Odnosi so ena izmed tistih stvari, ki se ji ne moremo izogniti.
Vedno smo v odnosu z nekom. Tudi če smo odmaknjeni v hribih in živimo sami s seboj smo v odnosu, sami s seboj.
V resnici so vsi odnosi zgolj in samo odsevi nas samih.
Vsi ljudje s katerimi smo v odnosu nam držijo ogledala, v katerih si lahko bolje ogledamo sebe.
V resnici je takih ogledal sedem in vsako nam bolj v globino v skladu z dvigom zavesti in v povezavi z energetskimi centri, ki jim pravimo tudi čakre kaže sedem nivojev odnosa.
Moje zavedanje pomembnosti odnosov je prišlo kmalu po tem, ko sem šla čez prvo fazo odnosa, ki mu pravimo tudi zaljubljenost. Mnogo ljudi ne ve, da se tudi odnos, tako kot mnogo drugih stvari v življenju razvija in da gremo v odnosih skozi različne razvojne faze. Ne bi si upala trditi, da so časovno pogojene, ker sem v praksi pogosto opazovala zelo hitre in na drugi strani neizmarno počasne prehode iz ene v drugo fazo.
Še ena od stvari, ki jih moram poudariti takoj na začetku je, da imam v mislih, ko govorim o odnosih, vse odnose in ne le partnerskega. Dejstvo je sicer, da je partner tisti, ki nam najbolj živo odslika naše največje strahove in bolečine, takoj za njim mu sledijo otroci in naši starši. In vendar lahko iste principe najdemo tudi v poslovnih odnosih.
Prva faza je v intimnih odnosih faza zaljubljenosti ali faza čistega potenciala. V tem obdobju smo v devetih nebesih, vse je krasno in lepo. Dejstvo je, da če je odnos vzajemen in sta zaljubljena oba plavata v polju čiste možnosti in potenciala, ko drug v drugem vidita samo lepe stvari, svojo božansko bit.
Vendar se slej ko prej zgodi pristanek na zemlji, kot sem ga poimenovala sama, ko se partnerja neko jutro zbudita v popolnoma drugem svetu, pogosto poročena in s kupom obveznosti in stvari, ki jih prej ni bilo na obzorju.
Takrat ljudje pogosto rečejo drug drugemu, da se ne poznajo in da jih partner sploh ne razume. Tako imenovane nenapisane sezname želja, ki jih je partner v prvi fazi izpolnjeval brez da bi mu karkoli povedali, začnemo uporabljati v svoji bitki za moč.
“Kako si lahko tak, če veš, da imam rad-a to in to?” je pogost očitek v takih situacijah. Vendar partner v resnici ne ve kaj nam je všeč, če mu tega ne povemo. Ker drug drugemu držimo ogledalo običajno oseba drugi dela tisto, kar si želi, da bi le-ta počel njej. In tako se začne zmeda, ki se sprevrže v bitko za moč, kdo bo koga. In v tem smo pravi mojstri. Če ti meni ne daš tega, potem jaz tebi ne dam tega, kar vem, da si želiš. Če me ti raniš, te bom jaz nazaj. Ponavadi ta boj poteka na nezavedni ravni. Na zunaj je vse skupaj videti kot bojišče kjer so kreganje, nerazumevanje, bolečina, občutki izdanosti in prizadetosti, jeza in bes v nenehnem preigravanju. Enkrat začne eden in drugič drugi.
Po mojih opažanjih velika večina ljudi preživi svoje življenje na bojišču. Ko zapustijo enega, si običajno ustvarijo drugega. Dejstvo je, da v tej fazi odnosi na površje potegnejo vse naše skrite bolečine, vse tisto kar smo potlačili v sebi, jezo in strahove. Moje zavedanje je bilo vseskozi, da gre zame, vendar sem se šele pred kratkim v vsej globini zavedanja skozi vseh sedem nivojev zavedla resnice tega z velikim R.
Dejstvo je, da si vse delamo sami sebi in to iz preprostega razloga, da spoznamo SEBE. In v tem svetu dvojnosti se spoznavamo skozi svojo luč in skozi svojo temo. Zato da se v polnosti lahko sprejmemo moramo spoznati, sprejeti, objeti in se pomiriti z vsemi aspekti v sebi. In najprej moramo pozdraviti vse bolnike, osvoboditi vse jetnike v sebi.
Odnosi so naši templji.
V njih lahko spoznavamo in izmojstrimo svoje občutke na isti način, kot so to pred 3.500 leti počeli v egipčanski civilizaciji. Le da nimamo tega luksuza, da bi v izoliranem templju preživeli leta v izkušanju enega čustva. V našem templju ljubezni, ki mu pravimo tudi zakon, izkušamo mnoge občutke in tako vstopamo v mnoge templje in to v zelo kratkem času. Vprašanje, ki se zastavlja kar samo od sebe je, “ALI SE DOVOLJ LJUBIMO, DA LAHKO PREPOZNAMO POPOLNOST V NEPOPOLNOSTI, JO OBJAMEMO IN LJUBIMO, V SEBI?”
Naloga tega tisočletja, ki stoji pred vsemi nami je ČLOVEK, SPOZNAJ SEBE. In orodje, ki smo ga dobili v roke, da to naredimo so naši odnosi. Zato je bistveno vprašanje za vas v tem trenutku: “KAJ BOSTE STORILI S PRINAŠALCEM SPOROČILA?” Boste osebo, ki vam je dvignila ogledalo in v njem pokazala vas same ustrelili na mestu, jo prizadeli ali se ji boste zahvalili za to, da vam je pokazala del vas, ki ga dosedaj niste želeli videti?
Ravno zaradi vsega tega mi je šamanizem tako blizu. Že pri Castanedi smo brali, da je največji mučitelj vedno vaš največji učitelj. In Don Miguel Ruiz se poglobi še v večje globine.
In iz vsega tega, iz mojih 16 letnih osebnih izkušenj in izkušenj mojih klientov se je rodil nov seminar, ki nam bo pomagal odkriti in pozdraviti naše največje rane v povezavi z odnosi. Moje zadnje vprašanje pa je: “ALI STE PRIPRAVLJENI VIDETI SEBE?”
Pogosto sem se spraševala zakaj vedno znova, ne glede na to, kam zaidem pridem nazaj k temi, ki me hkrati odbija in privlači.
Na svojem zadnjem potovanju v London, prav zanimivo, da v London in ne recimo v Egipt , sem ugotovila kaj v bistvu duhovna alkimija sploh je.
