red-girl

Kakšna škoda…

»Kakšna škoda, da si zaprla prostor!«
To je bil stavek, ki sem ga leta 2017 najpogosteje slišala.
Največkrat s strani ljudi, ki v sedmih letih, ko sem imela odprt svoj prostor, nikoli niso prišli k meni na predavanje ali v krog in me podprli finančno, da bi lahko obdržala odprt prostor.
Ja, vedno znova so govorili, da naslednji mesec pa res pridejo.
Vendar ni bilo časa.

Prioritete.

»Tvoj blog je bil pa tako fajn, kako to, da ne objavljaš več!«, je še eno vprašanje, ki ga ženske s katerimi se družim pogosto povedo.
Ker ni denarja, da bi ga lahko vzdrževala, je najpogostejši odgovor.

In ko se zapirajo trgovine, lokali in nehajo izhajati revije, ki smo jih včasih brali, se ljudje sprašujejo kako to.
Le malokdo pa pomisli, da vsaka stvar, ki jo počneš terja finance.
Nič ni zastonj.

Ogromno stvari ponudim brezplačno in ob tem plačam vse stroške, ki nastajajo zraven.
Vse stane.

In tale čas v katerem smo nas sooča z zelo pomembnim dejstvom…. Ali res ceniš to kar delaš na eni strani in ali res ceniš to, kar prejemaš na drugi. Ali denar podpira tvoje besede?

Zdaj je čas prevrednotenja.

Kriza s seboj prinese nižjo finančno zmogljivost ljudi in namesto, da bi ob tem razmislili o tem kaj cenimo in to podprli tudi finančno, mnogi nižajo cene do tako absurdne meje, da ni vzdržno na dolgi rok za nikogar.

Popusti ti ne pripeljejo strank.
To sem ugotovila že leta 2010, ko je moj svet razpadel in sem se borila za preživetje.

Ugotovila sem, da tudi, če sem znižala cene, ni bilo več tistih, ki bi kupili.
Sebe sem ustrelila v koleno, ker sem za nižjo ceno delala isto količino stvari in se nisem pokrivala. Nisem pokrila najemnine, kaj šele drugih stroškov poslovanja.

In ko sem leta 2017 poslušala vprašanja, sem se v sebi spraševala, kako to, da me niso podprli takrat, ko bi me lahko.
Ja, imela sem srečanja v živo, ker sem mislila, da je to tisto, kar ljudje cenijo. Vendar se je izkazalo, da spet nisem pokrila stroškov najema in da sem iz spletnih programov, ki sem jih delala vedno znova pokrivala stvari, ki sem jih vodila v živo.

Po letih sem končno dojela, kar me je moj moški spraševal vsako leto; Ali imaš hobi ali posel!? Izkazalo se je, da jaz financiram svoj posel in ne on mene.

Zakaj sem se vedno znova ujela v mehanizme pomanjkanja?

Odgovor je prišel, ko sem začela bolj aktivno delati z arhetipi.
Po desetletjih dela na sebi sem imela dovolj tega, da sem se ciklala v enih in istih zgodbah.
Ob pamet me je spravljalo to, da sem eno in isto zgodbo preigravala na tisoč in en način in mi ni bilo jasno v čem je fora.

Potem je prišel tisti AHA moment, ko sem končno dojela, da jaz ne cenim sebe.
Vedno znova sem potrditev svoje vrednosti iskala v svetu tam zunaj.
Spraševala sem svoje stranke ali sem dovolj dobra.
In svojo vrednost merila v količini denarja, ki sem jo dobila in količini strank, ki sem jih imela.

Trudila sem se še bolj in delala še več, ker sem mislila, da je v tem problem, da nikoli ni bilo dovolj. Mislila sem, da se moram potruditi še bolj.

Vendar ne glede na to kako sem se trudila in kako dobro mi je šlo, nikoli ni bilo dovolj.

Tako sem prišla do dejstva, da je moja notranja Prostitutka tisti arhetip, ki je moj finančni menedžer. On a upravlja z mojim denarjem. In ustrežljivost, prilagajanje in zniževanje svojih cen, da bi ljudje kupili se nikoli ni obneslo.

Tako sem začela s praksami cenjenja sebe.
Ker sem dojela, da me ljudje cenijo samo toliko, kolikor cenim sebe.
In v tem sem bila slaba.

Ko sem začela ceniti sebe, sem dvignila svoje cene.
In držala prostor za cenjenje sebe še malo bolj.

Vsakič, ko sem bila izzvana z mnenji, da sem draga, sem se morala opomniti, da si ceno postavljam sama, v sebi.
In da je to moja srčna cena, zato moram jaz stati za njo.
In sem se mojstrila.

Sčasoma sem na finančnem področju dojela, da je stradajoči umetnik še eden od arhetipov, ki je del moje osebne mandale. Eden tistih, ki je vedno znova poskrbel, da nisem presegla svoje znotraj mene postavljene meje.

In spet sem se mojstrila v tem, da sem deaktivirala ta del v sebi in aktivirala arhetip Podjetnice, ki ni bila del mojega osnovnega tima.

In tako sem se počasi naučila, da je vse delo notranje.
In da je svet tam zunaj samo ogledalo tega, kar se dogaja v tebi.

In dokler ne poznaš svojega notranjega tima se lahko bojuješ do smrti, imaš najboljše možne strategije in najbolj uspešne metode drugih na voljo, pa z njimi ne boš dosegla uspeha o katerem sanjaš.

Ker pride čas, ki te sooči kje vrednote znotraj tebe energitizirajo finančno vrednost tvojega dela. To, da ceniš sebe je začetek, namesto da svojo vrednost iščeš zunaj sebe.
Zato vedno znova pravim, da ni poanta v lastni vrednosti, čeprav o njej veliko slišimo.

Ker ti lahko delaš na svoji lastni vrednosti dokler krave ne pridejo domov, ampak če je merilo te vrednosti zunaj tebe, nikoli ne boš zares čutila te vrednosti v sebi.

Čas v katerem živimo, je pretresel vrednostne sisteme.
Ugotavljamo, da stvari, ki smo jih cenili, ni več.
Da vrednostni sistemi tam zunaj ne delujejo več kot so včasih.
Zdaj je ta čas, ko si poklicana, da ceniš sebe, spoštuješ sebe, zaupaš vase in se zaneseš nase.

Zato je zdaj idealen čas, da pogledaš vase in prevetriš svoje notranje odnose.
Pogledaš, kje se razprodajaš, kje se razdajaš, kje ugajaš in upaš, da bodo drugi ugledali tvojo vrednost.

Začne se s teboj.
S tem, da TI ceniš sebe.

In ker iz prve roke vem, kako težko sem prišla do tega, ti želim pomagati in ti olajšati potovanje. Pripravila sem enodnevni spletni intenziv Cenim Sebe, kjer bom s teboj podelila:
1. Zakaj je za sodobno žensko cenjenje sebe tako velik izziv in kaj lahko v zvezi s tem narediš…
2. Zakaj se iskanje lastne vrednosti ne obnese in kaj je tisto, kar je v resnici potrebno najti… v sebi.
3. Zakaj pomanjkanje cenjenja sebe vpliva na tvoje finance in kako vpliva na odnos do denarja.

Intenziv sem pripravila ker sem leta opazovala ženske kako se trudimo, potiskamo in pogosto na silo poskušamo ustvariti tisto, kar si želimo in ob tem pozabimo na najpomembnejšo stvar in to je odnos s seboj in do sebe.

Ugotovila sem, da v kolikor želiš prodati karkoli, moraš najprej ceniti sebe.
Ker je to edini način, da postaviš srčno ceno.

In v teh negotovih časih vidim, da je izziv številnih žensk to, da jih je strah postaviti svojo srčno ceno in stati za njo.
Več najdeš na spletni povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Divine Taja Albolena

free_300

Vse v življenju Ženske se dogaja v ciklih.

Vse v življenju Ženske se dogaja v ciklih.
In cikli imajo svoj tok.

Ko se en cikel zaključuje in stvari odmirajo, da bi naredile prostor novemu ciklu, se ženska, ki ni v stiku s seboj in s svojim ciklom pogosto upira temu zaključku.

Prvi cikel v življenju ženske je povezan z odraščanjem.
Na koncu cikla pride čas, ko je potrebno vrednote in identiteto, ki si jo skozi prvi cikel oblikovala in temelji na vrednotah staršev ter družbe v kateri si odraščala, razpustiti.

To je kot listje jeseni, ki odpade in gre v proces kompostiranja, iz osnovnih elementov v katere razpade pa zraste nekaj novega.

Drugi cikel je povezan z ustvarjanjem družine, partnerskim odnosom in tukaj se ženska pogosto usmeri na druge ljudi v svojem življenju in na odnose. In tako kot vsak drug cikel, tudi za ta cikel pride čas, ko se zaključi in stvari začnejo razpadati. Otroci počasi zapustijo gnezdo, ženska ugotavlja, da jo stvari, ki jo obkrožajo ne izpolnjujejo več.

Ponovno gre skozi razpad, skozi krizo v svojem življenju, Kajti prerasla je življenje, kot ga je živela do sedaj in čuti klic, da se premakne naprej.

Tretji cikel je povezan s samostojnostjo in s kreativnim delom, kjer začneš slediti klicu svoje DUše v neznano.
In tudi tukaj so potrebna orodja, drugačna kot tista v prejšnjih dveh ciklih, ki jih je potrebno na novo usvojiti.

In ti prehodi med cikli so tisti, ki se jim najbolj upiramo, ker smo pozabile na dejstvo, da smo ciklična bitja.

Izziv je v tem, ker se trpljenje povečuje z upiranjem. Bolj, ko se premiku iz ene faze življenja v drugo upiraš, večja je bolečina.

Dejstvo je, da je potrebno prepoznati svojo identiteto in jo razpustiti, da bi lahko ustvarila prostor za potencial, ki čaka, da se bo utelesil skozi tebe kot TI.

In ker sem v svojem življenju šla skozi prva dva prehoda, ki sta se vlekla, ker sem se upirala z vsemi šterimi in sem se poskušala izogniti tako prvemu kot drugemu, ker nisem imela razumevanja za kaj gre, lahko z veliko gotovostjo rečem, da ni nujno, da je tako.

Temna noč je proces, kjer nekaj starega umira in dela prostor nečemu novemu.

Trenutno na kolektivni ravni potujemo skozi temno noč, skozi krizo, in če poznaš korake, kako potovati skozi temno noč, kaj so orodja, ki so potrebna, lahko skozi njo potuješ s precej več mehkobe in miline. Do sebe in do ljudi okoli sebe.

To česar dolgo nisem vedela je, da se ukvarjam s temno nočjo Ega in da ženska običajno k meni pride ko je že v svoji temni noči, ko že doživlja krizo ali pa tik preden se kriza začne.

