Preobrazba

Ahh novo leto … in sledijo novoletne zaobljube

Saj veste kako to gre. Vsako leto začnemo z novoletnimi zaobljubami sami sebi; da bomo bolj srečni, bolj uspešni, bolj zdravi,… Navdušenje običajno traja kakšen mesec, pri nekaterih več, potem pa splahni ob pomanjkanju volje in tako se vrnemo nazaj v stare preizkušene vzorce. Novo leto pa tako pogosto postane ponavljanje prejšnjih let in tako v kvalifikaciji mnogih še eno leto za katerega si želijo, da bi čimpreje minilo. Kaj se je zgodilo z vsem navdušenjem iz začetka leta, se mnogi sprašujejo, ko leto nadaljuje svojo utirjeno pot?

Začeli smo z mnogimi dobrimi nameni in usmerjeno namero, nato pa se je nekaj zgodilo. Kaj?
Običajno začnemo svojo novoletno zaobljubo postavljati na podlagi tega, kar v prejšnjem letu nismo dosegli. Vse tisto, kar se ni izšlo, kar se ni zgodilo je tisto kar postavimo na vrh svojega seznama želja. In naši seznami želja so pogosto posledica naše želje, da bi si končno “uredili” svoja življenja.

Kar ob tem pozabljamo je, da namen s katerim smo tukaj ni, da bi si uredili udobno in srečno življenje, odločili smo se, da se bomo soočili z izzivi, ki nam bodo pomagali vzpostaviti ravnovesje znotraj nas. V resnici je vse, kar se dogaja, popolno in prav nič ni narobe z nami ali našimi življenji, ničesar ni, kar bi morali “urediti”. To je običajno precej težko sprejeti.

Vse se dogaja z božansko časovno usklajenostjo in lahko se borimo in cepetamo, poskušamo stvari izsiliti ali pa enostavno počakamo, da nam življenje prinese priložnosti. Seveda lahko le-te zamudimo, zato je izjemno pomembno, da ne prehitevamo po levi in ne drvimo skozi življenje, kajti kot nam angeli nenehno sporočajo; bodi v sedanjosti, tukaj in sedaj, to je mesto, kamor pridejo vse priložnosti. Počakaj jih, bodi potrpežljiv, a hkrati na preži. In medtem ko čakaš, se zabavaj!

Seveda lahko stvari spremenimo, vendar samo takrat, ko si dopustimo in smo voljni, da se sprememba zgodi. In to lahko naredimo tako, da spremenimo svojo paradigmo, svoj pogled na svet ali po domače, da zamenjamo svoja očala, skozi katera gledamo na svet, ki nas obkroža.

Kadarkoli usmerimo namero v nekaj, kar si želimo, to ustvari z besedami Abrahama – energetski vrtinec, ki pritegne energijo v skladu z našo namero k nam. Ta vrtinec nas poveže z vsem, kar je v skladu in povezavi s to našo namero, hkrati pa nam prinese na površje znotraj nas samih vse tisto, kar ni v skladu s to željo ali namero. Tako smo soočeni z vsemi strahovi in odporom znotraj nas samih, s stvarmi, s katerimi se moramo soočiti, da bi jih preobrazili. In pogosto se v taki situaciji zagozdimo, kajti večina razmišlja; kako je mogoče, da manifestiram srečno partnerstvo, soočam pa se s propadom zakona in z vso bolečino, jezo in vsem kar gre zraven, to ni fer. To ni tisto, kar sem imel v mislih zase. In tako splavimo mnogo želja in namer ker ne moremo sprejeti dejstva, da je vse popolno.

Da je pogosto za to, da pridemo do sreče potrebno najprej spremeniti to kar imamo. In tukaj bomo pritisnili na pavzo; samo da se razumemo, sprememba ne pomeni, da moraš nek partnerski odnos končati in začeti novega. Prav tako sprememba ne pomeni, da se bo želja uresničila kot zamah s čarobno paličico, ko si v enem trenutku v odnosu, kjer si nezadovoljen in nesrečen in v naslednjem v odnosu, ki je srečen in izpolnjujoč. Vsaka sprememba je proces, ki nas pelje skozi vrsto soočenj s samim seboj in če smo pripravljeni spremeniti svoj pogled na stvari, se bodo spremenile tudi na zunaj.

Da ustvarimo trajno spremembo v svojem življenju moramo začeti z razumevanjem, da je vse popolno tako kot je. To pomeni, da se nehamo boriti in začnemo sprejemati. Šele, ko smo v dovoljevanju, se lahko energetski vrtinec, ki smo ga ustvarili širi in pritegne vse tisto, kar resonira z njim. Seveda to pomeni tudi, da se z milostjo soočamo z vsem, kar ne resonira z njim. Nedvomno je velika lekcija v tem to, da opustimo vse tisto, kar nas želi zapustiti in sprejmemo tisto, kar želi priti k nam.

Angel smrti, kot ga imenujejo Tolteki, nas uči, da moramo dovoliti, da stare stvari umrejo, da se lahko rodijo nove. Zato je dopuščanje toku odpuščanja in sprejemanja, da opravlja to, kar opravlja najboljše, tisto, kar omogoči našim nameram, da se zmanifestirajo. Zatorej si postavite visoke cilje in bodite pripravljeni opustiti vse tisto, kar jim znotraj vas stoji na poti, da se uresničijo.

Bodite pripravljeni narediti vse kar je potrebno, da naredite prostor za čudeže.

Taja Albolena

DIVINE.SI

Trpljenje na poti Preobrazbe

Večinoma se ne zavedamo, da je naš mavzolej preteklosti mrtev, da v njem ni odgovorov na to, kam se premikamo v prihodnosti. In vendar še vedno hodimo v preteklost po odgovore, kako živeti prihodnost. Kdaj bomo dojeli, da so pravila prihodnosti tista, ki jih moramo spoznati in jih utelesiti?