Popotovanje v mojo notranjost me je peljalo okrog sveta v Indijo, pa na Bali, v Grčijo in Egipt, na Havaje in v Kalifornijo. Vendar v resnici nisem hotela videti in ta upor me je pripeljal tako daleč, da je tudi moj fizični vid sploh v zadnjih letih zelo pešal.
Moje veliko vprašanje se je glasilo; česa nočem videti?
Seveda vem, da so vsi odgovori v meni, toda kaj narediš, če te je strah videti kaj je zadaj, če meniš, da je bolj varno, da ne vidiš, kot da bi bil razočaran, prizadet in ranjen v samo bistvo svoje duše?
Dobro vprašanje.
Duhovna alkimija je sestavljena iz treh zelo pomembnih delov, ki so enaki tradicionalni alkimiji; posode, elementa, ki ga želiš transformirati in energije potrebne za izvedbo transformacije.
Egipčanska alkimija govori o razumevanju zavesti in zavedanju, to so bile glavne teme svetih šol misterijev. Egipčanska visoka alkimija je pot osebne transformacije in razsvetljenja.
Vendar, da bi lahko razsvetljenje dosegli, moramo najprej svojo notranjo nesnago, žlindro čustvenih stanj, v tradicionalni alkimiji svinca, spremeniti v očiščeno zlato.
Svinec je tisto, kar nas teži, nas drži nazaj in nam onemogoča, da bi BILI to kar smo in živeli v sedanjosti.
V tradicionalni alkimiji potrebujemo snov, posodo in energijo. Npr, če si želimo narediti čaj, potrebujemo posodo, ki drži vodo in ogenj, da vodo segrejemo. Alkemično vodo spremenimo v paro in s čajnimi lističi ustvarimo zdravljenje, ki ga imenujemo tudi aromaterapija.
V duhovni alkimiji je naša posoda zavedanje, snov za transformacijo so ovire naše zavesti kot so čustvena, psihološka in duhovna prepričanja, vibracije, ki nam onemogočajo biti tukaj in sedaj. Gorivo pa je povišano stanje zavesti. Ko npr. prepoznamo čustva, občutke ranjenosti , prizadetosti, ki nam ne služijo več in jih prinesemo v svoje zavedanje, prinesemo ogenj transformacijske zavesti, da nam asistira in transformira naše rane.
Samozavedanje nam omogoči, da v svojo posodo zavedanja postavimo snov, ki jo želimo transformirati in da z energijo naše biti vse skupaj transformiramo.
Neskončno sem srečna, ker se mi mozaik mojega popotovanja okoli sveta in vase združuje in povezuje v Eno in edino BItje.
JAZ SEM,KAR SEM … božanska.
Včasih se moramo spustiti globoko v svoje doline in jame, da iz njih potegnemo ves ‘gnoj’, ki se je nabral v njih ne le za časa našega življenja, temveč tudi po liniji naših prednikov in na kolektivnem nivoju zavesti.
Počasi dojemam zakaj mi je v zadnjem času vse lažje in lažje.
V čem je resničen pomen travm in vsega s čimer se ukvarjam v zadnjem času.
Referenčne točke ali asociacije, eni jim pravijo tudi sidra, v nas držijo mnogo stvari, za katere raje ne bi vedeli in ko se vam zgodi, da vas popade histeričen smeh ali jok zagotovo želite nekaj skriti in preusmeriti pozornost drugam. Pa ne pred drugimi, temveč pred seboj.
Dejstvo je, da smo ljudje postali mojstri v skrivanju sami pred seboj in naj bo še tako žalostno, navkljub zavedanju to počnemo vsak dan znova in znova. In ko pogledamo na vse skupaj iz stališča biologije, je logično, ker je boleče. In ljudje ne maramo bolečine, ne fizične še manj pa čustvene.
Gre za primer iz resničnega življenja: Otrok pride domov iz šole srečen. Smeji se in tako kot vsi otroci izraža svojo srečo. Vendar njegov pijani oče otrokov smeh vidi in si ga razloži kot dokaz otrokove nagajivosti. Zato otroka fizično zlorabi oziroma ga natepe. Ta otrok poveže “srečo” s “kaznovanjem”. Če bi ga testirali za “vem, kako je čutiti srečo” bi mišice lahko testirale “ne” – to je zato, ker je testiranje mišic test za stres in nedvomno ima ta oseba ogromen stres okoli sreče. Če bi “dali učenje” tega občutka sreče, bi morda razjasnili njegovo razumevanje za to kaj sreča je, vendar njegova depresija ne bo izginila dokler ne bo prepoznal asociacije med srečo in kaznovanjem.
In takih asociacij imamo na tone. Da ljubezen boli. Da denar pokvari ljudi. Poglejte vase, tam so.
Vprašanje, ki ga pogosto slišim je, kakšna je razlika med tem kar delam sedaj in tem kar sem delala prej. Z eno besedo OSVOBODILA sem se.
To si lahko interpretirate kakor želite. Moja zgodba in moja sreča sta samo moji, kajti vsak ima svoj pomen, ki ga da neki stvari in če bi razložila svojo zgodbo bi si čisto vsak, ki bi jo bral vse skupaj zinterpretiral glede na svoje asociacije in svoje videnje stvari. Saj veste; življenje je brez pomena. In je brez pomena, da je brez pomena.
In če se vrnemo k naši zgodbi. Če bi vprašali očeta, iz naše zgodbe, kaj je mislil in kaj se gre, bi bil verjetno začuden, saj vendar ni nič takšnega, če zatreš nekoga, ki ti gre na živce in kali tvoj notranji mir. Dogodek bi zinterpretiral iz svojega mesta, skozi svoje pomene in asociacije, ki si jih je pridobil skozi svoje življenje. In verjetno se mu tudi v sanjah ne bi sanjalo o tem, da je ravnokar povzročil, da si otrok ne bo več upal biti srečen, tudi kasneje kot odrasel človek, s popolnoma svobodno voljo in možnostjo odločanja.
Neverjetno kako so včasih naslovi filmov in pesmi primerni za opis tega kar se ti dogaja v življenju.
Sedim v Seattlu in opazujem jutro, kako se rojeva izza sivine oblakov, ki prekrivajo nebo. Manifestiram sonce, saj gremo danes v mesto, da si ogledamo Space Needlo, ki je tako znana iz filma, ki sem ga postavila za naslovno temo.
Zaključila sem enega najbolj zanimivih in transformativnih seminarjev s Tomom Kenyonom. Izjemen človek je in neskoncno zabaven. Njegova preprostost je skoraj nedoumljiva glede na vpliv njegovega dela in raziskav na svet znanosti in medicine.
V 80-tih letih je v medicinskih krogih veljalo prepričanje, da zvok ne vpliva na biologijo cloveka in on je to s svojimi raziskavami ovrgel in spremenil skozi zdruzenje ABR (acoustic brain research).