In danes vem, da je najboljša popotnica skozi krizo to, da zaupaš vase, se zaneseš nase, da spoštuješ vse dele sebe in ceniš sebe, ne glede na vse.

Bolj ko se upiraš, se bojuješ, bežiš ali pa ignoriraš dogajanje, bolj bo silovito in vedno bolj boleče bo.

Ena tistih stvari, ki ženski pogosto preprečuje, da bi se elegantno premaknila naprej, je sram.
Sram, ker se to dogaja tebi.
Sram, ker misliš, da si s tem že opravila.
Sram, da nisi dovolj xyz…

In ko poskušaš biti sprejeta, ljubljena s strani drugih veliko časa, pozornosti in energije nameniš temu, da bi bila dobra, si zaslužila potrditev, dobila pohvalo, ustregla drugim in bila popolna.

In ko to ne deluje, poskusiš vedno močneje.
Trudiš se še bolj, delaš še več in kot hrček poganjaš kolesje samo-sovraštva.

Stopiti iz tega kolesja je za sodobno žensko, ki je odvisna od popolnosti, velik izziv.
Nikoli dovolj dobra, nikoli dovolj popolna, nikoli dovolj je vsakodnevna mantra, ki ustvarja velik pritisk na žensko.

Zaradi občutka, da si nepopolna si pod pritiskom, si v stresu, kar vodi v preplavljenost in nezadovoljstvo.
Vse to je znak sovraštva do sebe, ki je v sodobni družbi v resnici zaželen.

Ker takrat, ko sovražiš sebe seštevaš vse, kar si naredila in odšteješ vse kar drugi niso naredili.
Eden od znakov sovraštva do sebe je primerjanje.

Ker takrat, ko sovražiš sebe seštevaš vse, kar so dobili drugi.
In odštevaš vse česar ti nisi dobila.
In to je v partnerskem odnosu še posebej velik izziv.
Drugi značilen znak samo-sovraštva je sojenje, kritiziranje in kaznovanje… drugih ali sebe.

Ker takrat, ko sovražiš sebe seštevaš vso srečo, ki so jo imeli ljudje okoli tebe.
In odštevaš srečo, ki je ti nikoli nimaš.
Zamera je eden od znakov sovraštva do sebe.

Ker takrat, ko sovražiš sebe seštevaš vse privilegije in priložnosti, ki jih drugi imajo in odšteješ vse privilegije, ki jih ti nimaš.
In se počutiš žrtev.
Žrtev okoliščin. Žrtev sistema. Žrtev denarja. Žrtev države. Žrtev drugih ljudi.

Računovodski sistem samo-sovraštva gre nekako takole… v tej luknji sem, ker vse kar delam, so dobre stvari in v zameno dobim same slabe stvari.

Zaradi tega se ujameš v cikel samo-sovraštva in samo-kaznovanja.
Saj veš tisto, ko se bičaš in se pribijaš na križ, kot temu slikovito pravi moja prijateljica.
In tako se zaciklaš v obnašanje, ki dviguje stres, nasilje, napadanje in prizadevanje, da bi bila popolna.
Ker preplavljenost s stresom vodi v preživetvene mehanizme, da bi se počutila bolje.

In ko prideš do kritične stresne točke boš segla po odvisnosti, pa naj bo hrana, alkohol, droge, seks, delo ali odnosi, da bi zmanjšala stres, ki ga čutiš.
Kar te vodi v občutke krivde in v izbiro, da nikoli več ne boš xyz…
In to ponovno vodi v stres in v to, da ponoviš cikel v katerem si zaciklana.

Zato diete ne delujejo.
Zato delo na sebi ne deluje.
Ker je pogosto le ena od odvisnosti s katero poskušaš znižati stres.
Ker je pri sodobni ženski samo-sovraštvo odvisnost.

Izziv je v tem, da si prepričana, da je nekaj narobe s teboj.
Nihče ti ne pove resnice, nihče te ne pripravi na to.
Družba te vzpodbuja, da si legalni narkoman.
Zaželena si taka.

Ni dovolj, da poznaš dihalne tehnike, sproščanje, rituale, pravo hrano, jogo, samo-masažo ….vse to ti lahko pomaga, da se sprostiš, vendar je to šele prvi korak.
Slediti morajo še naslednji koraki, da bi stvar lahko spremenila.
Narediti moraš prostor za svojo dušo.
Utelesiti svoj izvorni jaz.
Kar terja, da razpustiš svoje tendence samo-sovraštva.
In to se precej lepše sliši kot izvaja v praksi.

Razpad življenja kot si ga poznala je običajno priložnost za preboj v svoje novo življenje, ki ga še ne poznaš.

V enodnevnem intenzivu ti lahko pokažem koordinate, kako začeti.
Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Divine Taja Albolena

container

V vsaki stvari je razpoka…

V teh dneh pogosto poslušam o temu, kako si vsi želijo čim prej nazaj v normalno življenje, ki smo ga živeli preden nas je virus ustavil na mestu.

Ob tem se sprašujem kaj je normalno, v katero se želimo vrniti?
Izkoriščanje planeta.
Storilnost, ki izčrpava.
Praznina, ki jo polnimo s stvarmi.
Pomanjkanje stikov med ljudmi zaradi prezaposlenosti.

V zraku čutim globoko žalost, ki se prepleta z drugimi čustvi.
Mnogi žalujejo, pa se tega sploh ne zavedajo.

Vsak je v zadnjih dveh in pol meseca izgubil nekaj.
Vsi smo izgubili svoje staro življenje.
Delček sebe, delček svoje identitete.

In naraven proces nas vodi v to, da odžalujemo svoje izgube.

Žalovanje je naraven proces, ki sledi, ko potuješ skozi temno noč ega.
En del ega mora umreti, da bi se lahko nov potencial porodil skozi tebe, kot Ti.

Vsak posameznik je soočen s tem, kar mora darovati na svojem notranjem oltarju, da bi lahko ustvaril novo življenje zase. Prva faza je povezana s prebujenjem v realnost, kjer stvari ne funkcionirajo več in terjajo preoblikovanje.

Vsaka ženska s katero se v teh dneh pogovarjam, ima na voljo izbiro ali bo skozi proces preoblikovanja potovala prostovoljno, tako kot je v mitu v podzemlje potovala Inanna ali pa bo ugrabljena s strani boga podzemlja, kot se je to zgodilo v mitu Perzefone.

Duša bo terjala svoje, hočeš, nočeš.

In z besedami Leonarda Cohena: »V vsaki stvari je razpoka. Tako svetloba vstopa.«
Svetloba te sili v rast, sili te naprej in tvoja izbira je ali greš v korak s tem ali se upiraš.
Lahko se izgubiš v otopelosti, depresiji in popolnoma izgubiš vero v ljudi, kar vodi v zapiranje vase in izolacijo.

Če se zapreš in se vdaš, ter uporabiš razočaranje kot izgovor, da se skriješ, v upanju, da te tovrstna bolečina nikoli več ne bo dosegla, se ti lahko zgodi, da v procesu izgube identitete, ki si jo poznala do sedaj, izgubiš tudi stik s seboj, kar je precej bolj boleče.

Povabilo tega časa je v tem, da bolečino izgube uporabiš, da razkriješ in se v sebi spogledaš z iluzijo, ki jo toleriraš že dlje časa in z vzorci, s katerimi se do tega trenutka enostavno nisi bila voljna spogledati.

Na tebi pa je, da izbereš ali boš šla v ta proces zavestno in prostovoljno ali se boš upirala, dokler te duša ne bo ugrabila.
Ker dejstvo je, da boš skozi proces morala iti. Tudi če boš šla v globine s kričanjem in brcanjem, kot otrok, ki noče sprejeti dejstva, da tokrat ne bo po njegovo.

Pomiritev je edini način, da lahko zaživimo na novo.

Zase lahko rečem, da sem se umaknila vase.
Sem v opazovanju tega procesa, ki razpušča, razkraja stvari, ki so bile včasih del moje realnosti.
Opazujem, kako iz globin vznikajo nove vrednote, nova suverenost.
Ker kot pravijo, tisto, kar te ne ubije, te ojača.

Čutim, da sem v fazi sprejemljivosti. To je druga faza procesa preobrazbe.
Sprejemanje situacije je zanimiv proces, kajti s seboj prinaša čustveno nenavezanost na preteklost, ko lahko na stvari pogledaš od daleč.

Vedno znova se spomnim na to, da je to, da sem na voljo za novo bistveni del tega procesa.
In ob tem je pomiritev s seboj in z bolečino v sebi ključnega pomena.

Sprejemljivost in voljnost, da sprejmeš stvari takšne kot so.
Opazovanje kaj se poraja na novo.

Danes vem, da je edini način, da se nekaj novega porodi v ta svet ta, da nekaj starega umre.
Vzela sem to lekcijo, da se nekaj novega poraja samo iz nečesa novega.

Potrebno je narediti prostor za nov potencial, ki se želi utelesiti.
Potrebuješ nov prostor.

Najbolj modra stvar, ki jo lahko narediš je, da čustva, ki jih čutiš v sebi ob tem, ko staro razpada, uporabiš kot katalizator za svoje prebujenje in razcvet.

V ospredje prihaja vse tisto, kar si v prejšnjih ciklih pometla pod preprogo, ker so nam zdaj preprogo vzeli.

Vse tisto kar si leta zanikala, te zdaj gleda direktno v oči in soočena si z vsemi načini, kako si svojo moč dala v roke osebi na drugi strani v upanju, da te bo rešil. Vse je prišlo na površje v pregled, kar je lahko preplavljajoče.

Pomembno je, da se zavedaš kje si in kaj se dogaja, kaj je na voljo in da imaš v rokah orodja s pomočjo katerih lahko narediš premik skozi to notranjo pokrajino tvoje Duše.

Premikamo se skozi porodni kanal in ni modro, da se upiraš tem popadkom, ki te poskušajo iztisniti na drugi strani v nov svet, ki ga še ne poznaš.

Pot vodi samo naprej.
Oklepanje starega ni modro.
Življenje nas je odprlo.
V nas je razpoka.
In skozi to razpoko prihaja svetloba.

Premikaj se skozi temo.
Povečuj svetlobo v sebi.
Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Tretji del procesa je porajanje novega.
Iz tvoje notranjosti v zunanji svet.

Nismo še tam in verjetno še nekaj časa na bomo.
Kar pa je bistveno v tem času je, da ostajaš na frekvenci Ljubezni.

Če potrebuješ podporo v tem procesu, me pocukaj za rokav.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

redheadq

Darilo retrogradne Venere

Venera, planet denarja, ljubezni in moralnih vrednot 13.5.2020 potuje v retrogradno gibanje za 40 dni.
Njena področja so tista, ki so pri večini ljudi na vrhu najpomembnejših področij njihovega življenja.

