stardust-photo1

Zunanja podoba

Dogodki zadnjih dni so se me globoko dotaknili.
Me pretresli.

Smrt mlade ženske, Katje, odmeva nekje po prostranstvih duše.
Verjetno se me vse skupaj dotika toliko bolj, ker sem tudi sama mama.
In moji dve sta danes šli na faks, vsaka na svoj konec.

Tukaj pa je pogoj, da sploh lahko greš na faks, ki mnoge mlade ljudi danes spravlja v stisko.

Osupljivo mi je opazovati to zunanjo podobo, ki jo tisti na vrhu, že leto in pol ustvarjajo.

Tudi zato se ne govori o mnogih, ki imajo težave, podobne kot jih je imela Katja.
Ravno včeraj sem izvedela za 17- letno dekle, ki leži na Jesenicah v bolnici z identičnimi simptomi.
Pa o tem ne beremo v medijih, ki pomagajo držati in ohranjati zunanjo podobo sistema.

Ampak če si del sistema, moraš v teh časih držati z njimi.
Hudičeva pogodba.

Moja hči je včeraj, ko sva se pogovarjali o aktualnih dogodkih rekla; »Ampak ljudje umirajo.«

In sem ji rekla, da JA, ampak sistem in denar zadaj vodi svojo igro.

In je še enkrat ponovila: »Ampak ljudje umirajo.«

Ja, slišim jo.
Vendar sistema ne zanimajo ljudje.
Za sistem so ljudje potrošnji material.

Ljudi zanimajo ljudje.
Človek. Posameznik.
Dragocen je zate in zame.

Za sistem pa je posameznik zgolj številka.
In to ni nič novega.

Vsi imamo to izkušnjo na tak ali drugačen način.
Kar je boleče.

Po drugi strani pa vsi podpiramo sistem.
Vsi mi ustvarjamo zunanjo podobo.
Identiteto izgradiš, da se z njo kažeš v svetu.

Identiteto ustvariš, da bi preživela v svetu, ki ga ne zanima avtentični posameznik s svojo edinstvenostjo in enkratnostjo.

In zase vem, da sem iz te igre stopila tisti trenutek, ko sem se sama pri sebi odločila, da bom iskrena s seboj. In da bom zvesta sebi.
Kar je v tem času in svetu vse prej kot enostavno.

Se spomniš Čarovnika iz Oza?
Doroteja je bila tista, ki je čarovnika razkrinkala.
Ker je želela priti nazaj domov.

Čarovnik, ki je ustvarjal iluzijo svoje moči se je skrival za črno zaveso.
Ustrahoval je celoten svet.

In potem je prišla deklica, ki je želela Domov.
In razkrila iluzijo, zunanjo podobo velikega voditelja in čarodeja.

Veš, pravljice in zgodbe v sebi skrivajo ključe, če imaš oči, da jih vidiš in ušesa, da jih slišiš.

Pot Domov je pot nazaj k sebi.
Ko se spomniš kdo v resnici si, onkraj iluzije in zunanje podobe, ki jo ustvarjaš.
Ko izbereš, da se ne boš več podrejala in posnemala, se prilagajala, da bi preživela.

Ko ugotoviš, da se životarjenje ne izplača.
In da je pristen stik s seboj in s svojo dušo tisto, kar te vodi v svobodo.

Poznaš tisti občutek, ko ti nekdo pove resnico, ne glede na to, kako neprijetna je.
Resnica te sprosti. Tudi, če je boleča.
Sprostiš se ob njej.

Laž je tista, ki zateguje.
Bolj, ko stiska in ustvarja v tebi stisko, večja sila je potrebna, da iluzijo drži skupaj.

Vsi vemo koliko energije terja laž, ko se nekomu zlažeš, da to laž potem držiš pri življenju.
Na eni točki se zlomiš in ne moreš več s svojo življenjsko energijo podpirati laži.

Če se nisi voljna spogledati z resnico, te v to prisili bolezen, ker počepne najšibkejši člen.

Veliko vas je, ki me sprašujete koliko časa še!?
Do kdaj se bomo šli tole farso?
Kdaj se bo zares pokazalo tisto, kar se skriva za skrbno ustvarjeno zunanjo podobo?

Ko bo tistim, ki jo pomagajo držati, zmanjkalo energije.
Ko bo počil najšibkejši člen.

In tisti ZA in PROTI hranijo ta sistem.
Sistem se hrani z energijo ljudi.
S tistimi, ki so zanj zgolj kolateralna škoda.
Številka.

Zato sem osebno mnenja, da je najbolj modra stvar, ki jo lahko narediš v teh časih, da ta sistem spustiš v sebi. Da ga nehaš hraniti znotraj sebe.

Da namesto strah začneš krepiti Ljubezen.
V sebi in zase.

V druženju Razpuščanje sistema Dominance sem podelila orodja, kako lahko to narediš.
V programu Osebna Mandala Arhetipov pa te vodim, da spoznaš svoj notranji tim, ki si ga izbrala za to življenje in za ta čas, zdaj. Ker tukaj si z namenom. In pomembno je, da spoznaš svoj namen in svoj osebni tim, ki ti pomaga tvoj namen uresničevati in ga zaživeti.

Na tebi je, da spustiš zunanjo podobo, ki jo ustvarjaš.

Na tebi je, da se povežeš s svojo dušo in narediš tisto, kar je tvoj dušni dogovor za ta čas zdaj.

Ker je v tebi.

En del tebe ga pozna.
In ta del ve tudi, da moraš okrepiti sebe in biti stabilna, osrediščena v svojem centru in priklopljena na Ljubezen namesto na strah, da bi ta svoj načrt, ki je v tebi tudi zaživela.

Čas je zdaj.

Nihče ne ve, kdo bo Doroteja, tista deklica, ki je razkrinkala čarodeja.
Morda si to ti.

Če potrebuješ pomoč, da se povežeš s sabo, zaupaš vase, se zaneseš nase in res zaživiš svoj dušni dogovor, me pocukaj za rokav. Z mandalo arhetipov začnemo v petek 8.10.2021.
Vabljena zraven.

In saj veš, bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

love

Nič ne more ustaviti Ljubezni

Nič ne more ustaviti ljubezni.
Nič.

Nobena ovira.
Nobena prepreka.
Niti meje.
Niti hudobija.
Čisto nič.

Ljubezen je.
Obstaja.

Na dosegu prstkov ti je… VEDNO.

Samo, če jim uspe, da na to pozabiš, začneš verjeti, da je strah močnejši.

Moč ljubezni preseže vse.

In vendar ni samo-po-sebi umevna.
V sebi jo moraš aktivirati.
In jo živeti.
Vsak dan znova.

Pred vso to sago v kateri smo, sem dobila navdih, da je varovanje Ljubezni tisto, kar je moje delo.
Takrat nisem razumela kaj to v resnici pomeni.

Danes razumem.
Danes mi je jasno.

Ker nič ne more ustaviti ljudi, ki ljubijo.
Nič.

To živim.
To diham.
To je moja molitev.

Ljubezen.

In v praksi ni čisto nič osladna.

Je pa prostrana.
Pomirja.
Radosti.

In to kar srčno želim čisto vsakomur je, da jo doživi.
In da jo živi.

Najprej v sebi in s seboj.
Ker šele, ko je živa v tebi in si jo polna v svoji notranjosti, jo lahko iz sebe širiš v svet. In jo iz sebe deliš z drugimi.
Ko si je ti polna.
Ko si jo prisvojiš in ji dovoliš, da te nahrani in napolni.
Najprej tebe.

Potem jo siješ iz sebe.
Izžarevaš jo.

Brez siljenja.
Brez truda.

Tvoj obstoj zadošča.

In Ljubezen… Ljubezen živi.
SKozi tebe se izraža kot TI.

Zato bodi Ljubezen.
Vsak dan znova.

To. TO je ultimativni upor.
Zaradi tega smo tukaj….

Varuhinje Ljubezni.

Bodi.
Samo bodi.

Bodi Ljubezen, ki ti SI.

Bodi Ljubezen, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

mermaidcro

Stiska

To čemur smo priča in še bomo v prihodnjih dneh, tednih in mesecih je zategovanje.

Na eni strani tehnosfera povečuje svoj vpliv in s tem zateguje zanko, na drugi strani kot posledica sistematičnega ustrahovanja in propagande ljudje čutijo vedno večjo nemoč.

