sadness

Darilo Trenutka

V tem trenutku je samo tišina. Tišina, ki odpira portal za portalom in vodi v globino.
Smrt je moja vodnica.
Ustavila me je na mestu.
Terja mojo prisotnost.
Vodi me v lastno ranljivost.
Uči me spoštovanja.
Svetosti življenja.

Z menoj deli darilo prehoda.
Prehoda v novo življenje.
Prehoda, ki ga ne moreš doživeti, resnično izkusiti, če nisi zares prisotna.
Budna v danem trenutku.
Pa naj bo to prehod v tuzemsko življenje, ki ga izkušamo v obliki rojstva.
Ali pa prehod na drugo stran, ki ga izkušamo v obliki smrti.

Prehod na eno ali drugo stran te mavrice, ki ji pravimo življenje, te ustavi na mestu.
Kajti dragocenost trenutka, to darilo trenutka lahko ujameš le, če si zares popolnoma prisotna.
Smrt in rojstvo sta del iste zgodbe, ki ji pravimo življenje. Prihodi in odhodi.

Ko se ustaviš, imaš priložnost za največje darilo trenutka – čutenje.
Smrt te odpre za čutenje, izkušanje, doživljanje. To je darilo Zemlje.

To kar čutim v njeni prisotnosti je spokojnost, mir.
In v tem miru, v tej svetosti izkušnje… čutim.
Čutim žalost. Čutim izgubo.
Čutim minljivost življenja v vsej veličastnosti trenutka.

Samo en trenutek imam na voljo.
Kako ga bom oplemenitila?
Ga bom praznovala?
Izkusila v polnosti?
Ali zgolj preživela?

Bližje, ko ti smrt pride, bolj surovo, celo kruto je soočenje.
Zakaj si tukaj?
Kaj boš pustila?
Kakšne odtise boš pustila na planetu?

Darilo tega prehoda je izjemno. Spoznavam, da je moje darilo zaupanje vase. Vedno.
Da bi pustila sled moraš biti pogumna, drzna, srčna in brezmejno moraš zaupati vase. Tudi takrat, ko nihče drug ne zaupa vate.

Kot pravi moj dragi, je darilo podpore v tem, da te preizkusi ali boš zvesta sama sebi.
Boš sledila sebi tudi, če ne bo nikogar ob tebi?

Tvoja notranja gotovost ustvarja stabilnost in hkrati fleksibilnost.
Da ne glede na to, kaj se zgodi, zmoreš preživeti z milino, z gotovostjo, da ne glede na globine, v katere se podajaš, v svoji notranjosti nosiš vse, kar na tej poti potrebuješ.

Vse je že v tebi.
Zaupanje vase in v vse, kar je že v tebi.
Zaupanje v povezave, v vezi, ki te bogatijo, plemenitijo.
Kajti povezave so vedno dvosmerne. Ljubezen teče skozi povezave, ne glede na to na kateri strani mavrice se nahajaš.

Smrt pa je tista, ki te preizkusi… boš praznovala in spoštovala medsebojno povezanost in ljubezen. Boš ugledala vsa darila trenutkov stkana v tapiserijo skupaj preživetega časa?

Ali se boš namesto tega raje oklepala navezanosti na osebo. Navezanosti na podobo osebe.
Podoba je vedno projekcija tvojih pričakovanj, tvojih idealov, tvojih idej na nekoga drugega.
Smrt razkriva naravo povezanosti.
Navezanost na osebo je uničujoča, če osebo izgubiš. Občutek imaš, kot da si izgubila del sebe. Kajti tvoja projekcija na to osebo je tvoja energija, ki jo investiraš v podobo, ki jo ustvariš.
Ko imaš občutek, da je ta podoba umrla, s tem umira del tebe.

Če pa veš, da povezanost nikoli ne umre, povezanosti nikoli ni konec, te ni strah in ne obžaluješ ničesar.

Kar ne pomeni, da ne čutiš bolečine izgube. Žalosti ob vedenju, da je nikoli več ne boš objela. nikoli več začutila na ta zemeljski način.

V sebi čutim surovost, ranljivost, ki me odpira na načine, ki so neudobni, novi in od mene terjajo veliko sočutja do sebe.
Nežnosti. Mehkobe. Počitka.

Vem, to je Darilo.
Darilo trenutka.

Moj poklon.
Taja Albolena

eye

Bolečina izgube…

Ko izgubiš nekoga, ki ti je ljub in drag je videti, kot bi se ves svet ustavil.

Z mojo sestrico sva danes sedeli na kavi, ko me je presenetila z izjavo, kako nenavaden je občutek, ko takole sediš in gledaš ljudi, ki vsi nekam hitijo, tebi pa se zdi, kot da se je vse ustavilo.
Včeraj mi je umrla babica.
In danes sva s sestro sedeli na kavi in tuhtali kako se soočiš z izgubo osebe, ki je pustila globok pečat v tvojem življenju.

Danes se mi zdijo vse izjave o tem, da je postala angel, kot tudi vsi tisti pomiljujoči pogledi, ki si jih deležna, ko poveš, kaj se ti je zgodilo, nepomembni.

Ja, vem, želimo izraziti sočutje. In vendar pogosto ne sedimo s tem, kar je resnično prisotno, ker je preveč boleče.
In potem s tem raje čim hitreje opravimo.

Priznam tudi sama nisem ravno zgled tega, da bi sedela z nekom, ki žaluje.
Največkrat se mi je zdelo, da nimam časa.
Nisem razumela tega, kar je danes opisala moja sestra.

Ko izgubiš nekoga ali nekaj, kar ti je bilo dragoceno, te življenje ustavi na mestu.
Kot bi zabremzala in se vkopala na mestu.
Življenje se iz 1000km/h ustavi na nulo.
In to v trenutku.

Počutiš se kot vesoljec na planetu, kjer vse vrvi.

In morda me je življenje pripravilo na prehod moje babice na drugo stran s tem, da sem že prejšnji teden upočasnila. Se odklopila od kolektivnega hitenja in se zazrla vase.

Najbolj bizarna stvar je, da sem konec leta 2016, ko smo kreirale leto 2017 dobila uvid v to, kaj me čaka. V koledarju leta za september nisem dobila ničesar. Nobenih navodil v povezavi s tem, kaj naj bi se dogajalo.
Na koledar sem si zapisala “kot da vse stoji” in zraven narisala velik vprašaj.
Imela sem občutek, da bo nekaj povezano s smrtjo, vendar mi ni bilo dano videti in vedeti več.

Dejstvo je, da takrat, ko si na tem, da izgubiš nekoga o tem nočeš zares ničesar vedeti.
In ko je bil september mimo sem si oddahnila v smislu ok, itak sem malo čudna, pustimo to.
Ampak danes, ko sem dobila klic, je bila prva stvar, ki sem jo slišala v sebi; “fak, saj sem vedela”.

In zaradi tega me ni čisto nič manj “zadelo” kot se je izrazila moja sestra.

Dejstvo je, da vedno vse vemo, le da, z besedami meni ljube Caroline Myss ustvarimo energijski bafer, da nas resnica ne bi zadela direktno v glavo. Sami s seboj sklenemo dogovor, koliko časa potrebujemo, da neko resnico spustimo v in skozi svoj energijski sistem.

Na neki ravni veš, vendar nočeš vedeti.
In ko te zadane, je kot orkan, ki tvoje življenje obrne na glavo.

Leonard Cohen je pel, da je razpoka v vseh stvareh in da tako svetloba vstopi vate.
Odpre tvoj oklep in vstopi.

Vsaka izguba te odpre, vsebino pretrese, obrne na glavo in te spusti nazaj v ta svet.
Od tvoje čustvene stabilnosti pa je odvisno, kako se boš s tem soočila.

Danes sem žalostna.
Nepopisno žalostna.
Žalost prihaja kdo bi vedel od kje in vstopa v moje telo.
Čutim, kako pomembno je, da sem z njo in jo spuščam skozi sebe.
Da je ne ustavljam, oviram, da ji pustim, da je in sedim z njo.

Sedim s svojo bolečino izgube nečesa neopisljivega.
Nečesa, kar se šele oblikuje. Preoblikuje.
Kaj bo porodila iz sebe še ne vem.

Brez dvoma pa bo v meni pustila globoke kanjone in rečne struge.

Vsaka oseba se te dotakne.
Vsaka v tebi pusti svojo sled.
Kako milo in nežno se te dotakne, ko odhaja in kakšno zapuščino pusti v tvoji notranjosti, pa je vedno odvisno samo in zgolj od tebe.

Ko odide vidiš, da si bil vedno sam.
Sam s seboj in s svojimi idejami o tem, kakšna ta oseba je.
V vsakem primeru je bila glasnik.
Prenesla je sporočilo, ki je bilo namenjeno tebi in je bilo vedno le zate.

Vsak ima svoje.

In ko odide z njo ne odhaja nič tvojega. Vse tvoje ostane.
In na koncu vidiš, da je bilo vse in še vedno je tukaj zate.

Obžalovanja, zamere, jeza, vsi lepi spomini.
Vse kar je resnično pomembno in kar šteje so izkušnje.

In moja babi mi je dala res veliko…
Ljubezen do zdravilnih rožic. Skupaj sva nabirali tavžentrože in šentljanževko, timijan, kamilice in glog. Vedno mi je povedala kaj te zdravilne rože naredijo za človeka in vsak večer me je dala spat z velikim čajem iz melise, da me bo pomirila in sprostila, mi je rekla.

Ljubezen do Zemlje in do živali. Na kmetiji sem skupaj z njo okopaval, sušila mrvo in hranila kokoši. Z mojim Rexom (velikim črnim nemškim ovčarjem) sva vsako nedeljo sedela na verandi in jedla tenstan krompir, ki je ostal od kosila. Eno šeflo njemu na tla in eno meni v usta.

Ljubezen do kuhanja in priprave nedeljskih kosil. Še vedno imam rada, ko se cela družina dobi na kosilu in ko jim lahko skuham kaj novega, jih gostim in pečem dobrote. Vem, da je v tem, da je poskrbela za vse nas brezmejno uživala.

Ljubezen do šivanja. Nikoli ne bom pozabila, kako je preklinjala, ko mi je v osmem razredu na koncu šivala obleko, ker nič ni šlo skupaj. Skupaj s psi nas je poslala ven iz hiše, ker sem umirala od smeha ob njenem preklinjanju, ki ga nisem prav pogosto slišala.

Ljubezen do Lepote. Bila je fanica čevljev. Z ekstra visoko peto. In imela je občutek za to kaj gre skupaj in kako kombinirati stvari. Verjetno je bila moja želja, da bi bila nekoč modna kreatorka posledica njenega občutka za tekstil, teksturo in barve.

Ljubezen do cvetja. Oboževala je vrtnice. Še posebej tiste temno skoraj črno rdeče. In na mojem vrtu bi našli številne vrtnice. Vse so dišeče. Obožujem sladke vonjave vrtnic na vroč poletni večer. Ko vse dehti in se tista mističnost plazi čez vrt.

Ljubezen do okultnega. Ona je bila moja prva astrologinja in numerologinja. Brala je Avro v časih, ko je bilo to nekaj nezamisljivega in bila je tista, ki mi je dala v branje mojo prvo knjigo od Shirley MacLaine.

Ljubezen do pisanja. Pisala je pravljice za otroke. Z njimi je razveseljevala otroke v vrtcu in kasneje so bile njene pravljice predvajane na radiu. nJena Kraljica in dvor nam ostala v spomin. In morda sem tudi zaradi tega ugriznila v to jabolko in napisala svojo knjigo Noura, za katero je rekla, da je zelo ponosna, da sem jo napisala. In doživela je izdajo knjige svoje pravnukinje, kar samo priča o tem, kako velik vpliv imamo na generacije, ki prihajajo za nami.

“In na koncu, so vse, kar nam ostane, spomini. Drobci in koščki časa, ki smo ga preživeli skupaj. Ne glede na to, kako dolg čas nam je bil namenjen, se nikoli ne bo zdelo dovolj.” Maud Berben

Hvala. Hvala.
Moj poklon.

Taja Albolena

P.S. Moje povabilo tebi pa je, da namesto sožalja z menoj deliš kaj je tvoja babica, teta, mama, ženska, ki je že zapustila ta planet in se je dotaknila tvojega srca, za sabo pustila v tebi. Hvala, da si.

darkface

Tvoje telo je mesto srečanja…

V eni od poslovnih skupin, kjer aktivno sodelujem, smo imele ta teden post… post od vseh socialnih medijev in medijev na sploh.
Ker medijev kot so časopisi, revije, televizija in radio ne spremljam že leta, mi ta del ni bil izziv.
Spletni mediji, hja no, priznam, tukaj pa sem se morala kar zavestno opominjati, ko bi v tistih trenutkih, ko imaš občutek, da nimaš kaj početi, ko ti postane dolgčas, šla malo na Facebook pogledat, kaj dogaja.

To kar se mi je zgodilo čisto spontano, je bila čuječnost, prisotnost, zavestno opazovanje sebe. Opazovanje tega, kaj čutim, kako se počutim, kje bi pobegnila v mental in kje ne bi čutila tega, kar čuti telo.

Upočasnila sem. In čas je tekel zelo drugače.

V zadnjih tednih se ukvarjam s Sofijo, z Žensko Dušo, ki predstavlja tudi Dušo Sveta.
Odkrivam globine, ki jih prej nisem zaznala in to, kar vedno bolj vidim je, kako je življenje sveto.

Telo je sveto.

Telo je mesto srečanja tvojega Jaza in Jaza sveta.
Sofija prinaša dušne kvalitete na Zemljo, skozi kondenzacijo štirih temeljnih elementov; zemlje, vode, zraka in ognja.
Tvoje telo je sestavljeno iz teh istih štirih elementov.
In elementi so kot membrana, skozi katero je tvoje telo v stiku, v povezavi s telesom Sveta.

V resnici je čisto vsaka stvar, ki je del Zemlje sestavljena iz teh štirih izvornih substanc.

Elementi so v resnici dinamične kvalitete, ki imajo zunanje in notranje izražanje. Ogenj se primarno izraža kot zunanji element s kvaliteto izžarevanja, toplote in svetlobe, ki se giblje iz tvoje notranjosti navzven. Ogenj ni vročina, temveč izraža kvaliteto toplote.
Zemlja je zunanja forma, oblika, ki pripada predmetu ali telesu. Ni substanca, temveč izraža kvaliteto trdnosti.
Voda je notranja forma, ki jo zaznavaš kot pretočnost, globino, mokroto. Voda ni pretok, temveč izraža kvaliteto pretočnosti.
Zrak je notranje gibanje širjenja.

Elementi so ključnega pomena za kreacijo.
Skozi štiri elemente zunanjega trdnega sveta se v resnici notranji svet Duše izraža in kreira.
Telo je vidna oblika tvoje Ženske Duše. Tvoje telo se nenehno kreira skozi kvalitete tvoje Duše, ki jih utelešaš in izkušaš v sebi. To me fascinira že leta in več o tem procesu z ženskami delim v DivineFemme Akademiji.

Če želiš resnično spoznati Sebe in sveto ženstvenost, moraš spoznati svojo Žensko Dušo.

V zadnjih letih, ok v zadnjem desetletju, mogoče dveh se kar naprej govori o koncu sveta.
Čutiti je, kot da se vse, kar poznamo, ruši. Ljudi je strah konca.

Skoraj kogarkoli vprašaš, v teh časih, izkuša neke vrste zlom. Osebni, na partnerskem področju, poslovno, finančno. Fascinira me, kako se k duši običajno obrnemo takrat, ko nič drugega ne funkcionira.

In v časih v katerih živimo v zunanjem svetu vlada kaos. Videti je, kot da se bliža konec sveta in vendar je tako le videti! V resnici ni konec sveta, temveč začetek novega.

Duša je v vseh kulturah veljala za aspekt božanskega ženskega dela.

In zanimivo je, da deluje v tandemu in v skladu z modrostjo boginje Sofije. Duša sveta je bila pogosto opisana kot Sofija, kot modrost.

O spremembah, ki smo jim priča danes, je Rudolf Steiner daljnega 1911 zapisal: “Iz svojih duš moramo izkoreniniti strah in teror pred tem, kar k nam prihaja v prihodnosti… V prihodnost moramo zreti s popolno mirnostjo nad vsem, kar utegne priti in razmišljati moramo o tem, da karkoli že pride s strani Zemlje oz. sveta, je polno modrosti.”

Seveda je strah prisoten. In v času v katerem živimo, se velika večina sploh ne zaveda, po kako tankem ledu v resnici hodimo.

Sofija je več kot zgolj boginja ali arhetip. Sofija predstavlja Dušo Sveta.
Dvakrat je po starih zapisih močna nuja po povezanosti z dušo sveta v ljudeh skoraj pripeljala preporod v modrost na naši Zemlji in vendar se je obakrat stvar izjalovila. Čas v katerem živimo predstavlja tretji poskus.

Apokalipso predstavlja znana številka 666. Trevor Ravenscroft in T. Wallace-Murphy sta raziskovala zgodovino te številke skozi zgodovino sveta, na osnovi raziskav Rudolfa Steinerja (res je bil genij).

Ugotovila sta; da je leto 666 v Perziji zaznamovala ustanovitev akademije Jurdi-Shapur. Akademija je bila ustanovljena kot odgovor na zapiranje grških akademij oziroma filozofskih šol, ki jih je ukinil cesar Justinian, ki je želel pomesti z vsem pred-krščanskim znanjem. Izgnani grški filozofi so potovali v Perzijo, kjer so odprli novo akademijo. In tukaj se je zgodila bistvena sprememba v usmeritvi in nameri akademije, saj se je zgodil preskok iz razumevanja, da je telo substanca duše v bolj tehnično medicinski pogled na človeški organizem. Znanje fizičnega sveta kot dela duše sveta se je spremenilo v čisto materialno fiziko. Prvo porajanje Sofije so zatrli in rodila se je znanost, namesto povezanosti znanosti, umetnosti in religije.

Dvakrat 666 je bilo leta 1332, ko naj bi se Sofija pojavila drugič in tudi tokrat je bila zatrta. To je bilo leto, ko je francoski kralj Filip Lepi zatrl gibanje Vitezov Templarjev, reda, ki je bil zvest Sofiji.
Templarji so uvedli prvi sistem kreditov, ki je v resnici zametek današnjih bank. Kmalu so si pridobili veliko bogastvo, saj jim je veliko takratnih vladarjev podarjalo zemljo in denar. V takratnem času je bilo prepovedano dajati posojila za obresti, zato so se templjarji odločili, da bodo posojali denar tako, da bodo ljudje, ki si bodo hoteli izposoditi denar, najprej morali položiti določeno vsoto denarja. Šele nato so lahko vzeli posojilo.
S tem so preslepili krščansko Cerkev, ki je prepovedovala posojila. Imeli so zemljo na mnogo krajih v Evropi, tam so zgradili majhne hiše, ki so služile kot današnje banke. Tam so ljudje lahko hranili denar, dajali posojila, plačevali najemnino (če so imeli najeto zemljo, ki je bila v lasti templjarjev), ukvarjali pa so se tudi s prenosom denarja na dolge razdalje (nekakšni potovalni čeki). Skratka, imeli so zelo velik finančni vpliv za takratni čas. Zanimivo je to, da nikoli niso uporabili profita zase, temveč so prispevali k skupnosti tako, da so gradili katedrale, bolnišnice, podpirali so umetnost in dobrodelnost.
Francoski kralj Filip IV. Lepi si je od njih sposodil veliko količino denarja, ki pa je ni mogel vrniti, zato je dal vse templjarje aretirati v petek, 13. oktobra v letu 1307 (od tega dne velja petek trinajstega za nesrečen dan).
Papež Klemen V. je 22. marca 1312 s papeško bulo Vox in excelso razpustil in za vedno prepovedal Templjarski red. 18. marca 1314 sta bila zadnji “veliki mojster” templjarjev Jacques de Molay in njegov pomočnik, sežgana na grmadi.
Sofija je bila drugič zatrta in namesto povezanosti z dušo sveta je kralj Filip IV. ustvaril začetek ekonomije kot ustvarjanje profita namesto prispevanja k svetu in služenja svetu.

Trikrat 666 je bilo leta 1998. To leto je bilo znano kot leto svetega Duha. Januarja 1998 je Rev. Francis J. Peffley v publikaciji “Edition of the Arlington Catholic Herald” objavil, da je kot pripravo na leto 2000 papež John Paul II v apostolskem pismu, “Tertio Millennio Adveniente” to leto oznanil kot leto svetega Duha, z obnovljenim razumevanjem pomena svetega Duha za krščansko cerkev. Tisto kar mnogi ne vedo pa je, da je cerkev v svetega Duha pravzaprav skrila božanski ženski del, boginjo modrosti, znano kot Sofijo ali mati Marijo.
Kajti le tako so ohranili sveto trojnost očeta, mati in sina.
Kar naj bi se zgodilo v tem obdobju je združenje in povezanost znanosti, umetnosti in religije in še bolj pomembno, to kar je to leto prineslo je osredotočenost na individualnost, namesto na sistem.

Nevarnost pred katero smo vsi skupaj je v tem, da bi hoteli kot se je v preteklosti že zgodilo, dušo sveta uporabiti v osebne namene in ne v dobro celotnega sveta. Če naj bi se to zgodilo, se bo strah sveta povečal, kar lahko pripelje do dejanske fizične apokalipse.

Če je duša in z njo globina, misteriji, sanje, domišljija, kvaliteta, lepota, povezanost in celostnost nekaj, kar izkoristimo in apliciramo le na osebno dušo in ne na dušo sveta, smo iz stališča zunanjega sveta vsi fundamentalisti. Osredotočenost le nase je narcizem. In narcizem najhujše vrste, ki smo mu priča danes je, ko ljudje uničujejo stvari, da jih ne bi imeli drugi. “Če tega ne morem imeti jaz, potem tudi nihče drug ne bo imel tega.”

Prvič se je želja po vedenju in modrosti večne duše izjalovila v začetek materialistične znanosti in drugič v ekonomijo za lastne potrebe, namesto v služenje duši sveta, kaj nam bo prineslo v tretje?

Zanikanje duše sveta v tretje nam utegne prinesti, kot prvič materialistično znanost brez duše in drugič ekonomijo brez domišljije, virtualno realnost kot imitacijo duše sveta.

Virtualna realnost imitira fantazijo, domišljijo, sanje, kreativnost, notranjost duše in vendar se obrača proti svetu.
Virtualna realnost je ustvarila občutek, da je svet popolnoma nepomemben in vas naredi odvisne.
Dušo zniža na nivo zabavljaštva in tako zunanji svet prepustimo izkoriščanju.

Povezanost znanosti, umetnosti in religije, ki je v tem času omogočena je v resnici ogrožena, ponovno.

Prvi aspekt enosti je bil poškodovan, ko se je znanost obrnila stran od duše sveta.
Danes se vendarle na tem področju nekaj premika, saj se znanost in medicina ponovno zanimata za dušo.

Drugi aspekt enosti je bil poškodovan, ko se je umetnost ustvarjanja stvari v svetu, ki izraža dušo namesto tega obrnila k ustvarjanju denarja.
In tudi tukaj se nekaj premika, ko se svet, v katerem so dominirale ekonomske zadeve, sesuva in se ustvarja nov občutek za ekonomijo, ki naj bi bolj skrbela za svet.

Tretji aspekt pa lahko poškodujemo s tem, ko vzamemo notranji svet posameznika za edini tempelj duše.
Z nepriznavanjem duše sveta, lahko uničimo tretjo priložnost, da ustvarimo povezanost in združenost v en ocean, katerega izraz je vsak posameznik na tem svetu.

Preseči narcizem, ki se razbohotil preko vseh meja je tisto, kar moramo storiti, vsak v sebi. Narcizem je sebičnost, nečimrnost, ponos in egoizem. Egoizem je osredotočenost nase, ko se ne zavedaš sebe in se trdno oklepaš svojega majhnega jaza v strahu, da ti bo to kar imaš, odvzeto. Ego je šibak in išče izolacijo. Ne zaupa drugim, želi biti poseben, drugačen in postane ljubosumen, ko nekomu drugemu gre bolje, kar vodi v tekmovalnost.

Razlika med egoizmom in zdravo polno prebujeno Ego zavestjo je razlika med individualnostjo (osebnostjo, ki kreira in sebe deli z ljudmi in svetom) ter individualizmom/samoljubnostjo.

Kreacija je srečanje sveta in individuuma, kjer s svetom podeliš nekaj novega. Kreiraš nekaj, kar še ne obstaja.
Ne zaradi lastnega interesa, temveč zato, ker je to tvoje Darilo za ljudi in svet.

Človeška moč kreacije samega sebe je odgovornost vsakega posameznika. Ne pride naravno. Je pot razcveta. Je pot Ljubezni. Kajti svet preobraziš le od znotraj navzven.

To, kar sem na svojem enotedenskem postu ugotovila je, da je kaj bom naredila s časom, ki mi je na voljo, na meni.
Dojela sem, da je ključnega pomena, da ostajam v stiku s seboj to, da ne iščem v zunanjem svetu potrditve kdo sem.
Upočasnitev in stik s seboj sta mi potrdila, da je vse že v meni.

In dojela sem, kako hitro se v virtualnem svetu socialnih medijev izgubiš. Kako hitro si začneš prizadevati za klike, lajke in to, da bi te drugi imeli radi, ob tem pa pozabiš na to, kdo si in kaj je edinstveno tvoje.
Pri sebi sem opazila, kako hitro se začnem ukvarjati z drugimi in se primerjati… kaj bi morala in kako bi morala, namesto, da sledim sama sebi.

Ponovno sem dojela, kako spolzka so tla in kako budna moram biti, da ne izgubim stika s seboj.
Zato se vsakič znova sprašujem;
Nam bo tokrat uspelo?

Kot vedno je vse na nas, na vsakem posamezniku.
In kot je v Harryju Potterju lepo rekel prof. Dumbledor: “Kdo smo v resnici ne kažejo naše sposobnosti, temveč naše odločitve.”

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

guess

Povezana s Celoto Sebe

Svoje duhovno raziskovanje sem začela že zgodaj. 1991 sem s sošolkami prebirala knjige o duhovnosti in debatirala o energijah, čakrah in meditaciji. Nadaljevala sem z jogo in se učila o astrologiji, angelih in o čakrah.

Razsvetljenje je bil desetletja moj ideal za katerega sem si močno prizadevala. Delala sem moške duhovne prakse, meditirala, čistila čakre, disciplinirano sledila navodilom.

In ne glede na to, kako zelo sem si prizadevala za to, kar sem si predstavljala kot ognjemet razsvetljenja, ko nekaj narediš prav ali pa dovolj dolgo nekaj delaš prav in se ti odpre nekaj v tebi in si na cilju, sem imela vedno znova občutek, kot bi se mi ta cilj vedno znova oddaljeval.

Desetletja sem preživela kot tekač na dolge proge, ki si prizadeva priti na cilj prvi.

Aktivno sem delala na Sebi.

Poskušala sem se znebiti ega, ker so mi vseskozi govorili, da je ego slab. Borila sem se s svojimi čustvi in se poskušala znebiti negativnih čustev, ker so mi govorili, da me omejujejo na moji poti.
Poslušala sem druge in delala to, kar so mi drugi rekli, da je dobro zame.

Tudi na kraj pameti mi ni prišlo, da imam mogoče v sebi svoj navigacijski sistem, ki ve, kaj je dobro zame.

Zanikala sem sebe, pozabila na to, kdo v resnici sem in aktivno iskala sebe, svoj pravi jaz, zunaj sebe.

To je epidemija, ki jo že dlje časa opazujem okoli sebe.
In če v tem zapisu najdeš sebe… vdihni in izdihni… nisi sama.

Ženske smo danes vzgajane v moško usmerjeni družbi.
Linearnost, usmerjenost na cilj in delovanje je dobrodošlo in nagrajeno.

Naučene smo, da sebe iščemo zunaj sebe.

Tako je bila moja duhovna praksa desetletja osredotočena na cilj, na razsvetljenje. Prizadevala sem si za razsvetljenje, ki me bo vodilo v jasnost, do cilja, kjer bom prišla v blaženost praznine.

Saj sem že delila to, kako sem se počutila kot tisti osel, ki ima korenček privezan, da mu binglja pred očmi in bolj ko si prizadeva, da bi ga dosegel, bolj ko se trudi, bolj se korenček odmika.

Tako zelo vztrajna sem bila, da sem šla čez sebe in popolnoma pozabila na svoje potrebe. Zanikala sem svoje potrebe. Če dobro pomislim, potrebe sploh niso bile zaželene.

To me je vodilo do točke, kjer sem čutila izčrpanost, utrujenost in kjer sem aktivno zanikala samo sebe. V resnici sama sebe nisem sprejemala točno tako kot sem.
No če sem še bolj iskrena, sem v resnici sovražila samo sebe in to, da ne ustrezam idealom, ki sem jim sledila.

To me je vodilo v razpad vsega, v kar sem verjela.

In moja točka razpada je bila hkrati točka preboja.
Nikamor več nisem mogla naprej. Nazaj pa nisem več želela.
Edina pot je vodila navznoter.

Iskanja je bilo konec, kajti dojela sem, da je vse že v meni.

Začela sem spoznavati ženske duhovne prakse. Globoko poslušanje, povezanost s svojo medenico, ples kot meditacijo, stik s svojo Žensko Dušo.

Končno sem se lahko sprostila. Globoko vdihnila in izdihnila z olajšanjem.
Ničesar ni bilo treba narediti. Si prizadevati za karkoli. Se truditi.
Večino svojih knjig sem podarila v knjižnici in namesto iskanja zunaj sebe, sem se začela potapljati vase.

In bolj, ko sem se potapljala v globine svoje Biti, večjo osvobojenost sem čutila.
Prostranost moje Ženske Duše je postala moj Dom.

Dojela sem, da je prvi korak na poti nazaj k Sebi upočasnitev in sprostitev.

Vendar tukaj pot ni bila končana.

V zadnjem času prejemam številna vprašanja na to temo, v stilu, našla sem sebe ali je pot zaključena?

V resnici ni. Kajti s sprostitvijo so na površje začeli prihajati vsi zatrti deli moje notranjosti; žrtev, saboter, otrok, ustrežljivka, neumnica, beračica in drugi deli, ki so iskali sprejetost in mojo ljubezen.

Vsi tisti deli mene, ki sem se jim odrekla, ki sem jih zanikala in skrila sama pred seboj, da bi ustrezala, so začeli prihajati na površje.
To je bilo sprva strašljivo, kajti deli mene, ki jih nisem želela videti ne srečati, so aktivno iskali stik z menoj.

In dojela sem, da je temeljni del sprejemanja sebe povezan s tem, da sprejmeš Celoto Sebe. To predvsem pomeni, da sprejmeš vse tiste dele, ki jih ne maraš, se jih bojiš, jih skrivaš pred seboj in jih zapiraš v svojo klet.

In bolj, ko sem sprejemala sebe, vse dele sebe, bolj sproščeno sem se počutila.
Bolj sem bila povezana s seboj, s svojo Žensko Dušo.

Iz te povezanosti so vznikali Mir, Negovanje, Milina, Nežnost, Ljubezen, Povezanost… izvorne kvalitete moje Ženske Duše, ki so me nahranile in napolnile.

Dojela sem, da skriti, zanikani deli tebe pridejo na površje z enim namenom, da jih sprejmeš. Kakorkoli že to narediš. Ker če jih ne, boš šla še en krog in bodo ob naslednji priliki prišli na površje.
In verjemi, tekla sem mnogo takih krogov, kjer sem bežala sama pred seboj in nato mesece ali leta kasneje prišla v iste zgodbe, le da so bili igralci okoli mene drugi.

Eno tistih bolečih spoznanj, ki je močno zarezalo v mojo mehkobo, je bilo povezano s tem izogibanjem sama sebi.
In s tem, kako sem leta vozila po duhovnih obvozih v upanju, da se bom izognila vsemu sranju v sebi, na koncu pa me je ravno soočenje z vsem, kaj je del mene, osvobodilo. Več o duhovnih obvozih najdeš v zapisu tukaj…

Objemanje Sebe je postalo moja duhovna praksa.
To je praksa, ki od mene dnevno terja prijaznost in sprejemljivost.
Da sem v opazovanju, v globokem poslušanju, sprejemanju in negovanju sebe.
Z ljubeznijo.
Spoznala sem, da smo moški in ženske drugačni… z razlogom.

In več o sedemkratnem izžarevanju, ki ni povezan s čakrami in o tem, kako se učimo o moškem energijskem sistemu, ki govori o 7 čakrah, ne omenja pa najpomembnejših, ki so za žensko ključnega pomena in o tem, kako resnično objeti sebe bom danes zvečer govorila v spletnem druženju na FB strani Razcvet Ženske s Tajo Albolena.
Pofočkaš se lahko na FB strani >>>tukaj<<<

Če si pripravljena na to, da Objameš Sebe v polnosti pa te vabim na 3 mesečno popotovanje vase, kjer bom s teboj podelila več o 4 preživetvenih mehanizmih, s katerimi prideš v stik takrat, ko si pripravljena na to, da sprejmeš sebe in si želiš povezave s svojo Žensko Dušo. Če te zanima več, se mi pridruži >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

Verjamem v moč izžarevanja, v bisere in ženstveno žensko. Z biseri. In z iskricami v očeh. Ker vem, da s svojo svetlobo pustiš sled. Več najdeš na divine.si

sad

Neumna…

Kako sem lahko tako zelo neumna?
Že stotič sem se spraševala isto stvar.

Kako sem lahko tako zelo neumna, da delim stvari, ki so mi tako ljube, s tistimi, ki tega ne vidijo?
Ne vidijo, kako zelo sveto mi je to. Ne vidijo, kako zelo čutim to za svoje.
Kot bi mi iztrgali iz srca del mene in ga poteptali, raztrgali s posmehom, s kritiko, z besedami, ki me vedno znova opominjajo na to, da sem glupa kot noč.

Tolikokrat sem se že srečala s temi istimi občutki.
Nezadostnosti.
Nesposobnosti.
Naivnosti.
Neumnosti.

Ko sem končno začela verjeti, da sem našla svojo družino, dvoj Dom, svoje sestre, se je še enkrat pokazalo, da ne pripadam, da sem drugačna, čudna, da sem črna ovca.

Iskala sem zunaj sebe.
In vedno znova pristala v istem občutku, da sem glupa kot noč.
Ne spomnim se, kdo mi je to rekel prvi, vendar se je vtisnilo v mojo dušo kot vroč žig.

Danes vem, da sem vseskozi hrepenela po vključenosti, po Celoti.

In danes vem tudi to, da je bilo ravno to moje hrepenenje kot kažipot nazaj Domov.
Domov v prostranost moje ženske duše.

Tako kot mnogi tudi sama nisem prepoznavala tega klica kot povabilo k vrnitvi nazaj k Sebi.
Namesto tega sem se s tem bolj ali manj uspešno borila, od tega bežala in se delala, da to ne obstaja.
Prizadevala sem si, da bi bila sprejeta. Da bi pokazala in dokazala, da zmorem, znam sem naredila vse v svoji moči. Učila sem se, bila pridna in nabirala znanje.

Saj veš, vse ti enkrat prav pride.

Izziv je bil v tem, da bolj, ko sem si prizadevala in iskala zunaj sebe, bolj neumno in čudno sem se počutila.
Borila sem se, da bi dokazala, da zmorem in bolj, ko sem bila v dokazovanju, bolj nesrečna sem bila sama v sebi.

Bila sem kot tisti osel, ki ima korenček privezan, da mu binglja pred očmi in bolj ko si prizadeva, da bi ga dosegel, bolj ko se trudi, bolj vneto se korenček odmika.

Dokler se mi ni zgodilo, da enostavno nisem mogla več.
Dovolj mi je bilo dokazovanja, da zmorem.
Dovolj dela na sebi, dela na prepričanjih.
Dovolj čiščenja in iskanja.
Dovolj zanikanja same sebe.

Srečali sva se iz oči v oči.
In ni mi bila všeč.

Vendar sem jo prvič povabila v ospredje.
Da mi pove svojo zgodbo.
Da z menoj podeli svojo bolečino, svoja razočaranja, svojo globoko osamljenost.

Dojela sem, kako zelo sem ranila sama sebe s tem, ko sem zanikala njen obstoj in njeno darilo, ki ga je imela zame.

To, da jo vključim v svoj tim se je zdelo kot najbolj neumna ideja na svetu.
In hkrati najbolj smiselna, naravna stvar na svetu.

Vodila me k temu, da sem prepoznala njeno globoko srčno potrebo in da sem zmogla raztopiti frustracije, jezo, zamere in žalost, ki je visela nekje v zraku.

Jaz sem bila tista, ki jo je potisnila stran od sebe. Jaz sem se počutila izdana in zapuščena.
Jaz sem se ločila od nje, ker je bilo preveč boleče, da bi jo vključila.
In jaz sem jo toliko desetletij kasneje ponovno povabila v ospredje.

Vse je del tebe. Vse je v tebi.

Lahko se s tem boriš, od tega bežiš, to ignoriraš ali pa sprejmeš in postajaš vedno bolj Celota vsega, kar je.
Kajti vse je Eno in Eno je v vsem.
Vedno.

Kako lahko objameš celo sebe ti pokažem v spletnem programu Objemi Sebe.
Več najdeš >>>tukaj<<<

Bodi Sijano in Sijajna!
Taja Albolena

sunset

Ljubi Sebe!

Zagotovo si bila v svojem življenju v stiku z dojenčkom. Že samo, ko pomisliš na malo bitje, se raznežiš in začutiš toploto pri srcu. Je res!?

Imam prijateljico, ki je pred kratkim rodila in imela sem priložnost držati v naročju malo bitje. Nežno, krhko, nemočno bitje, ki je hkrati tako veličastno, izjemno in modro. Otrok je bitje ljubezni.

Vsi smo začeli popotovanje svojega življenje kot mala bitja ljubezni.

In veliko nas je bilo v stiku z ljudmi, s starši, ki so bili ranjeni. Ki so bili ločeni od srca, od svoje prave narave, ločeni od sposobnosti, da bi v polnosti, zavestno podelili sebe z osebo na drugi strani. Da bi ustvarili zavesten, ljubeč odnos.

To kar potrebuje vsak otrok je ugledanost. Potrebuje nekoga, ki ga resnično vidi, takega kot je.

Vendar je malo otrok, ki so tega deležni. Ločenost, ki ji je otrok priča pri svojih starših, enostavno prekopira v svoj živčni sistem. To, da ni ugledan, da ni prepoznan kot božansko bitje ljubezni postane temeljna rana, ki jo nosi s seboj.
Lahko vse življenje, če tega ne prepozna in preobrazi v sebi.

Bolečina te ločenosti, bolečina izdaje samega sebe je najmočnejša ranjenost sodobnega človeka.
Zaradi nje enostavno ne verjameš, da si vredna ljubezni.

Zaradi nje pogosto sodiš, kritiziraš in sovražiš sebe.
Seveda to kategorično zanikaš, češ jaz že ne.
Vendar izkušnje govorijo drugače.

Kolikokrat si rekla NE in si mislila JA? In kolikokrat si rekle JA, ko si v resnici mislila NE?

Obstaja neskončno število načinov, kako zanikati, zanemariti, razvrednotiti in zapustiti samo sebe. In vsaj enega od teh načinov si izmojstrila do potankosti. Resnično obvladaš kako sebe pomanjšati, se ponižati, se zasramovati in zasmehovati.

Samo-kritika, sojenje sebe, sovraštvo do sebe, zanikanje sebe, zastrahovanje in nezaupanje sebi so del našega vsakdana.

Ko ne verjameš, da si vredna ljubezni, si poskušaš občutek lastne vrednosti kupiti v zunanjem svetu. Razprodajaš svoja darila, svoj sijaj, za občutek pomembnosti, uspešnosti ali preprosto zato, da bi čutila občutek ljubljenosti, zaželenosti in da bi imela pozornost, po kateri hrepeniš.

Naučila si se, da si cenjena le, če imaš stvari v zunanjem svetu; status, novo hišo, avto, drage počitnice, oblačila po zadnji modi, … Še vedno je lažje seči ven iz sebe in si nadeti še eno plast, še en ščit, še eno stvar, namesto, da bi si okrepila svoj notranji temelj.

V svojem dolgoletnem »delu na sebi« sem uspešno preigravala dva aspekta v sebe, ki sem ju prepoznala kot piedestale in kleti. Ali sem bila v samoljubju ali pa sem igrala vlogo žrtve.
In verjemi, da smo tako dobro udomačeni v ti dve vlogi, da smo nenehno na gugalnici v svojem življenju.

Vendar dokler ne ozavestiš kaj je v tebi, sploh ne veš, da si na tej gugalnici.

Ko si v samoljubju, projiciraš to, kar se skriva v tvoji notranjosti, česar ne prepoznavaš v sebi, to kar je Jung poimenoval “senca” na druge. V želji, da bi osvetlila sebe, se daješ na piedestal. Prepričuješ se, da ti gre super in da si zmagala. Ob tem pa v sebi čutiš praznino in nezadovoljstvo, ki ju sploh ne moreš zagrabiti.

In ko čutiš, da si v svojem življenju žrtev ljudi, okoliščin in stvari, se ta senca usmeri nazaj nate, kar povzroči, da sebe daš v klet. Ob tem se prepričuješ, da si zguba in da ti v življenju nič ne uspeva.

In kar naprej imaš veliko dela sama s seboj.
To je začarani krog v katerem vedno znova pristaneš na eni ali drugi strani.
Vse dokler se ne daš v srce.

Ko sebe in vse druge, pravzaprav ves svet, daš v srce, vse samo je.
Sojenje in razsojanje ni potrebno.
Ni dobrih in slabih stvari.
Vse samo je.
In ti samo si.

In tukaj se začne razvijati najpomembnejši odnos v tvojem življenju – odnos do sebe.
Ljubezen do sebe se razvija skozi prakso samoopazovanja, samozaupanja, sočutja do sebe in negovanja sebe.

Tukaj naj razjasnim, da negovanje sebe ni povezno z masažami, kopelmi, negovanje ni povezano s čimerkoli, kar lahko poješ, si namažeš nase ali si oblečeš.

Negovanje sebe je povezno s popolnim sprejemanjem sebe, točno take kot si.
Z vsemi svojimi plusi in minusi, z vso prtljago.

Negovanje sebe te spomni, da se ti ni treba ščititi pred negativnim, ker to “negativno” ni zunaj tebe, ampak je del tebe.
Negovanje sebe ti pokaže, da je vse kar vidiš zunaj sebe, v tebi.
Zato je najbolj modra stvar, ki jo lahko narediš, da se s temi stvarmi pomiriš in jih sprejmeš kot del sebe.

Negovanje sebe je povezano s povezovanjem, s sprejemanjem, namesto ločevanjem in kritiko.

Vsak trenutek svojega življenja imaš možnost izbire, da se izogibaš sebi, se ločuješ od sebe ali pa sprejmeš sebe in se naučiš ljubiti sebe. Brezpogojno.

Ljubiti sebe pomeni, da se v celoti sprejemaš. In ob tem se ti ni treba prepričevati, da “boš od jutri naprej” rekla NE vsem, ki kaj hočejo od tebe; ali da se boš v stilu navijaštva s pomočjo afirmacij spodbujala; super ti gre, uspešna si; ali pa da se odločiš, da boš jutri pa res shujšala, jedla bolj zdravo in se imela rada.

Ljubezen do sebe ni prepričevanje na miselni ravni.

Ko si tako iz dneva v dan lažeš in se prepričuješ kako bi moralo biti, si vedno bolj nesrečna, ker te nihče “tukaj noter” ne posluša in ker nihče nič ne naredi.

Vendar sebe ne moreš spremeniti od zunaj navznoter. Preobrazba se vedno zgodi v tvoji notranjosti.
Iz tebe navzven.

Najprej moraš ti biti ta ženska, ki ljubi sebe, da bi lahko to izkušala tudi v zunanjem svetu.

Dolgo časa sem potrebovala, da sem dojela, kako smo ujeti v paradigmi pomanjkanja. Kjer moraš nekomu ali sebi vzeti, da lahko daš.
in to pogosto vodi v jemanje na silo, da bi lahko vsilila nekomu oziroma mu dala to, kar ti meniš, da potrebuje.

Paradigma blaginje je povezana z mojstrenjem sprejemanja.
Ničesar ni potrebno vzeti, ker vse že je.
Le odpreti se moraš in sprejeti.

In odpreti se ne moreš na silo, tako enostavno ne gre.
Ali si odprta ali pa zaprta.

In na silo se ne boš odprla, temveč se boš še bolj zaprla in zakrčila v sebi.

Sodobna ženska je pogosto v krču. Pozabila je, da je vredna vsega, kar ji je na voljo.
Počuti se ločena od same sebe in od sveta.

In če se spomnim same sebe, mi je čisto jasno, da enostavno ne moreš slišati navodila, ki pravi: ko ti je najhuje, se odpri in sprejmi, namesto da bi sledila instinktu, ki te hoče zapreti, kot školjko.

Samozavedanje je prvi korak na tej poti Razcveta. Kajti dokler ne veš, kaj počneš, tega ne moreš preseči.

In ne gre za to, da je potrebno karkoli spremeniti. Gre za to, da ozavestiš in to presežeš v sebi svojo izvorno rano. In da izbereš drugače.

Preseči je potrebno preživetvene mehanizme boja, bega in ignorance.
Potrebno se je odpreti in biti. Biti to, kar si.

Vendar to ni pasivnost. Pasivnost je polarnost z delovanjem, z aktivnostjo. Takrat, ko si srcu, greš s tokom. Nič ne delaš na silo. Sinhronost je jezik srca, ko si ob pravem času na pravem mestu in s pravimi ljudmi.

Večinoma smo bili kot otroci udomačeni v prepričanje, da je ljubiti druge dobro, ljubiti sebe pa sebično in narcistično. Če to zate drži, potem še vedno verjameš, da ljubiti sebe pomeni, da si sebična.

Vendar sebičnost in narcizem izhajata iz poveličevanja samega sebe, ki temelji na lastnih fantazijah in podcenjevanju drugih. Narcisoidno osebo, ki ima sebe na piedestalu, vodi zavist.
Zavist pa nima nič skupnega z ljubeznijo in je pravzaprav odsotnost ljubezni oziroma ločenost od nje.

Razumevanje je tukaj ključno, kajti dokler ne ozavestiš, kje si in kaj počneš sebi, tega ne moreš preobraziti, tudi če bi hotela. In vse se začne z vprašanjem; Kdo sem?

Živimo v družbi, ki nas je navadila, da je bolj udobno prebrati knjigo o desetih načinih, kako povzročiti, da se nekdo zaljubi vate, kot da ljubiš sebe in to deliš s svetom.

Od zunanjega sveta pričakuješ, da te bo sprejel, te imel rad, da bo poskrbel zate.
In pogosto se na trd način prebudiš v dejstvo, da ni nikogar, ki bi te imel rad, če najprej ne ljubiš same sebe.

Potrebno je izbrati, da razviješ odnos z najbolj pomembno osebo v svojem življenju, ki te nikoli ne bo zapustila, s sabo.
Kajti, ko enkrat ljubiš sebe, ti tega nihče ne more odvzeti.

In, ko se zavežeš ljubezni do sebe, je potrebno vedeti, da te bo Vesolje izzvalo ali boš vztrajala, ne glede na okoliščine. In ta test pride v obliki sence, ki se dvigne na površje.

Ko ljubiš sebe brezpogojno, ljubiš celo sebe, brez izjeme. In tako si takoj, ko se zavežeš temu, da sebe ljubiš brezpogojno, soočena z vsemi deli sebe, ki jih ne maraš, ki jih sodiš, kritiziraš in zavračaš.

Zakaj? Ker vsi deli Tebe želijo biti ljubljeni in sprejeti.

Test Vesolja ali beri same sebe je v tem, da je potrebno objeti vse dele sebe in ne samo “pozitivnih” delov sebe.
V očeh Vesolja ni negativnih in pozitivnih delov in to, da stopiš v polno moč svoje Duše pomeni, da se soočiš z vsemi deli sebe, ki jih sovražiš, zanikaš, zavračaš, nesprejemaš, od katerih se ločuješ.
In vendar nikamor ne grejo. Tukaj so in čakajo na tvojo brezpogojno ljubezen.

Objemi Sebe je spletno popotovanje, ki te vodi v globino sebe. Da odkriješ, kaj je tista temeljna rana zaradi katere se medsebojni konflikti in nerazumevanje ponavljajo v vseh zunanjih odnosih; s partnerjem, otroci, prijatelji, družino, v službi.

To je srečanje s tvojimi notranjimi zavezniki kot so notranji otrok, žrtev, prostitutka in saboter, ki so tvoji življenjski zavezniki. in vendar svojega zlatega dela ne razkrijejo, dokler nisi voljna objeti njihovo lekcijo senčnega dela.

In tukaj vse upiranje, praskanje, grizenje ne pomaga kaj dosti, le “kladivo”, kot temu slikovito pravi moja prijateljica, s katerim te tvoja Duša vedno znova preizkuša je vsakič, ko se soočiš z isto stvarjo, večje.

Več o spletnem programu Objemi Sebe najdeš tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

P.S: Brezplačno predavanje Ljubi Sebe ti je na voljo, če se pofočkaš na spletni povezavi tukaj…

 

droplets

Neuspeh me je pripeljal do tukaj, kjer sem danes…

Vem, kako neverjetno se sliši, vendar drži; to, kar me je pripeljalo do tukaj, kjer sem danes, je bil neuspeh.

Strah pred neuspehom je bil dolga leta moje gorivo, da sem vedno znova šla za korenčkom v upanju, da bom ustvarila boljše življenje in vse tisto, kar sem si želela.

Biti neuspešna je bilo zame nekaj grozljivega.

Šele pred nekaj leti sem se lahko soočila z grožnjo, ki sem jo v otroštvu poslušala vedno znova; če ne boš pridna in se učila, boš pometala ceste.
Nisem hotela pometati cest in zato sem se vsakič, ko mi ni uspelo zagnala še bolj.

Dosegla sem vse kar sem si zadala.
In moja motivacija je bila dokazovanje, da zmorem in da znam biti uspešna.
Vedno znova. Vedno znova.

Dokler me to dokazovanje ni spravilo na rob preživetja.

Utrujena, nezadovoljna in nesrečna sem leta 2009 ugotovila, da ne glede na vse svoje dosežke, v sebi še vedno čutim, da sem v samem temelju neuspešna.
To me je zlomilo.

Ker če bi bila uspešna, se ne bi soočala s tem, da moj odnos razpada, da sem poslovno pogorela in da me ljudje ne marajo.

Bili so dnevi, ko bi kričala. In dnevi, ko bi ustavila planet in izstopila.
Počutila sem se brezupno sama, osamljena in brez vrednosti.

Vendar moja Neuspešna ni šla nikamor.
Skupaj sva sedeli.
In se gledali.
Iz oči v oči.

Leta sem se trudila, da bi jo prepodila, da bi jo izločila iz svojega življenja, da bi jo »pozdravila«, rezala sem vezi in jo zapirala v klet.
Vendar je bila še vedno tam.

In tako sem počasi dojela, da nikamor ne bo šla.
Da je na meni, da z njo ustvarim odnos. In da je moja izbira kakšen bo ta odnos.

Vedela sem, da jo lahko še naprej ignoriram, se borim z njo ali pa bežim od nje. Vse tri načine sem že poizkusila. Vse tri sem preigravala že desetletja.

Dojela sem, da je vsak odnos lahko nenehen boj, nenehen beg ali pa ignoranca.

Ko sem se zavezala temu, da bom iskrena do sebe, radikalno iskrena, sem prepoznala, kako zelo ignoriram tiste notranje odnose, ki so temeljni za moje preživetje.
Pa ne le za preživetje. Dojela sem, da moram, če želim res stopiti v svoj polni razcvet, namesto boja, bega ali otopelosti ustvariti zavestne odnose.

In začela sem s seboj.

Rada rečem, da je naše življenje kot igrišče, na katerem igramo svojo igro življenja. Vsi imamo svoj notranji tim, ki igra na tem igrišču.
In če si izposodim prispodobo iz košarke, lahko igraš svojo igro tako, da igralce siliš v strategije, ki so vnaprej naštudirane, v dinamiko, ki je postavljena. Ali pa igralce spoznaš, kot je to naredil Igor Kokoškov z zlato ekipo košarkašev in iz njih izvabiš najboljše kar zmorejo.

Da bi ustvarila harmonične in izpolnjujoče odnos najprej v sebi, moraš dobro poznati svoje igralce, ki jih imaš na igrišču življenja.

Ravno zaradi nepoznavanja tega, koga sploh imaš v svojem timu, se redno dogaja, da na tvoje igrišče življenja uletavajo zatrti, zanikani, skriti deli tebe, ki jih ne maraš.

In tako je moja Neuspešna pred kratkim spet uletela na igrišče mojega življenja.
Za razliko od prejšnjih srečanj, sem jo tokrat prepoznala in se z njo nisem borila. Nisem šla na igrišče, da bi jo zvlekla z njega in jo zaprla nazaj v klet, kar sem včasih redno počela.
Pa tudi ignorirala je nisem, kar sem včasih bolj ali manj uspešno počela.

Prepoznala sem, da me je ves ta čas učila, kako pomembno je, da si vzamem čas zase in za svoj počitek. Pa tega nisem prepoznala. Nisem ugledala blagoslova, ki ga je imela zame. Tako, kot nisem prepoznavala svoje dragocenosti.

To, da zmoreš ljudi, situacije in stvari v svojem življenju, namesto na piedestal ali v klet, dati v srce je ena največjih lekcij mojega življenja.

Da znaš vzljubiti sebe, namesto, da se zavračaš.
Celoto sebe, vse svetle in senčne dele sebe.

Ljubiti Sebe je temelj vseh odnosov.

Moj velik AHA moment je bil, da moram jaz postati ta ženska, ki brezpogojno ljubi sebe, če jo želim izkušati v svojem življenju.

V sredo 27.9.2017 ob 20.uri pripravljam brezplačno druženje Ljubi Sebe! o tem, kako ustvariti ljubeč odnos s seboj in z drugimi.
S teboj bom podelila kako si se naučila, da zavračaš sebe, namesto, da bi ljubila sebe v celoti.
Razkrila bom povezavo mod nezadovoljstvom, zaskrbljenostjo, depresijo in zavračanjem sebe.
In zakaj to, da ljubiš sebe ni sebično, kot pogosto mislimo.
Podelila bom 6 korakov da ustvariš ljubeč odnos s seboj in to lahko preslikaš tudi na svoje odnose zunaj sebe. Prijaviš se >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

free_300

Življenje je sveto…

Prihaja tisti čas v letu, ki te opomni na to, kako ključnega pomena je mojstrenje ženskih moči.

Ko narava začne upočasnjevati je ključnega pomena, da zmoreš upočasniti in se odpreti za darove, ki so tina voljo. Potenciali so ti vedno na voljo, vendar je pomembno, da se jih prepoznaš, jih zavestno izbereš in utelesiš.

Da bi lahko utelesila svoj polni potencial, se moraš odpreti in sprejeti.

S tem se vse začne.
Jesen je čas žetve, čas, ko obiraš sadeže, pobiraš pridelek celotnega leta, pa naj se tega zavedaš ali pač ne. In potrebna je voljnost, da si ranljiva, da bi lahko sprejela to, kar si zasadila.

Potrebno se je povezati s svetostjo življenja, da bi lahko ustvarila nov svet in novo prihodnost zase. Biti, samo biti je ključ, pomemben ključ, ki nam ga podaja v roke tokratna prazna luna.

In vse je odvisno samo od tebe, ali si pripravljena sprejeti.

Sprejemljivost je res ena največjih skrivnosti ženske esence in nekaj, kar moramo enostavno dati v prakso, kajti v tem trenutku se še zelo upiramo.

Svetost življenja in zavedanje, kako pomembno je ustvariti sveto posodo, jo negovati in skrbeti zanjo, so ključne zato, da bo to seme, ki si ga zasadila vzklilo in zraslo v močno drevo. Pomembno je, da se spomniš, kako kreirati najprej v notranjih svetovih, da se potem ta kreacija odslika v zunanjem svetu.

Kolektivno gledano zdaj ni čas za delovanje, zdaj je čas Biti in kreacije. Spomniti se je potrebno kako to gre, kajti vse je v tebi. V oknu mlaja 19. do 21.9. izkoristi posvečeni čas za stik s črno svetlobo, z izvorno ljubeznijo, s kozmično maternico matere, ki te drži in neguje, skrbi zate, pa če se je zavedaš ali ne.

Arhetipsko je mati tista, ki te spomni, da je življenje sveto. Mati daje življenje. Ona poraja novo življenje.

Mati je tista, ki poraja novo tebe in zato je stik z notranjo mamo ključnega pomena zato, da v ta svet vedno znova porajaš sama sebe.

Mati je tista, ki pozna vrednost življenja in vedno, ko v svojem življenju daruješ del sebe na notranjem oltarju, ko daruješ svoj Ego, je mati tista, ki ti je priča.

Mama je tista, ki ti drži prostor in ti omogoči čustveno stabilnost in če te stabilnosti nimaš v sebi, jo boš tako kot varnost, iskala v zunanjem svetu.

Zato je ključnega pomena, da objameš arhetip svoje notranje matere in si daš to, kar potrebuješ, namesto da preigravaš njeno senčno različico in se kot mučenica razdajaš, žrtvuješ za druge v upanju, da boš z njihove strani dobila to, kar potrebuješ.

Brezpogojna ljubezen je tema te prazne lune in celotnega meseca.

Vstopamo v domeno boginje, kjer se um in srce združita in zlijeta skozi njeno maternico v sam izvor življenja in vsega kar je. Hrepenenja srca nam šepetajo čisto potiho in čas je, da jim prisluhnemo.

Ustvariti je potrebno sebe, svoj avtentični jaz, svoje darilo, ki v tebi čaka, da ga izbereš in živiš.

Kajti tukaj si, da pustiš sled, da vplivaš na svet, da narediš pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.

Vsak je kreator svoje realnosti, le spomniti se moraš moči, ki je skrita v tebi.
Uspešno kreacijo!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

dark_light

Kdo vodi tvoje življenje?

Nisem vredna življenja.
Sebična sem ker hočem živeti.
Jaz sem napaka.
Ne bi smela živeti

In čutim, kako se skrčim, pomanjšam, izginem, enostavno ne obstajam več.
Raje sprejemam po kapljicah – malo po malo – to je zame dovolj.

Ker če velikodušno sprejmem, sem slaba.
Sem grabežljiva. Sem sebična.
In nočem biti sebična.
Nočem, da mi očitajo, da sem razvajena.
In to boli, tako faking boli.

To sem zapisala pred letom dni, ko sem bila v isti bolečini, ko sem se že milijontič valjala v isti zgodbi, pa še vedno nisem prišla na konec z njo.

Nisem si upala pogledati direktno noter, ker je bilo tako zelo boleče.
Pogledati kam? V svojo notranjo temo…

Potrebovala sem tenstanje, to, da sem sedela s seboj in s svojo bolečino.
Ker bolečina je lahko tisti motor, ki te potisne v premik, v spremembo, v to, da dvigneš rit in stopiš direktno noter.

Znani psihiater in psihoanalitik C. G. Jung je vsebine, potisnjene iz polja človekovega zavedanja, poimenoval senca.

Senca so vsi tisti deli vas, ki se ne skladajo s predstavo, ki jo imaš o sebi.
Najbolj fascinantna stvar pa je, da tvoja senca skriva bistvo tega, kar si.

Tvoja senca je rodovitna prst v katero zaseješ semena svojih potencialov.
In ta prst v sebi skriva vse, kar je umrlo.

Leta sem se trudila, da bi živela zgolj pozitivni pol v svojem življenju. Trudila sem se biti pozitivna. Vendar me je vedno znova povozilo na polno, ko se je oglasil ta isti glas, ki me je vodil v iste, stare zgodbe.

Delala sem na temu, da se ga rešim, rezala vezi, ga ignorirala, se ločevala od njega, dokler nisem dojela, da je del mene.
In da je najbolj modra stvar, ki jo lahko naredim, da ga sprejmem, ga objamem v sebi, ga vzljubim in dam v srce.

Toliko se govori o ljubezni do sebe, hkrati pa biješ vojno v svoji notranjosti, ko se bojuješ, bežiš ali se delaš, da velik del v tvoji notranjosti sploh ne obstaja.

Ti si ustvarila zemljevid svojega življenja na podlagi izkušenj iz tvojega otroštva.
In vedno znova poustvarjaš ene in iste izkušnje na podlagi tega zemljevida.

Senca se spočne, ko se iz veličastne enosti zavesti, iz katere vsi izhajamo, začne osamosvajati ”jaz”. To je del vsakega človeka, brez izjeme. Tisto, kar se ne vključuje v razvijajoči se ego ideal – v tvoj idealizirani občutek jaza, ki ga krepita tvoja družina, tvoje pleme, družba in kultura – postane senca.

Upiranje senci je oblika treniranja tvoje mišice pozitivnosti. S tem, ko nočeš biti neumna, pohlepna, sebična, zlobna, v sebi aktiviraš in razvijaš kvalitete, ki jih želiš živeti – vedoželjnost, radodarnost, prijaznost, ljubeznivost.

Tvoji senčni deli so tvoji zavezniki v tvoji evoluciji, v tvojem procesu razcveta.
In pomembno je, da jih prepoznaš kot svoje zaveznike.

V prvem delu življenja, tam nekje do 28 leta lahko svoje sence uporabljaš kot gorivo, ki te potiska naprej. S tem, ko dokazuješ, da zmoreš, da si dobra, odlična, ko dosežeš vse, kar si zadaš.

Vendar pride čas, ko gorivo, ki ti je bilo na voljo za tvojo rast, da ti pomaga v prehodu na naslednji nivo v tvojem življenju enostavno ni več na voljo.

To je tista faza, ko stari mehanizmi ne delujejo več. Ko stvari postanejo boleče. Ko te to, da se siliš v stvari bremeni, čutiš utrujenost, izčrpanost, preplavljenost. Goriva ni več.

In tudi, če si uspešna po vseh zunanjih standardih čutiš, da ti nekaj pomembnega manjka.
Nimaš korenin, ni temelja.
In vsak najmanjši veter te zamaje.

To je znak, da je v tvojem življenju nastopil nov cikel, ki potrebuje nove veščine.
In ena pomembnih veščin je delo s svojo notranjo senco.

Dejstvo je, da se vse življenje poraja iz notranje teme.
Notranja tema je maternica kreacije iz katere se poraja čisto vse.

In namen tvoje sence je, da te uči, vodi in ti podari blagoslov vseh področij, ki jih moraš raziskati in jih izpostaviti – vseh skritih delov v tvoji notranjosti.

Čeprav so te vsebine potisnjene globoko v nezavednem, si preko projekcije poskušajo izboriti svojo pot nazaj v tvoje zavedanje. Zato v svoje življenje pritegneš ljudi, na katere projiciraš svojo senco.
Ti deli tebe skušajo priti na svetlo in pogosto jih spodbudijo negativne lastnosti, ki te močno vznemirjajo pri drugih ljudeh.

Senca vsebuje vse, kar skušaš prikriti ali zanikati.
Vsebuje tiste temne lastnosti za katere meniš, da niso sprejemljive za družino, prijatelje in kar je najpomembnejše, zate.

Temno stran si potlačila globoko v svojo zavest, jo skrila pred seboj in drugimi.

Vendar iz tega skrivnega kraja prihaja preprosto sporočilo: Z menoj je nekaj narobe. Nisem takšna, kot bi morala biti. Ni me mogoče ljubiti. Ne zaslužim si. Nisem vredna.

In običajno gremo s tem delom v boj ali pa bežimo pred njim. To so preživetveni mehanizmi; boj, beg, zanikanje.

Namesto, da bi senco poskušala prikriti, je pomembno, da jo razkriješ, jo objameš in si prilastiš vse tiste stvari, ki se jih najbolj bojiš in so ti najbolj boleče.

Senca razkriva tisti del tvoje osebnosti, ki uniči tvoja razmerja, ti ubija duha, in ti preprečuje, da bi v polnosti zaživela svoj polni potencial in uresničila svoje sanje.

Bi rada bila vidna? Spremenila svet? Naredila pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu?

Potem je potrebno pogledati v svojo notranjo temo, se spustiti vanjo in jo vzljubiti.

Dejstvo je, da je vse del božanskega tako senca kot luč. Moraš se potopiti v svojo temo, da bi lahko zasijala tvoja luč. In vse, kar skrivaš v sebi moraš prepoznati in potrditi v sebi.

Tako sem ponovno sedela s svojo sebično grabežljivko, ki bi se skrila in ki naredila vse kar je v njeni moči, da ji kdo ne bi očital, kako razvajena in sebična je. Ker ni bilo varno sprejeti je šla v golo preživetje, na minimum. In to je bilo tisto, kar sem morala sprejeti.

Vodila me je nazaj, v maternico, ko sem bila zarodek v 5 mesecu in sem prvič doživela kako je, ko nisi velikodušno sprejeta. Kako se počutiš, ko vzameš sama sebi, da ne bi bila uničena.
In dojela sem, kako zelo ta del potrebuje mojo pozornost, sprejemanje in ljubezen.

In tega nihče ni mogel narediti namesto mene.
Naučiti sem se morala biti z njo.

In to lahko naučim tudi tebe.
Kako sedeti s seboj in skozi proces duhovne alkimije alkimizirati svojo senco in razkriti zlato, ki se skriva v senci.

Več o senci delim v programu Objemi Sebe, kjer se srečamo z izvornimi ranami notranjega otroka in preživetvenimi mehanizmi tvojega Jaza. Več najdeš >>>tukaj<<<

Objemi Sebe. Vzljubi sebe. Zaživi kot Ti!

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

P.S. O tem, kako bolje razumeti moške sem spisala eKnjigo, ki jo lahko prejmeš, če se prijaviš >>>tukaj<<<.
Pripravila sem jo, ker sem zaradi nerazumevanja svojega moškega po 15 letih v odnosu skoraj odšla. In ker zate želim, da preden zabredeš v težave, poznaš 10 stvari, ki sem se jih v reševanju svojega odnosa naučila.

redheadq

Boš šla še en krog?

Pride dan, ko tveganje, da bi ostala trdno v popku, postane bolj boleče, od tveganja, ki ga terja razcvet, je zapisala Anais Nin.

In to sem izkusila na lastni koži.
Upirala sem se z vsemi štirimi, dokler me moja duša ni soočila z mojimi največjimi strahovi. In moje življenje je leta 2009 razpadlo. To je bil moj klic k prebujenju.

Kajti pride dan, ko enostavno ne moreš več biti popek, se skrivati, se delati, da je to, da si majhna in da ne veš kdo si ali zakaj si tukaj, dovolj.

Pride dan, ko te tvoja Ženska Duša pokliče… glasno.

In pogosto ta klic prihaja skozi razpad v življenju, skozi krizo, izgubo, skozi ločitev, skozi odhode ljudi v našem življenju. Pa ni treba, da je tako.

Mene je duša poklicala leta 2007. V Egiptu, na Nilu sem dobila navodila, kaj je moj življenjski klic, kaj je moje delo. in sem rekla NE.

In če tega ne prepoznaš kot priložnost za tvojo rast in razcvet, boš šla v življenju še en krog.
In še enega. Vedno znova.

In tako je prišlo leto 2009, ko se je vse nagrmadilo v nekaj tednih. Vse v kar sem verjela, za kar sem živela, je razpadlo. Ostala sem gola in bosa.

Takrat nisem vedela, tako kot to vem danes, da sta stres in čustvene težave posledica notranjega boja, vojne, ki jo biješ v sebi.

Nisem vedela, da je to klic, ko se nekaj večjega želi poroditi skozi tebe, da se tvoj izvorni načrt ženske duše želi v polnosti utelesiti in izraziti skozi tebe, kot ti.

Kajti, če si v upiranju, v preživetvenih mehanizmih boja, bega ali zamrznitve, tega potenciala, ki se želi poroditi skozi tebe ne boš prepoznala.

Izziv sodobne ženske je, da mora postati Kreatrix, vizionarka, ki uteleša in poraja svojo vizijo skozi sebe, namesto, da se trudi in rešuje probleme v svojem življenju. In verjemi, to se precej bolj romantično bere kot izvaja v realnosti.

Ker v praksi to pomeni, da je tvoja identiteta, tvoja osebnost, ki si jo ustvarila kot majhna punčka, da si preživela v svetu izkušenj, ki si jih imela enostavno premajhna za tvoj polni potencial, ki se želi poroditi skozi tebe.

To je tako, kot bi se želod trudil ostati želod, medtem ko se mogočen hrast poskuša prebiti iz želoda in pognati koreninice v tla. Medtem, ko se hrast tvojega življenja poskuša prebiti ven iz tebe, se na vse pretege trudiš, da bi ostala v enem kosu in da bi bila vedno boljši želod.

James Hillman je v svoji teoriji o želodu zapisal, da je v želodu že skrita celotna struktura in potencial hrasta, ki iz njega zraste. Tvoja duša v sebi skriva celoten potencial, ki se želi poroditi skozi tebe, tako kot se v majcenem želodku skriva usoda velikega hrasta.

Rada govorim o svetlobi in o tem, kako se moraš odpreti in sprejeti več in več svetlobe, da teče skozi tebe.

Mnoge ženske s katerimi prihajam v stik, bi rade živele svoj polni potencial reciva temu 1000W. Vendar če je tvoje telo sposobno skozi sebe spustiti samo 10W svetlobe, bi te že 20W lahko poškodovalo, 150W pa ubilo.

Ti moraš ojačati svoje fizično telo, svojo živčno napeljavo okrepiti v sebi, da bi lahko skozi tebe teklo več svetlobe.

Watt po Watt se moraš odpreti še malo bolj, sprejeti še malo več in dopustiti, da te to nahrani in te neguje, preden lahko to podeliš z ljudmi in s svetom. Ti moraš biti najprej polna v sebi, da bi lahko iz te polnosti podelila stvari.

Seme želoda, ki je v tebi, bo moralo umreti, razpasti, da bo iz tega semena pognala rastlinica. Tako kot mora gosenica, ki se zabubi, popolnoma razpasti v kozmično juho, iz katere se oblikuje metulj.

V svojem življenju moraš zapustiti staro identiteto gosenice, če hočeš stopiti v novo identiteto metulja.

Ker gosenica si ne more predstavljati niti v najlepših sanjah kaj pomeni biti metulj. To ni v njenem dometu. Lahko si predstavlja to, kar pozna in si ustvari najlepše življenje gosenice, vendar nikoli ne bo postala metulj, če ne bo opustila svoje identitete gosenice.

Kriza v življenju je vedno tvoja priložnost za razcvet. Razpad, ki ga doživlja želod je v resnici preboj hrasta – nekaj večjega se želi poroditi iz tega želoda.

In krize v tvojem življenju so priložnosti, kjer se hrast poskuša osvoboditi želoda in pognati korenine novega drevesa.

Ne gre za to, da moraš karkoli popraviti, spremeniti, zmanipulirati. To kar se poraja skozi tebe je tvoj polni potencial tvoje ženske duše. Naredi prostor tej Ženski, za katero si se rodila, da si.

Prebuditi se moraš v žensko, ki ti si.

Kriza je klic k temu, da se povežeš s svojo žensko dušo. Tvoj izvorni načrt tvoje duše trka na tvoja notranja vrata.
Tvoj dušni namen, tvoje življenjsko poslanstvo se poskuša poroditi iz tebe v svet.
In pomembno je, da prepoznaš, kaj te v tem procesu ovira, kaj je potrebno sprejeti in objeti v sebi, da bi se tvoja duša lahko porodila v polnosti v ta svet.

Ta proces porajanja sebe v svet sem poimenovala razcvet ženske.

V trenutku, ko prosiš da bi zaživela svoj polni potencial, se začne v tvojem življenju dogajati razpad. En del tebe umre, da se drugi lahko porodi. Lešnik umre, da se lahko porodi leska. Gosenica umre, da se lahko porodi metulj.

To je radikalen proces in pogosto se ga ustrašiš, ko se ti dogaja, če ne veš za kaj gre.
Ker ti razpada življenje, ki si ga živela do sedaj, ker se ti dogajajo stvari, ki so boleče.
Vendar je dejstvo, da se tvoje cvetoče življenje poraja skozi tebe kot Ti.

Ti moraš postati sprememba, ki jo želiš videti v svetu, z besedami Mahatma Gandhija.
Če se oklepaš tega, kar je, če prosiš za stvari in čakaš na zunanji svet, da se bo nekaj spremenilo, da bo to prišlo k tebi, boš čakala do večnosti.

Če prosiš za več in več, vendar ti nisi voljna postati ta Ženska, ki to poraja skozi sebe, boš v svojem življenju imela vedno več energije, ki bo pospeševala dogajanje v tvojem življenju, premikala se boš vedno hitreje proti krizi, izgubi,razpadu..

Če nisi uglašena s tem kdo si, boš skozi prošnje aktivirala to, kamor usmerjaš svojo energijo – v pomanjkanje, izgubo, nezadovoljstvo, neizpolnjenost.

Vedno, ko v zunanjem svetu iščeš izpolnjenost, obilje, srečo, varnost te bo življenje izdalo, zapustilo, te bo prevaralo, ker v resnici ni ničesar tam zunaj. Vse je že v tebi.

In vse se iz tebe poraja v svet tam zunaj.

Ključno vprašanje tukaj je… boš stopila v svoj razcvet zdaj ali boš šla še en krog in počakala na naslednjo priložnost? Ker vedno pride.
Vprašanje je samo v kakšni obliki pride naslednjič.
Kako velika kriza, izguba, nesreča, bolezen bo potrebna za tvoje prebujenje?

Razcvet Ženske je program, kjer z ženskami delim štiri temeljna orodja in tri temeljne prakse v procesu razcveta.

Pogledale bomo pet ovir s katerimi se srečujemo na poti in kako jih preseči.
Podelila bom tri moči tvoje ženske duše in kako jih uporabiti v praksi.
Spoznala boš pet izvornih načinov, kako nahraniš Žensko v sebi, izraziš Žensko v sebi, neguješ Žensko v sebi in spoznaš senčne dele, izzive s katerimi te sooča.

Več najdeš na spletni povezavi http://divine.si/divinefemme/razcvet.html

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

P.S. O tem, kako bolje razumeti moške sem spisala eKnjigo, ki jo lahko prejmeš, če se prijaviš >>>tukaj<<<.
Pripravila sem jo, ker sem zaradi nerazumevanja svojega moškega po 15 letih v odnosu skoraj odšla. In ker zate želim, da preden zabredeš v težave, poznaš 10 stvari, ki sem se jih v reševanju svojega odnosa naučila.