Ker se bo tokratno retrogradno gibanje Venere zgodilo v zračnem znamenju Dvojčka, lahko pričakujemo izzive na področju komunikacije, osebnih vrednot in razumevanja dragocenosti ter tvoje vrednosti. Cikel se te bo dotaknil še posebej, če se upiraš spremembi in poskušaš ostati v znanih okvirih. CIkel bo razkrival stvari, ki jih pogosto ne znaš umestiti ali obrazložiti. To je idealen čas za razkrivanje, preoblikovanje in spominjanje stvari, ki so pozabljene.

Čas retrogradnega gibanja bo v vsakem odstrl senčne strani in skrivnosti, ki jih čuvamo v svoji notranjosti, daleč stran od pogleda drugih. To je čas globokega zdravljenja, potapljanja v svoje globine in mehčanja starih brazgotin, ki so jih v tvoji notranjosti pustili odnosi z moškimi. To bo čas soočanja in opuščanja.

Poznaš mit o Inanni in Ereškigal?

Mit govori o Inanni, najpomembnejši boginji starodavne Mezopotamije; boginji ljubezni, obilja, vojne in kraljici Neba, ki se za tri dni in noči spusti v podzemlje. Njeno popotovanje v podzemlje simbolično predstavlja cikel življenja – rojstva, smrti in ponovnega rojstva.

Mit govori o njenem sestopu iz realnosti svetlobe, luči v realnost teme, v spodnji svet. Njena zlobna sestra Ereškigal je vladarica Spodnjega sveta.
Inanna sijoča, vesela in čutna boginja, katere življenje teče brez pretresov, se tukaj seznani s svetom, ki ga še ne pozna, s svetom depresije, teme in smrti.
Inanna se pripravi na potovanje s katerega se nihče ne vrne. Zbere sedem simbolov moči, sedem simbolov identitete, ki jih vzame na svoje popotovanje.

Mit govori o preobrazbi, ki vzame nekaj, kar je do tedaj dajalo smisel tvojemu življenju (ljudi, stvari, ideale, ki ti ne služijo več). Ko se srečaš z Ereškigal, s svojo notranjo senčno stranjo, moraš sprejeti depresijo, bolečino, temo in smrt kot del življenja. Ključno je zavedanje, sprejemanje, razumevanje, občutenje tega v svoji notranjosti, si dovoliti žalovanje, tarnanje in občutenje jeze. To omogoča zdravljenje. Le če globoko spoštuješ Ereškigal, tako kot Inano, se lahko ponovno vrneš v zgornji svet, v novo življenje.

Popotovanje v podzemlje poteka v treh fazah, tako kot opisuje mit; spust v podzemlje, kjer je potrebno odložiti vse kar simbolično predstavlja tvojo identiteto, vse s čimer se identificiraš, sledi zlitje z duhom in notranja sprava ter tretji del dvig nazaj v svet forme, v svet materije.

To popotovanje preobrazbe od terja, da opustiš in predaš vse zemeljske simbole moči, kajti le na tak način ti je dana modrost, ki presega vse znano. Šele, ko se spustiš v neznano se okrepiš in vstaneš prenovljena.

Inanna kot kraljica neba in zemlje ne pozna podzemlja. Da bi lahko vstopila v duhovno razsežnost spodnjega sveta, se mora odreči svojim zemeljskim močem. Ko izkusi smrt, s tem pridobi modrost. Spremenjena je, kajti spustila se je v svet, ki ga nihče ne zapusti in nihče se ne vrne nazaj ne da bi bil zaznamovan.

In na to popotovanje vase te vodi Venera v svojem retrogradnem gibanju. Potrebno se bo soočiti s svojimi nedokončanimi zadevami. Ključna beseda je ovrednotenje, ponovno ovrednotenje vsega, kar je trenutno del tvojega življenja.

Potrebno bo od blizu pogledati svoj sistem vrednot in se soočiti s svojimi senčnimi platmi in to bo tokrat na področju, ki ga arhetipsjo predstavljata Dvojčka. To je čas refleksije in ponovnega pregleda vsega, kar nam je pomembno in vredno v življenju.

Lastna vrednost bo v naslednjih 40 dneh izzvana in najpomembnejše popotovanje v teh dneh bo nedvomno tisto navznoter.
Tole je idealna priložnost, da v tem svetem času opustiš in osvobodiš vse tisto, kar tine služi več in narediš prostor za novo.

To bo nedvomno čas izjemne rasti, in hkrati lahko izjemne bolečine ob spoznanju, da je potrebno iz svojega življenja opustiti vse tisto, kar ti ne služi več.
In najtežje bo opuščati stvari, ki so ti všeč.

In vendar je to čas, ko bo potrebno izprazniti skodelico, da bi jo lahko napolnili na novo.

Izzvani bomo v tem, da si bo potrebno povedati Resnico.
In resnica ni vedno prijetna in ponavadi ni udobna.
Vendar ne moremo zanikati dejstva, da Resnica osvobaja.

Temu pomembnemu vplivu retrogradne Venere se ne bo moč izogniti.

Vsi vemo, kaj je potrebno narediti.
Zdaj bomo izzvani, če sami sebe sabotiramo in si vedno znova izmišljujemo izgovore, da tega ne storimo.

Saboter je arhetip, ki te vedno znova spomni na moč kreacije, ki je v tebi.
In če nasedeš saboterju, vedno znova sabotiraš priložnosti, ki ti pridejo v življenje in kreiraš svoje življenje iz strahu. Ustvarjaš vojno, ne glede na to, kako močno hrepeniš po notranjem miru.

Tako kot se je Jezus podal za 40 dni v puščavo nam je dano, da se za 40 dni potopimo v lastno temo, v notranje soočenje s samim seboj, kjer se bo potrebno sleči do golega, kot je to na svoji poti storila Innana.

Če želiš v polnosti objeti luč v sebi, se bo potrebno podati na to notranje popotovanje.

In moj osebni nasvet je, poišči nekoga, s komer boš lahko potovala, po možnosti nekoga, ki je že potoval v temno noč ega in ve, kam se podajaš. Imej nekje blizu orodja, ki Ti lahko pomagajo ven iz notranjih zank depresije, besa, panike ali sramu.

To je tudi čas, ki te bo soočil s tvojim odnosom do Lepote. Lepota je tista kvaliteta ženske Duše, ki je izrabljena in pomembno jo je spoznati v njeni izvorni naravi. Brez dvoma bo odnos z lepoto terjal spremembe. Pomembno je, da v tem času ne napoveš vojne sama sebi, da se ne kaznuješ in da prepoznaš svojo lastno vrednost. V tem procesu ti lahko pomaga 28-dnevno potapljanje v moč lopote, ki je na voljo.

Povezanost bo v tem času dobila čisto novo dimenzijo in ustvarjanje odnosov na čisto vseh ravneh bo v ospredju.
Odnos s sabo, odnos s svojim notranjim moškim ali svojo notranjo žensko, ter preslikava v odnose z nasprotnim spolom bo v ospredju. V realnosti partnerskih odnosov lahko pričakuješ izzive, bitke in boje.
Brez dvoma bo to čas močnih spoznanj in notranjih uvidov.

Ostani v stiku s seboj in …

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako lahko začneva soustvarjati življenje, za katero si se rodila, da ga živiš in se mi pridruži v spletnem druženju Varuhinja CIklov. S teboj bom delila, zakaj je tako zelo pomembno, da že zjutraj zajahaš ta val, ki te vodi skozi tvoj dan. Ženska je ciklično bitje. Je bitje procesov. Potrebuje čas. Potrebuje čas zase. Da se uglasi s svojo žensko esenco. In pogosto si tega časa ne podari. To številne ženske vodi v izgorevanje, jih pušča nezadovoljne, neizpolnjene in vedno znova prazne. V spletnem druženju Varuhinja CIklov bom s teboj delila prvi korak, ki ga moraš narediti, če prepoznavaš, da si na poti v izgorelost, izgorevaš ali v sebi čutiš, da si izčrpana, utrujena, jezna in v bolečini. S teboj bom delila zakaj in kako izgorevaš in kaj lahko v zvezi s tem narediš. Več najdeš >>>tukaj<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

wsmile

Nekaj novega se lahko porodi samo iz nečesa novega.

Ena tistih stvari, ki jo v zadnjih mesecih opazujem zelo od blizu so številni načini, kako se je sram zažrl v tkanino življenja in kako upravlja z našimi življenji.

Sram nas oblikuje.
In pogosto je prisoten na tako zelo prikrite načine, da se jih ne zavedamo in jih ne zaznamo. Ko se počutiš, kot da je nekaj hudo narobe s teboj, ne glede na to, kako se trudiš, se v ozadju skriva sram.

Že kot majhna punčka sem imela radar za zasramovanje in poniževanje.
Ko me je kdo naslovil s tistim famoznim vprašanjem; »Kdo pa ti misliš, da si!?« se je v meni vse skrčilo.

Pomanjšala bi se, skrila bi se in v resnici je bil impulz, da bi se izničila, da bi kar izginila, da najraje sploh ne bi obstajala.

Tako živo se spomnim, ko mi je rekla, s tistim posmehljivim tonom v glasu: »A zdaj boš pa kar stilistka!?«
Pri svojih štiridesetih sem se zvila v dve gubi. Počutila sem se kot bi me udarila direktno v trebuh.
Vse moje sanje in navdušenje ob temu, kar sem pripravljala se je sesulo v prah.
Nikoli nisem zares šla za svojimi otroškimi sanjami.
Ostale so ujete nekje v medprostoru.

Ena pripomba ženske, za katero sem mislila, da me podpira in da bo z menoj delila moje navdušenje je bila dovolj, da sem se ustavila na mestu in nisem nadaljevala.

Tako veliko moč ima nad tabo sram.
Zasramovanje te ustavi na mestu.
Taka je moja izkušnja.

In dolgo časa sem potrebovala, da sem ugledala kaj se skriva v ozadju.

Sram je od zunaj projiciran občutek, da je s teboj nekaj hudo narobe. Je prepričanje, ki je bilo vstavljeno v tvojo psiho s strani okolice. Občutek, da si pokvarjena, polomljena na način, ki se ga ne da popraviti ne glede na to, kaj poizkusiš. In verjemi, poskusila sem mnogo stvari.

Od kje izhaja?
V sistemu dominance vedno znova prihaja s strani avtoritete, ki te na tak način postavi na mesto, ki ti pripada, na podrejeno in ponižano mesto.

V religiji Patriarhata je sram povezan z izvornim grehom, glede katerega ne moreš narediti čisto nič. Ne glede na to, kako se čistiš, se ga nikoli ne moreš zares očistiti. Ta izvorni sram je globoko zakoreninjen v psiho posameznika.