Ko sem se pogovarjala s sorodnico, mi je rekla, da bo naredila vse kar pravijo, da pomaga, ker ne želi biti nemočna in prepuščena sama sebi brez pomoči.

Osupljivo mi je opazovati, kako se s privijanjem ukrepov povečuje bolečina.
In s tem v ospredje prihaja vse tisto, kar smo prej potiskali v podzavest, ker se je dalo.

Ko zanikaš boleče dele sebe, se ločuješ in nepozdravljene dele sebe skrivaš, ustvarjaš razdrobljenost v sebi.

Ko stvari tlačiš v senco, si v glavi, ker tam ne čutiš.
Zanikaš telo in občutke. In ti zatrti deli pridejo v ospredje ob nepravem času in na neprav način kot žival, ki je pobegnila iz kletke.

To imamo priložnost opazovati povsod okoli sebe.
Vendar vsak čas ponuja možnost za zdravljenje in prebujenje.
Vsak dan.

Stiska v sebi nosi semena priložnosti.

Priložnost za spoznavanje sebe.
Priložnost za sprejemanje delov v sebi, s katerimi si v boju.
Priložnost za premik onkraj znanega.

Vendar pritiska ne moreš odmeditirati stran ali ga s pozitivno držo in manifestacijo odstraniti.

Žal ali pa na srečo, kakor želiš to videti je tole čas, ki razkriva načine, s katerimi smo se poskušali izogniti bolečini.

In ko kladiva postajajo vedno večja, s tem raste tudi bolečina.

Ob tem je vedno bolj jasno, da z besedami Viktorja Frankla, kar daje svetlobo mora vzdržati gorenje.

Biti z vročino ognja ne pomeni samo, da sediš s težkimi stvarmi v meditaciji, temveč da greš vase, v samo jedro težkih stvari in da si intimna s tem, kar je tam, ne glede na to, kako strašljivo, travmatično, žalostno ali surovo je.

Celovitost, vitalnost in svoboda terjajo spust vase.
Da se spogledaš z zmaji v sebi.
Soočenje s travmami, bolečino in svojo lastno senco je tisto, kar te bo osvobodilo.

Vedno.

Zakaj?
Ker bo naredilo prostor.

In tole jesensko enakonočje opominja, da je potrebno narediti prostor.
Tako zunaj, kot znotraj.

In če v teh dneh čistiš dom, pisarno ali svojo notranjost, si uglašena s tem kar je v zraku.

Prizemljenost in utelešenost sta ključni, ko si v stiski.
Stiska vedno razkrije, kako pomemben je stik s telesom, s posodo, ki te drži.
In da je ta posoda čvrsta.

Telo je darilo.
Živeti v telesu je darilo.
V polnosti naseliti svoje telo in ob tem čutiti celovitost je darilo.

To kar dela tale čas in vse z njim je, da povzroča vedno večjo odtujenost od telesa.
Da nimaš stika s tem, kar čutiš.

Otopelost je vedno bolj prisotna.
In z njo apatija.

Razlog tiči v tem, da je prag bolečine pri ljudeh majhen in zato imamo raje rešitve, ki vodijo v otopelost.
Da otopiš bolečino, ne glede na trpljenje, ki ga to ustvari.

Otopelost ustvarjamo z odvisnostmi – karkoli, kar ti pomaga, da ne čutiš bolečine, pa naj bo to alkohol, droge, zdravila, hrana, internet, igre na srečo ali pa duhovnost.

Uporabiš karkoli, kar otopi tvoje čute, da ne čutiš.

Čas pa kliče po prizemljenosti, namesto odzemljenosti.
Kliče po soočanju z bolečino, namesto da se z njo bojuješ, pred njo bežiš ali pa ostajaš v otopelosti.

Ko greš ven iz otopelosti, ti postaja vedno bolj udobno v neudobju.

To potovanje pa terja ranljivost in razgaljenost, ki je vse prej kot udobna. Terja to, da objameš ranjenosti v sebi.

In k temu te vabi tale intenziven čas.
No, v resnici tole ni več povabilo, vleče te v situacije, ki prebujajo.
Slači te. Razgalja.

To pa terja močno posodo.
Da lahko zdržiš napetosti.

Zato je pomembno, da krepiš svoje telo in neguješ svojo Dušo.
Poskrbi zase.
In zanesi se nase.

Ko si v stiski, je modro, da…

1. Globoko dihaš. Ostani prisotna in utelešena.
2. Poiščeš nekoga, s komer se lahko pogovoriš, da izraziš in ubesediš to, kar čutiš. Da narediš prostor.
3. Prepoznaš, kaj je tvoja potreba in poskrbiš zanjo.

In saj veš, bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

taja_4522

Dvanajst daril z nasmehom

Za darilo sem dobila bonbonjero Baci.
Od moje sestrice.

In prvi bonbon, ki sem ga odprla je vseboval naslednje sporočilo…. Ljudje, ki se smejijo, so mojstri sveta. – Giacomo Leopardi

Usta mi je raztegnilo v nasmeh.
In spomnila sem se, da je nasmeh ena tistih stvari, ki je v zadnjem desetletju bolj del mojega vsakdana, kot je bilo pred tem.

Ravno nekaj dni nazaj me je ena od žensk vprašala, kaj je zdaj po dvanajstih letih drugače.

Letos je ravno dvanajst let od mojega prebujenja leta 2009.
Ravno v tem jesenskem času se je začelo dogajati to, kar je vodilo v najtežjo temno noč v mojem življenju.
Kriza identitete, ko je razpadala moja ustvarjena persona.
Proces je trajal kar nekaj časa.

Precej manj sem potrebovala za razmislek, da sem odgovorila na njeno vprašanje.

“Več se smejim,” sem začela.
Tisti, ki me poznajo še iz prejšnjega življenja pred razpadom leta 2009, redno komentirajo, da sem bolj nasmejana in da nisem več tako resna.

Res sem bila resna, včasih.
Zdelo se mi je, da me bodo ljudje jemali bolj resno, če bom resna. Takrat nisem vedela, da z resnostjo in strogostjo pride v paketu tudi zategnjenost in zakrčenost.

V zadnjih letih precej bolj izkušam sproščenost in lahkotnost tudi zaradi smeha.

Naslednja stvar, ki sem jo izpostavila je bilo to, da bolj zaupam vase.
Kar ima za posledico, da sem bolj suverena vase.
Da se bolj zanesem nase. In to se izkazalo za ključnega pomena v zadnjih 18 mesecih.

Tretja stvar, ki jo opažam je, da se postavim zase. In da postavim mejo.
Redno, vsak dan, tudi v najbolj intimnih odnosih.
Z večjo lahkoto rečem JA. Pa tudi NE.
In ob tem čutim, da ostajam zvesta sama sebi.

Četrta stvar, ki sem jo izpostavila je, da sem bolj drzna v izbirah in sledim svoji duši.
Brez dvomov in omahovanja.
Duša me je strenirala, da jo poslušam tudi, ko stvari nimajo smisla in v resnici ne vem, kam me pelje.

Prej se mi je tolikokrat zgodilo, da sem slišala navodila, naj nekaj nesem s seboj ali pokličem nekoga in sem ignorirala, ker ni imelo nobenega smisla. Pa se je vedno izkazalo, da bi to morala narediti.
Sčasoma sem začela poslušati.

In danes poslušam. Pozorno.
In sem prisotna z globinami, iz katerih vznikajo sporočila.

Peta stvar je, da sem pogumna in srčna. Pravzaprav srčnost pomeni, da si pogumna.
Delam navdihnjene akcije, ker iz izkušenj vem, da je najbolj modra stvar, ko dobiš navdih, da ga daš v prakso.
Brez zavlačevanja.

Šesta stvar; Izkoristim priložnosti, ko se pojavijo.
Tolikokrat sem čakala, da bom najprej dobila zagotovilo, da se bodo stvari izšle in sem zamujala priložnosti, ki so mi bile dane. Zdaj vem, da se vse dogaja zame. Vedno.

Sedma; Sledim srcu. Ta lekcija je bila ena težjih.
Vedno počakam na usmeritev, ki pride v obliki ideje, navdiha od znotraj.
Vem, da me vodi sila ljubezni, zato sem opustila siljenje, potiskanje in to, da se trudim s stvarmi, katerih čas še ni prišel.
Divine timing, božanska časovna usmeritev je postala moje vodilo.