Zvok ima neverjeten vpliv na celice, na neurone, na naso inteligenco, sposobnost pomnenja.
Zvok skupaj z gibanjem ustvarja nove povezave v mozganih kar nas naredi bolj inteligentne, notranje povezane, saj se skozi zvok povezujeta obe polovici nasih mozganov. Zvok je portal stvarjenja.
Tom ima izjemen talent za podajanje medicinskih informacij na zabaven način in povezovanje medicinskih faktov z duhovnostjo, ki ji pravi woo-woo dežela. Nobenih ‘new age’ predvidevanj, vse je podprto z znanostjo.
Seminar je bil izjemna izkusnja, transformativna. In sposobnost zvoka, da te ponese v druge dimenzije casa in prostora neverjetna. Stala sem v Tibetu z menihi in pela, se potopila v globino egipčanskih piramid in pela, v rokah držala ves kozmos in pela, pela pesem ljubezni, negovanja, strasti in globokega občutka doma.
Ze odkar sem v Egiptu v templju v Dendari odprla usta in zapela vem, da je to del moje poti. Sedaj vem o zvoku in njegovem vplivu na nas se več in to bo del mojega repertoarja v delu z ljudmi.
Life sings to the DIVINE and DIVINE sings the song of Creation to Life.
Taja Albolena
P.S: In ura je 7.30, sonce se kaže skozi oblake. Sonce bo
Samo I-dentiteta skozi Ho’oponopono (SITH) je nadgradnja Havajske metode reševanja problemov za odpuščanje spominov, ki jih izkušamo kot težave oz. probleme. SITH je razvila Morrnah Nalamaku Simeona, Havajska Kahuna Lapa’au. Zvezna država Havaji jo je leta 1983 proglasila za Živeči Zaklad (the Living Treasure).
Ko smo pripravljeni prevzeti 100% odgovornost za vse stvari in odpustiti, se prava in popolna stvar odvije sama od sebe. Ta nadgradnja procesa Ho’oponopono poda pristop “korak po korak” za doseganje miru, ravnovesja in novega pomena življenja skozi razumevanje svoje lastne I-dentitete.
Samo I-dentiteta skozi Ho’oponopono (SITH) pravi:
Svoje odnose in življenje upravljam glede na naslednje vpoglede:
1. Fizični univerzum predstavlja udejanjanje mojih misli
2. Če so moje misli rakave, ustvarijo rakavo fizično realnost
3. Če so moje misli popolne, ustvarijo fizično realnost polno ljubezni
4. Jaz sem 100% odgovoren za ustvarjanje mojega fizičnega univerzuma, kot je
5. Jaz sem 100% odgovoren za popravljanje rakastih misli, ki ustvarjajo bolno realnost
6. »Ne obstaja nekaj tam zunaj mene.« Vse obstaja kot misel v mojem umu in občutki v mojem telesu.
Osnove Ho’oponopono
Dejstvo je, da smo 100% odgovorni za vse težave drugih, ki pridejo med nas. Da smo lahko učinkoviti reševalci težav, moramo prevzeti 100% odgovornost za ustvarjeno problematično situacijo; kar pomeni, da moraš biti voljan videti, da je vir težave v napačnih mislih in njihovih občutkih in ne v ‘drugi’ osebi.
Praktik procesa Ho’oponopono ve, da so vsi s katerimi prihaja v stik in vse izkušnje v življenju, ki IZGLEDAJO kot da so ZUNAJ v okolici, v resnici NJIHOVO OGLEDALO. In ker je 100% odgovoren za sprožitev problema, ki se kaže kot ‘zunaj’ oziroma ‘v drugem’, mu to omogoči, da je 100% odgovoren za razrešitev tega problema. S pomočjo procesa Ho’oponopono oseba OČISTI svoja napačna prepričanja, ki jih ima o sebi ali o svetu nasploh skozi sebe in tako pozdravi SEBE popolnoma in skozi vse oblike časa in prostora. Tisto, kar je pri tem procesu zanimivo pa je to, da je simultan stranski učinek tega ‘zdravljenja’ ta, da je ‘druga’ oseba udeležena v sprožitvi problema, ki ima napačne misli (Odločitve, ki so jih sprejeli v povezavi z življenjem samim) in spremljajoče občutke ravno tako preobrazila svoje misli in občutke v čisto ljubezen in optimalno zdravje, kot rezultat tvojega dela na SEBI.
Kako sem se prvič srečala s to izjemno tehniko?
Dr. Ihaleakala Hew Len, metodo uporablja od leta 1982 in ima neverjetne uspehe pri zdravljenju in pomoči drugim ljudem. Dr. Len je poznan predvsem po tem, da je kot psiholog v enoti forenzikov za duševno bolne kriminalce na Havajih pozdravil svoje paciente brez, da bi se s komerkoli od njih osebno srečal. Z delom na sebi in razumevanjem samega sebe je dosegel, da so se vsi popolnoma pozdravili. Pri svojih pacientih doseže izjemno izboljšanje zdravstvenega in tudi čustvenega stanja.
In kako ta starodavna metoda Ho ‘oponopono deluje? Ko dr. Len v svoje roke dobi pacientovo zdravstveno kartoteko, jo pregleda in se le preprosto miselno naravna in med branjem kartoteke večkrat na glas ali v svojih mislih ponovi: »Oprosti mi. Žal mi je. Rad te imam.«
Ho ‘oponopono na kratko pomeni – ljubi samega sebe. Če želiš pomagati drugim ljudem, je potrebno, da najprej pomagaš sebi in prevzameš odgovornost za vse, kar se ti dogaja in to 100%.
V stik s Ho ‘oponopono tehniko sem, po naključju prišla marca letos, ko sem našla članek o nenavadnem zdravljenju dr. Lena na spletni strani dr. Joe Vitala http://www.mrfire.com/article-archives/new-articles/worlds-most-unusual-therapist.html,. Tisto, kar je bilo presenetljivo, je bilo dejstvo, da sem v praktično istem času začela komunicirati s Simonom Rose-om, kjer sem za Ho ‘oponopono slišala še drugič. In na seminarju RPT v Ameriki smo to metodo pogosto uporabili v praksi, ko smo neko neravnovesje v osebi preobrazili skozi sebe.
Starodavna šamanska metoda Ho ‘oponopono je v svoji biti izražanje hvaležnosti in ljubezni za vse, kar pride v naše življenje.