Sram je učinkovit način kontrole.
In tisto, kar me je v mojem raziskovanju sramu najbolj presunilo je, kako so starejše ženske v skupnosti vedno poskrbele, da so z zasramovanjem mlajši ženski dale vedeti, kje je njeno mesto. Ko sem začela ravno v tem času, ko sem doživela zasramovanje s strani ženske, ki sem ga opisala malo višje, raziskovati zakaj me stvari tako zelo podrejo, sem imela priložnost opazovati, kako so mame z zasramovanjem poskrbele, da so kontrolirale svoje hčere.

O tem sem že pisala, kako so nas z izjavami kot je: »A takšna misliš iti ven!?« ali pa »Kako si pa ti oblečena/naličena?« A te ni sram!?

Ja res, sram je tako globoko zažrt v tvoje bitje, da moraš biti precizna kot filigran, da bi ga lahko prepoznala in zavestno razpustila.

In v času v katerem živimo je sram zelo oživel.
Ljudje zasramujejo drug drugega.

Ob tem pozabljamo, da je Hitler z zasramovanjem prepričal mnoge, da so sodelovali pri pregonu Židov.

Politika danes uporablja zasramovanje žensk, novinark, tistih, ki se ne strinjajo z njimi.
In da bi se lahko zoperstavili metodam, ki jih uporabljajo moramo najprej razumeti kaj je sploh na mizi, za kaj gre in nato v zvezi s tem nekaj narediti v sebi.

Saj veš, nekaj novega se lahko porodi samo iz novega.

Stari načini tiraniziranja, zasramovanja, manipulacije in kontrole slednikov, ki jih poznamo iz različnih sistemov Dominance bodo vedno znova porodili to, kar je že poznano.

Živimo v družbi, ki temelji in deluje po principih zastraševanja in zasramovanja.
Tisti, ki ima prav ima v rokah moč in spoštovanje in tisti, ki nima prav izgubi moč.
Polarizacija, ki smo ji priča temelji na sramu.
Politika danes laže brez vesti, v želji, da bi imeli prav.

Mediji in pop kultura so danes polni zasramovanja.
Če si ženska, te mora biti sram telesa, spola, tega da si ženska.
To je nekaj, kar ti servirajo tako reklame za kozmetiko, kot tudi modni trendi in medijske zvezde.

Se spomniš svojega prvega zasramovanja?
Iz šole?
Od doma?
S strani družbe?

Ko ti je nekdo prvič povedal, da je s teboj nekaj hudo narobe?
Da se te polomljenosti ne da popraviti ne glede na to, kaj poskusiš narediti.

Ko so te ustrahovali z Bogom, ki te bo kaznoval.
»Boš že videla vraga,« so mi rekli, kadar sem naredila nekaj, kar je bilo za odrasle okoli mene nesprejemljivo.
Mnogi smo sram sprejeli s strani svojih staršev, preko načinov s katerimi so nas disciplinirali in nas poskušali držati znotraj znanih okvirov.
In tudi če si uspela pobegniti iz znanega okolja in si se preselila stotine ali na tisoče kilometrov iz svoje znane okolice, si sram nesla s seboj.

In iz lastnih izkušenj vem, da je sledenje sramu v globine lastne Biti ena najtežjih poti, ki jo moraš ubrati, če se želiš osvoboditi vplivov, ki jih ima nate. Če tega ne narediš za vedno ostaneš na tem hrčkovem kolesju, ki ga poganja sram. Kjer gre ogromno življenjske energije v prazno.

Ko je nekaj narobe s teboj, moraš to popraviti.

Zase vem, da sem mislila, da bom s tem, ko bom »delala na sebi« v sebi razrešila svoje najbolj boleče zgodbe. Vendar sem po desetletjih dela na sebi ugotovila, da se to, da poskušaš popraviti sebe, kot da si polomljena in je nekaj narobe s teboj ravno tako povezano s sramom.
Danes vem, da novodobno gibanje tako kot številne filozofije in religije poganja sram.
Ko se trudiš, da bi shujšala, popravila svoj videz, se pozdravila ali ko se trudiš, da bi se izpopolnila v veščinah kot je joga ali meditacija, želja po spremembi pogosto vznika iz istega mesta sramu, kjer imaš občutek, da moraš nekaj spremeniti, nekaj narediti v zvezi s tem, da bi to, kar je narobe s teboj spremenila.

In danes tudi v gonji proti Egu vidim iste mehanizme in iste težnje. Ker je z njim nekaj narobe in ga je potrebno spremeniti. Ob tem pa se mnogi ne zavedajo, da brez ega ne moreš preživeti v tem svetu.

Sram poganja ta svet.
Svet v katerem ne glede na to kako se trudiš in kaj vse narediš nikoli nisi dovolj.
In nikoli ni dovolj.

Zdravljenje v resnici pride iz mesta sprejemljivosti.
Kjer narediš prostor za vse stvari, ki so del tebe.
Kjer lahko ljubiš vse dele sebe točno takšne kot so.
Brez potrebe, da jih popraviš ali spremeniš.

Kolesje sramu bo vedno znova v tebi aktiviralo občutke, da je nekaj narobe s teboj.
In to poznaš iz prve roke. Kolikokrat si rekla, da potem, ko boš shujšala bo pa vse drugače. Ali pa potem, ko boš diplomirala, dobila tisto službo, našla partnerja, imela otroke, dom, potem bo pa vse drugače.

Pa je?
Si zdaj zadovoljna?

Namera, da bi popravila stvari in dokazala, da zmoreš vedno znova aktivira tisti občutek v notranjosti, da nisi dovolj… dovolj dobra, dovolj suha, dovolj lepa, dovolj bogata, dovolj xyz.
Nikoli nisi dovolj. Ne glede na to, kaj narediš. Dokler te poganja sram ne boš začutila tega, da si dovolj zgolj zato, ker SI.

Šele, ko sem se začela spogledovati s svojimi destruktivnimi težnjami in načini, kako sem sabotirala sama sebe zaradi sramu, sem se začela osvobajati.

Urok sramu je v družbi v kateri živimo poganja številne vzorce obnašanja in arhetipe skozi katere se v življenju izražamo. In tisto, kar sem odkrila v svojem delu z ženskami je, da to, da spremeniš svoje misli ne zadošča, da bi sramu prišla blizu. Kajti sram je zažrt v senco, ki jo skrivaš sama pred seboj.

Soočiti se moraš s Soodvisnežem, s senčnim delom svoje Reševalke, Narcisista, Perfekcionista ali pa Grešnega kozla, da sploh prepoznaš kako upravljaš s svojim sramom.
Soočiti se moraš s tem, kje imaš v svojem življenju moč in kje je nimaš ter vzeti svojo moč nazaj, da bi se zares osvobodila.

Sramu ne moreš odmeditirati stran od sebe, pa tudi s pozitivizmom mu ne boš prišla do živega.

Verjemi, ker sem poskusila.

Poskušala sem se ga rešiti, ga spremeniti, ga odrezati, dokler nisem ugotovila, da je edina učinkovita metoda, da se z njim spogledam. Morala sem v svojo senco.

Da bi se lahko soočila s svojim sramom to terja, da se povežeš s svojo Dušo.
Spoznati se moraš s svojimi Arhetipi Duše, z zavezniki, ki ti razkrijejo kje si ujeta in kako ti to služi. Šele, ko se spogledaš s svojimi notranjimi mehanizmi in sprejmeš sebe v celoti se osvobodiš vpliva sramu in zaživiš kot ženska za katero si se rodila, da si.

V individualnem mentorskem programu Razcveta ti lahko pomagam.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako vzameš svojo moč nazaj in znotraj sebe razpustiš model Dominacije po katerem živimo. Takrat, ko se počutiš nemočno svojo moč daješ v roke nekomu drugemu. Izbira ali se počutiš močna ali nemočna je v resnici nekja, kar izbiraš v svoji notranjosti. Da bi ti pokazala, kako vzeti svojo moč nazaj in razpustiti sistem Dominance, sem pripravila 6-urni intenziv. Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

colourful

Zmenek z Usodo

Ena tistih osupljivih resnic, ki me vsakič znova zadane je, da v življenju vsakega posameznika pride čas, ko preraste življenje, kot ga je živel do sedaj.

Pride čas, ki terja preobrazbo.
In ta preobrazba se mora zgoditi v tebi.

Obstaja urnik. Urnik po katerem se ravna tvoja Duša.
In po tem urniku imaš zmenek z Usodo vsake toliko časa, ki od tebe terja, da v sebi aktiviraš določene sile, da aktiviraš potencial, katerega čas je prišel.

Kajti dejstvo je, da ima vse svojo božansko časovno usklajenost.

Vsi vemo, da v svojih dvajsetih letih ne moreš početi tega, kar si lahko počela, ko si bila v svojih tridesetih. In štirideseta ti odprejo polje, kjer lahko stopiš v stik z deli v sebi, do katerih prej enostavno nisi imela dostopa.

Ja zrelost ima nekaj s tem, pa tudi to, da se okrepiš. Da se odpreš in ustvariš prostor, da si voljna odložiti stvari, ki ti enostavno ne služijo več, da bi naredila prostor za tisto, kar si želiš izkušati.

Na tebi je, da deaktiviraš dimenzije realnosti, ki si jih živela do nekega trenutka, da bi lahko aktivirala nove dimenzije realnosti v sebi.

Tisti del, ki drži skupaj mrežo tega, kar je zate resnično, je arhetip ali več njih.
Zato so arhetipi tisti, ki te vodijo v tem, da razpustiš določeno realnost in aktiviraš novo.

Arhetipi so del žive zavesti, vzorci moči, ki ti pomagajo, da dostopaš do globljih nivojev uvidov, modrosti in kreativne energije, potenciala, ki ti je vedno na voljo.

Novo resničnost aktiviraš skozi potencial, ki ti je vedno na voljo, vendar pride v urniku tvoje Duše trenutek, ko imaš zmenek s svojo Usodo.

In s tem pride tudi priložnost, da svojo usodo pozlatiš s svojo zavestno izbiro. In s tem stopiš v polje svojega dušnega namena.

Kdaj končno rečeš NE namesto, da se vztrajno prilagajaš?
Kdaj se nehaš skrivati in postaneš vidna?
Kdaj opustiš zavlačevanje ter svoje zgodbe neuspeha in enostavno narediš kar je potrebno?
Kdaj narediš izbire, ki so tako dramatično drugačne od tvoje družinske zapuščine, da to spremeni tvoje celotno življenje?

Veš kdaj!? Ko tako izbereš.
To je tvoja svobodna volja, ki ti je vedno na voljo.

