki jo lahko narediš, še posebej takrat, ko bi želel brcati, gristi in se boriti. Še vedno imamo največ težav s tem, da se predamo in dopustimo, da smo. In še vedno ljudje predajo napačno razumejo kot vdajo in zapustitev samega sebe.

Opazujte se, opazujte svoje odzive in se pomirite s seboj. Ko bi radi udarili nazaj za trenutek pomislite na to, kako se vroč kostanj ponavadi predaja naprej in koliko ljudi lahko rani vaša nečimrnost in nepripravljenost prevzeti odgovornost za svoje življenje.
Odločite se, da to v sebi preobrazite zase in za vse vpletene.

Imate v sebi toliko sočutja, da to lahko naredite?

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

«< 17 18 19 20 21 >