Osma; Cenim in spoštujem svoje telo.
Brez njega ne bi mogla izkušati in ustvarjati vsega, kar ustvarjam. Danes vem iz prve roke, da je telo resnično tempelj.
In tudi, ko se spreminja in ko me želi zavarovati skozi mehanizme, ki jih ima, sem hvaležna.
Kljub temu, da me včasih še vedno spravlja v nelagodje.

Deveta; Spoštujem ljudi in njihove izbire.
Brez prepričevanja in siljenja v moj prav. Na tej poti sem spoznala sem, da ima vsak svoj prav. In včasih moram zadrževati svoj dolgi jezik, se ugrizniti vanj in biti modro tiho. Vidim, da se izplača.

Deseta; Obožujem žensko družbo. To je zame novo.
Prej sem imela z ženskami vedno znova slabe izkušnje.
Bolj, ko sem se potopila vase in v svojo žensko naravo, bolj ko sem sprejemala svoje sence in kolektivno predane vzorce in programe, bolj sem osvobajala sebe kot žensko, bolj se je to poznalo v ženskah s katerimi soustvarjam.

In z besedami Robin Benway obstaja samo ena stvar, močnejša od čarovnije: Sestrstvo.

Enajsta; Odrasla sem. Prevzemam odgovornost zase. Hkrati pa bolj, kot kadarkoli prej čutim, povezanost s svojo malo punčko v sebi. Njena navihanost, radovednost in igrivost me navdihujeta in razveseljujeta.

Tudi zaradi nje imam večkrat nasmeh na svojem obrazu.

In tisto, kar sem odkrila v zadnjih letih in kar je verjetno najbolj dragoceno spoznanje tega dvanajstletnega obdobja je, da sem svetilnik za druge, brez potrebe, da bi kogarkoli reševala.

Reševalko sem upokojila.
Naučila sem se najprej poskrbeti zase.
Prepoznati svoje potrebe.

In poskrbeti zase.
Brez slabe vesti.

Ker je to, da sem jaz nasmejana, dobro razpoložena in v stiku s seboj tisto, kar mi omogoči, da lahko karkoli naredim za druge.

Najin pogovor sem zapustila z nasmehom na obrazu.
Ja res je, mojstrstvo življenja te pušča z nasmehom na ustih.

In s sladkobo v ustih.

Dvanajst daril mojega dvanajstletnega obdobja je Zate.
Z nasmehom.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

redheadq

Prestara sem za ta jajca…

»Rekla si, da bomo šli ob osmih, ura pa je devet,« je začel takoj, ko smo se odpeljali od doma.

Globok vdih in izdih.

Vstala sem ob sedmih, da bi uredila vse potrebno za enodnevni izlet. Saj veš, priprava kosila in večerje za piknik v naravi. In kljub dobremu namenu, so se stvari zavlekle.

Zagotovo poznaš tisto, ko zjutraj prideš v kuhinjo in začneš pospravljati, pomivati posodo v koritu, zlagaš stvari iz pomivalca, mimogrede še izprazniš pralni stroj in sušilca, obesiš perilo in pripraviš novo rundo za pranje, ker je ravno nedelja, pa tisti poceni tok ali kako že.
In potem je treba izkoristiti vsak trenutek. Poleg vsega še zaliješ vrt.
Skratka, ne glede na to, kako zgodnja bi bila, mi ne bi zmanjkalo opravil, ki so nujna.

Moj moški pa je moral čakati.
Opravil je svoj del in potem je moral čakati, česar ne mara.
In jaz to vem.

Ni bilo prvič, da smo se odpeljali od doma in mi je očital, da zamujam.
In vedno v sebi začutim identičen občutek utrujenosti. Kot da kolapsiram vase.

Vedno sem se branila in naštevala kaj vse sem naredila.
Tokrat sem le tiho obsedela na sovoznikovem sedežu.

V sebi sem premlevala kaj naj rečem, kar ni bilo povedano že tolikokrat prej.
Tiho sem bila kar nekaj časa.

Potem pa je iz mene zletelo, da sem prestara za ta jajca.
Ne da se mi več.

Ob tem, da sem vedela, da je druga polna luna v Vodnarju privila stvari na polno in da je čas tak, da se razkrivajo stvari, ki jih nočeš videti in slišati.
Vedela sem, da je pomembno, da sem prijazna in spoštljiva.
Da ne vzamem njegove stiske kot napad nase.

Mimo je čas, ko sem bila prostovoljno kanta za smeti za vse okoli sebe.
Čas naredi svoje.

Nekje te sreča pamet, da nehaš reagirati na vse dražljaje okoli sebe.

Osebno sem mnenja, da svoje naredi tudi EMŠO.

Starejša ko sem, bolj se mi ne da več ugajati in prilagajati za vsako ceno, ustrezati drugih.
Predvsem pa biti tiho.

Ja, vzamem si čas za premislek.
Vendar se po premisleku tudi izrazim in povem svojo resnico.

Tudi tokrat sem jo izrazila.

Zdaj sva tako daleč, da se mi po razmisleku na njegovi strani moj dragi tudi opraviči.
Kar me še vedno preseneti. V dobrem smislu.

Res je, ne znam oceniti koliko časa mi bo nekaj vzelo in to je čisto ok.
Res je, da sem zanič v planiranju in časovnem načrtovanju.
Danes si dovolim biti spontana in v toku, brez občutkov krivde in samo-obtoževanja.

Tudi zato hišo pospravljam takrat, ko sem za to razpoložena in ne ko bi mogla.

Včasih tega nisem znala.
Včasih sem se napadala, ker sem nekaj rekla in mi potem ni uspelo se držati dogovora.
Včasih nisem razumela potreb svojega moškega.

In nisem mu znala povedati kakšne so moje potrebe… da mi je udobno, toplo in da sem sitna, če sem lačna.

Ampak prestara sem za prilagajanje in ugajanje.
Včasih sem se trudila, da bi bil moj moški zadovoljen. Nisem vedela, da je bistveno, da sem zadovoljna jaz, ker s tem vplivam tudi nanj. Kritizirala sem sebe in se kaznovala, ker stvari nisem izpeljala 100%. Krivila sem sebe, da nisem dovolj hitra in učinkovita in da zamujam.
Zdaj mi je moj lasten mir bolj pomemben. In se tudi postavim zase.

Ja, neudobno je.
Ampak prestara sem, da bi bila tiho. Včasih sem se potegnila vase in se umaknila.
Zdaj pa na glas povem kar si mislim. Vedno po tehtnem premisleku in spoštljivo.
Ker če mi je kaj boleče opazovati, je to napadanje in nespoštljivo ravnanje med partnerjema. Ker znamo biti ženske pikre in moškega kastriramo tik-tak. To vem, ker sem bila tudi sama včasih taka. Ampak spoznavanje sebe in svoje ženske narave je prineslo tudi boljše poznavanje moške narave in razumevanje tega kako živeti v harmoniji.
Posledica tega je, da sem se morala naučiti tudi kako se izraziti na povezovalen in spoštljiv način. Ampak to terja prakso.

Dejstvo je, da sem prestara, da bi ustregla vsem okoli sebe
zgolj zavoljo miru v hiši. Verjamem v to, da vsak v odnos prinese svojo prtljago in tudi svoje smeti. In nisem več pripravljena pospravljati smeti drugih ljudi. Vsak ima svoje. Umetnost je, da prepoznaš katere so tvoje in katere niso. In leta soočanja s seboj in s svojo notranjostjo me je izmojstrilo v tem, da drugim pustim, da pospravijo svoje smeti in z njimi ne smetijo moje notranje plaže.

Prestara sem za hitenje.
Naglico in brezglavost. Preveč me izprazni in predrago je postalo. Zdaj veliko bolj cenim svojo energijo in iz izkušenj vem, da vedno, ko hitim, porabim veliko več energije za isto količino stvari, ki jih naredim.
Zato vedno, ko sem izzvana, upočasnim.
Začnem globoko dihati, s trebuhom. Se umirim. In počakam, preden se odzovem.
Nisem več v reakciji na okoliščine, ljudi ali situacije.

Prestara sem za tekmovalnost in dokazovanje kdo ima prav.
Včasih sem razlagala kaj vse sem naredila in kako poskrbim za vse okoli sebe. Kupovala sem si pozornost in dokazovala, da zmorem. Zdaj se mi ne da več izgubljati energije s tem. Postala sem precej bolj ekonomična in premišljena. Vem, da stvari delam zase. To, da kuham in perem in urejam stvari je zato, da se jaz počutim bolje in da poskrbim za svoje potrebe.

Ker ko jaz poskrbim zase lahko potem poskrbim še za koga drugega.