Vsa zgornja vprašanja so povezana s tvojo Usodo; z dogovorom, ki ga je tvoja Duša sklenila preden si se utelesila v svoje telo v tem življenju. Tvoja Duša se je zlila s svetom v katerega si prišla, z zgodovino in z družinskimi dinamikami, ki so že bile tukaj preden si se rodila.

In ob tem je pomembno razumevanje, da zgodovina šteje in vpliva nate. Je del tvoje Usode in tega ne moreš zgolj odmeditirati stran ali spremeniti s pozitivizmom. In to v sebi veš, ker imaš izkušnjo tega, da zgolj s tem, ko stvari daš na svoj seznam želja ne spremeniš ničesar.

Izkušnja, ki jo imam in se vedno znova potrjuje skozi številne zgodbe žensk s katerimi sem skozi desetletja delala je, da lahko premik v svojem življenju iz Usode v namen Duše narediš samo, če si voljna razpustiti stare vzorce/arhetipe, ki držijo skupaj tvojo realnost in aktivirati nove vzorce/arhetipe, da bi v svoji notranji strukturi postavila novo resničnost. Zase.

Svojega arhetipa otroka, ki ti povzroča težave s tem, da si nevidna in se ne izpostaviš v svetu boš lahko deaktivirala v svoji notranjosti samo na tak način, da postaneš starš svojemu notranjemu otroku, namesto da poskušaš v zunanjem svetu najti nekoga, ki bi ga vzgajal.
Dokler ne izbereš tega, da si starš sama sebi, bo tvoj otrok oblikoval tvoj pogled na svet in izkušnjo sveta, tvojo realnost v kateri živiš.

Preobrazba gre vedno z roko v roki s svobodno izbiro.

Izbira te postavi na križišče med Usodo in dušnim namenom, dvema temeljnima dogovoroma, ki si ju sprejela preden si se utelesila.

Usoda je, ko prepustiš svojo moč izbire zunanjim okoliščinam. Ko se vdaš v usodo in verjameš, da drugi upravljajo s tvojim življenjem.
Dušni namen je povezan s tvojo zavestno kreacijo in notranjimi izbirami, ki vznikajo iz notranje pokrajine tvoje Duše. Ko slediš navdihom in delaš navdihnjene akcije ob tem pa se zavedaš, da je moč v tebi. In v tem procesu so arhetipi tvoji notranji zavezniki, ki te usmerjajo na tvoji poti.

Ena tistih stvari, s katero se nikoli nisem mogla pomiriti je, kaj v resnici pomeni, da postaneš najboljša verzija sebe. Tisto, kar je to aktiviralo v meni je bil sram, da še nisem tam, da nekako nisem dovolj dobra, vredna, da bi živela najboljšo verzijo sebe.

V praksi sem ugotovila, da so arhetipi tisti, ki ustvarjajo mojo realnost kot tudi moj občutek, da nisem dovolj. In da ni poanta v tem, da se jih moram rešiti, jih zbrisati ali jih odrezati od sebe.

Dojela sem, da jih je potrebno deaktivirati, da bi lahko aktivirala svoj polni potencial Duše.

Ob tem sem vsakič znova naletela tudi na vlogo, ki jo ob tem igra svobodna volja, ki sem jo omenila malo višje. Dokler nisi voljna opustiti tega, kar ti ne služi več, ne moreš izbrati novega.

Ker novega potenciala ne moreš uporabiti na stari tehnologiji.

To je tako kot bi hotela naložiti na svoj računalnik najnovejše programe, ki jih računalnik ne bo mogel odpreti in jih pognati. Taki programi so neuporabni, ker jih ne moreš spraviti v realnost in isto je s tvojim potencialom.

Da bi lahko svoj potencial utelesila to terja dve pomembni stvari. Prva je, da prepoznaš in poznaš svoj potencial, ki ti je na voljo in drugo je, da narediš potrebne izbire, da ta potencial lahko utelesiš.

Razpuščanje stare tehnologije terja, da se premakneš v neznano, skozi temno noč ega, kjer razpade vse tisto, kar ti je znano, da bi se iz osnovnih elementov lahko porodilo nekaj novega.

Ta premik iz Usode v tvoj dušni namen je nekaj, česar običajno ne moreš narediti sama. Potrebuješ pomočnike na poti. Včasih potrebuješ terapevta, zdravilca, včasih skupnost in včasih vodnika, ki te pelje direktno v najtemnejši del noči, da bi se čim hitreje premaknila skozi proces. Kajti vodnik je tisti, ki ti je priča in zate drži polje potenciala. Ko si znotraj svoje znane realnosti ne vidiš kaj je onkraj tega, kar je poznano.
Vodnik je tisti, ki te vodi v neznano, ki ustvari prostor zate, da se skozi tebe lahko porodiš kot nova TI.
Potrebuješ vodnika, ki vidi tvojo senco in ti pomaga videti v temi. Kajti le takrat, ko se naučiš videti v temi, zagledaš luč, ki te vodi do vzhoda.

Če si na razpotju in potrebuješ pomoč, te vabim, da spoznaš svoj notranji tim zaveznikov, ki sestavljajo tvojo osebno mandalo Arhetipov. Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako vzameš svojo moč nazaj in znotraj sebe razpustiš model Dominacije po katerem živimo. Takrat, ko se počutiš nemočno svojo moč daješ v roke nekomu drugemu. Izbira ali se počutiš močna ali nemočna je v resnici nekja, kar izbiraš v svoji notranjosti. Da bi ti pokazala, kako vzeti svojo moč nazaj in razpustiti sistem Dominance, sem pripravila 6-urni intenziv. Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

eye

Izguba življenja kot si ga poznala do sedaj…

Z menoj je podelila, kako nemotivirano se počuti.
Neproduktivno.
Ničesar se ne more lotiti.
Ob tem, da v sebi čuti nemir, ker je toliko stvari, ki bi jih morala narediti.

Sedeli sva v tišini.
Prekinil jo je globok vzdih na njeni strani.

»Počutim se ujeta.
Tako zelo nemočna.
Vse je brez veze.
Vse to nima nobenega smisla.«

In včasih je potrpežljivost tista, ki razkriva največ.
Zato sem modro molčala.

Tisto, česar v teh dneh mnogi ne razumejo je, da smo vsi doživeli veliko izgubo.
Izgubili smo življenje, ki smo ga živeli do pred enim mesecem.

Tega življenja ni več.
Odšlo je. In ne bo ga več nazaj.

Svet v katerega bomo odkorakali, ko bodo ukinili karanteno bo popolnoma drugačen.
In v resnici nihče ne ve, kako zelo drugačen bo.
Zato je pomembno, da se soočimo, vsak pri sebi, s svojimi pričakovanji, kakšen bi moral biti, ker naša pričakovanja ne bodo izpolnjena.

Ne moremo več nazaj v preteklost.
In tukaj ignoranca dejstev ne bo čisto nič pomagala.

To, s čimer se v teh časih soočajo mnogi, je žalovanje za življenjem, ki ga ni več.
In mnogi tega sploh ne vedo.

Ker niso v stiku s svojimi čustvi in s tem, kar čutijo v sebi, ne vedo, da so globoko v žalovanju.
Žalovanje je proces, ki ga vsak posameznik doživlja na svojevrsten način.
In pomembno je prepoznati, kaj čutiš v sebi, da bi to lahko spustila skozi sebe in se s svojimi občutki tudi pomirila v sebi.

Izguba je vedno priložnost, da odpreš svoje srce na široko in povečaš svojo kapaciteto, da avtentično ljubiš. V prvi vrsti sebe.

In proces, skozi katerega te izguba vodi, je povezan s petimi stopnjami žalovanja, ki jih je v svoji knjigi On Death and Dying (1969) fenomenalno opisala Elizabeth Kübler-Ross, MD.
V originalni izvedbi Elizabeth opisuje serijo čustvenih stanj s katerimi se sooča oseba, ki je priča smrti, osebni travmi, izgubi dela, prekinitvi partnerskega odnosa, zavrnitvi ali drugi ekstremni situaciji. In pandemija, katere del smo, je ena takih situacij.

Pet faz žalovanja
je modro spoznati in se skoznje premakniti dokler smo še v karanteni, ker je precej težje kreirati, ko si v žalovanju za tem, kar je odšlo.

Pomembno je prepoznati kaj te boli in kje se nahajaš, da bi lahko zaključila proces žalovanja zavestno.
To ni model skozi katerega bi se premikala linearno, vendar kljub temu nudi vpogled v dogajanje globoko pod površjem vsakdana.

Prva faza je povezana z zanikanjem in spomnim se, kolikokrat sem se v prvem tednu, ko se je začelo dogajanje s Covid-19 prihajala v stik z ženskami, ki so mi rekle; Ne morem verjeti, da se tole dogaja. Kaj nam je tega treba!?

Naravni obrambni mehanizem telesa je, da nas poskuša zavarovati pred stresnimi situacijami. Zato je zavedno ali nezavedno zanikanje dejstev, odklanjanje informacij popolnoma naraven obrambni mehanizem.

Mnogi se z izgubo soočajo na tak način, da jo v prvi vrsti ignorirajo.
Kar se na dolgi rok seveda ne obnese.
Dejstvo je, da se izgubi ne moreš v nedogled izmikati.

Ko se z izgubo soočaš tako, da jo ignoriraš, upaš, da bo čas pokazal, da je bila neprijetna situacija zgolj en velik nesporazum. Zato je tako ključnega pomena, da dojamemo, da se to ne bo zgodilo in se premaknemo v soočenje z bolečino ob izgubi znanega in udobnega življenja, ki je odšlo za vedno.

Druga faza
lahko sledi kmalu za prvo ali pa traja nekaj časa, da te stvari ujamejo.
Če se spomniš je po prvi fazi nejevere in zanikanja, kolektivno gledano v trenutni situaciji po prvih dveh tednih v družbi sledila druga faza jeze.

Ljudje, ki so čustveno vznemirjeni, bodo jezo doživljali kot jezo nase ali pa jezo na druge, na sistem ali na ves svet.

V tej fazi se začne premlevanje tega kaj bi lahko in kako.
Kako bi bilo, če bi bilo drugače.

Izbruhi jeze so takrat, ko v sebi občutiš nemoč in stisnjenost v kot, še pogostejši.
Ujetost, ki jo mnogi doživljajo v teh dneh, ko smo zaprti že peti teden, narašča kot v ekonom loncu.
In v tej fazi zlahka izbruhneš in svoj gnev zliješ na tiste, ki so ti najbližji.

Razumevanje tega procesa žalovanja ti lahko ponudi vpogled v to zakaj se ljudje odzivajo kot se. Da se od tega odmakneš in ne sodiš tistih, ki jim meče ven vse ventile.
Pa tudi, da teh izbruhov ne vzameš osebno.

Jeza vedno razkriva, da se spodaj skrivajo potrebe, za katere ni poskrbljeno in modro je, da se zmoreš s tem spogledati v sebi.