Odgovorov na vaša vprašanja zakaj sem bolan, kaj moram narediti, kaj se dogaja ni v vaši preteklosti! Večina ljudi še vedno hodi v pretekle izkušnje in išče odgovore nazaj, v preteklosti. Največje trpljenje mnogih je v tem, da ne prepoznajo, da ne gre za psihološki problem, za depresijo, da gre za klic duše. Največja bolečina je v tem, da ne prepoznajo, da se klic rojeva iz bolečine in da gre za glas, ki mu morajo slediti. Da gre za razdejanje, ko bodo morali izgubiti vse, da bi se rodili na novo. Bojišče na katerem se bojujemo ni v svetu petih čutov, v svetu v katerem stvari primeš in jih argumentiraš. Danes je bojišče v vaši duši, danes izkušate cunami prihodnosti, ki odpušča vašo preteklost! Mistiki so to imenovali temna noč duše.

Živimo v svetu, kjer verjamemo, da gre ali za bolečino ali za užitek in da je bolečina slaba in užitek dober. Živimo v svetu sojenja, kaj je dobro in kaj je slabo, nenehno razumsko razlagamo kaj je ok in kaj ni. Večina ljudi v današnjem času govori, da je nekaj narobe z njihovim življenjem, ker nič več ne funkcionira.
Le malokdo ve, da je to posledica klica duše. Ljudje enostavno menijo, da če so v bolečini, da je nekaj narobe. In nočejo biti v bolečini. PIKA. In vendar se tako začne preobrazba gosenice v metulja. Najprej se obda z zapredkom in popolnoma izgubi svojo obliko. Gre skozi temno noč duše, ko se oblika popolnoma izgubi, ko se stopite in se zlijete v celostnost.
Izgubite obliko! Kaj je tisto kar vam je odvzeto? Tisto kar vam največ pomeni; vaša služba? Identiteta? Partnerski odnos? Zdravje? Vaši mehanizmi obrambe? VSE!
In najboljši način, kako se soočiti s tem je, da se naslonite nazaj in se vprašate; Kaj je tisto, kar mi bo odvzeto? Kako hudo bo? Kajti ne morete se bojevati. Najboljša srategija je, da ste kot gosenica, da se pripravite na zapredek. Kajti če se boste borili s to silo, boste ubili rojstvo svojih kril!
Verjemite mi, kajti govorim iz lastnih izkušenj.

Že pred časom sem govorila o tem, da je tale recesija posledica izgube vrednot. Zdaj se zavedam tega, da nam je odvzeto vse na kar smo vezani. Kajti v dobi v katero se premikamo ne moremo nesti svojih starih potovalk. Če se hočete premikati s svetlobno hitrostjo morate odvreči vso težo preteklosti, ki jo vlačite s seboj. Več teže, ko imate na sebi, dlje časa traja, da se stvari zmanifestirajo v fizično realnost!
Čudež ni nič drugega kot trenutek, ko se zakoni narave ukrivijo v vašo korist zaradi vašega čaščenja vsega. In kaj je narava? Je neter, je božanstvo, je božansko, je Univerzum, bog, ali Tao, izbira je vaša.

To kar vas motivira, da se sprašujete kaj je vaša življenjska misija, zakaj ste tukaj, ni iz vaše preteklosti. Nima veze z dosežki in s tem za kaj ste izurjeni.
Duša vas bo vedno postavila pred nekaj, kjer ni navodil za uporabo, za kar niste izurjeni in kar ste si predstavljali na popolnoma drugačen način. Vedno vas bo nekaj neznanega sililo naprej in ob tem bo odhajalo vse poznano. In ego bo rekel; ampak to ni fer, to ni način kako smo to igrali do zdaj!

Ne morete biti razumni s krizo, s travmo in odhajanjem znanega, to niso logični dogodki. V njih je nekaj popolnoma nerazumskega, gre za novo perspektivo, ki jo moramo prevzeti. V resnici gre za združitev najboljšega iz sveta razuma in sveta srca, gre za to, da spoznamo svojo dušo in jo sprejememo kot enakovredni del sebe. In tukaj je izjemno pomembno, da poskušate sprejeti dejstvo, da ga ni človeka na svetu, ki bi imel nad vami takšno moč, da bi lahko povzročil tako razdejanje v vašem življenju, ga ni. Gre za znamenje, da je nefizično vstopilo v vaše življenje.

Kaj boste storili? Kaj sedaj? Kje ste? Ste gosenica ali že metulj?
Poznavanje sveta duše in njenih zakonitosti, zakonov, ki upravljajo vse kar nas obdaja, avtentičnost, pristnost in resnica. Kajti samo resnica vas bo osvobodila! Resnica vas bo osvobodila.

Smrt je le uvod v novo rojstvo

Veliko se govori o novi Zemlji in o prehodu, letu 2012 in vendar menim, da se mnogi ne zavedajo, kaj nas čaka. Kot nam cikli letnih časov vsako leto kažejo svoje obraze umiranja in ponovnega rojstva, ravno tako moramo umreti, da bi se lahko na novo rodili. Temna noč duše je nekaj, skozi kar bomo šli vsi na tak ali drugačen način, da bi se zavedli dejstva, da moramo na svojem kamnu žrtvovanja, na našem notranjem oltarju prepoznati in žrtvovati vse sence, ki jih prepoznavamo skozi intenzivno luč, ki se zliva skozi nas.

IN tega nihče ne more in ne bo naredil namesto nas, vsak se bo moral s svojimi sencami spopasti sam. Ljudje smo postali tako mentalni v svojem pristopu k stvarem, da verjamemo, da smo če se pomirimo s stvarmi na mentalnem nivoju, opravili svojo nalogo soočanja s sencami. Vendar vas reptili počakajo za naslednjim vogalom, kajti intenzivna luč jih bo zbrskala na svetlo. In slej ko prej se bomo morali soočiti z njimi. V svoji naivnosti se ne zavedamo, da je kaos in norost sveta, ki se odvija pred našimi očmi naša norost in da se moramo soočiti s stvarmi, ki nam jih kaže, v nasprotnem primeru bomo postali tudi mi nori. In sence in zlo so žive v nas, ne slepite se. Samo pomislite, kaj bi se zgodilo, če nam vzamejo vodo, če zmanjka pitne vode, ko se boriš za preživetje. Dragi moji ne slepite se, da ne bi poskrbeli za svoje preživetje. Danes gledate podobe na svojem ekranu v udobju svoje dnevne sobe in jutri je ta podoba lahko na vašem dvorišču.