Prestara sem za to, da bi druge postavljala pred sebe.
Ni več računice.
V življenju pride čas, ko ugotoviš, da je tvoja polnost in izpolnjenost prioriteta.
In zdaj je v mojem življenju ta čas.

Zato si brez slabe vesti podarim najboljše.
Uživam v drobnarijah.
Poslušam sebe in sledim svojemu toku.

Ampak tega ne prinese EMŠO.
To prinese odraslost.

Ko zavestno poskrbiš za svojega notranjega otroka in postaneš starš sama sebi.
Ko namesto, da se prostituiraš in razprodajaš za druge, raje uživaš.
Ko nehaš biti žrtev okoliščin in prevzameš odgovornost zase.
In namesto, da sabotiraš sebe in priložnosti v življenju, raje zavestno kreiraš.

Ja, odrasla ženska deluje modro in premišljeno.
Postavi se zase.
Ve kdaj reči JA. Pa tudi kdaj reči NE.
Ve, da mora najprej poskrbeti zase, da bi lahko poskrbela za kogarkoli drugega.
Neguje sebe.
Si pove resnico.
In tudi, ko je soočena z neprijetnimi situacijami zmore držati sebe.
Ustvari svoj prostor.
In je zvesta sebi.

V teh časih je pomembno, da si odrasla.
In da zmoreš ohranjati medsebojno spoštovanje.
Se povezovati z drugimi v ljubezni, z ljubeznijo in za ljubezen.

In saj veš, biti Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

stardust-photo1

Iskanje smisla

V času kot je ta v katerem živimo je upanje skupaj s smislom nekaj, kar ti lahko pomaga preživeti.
Vendar iskanje smisla nima nobene veze z doseganjem cilja. To ni enkratni dogodek, ki ga lahko dosežeš.

“Ne poskušaj doseči cilja – bolj ko se trudiš in poskušaš zadeti tarčo, bolj jo boš zgrešila. Kajti uspeh je kot sreča nekaj, česar ni mogoče doseči, temveč sledi.«

To je citat Viktorja Frankla, ki je prišel na moj radar, ko sem raziskovala smisel življenja.
Potrdil mi je to, kar vem iz lastne izkušnje; ni poanta v delovanju in trudu, temveč v tem, da se naučiš umetnosti povabila.

Smisel ni nekaj, kar bi lahko dosegla.
Smisel življenja ni cilj, ki ga dosežeš.
Smisel življenja se razkriva.

Smisel se razkriva skozi izkušanje, doživljanje življenja.

Ni nekaj, kar dosežeš, ko si pridna. Ko si poslušna. Ko delaš to, kar od tebe želijo drugi.
Smisel življenja je vgraviran v tvoje celice.
Je izbira tvoje duše.

In ravno duša ti pokaže ključe, ki odklepajo tvoj potencial.
In to je tisto, kar lahko vedno povabiš v ospredje.
Zato je umetnost povabila tako zelo pomembna, da jo razumeš in daš v aktivno prakso.

Smisel je razlog, namen, ki razkriva delovanje osmišljenega.
V naravi vse, kar nima razloga za obstoj, preneha obstajati.

V posamezniku ohranjanje nesmislov in pomanjkanje smisla v življenju ustvarja neharmonijo.
Ustvarja nemir.
Ustvarja notranje ločevanje.

In ta ločenost od smisla znotraj posameznika povzroči občutek, da nimaš svobodne izbire v stvareh, ki jih počneš. Kar vodi v stisko.
In v času v katerem živimo se ta stiska povečuje.

Tudi zaradi tega, ker pogosto smisel življenja nima odslikave. Ko nimaš nekoga, ki ti je priča, brez povratne informacije o tem, kako se s svojim smislom dotikaš ljudi okoli sebe, to ravno tako ustvarja občutek nesmisla, da je vse brez veze in s tem notranjo stisko.

Iskanje smisla je eden vodilnih virov, ki te v življenju poganja naprej.
Ko v sebi čutiš stik s smislom in veš, da ima tvoj obstoj smisel, lahko preživiš marsikaj.

Kar dokazuje življenjska zgodba Viktorja Frankla, znanega dunajskega psihiatra in psihologa, ki je preživel štiri koncentracijska taborišča in je svoja teoretična spoznanja na lastni koži preizkusil v peklu holokavsta. V knjigi Človekovo iskanje najvišjega smisla, ki jo je prvič objavil že leta 1948 ter potem večkrat dopolnil, razkriva svoja najgloblja spoznanja o tem, kaj mu je omogočilo, da je preživel nečloveške razmere koncentracijskega taborišča in kljub vsemu zmogel dojeti smiselnost življenja.

Smisla ne moreš najti v svetu zunaj sebe.
V tvoji notranjosti se skrivajo odgovori na vprašanja, mir, radost, zdravje in obilje, ki nimajo predpisanega roka uporabe.

Osmišljanje lastnega življenja vznika iz tvoje notranjosti.
In terja čas, da je podaš v notranjo pokrajino svoje duše ter raziščeš, kaj se v njej skriva.
Dušne kvalitete namreč predstavljajo sam temelj smisla življenja.

Iskanje smisla je povezano z vračanjem lastne moči/svetlobe/energije in z razreševanjem ujetosti ter s soočanjem z ovirami na tej poti nazaj k sebi.

Smisel je nekaj, česar ti ne more na pladnju prinesti nihče drug.
Razkriješ ga lahko le sama.
Je edinstven in specifično tvoj.
In izpolniš ga lahko le TI.

Razlikuje se od človeka do človeka.
Vsak ima svoj osebni klic ali poslanstvo v življenju, ki terja uresničitev.

Ključi do tega kakšen je tvoj življenjski namen se skrivajo v tvoji notranjosti in v Varuhinji Ciklov ti pomagam odkriti enega od teh ključev, ki ti lahko ponudi usmeritve v tem raziskovanju.

Na tebi je, da to udejanjiš.
Da to daš v prakso.
V sedanjosti, tukaj in zdaj.

Pogosto smo ujeti v preteklosti ali v pričakovanju prihodnosti, da pozabimo na to, da se življenje odvija v tem trenutku tukaj in zdaj.

Na svetu ni ničesar, kar bi človeku bolj pomagalo preživeti tudi v najslabših okoliščinah kot zavedanje, da ima njegovo življenje smisel.

Osredotočena na spreminjanje okoliščin lahko zelo enostavno pozabiš, koliko moči imaš, da uživaš sedanjost, ne glede na to, kaj prinaša prihodnost.

Eden največjih zagovornikov te ideje je ravno Viktor Frankl, ki je zagovarjal tezo, da je temeljni vzvod človekovega življenja njegova pot iskanja smisla. Ko človek odkrije smisel, zlasti v situacijah nesmisla in brezupa, se vse drugo v življenju nekako izide.

Franklovih devet najpomembnejših idej (povzeto po zapisu na https://larafornm.com/)

1. Izberi upanje. Ne moreš vedno spremeniti svojih okoliščin, vedno pa lahko izbereš svoj odnos v kakršni koli situaciji. Ne moreš spremeniti situacije, izzvana si, da spremeniš sebe.

2. Spoznaj svoj zakaj. Vprašaj se, zakaj sem živa? Vsak dan je modro, da se, ko zjutraj vstaneš, vprašaš, zakaj vstajam in zakaj sem tu. “Tisti, ki poznajo svoj zakaj, lahko prenašajo skorajda vsak ”kako”. ”

3. Nauči se jokati. Solze niso znak šibkosti. Izhajajo iz duše, ki se ne boji zlomiti. “Solz se ni treba sramovati. Pričajo, da je imel človek največ poguma, pogum za trpljenje.”

4. Ne strinjaj se z množico. Svet je postavljen na glavo. Včasih je početi to, kar počnejo vsi ostali, noro. “Nenormalna reakcija na nenormalno situacijo je normalna.”

5. Začuti kar čutiš. Življenje osmisliš s tem kako odgovarjaš na vprašanja, ki ti jih postavlja. Življenje predstavlja izziv za vsakega človeka. Ta oseba se lahko odzove samo s svojimi dejanji.

6. Zapolni dan z dobrotljivostjo. Prijaznost ima svoj namen. Vsak dan imaš priložnosti narediti na stotine majhnih altruističnih dejanj. Ta dejanja tvoje življenje napolnijo s pomenom.

7. Glej dlje od sebe. Pravi pomen najdeš, ko presežeš lastne meje. Bolj, ko človek pozabi nase, tako da se preda nekemu cilju ali drugi osebi, bolj raste kot človek.