Tretja faza s seboj prinaša premlevanje preteklosti, ko se spominjaš lepih stvari, ki jih še dodatno olepšuješ. Ta faza pogajanja je pogosto povezana z iskanjem kompromisa.
Pogajaš se lahko z nevidno avtoriteto ali pa si voljna pristati na ne preveč primerne rešitve, da bi bilo le vsega tega že enkrat konec.

V konkretni situaciji v kateri smo je pomembno, da se tega res zavedamo.
V nasprotnem primeru se bomo pogajali z avtoriteto in pristali na kompromise, ki se morda na prvi pogled zdijo čisto sprejemljiva rešitev, vendar na dolgi rok niso vzdržni.

Pogajanje le redkokdaj prinese sprejemljivo rešitev in poskus, da bi dobili nazaj svoje staro življenje, ne glede na to, kakšno ceno bi morali ob temu plačati, lahko vodi v pogubo.

Kadar imamo opraviti s sistemi Dominance in manipulacijo ali aktivnim ustrahovanjem je še posebej pomembno, da se tega koraka zavedamo.
In da se ne ustavimo in zadovoljimo z manj zgolj zato, da bi bolečina izgube popustila.

Tragedija je namreč v tem, da bolečina ne bo kar popustila, vsaj ne, dokler se ne premakneš skozi celoten proces žalovanja. In s pogajanjem si ne boš dobila nazaj tega, kar si izgubila.
To zavedanje je v teh časih zelo zelo pomembno.

Četrta faza je ključna za to, da se soočiš in se premakneš skozi globoko žalost, ki jo čutiš v sebi. Depresija je najbolj boleča faza žalovanja. V tej fazi dvomiš v prihodnost in v to, da je karkoli lepega mogoče zate.

V tej fazi se dokončno zaveš konca in zato so občutki izgube in žalosti najbolj intenzivni.
To je tista faza, kjer se je potrebno soočiti s svojo čustveno navezanostjo na tisto, česar ni več. Pomembno se je pomiriti s čustvi, ki jih doživljaš, z žalostjo, negotovostjo in tudi s strahom pred prihodnostjo.

Četrta faza v procesu žalovanja je znak, da je oseba začela vsaj delno sprejemati realnost.

Peta faza proces žalovanja sklene.
Gre za sprejemanje situacije, kjer pride do čustvene nenavezanosti na preteklost in do objektivnosti.
To je faza pomiritve s seboj in z bolečino v sebi, ki omogoči porajanje novega.
Pomiritev je edini način, da zaživimo na novo.

Sprejemljivost in voljnost, da sprejmeš to stvari takšne kot so, je pomemben del procesa, ki zaključuje krog žalovanja.

Izziv v tem procesu je zagotovo v tem, da se zaradi notranjega bojevanja na katerikoli točki proces zavleče in traja precej dlje časa, kot če bi se zavestno premaknila skozi.

V tem procesu ni modro, da potiskaš in poskušaš na silo iz ene faze stopiti v drugo. Dejstvo je, da se moraš pomiriti s seboj in z deli sebe, zato siljenje v nekaj, na kar še nisi pripravljena, situacijo v kateri si zgolj poslabša.

Z bolečino se ne moreš pogajati.
Ne moreš prehitevati.
Potrebno se je spogledati z vsemi deli v sebi.

Za tiste, ki poznate moje delo, naj tole popotovanje skozi žalovanje predstavim še na drugačen način.

V prvi fazi stopi v ospredje otrok, ki zanika realnost in hoče svojo igračo nazaj. Otrok išče nadomestnega starša. Ko izgubiš nekaj, kar ti je pomembno, hočeš starša, ki te bo rešil, ki bo naredil nekaj, da se vse skupaj reši. In da bolečina mine.

Ker otrok ne dobi tega, kar želi, se oglasi žrtev, ki bo poskušala izprositi to kar želi. Skozi ubogi jaz boš poskušala najti nekoga, ki te bo rešil pred mučiteljem zunaj tebe, ki ti povzroča bolečino. Žrtev je tista, ki ima na drugi strani polarno nasprotje agresorja in če ne gre zlepa, bo šlo pa zgrda, kar povzroči izbruhe jeze, ko poskušaš svoje doseči na silo.

In ko to ne zaleže, greš v ustrežljivko, ki je pripravljena prodati in razprodati to kar ima na voljo, najvišjemu ponudniku. Zvodnik se vedno pokaže in ti pritisne na notranjo prostitutko, ki bi prodala svoje darove za najvišjo možno ceno in se pogajala.

Če to ne pomaga, se oglasi saboter, ki bo sabotiral priložnosti in pognal vse v zrak zaradi strahu.
Na tej točki je bolečina nevzdržna in pogosto namesto, da bi se premaknila skozi občutke v sprejemanje in spravo s seboj, zaplešeš še en ples z otrokom.

To, da prevzameš odgovornost zase in spoznaš, da gre za tvoj notranji proces v katerem je potrebno vzeti svojo moč nazaj, je tukaj ključnega pomena.
Skozi proces žalovanja za izgubo preteklosti se mora vsak premakniti sam.

Nihče tega ne more narediti zate, zato je pomembno, da si poveš resnico glede tega, kje se nahajaš in se zavestno premakneš skozi proces.

V kolikor potrebuješ pomoč, me pocukaj za rokav.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako vzameš svojo moč nazaj in znotraj sebe razpustiš model Dominacije po katerem živimo. Takrat, ko se počutiš nemočno svojo moč daješ v roke nekomu drugemu. Izbira ali se počutiš močna ali nemočna je v resnici nekja, kar izbiraš v svoji notranjosti. Da bi ti pokazala, kako vzeti svojo moč nazaj in razpustiti sistem Dominance, sem pripravila 6-urni intenziv. Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

sadness

Sama si kriva…

Še vedno čutim tisti sram in globoko ponižanje, ko sem povedala, da me fantje otipavajo in mi je rekla; Sama si kriva.

Nisem razumela kaj misli s tem.
Nisem razumela kaj sem naredila narobe.
Nisem razumela…

Samo čutila sem.
Čutila sem, da je nekaj narobe z menoj.
Ker če bi bila ok, se mi to ne bi dogajalo.
Čutila sem osramočenost.
In najraje bi se pogreznila do nafte. Ali še nižje.
Izginila bi z obličja tega sveta.

In sem. Izginila sem.
Postala sem tiha, mala, siva miš.
Nevidna. Pridna punčka.

Ker je bila moja kalkulacija, da če bom tiho in bom pridna, me bodo pustili pri miru.

Ob tem pa je v meni tlelo neodgovorjeno vprašanje…

Kako se lahko otroku, najstnici zgodi nasilje, ko nekdo poseže v njen prostor in je za to sama kriva!?
Vendar takrat nisem imela glasu, da bi se postavila zase.
K njej sem šla v upanju, da se bo ona postavila zame.

Pa se ni.
In ne samo, da se ni postavila zame.

Postavila se je na njihovo stran.
Ker sem to iskala.
Ker sem se nastavljala.

Zblojenost tovrstnega razmišljanja me še danes napeljuje k temu, da bi koga prebutala.

Ob tem pa mi je zanimivo opazovati ta čas.
In kaj vse nam prinaša na površje.

Koliko zgodb smo pogotnile.
Koliko govna smo potisnile dol po grlu, da smo preživele.

Vzeli so nam glas.
Vzeli so nam moč.

Oni.

Si se kdaj vprašala, kdo so Oni?
Kdo je ta elita o kateri toliko govorijo?
Kdo v resnici ima moč?

Ali boljše vprašanje – komu jo dajemo?

To je bilo vprašanje, ki me je gnalo desetletja.
Maščevanje je bilo tisto, ki mi je dajalo veter v krila.
Maščevanje za vse, kar so nam naredili.
Oni.

Dokler se nisva z mojim Maščevalcem srečala iz oči v oči in sem dojela, da ves moj gnev ni bolel nikogar drugega, le mene. Iskanje pravičnosti in borba za svoj prav me je oropala desetletij miru in radosti.
Zastrupljala sem zgolj sebe.
In dojela, da je oseba s katero se moram pomiriti v meni.

Danes vem, da ga ni večjega zločina od oskrunjenosti nedolžnosti.
Pravzaprav je…
Ko te zapusti ženska, za katero misliš, upaš, da te bo razumela in te bo zaščitila, ker se sama ne znaš in ne zmoreš.

In vendar je maščevalnost, ki je bila toliko časa prisotna, zaradi katere sem si že kot majhna deklica nadela oklep in šla v ta veliki beli svet prepričana, da sem odvisna sama od sebe in da ni nikogar, ki bi me podprl, razumel, poslušal in nekaj naredil zame, poškodovala mene.

Danes poskušam razumeti, da je bila tudi ona ranjena in da zato ni znala podpreti tiste deklice, ki jo je tako zelo potrebovala.

Hkrati pa vem, da nisem bila kriva jaz.

Družba v kateri živimo temelji na dominanci, kjer je vedno nekdo nad nekom.
Nadvlada na eni strani ustvarja množico podrejenih in poslušnost na drugi.

Žal je mnogo mojih prednic izkušalo ponižanje, zlorabo in ustrahovanje, pa tudi zasužnjenost.
Moški je bil največkrat tisti na vrhu. Avtoriteta. Tisti, ki je imel moč.
Ker je bil fizično močnejši. In je to svojo fizično moč izrabil in zlorabil.
Za nadzor in nadvlado.

Danes sem tako zelo hvaležna, da ta nadvlada patriarhata prihaja h koncu.
Da se vse to nasilje končno neha.
Da lahko končno odložim oklep, ki ga nosim že tako zelo dolgo.

Da Maščevalcu rečem hvala za vse rože in spustim vso zamero in bolečino zlorabe, tekmovalnosti, privoščljivosti in nasilja ženske do ženske.

Danes vem, da se mora to končati v meni.
Ker se začne z menoj.
Ker iz sebe stvari širim v svet.

In dokler se nisem zmogla spogledati z vso kramo, ki jo nosim v sebi, sem jo vlekla naokrog.
Ta čas je prinesel na površje bolečine preteklosti in s tem tudi soočenje s tem, kako sem grda sama do sebe in s seboj.
Kako se kaznujem. Sovražim sebe.
Kako sebe sodim in obsojam.
Kako sebi povzročam največ bolečine.

In sem se vrnila čisto na začetek, kjer se vedno vse začne.
V odnos s seboj.

Da sprejemam sebe točno tukaj kjer sem in točno tako kot sem.
Tudi ko ne vem kako. Tudi ko ne znam.
Tudi ko se počutim izgubljeno.
Tudi, ko v sebi čutim sovraštvo.

Da sprejemam sebe.
Da spoštujem sebe.