Proces Ho’oponopono
1. V svoje misli vnesi kogarkoli, s katerim ne čutiš popolne povezanosti ali podpore
2. V svojem notranjem vidu ustvari podobo osebe pred seboj.
3. Predstavljaj si neskončen vir ljubezni iz vira, nad tvojo glavo (iz tvojega višjega jaza) in si dovoli, da ta energija steče skozi tvoje telo, ga napolni in bodi v srcu.
4. Sedaj osebi iskreno, z ljubeznijo in iz srca večkrat na glas ali v svojih mislih ponovi: »Oprosti mi. Žal mi je. Rad te imam.«
5. Ko imaš občutek, da je proces zaključen, pusti osebi da odide. Lahko prerežeš energetske vezi, če tako čutiš.
6. Naredi to z vsako osebo v svojem življenju, s katero nisi v popolnem sozvočju.
Enost je kot tiho, prazno stanje duha, kjer ne obstaja NIČ. To mesto nam je po eni strani zelo tuje, po drugi strani pa hrepenimo po njem. Večina vzhodnih duhovnih praks vas pelje v Enost in to je odlično mesto za meditacijo, zato da se spočijete. Po drugi strani pa je stanje Bivanja, tvojega Božanskega Bitja tisto iz katerega kreiramo.
Torej kakšna je razlika med Enostjo in Bivanjem?
Glede na učenja Soleire Green je razlika med njima izjemno velika in pomembna. Enost pomeni biti ENO in Bitje pomeni biti VSE. Tisti, ki iščejo Enost so umirjeni, sočutni in z lahkoto sprejemajo stvari. Gre za meditativno stanje z mirom in občutkom Enosti. Ko pa se premakneš v stanje Bitja, si vir vsega, si strasten, super kreativen, imaš ogromno energije in preobražaš sebe in skozi sebe tudi svet, ki te obdaja. Si VSE kar je.
Razlika je subtilna, saj je Enost del Vsega. Dejstvo pa je, da sta oba koncepta povezana z nedelovanjem in obstojem, ko samo SI. Ko ne deluješ navzven. In to je tisto, kar je našim čutom zelo tuje. Zato naš um takoj, ko opazi, da ni ničesar nekaj ustvari. Tako pridrvijo naši stari strahovi in ideje in zapolnijo ta prazen prostor in nam tako dajo lažen občutek, da mi nadzorujemo svet okoli sebe. Dejstvo je, da čutimo, da imamo stvari bolj pod kontrolo, ko smo ločeni, kot takrat, ko smo Eno ali Vse. In seveda s tem, ko želimo imeti večji nadzor ustvarjamo še večjo ločenost. In nadzor ali kontrola je pogosto tista iluzija, ki se je oklepamo kot rešilne bilke tudi takrat, ko smo trdno odločeni, da smo Eno.
Večino življenja smo preživeli z vedenjem, da ni “dobro”, če si dovoliš, da izgubiš kontrolo in tako se zelo trudiš ohranjati nadzor nad svojim življenjem vsaj tisto pikico kolikor lahko. In tukaj je zanka, kajti s tem se ohranjaš v majhnem Jazu in ločen od Vsega kar je. S tem ko nadziraš vse kar te obdaja ne dovoliš ničemur novemu, da se ustvari.
Za mnoge je strah pred izgubo kontrole prevelik, da bi si dovolili zlitje z Enostjo in kreiranje iz stanja Bitja. Vprašanje je, ali lahko dovoliš sebi biti del Vsega kar je brez omejitev, brez definicij in brez lastne identitete? To da se vedno znova vračaš k starim znanim vzorcem, ki so ti toliko časa služili je način, kako se mojstrsko ločuješ in ne dovoliš novim priložnostim, da vstopijo v tvoje življenje. Kajti nove priložnosti prihajajo iz neznanega. In nikakršne kontrole nimate nad neznanim. In to je strašljivo. Izbira, ki leži pred vami je; ostati ujet v svoji »realnosti«, v zgodbi svojega življenja ali izbrati premik izven meja moje trenutne realnosti.
In kakšna je vaša izbira?
Moja je, da samo sem, JAZ sem, ki sem, JAZ. To je zame edini način
Polje Enosti je sočutje, je izbira, da sprejmeš kreacije vseh kot to kar so, kreacije drugih. Največja izbira, ki jo moramo sprejeti je, da dovolimo ljudem okoli sebe, da so to kar so, brez želje, da bi jih spremenili ali želje, da bi se morali spremeniti. In da dovolimo ljudem, da imajo vse kar si želijo imeti. In da jim dovolimo, da spremenijo tisto, kar želijo spremeniti. V enem stavku. ZAČNITE ŽIVETI SVOJE ŽIVLJENJE.
Nancy Nester pravi o Enosti:
Ljubim te zaradi tega kar SI. Ni mi pomembno, da se tvoja verzija realnosti, tvoja kreacija, tvoja zgodba, razlikuje od moje. Spoštujem te kot še enega Kreatorja. In odgovorna sem samo za svojo lastno Kreacijo. Jaz sprejemam, ljubim in imam sočutje, brez sojenja tebe, do tvoje realnosti, do tvoje zgodbe.
Vedno znova me presune neverjetna sinhronost Božanske časovne usklajenosti. S kakšno lahkoto in milino v naša življenja vstopajo informacije, ki samo potrdijo točno TO, kar razmišljaš, kar se ti dogaja v življenju.
In v tej zgodbi sta mi Ken Page in njegova žena Nancy Nester z avgustovsko številko njunega mesečnika le potrdila moje 14-dnevno popotovanje vase. Kot bi bili na isti delavnici. Pa saj smo… in imenuje se ŽIVLJENJE.
Ste pripravljeni čisto zares pokukati v zakulisje svoje lastne igre? Pa poglejmo.
Vprašanje za milijon evrov: Če sebe ločiš od ene stvari, ali to pomeni da si ločen od vsega?
Dejstvo je, da si ali ločen ali eno z vsem in tukaj ni izjem, gre za lastno izbiro.
In iz lastne izkušnje vem, ta izbira ni prav nič lahka, morda se zdi na prvo žogo, vendar v praksi ni tako.