Slepilo nove dobe me je dolgo držalo v utvari, da je vse kar moram storiti pozitivno razmišljati in biti pridna. Ko se mi je začel sesuvati moj lepi svet, ki sem si ga izgradila, sem se začela prebujati v “kruto” resnico vsakdana. Vse je v meni, sprejmi, sooči se, umri v sebi in si dovoli novo rojstvo sebe. Umri v sebi in se rodi na novo. Vsak dan, dan za dnem, dan za dnem. In nikoli prej se nisem bolj zavedala resnice, ki jo govorijo vsi veliki mojstri in mistiki, vsi šamani sveta; “Delaj, delaj, delaj.” Moli. Moli zase. Moli za svet. Odpuščaj. Soočaj se s sencami. Zalezuj svoje sence. Sprejemaj. Objemaj. Preobražaj. Opuščaj. Odpuščaj.

Dragi moji duhovna pot zahteva delo. To ni spa, ni hobi in ni lahkotno, lenobno čakanje, da se stvari zgodijo same od sebe. JA pozitivna naravnanost pomaga in JA ljubezen je pomembna ampak dragi moji vašega dreka ne more skidati nihče drug kot vi sami. Prebudite se in začnite kidati!

DIVINE.SI

Misticizem

K pisanju me je spodbudila objava članka, ki o misticizmu piše kot o tehnikah, ki ljudi strašijo in po mojem občutku zamenjuje misticizem z “new age” ali novodobnim razmišljanjem, ki z misticizmom nima dosti skupnega. Znani mistiki so Rumi in Jezus. Misticizem govori o zavestnem zavedanju Resnice, enosti, boga. Gre za osvobojenost vseh ciklov karme, najvišja stopnja je mojstrstvo, razsvetljenje.

Moje mnenje pa je, da mnogi v resnici ne razumejo besede misticizem in to kdo je mistik. Skrivnostnost je kvaliteta duše in dandanes mnogo stvari raje poskušamo razložiti skozi razum. Duša ni med najbolj zaželenimi zavezniki, prav nasprotno, pogosto jo zanikamo in potlačimo tudi tako, da udrihamo po krhki lepoti mističnosti in zamaknjenosti. Dandanes namreč ne razumememo lepote in njenega pomena za našo dušo. Tudi zato, ker so nas prevzeli tehnologija, znanost in druge razumsko tehnične vede. In da se razumemo, nič nimam proti njim, menim le, da nam malce ravnovesja in harmonije ne bi škodovalo.

Misticizem je iskanje avtentičnosti. Mistikovo popotovanje vodi iz popolnega zavedanja duše v utelešenje skozi arhetipske vzorce v ego in nato skozi temno noč duše, kjer so vsi njegovi srhetipski vzorci izzvani na tak način, da se spomni svoje izvorne esence, kdo v resnici je, nazaj v enost z vsem in zavestno zavedanje kdo v resnici je. Da to živi in je to kar je.
Mistikova naloga je opreti sveto srce, kar pomeni z besedami Jezusa nastaviti še drugo lice, ko te udarijo po prvem. In mistiki so tisti, ki znajo biti v nesojenju in nekritiki, ki samo opazujejo in ki bolečino drugega prevzamejo nase in jo znotraj sebe skozi alkemični proces preobražajo zase in za druge. Zakaj mislite, da je Mati Tereza svojim nunam rekla, naj molijo zanjo, da se ne bo zlomila pod bremenom, ki ga nosi? Nase je prevzela bedo vseh s katerimi je prihajala v stik, jim vračala upanje in znotraj sebe vso to bedo preobražala zanje in za sebe.
Mističnost je povezana s srcem, z dušo, s tem kar v resnici smo in ni kar nekaj, airy-fairy, lebdeče, leteče kot so mnoge novodobne zadeve. Misticizem ima svojo zgodovino in svoje metode, kako doseže to kar je danes popularno kot razsvetljenje.
Mistiki uporabljajo samoopazovanje, kontemplacijo, dovolijo si odpiranje in predajanje lepoti notranjega sveta in zunanjega sveta. Dovolijo si biti ranljivi in čutiti empatijo z drugimi. In vendar imajo tako močno notranje jedro, osebnost mora biti tako močna in hkrati prožna, da zmorejo videti svet tak kot je, brez da bi se razdrobili, šli v kaos in zmedo. Kot se nam pogosto dogaja, ko smo celo svoje življenje obdani z vsakdanjim in normalnim življenjem v sivem, pustem betonu in nato odidemo na popotovanje. Daleč od svojih vsakodnevnih navad in kulture, po možnosti z nečloveškim časovnim zamikom 12 ur, ko smo nenadoma izpostavljeni mogočnim prizorom lepote, dišavam in petju, ko smo soočeni s transcendenco v kateri se nepripravljena oseba popolnoma izgubi, ker je zanjo vsega preveč. Ko oseba ni dovolj močna in prožna in je lepota, ki jo obdaja preveč intenzivna in je ne more prenesti. Takrat ima občutek, da se bo razdrobila, razpade organiziranost skrbi in mentalnih navad. Če smo v takih trenutkih, ko imamo občutek, da vse kar poznamo in nam je znano razpada, dovolj pogumni, da zapustimo tisto, kar je v nas postanega in zastarelega, lahko zrastemo. Pri transcendenci si pridobite nova znanja, nove sposobnosti, novo energijo in ko se vrneš, si spremenjen. Saj veste, po razpadu in smrti se vedno zgodi ponovno rojstvo.

Glavni način na katerega se izraža transcendenca je drugačna zaznava časa. V transcendenci uspemo pozabiti nase na tak način, da se osvobodimo svojih vsakodnevnih načinov razmišljanja in čutenja. Transcendenca nas vrne k sebi, k svojemu resničnemu jazu, k tistemu delu sebe, ki smo ga zaradi napačnih navad popolnoma pozabili. In transcendenca je bistvo mističnosti in mistikov. Mistiki so presegali običajno. Zapustili so nebistveno in se vrnili k bistvu. Zapustijo obrobje in se vrnejo v samo središče. Najdejo svoje pravo bistvo.

