sunset

Ker se je ženska prilagodila, je svet tako hladen, kot je.

Po treh urah pogovora sva prišli do te ugotovitve.
Vendar se je vse skupaj začelo popolnoma drugje.

Vem, da je ženska tista, ki ustvarja sveti prostor, vendar dolgo časa nisem vedela, kako to naredi.
Iskanje odgovora me je vodilo po svetu, kjer sem prejemala izvorna znanja, najprej v Indiji, pa kasneje na Baliju, Kauai otoku in v Egiptu.

Danes vem, da je v resnici vse že tebi, vendar zase vem tudi, da sem potrebovala ključe, ki sem jih dobila na različnih koncih sveta, ki so me vodili nazaj k meni, nazaj na izvorno mesto iz katerega vse vznika.

Moja radovednost in raziskovanje izvornih modrosti egipčanske alkimije in drugih svetih praks me je vodilo k razumevanju, da je posoda ena ključnih sestavin alkimije. Če želiš alkimizirati stvari, potrebuješ posodo.

To, kar vidim in zelo dobro poznam iz prve roke je, da ženske ne skrbimo preveč dobro za svojo posodo fizičnega telesa. Zase vem, da sem zlahka ignorirala svoje potrebe in sem na drugi strani z življenjem sklenila tihi dogovor, da bo zame poskrbljeno, če bom naredila vse tako, kot je treba.

Pozabila sem, da je ženska tista, ki je mojstrica prostora. In prostor je
Ženska je bila v različnih kulturah tista, ki je ustvarila Dom in ki je skrbela za ognjišče v Domu.

Ognjišče v prenesenem in konkretnem smislu.

Stare tradicije govorijo o tem, kako je ženska vedno skrbela za ogenj v Domu in ta izvorni ogenj gori v maternici Ženske. Njena Shakti energija vznika v samem centru njene maternice in ženska je varuhinja tega notranjega ognja. Na ženski je, da skrbi za svoj ogenj in ga neguje.

Gorivo, ki te resnično polni je ustvarjeno iz izvornih kvalitet tvoje duše.

Fascinantna lastnost ognja je, da potrebuje gorivo, da stalno gori. Potrebno je stalno nalagati na ogenj, drugače ugasne.

In v Domu je ženska tista, ki skrbi zato, da ogenj ne ugasne. Če ženska neha nalagati na ogenj, so vsi, ki so del tega ognjišča, pogubljeni.

Če je sveti prostor Doma oskrunjen v ženski, ne zmore ustvariti tega svetega prostora v zunanjem svetu. In to je tisto, kar dnevno opažam pri ženskah. Zaradi oskrunitve Doma so se številne ženske odpovedale svojim znanjem in modrosti, ki jo nosijo v sebi.

Veliko žensk čuti strah ob tem, da bi stopile v stik s svojim izvornim domom, pa ne vedo zakaj.

Moški je tisti, ki zgradi bivališče, hišo, postavi šotor, vendar ne zna ustvariti topline in domačnosti, ki jo lahko občutiš, ko si Doma. Ženska je tista, ki ustvari Dom. Dom ustvari iz svoje ženske Duše. Napolni ga izvornimi kvalitetami svoje Duše. S toplino. Mehkobo. Mirom. Ljubeznijo.

Dom je le odsev tebe.

Zato v svoj dom umestiš stvari, ki predstavljajo to, kar ti veliko pomeni v življenju. Predmeti so odsev izvornih kvalitete, tvojih vrednot in radosti. In zato lahko takoj, ko vstopiš v nek prostor, prepoznaš, kaj so glavne vrednote človeka, ki tam biva, kot tudi ali se ceni ali ne.

Skrivnost je v tem, da ženska Dom ustvari iz svojega notranjega svetega prostora. In to ni srce, temveč maternica.

Maternica je bila prvi dom čisto vsakega bitja.
Moje svečeniško urjenje je razkrivalo pomen maternice in kako je ženska tista, ki iz svoje maternice, iz svetega prostora svoje maternice, ustvari zunanji sveti prostor, ki je preslikava tega kar je v njej, v zunanji prostor.

Ženska zunanji prostor postavlja iz svojega notranjega prostora z dušnimi kvalitetami, ki so del njene Biti.

Da bi to lahko naredila skozi izžarevanje, mora biti v stiku s svojo posodo, ki drži ta prostor. Ta posoda je maternica. Ženska iz svoje notranje posode ustvarja in skrbi za različne posode kot so starševstvo, partnerstvo, kariera, prijateljstva. Zato je ključnega pomena, da poskrbiš za svojo notranjo posodo, da lahko držiš prostor oziroma energijski prostor za vse kar ti veliko pomeni.

In to je tisto mesto, kjer gre ženska pogosto na pot izgorevanja. Ustvari prostor, ki ni odsev njenih kvalitet, temveč kvalitet, za katere je ocenila, da jih želijo ljudje za katere ustvarja prostor.

Izgorevanje se začne, ko nehaš slediti svoji izvorni naravi in želiš ustreči drugim, se prilagodiš v želji, da bi dobila potrditev z njihove strani.

Občutek varnosti je ena tistih stvari, ki je za žensko ključnega pomena. Ženska se počuti varno takrat, ko čuti povezanost. Ženska se varno počuti v odnosu. To je del notranjega instinkta. In da bi to varnost dobila od moškega, službe ali česa drugega, se je voljna prilagoditi, ugajati, ustreči v upanju, da bo nekaj zunaj nje poskrbelo za to njeno notranjo potrebo.

Instinktivno se podrediš in pričakuješ od nekoga drugega, da ti bo dal to, kar tebe napolni in nahrani. S tem, ko se prilagodiš ubiješ izpolnjenost, živost, lahkotnost in radost v sebi. IOb tem v sebi čutiš izčrpanost, nezadovoljstvo, praznino, ciničnost, ujetost in jezo.

Vedno bolj se trudiš. Delaš vedno več in več. Potiskaš, se siliš v delovanje in ob tem tvegaš, da izgubiš vse – zdravje, srečo, povezanost, včasih celo življenje.

In pomembno je, da prepoznaš svoje potrebe, da lahko izstopiš iz te igre preživetja in životarjenja. Svojo zgodbo sem opisala v zapisu >>>tukaj<<<

Najin pogovor sva zaključili z ugotovitvijo, da je zaradi tega, ker se je ženska prilagodila, svet tako hladen.

Ženska iz svoje maternice poraja dušne kvalitete v ta svet. Ti jih moraš najprej poznati v sebi. Se odpreti zanje. JIh sprejeti v sebi. Pustiti, da te nahranijo. Vsrkati jih moraš vase, v svoje srce. Šele iz te polnosti v sebi jih lahko podeliš z ljudmi in s svetom. Zavestno.

O tem, kako sveti prostor ustvarjaš iz svoje maternice in kako se zgodi oskrunitev Doma sem že delila v Templju SiStars . V pogovoru s prijateljico pa sva podelili več o tem, kako pomembno je, da znaš zavestno ustvariti sveti prostor, ki ga napolniš s svojimi dušnimi kvalitetami. Če še nisi del plemena SiStars, te vabim, da se nam pridružiš. Več najdeš na spletni povezavi >>>tukaj <<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

P.S. O tem, kako bolje razumeti razliko med moško in žensko naravo sem spisala eKnjigo, ki jo lahko prejmeš, če se prijaviš tukaj >>>.
Pripravila sem jo, ker sem zaradi nerazumevanja svojega moškega po 15 letih v odnosu skoraj odšla. In ker zate želim, da preden zabredeš v težave, poznaš 10 stvari, ki sem se jih v reševanju svojega odnosa naučila.

wowitn

Temelj tvojega življenja…

Kreiraš svoje življenje iz strahu in pomanjkanja ali iz radosti in blaginje?
Kakšen je temelj na katerem si ustvarila svoje življenje?

Prvi temelj tvojega življenja običajno temelji na mehanizmih, ki si jih postavila v otroštvu. Temelj tvoje prve posode so vzorci in vse, kar je bilo del preteklih generacij. Temu pravim udomačevanje. Ustvariš persono, osebnost, da ustrezaš, da dobiš ljubezen in pozornost, ki sta nujno potrebna za preživetje.

Če si morala ljubezen staršev zaslužiti s pridnostjo, če so te imeli starši radi samo takrat, ko si zadovoljila njihova pričakovanja in zahteve, potem se še danes bojiš (verjetno nezavedno), da boš sprejeta samo, če boš popolna, če boš poskrbela za potrebe drugih oziroma če boš pozabila nase, na svoje potrebe in želje.

Če so te vzgajali s pogojevano ljubeznijo in je bila tvoja pridnost oz. delavnost merilo tvoje vrednosti, potem si dobila pohvalo in ljubezen kot kompenzacijo za svoje delovne dosežke. Ob neuspehu pa so bili starši razočarani in so te s kritiko razvrednotili.