8. Empatija je pomembna. Trpljenje je boleče, ne glede na to, da se zdi bolečina zunanjemu opazovalcu, nepomembna. Sočustvujte z bolečino drugih, četudi se vam njihova tragedija ne zdi tako tragična.

9. Spreminjaš se tudi takrat, ko je življenje težko. Ustvariš lahko smiselno življenje, polno smisla, ljubezni in namena.

V tebi se skrivajo semena večnosti.
Skrivajo se v “drobnarijah” vsakdana.

Zato je to, da si prisotna in utelešena, da jih ujameš in prepoznaš tako zelo pomembno.
V druženju Varuhinja Ciklov ti pokažem kako razkriješ svoj življenjski namen in pluješ v skladu s cikli, ki ti pomagajo razkriti dragocenosti, ki se skrivajo v tebi.
Kako se mi pridružiš najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

seeya

Kriza v odnosu

Ena mojih težav je bila v odnosu povezana s tem, da nisem znala podeliti kaj bi v resnici rada.
Ko ne poznaš svojih potreb, ker si jih zanikala ali zatrla, jih težko podeliš z osebo na drugi strani.

In potem ti ostane zgolj to, da upaš, da bo oseba na drugi strani uganila, kaj bi rada.
Ker v resnici tudi ti ne veš.

Ali pa si ne upaš pogledati.

Zase vem, da sem se svojih potreb sramovala.
Posledica številnih izobraževanj v duhovnem svetu je bilo prepričanje, ki sem ga prevzela, da so potrebe nekaj, kar ni v redu.

Da je to, da imaš potrebe del ega.
In, ja to drži.
To je del tvoje osebnosti.

In to je velika težava številnih intuitivnih, empatičnih žensk, s katerimi se srečam.
Da so prepričane, kot sem bila prepričana tudi sama, da ego ni ok in da se ga moraš znebiti.

Dejstvo je, da brez zdravega ega ne moreš preživeti.

In da je to, da se trudiš, da bi svoj ego zradirala ali se ga znebila v resnici nekaj, kar povzroča številne težave v tvojem življenju. Še posebej v odnosih.

Brez ega hitro postaneš predpražnik.
Ustrežljiva, poslušna in podrejena.
Pogosto v odnosu z nekom, ki je v drugi skrajnosti egoizma in egocentrizma, kar ni zdrav ego.

Zase vem, da sem se sramovala tega, da imam potrebe.
Še posebej svoje potrebe, da si opažena s strani drugih.

In ravno ta ugledanost ali uzrtost je tista potreba, ki jo imajo številne ženske, ki se v odnosih znajdejo v krizi.

Ker je to po čemur hrepenijo in kar si želijo, pozornosti s strani partnerja.
In tega ne znajo ali ne zmorejo skomunicirati na način, ki bi bil uslišan in prepoznan na drugi strani.

Dejstvo je, da vsi potrebujemo druge, da so priča našemu življenju.
Potrebuješ nekoga, ki opazi, da si vesela ali žalostna.
Nekoga, ki opazi, da si zamenjala pričesko ali da imaš novo obleko.

Vsem nam je skupno to, da potrebujemo to, da smo ugledani s strani druge osebe.
Ugledanost je povezana s tem, da čutiš, da te nekdo res vidi.
Da vidi onkraj fasade, onkraj tvojih mask.
Potrebuješ nekoga, ki ga zanima kako si.
Nekoga, ki se zanima zate do te mere, da je voljan biti s teboj in te res videti, onkraj vsega balasta, ki ga imaš na sebi.

Potreba po pozornosti izhaja še iz otroštva.

V resnici otrok porabi ogromne količine energije, da bi pritegnil pozornost, pogosto na neprimeren način iz svoje potrebe, da bi bil ugledan.

Večina nas je odraščala v sistemu, kjer je dominanca, avtoriteta, kontrola in nadzor tisto, kar je usmerjalo tudi obnašanje staršev do otrok.
Kot otrok si moral biti »priden«. Poslušen.
Drugače si bil kaznovan.

Zase vem, da imam velik deficit, pomanjkanje uzrtosti, ugledanosti, ki izhaja iz mojega otroštva.
Redki so bili, ki so se potrudili, mi namenili čas, da so me res videli.

Iz tega izhaja moja velika rana nevidnosti.

In ne glede na to, da se je zavedam in jo poznam, se še vedno ujamem v tem, da težko povem, kaj so moje potrebe.

To, da sem ugledana čutim kot povezanost.
Ko sem ugledana, sem povezana.

Danes vem, da je pomembno to, da si vidna.

To deluje blagodejno na tvoje življenje.
Oživlja te.
Pripomore k temu, da ceniš sebe.
Da ti energijo.
Motivira te, da se povežeš z ljudmi, se odzoveš in prispevaš.

Kar dokazuje raziskava Dan-a Ariely in njegovih kolegov (Emir Kamenica and Dražen Prelec), ki so pokazali, kako močna in pomembna je gesta prepoznave (ugledanosti) za nivo sodelovanja, vključenosti in vztrajnosti.

S študijo so raziskovali voljnost, da delaš na določeni nalogi glede na to v kolikšni meri je bilo to prepoznano z druge strani.

Ljudi v raziskavi so razdelili v tri skupine in vsakemu so dali isto nalogo.
Sodelujočim so dali enostavno, ponavljajočo se nalogo, da v stavkih na listih najdejo deset primerov dveh ponavljajočih se črk npr. gg. Za vsak oddani list so dobili plačilo. Vendar je bil poizkus narejen tako, da je vsak kasneje oddan list dobil nižje plačilo.
Vprašanje raziskovalcev je bilo kako dolgo bodo udeleženci vztrajali.

Ko je vsak udeleženec oddal svoj izpolnjen list, je bil glede na to v katero skupino je sodil, deležen drugačne obravnave.

V prvi skupini je tisti, ki je prevzel list na hitro pregledal kaj je udeleženec naredil.
Udeleženec je bil ugledan in to kar je naredil je bilo prepoznano.

V drugi skupini je tisti, ki je prevzel list takoj pospravil list papirja brez da bi ga pregledal.
Udeleženec je bil ignoriran.

V tretji skupini je tisti, ki je prevzel list brez da bi ga pogledal list uničil. Dal ga je skozi rezalnik papirja. Delo udeleženca je bilo uničeno.

Ko sem brala raziskavo, sem mislila, da je bil ta odnos tisti, ki je bil najbolj grozljiv za udeležence, ker je bilo to, kar so naredili, uničeno. Vendar sem se zmotila!

Rezultati niso bili kot bi pričakovali.

Namen raziskave je bil slediti motivaciji.
Koliko udeležencev bo kljub manipulaciji nadaljevalo.
Ugotovili so naslednje…
Po pričakovanjih so tisti, ki so bili ugledani vztrajali najdlje in izpolnili kar za tretjino več listov kot ostali.

Zanimivo je to, da ni bilo razlike v zaključenih nalogah pri tistih, ki so jih ignorirali in tistih, katerih delo so takoj uničili.

Raziskava razkriva moč prepoznave, ko pride do dela nekoga. Pomembno je vedeti, da raziskovalci niso analizirali pravilnost naloge ali kvaliteto opravljene naloge. Šlo je zgolj za prepoznavo dela, za vpliv prepoznave na motiviranost udeležencev.

Pomembna je prepoznava, da ima to, da ignoriraš delo, ki ga je opravil nekdo, enak vpliv na osebo, kot če njegovo delo takoj uničiš.

Druga skupina, ki je bila ignorirana, kar v praksi pomeni, da njihova potreba po tem, da bi bili videni, ni bila izpolnjena, kar je imelo enak učinek kot če bi bilo njihovo delo uničeno.

Dejanje prepoznave, tega, da si pozoren na nekoga, da je oseba uzrta, je tisto, kar povzroči, da se počuti povezano.

Pozornost, ki jo nameniš osebi, je oblika tega, da osebo vidiš in s tem izpolniš njegovo potrebo po tem, da je viden, ugledan, uzrt.

To, da si ugledana ustvari povezanost.

To, da te nekdo podpre in vidi je dejanje velikodušnosti.
Oseba te vidi. Vidi tvoje darilo.
Vidi tisto, česar ti ne vidiš in ne prepoznaš.
Skozi uzrtost ti to odslika.
In to tebi omogoči, da zaznaš in prepoznaš to dragocenost, ki je v tebi.