Primer; vsakdo, ki se malce bolj poglablja vase in dela na sebi vam bo rekel, da on pa že ni ločen in da je ENO z vsem ampak… In ta ampak ima potem dolgo razlago zakaj je proti vojni, proti gensko spremenjeni hrani, proti eni ali drugi strani. Celo zelo priznani učitelji raznih duhovnih tehnik vam bodo predložili celo vrsto utemeljitev zakaj se morate ščititi pred xy zunaj vas, ker…
Ampak, če se vrne nazaj na začetek. Če si ENO z vsem kar je, zakaj se moraš ščititi pred xyz? Večina mogočnih učiteljev, religije, celo šole misterijev v resnici nočejo, da si ENO. To je velika skrivnost, kajti biti v Enosti s seboj prinese notranje ravnovesje, umirjenost, opolnomočenje, osredotočenost, občutek za tukaj in sedaj, vedenje in razumevanje, da ti IZBIRAŠ in si ti KREATOR svojega življenja. Nihče te ne more kontrolirati ali ti vzeti moči, ker ti si vse kar je, ker nisi v poziciji, da tega nimaš ali se moraš boriti za to, zato zunaj tebe ni nikogar, ki bi ti to hotel vzeti. Enostavno postaneš NEVIDEN in ljudje nimajo na kaj odreagirati, kajti odreagiramo samo na pomanjkanje ali višek nečesa, kar pa sta dve plati istega kovanca. Ko si osrediščen v sebi, uravnotežen, SAMO SI.
Mojo izkušnjo lahko opišem v nekaj stavkih. Prvič samo SEM. Nimam potrebe po tem, da bi karkoli dokazovala ali kogarkoli prepričevala s svojim navdušenjem, ker samo SEM. In ker se zavedam, da ima vsak svojo resnico. Poleg tega se zavedam, da je vsak KREATOR svojega življenja in mu dovoljujem, da samo JE. In vem, da je njegova resnica enako pomembna kot moja. SAMO JE. Utelesila sem se v svojem telesu in prvič lahko rečem, da mi je fino v njem.
Prej sem letela nekje naokrog, sedaj SEM, tukaj in sedaj, v tem trenutku.
Nisem v preteklosti in ne v prihodnosti.
Zavedam se, da jaz kreiram svoje življenje in zato zelo dobro usmerjam svojo voljo tja, kjer želim rezultate.
SEM Kreator svojega življenja. KONČNO!
In imam izbiro v vsakem trenutku in se tega zavedam. Ko sem prišla iz seminarja v Ameriki sem se prvič v življenju zavestno zavedla, da sem nepopisan list papirja. In da za vsak odnos jaz pišem zgodbo tega odnosa. In VEDNO imam izbiro! VEDNO! Udejanjila sem vse to kar govorim že leta. Končno mi je uspelo. ZAVESTNO ZAVEDANJE TRENUTKA, TUKAJ IN SEDAJ.
Moje popotovanje v prenatalno obdobje, v strukturo svojih celic me je pripeljalo do travm.
Celica v svoji matrici nosi celoten razvoj človeštva. Pa ne le človeštva, življenja nasploh.
Dejstvo je, da izhajamo iz prve celice, ki je nastala in v sebi nosimo spomine vsega kar se je kadarkoli zgodilo na tem planetu, v svoji biologiji. Ni čudno, da toliko ljudi noče biti v telesu… in potem so vse zgodbe naših prednikov, trpljenja, izdaje, zlorabe, a če hočeš biti ENO z vsem, moraš sprejeti vse to vojne in posilstva, krutost in nasilje, izdajo in nadvlado. In potem začnemo razmišljati, potem pride znanje. Vendar nam v tem procesu nihče ni povedal, da je razmišljanje sicer sposobnost vsakega človeka in vendar je iluzija.
Ne vem če ste in koliko si seznanjena s sodobnimi trendi v tehnikah osebne rasti.
Mene je precej močno pretreslo dejstvo, ki ga na prvem delu Landmark seminarjev precej podrobno pogledajo in sicer: »Življenje je brez pomena. In je brez pomena, da je brez pomena.«
Rabila sem nekaj dni, da sem dojela, kaj se skriva zadaj. In vendar; ljudje smo tisti, ki pripišemo neki stvari pomen, jo okategoriziramo in tako začnemo verjeti v pomene, ki smo jih sami dali stvarem, ki nas obdajajo. Na Landmarku pravijo da smo ljudje stroji, ki izdelujejo POMEN. Mi verjamemo, da nas je nekdo prizadel, nas je okradel, nam je storil nekaj hudega, vse to je v naši razlagi, v našem pomenu, ki smo ga pripisali nečemu. V njegovem pogledu na isti dogodek je verjetno pomen drugačen in tudi prepričanje je drugačno. Morda je vaš partner prepričan, da svojo ljubezen do vas izkazuje tako, da se umakne in vam da MIR, da stvari delate po svoje. Vi pa to interpretirate kot da vas zapostavlja in vam NOČE pomagati. Naša realnost je individualna, in kot pravijo: »Vsake oči imajo svojega malarja.« In tako se gremo pingpong; moja zgodba versus tvoja zgodba, kdo ima prav in kdo se moti, moja resnica versus tvoja resnica. Ampak če se spet vrnemo na začetek; ali to pomeni, da smo ločeni ali da smo Eno z vsem kar je. Dejstvo je, da je naše življenje osnovano na tem, kar so nam povedali drugi, kar mislimo,da je res in na tem kar izkušamo. Naša realnost postane naša resnica. In vendar je pomembno da znamo ločiti kaj je tisto, kar se je zgodilo, torej dogodek in kaj je naša zgodba, torej naša interpretacija dogodka.
Evolucija pomeni razvoj, pomeni spremembo, pomeni večno učenje, večno spremembo.
Na tem kolesu življenja se vrtimo dokler ne postanemo eno z vsem kar je.
In če v tem času sedaj izbiramo življenje ločenosti, si s tem zelo otežujemo življenje.
Ideja ločenosti od Kreatorja je tista, ki te drži ločenega od tega dela in ti preprečuje zlitje z Enostjo.
In morda mislite, da je to najbolj enostavna stvar, ki jo lahko naredite, vendar vam iz osebnih izkušenj povem, da ni tako. Zliti se z Enostjo pomeni, da tvoja individualnost ne obstaja več, je ni.
Potem nisi več pomemben. Je morda to tisti strah, ki ti preprečuje, da bi se zlil z Enostjo? Saj vem, na nivoju uma boste vsi rekli; meni že ne. Bila tam, šla čez to, vem kako izgleda
Dejstvo je da, karkoli je tisto od česar se ločujete, to še bolj pritegnete v svoje življenje. Sama sem to opisovala kot gradnjo zidov znotraj svojega energetskega polja in karkoli je tisto od česar si se ogradil, bo to z veliko silovitostjo pritisnilo na tvoj zid na drugi strani. In bolj ko se ti upiraš temu na notranji strani, bolj silovito to z druge strani pritiska nazaj. Eden od univerzalnih zakonov pravi; tisto čemur se upiraš, VZTRAJA.