Če se vrednotiš zgolj na osnovi priznanj za svoje dosežke, kar imenujejo tudi storilnostno samovredotenje, se to na zunaj kaže v obliki potrebe po popolnosti in izjemnosti. Značilna je izrazita občutljivost za kritiko, sram v primeru neuspeha in pretirana ustrežljivost. Pri vseh teh simptomih sem izdelala z odliko. Sedi 5.

Ko sem hodila po samem robu izgorelosti, sem začela spoznavati svoje preživetvene mehanizme. Moj strah pred tem, da bom zapuščena je bil tako močan, da sem se poskušala zaščititi s pretirano ustrežljivostjo. Nisem zmogla reči ne. Vedno znova sem si nalagala nove in nove obveznosti. Delala sem še več in pogosto obljubila več, kot sem bila sposobna narediti. Vse samo za to, da bi me imeli radi.

To je bil moj prvi temelj.

In če to ponazorim s prispodobo dveh hiš in selitve…

Prva hiša, ki jo v svojem življenju postaviš, je hiša osebnosti. Postaviš in oblikuješ jo na vrednotah, mnenjih, vzorcih drugih ljudi. Na njeno strukturo v prvi vrsti vplivajo tvoji starši oziroma skrbniki in druge avtoritete v tvojem življenju. Da bi ustrezala pričakovanjem drugih ljudi za voljo sprejetosti in preživetja, se prilagodiš in ustvariš hišo, ki je sicer lepa in ji na prvi pogled nič ne manjka, vendar je plitva, površinska, brez globine in intimnosti, po kateri v globini sebe hrepeniš. Urejena je po željah in priporočilih ter mnenju drugih ljudi.
In nekje v zgodnjih tridesetih se oglasi klic tvoje ženske duše, ki od tebe želi, da se preseliš.

Selitev v hišo, ki je urejena po tvojih željah in ki odseva tvojo edinstvenost in enkratnost, ter odslikava avtentičnost tega kdor ti si ni vedno pospremljena z navdušenjem.

Ene ženske se temu klicu nikoli ne odzovejo, ene ga preslišijo ali se delajo, da tega klica ne slišijo.

Tiste, ki pa slišijo in sledijo klicu svoje ženske duše, morajo zapustiti svojo staro hišo in se preseliti. Moja hči je to zelo slikovito opisala, ko je rekla, da moraš iti čez celo svojo staro hišo in stvari pospraviti. Zaključiti moraš stvari iz preteklosti, zavreči stvari, ki ti ne služijo več in to pospravljanje krame iz preteklosti je potrebno narediti, da ne vlečeš balasta s seboj v novo hišo.

Resnica je, da ga ne moreš vzeti s seboj.

In ko zapreš vrata stare hiše, greš na popotovanje. Greš v neznano.

Modro je, da imaš koordinate nove hiše oziroma njen naslov in ključ, da novo hišo lahko odkleneš.

Tvoja nova hiša simbolično predstavlja tvoj avtentični jaz, življenje, ki ga zgradiš na temelju avtentičnega jaza, svojih izvornih kvalitete in vrednot, ki podpirajo tvojo Žensko dušo. Tvoja duša ve, zakaj si tukaj. Tvoja duša ve, kaj je tvoja življenjska misija. Tvoja duša pozna tvoje Darilo, tvojo edinstvenost, je v stiku z modrostjo, ki je v tebi in čaka, da jo odkriješ in podeliš z ljudmi in s svetom.

Nekateri se tej selitvi upiramo. Zase lahko rečem, da sem leta opazovala nevihto, ki je nosila moje ime in ki je prišla in porušila mojo prvo hišo. Ker nisem posuašal. Ker nisem hotela slišati.

Ker sem vedno znova v sebi rekla NE stvarem, za katere sem vedela, da bi morala reči JA. In obratno. Prevečkrat sem rekla ja stvarem, za katere sem vedela, da je odgovor v meni ne.

Svoj drugi temelj sem postavljala, ker me je v to prisililo podiranje vsega, kar sem ustvarila.
Nisem vedela za kaj gre in temu procesu sem se dolgo časa upirala z vsemi štirimi.

Vendar je duša zmagala. Vedno zmaga.
In prepogosto se prebujamo skozi zlome, krize, bolečine in trpljenje, ker na lep način enostavno ne prisluhnemo temu, kar ima duša, da deli s tabo.

Od tega, kakšen je temelj tvojega življenja je odvisno, kako živiš, kako deluješ, se odzivaš, kaj te vodi, kakšne so tvoje izbire. Vedno imaš možnost, da izbiraš iz svojih preživetvenih mehanizmov persone ali pa iz avtentičnega dela tvoje Ženske Duše.

Kakšne so tvoje izbire?

O svojem popotovanju skozi pokrajino izgorevanja, kjer me je duša prebudila v vrednot, ki me polnijo in hranijo, več delim s teboj v zapisu >>>tukaj<<<

Več sem delila v svoji FB skupini Razcvet Ženske s Tajo Albolena. Pofočkaš se lahko >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

street

Živeti na polno namesto zgolj životariti…

Leta sem se skrivala.
Če dobro pomislim, sem se skrivala desetletja.
Izmojstrila sem se v umetnosti skrivanja.

Ko so ljudje pogledali v moje življenje, niso videli kako sem skrila neprijetne in težke stvari pred svetom.
Želela sem, da bi verjeli v to, da držim vse niti v svojih rokah.
Da zmorem sama.
Da imam popoln zakon, popolne otroke, popoln posel, da je vse popolno.
Jaz sem verjela v to. Kupila sem svojo lastno zgodbo.

In nekje vmes sem pozabila nase. Izgubila sem samo sebe.
Pozabila sem na svoje sanje.
Moja prijateljica je to opisala zelo popolno – zaprla sem se v škatlico od vžigalic.
Zaprla sem svoje srce.
In nekako shajala.

Najbolj grozno pri celi stvari je bilo to, da sem po vseh standardih imela vse, kar si sploh lahko želiš. Imela sem vse – odnos, otroke, hišo, avto, posel. Ampak mene ni bilo nikjer.

Prezaposlenost in hitrost življenja sta mi pomagala pri skrivanju. Da se s tem, kako se počutim in kje sem, sploh nisem ukvarjala. Nenehno sem bila v pogonu.

In vsaka mama ve, da to takrat, ko so otroci majhni, sploh ni nobena umetnost. Vstaneš, si na avtopilotu – delaš, delaš, delaš – in zvečer padeš v posteljo. Kot bi te nekdo zjutraj vklopil in zvečer izklopil.

In dokler se nisem ustavila, je vse štimalo.

Rada rečem, da sem bila prepričana, da hitreje, ko bom vozila, bolj bom polnila svoj tank, kar ni bilo res. Nekje v sebi sem vedela, da se izčrpavam.
Vendar se nisem ustavila, ker sem hkrati vedela tudi, da bo vse, česar nisem imela časa čutiti, prišlo na površje, če se ustavim.

In potem je prišlo leto 2007 in potovanje v Egipt.
Jesen je bila, kot letos. V tretjem poizkusu sem končno uspela priti v Egipt.
Zlezel mi je pod kožo.
In danes vem zakaj – ker sem končno upočasnila.

Leta sem skrbela za druge in sebe dala na zadnje mesto. Verjela sem, da je to, da se odpovem sebi, plemenito.

V Hurgadi sem skozi pogovore o ženstvenosti uspela prebuditi tisti speči del v meni, ki je hrepenel po tem, da bi bilo zame poskrbljeno.
Prebudila sem svojo Trnuljčico.

Zadelo me je na polno, vendar takrat še nisem vedela, kaj.

In ko sem prišla domov, je bilo, kot bi mi nekdo odgrnil zaveso, ki je bila leta zagrnjena.
Naenkrat sem ugledala, da živim življenje, ki ga ne želim živeti.
Lahko sem si ogledala vse, kar ni bilo tako, kot bi si želela.
Nisem več hotela nazaj v stare tire in hkrati nisem znala drugače.
Če sem se prej trudila, da sem ustvarjala popolno podobo, sem tisto jesen spustila vse niti iz svojih rok.

In tako sem se neko jutro zbudila ob svojem moškem, ko me je zadelo na polno, da sem bolj moškinja od moškega samega.
In občutek ni bil dober.
Najraje bi pobegnila.
Se vdrla v zemljo.

Poznaš tisti občutek, ko stojiš pred ogledalom v svoji kopalnici in nimaš pojma kdo je oseba, ki te gleda nazaj?

Ja, trudila sem se biti ženska, vendar v resnici pojma nisem imela, kdo sploh sem!?

Kdo si?
Kdo si in zakaj si sploh tukaj?
To so bila vprašanja, ki so vznikala v moji notranjosti.
In nanje nisem imela odgovorov.
V meni je zevala praznina.
Izpraznjenost.

In v to praznino je leta 2009 zarezalo – bom ostala ali grem?
Po 15 letih skupnega življenja sva bila na razpotju.
Danes razumem, kako iz svoje notranje praznine nisem znala in nisem mogla ponuditi ničesar, kar bi bilo lepilo za katerikoli odnos v mojem življenju.

Pogosto sem bila nerazpoložena. Sitna. Včasih nesramna. Agresivna. Drugič cinična.
Bilo mi je vseeno.
Hrepenela sem po času, ki bi ga imela samo zase.
Druženje z ljudmi, ki so mi bili blizu, je od mene terjalo preveč energije, zato sem se raje držala sama zase.
Stvari so bile enostavno preveč intenzivne zame.
Odnosi so bili prenaporni.

Soočena z izčrpanostjo, globoko bolečino in sveto jezo sem bila soočena z nečim, kar ima danes ime – izgorevanjem. In zabredla sem zelo globoko.

Vendar je morda ravno to rešilo kar se je rešiti dalo.
Bila sem v tisti fazi izgorevanja, ko nihaš med pretirano aktivnostjo in izčrpanostjo.
Ko vsake toliko udarijo občutki popolne ravnodušnosti. In spet drugič v nihanju razpoloženja začutiš tisto evforijo, ob kateri si mnenja, da lahko rešiš cel svet.

In tako sem se odločila, da ostanem.
NE zaradi drugih. Zaradi sebe.

Tisto jutro, ko sem stala v svoji kopalnici in v ogledalu gledala tujko, sem dojela, da je na meni, da odkrijem kdo sem. In kaj je tisto, kar me tako zelo boli.
Vedela sem, da sem edina oseba, ki lahko v zvezi z vsem, kar sem čutila v sebi, nekaj naredi.
In vedela sem tudi, da sem v riti.

Razpad odnosa me je odprl. Moj oklep je razpadel.
Tako kot poje Leonard Cohen; ‘There is a crack in everything, that’s how the light gets in’.
Ta razpad je postal moj preboj.

Pojma nisem imela kam se podajam in kaj bo nastalo iz vsega.

Če bi me kdo takrat vprašal, kaj si želim in kaj potrebujem, bi mu naštela kaj si želim za otroke, za moj posel in za odnos. Mene ni bilo.
Odnosi so bili vir mojega stresa in hkrati bi naredila vse zanje.
Hkrati pa sem pozabila na najpomembnejši odnos mojega življenja – odnos s seboj.

In danes sprašujem tebe: Si upaš pogledati v svoje življenje in kje sebe daješ na zadnje mesto?
Se skrivaš, kot sem se skrivala jaz?
Kaj so tvoje sanje?

Imaš tudi ti trenutke, ko stojiš v kopalnici in ne veš, kaj bi sama s seboj?
Se gledaš v ogledalo in ne prepoznaš odseva, ki te gleda nazaj?

To kar je del moje poklicanosti in kar srčno želim zate je, da prepoznaš svojo dragocenost, veličastnost, magičnost dejstva, da si Ženska.

Kaj te osrečuje?
Kaj te radosti?
Kaj te polni?
V čem uživaš?

Želim te spomniti na tvoje sanje. Na to, kar te radosti.
Leta 2010 sem imela vizijo, da bi spremenili svet dobesedno čez noč, če bi vsaka ženska postala najsrečnejša ženska na svetu. In danes vem, da je srečna in zadovoljna ženska tista, ki spreminja svet. In to želim zate.

Nič več skrivanja.
Nič več ‘V redu sem.’, ko v sebi čutiš, da umiraš na obroke.
Želim, da živiš.
Živiš na polno.

Si zraven?

V premiku iz preživetja v razcvet…

Pridruži se mi v FB skupini Razcvet Ženske s Tajo Albolena, kjer bom s teboj podelila, kako je moj razpad vodil v najbolj izjemen preboj mojega življenja … iz preživetja v razcvet. Pofočkaš se  >>>TUKAJ<<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

tbear

Zdaj pa nisi več otrok…

Zgodba, ki jo je z menoj podelila moja mami se me je globoko dotaknila.

Po smrti svoje mame je bila na sestanku, kjer je majhen fantič komentiral, da takrat, ko nimaš več svojih staršev, ko ti umrejo, nehaš biti otrok. “Zdaj pa nisi več otrok,” je rekel.

To me je res zadelo.
Ker sem v tem prepoznala toliko resnice.

Ko izgubiš očeta, ki simbolično predstavlja zunanjo avtoriteto in tvoj odnos do zunanjega sveta, je kot bi izgubil vodnika v zunanjem svetu. Naenkrat si odgovoren zase v zunanjem svetu. Nimaš več tiste opore, ki ti jo je oče nudil.

In zase vem, da imam vedno nekje v ozadju misli, da če vse propade in zaj*bem stvari do konca, da je pa vseeno tam nekje moj oči, ki ga lahko prosim za pomoč. Ne da me rešuje, ampak da mi svetuje, da mi pove kako se stvari lotiti, kako planirati. Ker moški je tisti, ki je mojster planiranja in lova.

In ko izgubiš mamo, moraš prevzeti polno odgovornost za svojo notranjost.
Mama je pogosto tisti temelj, ki ti daje čustveno oporo. Mama je tista, ki te je naučila, kako se obnašaš v odnosu do sebe.

Mama je tista, ki te nauči, kako ljubiti Sebe, Celoto Sebe.

Ko odideta, ni nikogar več, na kogar bi se lahko zanesla. Nikogar več ni, ki bi karkoli lahko naredil namesto tebe.

In iz opazovanja vidim, da je največji izziv v tem, da vsa dediščina (čustvene stvari, ideje, misli, vzorci), ki jih tvoji starši niso uspeli predelati skozi svoje življenje definitivno v dedni liniji padejo na otroke.

Življenje te prisili v to, da odrasteš, če tega pred tem nisi zavestno naredila.
Na tebi je, da postaneš starš sama sebi in da se pomiriš s stvarmi, ki so boleče.
S stvarmi, ki so te prizadele. S starimi zamerami.

Smrt mame običajno globlje zareže v notranjo tkanino Biti. Prijateljica je z menoj delila, da je ob smrti mame čutila kot da se je notranji temelj, ki ga je imela na voljo, sesul.

Mati verjame vate. Verjame v to, da lahko dosežeš vse, kar si želiš. In dokler je mama živa, je občutek tak, kot da tvoj vir tega zaupanja vate.

Mama simbolično predstavlja skrbnost, plodnost, rast in prenovo. Ona je tista, ki pozna misterije rojstva in ponovnega porajanja. Je brezmejen vir kreacije, ki poganja kolo življenja.
Brez mame in njene sposobnosti rojevanja, je življenja konec.

In zato je ob smrti fizične mame, če ne prej, tako zelo pomembno, da vzpostaviš stik s svojo izvorno Mamo.
Mama je ena sama.
In nikamor ne gre. Vedno ti je na voljo, da se povežeš z njo.
Da izkusiš globoko povezanost med zgornjim in spodnjim svetom.

Potovanje med maternico mame Gaie, ki predstavlja spodnji svet in Kozmično maternico, ki predstavlja zgornji svet je mogoče le skozi oceansko pokrajino tvoje Zlate Zvezde.

Da bi se lahko dvignila v zgornji svet Duha, se moraš najprej spustiti v spodnji svet svoje Duše, v svoje podzemlje.

Vse stare tradicije od šamanizma do misticizma govorijo o tem, kako pomembno je poznati zemljevid potovanja v svoje podzemlje.

Ne glede na to, da je to popotovanje Duše v telo in iz telesa v onostranstvo vedno potekalo skozi maternico, so se znanja svečenic, kako leteti med duhom in materijo, na krilih labodov, izgubilo nekje v dimenzijah časa in prostora.

Ob smrti babice je pri meni vse prišlo ponovno v ospredje.
Spomnila sem se potovanja v Egipt in izkušenj v veliki piramidi.
Pa izkušnje v dolini kraljev, kjer so nam ugasnili luč, ko smo bili v grobnici.
Bilo je kot v maternici.

Dojela sem, kako vsaka duša potuje s tega planeta na enak način, kot prihaja nanj.
Vse se začne v maternici mame Gaie.
In pri sebi sem opazovala, kako mi je povezovanje v podzemlje pomagalo pri soočanju z vsem, kar je prihajalo na površje.

Hkrati pa sva z babico sedeli ob ognju, ko je v času prehoda z menoj delila svoje zgodbe.
Dojela sem, kako ima vsaka duša na voljo čas, da se pomiri z vsem, kar je izkusila in izlušči, kaj bo s seboj nesla v izvorno temo v katero se vrača.
Tja, od koder je v resnici tudi prišla.

Semena tvojih izkušenj ostanejo v zapisih Akaše v domeni planeta in so na voljo komerkoli.
Smrt je sveta tako kot je sveto življenje.
In tako, kot je sveta zemlja. Kot je sveto telo.
Kot je sveta maternica.

Je mesto, kjer izkušaš povezanost in podporo, po kateri hrepeniš.
Ko odidejo tisti, ki so tvoji vodniki po tej pokrajini Življenja, je pomembno, da postaneš sama svoja vodnica.
Svoja Stella Maris.
Svoja zvezda vodnica.

V druženju Odstiranje tančic Ženske Duše bo prvi mesec, mesec november posvečen povezovanju z mamo Gaio in z izvorno mamo. Postavile bomo temelj za spuščanje v svoje podzemlje, soočanje s svojimi sencami in prepoznavanje ovir, ki ti stojijo na poti, da še nisi ta Ženska, za katero si se rodila, da si.

Toplo vabljena v našo družbo. Potapljanje v svojo Žensko Dušo traja 4 mesece in spoznala boš 13 svojih notranjih zaveznic, ki so ti na voljo, da se skozi njih izraziš in izkušaš raznolikost svoje Ženske DUše. Več najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<<

Bodi Sijajno in SIjajna!
Taja Albolena

redfor

Njen mali živalski vrt…

Sedela sem in zrla v daljavo. Na zahodu se je sonce ravnokar potopilo nekje za hribi.

Nastopil je mrak, tisti čarobni čas med dnevom in nočjo, ki razkriva tisto, kar je očem nevidno.
Obred se je pravkar zaključil in vedno me gani, kako naravno je, ko se prah vrne mami Zemlji.
Prižgali smo svečke in potem je vsak odhitel za opravki.

Ne da bi hotela sem ostala sama. Na pokopališču.
Včasih me je bilo groza. Danes pa sem sedla na klopco in se potopila v kaos misli, ki so hitele vsaka na svojo stran, tako kot običajno hitijo ljudje okoli mene.

Opazovala sem travo in hribčke, majhne plamenčke sveč, ki so mežikali v mraku.
Razmišljala sem o tem, kako so sveče pravzaprav svetilniki za dušo, da sledi svetlobi na tisto mesto, kjer zbira koščke in spomine, ki jih nese s seboj na drugo stran.

Spomnila sem se, kako sem tisto jutro sanjala, da sedim z babico v jami ob ognju. Pripovedovala je zgodbe. Z menoj je delila modrosti in spoznanja. Svojo dediščino.
In v tistem sem dojela, kako dragoceno je, ko imaš čas prisluhniti, srkati in dopuščati, da te vse, kar izkušaš, plemeniti.

Pridružila se mi je sestrica in objeti sva zrli v plamene svečk.
Obujali sva spomine na najina druženja z babico. Na čas, ki sva ga preživljali z njo in dogodivščine, ki sva jih doživeli, ko sva bili sami z njo.

In potem se je spomnila, kako rada je bila babica lepo urejena.
Kako je še potem, ko je že težko hodila, še vedno hodila v visokih petah.
In četudi je šla samo v trgovino in na banko dvakrat na mesec, je vedno poskrbela, da je bila tipi top kot je temu rekla sama.

Moja babica je imela rada lepe stvari in ena od stvari, ki jo je oboževala, so bili čevlji.
S sestro sva se smejali prispodobi, da je imela doma pravi mali živalski vrt.
Še v tistih časih, ko se pri nas ni kaj dosti dobilo, je imela v Zagrebu šuštarja, ki ji je izdeloval čevlje po naročilu. In to iz kačje ali krokodilje kože, kar se nama je vedno zdelo malce grozljivo. Vendar se babica ni dala. Vedno je vedela kaj hoče in je to tudi dosegla.

Bila je prava upornica. In ni si pustila, da bi jo kdo prepričal v svoje.
Vedno je bilo po njeno.

Ko je ugotovila, da čevljev z visoko peto res ne more več nositi jih je želela podariti. Vendar njene majhne številke nobena ni spravila na nogo. Kar je bil pravzaprav sila dober izgovor, ker njenega živalskega vrta v resnici nobena ni želela imeti doma.

V tem mraku, ki se je počasi prevešal v večer, pa sva se šalili, da bi pravzaprav spomin na babico najlepše počastili, če bi šli po nakupih in to po čevlje.

Včasih res mislimo, da moramo stvari narediti perfektno in si ob tem zelo zagrenimo in zakompliciramo življenje.

Ena tistih stvari, ki me je v teh dneh najbolj ganila, je bil pogovor, ki sva ga z mami imele z na pogrebnem zavodu. Pogovarjali smo se o tem, kako opažajo, da imajo največje težave običajno ljudje, ki jih smrt preseneti in ki čutijo občutke krivde, ker s pokojnimi niso preživljali dovolj časa ali pa niso zaključili stvari.

Pogosto se ljudje zaradi slabe vesti poskušajo odkupiti. Vendar nobena količina sveč ali cvetja ne more pomiriti tega, kar je v tebi.

Kakšni so spomini, ki jih nosiš v sebi? Tvoji so.
In stvari vedno lahko presežeš in se z njimi pomiriš zgolj in samo v sebi.
Pogovor z osebo, ki je še živa, ti lahko pomaga. Ker vse kar je zamujeno se nikoli več ne vrne.

Zato je pomembno, da razčistiš stvari, ki jih čutiš, da jih moraš zdaj.
In da poveš stvari, ki jih želiš povedati še danes.
Ne čakaj na jutri.
Ker se hitro lahko zgodi, da boš čakala za vedno.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

sadness

Darilo Trenutka

V tem trenutku je samo tišina. Tišina, ki odpira portal za portalom in vodi v globino.
Smrt je moja vodnica.
Ustavila me je na mestu.
Terja mojo prisotnost.
Vodi me v lastno ranljivost.
Uči me spoštovanja.
Svetosti življenja.

Z menoj deli darilo prehoda.
Prehoda v novo življenje.
Prehoda, ki ga ne moreš doživeti, resnično izkusiti, če nisi zares prisotna.
Budna v danem trenutku.
Pa naj bo to prehod v tuzemsko življenje, ki ga izkušamo v obliki rojstva.
Ali pa prehod na drugo stran, ki ga izkušamo v obliki smrti.

Prehod na eno ali drugo stran te mavrice, ki ji pravimo življenje, te ustavi na mestu.
Kajti dragocenost trenutka, to darilo trenutka lahko ujameš le, če si zares popolnoma prisotna.
Smrt in rojstvo sta del iste zgodbe, ki ji pravimo življenje. Prihodi in odhodi.

Ko se ustaviš, imaš priložnost za največje darilo trenutka – čutenje.
Smrt te odpre za čutenje, izkušanje, doživljanje. To je darilo Zemlje.

To kar čutim v njeni prisotnosti je spokojnost, mir.
In v tem miru, v tej svetosti izkušnje… čutim.
Čutim žalost. Čutim izgubo.
Čutim minljivost življenja v vsej veličastnosti trenutka.

Samo en trenutek imam na voljo.
Kako ga bom oplemenitila?
Ga bom praznovala?
Izkusila v polnosti?
Ali zgolj preživela?

Bližje, ko ti smrt pride, bolj surovo, celo kruto je soočenje.
Zakaj si tukaj?
Kaj boš pustila?
Kakšne odtise boš pustila na planetu?

Darilo tega prehoda je izjemno. Spoznavam, da je moje darilo zaupanje vase. Vedno.
Da bi pustila sled moraš biti pogumna, drzna, srčna in brezmejno moraš zaupati vase. Tudi takrat, ko nihče drug ne zaupa vate.

Kot pravi moj dragi, je darilo podpore v tem, da te preizkusi ali boš zvesta sama sebi.
Boš sledila sebi tudi, če ne bo nikogar ob tebi?

Tvoja notranja gotovost ustvarja stabilnost in hkrati fleksibilnost.
Da ne glede na to, kaj se zgodi, zmoreš preživeti z milino, z gotovostjo, da ne glede na globine, v katere se podajaš, v svoji notranjosti nosiš vse, kar na tej poti potrebuješ.

Vse je že v tebi.
Zaupanje vase in v vse, kar je že v tebi.
Zaupanje v povezave, v vezi, ki te bogatijo, plemenitijo.
Kajti povezave so vedno dvosmerne. Ljubezen teče skozi povezave, ne glede na to na kateri strani mavrice se nahajaš.

Smrt pa je tista, ki te preizkusi… boš praznovala in spoštovala medsebojno povezanost in ljubezen. Boš ugledala vsa darila trenutkov stkana v tapiserijo skupaj preživetega časa?

Ali se boš namesto tega raje oklepala navezanosti na osebo. Navezanosti na podobo osebe.
Podoba je vedno projekcija tvojih pričakovanj, tvojih idealov, tvojih idej na nekoga drugega.
Smrt razkriva naravo povezanosti.
Navezanost na osebo je uničujoča, če osebo izgubiš. Občutek imaš, kot da si izgubila del sebe. Kajti tvoja projekcija na to osebo je tvoja energija, ki jo investiraš v podobo, ki jo ustvariš.
Ko imaš občutek, da je ta podoba umrla, s tem umira del tebe.

Če pa veš, da povezanost nikoli ne umre, povezanosti nikoli ni konec, te ni strah in ne obžaluješ ničesar.

Kar ne pomeni, da ne čutiš bolečine izgube. Žalosti ob vedenju, da je nikoli več ne boš objela. nikoli več začutila na ta zemeljski način.

V sebi čutim surovost, ranljivost, ki me odpira na načine, ki so neudobni, novi in od mene terjajo veliko sočutja do sebe.
Nežnosti. Mehkobe. Počitka.

Vem, to je Darilo.
Darilo trenutka.

Moj poklon.
Taja Albolena

eye

Bolečina izgube…

Ko izgubiš nekoga, ki ti je ljub in drag je videti, kot bi se ves svet ustavil.

Z mojo sestrico sva danes sedeli na kavi, ko me je presenetila z izjavo, kako nenavaden je občutek, ko takole sediš in gledaš ljudi, ki vsi nekam hitijo, tebi pa se zdi, kot da se je vse ustavilo.
Včeraj mi je umrla babica.
In danes sva s sestro sedeli na kavi in tuhtali kako se soočiš z izgubo osebe, ki je pustila globok pečat v tvojem življenju.

Danes se mi zdijo vse izjave o tem, da je postala angel, kot tudi vsi tisti pomiljujoči pogledi, ki si jih deležna, ko poveš, kaj se ti je zgodilo, nepomembni.

Ja, vem, želimo izraziti sočutje. In vendar pogosto ne sedimo s tem, kar je resnično prisotno, ker je preveč boleče.
In potem s tem raje čim hitreje opravimo.

Priznam tudi sama nisem ravno zgled tega, da bi sedela z nekom, ki žaluje.
Največkrat se mi je zdelo, da nimam časa.
Nisem razumela tega, kar je danes opisala moja sestra.

Ko izgubiš nekoga ali nekaj, kar ti je bilo dragoceno, te življenje ustavi na mestu.
Kot bi zabremzala in se vkopala na mestu.
Življenje se iz 1000km/h ustavi na nulo.
In to v trenutku.

Počutiš se kot vesoljec na planetu, kjer vse vrvi.

In morda me je življenje pripravilo na prehod moje babice na drugo stran s tem, da sem že prejšnji teden upočasnila. Se odklopila od kolektivnega hitenja in se zazrla vase.

Najbolj bizarna stvar je, da sem konec leta 2016, ko smo kreirale leto 2017 dobila uvid v to, kaj me čaka. V koledarju leta za september nisem dobila ničesar. Nobenih navodil v povezavi s tem, kaj naj bi se dogajalo.
Na koledar sem si zapisala “kot da vse stoji” in zraven narisala velik vprašaj.
Imela sem občutek, da bo nekaj povezano s smrtjo, vendar mi ni bilo dano videti in vedeti več.

Dejstvo je, da takrat, ko si na tem, da izgubiš nekoga o tem nočeš zares ničesar vedeti.
In ko je bil september mimo sem si oddahnila v smislu ok, itak sem malo čudna, pustimo to.
Ampak danes, ko sem dobila klic, je bila prva stvar, ki sem jo slišala v sebi; “fak, saj sem vedela”.

In zaradi tega me ni čisto nič manj “zadelo” kot se je izrazila moja sestra.

Dejstvo je, da vedno vse vemo, le da, z besedami meni ljube Caroline Myss ustvarimo energijski bafer, da nas resnica ne bi zadela direktno v glavo. Sami s seboj sklenemo dogovor, koliko časa potrebujemo, da neko resnico spustimo v in skozi svoj energijski sistem.

Na neki ravni veš, vendar nočeš vedeti.
In ko te zadane, je kot orkan, ki tvoje življenje obrne na glavo.

Leonard Cohen je pel, da je razpoka v vseh stvareh in da tako svetloba vstopi vate.
Odpre tvoj oklep in vstopi.

Vsaka izguba te odpre, vsebino pretrese, obrne na glavo in te spusti nazaj v ta svet.
Od tvoje čustvene stabilnosti pa je odvisno, kako se boš s tem soočila.

Danes sem žalostna.
Nepopisno žalostna.
Žalost prihaja kdo bi vedel od kje in vstopa v moje telo.
Čutim, kako pomembno je, da sem z njo in jo spuščam skozi sebe.
Da je ne ustavljam, oviram, da ji pustim, da je in sedim z njo.

Sedim s svojo bolečino izgube nečesa neopisljivega.
Nečesa, kar se šele oblikuje. Preoblikuje.
Kaj bo porodila iz sebe še ne vem.

Brez dvoma pa bo v meni pustila globoke kanjone in rečne struge.

Vsaka oseba se te dotakne.
Vsaka v tebi pusti svojo sled.
Kako milo in nežno se te dotakne, ko odhaja in kakšno zapuščino pusti v tvoji notranjosti, pa je vedno odvisno samo in zgolj od tebe.

Ko odide vidiš, da si bil vedno sam.
Sam s seboj in s svojimi idejami o tem, kakšna ta oseba je.
V vsakem primeru je bila glasnik.
Prenesla je sporočilo, ki je bilo namenjeno tebi in je bilo vedno le zate.

Vsak ima svoje.

In ko odide z njo ne odhaja nič tvojega. Vse tvoje ostane.
In na koncu vidiš, da je bilo vse in še vedno je tukaj zate.

Obžalovanja, zamere, jeza, vsi lepi spomini.
Vse kar je resnično pomembno in kar šteje so izkušnje.

In moja babi mi je dala res veliko…
Ljubezen do zdravilnih rožic. Skupaj sva nabirali tavžentrože in šentljanževko, timijan, kamilice in glog. Vedno mi je povedala kaj te zdravilne rože naredijo za človeka in vsak večer me je dala spat z velikim čajem iz melise, da me bo pomirila in sprostila, mi je rekla.

Ljubezen do Zemlje in do živali. Na kmetiji sem skupaj z njo okopaval, sušila mrvo in hranila kokoši. Z mojim Rexom (velikim črnim nemškim ovčarjem) sva vsako nedeljo sedela na verandi in jedla tenstan krompir, ki je ostal od kosila. Eno šeflo njemu na tla in eno meni v usta.

Ljubezen do kuhanja in priprave nedeljskih kosil. Še vedno imam rada, ko se cela družina dobi na kosilu in ko jim lahko skuham kaj novega, jih gostim in pečem dobrote. Vem, da je v tem, da je poskrbela za vse nas brezmejno uživala.

Ljubezen do šivanja. Nikoli ne bom pozabila, kako je preklinjala, ko mi je v osmem razredu na koncu šivala obleko, ker nič ni šlo skupaj. Skupaj s psi nas je poslala ven iz hiše, ker sem umirala od smeha ob njenem preklinjanju, ki ga nisem prav pogosto slišala.

Ljubezen do Lepote. Bila je fanica čevljev. Z ekstra visoko peto. In imela je občutek za to kaj gre skupaj in kako kombinirati stvari. Verjetno je bila moja želja, da bi bila nekoč modna kreatorka posledica njenega občutka za tekstil, teksturo in barve.

Ljubezen do cvetja. Oboževala je vrtnice. Še posebej tiste temno skoraj črno rdeče. In na mojem vrtu bi našli številne vrtnice. Vse so dišeče. Obožujem sladke vonjave vrtnic na vroč poletni večer. Ko vse dehti in se tista mističnost plazi čez vrt.

Ljubezen do okultnega. Ona je bila moja prva astrologinja in numerologinja. Brala je Avro v časih, ko je bilo to nekaj nezamisljivega in bila je tista, ki mi je dala v branje mojo prvo knjigo od Shirley MacLaine.

Ljubezen do pisanja. Pisala je pravljice za otroke. Z njimi je razveseljevala otroke v vrtcu in kasneje so bile njene pravljice predvajane na radiu. nJena Kraljica in dvor nam ostala v spomin. In morda sem tudi zaradi tega ugriznila v to jabolko in napisala svojo knjigo Noura, za katero je rekla, da je zelo ponosna, da sem jo napisala. In doživela je izdajo knjige svoje pravnukinje, kar samo priča o tem, kako velik vpliv imamo na generacije, ki prihajajo za nami.

“In na koncu, so vse, kar nam ostane, spomini. Drobci in koščki časa, ki smo ga preživeli skupaj. Ne glede na to, kako dolg čas nam je bil namenjen, se nikoli ne bo zdelo dovolj.” Maud Berben

Hvala. Hvala.
Moj poklon.

Taja Albolena

P.S. Moje povabilo tebi pa je, da namesto sožalja z menoj deliš kaj je tvoja babica, teta, mama, ženska, ki je že zapustila ta planet in se je dotaknila tvojega srca, za sabo pustila v tebi. Hvala, da si.

darkface

Tvoje telo je mesto srečanja…

V eni od poslovnih skupin, kjer aktivno sodelujem, smo imele ta teden post… post od vseh socialnih medijev in medijev na sploh.
Ker medijev kot so časopisi, revije, televizija in radio ne spremljam že leta, mi ta del ni bil izziv.
Spletni mediji, hja no, priznam, tukaj pa sem se morala kar zavestno opominjati, ko bi v tistih trenutkih, ko imaš občutek, da nimaš kaj početi, ko ti postane dolgčas, šla malo na Facebook pogledat, kaj dogaja.

To kar se mi je zgodilo čisto spontano, je bila čuječnost, prisotnost, zavestno opazovanje sebe. Opazovanje tega, kaj čutim, kako se počutim, kje bi pobegnila v mental in kje ne bi čutila tega, kar čuti telo.

Upočasnila sem. In čas je tekel zelo drugače.

V zadnjih tednih se ukvarjam s Sofijo, z Žensko Dušo, ki predstavlja tudi Dušo Sveta.
Odkrivam globine, ki jih prej nisem zaznala in to, kar vedno bolj vidim je, kako je življenje sveto.

Telo je sveto.

Telo je mesto srečanja tvojega Jaza in Jaza sveta.
Sofija prinaša dušne kvalitete na Zemljo, skozi kondenzacijo štirih temeljnih elementov; zemlje, vode, zraka in ognja.
Tvoje telo je sestavljeno iz teh istih štirih elementov.
In elementi so kot membrana, skozi katero je tvoje telo v stiku, v povezavi s telesom Sveta.

V resnici je čisto vsaka stvar, ki je del Zemlje sestavljena iz teh štirih izvornih substanc.

Elementi so v resnici dinamične kvalitete, ki imajo zunanje in notranje izražanje. Ogenj se primarno izraža kot zunanji element s kvaliteto izžarevanja, toplote in svetlobe, ki se giblje iz tvoje notranjosti navzven. Ogenj ni vročina, temveč izraža kvaliteto toplote.
Zemlja je zunanja forma, oblika, ki pripada predmetu ali telesu. Ni substanca, temveč izraža kvaliteto trdnosti.
Voda je notranja forma, ki jo zaznavaš kot pretočnost, globino, mokroto. Voda ni pretok, temveč izraža kvaliteto pretočnosti.
Zrak je notranje gibanje širjenja.

Elementi so ključnega pomena za kreacijo.
Skozi štiri elemente zunanjega trdnega sveta se v resnici notranji svet Duše izraža in kreira.
Telo je vidna oblika tvoje Ženske Duše. Tvoje telo se nenehno kreira skozi kvalitete tvoje Duše, ki jih utelešaš in izkušaš v sebi. To me fascinira že leta in več o tem procesu z ženskami delim v DivineFemme Akademiji.

Če želiš resnično spoznati Sebe in sveto ženstvenost, moraš spoznati svojo Žensko Dušo.

V zadnjih letih, ok v zadnjem desetletju, mogoče dveh se kar naprej govori o koncu sveta.
Čutiti je, kot da se vse, kar poznamo, ruši. Ljudi je strah konca.

Skoraj kogarkoli vprašaš, v teh časih, izkuša neke vrste zlom. Osebni, na partnerskem področju, poslovno, finančno. Fascinira me, kako se k duši običajno obrnemo takrat, ko nič drugega ne funkcionira.

In v časih v katerih živimo v zunanjem svetu vlada kaos. Videti je, kot da se bliža konec sveta in vendar je tako le videti! V resnici ni konec sveta, temveč začetek novega.

Duša je v vseh kulturah veljala za aspekt božanskega ženskega dela.

In zanimivo je, da deluje v tandemu in v skladu z modrostjo boginje Sofije. Duša sveta je bila pogosto opisana kot Sofija, kot modrost.

O spremembah, ki smo jim priča danes, je Rudolf Steiner daljnega 1911 zapisal: “Iz svojih duš moramo izkoreniniti strah in teror pred tem, kar k nam prihaja v prihodnosti… V prihodnost moramo zreti s popolno mirnostjo nad vsem, kar utegne priti in razmišljati moramo o tem, da karkoli že pride s strani Zemlje oz. sveta, je polno modrosti.”

Seveda je strah prisoten. In v času v katerem živimo, se velika večina sploh ne zaveda, po kako tankem ledu v resnici hodimo.

Sofija je več kot zgolj boginja ali arhetip. Sofija predstavlja Dušo Sveta.
Dvakrat je po starih zapisih močna nuja po povezanosti z dušo sveta v ljudeh skoraj pripeljala preporod v modrost na naši Zemlji in vendar se je obakrat stvar izjalovila. Čas v katerem živimo predstavlja tretji poskus.

Apokalipso predstavlja znana številka 666. Trevor Ravenscroft in T. Wallace-Murphy sta raziskovala zgodovino te številke skozi zgodovino sveta, na osnovi raziskav Rudolfa Steinerja (res je bil genij).

Ugotovila sta; da je leto 666 v Perziji zaznamovala ustanovitev akademije Jurdi-Shapur. Akademija je bila ustanovljena kot odgovor na zapiranje grških akademij oziroma filozofskih šol, ki jih je ukinil cesar Justinian, ki je želel pomesti z vsem pred-krščanskim znanjem. Izgnani grški filozofi so potovali v Perzijo, kjer so odprli novo akademijo. In tukaj se je zgodila bistvena sprememba v usmeritvi in nameri akademije, saj se je zgodil preskok iz razumevanja, da je telo substanca duše v bolj tehnično medicinski pogled na človeški organizem. Znanje fizičnega sveta kot dela duše sveta se je spremenilo v čisto materialno fiziko. Prvo porajanje Sofije so zatrli in rodila se je znanost, namesto povezanosti znanosti, umetnosti in religije.

Dvakrat 666 je bilo leta 1332, ko naj bi se Sofija pojavila drugič in tudi tokrat je bila zatrta. To je bilo leto, ko je francoski kralj Filip Lepi zatrl gibanje Vitezov Templarjev, reda, ki je bil zvest Sofiji.
Templarji so uvedli prvi sistem kreditov, ki je v resnici zametek današnjih bank. Kmalu so si pridobili veliko bogastvo, saj jim je veliko takratnih vladarjev podarjalo zemljo in denar. V takratnem času je bilo prepovedano dajati posojila za obresti, zato so se templjarji odločili, da bodo posojali denar tako, da bodo ljudje, ki si bodo hoteli izposoditi denar, najprej morali položiti določeno vsoto denarja. Šele nato so lahko vzeli posojilo.
S tem so preslepili krščansko Cerkev, ki je prepovedovala posojila. Imeli so zemljo na mnogo krajih v Evropi, tam so zgradili majhne hiše, ki so služile kot današnje banke. Tam so ljudje lahko hranili denar, dajali posojila, plačevali najemnino (če so imeli najeto zemljo, ki je bila v lasti templjarjev), ukvarjali pa so se tudi s prenosom denarja na dolge razdalje (nekakšni potovalni čeki). Skratka, imeli so zelo velik finančni vpliv za takratni čas. Zanimivo je to, da nikoli niso uporabili profita zase, temveč so prispevali k skupnosti tako, da so gradili katedrale, bolnišnice, podpirali so umetnost in dobrodelnost.
Francoski kralj Filip IV. Lepi si je od njih sposodil veliko količino denarja, ki pa je ni mogel vrniti, zato je dal vse templjarje aretirati v petek, 13. oktobra v letu 1307 (od tega dne velja petek trinajstega za nesrečen dan).
Papež Klemen V. je 22. marca 1312 s papeško bulo Vox in excelso razpustil in za vedno prepovedal Templjarski red. 18. marca 1314 sta bila zadnji “veliki mojster” templjarjev Jacques de Molay in njegov pomočnik, sežgana na grmadi.
Sofija je bila drugič zatrta in namesto povezanosti z dušo sveta je kralj Filip IV. ustvaril začetek ekonomije kot ustvarjanje profita namesto prispevanja k svetu in služenja svetu.

Trikrat 666 je bilo leta 1998. To leto je bilo znano kot leto svetega Duha. Januarja 1998 je Rev. Francis J. Peffley v publikaciji “Edition of the Arlington Catholic Herald” objavil, da je kot pripravo na leto 2000 papež John Paul II v apostolskem pismu, “Tertio Millennio Adveniente” to leto oznanil kot leto svetega Duha, z obnovljenim razumevanjem pomena svetega Duha za krščansko cerkev. Tisto kar mnogi ne vedo pa je, da je cerkev v svetega Duha pravzaprav skrila božanski ženski del, boginjo modrosti, znano kot Sofijo ali mati Marijo.
Kajti le tako so ohranili sveto trojnost očeta, mati in sina.
Kar naj bi se zgodilo v tem obdobju je združenje in povezanost znanosti, umetnosti in religije in še bolj pomembno, to kar je to leto prineslo je osredotočenost na individualnost, namesto na sistem.

Nevarnost pred katero smo vsi skupaj je v tem, da bi hoteli kot se je v preteklosti že zgodilo, dušo sveta uporabiti v osebne namene in ne v dobro celotnega sveta. Če naj bi se to zgodilo, se bo strah sveta povečal, kar lahko pripelje do dejanske fizične apokalipse.

Če je duša in z njo globina, misteriji, sanje, domišljija, kvaliteta, lepota, povezanost in celostnost nekaj, kar izkoristimo in apliciramo le na osebno dušo in ne na dušo sveta, smo iz stališča zunanjega sveta vsi fundamentalisti. Osredotočenost le nase je narcizem. In narcizem najhujše vrste, ki smo mu priča danes je, ko ljudje uničujejo stvari, da jih ne bi imeli drugi. “Če tega ne morem imeti jaz, potem tudi nihče drug ne bo imel tega.”

Prvič se je želja po vedenju in modrosti večne duše izjalovila v začetek materialistične znanosti in drugič v ekonomijo za lastne potrebe, namesto v služenje duši sveta, kaj nam bo prineslo v tretje?

Zanikanje duše sveta v tretje nam utegne prinesti, kot prvič materialistično znanost brez duše in drugič ekonomijo brez domišljije, virtualno realnost kot imitacijo duše sveta.

Virtualna realnost imitira fantazijo, domišljijo, sanje, kreativnost, notranjost duše in vendar se obrača proti svetu.
Virtualna realnost je ustvarila občutek, da je svet popolnoma nepomemben in vas naredi odvisne.
Dušo zniža na nivo zabavljaštva in tako zunanji svet prepustimo izkoriščanju.

Povezanost znanosti, umetnosti in religije, ki je v tem času omogočena je v resnici ogrožena, ponovno.

Prvi aspekt enosti je bil poškodovan, ko se je znanost obrnila stran od duše sveta.
Danes se vendarle na tem področju nekaj premika, saj se znanost in medicina ponovno zanimata za dušo.

Drugi aspekt enosti je bil poškodovan, ko se je umetnost ustvarjanja stvari v svetu, ki izraža dušo namesto tega obrnila k ustvarjanju denarja.
In tudi tukaj se nekaj premika, ko se svet, v katerem so dominirale ekonomske zadeve, sesuva in se ustvarja nov občutek za ekonomijo, ki naj bi bolj skrbela za svet.

Tretji aspekt pa lahko poškodujemo s tem, ko vzamemo notranji svet posameznika za edini tempelj duše.
Z nepriznavanjem duše sveta, lahko uničimo tretjo priložnost, da ustvarimo povezanost in združenost v en ocean, katerega izraz je vsak posameznik na tem svetu.

Preseči narcizem, ki se razbohotil preko vseh meja je tisto, kar moramo storiti, vsak v sebi. Narcizem je sebičnost, nečimrnost, ponos in egoizem. Egoizem je osredotočenost nase, ko se ne zavedaš sebe in se trdno oklepaš svojega majhnega jaza v strahu, da ti bo to kar imaš, odvzeto. Ego je šibak in išče izolacijo. Ne zaupa drugim, želi biti poseben, drugačen in postane ljubosumen, ko nekomu drugemu gre bolje, kar vodi v tekmovalnost.

Razlika med egoizmom in zdravo polno prebujeno Ego zavestjo je razlika med individualnostjo (osebnostjo, ki kreira in sebe deli z ljudmi in svetom) ter individualizmom/samoljubnostjo.

Kreacija je srečanje sveta in individuuma, kjer s svetom podeliš nekaj novega. Kreiraš nekaj, kar še ne obstaja.
Ne zaradi lastnega interesa, temveč zato, ker je to tvoje Darilo za ljudi in svet.

Človeška moč kreacije samega sebe je odgovornost vsakega posameznika. Ne pride naravno. Je pot razcveta. Je pot Ljubezni. Kajti svet preobraziš le od znotraj navzven.

To, kar sem na svojem enotedenskem postu ugotovila je, da je kaj bom naredila s časom, ki mi je na voljo, na meni.
Dojela sem, da je ključnega pomena, da ostajam v stiku s seboj to, da ne iščem v zunanjem svetu potrditve kdo sem.
Upočasnitev in stik s seboj sta mi potrdila, da je vse že v meni.

In dojela sem, kako hitro se v virtualnem svetu socialnih medijev izgubiš. Kako hitro si začneš prizadevati za klike, lajke in to, da bi te drugi imeli radi, ob tem pa pozabiš na to, kdo si in kaj je edinstveno tvoje.
Pri sebi sem opazila, kako hitro se začnem ukvarjati z drugimi in se primerjati… kaj bi morala in kako bi morala, namesto, da sledim sama sebi.

Ponovno sem dojela, kako spolzka so tla in kako budna moram biti, da ne izgubim stika s seboj.
Zato se vsakič znova sprašujem;
Nam bo tokrat uspelo?

Kot vedno je vse na nas, na vsakem posamezniku.
In kot je v Harryju Potterju lepo rekel prof. Dumbledor: “Kdo smo v resnici ne kažejo naše sposobnosti, temveč naše odločitve.”

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

guess

Povezana s Celoto Sebe

Svoje duhovno raziskovanje sem začela že zgodaj. 1991 sem s sošolkami prebirala knjige o duhovnosti in debatirala o energijah, čakrah in meditaciji. Nadaljevala sem z jogo in se učila o astrologiji, angelih in o čakrah.

Razsvetljenje je bil desetletja moj ideal za katerega sem si močno prizadevala. Delala sem moške duhovne prakse, meditirala, čistila čakre, disciplinirano sledila navodilom.

In ne glede na to, kako zelo sem si prizadevala za to, kar sem si predstavljala kot ognjemet razsvetljenja, ko nekaj narediš prav ali pa dovolj dolgo nekaj delaš prav in se ti odpre nekaj v tebi in si na cilju, sem imela vedno znova občutek, kot bi se mi ta cilj vedno znova oddaljeval.

Desetletja sem preživela kot tekač na dolge proge, ki si prizadeva priti na cilj prvi.

Aktivno sem delala na Sebi.

Poskušala sem se znebiti ega, ker so mi vseskozi govorili, da je ego slab. Borila sem se s svojimi čustvi in se poskušala znebiti negativnih čustev, ker so mi govorili, da me omejujejo na moji poti.
Poslušala sem druge in delala to, kar so mi drugi rekli, da je dobro zame.

Tudi na kraj pameti mi ni prišlo, da imam mogoče v sebi svoj navigacijski sistem, ki ve, kaj je dobro zame.

Zanikala sem sebe, pozabila na to, kdo v resnici sem in aktivno iskala sebe, svoj pravi jaz, zunaj sebe.

To je epidemija, ki jo že dlje časa opazujem okoli sebe.
In če v tem zapisu najdeš sebe… vdihni in izdihni… nisi sama.

Ženske smo danes vzgajane v moško usmerjeni družbi.
Linearnost, usmerjenost na cilj in delovanje je dobrodošlo in nagrajeno.

Naučene smo, da sebe iščemo zunaj sebe.

Tako je bila moja duhovna praksa desetletja osredotočena na cilj, na razsvetljenje. Prizadevala sem si za razsvetljenje, ki me bo vodilo v jasnost, do cilja, kjer bom prišla v blaženost praznine.

Saj sem že delila to, kako sem se počutila kot tisti osel, ki ima korenček privezan, da mu binglja pred očmi in bolj ko si prizadeva, da bi ga dosegel, bolj ko se trudi, bolj se korenček odmika.

Tako zelo vztrajna sem bila, da sem šla čez sebe in popolnoma pozabila na svoje potrebe. Zanikala sem svoje potrebe. Če dobro pomislim, potrebe sploh niso bile zaželene.

To me je vodilo do točke, kjer sem čutila izčrpanost, utrujenost in kjer sem aktivno zanikala samo sebe. V resnici sama sebe nisem sprejemala točno tako kot sem.
No če sem še bolj iskrena, sem v resnici sovražila samo sebe in to, da ne ustrezam idealom, ki sem jim sledila.

To me je vodilo v razpad vsega, v kar sem verjela.

In moja točka razpada je bila hkrati točka preboja.
Nikamor več nisem mogla naprej. Nazaj pa nisem več želela.
Edina pot je vodila navznoter.

Iskanja je bilo konec, kajti dojela sem, da je vse že v meni.

Začela sem spoznavati ženske duhovne prakse. Globoko poslušanje, povezanost s svojo medenico, ples kot meditacijo, stik s svojo Žensko Dušo.

Končno sem se lahko sprostila. Globoko vdihnila in izdihnila z olajšanjem.
Ničesar ni bilo treba narediti. Si prizadevati za karkoli. Se truditi.
Večino svojih knjig sem podarila v knjižnici in namesto iskanja zunaj sebe, sem se začela potapljati vase.

In bolj, ko sem se potapljala v globine svoje Biti, večjo osvobojenost sem čutila.
Prostranost moje Ženske Duše je postala moj Dom.

Dojela sem, da je prvi korak na poti nazaj k Sebi upočasnitev in sprostitev.

Vendar tukaj pot ni bila končana.

V zadnjem času prejemam številna vprašanja na to temo, v stilu, našla sem sebe ali je pot zaključena?

V resnici ni. Kajti s sprostitvijo so na površje začeli prihajati vsi zatrti deli moje notranjosti; žrtev, saboter, otrok, ustrežljivka, neumnica, beračica in drugi deli, ki so iskali sprejetost in mojo ljubezen.

Vsi tisti deli mene, ki sem se jim odrekla, ki sem jih zanikala in skrila sama pred seboj, da bi ustrezala, so začeli prihajati na površje.
To je bilo sprva strašljivo, kajti deli mene, ki jih nisem želela videti ne srečati, so aktivno iskali stik z menoj.

In dojela sem, da je temeljni del sprejemanja sebe povezan s tem, da sprejmeš Celoto Sebe. To predvsem pomeni, da sprejmeš vse tiste dele, ki jih ne maraš, se jih bojiš, jih skrivaš pred seboj in jih zapiraš v svojo klet.

In bolj, ko sem sprejemala sebe, vse dele sebe, bolj sproščeno sem se počutila.
Bolj sem bila povezana s seboj, s svojo Žensko Dušo.

Iz te povezanosti so vznikali Mir, Negovanje, Milina, Nežnost, Ljubezen, Povezanost… izvorne kvalitete moje Ženske Duše, ki so me nahranile in napolnile.

Dojela sem, da skriti, zanikani deli tebe pridejo na površje z enim namenom, da jih sprejmeš. Kakorkoli že to narediš. Ker če jih ne, boš šla še en krog in bodo ob naslednji priliki prišli na površje.
In verjemi, tekla sem mnogo takih krogov, kjer sem bežala sama pred seboj in nato mesece ali leta kasneje prišla v iste zgodbe, le da so bili igralci okoli mene drugi.

Eno tistih bolečih spoznanj, ki je močno zarezalo v mojo mehkobo, je bilo povezano s tem izogibanjem sama sebi.
In s tem, kako sem leta vozila po duhovnih obvozih v upanju, da se bom izognila vsemu sranju v sebi, na koncu pa me je ravno soočenje z vsem, kaj je del mene, osvobodilo. Več o duhovnih obvozih najdeš v zapisu tukaj…

Objemanje Sebe je postalo moja duhovna praksa.
To je praksa, ki od mene dnevno terja prijaznost in sprejemljivost.
Da sem v opazovanju, v globokem poslušanju, sprejemanju in negovanju sebe.
Z ljubeznijo.
Spoznala sem, da smo moški in ženske drugačni… z razlogom.

In več o sedemkratnem izžarevanju, ki ni povezan s čakrami in o tem, kako se učimo o moškem energijskem sistemu, ki govori o 7 čakrah, ne omenja pa najpomembnejših, ki so za žensko ključnega pomena in o tem, kako resnično objeti sebe bom danes zvečer govorila v spletnem druženju na FB strani Razcvet Ženske s Tajo Albolena.
Pofočkaš se lahko na FB strani >>>tukaj<<<

Če si pripravljena na to, da Objameš Sebe v polnosti pa te vabim na 3 mesečno popotovanje vase, kjer bom s teboj podelila več o 4 preživetvenih mehanizmih, s katerimi prideš v stik takrat, ko si pripravljena na to, da sprejmeš sebe in si želiš povezave s svojo Žensko Dušo. Če te zanima več, se mi pridruži >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

Verjamem v moč izžarevanja, v bisere in ženstveno žensko. Z biseri. In z iskricami v očeh. Ker vem, da s svojo svetlobo pustiš sled. Več najdeš na divine.si

sad

Neumna…

Kako sem lahko tako zelo neumna?
Že stotič sem se spraševala isto stvar.

Kako sem lahko tako zelo neumna, da delim stvari, ki so mi tako ljube, s tistimi, ki tega ne vidijo?
Ne vidijo, kako zelo sveto mi je to. Ne vidijo, kako zelo čutim to za svoje.
Kot bi mi iztrgali iz srca del mene in ga poteptali, raztrgali s posmehom, s kritiko, z besedami, ki me vedno znova opominjajo na to, da sem glupa kot noč.

Tolikokrat sem se že srečala s temi istimi občutki.
Nezadostnosti.
Nesposobnosti.
Naivnosti.
Neumnosti.

Ko sem končno začela verjeti, da sem našla svojo družino, dvoj Dom, svoje sestre, se je še enkrat pokazalo, da ne pripadam, da sem drugačna, čudna, da sem črna ovca.

Iskala sem zunaj sebe.
In vedno znova pristala v istem občutku, da sem glupa kot noč.
Ne spomnim se, kdo mi je to rekel prvi, vendar se je vtisnilo v mojo dušo kot vroč žig.

Danes vem, da sem vseskozi hrepenela po vključenosti, po Celoti.

In danes vem tudi to, da je bilo ravno to moje hrepenenje kot kažipot nazaj Domov.
Domov v prostranost moje ženske duše.

Tako kot mnogi tudi sama nisem prepoznavala tega klica kot povabilo k vrnitvi nazaj k Sebi.
Namesto tega sem se s tem bolj ali manj uspešno borila, od tega bežala in se delala, da to ne obstaja.
Prizadevala sem si, da bi bila sprejeta. Da bi pokazala in dokazala, da zmorem, znam sem naredila vse v svoji moči. Učila sem se, bila pridna in nabirala znanje.

Saj veš, vse ti enkrat prav pride.

Izziv je bil v tem, da bolj, ko sem si prizadevala in iskala zunaj sebe, bolj neumno in čudno sem se počutila.
Borila sem se, da bi dokazala, da zmorem in bolj, ko sem bila v dokazovanju, bolj nesrečna sem bila sama v sebi.

Bila sem kot tisti osel, ki ima korenček privezan, da mu binglja pred očmi in bolj ko si prizadeva, da bi ga dosegel, bolj ko se trudi, bolj vneto se korenček odmika.

Dokler se mi ni zgodilo, da enostavno nisem mogla več.
Dovolj mi je bilo dokazovanja, da zmorem.
Dovolj dela na sebi, dela na prepričanjih.
Dovolj čiščenja in iskanja.
Dovolj zanikanja same sebe.

Srečali sva se iz oči v oči.
In ni mi bila všeč.

Vendar sem jo prvič povabila v ospredje.
Da mi pove svojo zgodbo.
Da z menoj podeli svojo bolečino, svoja razočaranja, svojo globoko osamljenost.

Dojela sem, kako zelo sem ranila sama sebe s tem, ko sem zanikala njen obstoj in njeno darilo, ki ga je imela zame.

To, da jo vključim v svoj tim se je zdelo kot najbolj neumna ideja na svetu.
In hkrati najbolj smiselna, naravna stvar na svetu.

Vodila me k temu, da sem prepoznala njeno globoko srčno potrebo in da sem zmogla raztopiti frustracije, jezo, zamere in žalost, ki je visela nekje v zraku.

Jaz sem bila tista, ki jo je potisnila stran od sebe. Jaz sem se počutila izdana in zapuščena.
Jaz sem se ločila od nje, ker je bilo preveč boleče, da bi jo vključila.
In jaz sem jo toliko desetletij kasneje ponovno povabila v ospredje.

Vse je del tebe. Vse je v tebi.

Lahko se s tem boriš, od tega bežiš, to ignoriraš ali pa sprejmeš in postajaš vedno bolj Celota vsega, kar je.
Kajti vse je Eno in Eno je v vsem.
Vedno.

Kako lahko objameš celo sebe ti pokažem v spletnem programu Objemi Sebe.
Več najdeš >>>tukaj<<<

Bodi Sijano in Sijajna!
Taja Albolena