Videti in biti viden je veliko globlje kot zgolj vizualno.

Ko si prizadevaš za to, da bi bila ugledana v resnici iščeš povezanost.
Če je to tvoja otroška rana, kot je moja, potem čutiš to, kar Brene Brown opiše kot energijo, ki obstaja med ljudmi, ki so videni, slišani in cenjeni, ko dajejo in sprejemajo brez sojenja in ko hranila in moč črpajo iz odnosa.

Povezanost je vse.

Za žensko je povezanost ključnega pomena.
Če je ni, vse izgubi smisel.

Če ženska ni ugledana, bo izgubila vso motivacijo, da bi v odnosu vztrajala.
Ker je vse kar naredi in je prezrto, ignorirano, uničeno.

To, da vidiš osebo na drugi strani je izraz ljubezni do te osebe.

Ko si vzameš čas in vidiš osebo na drugi strani, jo prepoznaš, jo ugledaš, ji prisluhneš in se odzoveš – s tem izražaš ljubezen do te osebe.

Pa naj bo to otrok, mož, žena, prijateljica ali sodelavec.

Ljubezen te vidi.

Vsi imamo potrebo po ugledanosti, uzrtosti, po tem, da imamo v svojem življenju pričo.
To hrepenenje je živo v tebi.

Želiš si biti uzrta.

Ko nekdo poskuša priti v kader kamere, četudi je to medtem, ko poročevalec poroča iz demonstracij to kaže na potrebo po biti viden. Imeti svojih pet minut slave.
Resničnosti šovi vznikajo iz potrebe po uzrtosti.
Vdiranje v profile drugih na socialnih medijih in kraja fotografij, zlorabe z identitetami, vse to kaže na potrebo po ugledanosti.

In to sem imela priložnost opazovati, ko sem fotografirala ženske.
Ker si tako malo ljudi res vzame čas za to, da si resnično videna in ugledana, je to, ko imaš tako izkušnjo, kot balzam za dušo.

Pomiri te.
Motivira te.
Da ti energijo.
Blagodejno deluje na celo tvoje življenje.
Oživlja te.
Pripomore k temu, da ceniš sebe.
Motivira te, da se povežeš z ljudmi, se odzoveš in prispevaš.

Zato sem pripravila projekt 40 žensk čez 40.
Če te zanima več, se mi pridruži v FB skupini >>>tukaj<<<

Vsak od nas potrebuje biti viden.

Potrebuješ priložnost, da izraziš svojo človeškost in brez trohice dvoma veš, da si dovolj pomembna, da si prepoznana in priznana s strani drugih.

Vabim te, da se mi pridružiš in si dovoliš, da tvojo lepoto ujamem v trenutek, ki ga boš lahko negovala za vedno!
Ker je čas, da zasiješ kot TI!

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

GoodGirl

Preizkus zrelosti

Jutri moja maturantka piše angleščino.

Svoj prvi izpit od mnogih, ki se bodo seštevali v to čemur preizkus zrelosti.

Meni se to zdi vsekakor pretirano, ker matura res ni odsev tega kako zreli so mladi, ki zapuščajo srednjo šolo.

Pravzaprav je zelo daleč od zrelosti, ki jo prinesejo izkušnje.

Učenje na pamet in množica informacij, ki jih moraš vnesti v svoj sistem, da bi opravil ta preizkus zrelosti v resnici nima čisto nič z zrelostjo.

In to me sploh ne bi tangiralo, če se ne bi ravno v zadnjem letu intenzivno ukvarjala s čustveno zrelostjo žensk in s tem, da ima velika večina ljudi težave s tem, da nikoli v resnici niso odrasli.

V mojih očeh matura ni preizkus zrelosti.

Prej bi rekla, da je preizkus tega kako je tvoj sistem prožen in ja res je tudi odločen, da pride na cilj.

Matura je v mojih očeh konstrukt Patriarhata, ki si je našel odličen način, sito, ki preseje ljudi in jim nalepi še eno nalepko kakšni da so.

Zato iz prve roke vem, da je psihična pripravljenost in tudi energijska odpornost za mlade, ki gredo na ta preizkus ključnega pomena.

Ker v resnici moraš biti zelo povezan s seboj in v svojem centru, da te ne odnese pomanjkanje časa ali kakšen black-out v glavi, ko misliš, da ne znaš.

Jaz svoji hčeri vedno znova ponavljam, da je vse v njej, če je to vnesla vase, z učenjem, je v njej, samo toliko se mora umiriti, da bo našla mesto, kamor je to shranila v sebi in iz tega vira črpati takrat, ko bo to potrebovala.

Včasih tuhtam, koliko lažje bi mi bilo pri mojem preizkusu v srednji šoli, če bi poznala vse, kar poznam danes, zato iz prve roke pravim, da to zagotovo ni preizkus zrelosti.

Ker zrelost pride s kilometrino.

TI pa vsekakor prav pridejo nasveti tistih, ki so bolj zreli od tebe, če imajo čas, da to delijo s tabo, ko si na tem prehodu v dvajseta.

Ena tistih stvari, ki me vsakič znova osupne je to, kako različno doživljamo vsako desetletje v svojem življenju.

In kako so dvajseta ali trideseta drugačna od štiridesetih in petdesetih.

Zase vem, da sem v svoja štirideseta vstopila z veliko miline in razumevanja, da je to čas, ki preizkuša kako voljna sem resnično stopiti v zrelost, ki je pri dvajsetih zagotovo nisem imela.

Tudi slutila nisem kaj zrelost čisto zares je.

Odraslost. Zrela odraslost.
Ko prevzemaš polno odgovornost zase in stojiš v svoji moči.

Ko se izpostaviš, ko je potrebno.
Z modrostjo in premišljenostjo.

Ko se zavedaš, da imaš v svojih rokah moč, da narediš pozitivno razliko v svetu.

Zrelost pride s pripravljenostjo, da se postaviš zase.
Da stojiš s sabo in za sabo ne glede na to kaj življenje vrže vate.

In zrelost terja, da dobro poznaš svojo notranjost in svoj notranji tim.
Da veš, da nikoli nisi sam.
In da se vse, čisto vse v tvojem življenju dogaja zate.

In pri dvajsetih te modrosti še nimaš.

Ja, matura je preizkušnja.
Velika preizkušnja.

Kako zmoreš držati sebe.
In upravljati s svojo energijo in kopico informacij, ki jih hočejo od tebe.

V mojih očeh pa je to tudi ustvarjanje iluzije, ki je povezana z napuhom in upravičenostjo.

Ker tisti, ki so zlati, dobijo priznanja in s tem občutek, da imajo privilegij četudi ga v življenju v resnici nimajo.
Imajo ga v sistemu, ki pa počasi izgublja moč, ki jo je včasih imel.

Šolski sistem je odlično orodje za poveličevanje na zgolj enem življenjskem področju – znanje.

In če tukaj nisi dovolj dober, dobiš oznako, da nisi dovolj pameten.
In ta oznaka je velika ovira na tej famozni poti v zrelost.

Nikoli dovolj pametna.
To je oznaka s katero sem se morala spopadati tudi sama.
In iz prve roke vem, kako zelo te omejuje in ustavlja v življenju.

Iskreno, bi mi bilo veliko ljubše, če bi tem mladim povedali resnico.

Da te življenje preizkuša. Nenehno.
Da v resnici nima veze, kako bodo opravili z maturo, ker ti to ne zagotovi ničesar. Kljub temu, da roko na srce lahko zapre mnogo vrat, če nisi dovolj dober.

Ampak to je način, kako te sistem ukalupi in ti da občutek, da ne ustrezaš.

Da je pomembno, da so čustveno stabilni.
Utelešeni v telesu.
V stiku s svojim centrom.

In predvsem, da imajo svojo energijsko kroglo celo, brez razpok in brez raztrganin.
Da v njihovem sistemu ni tujih energij.
Da se zmorejo fokusirati.

In predvsem, da vedo, da je znanje, ki so ga prejeli v vseh 13 letih šolanja shranjeno v njih.
Nikamor ni šlo.
Vedno imajo dostop do njega.

To je kot predalnik s predali, kjer so mapce in v njih so informacije.
Ali pa računalnik z datotekami.

In vedno lahko odpreš ta pravi predal in iz njega vzameš točno tisto, kar potrebuješ.

Samo vedeti moraš, da je to v tebi in se naučiti dostopati do tega.

To me spomni na Theta Healing in na metodo nalaganja znanja.
Kjer v Theta stanju naložiš celotno datoteko na določeno mesto in v Theta stanju lahko vedno dostopaš do nje.

V mojih očeh to niso triki.
To so načini, kako svoj sistem uporabiš na kreativen način.

Ker ta mreža, ta notranji internet je vedno v tebi in ti je na voljo.

Potrebuješ pa samozaupanje in to, da se zaneseš nase in da veš, da te tvoj notranji svet ne bo pustil na cedilu.
Nikoli.

Ta mreža terja ljubeč odnos do sebe.
In zato je ljubezen do sebe tako zelo pomembna.
In zato je varovanje Ljubezni tako zelo pomembno.

Ker roko na srce, z ustrahovanjem, izsiljevanjem in manipulacijo ne moreš priti do tega bogastva, ki se skriva v tebi. Ali opraviti izpita.
Kateregakoli.

In zato je umirjenost, stik s seboj in ta suverenost, notranje vedenje, da veš, da je vse v tebi in ti tega nihče ne more vzeti, tako zelo pomembno in dragoceno.

Če imate pri hiši maturanta ali maturantko mu povejte, da je vse že nosi v svoji notranjosti.

Samo način, kako priti do tega, ko si pod stresom in v časovni stiski je potrebno ustvariti – zavestno.

Ker tukaj ni avtomatike.

In ja učenje, kjer se spomniš tega je potrebno.

In ja, to terja določeno vrsto mojstrstva.
Upravljanja z informacijami v sebi.
Zavestno.

Ampak saj veš Harry Potter in čarovniška šola so dober zgled in opomnik na to o čemur govorim.

Tudi tam so se morali resničnih veščin boja z zlom naučiti.
In jih zavestno mojstriti.
Da so jih lahko učinkovito dali v prakso.

Vsakemu maturantu jutri želim veliko mirnosti.
Prijaznosti do sebe.

In predvsem zaupanja vase in v teh 13. let, ki so jih vložili v nabiranje znanja. Ki bo vedno tam, njim na voljo.

Samo uporabijo naj ga.

Pa veliko sreče.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

pexels-trinity-kubassek-445109

Ko ti kilometrina pride prav…

Moja mačka je prestrašeno mijavkala.
Mijavkala je kot da bi opozarjala, da je nekaj res narobe.

Živim na vasi.
In ko sredi noči zunaj na parkirišču slišiš kreganje, je to res nenavadno.
Še bolj nenavadno je, če zunaj na parkirišču izgleda, ko da si po novem medgalaktična pristajalna postaja.

Zunaj na ulici je bilo videti, kot da sem v znanstveno fantastičnem filmu. Količina in raznolikost bitij je bila osupljiva. Prišli so iz različnih ozvezdij. Med njimi so bili ekstra čudni.

In potem je prilomastil en herkul z macolo in je hotel ubiti un co.vid.
Vladal je kaos.
In vsi so prišli pomagati, ker so jih poslali ljudje.

Morala sem razložiti, da zabave ni in da nihče ne bo plačal, karkoli so bili poslani, da naredijo.
Malce so se spogledovali. Eni godrnjali ker so prišli brez veze. In so se počasi razšli.
Na koncu je ostala koščena groteskna dama, ki mi je razlagala, da je vse, kar je potrebno, da co.vid prežameš z užitkom.

Redkokdaj, ampak tukaj na vasi, kjer živim v dvanajstih letih še nikoli nisem postavljala ščita. Nikoli.

Tokrat sem ga postavila.
In dala devo hiše na stražo.

Ker česa takega še nisem videla v vsej svoji profesionalni karieri.

Dva trola sta sprehajala mojo mačko. In troli znajo biti res hudobni, pripravijo živali do tega, da delajo stvari, ki niso prijazne. Mučenje živali, če vprašaš mene.

Kaj se je zgodilo?
Od enega od teh bitij sem izvedela, da ga je poslala dobronamerna ženska, ki mi je hotela pomagati.

Bila sem osupla.

Povedal mi je še, da so v zadnjem času vrata v vse dimenzije odprta in da zato zlahka prehajajo kamorkoli, kar je bil vzrok za zabavo na mojem parkirišču.

Seveda ničesar od tega tisti, ki živijo v naši ulici niso slišali ali videli.
Verjamem pa, da so bile sanje tisto noč zagotovo zanimive.

V vseh svojih letih, 22 let delam z energijskim čiščenjem prostora in od leta 1996 s feng shuijem, dela z raznovrstnimi bitji, sem se naučila, da ima vse svojo ceno.
In da včasih plačaš dvojno.

Zato svoje energije ne izmenjujem za vprašljive metode zdravljenja.
Ja, vem, čudna sem.
Vendar imam ravno prav kilometrine, da se mi ne da več.

Tisto noč sem kljub temu, da so vsi šli, opazovala svetlobne krogle in energije vseh vrst, ki je brnela v zraku še dolgo v noč. Vmes so leteli tudi noži in drugo orožje.

Točno iz tega razloga sem postavila svetlobni ščit okoli naše hiše.

Ampak dejstvo je, da so bitja prišla, ker so bila poslana.
Mnogi v želji pomagati – dobronamerno, pošiljajo raznorazne energije.

Zato sem prosila, da mi ne pošiljate energije, bitij luči, ker sem imela gužvo in ker bi me bilo res strah, če ne bi imela za seboj toliko dela s temi bitji na različnih nivojih že prej.

Nisem imela energije, da se ukvarjam z vsemi orožji, kramo in vsem, kar je bilo poslano sicer dobronamerno vame. Res je nisem imela.

Poleg tega zelo dobro poznam pravila igre v energijskem svetu.
Nič ni zastonj.
NIČ.

Vse plačaš.
Izmenjaš svojo življenjsko silo, pozornost, svojo energijo.
In jaz sem rekla, da NE bom plačala za nekaj, kar nisem naročila.
Not my cup of tea.

Vsa leta, kar delam z energijami zavestno in tudi profesionalno so me naučila, da NIČ ni modro delati, če nimaš dovoljenja.

Ne glede na to, kako ti ocenjuješ, da bi oseba na drugi strani potrebovala.
Če nimaš njenega dovoljenja, da ji pomagaš, tega ne delaj.

Na eni od šamanskih delavnic, še v 90-tih prejšnjega tisočletja sem imela pogovor z rastlinami moči. V eni noči sem spoznala več deset različnih devinskih bitij. Vsaka deva mi je povedala kje in kako lahko pomaga.

Najpomembnejše sporočilo, ki so mi ga dale, pa je bilo, da ti dajo energijo na posodo, na kredit. Ti pa to potem odplačaš z obrestmi. Vedno.

Zato sem zelo premišljena koga prosim, za kaj in koliko me to stane.

Še vedno delam s hišnimi devami, ki potrebujejo mojo pomoč in asistenco, ker so zatirane, ujete, sužnje čudnih energij, pod vplivom urokov in prekletstev.
In te stvari so zelo resnične. Niso izmišljene.

Imela sem svoj delež ujetih duš, čudnih stvorov in dogovorov, ki sem jih v zadnjih 26 letih čistila.

In danes to svoje delo zelo cenim. In ga tudi zaračunam.
Ker v energijskem svetu zastonj ne obstaja.

Vse plačaš.
Ne nujno v denarju.
Včasih je energijska ujetost, dušni dogovor, ki te drži, višja cena od katere koli druge.
Stane te svobode.

Jaz pa obožujem svobodo.

Moja specialnost je ta, da se v energijskih svetovih dobro znajdem.
Hitra sem. Iznajdljiva.
In z leti sem si pridobila poznanstva. Ja, marsikoga poznam.
Posledica izkušenj.

Pa tudi posledica številnih posredovanj in energijskega dela, ki sem ga že opravila.

Zato znam reči tudi NE hvala.
Ne danes.

Postaviti mejo v energijskem svetu.
Biti malo čudna.

Doživljati to, da te ljudje postrani gledajo ali pa, da se otroci ne smejo igrati s tvojimi, ker si čarovnica.

Doživela sem marsikaj.

In zato bom zmogla sama.
Res hvala, ampak ne mi pošiljati energij v pomoč.
Moje telo ve, kaj potrebuje.
Povezovanje z mamo Gaio in z njenimi zlatimi polji so mi bili v času moje bolezni res v podporo.

Če bom potrebovala pomoč, bom to tudi povedala.

In tudi sem.
V prvih sedmih dneh maja sem vsak dan prosila za pomoč.

Vendar sem tudi povedala jasno in glasno kaj potrebujem.

In tistim, ki so bili v skrbeh in so želeli pomagati sem povedala tole;
Stoj z mano na mreži luči.
Mreža luči ve kam svetloba, ki si je ti polna, teče.
Mreža luči ima svojo inteligenco in ve kako in kam usmerjati substanco luči/ljubezni mame Gaie.

Ampak dokler ti v sebi nisi polna in iz te polnosti iz tebe teče v svet v izobilju in velikodušno, ni modro, da karkoli pošiljaš kamorkoli.

Živimo v svetu, kjer se pravila igre spreminjajo.
In pomembno je, da ne poskušaš s starimi strategijami in orodji v svetu, ki terja nove pristope, doseči tisto, kar ti hočeš.

Mama Gaia spreminja pravila igre.
Elementarna bitja se osvobajajo suženjstva. In deve različnih svetov tudi.

To bo terjalo od človeštva, da začne z njimi soustvarjati in sodelovati.
Zavestno.
Ljubeče in prijazno.

Ukazovanje se ne obnese več.
Pomembno je ustvarjati zavesten odnos.

Ker saj veš, vse življenje temelji na odnosih.

In na tebi je, da ustvariš zavesten odnos s svojim prostorom in da si Varuhinja svojega svetega prostora.
Pridruži se mi v intenzivu ustvarjanje Svetega prostora.

Več informacij najdeš na spletni povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

guess

En objem naredi čarovnijo.

Dobili sva se na čaju.

Po 13. mesecih je bilo tako lepo videti osebo v živo.

Ne vem kako si ti ampak jaz res pogrešam objeme.
Tako kot se znamo objeti samo ženske.

Ko čutiš in veš, da smo povezane in si samo z objemom poveš vse zgodbe.
Vse kar nismo skomunicirale medtem, ko se nismo videle.

En objem naredi čarovnijo.

Sedeva in kot dež začneva druga z drugo deliti aktualne zgodbe, dogodivščine. In modrosti.

Jaz prebolela, ona tudi.
In neizogibno prideva tudi do tega kaj nama je ta izkušnja dala.

Ker saj veš, zgodbe vedno vznikajo iz izkušenj.

In moja zgodba se začne s tem, da sem tale virus najprej popolnoma ignorirala in ga zanikala.
Na začetku sem govorila, da je nateg.

Potem je zbolela moja sestra in njena družina.
Kar naenkrat je postal resničen.

Kar me je pretreslo.
Še posebej, ker je bil potek za mojo sestrico kar težak.
S tremi otroki, ki se šolajo od doma in psom še toliko težji.

Res sem sočustvovala z njo.

In se spraševala kakšne so lekcije, ki nam jih tale virus prinaša.

Ampak radikalno iskreno sem bila kot veliko duhovnežev tudi jaz kot noj z glavo v pesku.
Prepričana sem bila, da mi virus nič ne more.
In da jaz garantirano ne bom zbolela.

In veš to je ena tistih stvari, ki me pri zakonu privlačnosti vedno znova da na obrate.
Prepričanje, da lahko zgolj z umom in s tem, da se prepričaš, da tebi ne bo nič izogneš stvarem v življenju.

In to vem iz prve roke, ker sem bila jaz tudi taka.
Mislila sem, da v življenju lahko dobim vse.
Samo če se odločim in grem cela za tem, kot temu pravijo.

Mislila sem, da lahko imam in dobim vse.

Danes vem, da temu ni tako.
Dobiš in imaš točno tisto, kar je tvoj dušni dogovor.
Tvoja Duša ve, kaj je izbrala za to življenje.

In z njo se ne moreš pogajati ali pa manipulirati.
Tudi izsiliti ne moreš stvari.

Zato vem, da je tale ples z virusom izkušnja, ki je bila na mojem koledarju. Duša se je dogovorila zanjo.

Ker stvari se ne dogajajo Tebi ampak Zate.

In meni je dala res velika darila.

Ampak začela sem z ignoranco.

In ko sem dobila, da sem pozitivna, sem mogla toliko bolj zavihati rokave na vseh frontah.

Ne samo na fizičnem v smislu ekstra D vitamin in C vitamin in vse ostale arcnije, ki sem jih jemala, vključno z listi divje oljke, ameriškim slamnikom in Aloe Vero.

Dajala sem se s tem, da mi je vedno znova odtekala energija. Da moje energijske krogle sploh ni bilo, ker je bila tako deformirana.
Da ne govorim o tem, da so se v mojem energijskem polju sprehajala bitja in čudni stvori. Da so bila moja energijska krila zlepljena s katranom.

In to je terjalo, da sem delala čiščenja in zdravljenja.
Več kot enkrat.

Sem pospravila in uredila in je bilo že popoldan – ponovi vajo.

Potem sem našla na svojih ledvicah vsadek s posebno funkcijo prevajanja moje vitalne energije drugam in sem počistila to.
In potem naslednja plast. In naslednja. In naslednja.

Zgodbe so me vodile skozi eone časa in prostora v prejšnja življenja.
V dušne dogovore. V karmične zgodbe. In v stvari, ki jih brez tega plesa, ki sva ga z virusom plesala ne bi odkrila.

Ja, res je, da je tale čas zdaj tak, da res močno podpira to, da se spogledaš z vso gnojnico, ki prihaja na površje, vendar me je kljub temu presenetilo s kakšno kirurško natančnostjo je moja Duša razkrivala stvari in v kakšne zgodbe me je vodila.

V teh treh tednih sem razrešila več karmičnih zgodb kot kadarkoli prej.
In to takšnih s katerimi sem se dajala desetletja.
Ko sem vedela za kaj gre, pa nikakor nisem prišla do tistega začetka gordijskega vozla, da bi stvari razrešila.
Zdaj sem to počela.
Z lahkoto.

Vse se je razkrivalo.
In vse je bilo tako zelo jasno in povezave so se prižigale kar same od sebe.
Jaz sem sledila nitkam in stvari povezovala nazaj v Celoto.

Ja, potrebovala sem odklop od sveta in Tehnosfere.
In popolni priklop na Biosfero in Gaio, ki me je vodila skozi procese.

In zato sem potrebovala posredovanje virusa.

In tale bolezen me je naučila metod in stvari, ki sem jih prej gledala samo v filmih. Npr. uporaba svetlobnega pulza s katerim počistiš viruse na enak način kot je Neo v Matrici s svetlobo onesposobil sentinele.

Veliko tega čemur pravimo fikcija je postalo resnično v mojem notranjem svetu, ko sem sledila navodilom Gaie, kako se dnevno soočati z virusom in kako okrepiti svojo celico s kevlarsko prevleko, ki je neprebojni jopič. Kot teflon.

In vse to, svojo zgodbo in vse metode, prakse, ki sem jih uporabljala bom podelila v 3-urnem intenzivu, kjer ne bom ničesar naredila namesto tebe. Namesto tega te bom vodila skozi proces, kako ti to narediš zase. Kadarkoli in kjerkoli boš potrebovala ti ali nekdo, ki ti je blizu.

To sem testirala na sebi in na svojih otrocih.

Z 22-letnimi izkušnjami na področju energijskega čiščenja prostora, poznavanja vse vrste bitij, energij, vsadkov, urokov, prekletstev in tega kaj ti v telesu naredi tako črna kot bela magija imam na tem področju kar nekaj izkušenj iz prve roke.

Zakaj bi se mi pridružila?
Ker je tole priložnost, da vzameš svojo moč nazaj, kot je na tem planetu še ni bilo.

Vrata v vse svetove so odprta.
Lahko dostopaš do katerega koli svojega prejšnjega življenja in svojo moč vzameš nazaj.

Zdaj je čas, da delce svoje duše, ki si jih pustila v medprostoru, ki so ujeti v času in prostoru povabiš nazaj.

Da se osvobodiš.

Potrebuješ pa orodja, da to narediš zase.

Ker jaz ne verjamem v to, da to lahko kdorkoli naredi zate.
To je tvoje delo.

Tvoja Duša ve.
Tvoja Duša ima svoje dogovore.

In zdaj je izjemen čas za to, da se pokličeš nazaj v Celoto in si ta Ženska za katero si se rodila, da si.

Tale intenziv ni za tiste, ki se počutijo žrtev okoliščin, ljudi in situacije.
Če si voljna prevzeti polno odgovornost zase in se osvoboditi, vabljena, da se mi pridružiš.

Več o intenzivu najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<<

In saj veš, bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena