Pred nekaj časa sem že pisala o tem, kako so naši medsebojni odnosi kot templji v katerih so pred nekaj tisoč leti iniciati stopali skozi iniciacijske procese. Naš partnerski odnos je področje, kjer duša izoblikuje svojo usodo. Dejstvo je, da je odnos alkimija. In kot alkimist opazuje naravne procese, da se nauči posegati vanje, se lahko v skrivnostni potek odnosa vključimo s pozornim opazovanjem njegove kemije.
Opažam, da smo ljudje v sodobnem tehnološko razvitem svetu močno usmerjeni k temu, da se osredotočamo na zunanje stvari v življenju, da iščemo mehanske vzroke in rešitve za težave. V skrivnosti duše želimo vstopiti z ostrino razuma in sojenjem, z narcističnim gledanjem kaj je prav in kaj narobe, ki se skoraj vedno konča na “meni”. Negovanje duše nekako ni med kvalitetami sodobnega človeka in morda se prav zaradi tega toliko ljudi v zadnjem času spopada z duhovno depresijo, ki nima kaj dosti skupnega s čustveno ali psihološko depresijo.
Ljudje se ne zavedamo, da s tem, ko se začnemo spraševati “Kaj je smisel mojega žiljenja? in Zakaj sem sploh tukaj na planetu?” odpiramo pot iniciaciji duše. In da so to duhovna vprašanja, ki jih včasih niso delili drug z drugim ob kavi, temveč je bil čas zanje skrbno izbran in posvečen. Kajti vedeli so, da so s tem vesolju sporočili, odstrani iluzijo, vzemi z mene to, kar ni avtentično za mojo dušo.
Se potem res sprašujemo zakaj doživljamo tak preporod, če se vsi povprek odločamo za to, da se naš star svet sesuje in se rodi nov? In vendar je toliko ljudi začutilo svoj klic, pa ne vedo, kaj naj z njim storijo. Poskušajo se utiriti v stare tirnice kariere in vendar jim to ne uspeva najbolje.
Kajti namen duše ni v tem, da je varna, skrita in v srečnem in udobnem partnerskem odnosu. Eno najbolj bolečih spoznanj moje duhovne rasti je v resnici, da duša zahteva rast.
In da je ta rast povezana z žrtvovanjem, z opuščanjem vsega starega in vsega, kar mi ne služi več. Znašla sem se na svetih tleh in vendar mi je trajalo še nekaj časa, da sem se zavedla, da moram na svetih tleh sezuti svoje čevlje in postati skromna.
V posvetnih obredih v vseh kulturah sveta je znano, da mora iniciat prestati neko obliko bolečine, da doseže nove ravni zavedanja. Da je bolečina kot tudi poraz pomemben aspekt poglabljanja in prečiščevanja duše. Nisem pa bila pripravljena na to, da vse to zahteva tudi odnos. Kajti odnos je pri sodobnem človeku tempelj v katerem opravi svojo iniciacijo. Bolečine in težave ne pomenijo, da je z odnosom kaj narobe, pogosto so le posvetitev v intimnost.
Beseda intimnost pomeni najbolj notranji. Naša intimna razmerja pa zajemajo najbolj notranje razsežnosti nas samih in drugih ljudi. Naša notranjost se razkriva skozi čustva in občutke zato ni nič nenavadnega, da so ljudje, ki so zaprti vase in poskušajo nadzorovati svet okoli sebe, ločeni od svoje notranjosti in imajo zato težave tudi v medsebojnih odnosih. Intimnost se namreč vedno začenja doma, pri nas samih.
Vse kar nas obdaja v sodobnem svetu od nas zahteva, da smo v svoji izraznosti tehnično popolni, hitri in informativni. Se zato čudimo, da tako težko navezujemo stik s svojo dušo, ki se razkazuje skozi domišljijo, poezijo in povezanost. Nič čudnega torej, če v dobi telekomunikacije, kar pomeni v dobesednem prevodu -povezava na daljavo- toliko ljudi trpi zaradi izgube duše. Obdani smo s pritiski, naj bomo raje učinkoviti, kot da smo usmerjeni vase.
Ob vsem tem zavedanju se je v meni prebudilo hrepenjenje po nečem drugačnem, po tem, kar je hrepenenje moje duše. Po spoštovanju srca, razkrivanju duše, kajti gre za mistiko, za skrivnosti, ki čakajo v nas, da bodo razkrite. Ne gre za rešljivo uganko ali navodila kako do cilja, slediti morate namigom in skrivnostnosti. Gre za čaščenje skrivnosti, ljubezni in odnosov.
Ko sem se prvič srečala z besedo udomačevanje, sem bila kar malce osupla. Nekako sem si življenje na Zemlji naslikala bolj čarobno in h temu je nedvomno pripomogel tudi moj otroški pravzorec 🙂
In vendar sem presenečena ugotavljala kako vzorec nagrajevanja in kaznovanja drži in kako smo se ujeli v zanko iskanja odobritve, sprejetosti v družbi.
Kot to razlaga meni tako ljub mojster Don Miguel Ruiz je najprej pojem, nek pomen, ki se ga naučiš. In s tem mu pritrdiš, ga sprejmeš, vanj vložiš svojo vero in voljo, postaneš to in to postane tvoj dogovor. In nato pride nagrada, če dogovor izpolnjuješ ali kazen, če ga ne izpolnjuješ. Zato izoblikuješ persono, maske ti pomagajo ustvariti oklep, ki ti pomaga v igri pretvarjanja, da si nekaj kar nisi. In tako nisi dovolj dober, če si to kar si. Nisi popoln in ker nisi dovolj dober zase, pride do samozavračanja. Tako izgubiš svojo izvornost in svojo integriteto. Ker sam sebi nisi dovolj dober se ustvari potreba po potrditvi, ko ugodiš drugim, da bi bil sprejet. In od tukaj samokritika in samoobsojanje. In ker nisi popoln in nisi dovolj dober zase, svojo kreativno energijo uporabiš za ustvarjanje laži o sebi. In namesto, da bi te tvoja življenjska energija podpirala te vedno bolj izčrpava, ker rabiš vedno nove in nove laži, da podpreš tiste prejšnje.
Vse kar moraš storiti je, da se zaveš svoje igre, svoje podganje dirke, ujetosti v svet težnje po popolnosti in v svet laži.
Kajti obstaja zgolj in samo popolnost. Si božja stvaritev in si popoln.
In tvoja življenjska misija je … da si srečen.
In kot je to doživel mali princ
“Dober dan,” je rekla lisica.
“Dober dan,” je odgovoril Mali princ, ki je vstal, a ni nič videl.
“Tu sem,” je rekel glas, “pod jablano.”
“Kdo si?” je rekel Mali princ. “Zelo ljubek si …”
“Lisica sem,” je rekla lisica.
“Igraj se z menoj,” je zaprosil Mali princ. “Tako žalosten sem …”
“Ne morem se igrati s teboj,” je dejala lisica. “Nisem udomačena.”
“Ah, oprosti!” je dejal Mali princ.
Nato je pomislil in rekel:
“Kaj je to ‘udomačena’?”
“Nisi iz teh krajev,” je rekla lisica. “Kaj počneš tod?”
“Ljudi iščem,” je rekel Mali princ. “Kaj je to ‘udomačena’?”
“Ljudje,” je rekla lisica, “imajo puške in lovijo. To je zelo nadležno. Goje kokoši. To jim je edina skrb. Stikaš za kokošmi?”
“Ne,” je rekel Mali princ. “Prijateljev iščem. Kaj je to ‘udomačena’?”
“To je nekaj, kar že dolgo ni več v rabi,” je rekla lisica. “Pomeni pa – ustvarjati vezi …”
“Ustvarjati vezi?”
“Kajpak,” je rekla lisica. “Za zdaj si zame samo majhen deček, čisto tak kot sto tisoč drugih majhnih dečkov. In jaz te ne potrebujem. In ti mene še manj. Zate sem samo lisica med sto tisoč drugih lisic. Če pa me udomačiš, bova drug drugega potrebovala. Ti boš zame edini na svetu. Jaz bom zate edina na svetu.”
“Aha, že razumem, je rekel Mali princ. “Nekje je cvetica … zdi se mi, da me je udomačila … “
Od leta 1991 raziskujem vse kar diši po duhovnosti.
Začela sem z meditacijami, jogo in astrologijo. Nadaljevala z angeli in čakrami.
Šla sem od revolucije, do iskanja sebe in soočanje sama s seboj.
Šla sem skozi črno noč mojega ega, skozi sesuvanje vsega, kar sem ustvarila, kar mi je nekaj pomenilo, kar sem mislila, da je pomembno za moje preživetje.
In sedaj sem na obronkih novega, notranje evolucije, ko se rojeva novo. In vendar je potrebno zato, da stopiš v novo odložiti svoje kovčke. Od tu naprej si bos in gol.
Pa si poglejmo zgodbo o Wo-ju in njegovih kovčkih. Wo v resnici ni ne moški in ne ženska, v zgodbi vseskozi govorimo o njemu in vendar Kryon v svoji paraboli pravi, da gre za WO-man. Zgodba je v originalu na voljo na www.kryon.com
Torej Wo je pripravil svoje kovčke za na pot v novo energijo “prehoda” in sedaj se je srečal z angelom pakiranja, ki bo kovčke pregledal in odobril, kaj Wo lahko vzame s seboj.
Kovček oblek – Pripravljenost
“Poglejmo v prvo torbo, Wo,” reče angel z nasmehom.
Wo odpre prvo torbo z oblačili – ne samo nekaj oblačil, pač pa veliko!
Tu so oblačila za vsako vreme in brez določenega reda.
Veliki angel mu ni rekel ničesar o dejstvu, da se nič ne ujema.
“Wo, kaj so vsa ta oblačila?” vpraša veliki Angel pakiranja.
“Želim biti zelo pripravljen,” reče Wo, “in premikam se v področja, za katera je celo duh priznal, da nihče ne ve, kaj se bo zgodilo. Ne vem, kakšno vreme bo, zato sem prinesel vse, kar bi utegnil potrebovati.
Biti pripravljen, je prednost,” se je Wo nasmehnil, toda trenutek kasneje prestrašil, ko je angel začeti jemati ven oblačila in jih pazljivo polagati na tla.
“Wo, mislim, da nič od tega ne boš potreboval,” je rekel Angel pakiranja, ko je začel učiti.
“Blagoslovljeno je človeško bitje, ki razume, da ga obkroža spremstvo, ki ve, četudi sam ne ve, kaj naj pričakuje, ko vstopa v novo energijo. Blagoslovljeno je človeško bitje, ki zaupa in ljubi svoje spremstvo! Edino oblačilo, ki ga bo človeško bitje potrebovalo, je dobesedno na njegovem hrbtu.”
In ta metafora pravi, da je človek popoln tak, kot je. Spoštovanje nedoločnosti je metafora. Angel je nadaljeval: “Blagoslovljeno je človeško bitje, ki razume, da bo za nedoločnost poskrbljeno, ko bo hodil to pot – pripravljanje, ki ga je opravil prej, zdaj ni potrebno. Ni mu treba prinesti oblačil za spremembe, kajti, metaforično, vse spremembe bodo prepoznane in rešene, ko se bodo pokazale.”
Kovček knjig – duhovna paradigma
In nato je angel pakiranja pogledal v torbo s knjigami, saj veste, vsi obožujemo svoje knjige.
“Tudi teh ne boš potreboval,” je rekel. Wo je bil razočaran in zmeden.
Angel je razložil: »Wo, vzemi najvišjo duhovno knjigo iz tega kovčka in poglej vanjo.«
Wo je našel med njimi knjigo, ki se mu je zdela najvišja duhovna knjiga in jo spoštljivo podržal v roki.
“To je ta,” je rekel Wo angelu. Angel jo je prepoznal.
“Wo, zastarela je! Naj te vprašam tole: Bi prinesel s seboj znanstveno beležnico, ki bi bila stara 150 let, ali učbenik z znanstveno vsebino, ki bi bil starejši od 2000 let?”
“Jasno, da ne,” je vzkliknil Wo. “Kajti ves čas odkrivamo nove reči o tem, kako stvari delujejo.”
“Točno,” je rekel angel. “Duhovno, se zemlja močno in veliko spreminja. Česar včeraj ne bi mogli narediti, danes lahko. Kar je bila včerajšnja duhovna paradigma, ni duhovna paradigma jutrišnjega dne. Kar ti je bilo kot šamanu rečeno o duhovni energiji, da je delovalo včeraj, ne bo delovalo jutri, kajti energija se premika in čisti. Stojiš v premiku in moraš iti s tokom nove moči tvoje avtentične duše. Wo, sam boš pisal svojo knjigo in bo edina, ki jo boš potreboval.”
“Z vsem spoštovanjem, gospod Angel pakiranja, kaj se je zgodilo s frazo enako včeraj, danes in za vedno?
Ali ni to fraza o stanovitnosti Boga? Kako je to zastarelo?”
“Zagotovo, o Bogu je,” je odgovoril angel. “Toda govori o lastnostih Boga, ne o človeškem odnosu do Boga. Vse tvoje knjige so navodila, ki so jih napisali ljudje, o tem kako komunicirati, se približati in premikati skozi življenje z Bogom. Bog je vedno enak. Družina je vedno enaka. Človek je tisti, ki se spreminja in v knjigah gre za človeški odnos do Boga. Zatorej, knjiga je zastarela.”
Wo je razumel.
Seveda! Kako, da ni tega prej opazil?
Bil je popoln delček božanskosti.
Vsa sporočila in učenja je imel v sebi.
Če je želel informacijo, mu jo bodo celotno spremstvo in višji jaz nemudoma dali.
Poleg tega se je Wo zelo zavedal, da so se v duhovnosti stvari zelo spremenile.
Navsezadnje, prav zaradi tega je stal tam. Prav res, njegov odnos z Bogom je bil zelo drugačen!
In tako sem se ponovno spravila med svoje police s knjigami in jih cel kup pripravila na odhod. Ker sem jih hranila za vsak slučaj, če bom imela čas, da jih preberem. No pa so šle 🙂
Kovček z orodji – Strah
Naslednji kovček je še bolj zanimiv za vse nas. Kovček z orodji, saj veste, vsi imamo v svojih škatlah z orodji veliko različnih stvari. In ko je angel potegnil iz kovčka lopato je Wo razložil, da si bo z njo pomagal, da se bo izkopal izpod ruševin, če se nanj zruši stavba ob vseh napovedanih spremembah. Wo se je zavedel, da ima vse to opraviti z njegovimi strahovi in da bo tudi ta kovček ostal pri angelu.
In nato je prišel na vrsto kovček z darili. Saj veste, za vsak primer, če v novi deželi srečate nove prijatelje potrebujete darila zanje.
Kovček z darili – Načrtovanje izida
“To je kovček spoštovanja,” je rekel Wo v zagovor. “Darila so za moje prijatelje – tiste, ki jih bom srečal, ki bodo postali moji prijatelji v tem sedanjem časovnem okviru, o katerem ves čas govoriš.
Zatorej se pripravljam da dajem drugim.” Wo se je dobro počutil, a ne prav dolgo.
“Wo,” je Angel pakiranja počasi spregovoril. “Misliš, da bodo s teboj lepše ravnali, če jim daš darila?”