Izziv je v tem, da smo energijsko grajeni tako, da v vsakem primeru odigramo isto igro. Vprašajte se; kako pogosto se vam v življenju zgodi, da srečate nove prijatelje, novega partnerja, ki vas ne pozna in ne pozna vaših starih prijateljev ali partnerja, pa ugotovite, da imajo ISTE lastnosti. Kot zakleto, ampak žrtev vedno pritegne mučitelja. In tako pozabimo eno izmed bistvenih pravil igre življenja. Kreator lahko vedno spremeni svojo kreacijo. Če ste ustvarili svojo preteklost, jo lahko tudi spremenite. Kako to spremeni vaš pogled na vaš svet?
Prevzemanje odgovornosti je besedna zveza, ki smo ji v preteklem letu namenili veliko pozornosti. Vendar, če menimo, da obstaja nekdo ali nekaj, ki lahko kadarkoli vstopi v igro in nas REŠI, potem ne prevzemamo odgovornosti zase in za svoja dejanja. Izziv s katerim se soočamo je, da smo vzeli ideje, prepričanja, sodbe in se z njimi identificiramo. Ko nekoga vprašam kdo je, mi odgovori, da je pek, poslovodja, mož/žena. Toda kdo ti si v resnici – tvoj poklic? KDO SI? In potem se zgodi še en fenomen, identificiraš se s tistim kar nočeš več. In tako se zagozdiš, ne moreš več ustvarjati. Ne upaš si ustvariti ničesar novega, saj se bojiš, da bo vsaka kreacija prinesla še več tega kar nočeš. In tako zamrzneš v trenutku in se čutiš popolnoma nemočnega, da bi se premaknil naprej v življenju. Je potem kaj čudnega, če na globalnem nivoju tako čuti večina človeštva v tem trenutku? Večina ustvarja iz pozicije kaj noče več v življenju namesto iz mesta svojih srčnih želja.
In ker toliko svoje energije in pozornosti namenjamo temu kar nočemo več, se oklepamo stvari, ki nam ne služijo več, je potem kaj čudnega, če smo ustvarili KAOS v sebi in v svetu okoli sebe? Gre za strukture, ki ste jih ustvarjali od majhnega, jih negovali celo svoje življenje. In potem mimo pride nekdo, ki vam reče, tole bi bilo modro odstraniti, če se hočeš premakniti naprej in zopet začeti kreirati. In kaj porečete vi? Ko stvar pogledaš na celični zgradbi je stvar fascinantna, kajti travma zamrzne prepričanja, občutke, čustva, dogodek v celično membrano in od tam se ustvarja lestev, ki strukturo samo še ojača. Se potem čudite, da se določenih stvari ne morete rešiti?
Npr. Če si bil nezaželen in so te kot majhnega pogosto puščali samega, se je tvoj občutek nezaželenosti le še povečeval, potem so te prijatelji kdaj izpustili iz svoje igre, pa ne ker bi bili zlobni, a je v tebi to ustvarilo še večji občutek nezaželenosti, potem si imel nekaj partnerjev, ki so radi pogledali koga drugega in se je tvoj občutek nezaželenosti le še stopnjeval. Pa recimo, da je naša oseba ženska. Po nekaj neuspelih poskusih si našla partnerja s katerim sta ustvarila družino. Sedaj je dovolj, da se mož zadrži v službi uro več, kot je normalno in se počutiš nezaželeno brez da karkoli reče, naredi, dovolj je, da samo je. Katero travmo boš reševala, to s svojim možem tukaj in sedaj, ki izgleda kot dvestonadstropni nebotičnik, ali tisto v maternici, ko se je tvoja mati odločala ali te bo splavila ali ne?
In kaj lahko naredimo? V resnici NIČ. Sama paradigma delovanja je tista, ki jo moramo opustiti in si začeti dovoljevati SAMO BITI. S tem ko opustimo, se temu ne upiramo več se struktura, ki jo je travma držala poruši. Opuščanje osvobodi neslutene kreativne potenciale v vas samih. S tem ko si dovolimo samo biti, lahko začutimo Enost in s tem začutimo svojo edinstvenost znotraj vsega kar je. Tako se zaveš, da si Eno, da si Kreator. Unikaten, edinstven, samo SI.
In to me je osvobodilo. To je vame prineslo mir. Mir, ki sem ga prej iskala zunaj sebe je sedaj v meni. In ravnovesje. In svoboda. In samo sem, v tem trenutku tukaj in sedaj.
Ko sem odhajala v L.A. si nisem mislila, da mi bo tale seminar prinesel tak tornado.
Sploh ne vem, kaj naj si mislim ali rečem. Samo SEM.
To kar sem iskala vseskozi, sploh pa zadnje pol leta, preden sem se vrgla ven iz paradigme delovanja in strahu, dobivam vsak dan. Samo sem. In vse kar delam, vse kar je prišlo na površje preden sem odšla v ZDA, je tako na mestu.
In kar sem dobila in dobivam je neverjetno. Potrditve in sam način kako ven iz paradigme strahu, nazaj v Enost svoje duše in v Bitje, ki jaz sem od nekdaj. Občutek je UAU. To morate poiskusiti na svoji koži.
Ni besed za izjemno sočutje, prisotnost in bivanje, ko enostavno samo SI.
UAU.
Skozi mojo transformacijo nazaj v Bivanje vas bom obveščala o tem kaj dogaja, to kar sem naredila do sedaj je ponovno rojstvo same sebe v svojo božansko matrico JAZ SEM, KI SEM. Občutek je neverjeten. V 4 dneh seminarja sem očistila travme spočetja, rojstva in mnogih dogodkov, ki se jih prej sploh nisem spomnila. In moja odločitev je na mestu, septembra zacnem z novo tehniko, z individualnimi svetovanji in s seminarji.
Vse se dogaja s tako nano hitrostjo. In moj blagoslov je, da se vse dogaja med najbolj intenzivnimi dogodki na planetu, med sončnim in luninim mrkom in Siriusovim novim letom.
Vsak dan se dogajajo takojšnja ozdravljenja, vsi odpuščamo neverjetne količine do sedaj ozaveščenih vzorcev, ki so ne glede na to koliko prepričanj smo očistili, vztrajali še naprej. Skoraj vsi v skupini smo učitelji in praktiki ThetaHealinga in vsi z isto frustracijo, da se stvari kljub intenzivnemu delu na sebi niso spremenile v sedmih, petih, treh letih. In to, da vidimo, kako ljudje odlagajo poveze, nehajo šepati, kako se bolecine transformirajo, vsi smo lažji in bolj radostni… to je tisto, kar sem iskala.