In danes smo na poti sodobnega mistika, tisti, ki tako izberemo, na poti mistikov brez samostanov, kot nas imenuje Caroline Myss.
Vabljeni na popotovanje v svoje globine, kjer morate najprej prevzeti popolno odgovornost zase in za svoje življenje, da sploh lahko vstopite v globine, v tišino, v temo, v skrivnostnost in magičnost … trenutka.

DIVINE.SI

Mojstrstvo

Ves uspeh, ki ga opazujemo zunaj sebe je le odsev uspeha, ki ga doživlja eden od naših notranjih aspektov. Če vidiš srečnega očka je to odsev tvojega notranjega arhetipa očeta, ki je srečen. Če vidiš prijateljico, ki dobro izgleda je to tvoja notranja lepota, ki jo vidiš v njej. In namesto, da bi to objeli v sebi in bili hvaležni in veseli, ker nam je prinašalec sporočil prinesel tako izjemno sporočilo, ga sodimo, kritiziramo in smo ljubosumni. NA KOGA? Sami nase dragi moji. Sami nase. Ne ubijete nikogar zunaj sebe, samo sebe.
Je vredno?

Jaz izbiram hvaležnost in z velikim navdušenjem spremljam dosežke čisto vsakega od vas. Bravo!
Vse to namreč pomeni, da mi gre zelo dobro, kajti vsi deli mene, ki jih predstavljate so uspešni in hvaležna sem jim za to. Zato sem hvaležna vam, da mi odslikate moje notranje arhetipe tako v svetlih kot v senčnih straneh, kajti tako spoznavam samo sebe.
Danes sem z nepremičninskim agentom stala na ulici v mestu in kramljala o zelo zanimivih temah. Gospod me je presenetil s svojo razgledanostjo. Tako sva opazovala delavce, ki so kopali jamo za novo mestno pogruntavščino, podzemne smetnjake. In sem komentirala, kako včasih ne znamo biti hvaležni vsem tem ljudem, ki opravljajo dela, ki jih nam ni treba, ker jih opravijo oni za nas. Nedavno sem namreč globoko izkusila od kje izhaja naše nezadovoljstvo z življenjem in sploh z vsem. Iz našega prepričanja, da je samoumevno, da smo ljubljeni, da je samoumevno, da imamo ljubečega partnerja, pridne otroke, dobro službo, naša pričakovanja nas ubijajo. Nič ni samo po sebi umevno, tudi pravna država ne. Ljudje smo tisti, ki soustvarjamo VSE. In te odgovornosti za lastna življenja mnogi nočejo sprejeti. Kajti odgovornost za slabo plačo in skrhane medsebojne odnose je pač težko prevzeti nase, raje za to okrivimo druge, jih sodimo, obsojamo in linčamo.
Kdaj bomo spoznali, da vse to delamo sebi in samo sebi. Mi smo tisti, ki se obsojamo v tem aspektu, ki nam ga odslikava oseba na drugi strani, pa naj bo to partner, otrok ali uradnik v banki. Vse to sem JAZ v miljonti različici SEBE.

Pred časom mi je kolegica rekla, da se obračam po vetru in se non stop spreminjam, da ljudi zmedem s svojo nestanovitnostjo. Mar res? Jaz vidim le svoj pogum s katerim vstopam v svoje lastne senčne dele in v svojo luč in sem to kar sem v vseh svojih aspektih. Je to res tako obsojanja vredno? Jaz to gledam skozi svojo perspektivo. Zame je življenje eksperiment in delo v nastajanju. Dokler sem tukaj ni končano. In popolnost in predvidljivost nista del moje zgodbe, ne več, kajti vem, da je lepota v nepopolnosti in v nepredvidljivosti. In lepota je moj vodič. Vodi me v globine srca, v globine duše. In obožujem mističnost duše in poezijo Rumija, povezanost in prepredenost z nitmi Univerzuma. Vem, da sem nepopravljiv poet in romantik. Verjamem v dobroto, milino in nežnost, verjamem v integriteto, medsebojno spoštovanje in podporo, ki jo drug drugemu lahko damo. Ne razumem ljudi, ki potunkajo nekoga, da bi sami zrasli in ne razumejo, da s tem, ko s svojo roko tiščijo navzdol drugega tudi sebe znižajo.

Moje vodilo v življenju je naprej, samo naprej. Pogosto sem požrla bolečino izdaje in verjela, da zmorem preobražati bolečino za oba. Verjamem v sveto srce, ko ne udariš nazaj in v sebi preobraziš vse tisto, kar so drugi zlili nate, te obtožili, te razžalili, ponižali. Verjamem v svetost tega o čemer je govoril Jezus, v pot mistikov in preseganje tega sveta. Kajti nismo od tega sveta, tu smo samo zato, da izmojstrimo sebe.

Zato dragi moji prijatelji…čas je, da postanete mojstri :)

DIVINE.SI

Globine Duše

Ko delam z dušo me vedno odnese v njene globine in skrivnostna tkanja vesolja, ki jih razkriva skozi svoja notranja popotovanja. S skrivnostnostjo in mističnostjo me vedno znova očara in vedno bolj se zavedam, kako izjemno pomemebno vlogo igra v našem življenju kot sprejemnica duhovnih darov, ki jih skozi domišljijo pretvori v obliko. Ko smo v svojih življenjih pripravljeni svojo pozornost preusmeriti na dušo namesto na mehanizme delovanja, v ospredje prinesemo drugačne vrednote. Ko smo v stiku s svojo dušo nimamo nobenih potreb po nadzorovanju drugih, po kontroli in ni nam potrebno izgubljati poguma in stikov z drugimi milostmi, ko si utiramo pot skozi vsakodnevne težave s katerimi se srečujemo. Če razumemo, da duša ljubi težave, nam je veliko lažje. Duša ne teži po popolnosti in sreči. In ni duša tista, ki bi želela stvari doseči. Zadeve duše presegajo sodbe o dobrem in slabem, prijetnem in neprijetnem.

Duša nas popelje globlje od narcističnega vprašanja s katerim vrtamo po sebi, k bolj pronicljivemu, radarskemu pogledu na stvari. In vedno ko se sprašujete; Kaj je narobe z mano? se bližate narcizmu saj je poudarek na MENI. Duša nas nauči kako v življenju živeti brez pričakovanj, brez sodb in obsodb in včasih je to težko. Ko gledamo na svet z dušinega stališča postanemo prizanesljivejši do slabih strani, do sence in občutka praznine, ki se občasno pojavi v našem svetu. Naša pričakovanja so pogosto povezana s pričakovanji, da bi stvari in odnosi morali potekati gladko in prijetno in vedno znova pozabljamo, da duša ljubi težave. Kajti skozi težave se kalimo in rastemo.