Wo je čutil, da prihaja kladivo krivde.
“Torej, ja,” je rekel Wo. “Vedno je delovalo na tak način. Mislim, ehm…” Tudi ta argument je Wo izgubljal in vedel je to. “To je nekakšen protokol, da daš darila. Je znak spoštovanja in ljudje lepše ravnajo s teboj, če to počneš. “Mislim, da raje pustiva darila tu,” je rekel angel, ko je dodajal k naraščajočemu kupu na tleh. Wo je gledal, kako se kup veča in angel se je bolj in bolj zabaval.
Kryon pravi, da so darila, ki so bila v Wo-jevem kovčku stvar načrtovanja.
Vse svoje življenje ste živeli na način, kjer ste pričakovali določene reakcije ljudi. Včasih kulturni predsodki stopijo na pot duhovnemu namenu, vendar se jih vseeno držite. Če daste to, bodo naredili tisto.
To je načrtovanje določenega izida. Blagoslovljeno je napredovano človeško bitje, ki razume, da je največje darilo, ki ga lahko prinese v katero koli situacijo, poštenost, integriteta in držanje duhovne svetlobe! Ni večjega darila, ki ga eno človeško bitje lahko da drugemu, kot je to.
Brez vnaprejšnjega planiranja – brez fizičnih daril – razsvetljeni človek podarja najvišje darilo, kar jih je, to je brezpogojno ljubezen. Wo ne potrebuje kovčka z nepotrebno šaro, kajti, kamor odhaja, gre pokončno. Ima blagoslovljeno božanskost – iskrico boga, ki ima v sebi brezmejno svetlobo. To je njegovo darilo in ni mu ga potrebno nositi v torbi.
In nato … še telefon. Nastala je tišina, ko je angel strmo pogledal Wo-ja in Wo angela.
Cela minuta je morala miniti in nato angel ni več mogel zadržati veselja.
Kako je ljubil tega človeka pred seboj!
“Zakaj potrebuješ telefon, Wo?” je vprašal zelo ljubeč in nežen angel. Wo je vedel, da bo razlaga ponovno zvenela čudno, toda vseeno se je spustil vanjo.
“Saj veš, da včasih pride do težav na cesti. Angel, ti sam si rekel, da na duhovnem področju vse stvari ne bodo čudovite. Imel bom izzive. Ni res?” Wo se je naslonil nazaj, srečen, da bo enkrat za spremembo odgovarjal angel.
“Da, prav imaš, Wo,” je na kratko odgovoril angel. Nastala je mučna tišina.
“Torej, v sili potrebujem svoj telefon, da pokličem ljudi na pomoč! Mi boš odrekel možnost pomoči, ko jo potrebujem?” Angel je nežno dvignil malo prtljago in jo položil k oblekam, knjigam, zemljevidu, orodju in darilom. Wo je vedel, da se lahko poslovi od svoje lažne varnosti.
“Wo, čas je, da daš telefon iz svoje prtljage,” je rekel angel, ko je resno pogledal Wo-ja in mu naštel razloge. “Blagoslovljeno je človeško bitje na poti vnebovzetja,” je angel nadaljeval. “Kajti ve, da NI NIKOLI SAM!”
Angel je za trenutek obmolknil, da je videl, če je Wo tokrat resnično dojel.
“Človek, ki vibrira na višji način, ima celo varnostno vojsko – legijo angelov, imenovanih družina. Ta družina je boljša kot telefon, kajti vedno je dosegljiva, nikoli na mrtvi točki, za kontakt ni nikoli potrebna številka in je budna celo, ko človek ni. Še bolj kot to, je družina. To pomeni, da TE ljubi, Wo!”
Wo se je začel v zvezi s to izkušnjo dobro počutiti. Od tega Angela pakiranja se je veliko naučil in vedel je, da se bo še več. Angel se je obrnil še k enemu kovčku.
Kovček vitaminov – Zdravje
“Kaj je v tem kovčku, ki zaropota, ko ga dvignem?” je vprašal angel.
“Dragi Angel pakiranja, to so moji vitamini in zelišča. Potrebujem jih, da ostanem zdrav in uravnotežen na mojem potovanju v novo energijo. Včasih se počutim krhkega in, ker veš vse o meni, veš, da sem občutljiv na določene substance in hrano. Torej potrebujem ta zelišča in vitamine, da me ohranjajo močnega na tem potovanju.”
Wo je čutil, da se je v tem primeru dobro odrezal in bil je nervozen, da ne bo angel ponovno vzel tudi tega.
Čutil je, da jih potrebuje. Nastala je tišina.
“Boš vzel moje vitamine in zelišča?” Wo je pogledal angela s svojim izrazom prizadetega kužka.
“Ne, Wo, ne bom jih vrgel ven,” je odgovoril angel. “Pač pa jih boš enkrat TI vrgel proč.
Ko hodiš po poti in spoznaš svoje potenciale kot človek, ki se je dvignil, počasi dojameš, da se je tvoja DNA spremenila. Tvoj imunski sistem se je izboljšal in podprl z energijo zvezd. Sporočila in niz navodil bodo tvojim celicam dostavljeni preko kristalne zgradbe zemlje in popolnoma boš vedel, da bodo ti dodatki, četudi imajo zate vrednost, nepotrebni, ko pridobivaš svoje blagostanje.
Nobena zemeljska energija ali lastnost, te ne bodo spravili na tla. Nobena substanca te ne bo prizadela na enak način. Namesto, da bi postal z razsvetljenjem bolj občutljiv, boš imel podporo svojega sistema, tako, da nič ne bo moglo predreti skozi svetlobo, ki jo nosiš.
Počasi boš zmožen zavreči vsako dozdevno zanašanje na kemijo, s katero potuješ.
Namesto tega boš našel nove dodatke, nove energije in pomočnike in nove načine za pridobivanje hrane, ki jo tvoje telo potrebuje. Ne bodi presenečen, ko ugotoviš, da tvoje NOVO telo in biologija potrebujeta novo ravnovesje.
Ne, Wo. Lahko obdržiš svoje vitamine in zelišča, toda prišel bo dan, ko si jih tvoje telo ne bo več želelo.
Tedaj boš vedel, o čem govorim.”
To je bila za Wo-ja zmaga. Ne samo, da je (končno) nekaj lahko obdržal, pač pa je bil to tudi zadnji kovček. Bil je srečen in pripravljen, da gre skozi vrata v nov svet – v svet, kjer je bilo življenje bolj v SEDANJEM trenutku – življenje, kjer lahko nosi svojo svetlobo in, kjer zemlji in človeštvu okoli njega nekaj pomeni. Bil je zelo vznemirjen.
“Dragi angel, hvala za vso tvojo pomoč,” je izrekel Wo, medtem, ko je zaprl kovček.
“Nisva še končala, Wo,” je rekel angel, ko je ponovno odprl kovček.
“Kako to misliš?” je Wo nervozno vprašal.
ngel je stegnil roko v torbo in z njo malo potipal okoli. Wo je vedel, kaj počne.
“Tukaj doli se nekaj skriva, Wo.” Angel je iz torbe prinesel črn predalček z zadrgo, ki je bil bistro skrit v podlogi kovčka z vitamini in zelišči.
Wo je zadrhtel. Povesil je pogled. Ni želel stati tam in ni maral, da bi se razkrilo, kaj je v tistem zadrgnjenem predalčku. Angel je to spoštoval in je enostavno samo stal z malo, neodprto torbo v svoji veliki roki.
Čakal je, da Wo spregovori.
“Prosim, ne” je rekel Wo proseče.
“Ne bom je odprl,” je rekel angel, “ker te ljubim, Wo in te nikoli ne bi želel spraviti v neudobje… toda, s seboj tega tudi ne moreš vzeti in ti to veš.”
Kryon je postavil vprašal vsem nam; S kom nikoli več ne želite govoriti? Kdo je tisti, dragi kandidat za vnebovzetje, komur v tem življenju ne boš odpustil? Kdo je ta, s komer imaš dramo, ki si ne more več pridobiti tvoje ljubezni? Kdo te je izdal? Kdo je v tvojem človeškem umu na črni listi?
To je energija v tej črni torbi, ki jo drži angel. Ne ujame se dobro z višjo vibracijo. Ne meša se s čistim namenom posameznika, ki je pred tem, da začne novo pot višje vibracije in ne more ostati skrita.
Ti to ustreza? Če ti, naj ti povem, kaj je še en skrit predalček, imenovan božanska človeška duša. Je moč in krepost iti preko drame, ki se je zadrževala v temnih kotičkih tvojega uma.
Je SVETLOBA, ki lahko posije na vsako situacijo. Je jedro odpuščanja, zrelosti in modrosti.
Pooseblja maziljenje novega človeka. Je realizacija tega, da si del boga in družina okoli tebe je naredila svoj del kot del boga. Karkoli so storili, kdorkoli so in kjerkoli so (celo mrtvi), so zdaj videti kot enakovredni igralci v veliki igri, ki ste jo vsi pomagali ustvariti.
Lahko vidiš celotno sliko? Lahko vidiš, da sta potrebna dva, da ustvarita energijo, ki jo držiš v črni torbi?
Jim lahko odpustiš in jih ljubiš? Lahko jim! To je čudež novega človeka – tvoje razvite zavesti.
To je moč napredujočega človeškega bitja!
“Vzemi torbo, prosim,” je rekel Wo s solzami v očeh. “Postavi jo k drugim na tla, kamor sodi.”
“Katero torbo?” je vprašal navdušeni angel. “Izginila je s trenutkom tvojega namena po odpuščanju in modrostjo, ki jo nosiš, moj ljubljeni človek. Čestitke za tvoje razumevanje. Čestitke za tvojo zrelost. Čestitke, Wo, za vibriranje na višjo raven.”
Wo je ponovno objel angela in se poslovil. Z enim majhnim kovčkom je izginil skozi vrata, ki so metafora za željo človeškega bitja, da prečka v deželo, kjer ni nič tako, kot je navajen, da je – v deželo obljube in ljubezni in prav tako, v deželo velikega duhovnega izziva. Vnebovzetje je paradigma bivanja in ne delovanja in v njo se premikamo SEDAJ.
In na poti opuščamo svojo pripravljenost, duhovne reference, usmeritev, strahove, tisto kar potrebujemo, da se počutimo varni in zaščiteni, svojo dramo in načrtovanje izzida. Premikamo se v neznano in tega ne maramo. In vendar je pomembno, da si priznamo: “OK tega ne maram, ni mi všeč in nočem, da se mi dogaja in vendar to prepoznavam, si priznavam, da je moje in to preobražam s svojo zavestjo.”
Nikoli, nikoli te nič ne more pripraviti na tisto, kar se skriva v tvojem nezavednem in s čemer se moraš soočiti na svoji poti duhovne rasti. Hvala vsem mojim duhovnim sopotnikom za podporo in molitve. Hvala, da ste!
Ne morem si kaj 🙂
Kar nekaj vas je spraševalo: “Taja, kaj pa sedaj. S tem tvojim člankom o ščitih, si mi podrla vse koncepte. Kaj naj zdaj?”
In potem sem se odločila; morda sem dolžna še malček več. Morda bodo potem stvari bolj jasne 🙂
Budisti pravijo, da naj bi bili votli bambusi, skozi katere tok energije samo teče. Neupiranje naj bi bilo stanje duha. To razumevanje je sledilo vprašanju: “Ali so angeli edini s katerimi se lahko ščitimo in delamo čiščenja čaker in eteričnih vezi?” Vprašanje je kot strela z jasnega priletelo na sredini angelskega tečaja, ki sva ga s prijateljico vodili pred leti, če sem natančna leta 2005.
Kot je pogosto v naših življenjih prebujenj ne načrtujemo, nihče jih ne napove, običajno se zgodijo.
In eno takih malih prebujenj se je zgodilo meni tisti dan, ko sem zaslišala to vprašanje. Ostala sem tiho in odgovorila je prijateljica. Vprašanje, ki se je porajalo v moji glavi pa se je glasilo; Ali je? Ali je postavljanje ščitov z angeli edini način? Hvala Xena!
Začela sem dvomiti. In če ste brali zadnjo knjigo Don Miguela Ruiza (res si ne morem pomagati, ta človek je zame razsvetljen, toliko oddgovorov mi je dal skozi svoje knjige, da ga nenehno citiram :)) Peti dogovor v njej razlaga blagoslov dvoma. V njej razlaga, da je skepsa mojstrstvo ker te nauči razsodnosti med lažjo in resnico. In to se zgodi v stotinki sekunde, kot pravi Caroline, s svetlobno hitrostjo. Potem pa si ali dovolimo prebujenje v resnico ali pa sami s seboj sklenemo dogovor, da bomo to resnico sprejeli v x časovnem obdobju.
Pa naj bo to 1 dan, 1 teden, 1 leto ali nikoli.
Včasih se z vso silo upiramo resnici. In vendar z besedami Jezusa; Resnica te bo osvobodila.
Če imamo karkoli v sebi, jaz jim pravim kaveljčki, na kar se lahko obesi energija, ki teče skozi tebe, se ti bo to v življenju pokazalo kot izziv. Primer; če nosite v sebi strah pred negativnimi ljudmi, bo ta strah obvisel v vaši votli cevi kot kaveljček, ki bo k sebi vedno pritegnil negativne ljudi. Če si boste naredili ščit, je vaša namera zaščita pred tem, tisto kar v resnici sporočate in priklicujete pa je negativnost in ne varnost. Gre za to, da čutite pomanjkanje varnosti in zato se ščitite. V resnici je ščit magnet za še več negativnosti, kajti strah zaradi katerega se ščitite k vam pritegne še več tega, česar vas je strah.
Saj poznate zakon privlačnosti, ki pravi da podobno privlači podobno.
In univerzum ne razločuje ali gre za strah, ali za željo, ta predznak pozitivno-negativno vsaki stvari skozi proces sojenja dodamo mi. V resnici je energija nevtralna in vaša manifestacija gre v smeri vaše pozornosti. Če se osredotočate na čiščenje in ščitenje, bo univerzum ubogljivo v vaše življenje pritegnil še več te energije in tako se boste lahko še bolj ščitili. In tako ljudje manifestirajo najprej neravnovesja na energetski ravni. Če pa se ne soočimo z izzivom, ki smo si ga kot duše postavili kot svojo učno lekcijo, nam bo univerzum (torej mi sami, kajti ti si bog in vse kreiraš sam sebi) lekcijo postavljalo v vedno gostejšo okolje, v vedno nižjo vibracijsko okolje in običajno s tem lekcije postanejo vedno bolj opazne, vedno težje si zatiskaš oči pred tem, kar bi izziv rad sporočil. Na koncu to lahko pripelje do ljudi na fizičnem nivoju, ki so nasilni čustveno, mentalno, psihično in včasih v ekstremnih primerih celo fizično. Če vas ni strah, ne rabite ščitov.
Eno večjih spoznanj na moji poti je bil pomen ogledal in projekcije. Lekcija se je začela že 17 let nazaj, vendar je nisem želela videti. Nekako sem se upirala ideji, da je vse v meni in ne glede na to, kako sem se upirala, da bi spregledala, sem na koncu sprejela stvari, včasih z zelo težko lekcijo, zato verjemite mi, izkusila sem na svoji koži, vem kako delujejo mehanizmi. Včasih sem še trda, ko gre za stvari, ki so mi ljube in se upiram temu, da bi kaveljčke v svoji cevi transformirala, vendar mi gre vedno bolje. In kolikor je meni znano ni bližnjic, stvari moramo ozavestiti. Lahko gre zelo hitro in enostavno, če smo se pripravljeni s stvarmi soočiti v prvo ali drugo, ko pa isto lekcijo ponavljamo sto in stoprvič pa je zgodba bolj zapletena.
Tisto kar sem se naučila je, da duhovna rast ni stvar delavnic in terapij, te ti dajo okvir in orodja. Duhovna rast se dogaja vsak dan, v vsaki odločitvi, ki jo sprejemaš. Izbira med lučjo in senco se dogaja v vsaki izbiri, non stop, non stop. Dokler si živ, se ne neha. In zato vem, o čem govori Caroline Myss, ko pravi, da duhovna rast ni spa in ni hobi. Kajti ne gre za to da izbereš enkrat in to drži do konca življenja. Izbiraš vedno znova, vsak dan, 24/7, non stop, v vsaki izkušnji. In to zahteva od tebe disciplino, to zahteva integriteto, to zahteva “delo”, če tako hočete. Zato pravijo, da je duhovna rast “delo” in ne zabava. In s svojimi izbirami si postavljate meje. Nihče ni rekel, da je duhovna rast lahka, da je razsvetljenje zabava. In vendar te neizmerno izpolnjuje, vrača ti moč tvoje duše, spoznaš, da si veličasten in neizmerno močen. In hkrati neizmerno ponižen, majhen in neopazen. Kajti strup je v majhnih flaškah!
In to me pripelje k drugi temi – otroci. Ko svojih lekcij nočemo videti drugače nam bog da – otroke. Zakaj? Ker otroka ne boste postavili pred vrata, ga poslali v tri krasne ali ga zapustili, ker vam je stopil na žulj, ki boli (in vendar izjeme obstajajo). Pa ne le enkrat. vsak dan, non stop bo od vas zahteval isto – meje, disciplino, integriteto, spoštovanje dogovorov. In zato boste non stop ponavljali ene in iste vaje. “Stokrat sem ti že rekel, pospravi sobo!” In vas bodo preizkusili še stoprvič ali boste morda popustili v svojih dogovorih. In če popustite, izgubite delček integritete, izgubite malce samospoštovanja. KAJTI otroci so SAMO vaše OGLEDALO!
Razmislite kaj vam kažejo! Vse je vaše, vse je v vas, vse to ste jih naučili VI!
Zato dragi moji, izbirajte z modrostjo, s pogumom, poglejte v oči svojim strahovom in izbirajte težke poti, kajti tisto kar šteje na koncu dneva in na koncu življenja so vaše izkušnje, to kar ste doživeli, to kar ste spoznali o sebi in pozdravili v sebi.
In lepo prosim, potrepljajte se po ramenih, nihče ni višje od vas in nihče ni nižje od vas. Vsi smo si enaki, vsi smo eno, kajti; kar je v enem, je v vsem. Poskusite se spomniti, da ste božansko bitje, vir, bog, kakorkoli ga želite poimenovati. To je vaša prava narava. in kot pravi Joda; naj bo sila z vami! Jaz bom to posvojila in malček spremenila; naj bo milost z vami!
Neizmerno vas imam rada. Hvala, da ste!
En kozmični objem.
Boginja se vrača.
Boginja se obudi v vašem srcu, preden se obudi v svetu.
Gre za vašo žensko esenco, žensko moč in duhovno veličino, ki leži v vsaki ženski in vsakem moškem.
Vrača se skozi vsakega posameznika, ki se spomni, da smo ona.
Bila je izgubljena v nezavednem in skozi stoletja so bile ženske, ki so ji sledile preganjane, mučene, osovražene in obsojane. Sedaj se z vsakim letom bolj intenzivno prebuja v ženskah in moških, ki se odpirajo višjim vibracijam notranje ženskosti in izvorne božanske ženskosti, ki je resničen vir zdravljenja.
Ženske so nosilke bakle boginje, ne glede kako šibka je njena svetloba. Na svojem notranjem nivoju, so svečenice in kraljice. Ženska v vsakem trenutku v sebi izbira med stanjem sužnje in stanjem kraljice.
V svoji pravi narave smo veličastna bitja. V svetu iluzije smo izgubljeni in ujeti, sužnji svojih lastnih apetitov in zavezani lažnim močem. In šele ko obudimo svojo notranjo kraljico, omogočimo moškim, da postanejo naši kralji.
Boginja je spočeta v zavesti, rojena v ljubezni in negovana s posvečenimi mislimi. Ko ženska objame svojo strastno naravo in dovoli ljubezni, da teče skoznjo, objame svojo izvorno dušno moč in svojo lepoto. Ko ugleda svojo pravo naravo, se začnejo dogajati čudeži.
Konec je obdobja, ko ste se lahko igrali, da ste majhni in nepomembni, to vam ne služi več. Odpreti se morate notranjemu izpraševanju kako bi bilo, če bi živeli svoje življenje v univerzumu, kjer bi sprejeli in si priznali svojo veličino, veličastnost in moč. Kajti ko se ženska dvigne v vsej svoji veličastnosti, je njena energija magnetična in njen smisel za možnosti in priložnosti nalezljiv. Polna je radosti in radost je naš cilj, naša destinacija. Kajti ne moremo vedeti kdo smo, razen ko smo radostni. Takrat se zavemo, da je vse popolno in da igramo v popolni igri.
Vedeti moramo, da arhetip boginje ne nadomesti boga, namesto tega mu dela družbo. Ona izraža njegov ženski obraz. Moški in ženski aspekt morata biti uravnovešena. In tako je napočil čas svete poroke, poroke med boginjo in bogom; ko je narava, človeštvo in vse ostalo ozdravljeno, prerojeno in ponovno povezano v eno.
Boginja mi je povedala: “Lepota je notranja luč, duhovni sij, ki ga imajo vse ženske, vendar ga večina žensk skriva, nezavedno zanikajo njegov obstoj.” In tisto kar si ne lastimo, ostaja nevidno.
Tako sem osnovala nov enodnevni seminar v katerem bomo ženske obujale svojo lepoto, svojo veličastnost, svojo moč. Pogledale bomo arhetipe, ki jih preigravamo v svojem življenju, ranjeno žensko v notranjosti bomo ozavestile in jo pozdravile. Vsekakor bo dan posvečen lepoti, nežnosti, milini, mehkobi in sprejemanju.
Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena
Ste opazili koliko se zadnje čase govori o ščitih, zaščitah, izčrpavanju, kraji energije? To me fascinira. Še posebej, ko o tem poslušam govoriti svojo mamo. Seveda sem bila tudi jaz nekaj let nazaj v istem štosu in tisti, ki sem vas takrat učila zaščite mi prosim odpustite, kajti nisem vedela bolje 🙂
Sedaj pa vem iz lastne izkušnje, več svetlobe različnih barv in oblik, ki jo postavljaš okoli sebe, več teme le-ta privlači in kar naenkrat imaš več težav kot si jih imel prej in bolj se moraš ukvarjati s “temo” kot večina ljudi, ki se ne ščiti.
Na svoji poti sem prišla do točke, ko sem dojela, da s ščitenjem znotraj svojega energetskega polja postavljam zidove, ki jih hranim s svojo lastno energijo. In ker se z vso silo na svoji strani upiram, da bi zid ohranila, na drugi strani polarna energija pritisne z vso silo, da bi ta zid podrla.
Ne da bi nam kaj naredila, enostavno gre za princip potisni – povleci.
Ko sem ugotovila da s ščitenjem hranim svoje lastne strahove, sem se nehala ščititi.
Verjamem, da je v vesolju vse za nekaj dobro in projekcije so mi dale močno misliti. Sprejemanje lastne sence v sebi pa še bolj. Spoznala sem, da je tisto, kar je bistveno in najbolj pomembno integracija. Da sprejmeš in objameš svoje strahove, kajti s tem ugotoviš, da je strah votel, okrog ga pa nič ni. Dobiš pa močne zaveznike in veliko poguma, milosti in lastne energije, ki je ujeta v notranje borbe in spopade.
Nujno je, da se začnemo zavedati, da nam svet in ljudje, ki nas obdajajo samo držijo ogledalo za nas, da se v njem ugledamo, se prepoznamo, si odpustimo in smo to kar smo.
Naš ego nas je naučil nositi maske, da ne bi bili v situacijah ranjeni in prizadeti. Sedaj je čas, da jih opustimo in smo to, kar smo. Sprejeti moramo svojo božanskost in popolnost, kajti vse kar smo storili je, da smo se ločili od vira, sedaj pa se spominjamo kdo smo.
Popolni ste, celostni in celoviti taki kot ste. Ne rabite se ščititi pred samim seboj, kajti to je točno to kar počnete, ko si dajete nase ščite. Spomnite se, da ste božanski. In bog ne rabi zaščite, bog samo je. In to si ti. Ti si ta angel, ki ga kličeš in invociraš. Spomni se!
Spomni se, ti si božanskost, potopljena v božanskost, ki sama sebe izkuša kot individualni vidik božanskosti.
Na temo manifestacije je bilo veliko povedanega in napisanega.
In vendar me je presenetilo dejstvo, da v resnici večinoma ne vemo kaj je manifestacija. Zame je bila dolgo časa koncept, orodje s pomočjo katerega se je v moje življenje udejanjajo tisto, kar sem si želela.
In vendar je manifestacija del našega bitja in to neločljivo povezan z našim energijskim ustrojem.
Manifestacija je materializacija kreacije.
Kreacija je energetski tok, ki teče skozi naše čakre, energijska kolesa v telesu, in ki iz bolj finih nivojev zavesti stvari materializira na najbolj fizičnem aspektu, v materiji. S tem sem dojela bistvo sporočila Thomasa Kellerja, ki je davno leta 1998 na nekem predavanju razložil energijski abortus. Govoril je o tem, kako čisto idejo Boga , ki jo prejmemo skozi 7. čakro, ki jo na nivoju tretjega očesa prepoznamo, vidimo in se zavemo kaj želimo, ki jo na 5. čakri lahko ubesedimo in ji dodamo kreativni izraz, in jo na srčni čakri z navdušenjem pozdravimo na spodnjih treh čakrah pogosto abortiramo. Ko ta ideja pride v naš solarni pletež, ki je povezan z odnosom do samega sebe, se vklopijo vsi programi in vzorci, ki jih imamo v sebi, odpre se genetski bazen z vsemi izkušnjami prednikov, ki jim ni uspelo, so bili ubiti, so propadli, oglasijo se vsi strahovi, ki jih imamo skrite v sebi. In če se uspemo vsemu temu upreti in ta ideja pride na svoji poti v materijo v našo 2. čakro, se skozi naše odnose pokažejo vse projekcije. Dvignejo se ogledala ljudi, ki nas obkrožajo in skozi kritiko, ponižanje, sojenje, obsojanje izražajo naše lastne dvome in vse tisto, čemur smo se na nivoju 3. čakre izognili. Na tej ravni so pogosto dvomi in strahovi tako močni, da enostavno iz marcedeza, ki je vstopil na naši kronski čakri zmanifestiramo fičota na nivoju 1. čakre (gre le za simbolično prispodobo). Dejstvo je, da mnogo božansko navdihnjenih idej splavimo s tem, ko se ne soočimo s tem, kar je skrito na spodnjih treh nivojih zavesti.
Manifestiramo vsi. In manifestacija ni stvar tehnike. Prej bi rekla, da je stvar dopuščanja, ko si dovolimo, da stvari pridejo v naše življenje. In kot mnogi, sem tudi jaz mislila, da moraš tisto, kar si želiš predati Vesolju, sili ali bogu v manifestacijo, dokler me delfini niso zelo jasno postavili na trdna tla.
Ključ je v tem, da se sprostite, si dovolite sprejeti in vendar se ne prepustite. To je bil zame najbolj ključen aspekt učenja delfinov. Do sedaj so me povsod učili, da moraš svoje želje prepustiti Vesolju ali Bogu, da se udejanjijo. Delfini pa so rekli, da ne gre za to, da stvar prepustiš. Zelo jasno so povedali, da moraš sanje aktivno imeti v svojem srcu in hkrati s tem svojo pozornost predati zabavi, humorju in igri medtem ko čakaš na svoje sanje, da prispejo.
Ena od stvari pri konceptu prepuščanja je v tem, da imamo pogosto nezavedne asociacije s tem, da se odrečemo ali zapustimo, če prepustimo stvari. Pogosto je vmes koncept kontrole in nadzora, ki ga želimo imeti.
Resnica je, da če stvari prepustiš, nehaš magnetizirati svoje sanje in nisi več privlačen zanje, gre za obliko splava (abortus). Izziv pa je v tem, da se nanje ne smemo navezati.
V resnici gre za izjemno subtilno ravnovesje med tem da smo sproščeni in hkrati atraktivni za svoje sanje brez da se predamo ali pa postanemo zaskrbljeni ker se stvar ne manifestira tako hitro kot bi si želeli. Delfini enostavno pravijo: »Igrajte se, medtem, ko čakate!«
Pomembno je, da ne prepustite projekta Bogu, da bi ga on zaključil. Tukaj vstopi modrost Jezusa, ki je rekel: »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.« Seveda je modrost Univerzuma ali bog pripravljena pomagati in nas podpreti, vendar ne bo stvari prevzel, če jo mi spustimo. Gre za koncept so-ustvarjanja. Gre za vaše sanje in morate ostati aktivno v igri, da bi se udejanjile, hkrati pa krepite svoje manifestacijske sposobnosti.
Namen je v tem, da aktivno sodelujemo in soustvarjamo svoje sanje. Pomembno se je začeti zavedati, da Bog ne rabi prakse v manifestiranju stvari, ker lahko zmanifestira stvari v trenutku. Ljudje smo tisti, ki rabimo prakso in naše sodelovanje v procesu manifestacije je del našega namena. Naše delo je, da ohranjamo svoje sanje aktivno žive, jih magnetiziramo v svojem srcu, živimo v skladu z modrostjo, ki pravi, da je za nas vedno poskrbljeno in se enostavno igramo, medtem, ko čakamo.
Pogosto ne izrazimo jasno kar si želimo, imamo šibko namero in pozornost ter nimamo osredotočenosti na svoje sanje, k temu pa svoje dodajo še težave in dvomi ob tem, ko naše sanje zamujajo in zaradi tega opustimo svoje sanje in se vdamo. Izziv je tudi aktivna želja, hrepenenje iz srca, medtem ko ostajamo privlačni za svoje sanje in to da se igramo medtem ko čakamo. Vse to je del učenja delfinov.
Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v SVetu!
Taja Albolena
Danes zjutraj sem dobila navdih, kot mu pravim sama, navodilo, naj z vami delim nekaj o strahu.
Zadnje čase, pa ne le zadnje čase, že kar dolgo, dobivamo raznorazna sporočila, kanaliziranja, ki nas opozarjajo na to, da se stvari poslabšujejo, da človeštvo ne bo preživelo, da se je treba pripraviti na najhujše. In to naj bi bila kanalizirana sporočila vnebovzetih mojstrov. Sedaj pomislite še enkrat.
Ali resnično verjamete v to, da bi mojstri širili sporočila. ki temeljijo na strahu? Pomislite še enkrat!
Vnebovzeti mojstri so dvignili svojo zavest na raven božanske ljubezni. Običajno dajejo ljubeča sporočila, ki so nam v vzodbudo in pomoč na naši poti, ne glede na to, kako težka je. To niso bitja, ki bi vas v težkih časih ‘vzgajala’ z macolo ali s strahom.
Nesporno dejstvo je, da se vse spreminja in biti moram zelo jasna v eni malenkosti, ni res, da se spreminja svet. Spreminjamo se ljudje.
V resnici je svet le odsev tega, kar se dogaja v nas in zato spreminjanje sveta s svetom kot takim nima nobene veze.
Sprememba na kolektivni ravni zavesti je videti kot sprememba v svetu, vendar mora to spremembo narediti vsak oosameznik najprej v sebi, da se lahko odslika navzven. In da se razumemo, navzven se odlikavajo tako ‘pozitivne’ kot ‘negativne’ spremembe. In zopet naj razložim, zakaj sem dala pozitivno in negativno v navednice.
To je le naša perspektiva. V resnici nič ni pozitivno ali negativno, to je naša osebna ocena situacije, to so očala skozi katera gledamo na realnost okoli sebe. Naša izbira je, kako se bomo odzivali na zunanje dogodke. In zelo jasno bi nam moralo biti, da v resnici nič od zunaj ne more vplivati na vas, razen če je v vas in gledate samo svoj odsev v zunanjem svetu. Zato je tako nujno, da se soočite s svojimi temnimi stranmi.
Pred dnevi sem dobila zanimivo sporočilo Hatorjancev, ki si ga lahko ogledate na spletni strani www.tomkenyon.com Tom je eden tistih, ki živi v svoji integriteti in ve o čem govori. Potrdil mi je moje opažanje glede spreminjanja realnosti in kako manifestirati višje stanje zavesti in ne stvari.
Novodobna šola manifestacije se je zelo posvetila manifestaciji predmetov in stvari, ki naj bi nam naredili življenje lepše, bolj srečno in bili naj bi bolj zadovoljni. Eni najsrečnejših ljudi na planetu kar sem jih srečala nimajo kaj dosti ‘stvari’ in vendar živijo življenje zadovoljni in srečni. To mi je dalo misliti.
Zato sem se dala podučiti s strani delfinov in kitov, ki mimogrede obvladajo spreminjanje realnosti in kot jim Hatorjanci pravijo časovne preskoke med vzporednimi realnostmi. Pripravila sem seminar o manifestaciji, o časovnih preskokih, kako ustvariti realnost miru in radosti, ki bo konec avgusta. Kako biti v raju medtem, ko so vsi ostali v peklu in da čas in prostor nista linearna kot smo bili naučeni. O udomačevanju in kaj to pomeni za vse nas pa več naslednjič.
Realnost v kateri živi večina ljudi je prepojena s strahom.
Strah ima svoj namen in prostor.
Nesporno je pomemben del naše kreacije, kajti brez strahu ne bi mogli izkusiti ljubezni.
In vendar, čas je, da se zaveste, da je strah način, kako se z vami da manipulirati in vas usmerjati.
Ko si v ljubezni, si sam svoj. Ko si v strahu, si usmerjen navzven, iščeš vodstvo zunaj sebe in potrditve zunaj sebe. Čas je, da se zazrete vase, čeprav je tisto, s čimer se boste morali soočiti najprej vaša ranjenost. In vendar to moramo narediti. Sprejeti, si priznati in s tem stvari preobraziti. Temu ne moremo uiti.
Verjemite mi, vožnja bo vedno bolj razburljiva in vedno bolj zabavna.
Ko sem si pred 17 leti spremenila ime mi je bilo kristalno jasno nekaj, zamenjala sem realnost ali kot to imenujejo Hatorjanci, naredila sem časovni preskok med vzporednimi realnostmi. In vendar to ni pomenilo, da se mi ni bilo treba soočiti z vsem sranjem, ki sem ga izbrala za to življenje, da ga počistim in vsem izkušnjam, ki sem jih izbrala kot duša, da jih izkusim. Ja, nedvomno mi je bilo z novo vibracijo lažje, vendar zaradi spremembe realnosti nisem ničesar na svojem zemljevidu izpustila ali spremenila. Še vedno živim tukaj in sedaj. No seveda nedvomno drži, da svoje življenje usmerjamo s svojimi izbirami med vzporednimi realnostmi na osebni ravni non-stop.
Tokrat, dragi moji, pa stojimo pred isto izbiro kot mnogi pred nami, Inki, Tolteki, Atlanti, vsi tisti, ki so ‘zapustili’ planet, če sem bolj korektna, so zamenjali vzporedno realnost na kolektivni ravni. O tem je govora v Desetem spoznanju, tisti, ki ste morda brali knjigo.
Lahko rečem le, da je pred nami izjemen čas in vprašanje je le, kdo gre z nami v takoimenovano Novo Zemljo.
Jaz sem na vlaku pa vi?
Verjetno se boste strinjali z menoj, če rečem, da smo v zelo intenzivnem času.
Vsak ga doživlja po svoje, vsak skozi svojo lečo percepcije.
Eni skozi strah in stres, drugi skozi radost in navdušenje.
Znanstveniki so dokazali, da opazovalec vpliva na opazovano.
Vsak vidi svojo resnico, kajti vsak kreira tisto kar vidi.
Dejstvo je, da iz biti steče zavest in iz zavesti zavedanje, iz zavedanja se izlušči perspektiva in iz perspektive percepcija ali dojemanje, iz percepcije izhajajo prepričanja in iz prepričanj obnašanje, iz obnašanja dogodki, iz dogodkov podatki, iz podatkov dobimo misli, iz misli čustva, iz čustev izidejo izkušnje in izkušanje je naša realnost. Ko stvari transformiramo sežemo v čisto zavest, ki je luč, ki osvetli vse temne delčke in preobrazi vse naše aspekte, do realnosti.
Torej, edina pot vodi skozi tebe, in skozi mene, vsak mora to isto stvar narediti pri sebi.
Moja velika preizkušnja tega poletja je bilo zaupanje.
In sem dojela, da zaupanja ne moreš ustvariti tako, da poskušaš zunanje okoliščine narediti prav, imeti prave tehnike ali okoli sebe prave ljudi.
Zaupanje se lahko rodi le skozi tebe. Ko ga ti izkusiš v sebi, si to. Kajti zgornja linija ne gre v črti, temveč v krogu, ko izkusiš in to postane del realnosti, je to del tvoje biti. Tako božanskost samo sebe izkuša kot individualno vidik božanskosti.
Preobrazba se dogaja skozi 5 elementov in če opazujete dogajanje na Zemlji vam bo hitro jasno kaj nas čaka. Vse se je začelo z vodo, ko govorimo o prehodu. Iz vode je izšlo življenje in z vodo smo dobili prve preizkušnje. Spomnimo se na mehiški zaliv, izliv nafte in katastrofo, ki jo je to povzročilo. Po krogu petih elementov iz kitajske filozofije je voda tista, ki lahko gasi ogenj in če je Amerika začela z vodo, je Rusija nadaljevala z ognjem. In ogenj je tisti, ki tali kovino, kovina seka les in les črpa zemljo, zemlja pa je tista, ki zajezi vodo.
Ogenj je eden najmočnejših elementov transformacije. Ko nekaj ne moremo odpustiti iz svojega življenja je ogenj tisti element, ki bo prišel kot zadnja opcija in požgal tisto česar se oklepamo. V homeopatski medicini fazi zdravljenja vedno sledi reakcija na fizičnem nivoju, ponavadi gre za manifestacijo simptomov v materiji. Ali kot rada rečem je troedini proces akcija, reakcija, integracija. Tisto kar se je zgodilo na subtilnih nivojih se pripelje navzdol do materializacije zato, da to lahko odpustimo. In vsaka bolezen se pokaže, četudi v blažji obliki, da si jo priznamo in jo odpustimo.
Nedavno me je prijateljica vprašala, če je res potrebno, da se soočimo z vsemi svojimi neprijetnostmi in vso svojo temo, ali morda ne obstaja kaka bližnjica?
Ne, v resnici je ni. Edina bližnjica je tvoja pripravljenost, da se z vsem soočaš zelo hitro in odpuščaš s svetlobno hitrostjo.
Ampak čisto zares bližnjic ni. Vsi moramo skozi spremembo. Če se z njo nočemo soočiti nam jo odslika Vesolje, kajti vse kar nas obdaja je le eno veliko ogledalo nas samih, ampak da smo si na jasnem, to je naša manifestacija. Vse nesreče, vse tragedije se zgodijo z enim samim razlogom, to je pomoč.
Vem, izjemno močna izjava, ampak govorim iz lastnih izkušenj.
Strah ima v vaši realnosti konstruktivno vlogo, kajti stah ni bil ustvarjen, da bi vas mučil, temveč je del kreacije zato, da vam pomaga izkusiti ljubezen. Ko si ljubezen in si eno z ljubeznijo, torej si v biti, je ne moreš izkusiti v celoti, dokler ne postane tvoja realnost. In izkusiš jo lahko samo tako, da greš ven iz ljubezni in vidiš kaj ljubezen ni – in to je strah.
Prisotnost ljubezni lahko začutiš in izkusiš samo s strahom v ozadju. To je celoten point polarnosti, kajti skozi žensko telo se v resnici učimo izkušati moškost. In skozi moško telo se učimo izkušati ženskost.
To so mi dali arhetipi. Ko sem dojela, da je popolnoma moški arhetip tirana v resnici pomanjkanje stika z žensko mehkobo, ranljivostjo in negovanjem. Fascinantno 🙂
In vendar kot rada rečem, vse je stvar percepcije.
Meni je simbolno gledanje kot ga opisuje Caroline Myss zelo blizu.
Če se vrnemo k elementom in Rusiji – vse stare energije, ki so del arhetipske zavesti Rusije, vsi subtilni nivoji se preobražajo skozi ognjeno energijo in se na fizični ravni odpuščajo in preobražajo skozi fizični ogenj. Izjemno pomembno je, da držimo ta prostor za zdravljenje in obnovo tudi v sebi, kajti le iz svoje lastne izkušnje obupa in opustošenja, lahko stopimo v stik z globokim strahom pred spremembo in odpuščanjem vsega starega, kar simbolično predstavlajo vsi predmeti, ki nas obdajajo.
Gre za sposobnost dopuščanja, da stvari le so, brez obsojanja in to lahko storiš le, če si priznaš, da je del tega prisoten tudi v tvoji temi, v tvojem nezavednem. Kajti stvari se transformirano na kolektivnem nezavednem, vendar le skozi preobrazbo stvari na osebnem nezavednem nivoju. Vse je eno in eno v vsem.
Ne pozabimo, nahajamo se v izjemno močnem času.
Ta čas nosi v sebi vse potenciale in možnosti.
Še vedno je odprt siriusov portal, gledano astronomsko se na nebu dogajajo izjemne pozicije, Zemlja je ravnokar prešla v fazo vdiha in notranjega preobražanja, hkrati pa beležimo še obletnico eksplozije prve atomske bombe na Hirošimi (morda ravnokar zaključujemo krog preobrazbe, ki je se morda začel s kovinsko energijo?).
Čas je izjemen, vaša odločitev pa je, kaj boste v tem časovnem oknu storili v sebi in s seboj.
Izjemno pomembno je, da se zavedamo, da nekatere oblike zdravljenja dejansko okrepijo negativne vzorce tako v možganih kot v telesu. Mednje spada večkratno oživljanje travme in iskanje zakopanih spominov.
Dejstvo je namreč, da kakršen koli hud stres, vključno s podoživljanjem preteklih bolečih spominov, dvigne raven hormona kortizola v telesu, kar izčrpava vaše nadledvične žleze. Gre za hormonsko okolje, ki povečuje verjetnost odlaganja vsakovrstnih, zlasti travmatičnih spominov, ki tečejo skozi amigdalo v možganih.
Ravno zaradi tega sem opustila prejšnje metode, ki sem jih uporabljala pri svojem delu in me je tako navdušil RPT. Kajti ni potrebno da poveš svojo zgodbo, zgodba je le tvoja paradigma, tvoja leča skozi katero gledaš na stvari. V resnici gre za simptom. Ki pa ga je potrebno, da se razumemo prav tako potrditi in mu dati priznanje, da obstaja kot del celote.
Če ste občutljivi in zelo sugestabilni, imate bogato domišljijo in hkrati v krvnem obtoku veliko kortizola (kot takrat, ko ste pod stresom), je zelo mogoče, da v možgane in v telo vnesete nove travmatične »spomine«, ki nimajo osnove v vaših preteklih izkušnjah.
Namesto tega gre za produkt trenutnega okolja, združenega z domnevami in podobami, ki jih lahko v vas projicira sicer dobronameren terapevt. To se lahko zgodi skozi sugestivno vprašanje kot npr. »Ali vas je posilil oče, ko ste bili stari tri leta?«. V vašem sugestibilnem biološkem stanju, vaši možgani vprašanje lahko sprejmejo kot dejstvo – »Oče me je posilil, ko sem bila stara tri leta.« – ne glede na to ali je to res ali ne. In ta scenarij se potem vtisne v vaš spomin kot travmatični spomin, s katerim se boste morali ukvarjati poleg vseh tistih, ki so na plan prišli sami.
Vendar ko smo majhni po tem istem vzorcu nastajajo travme, kajti ko otrok joka in je njegovo biokemično ravnovesje porušeno ali če je vznemirjen in je v stresu, pa se starš zadere nanj ali ga enkrat po riti, to za otroka pomeni veliko travmo. Pravkar je starš svojo čustveno projekcijo nezadovoljstva in razočaranja zaradi kakršnekoli situacije v službi prenesel na svojega otroka.
Udomačevanje kakor ga imenuje don Miguel Ruiz se dogaja na ta način, da odrasli iz okolice projicirajo svoje ideje in vzorce na otroke takrat, ko so le-ti v stresu. Zato pogosto opažam, da so travme za otroka nastale takrat, ko so starši svojim otrokom odtegnili ljubezen, podporo in nežnost. In da pogosto starši majhne otroke kaznujejo s tem, da jim ne dajo pozornosti, ko jo rabijo.
Na ta način se ustvarjajo travme, situacije s katerimi se je potrebno kasneje v življenju soočiti.
In vendar dejstvo je, da je travma še vedno le simptom, tako kot so čustva ali kot so misli. Samo po sebi se namreč postavlja vprašanje, kaj je tisto, kar je sprožilo nastanek travme? Travma namreč ni končna postaja.
Čustva so izjemno pomemben del nas, ki nas vodi in vendar je pod čustvi še nekaj, čemur telo, ko je v stresu ali strahu daje prednost.
Tisto kar moramo pogledati v izvoru je naša potreba po varnosti in zaščitenosti in potreba po preživetju. Gre za instinkte, ki so del naših možganov telesa. Skozi model trojnih možganov govorimo o R-kompleksu ali tako imenovanih reptiljanskih možganih.