Moje navdušenje je tako in se večje kot takrat, ko sem od pogovorov z angeli začela s komunikacijo z Bogom, sedaj pa postajam Božansko, ki jaz sem. Razlika, ki jo čutim pa je prizemljenost, to, da objemam svoje Bitje v celoti, ne le duhovni vidik, tudi fizicnega. Vse je tako prizemljeno in vem, da sem to rekla tudi za ThetaHealing, le da sem takrat cutila evforijo, ki se je kasneje polegla, tukaj pa je umirjeno notranje navdušenje, radost, razsvetljenje, ki se vsak dan le poglablja.
Utelesila sem se. Navdušenje ne gre nekam ven iz mene temveč v meni, v moji notranjosti brbota in me izpolnjuje. Vse tiste prazne dele, zapostavljene, pozabljene dele mene izpolnjuje zlata energija Bivanja, mojega Bitja. Toliko stvari bolje razumem in sploh ni besed, ki bi v resnici lahko opisale, kaj čutim.
Sem na mestu, ko se zavedam omejitev besed in jezika, ko je dovolj da samo SI in čutis. In samo si, eno z vsem in vse v enem, zavestno. Ko veš, da je to tvoja izbira za vedno in ne le trenutek v času, ko si evforično eno z vsem, potem pa se ponovno potopis v zavest povpečja, ko te strah potegne nazaj v človesko dirko tekmovalnosti in lovljenja rokov.
Saj veš kako to gre…
Nenapovedano…
Na hitro…
Vsaj pri meni je tako.
Že res da mnogokrat silim z glavo skozi zid in bi rada vse takoj, vendar se tudi najbolj trmasti kdaj naučijo potrpežljivosti.
In predvsem iti s tokom. In kot pravi tista zgodbica v knjigi Richarda Bacha o deželi pod vodo in njenih prebivalcih, ki se vsi trudijo obdržati se na bilkah podvodne trave. To je njihov edini življenjski cilj, upirati se toku.
Zelo me spominja na ljudi, na vse nas in na to, kako močno si prizadevamo ohraniti rutino in stare navade držanja za bilko podvodne trave.
Lahko rečem, da sem do sedaj nekako že vajena vseh sprememb, ki si jih ustvarjam in da sem se navadila tudi mojega triletnega cikla, ki od mene hoče spremembo.
Ugotovila sem, da je prišel čas, ko si moram zaupati, slediti sebi in svojim navdihom.
Ko sem tako nekaj mesecev nazaj rekla angelom, naj mi rezervirajo parkirni prostor, je bil odgovor zelo jasen:”Ali ne bi raje sama?”
Po prvem šoku sem se zavedla pomena manifestacije, moje izbire in dejstva, da je mimo čas, ko sem vodnike zunaj sebe prosila za nekaj kar sem želela.
V prakso sem morala dati svoje večletno znanje in sprejeti polno odgovornost za svoje izbire.
In kot sem rekla, nobena sprememba ni lahka.
Zdi se ti kot tornado, popolni kaos in uničenje.
Potem pa se zaveš, da ima vsak val svoj vzpon, svoj višek in svoj padec.
Da so cikli izjemno pomembni in da je pomembno, da jim slediš ali kot radi rečemo, greš s tokom.
In moja nedavna sprememba?
Večina vas ve. Vrnila sem svojo titulo predstavnika ThetaHealinga za Slovenijo nazaj Vianni in se zahvalila za vse kar mi je dala. Čas je za mojo samostojno pot. In skupina dvanajstih iz moje dušne družine je navdušeno rekla: “No, končno.”
In kaj bom delala v prihodnje?
To sem se sama vprašala takoj, ko so mi moji vodniki rekli: “Čas je. Premakni se naprej.”
Enostavno sem ugotovila, da so se navkljub mojemu intenzivnemu triletnemu delu na vzorcih in prepričanjih nekatera še vedno vztrajno “držala”. In ker sem po naravi zelo radovedna in želim na vsak način priti stvari do dna, mi dejstvo, da se mi stvari vozijo nazaj ni bilo všeč … niti malo.
Veliko sem delala, vendar nekako nisem znala samo BITI.
Koncept bivanja v Božanski zavesti se mi je zdel tako nedosegljiv.
In kot vedno, so mi tudi tokrat moji vodniki na pot pripeljali prave informacije.
Neale Donald Walch me je navdušil že s svojimi knjigami Pogovori z Bogom, ki jih zelo priporočam v branje. Bog mu je skozi te pogovore razložil tudi razliko med umom in dušo. Občutki so jezik duše. Prepričanja, ideje in misli pa so povezani z umom. Na poti v razsvetljenje pa se moramo odklopiti od vseh treh.
Prepričanja ustvarjajo našo realnost kajti to kar verjameš, to postaneš.
Vendar pa prepričanja “Jaz sem žrtev.” ne pozdravijo travme, ki je to prepričanje ustvarila, če samo prepričanje zamenjamo. Ostane jih še mnogo povezanih v matrico, ki drži energijo ujeto na mestu.
Travma je v bistvu martica in ko jo prepoznaš in jo zavestno preobraziš, z njo preobraziš vsa prepričanja in čustva, ki so ujeta vanjo. Čustva se razlikujejo od občutkov, gre namreč za občutek, ki smo mu dali neko razlago skozi um.
Tisto kar me je v zadnjem mesecu presenetilo pa je dejstvo, ki se zdi zelo logično potem, ko ti ga nekdo pokaže. Občutki imajo določeno vibracijo in učenje občutkov je čudovit način, kako lahko nekomu pomagaš, saj je včasih pri nekomu, ki ima specifične težave, recimo, da je depresiven, že samo občutek radosti dovolj, da se oseba pozdravi.
Dejstvo pa je, da imamo različne koncepte v povezavi z radostjo.
Kako interpretiraš vibracijo, ki jo čutiš je tvoj pogled ali tvoja referenčna točka.
Gre za sidro, ki pripelje na površje vse mentalne, čustvene, fizične in duhovne povezave okrog tega koncepta radosti.
Testiranje mišic za koncept radosti morda ni smiseln, saj imamo vsi neko referenčno točko, nek pogled na radost. Naša referenčna točka pa je lahko napačno naravnana in ne čutite najvišjega občutka s strani vašega izvornega Bitja, ker je blokiran s travmo. To ne pomeni, da oseba ne ve, kako je biti radosten. In napačna interpretacija je, da je njegova definicija drugačna od Božje. Težava nastane, ker s tem ustvarjaš občutek, da si ločen od Boga, od vira vsega kar je, če se moraš naravnavati na njegove definicije, kot na nekja zunaj sebe.
Spoznala sem, da so travme ključne, v smislu matrice, kajti ko očistiš travmo, se vse postavi na svoje mesto v najvišje in najboljše dobro osebe. Kar se tiče učenja občutkov, pa ob tem, ko očistiš travmo lahko zamenjaš trenutni koncept oziroma referenčno točko, namesto da bi nalagala ali vstavljala občutke.