V vseh iniciacijskih procesih po svetu, je moral novinec prestati neko obliko bolečine, da je dosegel novo raven zavedanja. Dandanes pa težimo k temu, da se bolečini in porazom izogibamo. In s tem prispevamo k plitvosti družbe katere del smo, kajti duša se prečiščuje in poglablja skozi poraze in bolečino, pa naj nam je to všeč ali ne. Duši ni do popolnosti!

Tehnologija duše je preprosta in počasna. Duša je tista, ki ustvarja intimnost in občutek globoke srčne povezanosti in tega težko ustvarjamo skozi hitrost, ki jo prenesejo sodobne oblike komuniciranja. Duša obožuje globoko razmišljanje, kontemplacijo, zahteva predanost in pozornost, ki ju pogosto nismo pripravljeni dati sami sebi. Tehnično popolna, hitra in informativna komunikacije duše ne gane. Raje ima globoko skrivnostnost Rumijeve poezije kot strani dolge zapise o tem kako naj bi živeli. Nič nenavadnega ni, da v dobi telekomunikacije trpimo zaradi izgube duše, ko je življenje prazno in brezizrazno. Beseda telekomunikacije dobesedno pomeni povezava na daljavo.

Rilke je nekoč dejal; Samo plitvi ljudje se poznajo. In ta njegova izjava se mi je vsedla v srce. Kako resnično. Ko si z nekom povezan na nivoju duše si ranljiv in odprt. Ne moreš biti zaščiten s številnimi ščiti in pred temo, vsem grdim sveta in biti hkrati odprt in ranljiv. To dvoje se med seboj izključuje. In v družbi v kateri živimo smo bolj usmerjeni h strahu in ščitenjem pred nevarnostmi, kot k rasti in razvoju, ki zahteva od nas da smo odprti in si dovolimo biti ranljivi. In za to, da se razkrijemo drugemu ali sprejmemo razkrivanje drugega od nas zahteva pogum in zaupanje. Podobno je bolečemu odpiranju telesa med porodom, zato da pogosto želimo zaobiti, čeprav nas na koncu osrečeje in zadovoljuje, ko se uspemo predati svoji duši.

Pred dnevi me je globoko prizadela izjava znanke, da zavajam ljudi in še sama ne vem kaj hočem. Včasih bi se dneve kujala in se valjala v bolečini, zameri in vsem ostalem. Vendar me je pot alkimistov naučila, da ti vsakodnevni dogodki na površje prinašajo žlindro globoko iz notranjosti duše, da se z njo spogledamo, jo prepoznamo in jo preobrazimo v notranje zlato. In suho zlato so ozaveščeni deli našega nezavednega, ki smo jih presvetlili z lučjo zavesti.
Pogosto veliko energije porabimo za prepire in dokazovanja, kdo ima prav in kdo ne, namesto da bi ponižno in odkrito razmislili o skrivnostnih prvinah, ki so vstopile v naše življenje.

Duša je kot ogromen ocean in naša zavest je kot ladja na tem oceanu. In kako dobro nam gre plovba po tem oceanu je odvisno od naše pripravljenosti prepoznavanja naše duše in sodelovanja, soustvarjanja z njo. Kajti duša je tisti del nas, ki ima neposredno povezavo z duhom in neskončnostjo Univerzuma, ki nas obdaja.

In zato dandanes z veliko lahkoto rečem, da ne vem in ne poznam vsega, da nimam vseh odgovorov, tudi približno ne. Da sem otrok, ki se uči in spoznava Vesolje, ki ga obdaja in kar mi je najljubše, na kar me je spomnil Eric Pearl je, da ne potrebujem nobene tehnike, da sem to kar sem. Da ne rabim procedur in tekstov, da sem to kar sem. In da je skrivnostnost, mističnost in globina, ki jo dosegaš povezana s tem kako globoko si dovoliš iti. Duša zajema nepoznano. In to neznano moramo sprejeti, se poglobiti vanj, da se lahko uglasimo s svojo dušo. Zapise o tem najdemo v vseh tradicijah, meni je najbolj ostala v spominu Castanedina knjiga o skoku v neznano.

Eric nam je prebral v kanaliziranju, ki ga je prejel na začetku svojega dela s frekvencami: “I want you to wonder. You are here to facilitate the perception. Flow with the music of your life. Reach out to give, to receive, so that in the process you allow others to give to you!”
“Želim, da se čudite. Tukaj ste zato, da olajšate dojemanje. Pojdite s tokom glasbe vašega življenja. Sezite iz sebe, da dajete, sprejemate, tako da v toku procesa dovolite sebi, da prejmete od drugih.”

Poezija je vedno iz srca in duša prepozna čarobnost tkanja vesolja. In genij v nas služi ustvarjanju. Spoznajte se z njim. Ko se želite izpopolniti izhajate iz domneve, da je z vami nekaj narobe, da morate nekaj spremeniti na sebi. Premaknimo se iz narcizma v fazo evolucije. Spoznajte sebe, vzljubite sebe, sprejmite se taki kot ste z vsemi svojimi “pomanjkljivostmi” in nerazumevanjem. Kajti resnično ljubite se lahko šele, ko vzljubite svojo dušo v vsej njeni celovitosti. In živite to kar ste.

Namaste

Paradigma strahu

Danes zjutraj sem dobila navdih, kot mu pravim sama, navodilo, naj z vami delim nekaj o strahu.
Zadnje čase, pa ne le zadnje čase, že kar dolgo, dobivamo raznorazna sporočila, kanaliziranja, ki nas opozarjajo na to, da se stvari poslabšujejo, da človeštvo ne bo preživelo, da se je treba pripraviti na najhujše. In to naj bi bila kanalizirana sporočila vnebovzetih mojstrov. Sedaj pomislite še enkrat. Ali resnično verjamete v to, da bi mojstri širili sporočila. ki temeljijo na strahu? Pomislite še enkrat!
Vnebovzeti mojstri so dvignili svojo zavest na raven božanske ljubezni. Običajno dajejo ljubeča sporočila, ki so nam v vzodbudo in pomoč na naši poti, ne glede na to, kako težka je. To niso bitja, ki bi vas v težkih časih ‘vzgajala’ z macolo ali s strahom.
Nesporno dejstvo je, da se vse spreminja in biti moram zelo jasna v eni malenkosti, ni res, da se spreminja svet. Spreminjamo se ljudje. V resnici je svet le odsev tega, kar se dogaja v nas in zato spreminjanje sveta s svetom kot takim nima nobene veze. Sprememba na kolektivni ravni zavesti je videti kot sprememba v svetu, vendar mora to spremembo narediti vsak oosameznik najprej v sebi, da se lahko odslika navzven. In da se razumemo, navzven se odlikavajo tako ‘pozitivne’ kot ‘negativne’ spremembe. In zopet naj razložim, zakaj sem dala pozitivno in negativno v navednice. To je le naša perspektiva. V resnici nič ni pozitivno ali negativno, to je naša osebna ocena situacije, to so očala skozi katera gledamo na realnost okoli sebe. Naša izbira je, kako se bomo odzivali na zunanje dogodke. In zelo jasno bi nam moralo biti, da v resnici nič od zunaj ne more vplivati na vas, razen če je v vas in gledate samo svoj odsev v zunanjem svetu. Zato je tako nujno, da se soočite s svojimi temnimi stranmi.

Pred dnevi sem dobila zanimivo sporočilo Hatorjancev, ki si ga lahko ogledate na spletni strani www.tomkenyon.com Tom je eden tistih, ki živi v svoji integriteti in ve o čem govori. Potrdil mi je moje opažanje glede spreminjanja realnosti in kako manifestirati višje stanje zavesti in ne stvari. Novodobna šola manifestacije se je zelo posvetila manifestaciji predmetov in stvari, ki naj bi nam naredili življenje lepše, bolj srečno in bili naj bi bolj zadovoljni. Eni najsrečnejših ljudi na planetu kar sem jih srečala nimajo kaj dosti ‘stvari’ in vendar živijo življenje zadovoljni in srečni. To mi je dalo misliti.
Zato sem se dala podučiti s strani delfinov in kitov, ki mimogrede obvladajo spreminjanje realnosti in kot jim Hatorjanci pravijo časovne preskoke med vzporednimi realnostmi. Pripravila sem seminar o manifestaciji, o časovnih preskokih, kako ustvariti realnost miru in radosti, ki bo konec avgusta. Kako biti v raju medtem, ko so vsi ostali v peklu in da čas in prostor nista linearna kot smo bili naučeni. O udomačevanju in kaj to pomeni za vse nas pa več naslednjič.

In vedite, realnost v kateri živi večina ljudi je prepojena s strahom. Strah ima svoj namen in prostor. Nesporno je pomemben del naše kreacije, kajti brez strahu ne bi mogli izkusiti ljubezni. In vendar, čas je, da se zaveste, da je strah način, kako se z vami da manipulirati in vas usmerjati. Ko si v ljubezni, si sam svoj. Ko si v strahu, si usmerjen navzven, iščeš vodstvo zunaj sebe in potrditve zunaj sebe. Čas je, da se zazrete vase, čeprav je tisto, s čimer se boste morali soočiti najprej vaša ranjenost. In vendar to moramo narediti. Sprejeti, si priznati in s tem stvari preobraziti. Temu ne moremo uiti.

Verjemite mi, vožnja bo vedno bolj razburljiva in vedno bolj zabavna.

Učenja, ki jih bom predajala na seminarjih DivineMap temeljijo na vsem, kar sem se skozi svoje popotovanje naučila sama. Moja želja je, da vam olajšam vaše popotovanje.
Ko sem si pred 17 leti spremenila ime mi je bilo kristalno jasno nekaj, zamenjala sem realnost ali kot to imenujejo Hatorjanci, naredila sem časovni preskok med vzporednimi realnostmi. In vendar to ni pomenilo, da se mi ni bilo treba soočiti z vsem sranjem, ki sem ga izbrala za to življenje, da ga počistim in vsem izkušnjam, ki sem jih izbrala kot duša, da jih izkusim. Ja, nedvomno mi je bilo z novo vibracijo lažje, vendar zaradi spremembe realnosti nisem ničesar na svojem zemljevidu izpustila ali spremenila. Še vedno živim tukaj in sedaj. No seveda nedvomno drži, da svoje življenje usmerjamo s svojimi izbirami med vzporednimi realnostmi na osebni ravni non-stop.
Tokrat, dragi moji, pa stojimo pred isto izbiro kot mnogi pred nami, Inki, Tolteki, Atlanti, vsi tisti, ki so ‘zapustili’ planet, če sem bolj korektna, so zamenjali vzporedno realnost na kolektivni ravni. O tem je govora v Desetem spoznanju, tisti, ki ste morda brali knjigo.

Lahko rečem le, da je pred nami izjemen čas in vprašanje je le, kdo gre z nami v takoimenovano Novo Zemljo. Jaz sem na vlaku pa vi?

DIVINE.SI

Uravnovešanje elementov na Zemlji

Verjetno se boste strinjali z menoj, če rečem, da smo v zelo intenzivnem času. Vsak ga doživlja po svoje, vsak skozi svojo lečo percepcije. Eni skozi strah in stres, drugi skozi radost in navdušenje. Znanstveniki so dokazali, da opazovalec vpliva na opazovano. Vsak vidi svojo resnico, kajti vsak kreira tisto kar vidi.
Dejstvo je, da iz biti steče zavest in iz zavesti zavedanje, iz zavedanja se izlušči perspektiva in iz perspektive percepcija ali dojemanje, iz percepcije izhajajo prepričanja in iz prepričanj obnašanje, iz obnašanja dogodki, iz dogodkov podatki, iz podatkov dobimo misli, iz misli čustva, iz čustev izidejo izkušnje in izkušanje je naša realnost. Ko stvari transformiramo sežemo v čisto zavest, ki je luč, ki osvetli vse temne delčke in preobrazi vse naše aspekte, do realnosti.

Torej, edina pot vodi skozi tebe, in skozi mene, vsak mora to isto stvar narediti pri sebi. Moja velika preizkušnja tega poletja je bilo zaupanje. In sem dojela, da zaupanja ne moreš ustvariti tako, da poskušaš zunanje okoliščine narediti prav, imeti prave tehnike ali okoli sebe prave ljudi. Zaupanje se lahko rodi le skozi tebe. Ko ga ti izkusiš v sebi, si to. Kajti zgornja linija ne gre v črti, temveč v krogu, ko izkusiš in to postane del realnosti, je to del tvoje biti. Tako božanskost samo sebe izkuša kot individualno vidik božanskosti.

Preobrazba se dogaja skozi 5 elementov in če opazujete dogajanje na Zemlji vam bo hitro jasno kaj nas čaka. Vse se je začelo z vodo, ko govorimo o prehodu. Iz vode je izšlo življenje in z vodo smo dobili prve preizkušnje. Spomnimo se na mehiški zaliv, izliv nafte in katastrofo, ki jo je to povzročilo. Po krogu petih elementov iz kitajske filozofije je voda tista, ki lahko gasi ogenj in če je Amerika začela z vodo, je Rusija nadaljevala z ognjem. In ogenj je tisti, ki tali kovino, kovina seka les in les črpa zemljo, zemlja pa je tista, ki zajezi vodo.

Ogenj je eden najmočnejših elementov transformacije. Ko nekaj ne moremo odpustiti iz svojega življenja je ogenj tisti element, ki bo prišel kot zadnja opcija in požgal tisto česar se oklepamo. V homeopatski medicini fazi zdravljenja vedno sledi reakcija na fizičnem nivoju, ponavadi gre za manifestacijo simptomov v materiji. Ali kot rada rečem je troedini proces akcija, reakcija, integracija. Tisto kar se je zgodilo na subtilnih nivojih se pripelje navzdol do materializacije zato, da to lahko odpustimo. In vsaka bolezen se pokaže, četudi v blažji obliki, da si jo priznamo in jo odpustimo.

Nedavno me je prijateljica vprašala, če je res potrebno, da se soočimo z vsemi svojimi neprijetnostmi in vso svojo temo, ali morda ne obstaja kaka bližnjica?
Ne, v resnici je ni. Edina bližnjica je tvoja pripravljenost, da se z vsem soočaš zelo hitro in odpuščaš s svetlobno hitrostjo. Ampak čisto zares bližnjic ni. Vsi moramo skozi spremembo. Če se z njo nočemo soočiti nam jo odslika Vesolje, kajti vse kar nas obdaja je le eno veliko ogledalo nas samih, ampak da smo si na jasnem, to je naša manifestacija. Vse nesreče, vse tragedije se zgodijo z enim samim razlogom, to je pomoč. Vem, izjemno močna izjava, ampak govorim iz lastnih izkušenj.
Strah ima v vaši realnosti konstruktivno vlogo, kajti stah ni bil ustvarjen, da bi vas mučil, temveč je del kreacije zato, da vam pomaga izkusiti ljubezen. Ko si ljubezen in si eno z ljubeznijo, torej si v biti, je ne moreš izkusiti v celoti, dokler ne postane tvoja realnost. In izkusiš jo lahko samo tako, da greš ven iz ljubezni in vidiš kaj ljubezen ni – in to je strah. Prisotnost ljubezni lahko začutiš in izkusiš samo s strahom v ozadju. To je celoten point polarnosti, kajti skozi žensko telo se v resnici učimo izkušati moškost. In skozi moško telo se učimo izkušati ženskost. To so mi dali arhetipi. Ko sem dojela, da je popolnoma moški arhetip tirana v resnici pomanjkanje stika z žensko mehkobo, ranljivostjo in negovanjem. Fascinantno :) In vendar kot rada rečem, vse je stvar percepcije. Meni je simbolno gledanje kot ga opisuje Caroline Myss zelo blizu.

Če se vrnemo k elementom in Rusiji – vse stare energije, ki so del arhetipske zavesti Rusije, vsi subtilni nivoji se preobražajo skozi ognjeno energijo in se na fizični ravni odpuščajo in preobražajo skozi fizični ogenj. Izjemno pomembno je, da držimo ta prostor za zdravljenje in obnovo tudi v sebi, kajti le iz svoje lastne izkušnje obupa in opustošenja, lahko stopimo v stik z globokim strahom pred spremembo in odpuščanjem vsega starega, kar simbolično predstavlajo vsi predmeti, ki nas obdajajo. Gre za sposobnost dopuščanja, da stvari le so, brez obsojanja in to lahko storiš le, če si priznaš, da je del tega prisoten tudi v tvoji temi, v tvojem nezavednem. Kajti stvari se transformirano na kolektivnem nezavednem, vendar le skozi preobrazbo stvari na osebnem nezavednem nivoju. Vse je eno in eno v vsem.

Ne pozabimo, nahajamo se v izjemno močnem času. Ta čas nosi v sebi vse potenciale in možnosti. Še vedno je odprt siriusov portal, gledano astronomsko se na nebu dogajajo izjemne pozicije, Zemlja je ravnokar prešla v fazo vdiha in notranjega preobražanja, hkrati pa beležimo še obletnico eksplozije prve atomske bombe na Hirošimi (morda ravnokar zaključujemo krog preobrazbe, ki je se morda začel s kovinsko energijo?). Čas je izjemen, vaša odločitev pa je, kaj boste v tem časovnem oknu storili v sebi in s seboj.

Želim vam radost:)

Biokemični procesi v čustvenem zdravljenju

Izjemno pomembno je, da se zavedamo, da nekatere oblike zdravljenja dejansko okrepijo negativne vzorce tako v možganih kot v telesu. Mednje spada večkratno oživljanje travme in iskanje zakopanih spominov. Dejstvo je namreč, da kakršen koli hud stres, vključno s podoživljanjem preteklih bolečih spominov, dvigne raven hormona kortizola v telesu, kar izčrpava vaše nadledvične žleze. Gre za hormonsko okolje, ki povečuje verjetnost odlaganja vsakovrstnih, zlasti travmatičnih spominov, ki tečejo skozi amigdalo v možganih. Ravno zaradi tega sem opustila prejšnje metode, ki sem jih uporabljala pri svojem delu in me je tako navdušil RPT. Kajti ni potrebno da poveš svojo zgodbo, zgodba je le tvoja paradigma, tvoja leča skozi katero gledaš na stvari. V resnici gre za simptom. Ki pa ga je potrebno, da se razumemo prav tako potrditi in mu dati priznanje, da obstaja kot del celote.

Če ste občutljivi in zelo sugestabilni, imate bogato domišljijo in hkrati v krvnem obtoku veliko kortizola (kot takrat, ko ste pod stresom), je zelo mogoče, da v možgane in v telo vnesete nove travmatične »spomine«, ki nimajo osnove v vaših preteklih izkušnjah. Namesto tega gre za produkt trenutnega okolja, združenega z domnevami in podobami, ki jih lahko v vas projicira sicer dobronameren terapevt. To se lahko zgodi skozi sugestivno vprašanje kot npr. »Ali vas je posilil oče, ko ste bili stari tri leta?«. V vašem sugestibilnem biološkem stanju, vaši možgani vprašanje lahko sprejmejo kot dejstvo – »Oče me je posilil, ko sem bila stara tri leta.« – ne glede na to ali je to res ali ne. In ta scenarij se potem vtisne v vaš spomin kot travmatični spomin, s katerim se boste morali ukvarjati poleg vseh tistih, ki so na plan prišli sami.

Vendar ko smo majhni po tem istem vzorcu nastajajo travme, kajti ko otrok joka in je njegovo biokemično ravnovesje porušeno ali če je vznemirjen in je v stresu, pa se starš zadere nanj ali ga enkrat po riti, to za otroka pomeni veliko travmo. Pravkar je starš svojo čustveno projekcijo nezadovoljstva in razočaranja zaradi kakršnekoli situacije v službi prenesel na svojega otroka.

Udomačevanje kakor ga imenuje don Miguel Ruiz se dogaja na ta način, da odrasli iz okolice projicirajo svoje ideje in vzorce na otroke takrat, ko so le-ti v stresu. Zato pogosto opažam, da so travme za otroka nastale takrat, ko so starši svojim otrokom odtegnili ljubezen, podporo in nežnost. In da pogosto starši majhne otroke kaznujejo s tem, da jim ne dajo pozornosti, ko jo rabijo.
Na ta način se ustvarjajo travme, situacije s katerimi se je potrebno kasneje v življenju soočiti.

In vendar dejstvo je, da je travma še vedno le simptom, tako kot so čustva ali kot so misli. Samo po sebi se namreč postavlja vprašanje, kaj je tisto, kar je sprožilo nastanek travme? Travma namreč ni končna postaja.
Čustva so izjemno pomemben del nas, ki nas vodi in vendar je pod čustvi še nekaj, čemur telo, ko je v stresu ali strahu daje prednost.
Tisto kar moramo pogledati v izvoru je naša potreba po varnosti in zaščitenosti in potreba po preživetju. Gre za instinkte, ki so del naših možganov telesa. Skozi model trojnih možganov govorimo o R-kompleksu ali tako imenovanih reptiljanskih možganih.

In meni je spet malo več jasno.

Premik paradigme

Vse, kar v življenju vpliva na nas, se tiho vtisne v naše nezavedno in sooblikuje sistem opazovanja, naše paradigme, naše zemljevide. Paradigme so vir naše naravnanosti in vedenja, vir našega razmišljanja in delovanja, tudi naših odnosov z drugimi ljudmi. Paradígma najpogosteje pomeni vzorec delovanja v znanstvenem ali drugem raziskovanju. Izraz izvira iz grškega παράδειγμα, ki pomeni primer, model ali vzorec.

Premik paradigme se zgodi, ko se ljudje znajdejo v življenjski krizi in vidijo sebe v drugačni luči, ko prevzamejo novo vlogo npr. starša, direktorja, vodje. Nenadoma vidijo stvari v drugi luči, razmišljajo drugače, čutijo drugače in se vedejo drugače. Dejstvo je, da se lahko tedne, mesece ali celo leta mučimo z osebnostno etiko, prizadevajoč si, da bi spremenili svojo naravnanost in vedenje, pa se še zdaleč ne približamo pojavu spremembe, ki vznikne spontano, ko vidimo stvari drugače.
Paradigme imajo veliko moč, ker ustvarjajo leče. Skozi katere vidimo svet. Moč premika paradigme je bistvena moč velikanske spremembe, zgodi se lahko v trenutku ali pa skozi počasen in premišljen proces.

Tisto kar je drugače v generacijah, ki se utelešajo na Zemlji v zadnjih 60 letih je paradigma v katero se rojevajo. Stara paradigma duhovne rasti je bila zaznamovana s premikom energije, sile in substance ven iz forme. Šlo je za staro šolo v kateri so v želji, da bi izmojstrili sebe, šli v templje ali v samostane, ven iz množice ljudi, ven iz polarnosti dobrega in slabega, v koncept nebes. In ker je vse eno in smo povezani s preteklostjo tako preko dedne zasnove, celičnega spomina in naše duše, smo vsi, ki smo trenutno na Zemlji šli čez ta proces in ga poznamo.

V sedanjo inkarnacijo pa smo prišli z novo motivacijo, z impulzom čiste zavesti, z novo namero. Ta nova smer je premik duha v materijo in ne stran od nje, gre za premik zavesti v materijo ali utelešenje duše v človeka. In vsak posameznik se v sebi srečuje in mora izmojstriti ta premik iz umika v osamo da bi našli sami sebe v obratno smer ko moramo iz notranjosti sebe izmojstriti sebe. Vsi se moramo soočiti s svojim iskanjem blaženosti in radosti zunaj sebe, s pričakovanji, da nam bodo drugi ljudje omogočili, da bomo izpolnjeni in se premakniti v novo paradigmo v kateri smo sami odgovorni zase in smo sami v sebi izpolnjeni in za to ne rabimo iti v templje ali samostane, kot pravi Caroline Myss smo mistiki brez samostanov.

In to je premik o katerem se pogovarjamo že dolgo, to zavestno zavedanje razkriva magični datum 2012.

DIVINE.SI