Da ljubim sebe.
Da ljubim vse dele sebe.
Cenim sebe.

Učim se izbirati partnerstvo.
Partnerstvo z vsemi deli v meni.
Kjer nobeden ni boljši ali slabši.
Vsi so.

Del celote.
Del življenja.
Del mene.

Moja izbira pa je, katere bom oživela.
In kaj bom živela.

NE nisem sama kriva za to, kar so mi naredili.
In JA imam izbiro.

Izbiram življenje.
Izbiram Sebe.

Ob tem pa spuščam model Dominance v Sebi. Zato sem pripravila druženje Razpusti sistem Dominance, ker čutim, da je zdaj tisti pravi čas, da vzamemo svojo moč nazaj. Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako vzameš svojo moč nazaj in znotraj sebe razpustiš model Dominacije po katerem živimo. Takrat, ko se počutiš nemočno svojo moč daješ v roke nekomu drugemu. Izbira ali se počutiš močna ali nemočna je v resnici nekja, kar izbiraš v svoji notranjosti. Da bi ti pokazala, kako vzeti svojo moč nazaj in razpustiti sistem Dominance, sem pripravila 6-urni intenziv. Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

handwring

Najtežje je biti sama s seboj…

Sedeli sva na kavi, tisto sončno jutro v februarju in razpredali o tem, kaj se dogaja v svetu in predvsem, kaj se dogaja na Kitajskem. Spraševala me je, če mislim, da bo vse skupaj vplivalo tudi na nas.

In roko na srce v tem času, ko se vse širi s svetlobno hitrostjo je bilo utopično pričakovati, da se nas stvari ne bi dotaknile.

Le da takrat še nisva vedeli kako zelo se nas bodo dotaknile.

Razpredali sva o temu, kolikokrat ženske rečejo, da bodo prišle v ženski krog ali na vadbo, ko bodo naredile xyz in ko bodo imele čas. Ob tem, da ta čas običajno ne pride, ker je vedno kaj, kar je bolj nujno na neskončnem seznamu opravil.

Razlagala sem o tem, kako pogosto nas ustavlja bolezen, izguba, ločitev ali kriza.
Takrat še nisem vedela kako velika kriza bo sledila.

In tukaj sva, deseti dan v tej pobudi, da ostanemo doma.

Ko zunaj tebe razpada vse, kar si do sedaj poznala, na površje prihaja marsikaj.
Strahovi, bolečine, izgube.
Pogosto je preplavljujoče.

In najtežje je, ker v zvezi s tem ne moreš ničesar narediti.
Kar te vodi v občutke nemoči, jeze, žalosti.

Ko izgubiš nekaj, kar ti je bilo drago, pa naj bo to oseba, služba ali občutek varnosti, ki je v resnici globoko spodaj pod vsemi izgubami, to boli.

V sebi čutiš bolečino, ki je razumsko enostavno ne moreš razložiti.
Izguba varnosti ali občutka razsodnosti o življenju, je nekaj kar te globoko zaznamuje.
Lahko izgubiš vero v življenje in zaupanje vase. Izguba, ki si ji priča, je več dimenzionalna.

V času v katerem smo, se mnogi soočajo z izgubo.
Izgubo rutine, ki je oblikovala naše življenje.
Izgubo odnosov v širši skupnosti.
Mnogi prepoznavajo, da ne poznajo več ljudi s katerimi živijo.

In v tej izgubi, ki jo doživljaš je najtežje biti sama s seboj.

Ne glede na globino bolečine, nepredvidljivost notranjega čustvenega oceana, pogosto močno dozo ranjenega ponosa in razžirajoče občutke krivde ali sramu, je bolečina izgube katalizator, ki je potreben za preobrazbo tvojega življenja.

Zakaj?
Ljudje smo bitja povezanosti.
Rojeni smo za povezanost in odvisni smo od povezav, ki jih ustvarimo.

V nasprotju s prepričanjem, da smo neodvisne in samozadostne, neuroznanost v zadnjih letih skozi raziskave kaže popolnoma drugačno podobo človeka.

Dejstvo je, da potrebujemo povezanost, potrebujemo ljudi okoli sebe.
V resnici smo precej nemočni, ko pride do sposobnosti regulacije svojih čustev, ko smo osamljeni ali odvisni zgolj od sebe.

Ker naši možgani čustveno bolečino ne razlikujejo med psihično in fizično bolečino, je izguba pogosto nekaj, kar aktivira fizično bolečino. Bolečina lahko vodi tako daleč, da si oseba želi enostavno umreti.

V prvi fazi ločitve od znanega, lahko izkušamo fizične simptome povišane temperature, povečanega srčnega utripa, nespečnosti, pomanjkanja apetita in napade panike. To lahko vodi v apatijo, depresijo in v občutke popolne obupanosti, z vsemi fizičnimi simptomi, ki spremljajo ta čustvena stanja.

Izguba varnosti je travma, ki te vodi nazaj v najzgodnejše spomine, ko si kot otrok izkušala podobne situacije.
Le malo ljudi razume, kako ranljivi in občutljivi smo takrat, ko doživimo izgubo.
Izguba znanega je kot izgon v neznano.

Travma ločenosti bo vodila v žalovanje za povezavo, ki je bila izgubljena.

Ljudje smo bitja odnosov. Odnosi so izjemno pomembni.
Ko izgubiš stvari s katerimi se zamotiš, da ne čutiš bolečine izgube stik s seboj, si soočena z vsem, kar je bilo leta, morda desetletja skrito v notranjosti.

Tvoj živčni sistem ima izjemno sposobnost, da poskrbi zato, da preživiš tovrstne izgube.
V resnici imaš v svoji notranjosti celoten sistem, endokanabinoidni sistem, ki skrbi za notranjo hmeostazo.

Vendar gre za proces skozi katerega se premikaš in ne enkratno dejanje.

V fazi izolacije v kateri smo, si povabljena v svoje globine.
Temu se ne moreš izogniti, ker je vse upočasnilo.

Apatija je način upočasnitve.

Bistveno je, da si omogočiš, da stvari preboliš.
Narava je poskrbela, da se ne premikaš skozi ta stanja prehitro, da ne potrgaš vseh vezi od svojega vira preživetja, od ljubeče povezave, ki je bila ključna za tvoje preživetje.

Melanholija, apatija te vodi skozi obdobje refleksije dejanj, ki so bila storjena, izbir, ki so bile narejene, sprememb, ki jih je potrebno narediti in lekcij, ki se jih je potrebno naučiti.

Depresija je pokazatelj vrednosti tega kar si imela in česar ni več.
Razkriva potrebe, ki jih imaš v svoji notranjosti in ki jih je potrebno prepoznati in objeti, v sebi.

Vedno, ko izgubiš nekaj, kar je predstavljalo vir tvojega preživetja, te bo življenje vodilo skozi pet faz žalovanja, ki jih je opisala Elizabeth Kubler Ross, skozi katere se moraš premakniti.

Soočiti se boš morala z zanikanjem, jezo, barantanjem, depresijo in na koncu sprejemanjem.
Zato je ključnega pomena, da ne siliš in potiskaš sebe skozi proces.

V originalni izvedbi Elizabeth opisuje serijo čustvenih stanj s katerimi se sooča oseba, ki je priča smrti, zavrnitvi ali drugi ekstremni situaciji:
1. Zanikanje — “V redu se počutim.”; “To se ne more dogajati meni.”; “To je pomota.”
2. Jeza — “Zakaj jaz? To ni pravično!”; “Kako se to lahko dogaja meni?”; ‘”On je kriv!”
3. Pogajanje — “Vse bom naredila, za še nekaj skupnih let.”; “Plačala bom, kolikor bo treba, samo da…”
4. Depresija — “Tako žalostna sem, vse je brez veze.”; ” Itak bom kmalu umrla, to nima smisla.”; “Pogrešam svoje najdražje, zakaj bi sploh nadaljevala?”
5. Sprejemanje — “Vse bo ok.”; “Ne morem se več boriti s tem, raje sprejmem.”

Prvi del procesa je prebiranje semen od plevela. Sortiranje in integracija preteklosti in tega kaj se ti je dogajalo, kje so se ti zgodile krivice, v kaj so te prisilili, česa nisi imela, je prvi del procesa, kjer se moraš soočiti s tem, kar je bilo.

In če si bila v svojem življenju zelo odvisna od mnenja drugih, če si njihova čustva in potrebe dajala pred svoja, če si svojo resnico zanikala in jo skrivala zaradi strahu pred tem, da bi razburila ljudi okoli sebe, če nisi postavila zdravih meja vse zaradi strahu, da bi bila zapuščena, potem je bes, ki se pojavi kot odgovor, tako kot jok novorojenčka, ki so ga udarili po ritki, da bi vdihnil svoj prvi zrak.

Bes je odgovor na zavrnitev ali zapuščenost, ki ga ni modro zanikati. Bes ti razkriva, da za tvoje potrebe ni bilo poskrbljeno in zelo pomembno je, da si priznaš; Kako dolgo si vedela, da je potrebno postaviti zdrave meje, pa v zvezi s tem nisi ničesar naredila? Ali pa si se v sebi bojevala s tem, da se moraš postaviti zase in se nisi?
Si vedela, da moraš nehati z ugajanjem in prilagajanjem kot načinom dokazovanja svoje vrednosti, pa v zvezi s tem nisi ničesar storila?

Dejstvo je, da dokler te ne ujamejo vsi tisti načini, kjer razprodajaš sebe in te udarijo po licu, so vsi tvoji plani, kako bi si želela obnašati zgolj teorija brez prakse.

Soočiti se moraš s tem, kako bi se pogajala sama s seboj.

To so v resnici stiske in strahovi tvojega malega otroka, s katerimi ima avtoriteta zunaj tebe (pa naj bo to partner, šef ali država) zelo malo skupnega, razen da igra igro, ki ustreza tvoji.

Preživetveno navodilo je, če si napadena, se moraš zaščititi. To je mehanizem tvojih primarnih možganov, kjer je napad pogosto prepoznan kot najboljša obramba. Ko si v reakciji se tudi oseba na drugi strani odzove tako, da odklopi svoj del racionalnih možganov in gre v svoje preživetvene reflekse.
Tudi on začne napadati iz svoji otroških bolečin. Ko so tvoji preživetveni mehanizmi aktivirani, si kot otrok, ki izkuša bolečino in poskuša zaščititi sebe in svoje bolečine. Kličeš po ljubezni in jo iščeš v zunanjem svetu in jo v istem hipu, s svojimi dejanji tudi zanikaš.

Depresija, ki vznikne ima svoj namen, kajti to je način, kako razpletemo povezave, ki smo jih ustvarile z ljudmi in stvarmi. Vezi so predmet izmenjave energije, ki poskrbijo, da smo v odnosu zainteresirani in da investiramo svojo energijo v odnos.
Naša psiha potrebuje čas, da presortira stvari v notranjosti, da obnovimo svojo avtonomnost in svoje življenje postavimo na novo.