Dojela sem, ko mi je Bog rekel: “Nehaj stvari delati zunaj sebe, delaj jih skozi sebe.”
In takoj sem se spomnila na sporočilo Isis: “Odnos, ki ga imaš s samim seboj, tvoja notranja vibracija, je to je seme, ki ga seješ za prihodnost, ki prihaja k tebi. Bodi vedno osrediščen v sebi in osrediščen med Zemljo in kozmosom. To pomeni, bodi v sebi zavesten v ravnotežju fizičnega in duhovnega, ker ti si fizično telo in si Božanska zavest. Zavedanje, spoštovanje do obojega je ravnotežje, ki ti daje notranjo stabilnost. Vibracija ljubezni in radosti pa je tvoja moč manifestacije. Osrediščenost v sebi z vibracijo ljubezni je tvoja Božanska izhodiščna točka ravnotežja in moči, ki ti prinaša neizmerno moč uspešnega dela ter ljubeče, kreativne odnose. Zato vedno čuti in se zavedaj sebe, ljubi sebe in nato to zavedanje in ljubezen iz sebe in čez sebe razširi navzven, na druge, svet okoli tebe na Vse-kar-je.” Hvala Anaya, da si in da z nami deliš modrost na tej poti spominjanja kdo v resnici smo.
In kam naprej?
Spoznanje, ki je sledilo, je del Gandijeve modrosti, da spremembe ne delam, temeč JAZ SEM sprememba, ki jo želim videti v svetu. V resnici sem morala ven iz delovanja, ki ti občutek pomembnosti in kontrole in v popolno nedelovanje, ko si popolnoma v tem trenutku tukaj in ZDAJ in samo SI. Gre za dopuščanje, prepuščanje, to je pot Domov.
Dobila sem uvid v to, kako lahko pri nekomu, ki je neko vibracijo, kar čustvo in misli so, v sebi zelo dolgo tlačil, če je bil zlorabljen, narediš zelo veliko neravnovesje v celicah, če mu v organih samo zamenjaš prepričanja, daš učenja občutkov, travma pa ostane. Vem, da je bil ThetaHealing pomembna stopnica na moji poti osebne rasti in da sem skozi predajanje teh znanj rasla in spoznavala sebe v globine. Tistih nekaj stopnic, ki jih nisem mogla prestopiti pa me čaka sedaj.
In skozi zadnjih nekaj tednov sem ozavestila tri pomembne stvari:
1. Vedno sem povezana s Stvarstvom. Jaz sem Stvarstvo.
2. Da si moram dati dovoljenja, da sem vse kar je. Da sem svoje izvorno Bitje.
3. Da sem sprememba, namesto da “navzgor” prosim za spremembo. Da se objamem kot Stvarnika svoje realnosti tukaj in zdaj.
In tako se je rodil koncept DIVINE.SI moja pot naprej.
Po svilnati poti skoozi življenje sedaj potujem v ta trenutek, v ZDAJ!
Imam mnogo imen in mnogo spominov, prihajam in odhajam iz življenja v življenje, vedno ista … duša. Mnogi bi lahko rekli da me poznajo in vendar od leta 1993, ko sem prvič zaslutila svoje notranje bitje in se odzvala njegovemu klicu hodim po poti odstiranja tančic, ki jih je tisočletja dolgo popotovanje v globine zavesti in nazaj do zavedanja enosti odložilo na moji duši. Tokrat grem v notranjost, v tišino … v globine notranjega templja kamor že tisočletja nisem stopila. Mnogi so mi na poti odstirali tančice in me s svojo modrostjo, sočutjem in vedenjem usmerjali na moji poti in vsakič, ko sem za trenutek v Vesolju večnosti stopila s svoje poti v želji slediti komu drugemu, so me moji vodniki, ki so z menoj že eone, nežno usmerili nazaj na mojo pot. Angeli, deve, boginje in vnebovzeti mojstri so del mojega tima ravno tako kot so del tima vsakega posameznika na tej Zemlji. In kot milijoni drugih sem tudi jaz le človek, ženska, mati in partnerka, predana sebi in svoji poti.
Življenje me je naučilo, kot je rekel Forrest Gump, da je življenje kot škatla čokoladnih bonbonov, vse je stvar izbire in sprejeti moraš odgovornost za svoje izbire. Nihče ni rekel, da je duhovna pot lahka, nikoli ni bila.
V resnici obstajata dve poti; pot modrosti in pot nevednosti. Pot modrosti je povezovanje s svojim višjim jazom. Pot nevednosti je pehanje za užitki. Naslada, ki jo obrodijo čuti je začasna. In vse kar je začasno pade pod zamahom smrti.
Moje popotovanje se je začelo hitro in temeljito. Eden od tistih, ki so me s svojo modrostjo vodili na moji poti je tudi Deepak Chopra, ki pravi, da je stopnja odločanja naslednje inkarnacije odvisna od tega, kako neobremenjeno si zmoremo sami sebe ogledati na astralni ravni. Tisti, ki jih ženejo obsedenosti, nuje, zasvojenosti in nezavedni nagoni, imajo najmanj svobodne izbire. Čim več tega se osvobodimo, toliko več možnosti izbiranja imamo. Postati priča brez želja je izziv moje poti … samo biti.
Moje poslanstvo je biti srečna, tukaj sem zato, da izmojstrim sebe v sebi, zavest v zavedanju Enosti, biti to, kar sem – Tišina v božanski milini in ljubezni. In zato opuščam vse, s čimer se izogibam sami sebi. Izbrala sem zavestno umiranje za stare spomine, vzgojo, navade in samozanikanje, torej vse tisto, kar moj um uporablja, da ne bi videl samega sebe.
Vse je ENO in vse ravni obstoja prežema duh.
V veliko čast in radost mi je prebujati druge na poti, biti sopotnik na prostranih širjavah zavesti, povezovalec svetov in kraljestev. Ljudem prenašati sporočila Nevidnega sveta, pomagati izboljšati kvaliteto bivanja na našem zeleno-modrem planetu, širiti znanje o ustvarjanju svetega prostora in ljudem približati koncept, da je prostor v katerem živimo v tesni povezavi z razvojem naše notranjosti – duše in obratno.
In kot že tolikokrat na vijugasti svilnati poti, ki ji pravimo življenje me pot pelje v neznano. A tokrat z vedenjem: SI BOŽANSKOST, POTOPLJENA V BOŽANSKOST, KI SAMA SEBE IZKUŠA KOT INDIVIDUALNI VIDIK BOŽANSKOSTI.
, sem ugotovila kaj v bistvu duhovna alkimija sploh je.