Sprejemanje je pomemben korak na tej poti.

Preprosto je težko, da bi to zmogla sama. Ker si udomačena v svojih vzorcih in načinih obnašanja, sploh ne prepoznaš v kakšni vodi plavaš. Dejstvo je, da ne moreš pobegniti od same sebe, da sebe vedno neseš s sabo.
Zato je ključno, da se soočiš in da pozdraviš svojo ranjenost.

Sprejemanje je ključnega pomena za zdravljenje in celjenje ran.

Vendar se stvari ne poznajo zares, če si tega nisi voljna prisvojiti in objeti v sebi.
Biti s seboj, podpreti sebe, držati sebe in se opogumljati na tej poti je veščina, ki jo je potrebno natrenirati, tako kot mišico.

Zato sem v tem času vesela številnih klicev žensk, ki sem jim v zadnjih desetih letih stala ob strani.
Večina mi reče; “Taja, zdaj vidim kaj vse sem v tem času premaknila in kako dobro sem se soočila s seboj in se pomirila s svojimi ovirami v sebi. Saj je izziv vse tole, kar se dogaja. Ampak jaz sem mirna.”

In to praznujem.
Tudi jaz sem mirna.

Ker je lekcija, ki sem jo vzela, da je odnos sama s seboj tisti, ki vpliva na vse druge odnose v mojem življenju.
Aktualno dogajanje je povabilo v globine sebe.
V soočenje s seboj.
V sprejemanje sebe in svojih izzivov.
V prevzemanje odgovornosti zase in za svoje življenje.

Vse je tukaj Zate.
Vse se dogaja Zate.
Za tvojo rast in razcvet.

Tega nihče ne more narediti namesto tebe.

In če na tej poti potrebuješ podporo ali pomoč, me pocukaj za rokav.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako bo poznavanje tvoje občutljivosti za vedno spremenilo tvoje življenje. To, da čutiš je najpomembnejše in najmočnejše darilo Empatinje. In hkrati tudi vir večine tvojih težav. Občutek je tisti, ki ti pomaga navigirati tvoje življenje. Pomaga ti tudi pri prepoznavanju slabih izbir in odločitev.
Vendar je od tebe odvisno ali boš zaupala sebi in svojim občutkom, se boš zanesla nanje ali boš raje iskala odgovore zunaj sebe. Ključnega poemna je, da zaupaš vase in se zaneseš nase. Zato je tako zelo pomembno, da poskrbiš zase in za svoje energijsko polje. Prijaviš se >>>TUKAJ<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

unique

Čakamo na…

Berem.
Berem o novem svetu, ki bo poln ljubezni in o novih dimenzijah in o tem, kako nam bodo angeli pomagali in razmišljam.
Spomnim se sebe leta 1996. Takrat sem tudi jaz verjela, da bo prišel nekdo, ki nas bo rešil.
Tiste, ki me že dolgo poznate, poznate to zgodbo o Ashtar komandi in o tem, kako sem verjela, da nas pridejo rešiti z drugih dimenzij ali pa planetov, stvar percepcije.

In živo se spominjam tistega dne, ko sem osupla klicala prijateljico z ugotovitvijo, da nikogar ne bo.
»Nihče nas ne bo prišel rešit!!« Sem bila takrat zaprepadena. Moj svet se je sesul.
To je bilo prvič, da sem dojela, da je potrebno prevzeti odgovornost zase in za svoje izbire.
To zavedanje se od takrat samo poglablja.

In nazadnje me je zadelo lani, ko so se zaprla tista zadnja vrata, ki jih puščaš odprta za vsak slučaj, če bo pa res kriza.

In vem, da so danes mnogi tam, kjer sem bila jaz daljnega 1996, ko čakajo na nekoga, da bo poskrbel za stvari.
Žal nimamo starša tam zgoraj nekje, ki bo poskrbel, ko stvari ne gredo kot smo pričakovali, kljub temu, da nam to zgodbo že dolgo prodajajo v različnih oblikah.

Nihče nas ne bo rešil. Ne bog. In ne država.
Oni itak poskrbijo najprej zase.

In ko si v življenju soočena s to resnico, da je vse na tebi, ti to najprej težko pade.
V notranjosti se dvigne vihar čustev od klasičnih občutkov zapuščenosti, izdaje, nesprejetosti, zlorabe, vse tisto, kar je povezano z notranjim otrokom.

In naslednji notranji sprožilec v vrsti je žrtev, ko se začneš smiliti sam sebi in bi si želela rešitelja.
Ta žrtev je v zadnjih dneh zelo aktivna. In še bolj bo.
Dokler ne bomo dojeli, da imamo vsi moč za premik in spremembo v sebi.

Ker moraš ti pri sebi vzeti svojo moč, ki si jo radodarno razdajala z drugimi, nazaj.
Na tebi je, da ceniš sebe in to, kar je že v tebi.

Prevzemanje odgovornosti zase predstavlja velik del odraščanja.
Ker moraš ti postati ta ženska, za katero si se rodila, da si.

In to v praksi pomeni, da je potrebno prevzeti odgovornost za to kdo si in za to kdo želiš postati.
Si želiš več ljubezni? Bodi ljubezen.
Si želiš več miru?
Bodi mir.
Si želiš več blaginje?
Bodi blaginja.

V tebi je vrelec vsega, kar si želiš.
In na tebi je, da to aktiviraš v sebi, da bi to pritegnila k sebi.

Ujemanje se zgodi vedno s tistim, kar je v tebi aktivno in čemur posvečaš pozornost.
In to je precej lažje mojstriti takrat, ko je v tebi mir in nisi preplavljena s preživetvenimi strahovi in pomisleki vseh vrst. Vendar se kljub temu, kakšna je trenutno voda v kolektivnem oceanu da najti stik s tistimi kvalitetami v sebi, ki jih želiš izkušati.

In tukaj je vedno tvoja izbira, da izbiraš izkušnjo strahu ali izkušnjo ljubezni.

KO sem začela aktivno delati s kreacijo, sem se naučila, da je potencial prisoten v nevtralni obliki. Dokler si v priprošnji, da bi te imeli radi ali pa sebe prepričuješ, da si ljubeča do drugih, v resnici poskušaš v zunanjem svetu dobiti potrditev tega, da je to resnica in da drži.

Osredotočanje na zunanji svet ničesar ne spremeni.
Vodi te v razprodajo sebe, kjer vedno znova delček sebe prodaš v upanju, da boš v zameno dobila to, kar si želiš.
Svobodo prodaš, da bi imela varnost.

In prideš do točke v svojem življenju, ko si tako zelo prazna v sebi, da se enostavno ne moreš
Ne moreš več iti te trgovine, kjer delček sebe prodaš, da bi dobila nekaj tam zunaj sebe.

Pride trenutek, ko je potrebno prevzeti polno odgovornost zase in za to, kar je v tebi in kdor si.

Tale čas zdajle je izziv tudi zato, ker bi šli v delovanje.
Ker nekaj je pa treba narediti.
Po moško bi šli v reševanje.
In nič nimam proti, če so moški inovativni in poskušajo stvari reševati.

Vendar iz osebne prakse vem, da s krizo ne moreš logično in racionalno rokovati.
Kriza na dušni ravni ni nekaj, kar bi lahko rešila.
Z virusi, ki so nevidni, se ne moreš boriti.
In v tem času zdaj delovanje ni rešitev, ki jo mnogi iščejo.
To je tako, kot bi avto, ki je v leru zdaj gonili na polno, da motor torira v prazno.

Ta čas je čas duše.
Ki terja, da se vsak zazre vase.
Tudi zdravilo ni tam zunaj.
Vsak ga bo našel v sebi.

In to terja spust v neznano.
Terja veliko poguma, zaupanja vase, to, da se zaneseš nase, da boš na drugi strani prišla ven cela.

Vem, da v teh dneh beremo veliko dobronamernih nasvetov o tem kaj bi morali jesti, kako delati in kaj krepiti. Vendar globoko v sebi vem, da delovanje ni rešitev za krizo v kateri smo.

Kriza identitete, kjer razpada vse, kar je domače in poznano kliče po drugačnih pristopih.
Kliče k temu, da v sebi najdeš ta mir, ki ga želiš.
Da v sebi najdeš ljubezen, ki ti si.
Da v sebi najdeš blaginjo in obilje, ki je vedno v tebi.

Cenjenje tega, kar ti je že na voljo, v tebi je v teh dneh zelo pomembno.
To, da držiš prostor zaupanja in vere vase, je ključno.

Vse je upočasnilo z namenom, ki nam je v tem trenutku še uganka.
In to je čas, ki kliče po soočenju s seboj. In po temu, da v sebi najdeš vse to, kar si do sedaj iskala tam zunaj.

Osupljivo je, kako nam je odvzeto vse, kar nam je v desetletjih predstavljalo varnost, svobodo, ljubezen. Poslušam zgodbe o tem, kako ljudje ne morejo biti drug z drugim, kako se sploh ne poznajo več in kako se bodo ločevali takoj, ko bo to mogoče.

Ključno vprašanje, ki se poraja v meni je, če se zavedamo, da je vse kar se dogaja darilo. Blagoslov skrit v preobleki krize. Povabilo nazaj k sebi in v prepoznavo tega, kar v resnici imamo. Kdo v resnici smo. In zakaj smo v resnici tukaj.

In to zagotovo ne vključuje tega, da se zgaramo do konca in umremo brez vsega.

Duša ve.
Duša je tukaj da izkuša, se izraža in mojstri.

In zdaj ni čas, da bi čakali na druge, da nas bodo rešili.
Ni čas, da čakaš na rešitev, ki ti bo padla z neba.

Ja, angeli so. In lahko nam pomagajo, če jim povemo kaj potrebujemo, vendar nas ne bodo reševali. Kvečjemu nas bodo vodili in usmerjali.
Vendar moraš biti ti res v stiku s seboj, da jih slišiš.
Da lahko slediš sinhronosti, ki se ponuja.

Res je, da je akcija potrebna, ko dobiš notranji navdih kaj je modro narediti.
Bezljavo reševanje brez notranje usmeritve je tisto, ki kuri dragoceno energijo.

Na tebi je, da najdeš svoj notranji vrelec vsega kar že si in že imaš. In da si utelešena, v stiku s seboj. In v poslušanju navznoter. Da slišiš šepet svoje duše in mu slediš.

Zato izkoristi ta čas v prvi vrsti ZASE.

Ker ko je ženska srečna in izpolnjena, so vsi okoli nje srečni.

Želim ti krasno pomlad na tale prvi pomladni dan.
Naj bo sijoča, strastna, srčna in polna sreče.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena