Preobrazba

mom

Objemi otroka v Sebi

Vsi ljudje v sebi nosimo notranjega otroka. Pogosto se ne zavedamo, kako močno je ta del v nas živ, ko odrastemo in v kolikšni meri oblikuje naše izbire in obnašanje v našem življenju. Vsi ljudje nosimo v sebi vse otroške arhetipe, kajti razvili smo jih skozi proces vzgoje, ki mu sama pravim “udomačevanje”, kajti skozi kaznovanje in nagrajevanje izoblikujemo strategije, po katerih v življenju običajno delujemo vse do smrti.

Še vedno me preseneča kako malo je zavedanja o tem, kako močno smo pogojeni s strani avtoritete v našem življenju in kako pogosto, kot sama rada rečem, pristanemo v kleti, ker smo nekoga v svojem življenju dali na piedestal.

Kot otroci smo bili vsi prizadeti, na tak ali drugačen način. Počutili smo se nevidne, čutili smo strah pred odraščanjem, verjeli smo v fantazije, bili smo zapuščeni in pogosto smo se počutili, kot da ne spadamo v družbo ali v družino. In vendar so naše ranjenosti močnejše v odnosu do vzorcev, ki so prišli po liniji očeta in po liniji naše mame. To je tisto, kar nas oblikuje in zaznamuje. In pogosto se v življenju bojujemo z vzorci, ki nas preganjajo in lovijo, vsake toliko pridejo naokrog in gremo z njimi še en krog.

Delo z arhetipi notranjega otroka nas osvobaja in nam omogoči, da v resnici odrastemo, kar sam čas in starost kot taka ne zagotavljata.

Nekateri ljudje v resnici nikoli ne odrastejo, da bi prevzeli polno odgovornost zase, ker je njihov notranji otrok še vedno neozaveščen in v reakciji na zunanje dogajanje. Seveda obstaja več načinov, kako lahko odrastemo in ni nujno, da preobražamo arhetip otroka direktno skozi delo s svojimi osebnimi arhetipi, da bi odrasli. Vendar je potrebno čustveno zorenje, proces preseganja samega sebe, rast, da bi to lahko naredili. Razumevanje arhetipov nam kljub vsemu omogoči, da skozi jezik simbolike pridobimo globlje razumevanje procesa in globlji vpogled vase.

Arhetipe notranjega otroka vedno preigravamo v svojih intimnih odnosih.

Če svojih stvari ne razrešimo, vse kar nam ni uspelo predelati v življenju, predamo naslednji generaciji. Že dolgo časa na svojih seminarjih razlagam o tem, kako s smrtjo starša brez dvoma prevzamemo vso nepredelano družinsko “kramo” in smo mi tisti, ki se moramo zdaj s tem spoprijeti, ker če nam ne bo uspelo, bomo paket predali svojim otrokom. Primeri nepredelanega arhetipa otroka so naši strahovi do avtoritet, npr. da se bojimo šefa, naš perfekcionizem, nezaupanje vase, iskanje pohvale v zunanjem svetu, kritika, preobremenjenost z delom, ker ne znamo reči ne.

Zase vem, da sem dolgo časa ob sporu s partnerjem doživljala močno stisko, ker sem se bala, da me bo zapustil, da bom ostala sama. In ko sem spoznala, da je zapuščeni otrok zelo močan arhetip v moji notranjosti, so se mi na mesto začele postavljati mnoge situacije iz mojega otroštva. Ali pa moj občutek, da sem nevidna in gnanje za perfekcionizmom, ker stvari nikoli niso bile dovolj dobre, ki se je kasneje izkazal, da izvira iz mojega nevidnega otroka.

Moje popotovanje življenja me je vodilo skozi številne preizkušnje, v katerih sem se vedno znova soočala z istimi ranjenostmi, dokler nisem dojela, da gre za vzorce.

In ko sem šla za svojimi otroškimi spomini, sem se v sebi soočila s svojo majhno punčko … Naio. Spoznala sem njen strah, potrebo po tem, da mora biti pridna, ubogljiva, lepo vzgojena, prijazna, spoštljiva do odraslih. Punčko,  ki je vse kar je čutila, vedno zatrla v sebi. Spoznala sem, kako sem se borila v sebi, da nisem bila jezna, pa žalostna, da sem zatrla strahove v sebi in skrivala svojo bolečino.

In vse to je ostalo v meni. Nikamor ni šlo, ko sem odrasla.

Spoznala sem, kako močno sem ostala ujeta v svojih otroških strategijah in ko sem bila noseča s prvo hčerko sem zelo jasno spoznala, da moram z vsem tem v sebi nekaj narediti, drugače bom svoje “sranje” samo predala naprej. In tako se je začelo »kidanje dreka«, kot temu pravim sama.

Spoznala sem, da sem se samo bolj ali manj uspešno naučila, kako potrebe in želje svojega notranjega otroka preslišati in da se s tem delom v sebi nisem v resnici pomirila. Borila sem se s stvarmi v sebi, se vedno znova sodila, kritizirala, trpinčila, mrcvarila in se, kot temu rada rečem, zelo uspešno “pribijala na križ”.

Danes ta deklica še vedno obstaja. Še vedno je stara pet let in govori, kriči vedno kadar preslišim njene neizpolnje potrebe in želje. Nikamor ni šla, še vedno je del mene. Edina razlika je v tem, da sem v intenzivnem spoznavanju same sebe začela negovati ta del v sebi in da sem zavestno izbrala, da postanem starš svojemu notranjemu otroku, namesto, da starša vedno znova iščem v zunanjem svetu.

Zanimivo je to, kako si s partnerji podajamo vroč kostanj. Kako se ta arhetip otroka, v ženski, prebudi vedno, ko je v situacijah, ki so nabite s čustvi. Ko je v vezi s partnerjem, ki ga ni nikoli doma, in se počuti osamljeno in zapuščeno, tako kot je bila v otroštvu priča očetu, ki ga ni bilo nikoli doma. In zato se ob vsakem konfliktu s partnerjem boji, da bo ostala sama, da jo bo partner zapustil, kot nekoč, ko so ji starši dejali, da je ne bodo imeli radi, če ne bo pridna, če ne bo nehala nagajati, če ne bo vsega pojedla ali hitro zaspala.

Ali pa da ima občutek, da je nevidna, ko mož najde čas za pijačo s prijatelji, kot ni bila vidna takrat, ko se je rodila mlajša sestrica, ko je navdušena želela s starši deliti svoje dogodke, pa niso imeli časa zanjo.

Glas tega ranjenega otroka pa se oglasi tudi v službi, ko je jezna nase, ker se ne zna postaviti zase, in ima občutek da je nepomembna in nesprejeta. Ker je kot otrok morala čutiti strahospoštovanje do staršev, vzgojiteljev, učiteljev in vseh drugih avtoritet. Tudi zato se ta deklica danes ne zna jeziti, postaviti zase, in je namesto tega pretirano ustrežljiva, vsa prestrašena in trepetajoča pred šefom.

Arhetipsko gledano imamo v sebi majhno deklico ali fantka, ki še vedno išče nadomestnega starša, ki nas spomni na naše temeljne potrebe po ljubezni, sprejetosti, varnosti, zaščitenosti. Vsakič, ko se sproži določena ranjenost v nas, ki je bila povzročena v našem otroštvu, se rane ob stresu, ki ga doživljamo ponovno odprejo in čutiti je, kot bi nanje ponovno nasuli sol.

Bolečina iz otroštva, iz naše otroške rane se vedno znova in znova preigrava v našem odraslem življenju, dokler travme ali rane ne pozdravimo v sebi.

Samo takrat, ko se soočimo s svojimi bolečinami v sebi, lahko prevzamemo odgovornost zase in naš notranji otrok odraste. V vseh letih, kar intenzivno delam z arhetipi, sem spoznala, kako pomembno je, da se tem delom sebe nehamo izogibati, da se nehamo boriti z njimi ali bežati pred njimi in si prizadevati za to, da bi te dele skrili sami pred seboj. Vse, kar boste skrili pred seboj, bodo vaši otroci okrepili v svojih živčnih tokokrogih.

Najbolj fascinantno je, kako se v novorojenčku v prvih 3 letih intenzivno in nato do njegovega 7 leta dogaja ta proces, v katerem njegov živčni sistem dobesedno prekopira živčne tokokroge svojih staršev, kako se vzorci iz staršev prenesejo na otroke. In zato je ključnega pomena, da znate negovati sebe in si dati to, kar si vaš notranji otrok želi, da znate postaviti meje svojemu notranjemu otroku in mu dati občutek varnosti, kajti le tako lahko vse to daste tudi svojemu zunanjemu otroku.

Največja dragocenost, ki jo starši lahko dajo svojemu otroku je, da so srečni in da so njihove rane zaceljene.

Kajti tudi če poskušate tovrstne stvari skriti, je narava poskrbela za to, da se vse prekopira, da se vse uravnovesi in harmonizira.

Če tega ne uspe ena generacija, vse počaka naslednjo.

In čas je, res je čas, da kolektivno prevzamemo odgovornost zase in za vse kar kreiramo. Da prenehamo z zamerami in s tem predajanjem vročega kostanja iz generacije v generacijo. Če vprašate mene, je »indigo« generacija o kateri se toliko govori, pravzaprav generacija tistih duš, ki smo izbrale, da prekinemo ta tok predajanja preteklosti naprej. Da smo izbrali, da to pozdravimo v sebi in enostavno nehamo predajati naprej to, kar je naše, da se s tem pomirimo in soočimo v sebi.

In to iz ljubezni do sebe, iz negovanja sebe iz sočutja sebe. Brez želje po nagradi ali strahu pred kaznijo, enostavno zato, ker si izbral. Ker lahko in ker zmoreš.

Kajti soočenje s svojim notranjim otrokom in zdravljenje sebe je naša izbira, je naša odgovornost.

Iz te moje globoke želje, da asistiram in vodim druge na tej poti, ki ni lahka, ki je boleča in včasih naporna je vzniknilo srečanje Objemi Sebe. Spletno druženje, ki nam pomaga, da se soočimo s tem, kar naša največja bolečina. Iz tega vznika ljubezen do odraslega sebe, in zavedanje, da je tvoja odločitev, da živiš srečno in izpolnjeno življenje zdaj.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

flowing_water_1480

Ali znate upravljati s svojo življenjsko energijo?

Kaj je najdragocenejša stvar, ki nam je na voljo? Kaj je tisto, kar nam omogoča dostop do uspeha, zdravja in dobrobiti v življenju? Vse se vrti okoli energije.

In upravljanje z energijo je bolj pomembno kot upravljanje s časom. In vendar upravljanju svoje življenjske energije posvečamo precej manj pozornosti. Ljudje smo v glavnem mnenja, da z našim življenjem upravljajo drugi. In ob tej predpostavki ni čudno, da jim dajemo svojo življenjsko energijo zato, da z njo upravljajo za nas. Mnogi o življenjski energiji govorijo kot o svoji moči, vendar gre za isto energijo. V naslednjih mesecih in naslednjem letu še posebej bo ključnega pomena kako negujete in kako upravljate s svojo dragoceno življenjsko energijo. In to ne samo zaradi zdravja in vitalnosti, energija je ključna za vse vaše kreacije v življenju.

Vitalna energija poznana kot či, prana je naša vitalna esenca in je vir vsega življenja. Gre za življenjsko energijo, ki je potrebna za naš obstoj. Čutimo jo kot moč, pulziranje, pretok, toplino, vibracijo. Brez prane ni življenja in ko izčrpamo svojo vitalno energijo, zbolimo.

Stres, požiralec vitalnosti.

Eden največjih požiralcev vitalne energije je stres. In ko smo v stresu se zakrčimo, zajezimo naravni pretok energije skozi naše telo in ustvarimo blokade, ki preprečujejo temu subtilnemu toku prost pretok skozi naše telo. Blokade vodijo v še večjo zakrčenost in ko smo zakrčeni, čutimo bolečino. Življenjski stil sodobnega človeka je prepoln stresa in če niste vedeli, samo 5 minut jeze je dovolj, da se vaš kortizol (stresni hormon) v telesu zviša. Kortizol vpliva na imunski sistem telesa in sicer zniža nivo protiteles imunoglobulin A (IgA) še 6 ur po tem, ko smo bili jezni samo 5 minut. In zato, ker je IgA naša prva obrambna vrsta v  telesu to pomeni, da upad teh protiteles vpliva na dojemljivost za viruse in s tem za viroze, obolenja dihal, gripe. Skratka stres pomembno vpliva na stanje vašega imunskega sistema in na nivo življenjske energije v telesu.

Če pa čutimo ljubezen, cenjenje in to samo 5 minut, se nivo nivo IgA protiteles občutno poviša. V raziskovalnem centru Instituta HeartMath, kjer so poizkus izvedli so povedali, da je merjenje kortizola in DHEA hormona za mnoge zelo jasen znak stresa in staranja. Kot pravi McCraty: “Če sta DHEA in kortizol ven iz ravnovesja, kot na primer visok kortizol in nizek DHEA, to v praksi pomeni hitro staranje. Naučiti se je potrebno zavestno ljubiti, bolj pogosto, da bi ta dva hormona uravnovesili v sebi. To je direkten način, kako lahko vidimo vpliv ljubezni na zdravje.” DHEA (dehidroepiandrosteron) je najpogosteje zastopani hormon v človeškem telesu. Številni raziskovalci ga smatrajo kot materinski hormon zaradi pomembne vloge, ki jo igra pri nastanku vseh drugih hormonov. Znan pa je tudi kot hormon pomlajevanja.

Vitalno, pranično telo

Prana in pranično telo je direktna povezava med fizičnim telesom in umom in zato vemo, da naše misli vplivajo na naše razpoloženje in pretoke naše življenjske energije. In vendar je ključnega pomena zavedanje, da so naša čustva energija v gibanju, kar pomeni, da misli vplivajo na naša čustva in njihovo pretočnost. Mnogi danes interpretirajo, da lahko skozi misli kontroliramo pretoke energije v našem telesu, kajti kontrola in nadzor sta zelo blizu našemu sodobnemu načinu razmišljanja. Vendar starodavne prakse kot so vedno bolj popularne borilne veščine dokaz, da ne gre za kontrolo uma in naših misli, temveč da je potrebno usvojiti upravljanje s svojo življenjsko energijo. In v telesu se upravljanje z energijo začne. Če se naučite, kako upravljati s svojo življenjsko energijo, boste okrepili svoje fizično telo, povečali svojo notranjo moč in ravnovesje.

Kje vaša vitalna energija odteka?

Kadar vas skrbi in vas je strah to vpliva na vašo vitalno energijo, kajti strah in skrbi porabita enormne količine vaše vitalne energije. Izjemno pomembno je zavedanje kje in kako vam odteka življenjska energija. Primeri v praksi: z obrekovanjem, z nezaupanjem vase, s strahovi, prepiranjem, z delom, ki vas ne podpira. Primer: ‘Vsakič, ko se skregam z možem, zaradi xyz, sem potem čisto brez energije.’ Poglejte na svojo življenjsko energijo kot na bančni račun – rodili smo se z določenim stanjem na tem računu in naša odgovornost je, da svojo energijo cenimo in jo pomnožujemo skozi vse svoje življenje. Namesto tega sodoben človek svojo dragoceno vitalno energijo nenehno prši naokrog, in razmetava z njo, zato ni čudno, da jo izgublja, kar vodi v slabo počutje in bolezen. Naši odzivi in odločitve nas krepijo ali šibijo. Dejstvo je, da kljub temu, da svojih okoliščin ne moremo vedno izbrati, je naša reakcijo nanje vedno naša izbira.

Kaj je prana?

Prana je subtilna energija, ki teče skozi meridiane ali nadije, to so kanali našega telesa. Ta električna energija je povezana z našim živčnim sistemom in ravnovesjem simpatetičnega in parasimpatetičnega živčnega sistema. Neravnotežje med simpatičnim in parasimpatičnim živčnim sistemom v kombinaciji s spremenjenim čustvenim okoljem lahko poveča dojemljivost telesa za bolezni. Timus, limfne vozle in kostni mozeg oživčuje avtonomni živčni sistem. Tako ima vsako področje, ki ustvarja celice imunskega sistema, tako stopalko za plin (simpatični tonus) kot zavorno stopalko (parasimpatični tonus). Preko tega sistema telo zaznava in predeluje čustva ter hormone in nevrokemikalije, ki jih le-ta spodbudijo. Vsaka vaša misel in čustvo in vsaka zaznava spremeni biološko ravnovesje vašega telesa.  Ravnovesje v živčnem sistemu neguje in krepi prano, vašo vitalno energijo telesa.

Prana ni zrak in vendar je dihanje eno ključnih orodij za upravljanje s prano. Prano začutimo kot živost in vitalnost, ki pulzira. Stagnacija in blokiran, zajezena energija v telesu pa zmanjšuje pretoke prane skozi telo. Ljudje zato v stresu čutijo otopelost, izčrpanost, težo, mraz, stagnacijo, ki kaže na to, da je v telesu pomanjkanje vitalne energije.

Kako negovati prano?

Naučimo se lahko kako generirati in hraniti prano. Vendar je prvi korak, da se je začnemo zavedati. Trije glavni načini kako generirati vitalno življenjsko energijo so:

  1. Pazljivo izbirajte okolje. Ob vodi in v hribih je več vitalne energije kot v mestih. Ravno zaradi tega je tako priporočljiv obisk gozda, jezera in ostalih naravnih lepot. Ko dihamo čist zrak, lahko čutimo kako je kvaliteta tega zraka drugačna, saj je nivo prane v tem okolju precej večji. In s tem se poveča tudi občutek vitalnosti v telesu. Zato je v mestu običajno težji občutek in več depresivnosti. Torej globoko dihajte v okolju, kjer je nivo prane visok.
  2. Uživajte najkvalitetnejše gorivo! Življenjska energija je sestavljena iz več vrst energije in pomemben del prane pride iz hrane in pijače, ki ju zaužijemo. Naravna hrana ima večji delež prane ali vitalne energije v sebi. Zato je tako izbira kot priprava hrane ključnega pomena za naše počutje. Torej sadje in zelenjava sta pomemben vir prane.
  3. Telo potrebuje počitek in sprostitev, da bi se lahko regeneriralo. Zato je kvaliteta spanja ključnega pomena za naš nivo vitalnosti. In ne gre le za vaše spalne navade. Ključno je, da znamo živeti umirjeno življenje, kjer se širimo, rastemo in čutimo, da imamo prostor, da se izrazimo taki kot smo. Pomembno je, da se naučimo, kako svoj stres preobraziti v sebi in izbiramo zase radost in vitalnost, živost in užitek.

Želim krasen teden.

Taja Albolena

 

 

diwalilamps

Rojstvo feniksa in noč čarovnic

Vstopamo v posvečeni čas, ko bo nega sebe izjemnega pomena. To je čas praznjenja skodelice. Saj poznate zgodbo svetnice … ne?

K svetnici je prišel učenjak, ki je pametoval in dolgovezil kar precej časa in svetnica je predlagala čaj. Previdno je začela nalivati rožni čaj v skodelico in ko je čaj napolnil skodelico do roba ni nehala, nalivala je naprej. Učenjak je osupel opazoval čaj, ki je zdaj tekel po mizi na vse strani, ona pa je še kar nalivala in nalivala. “Nehaj!” je končno izbruhnil “Ne moreš dodati nečesa v nekaj, kar je že polno!” Svečenica je odložila čajnik in rekla: “Točno tako!”

Ta posvečeni čas v katerega vstopamo na Samhain ali noč čarovnic bo izjemen čas za soočanje s tistimi področji vašega življenja, kjer stvari ignorirate. Čas je za praznjenje skodelice in več zavedanja. Pomembno je razumeti, kako je pozornost naše orodje in če ste imeli do zdaj občutek, da vam ni treba nič vedeti in da se bo vse uredilo samo od sebe, prihaja veliko presenečenje. Energije nas soočajo s tem, da je vse naša kreacija. In izgovori, češ, nisem vedel, enostavno ne pridejo več v poštev.

Pred nami je čas, ko bo potrebno svojo pozornost utelesiti in začutiti sebe, namesto, da čas preživljate v glavi, v analiziranju in načrtovanju skozi razum. “Začuti se!” nam sporoča nova luna, ki nas čaka v škorpijonu. S škorpijonom smo vstopili v obdobje preizkušenj sprejemanja neskončnih glav svojega nižjega jaza, in mlaj v škorpijonu bo razkrival maske in persone. Razkrivale se bodo stvari, ki jih poskušamo skriti, kajti mnogim se dogajajo izzivi na preveč frontah hkrati, da bi še uspeli obdržati skrivnosti, za katere porabljajo ogromno svoje življenjske energije. In če ignorirate svoje maske počakajte do srede, ko jih bo začelo luščiti z obrazov mnogih. To bo zanimiv teden projekcij, kajti ko se ne moremo soočiti s svojim vročim kostanjem, ga poskušamo predati v roke nekoga drugega, da bi se ukvarjal z njim.

V polno skodelico ne moreš naliti čaja, potrebno jo je izprazniti, da bi lahko nalili svežega.

Začutiti bo potrebno to, kar se resnično dogaja v nas in sveti krogi so bili tradicionalno mesta čutenja. Noč čarovnic bo odpirala vrata in potrebno se bo čutiti. Čutenje je tisto, ki nas vodi skozi tok in če si ne dopustite, da čutite svoje izvorne občutke v sebi, ste v upiranju in s tem ustvarjate takoimenovana negativna čustva. Mlaj bo od nas zahteval, da spustimo kontrolo, da prenehamo z nadzorovanjem in da smo voljni, da se povežemo s sabo, v sebi. Izziv je v tem, da običajno, ko se odpremo najprej na površje pride vse tisto, česar ne maramo in nočemo videti, vendar nas tokratna luna ne bo spustila z vajeti kar tako. Kajti z njo prihaja tudi zadnji mrk v letošnjem letu in za mrke pravijo, da imajo vpliv tudi do leto dni po tem, ko se zgodijo. In eni napovedujejo, da bo tokratni mrk zaključil zgodbe vse iz leta 1994, ko se je zgodil prejšnji sončni mrk v škorpijonu. Za mnoge od nas je to v prejšnjem življenju in zase lahko rečem, da je bilo leto 1994 prelomno.

Potrebno bo prinašati svetlobo (zavestno zavedanje) v notranjo temo (nezavedne motivacije). In za tiste, ki veste kako stres preobražati v radost zavestno, bo to verjetno ena tistih lun, ki prinaša številna darila, kajti val se veča in močno že plavamo, da ga ujamemo. Po tej luni se bomo počasi dvignili na svojih deskah in zarezali v ta val energije, ki prihaja na Zemljo skozi aktivnosti tako na soncu kot tudi pri prenosu energij iz centralnega sonca. Potem se bo potrebno obdržali na deski na tem valu.

Ne smemo pozabiti, da je škorpijon pravzaprav znamenje, ki simbolizira feniksa, priča, ki se rojeva iz pepela in da je v starih tradicijah škorpijona predstavljal simbol orla.

Samhain (izgovarjamo Sow-wen) po zemeljskem koledarju predstavlja konec luninega leta. 31.oktober je dan vseh svetih, ko so tančice med svetovi najtanjše in zato je to praznik, ko vstopamo v stik z dušami prednikov in z duhom. Tradicionalno gledano je to praznovanje življenja in ne smrti, kajti kot sem že rekla, je potrebno skodelico izprazniti, da bi jo lahko na novo napolnili. Stvari morajo umreti, da bi se lahko rodile na novo, to je naravni cikel. In vsaka smrt nas opomni na pomen življenja, na to, kako pomembno je, da praznujemo z živimi. Ko se spominjamo prednikov, slavimo vse, kar so nam zapustili z vedenjem, da je na nas, da izročilo preobražanja, umiranja in rojevanja nadaljujemo in pridobljeno znanje oplemenitimo.

Moč Samhaina je že sama po sebi izjemno transformativna, letos pa je prav noč čarovnic uvod v tridnevno obdobje pred mrkom in mlajem, kar vse skupaj še dodatno ojačuje. Zato je pomembno, da iz svojih rokavov potegnete orodja molitve, notranjega vpogleda, samo izpraševanja, blagoslavljanja in predaje božanskemu. V tem času ne boste nikamor prišli s svojimi reakcijami boja, upiranja, bega ali zamrznitve. Sprejemljivost bo nujno potrebna!

Pred nami je posvečeni čas darovanja in obredov. Obredov sprejemljivosti, obredov hvaležnosti, obredov blagoslavljanja, obredov ljubezni in radosti. To naj bo čas počitka, regeneracije, negovanja sebe, milosti in hvaležnosti za vse kar imamo.

Čas je, da prižgemo svečko sprejemljivosti in sprejmemo vse tisto, s čimer se bojujemo, kar nam ni všeč. Lahko to poimenujete tudi odpuščanje, vendar v mojem svetu, v mojem pogledu na svet, kjer je vse eno in eno v vsem, ni česa odpustiti, kajti vse samo je. Veliko pa je stvari, s katerimi nismo pomirjeni, s katerimi se bojujemo in to je potrebno sprejeti v sebi.

In v sredo se dobimo v posebnem Samhain srčnem krogu, kjer se bomo povezali v srčni krog in skozi pet aspektov Biti skozi jasnost, prisotnost, pristnost in povezanost usmerjali svoje srce v utelešanje naših Daril na Zemljo, v kreacijo. To bo krog sprejemljivosti.

In naj vas v teh dneh vodi modrost iz Herkulesove zgodbe; Vstanemo, ko pokleknemo. Zmagamo, ko se predamo. In bitko dobimo skozi predajo!

Namarie
Taja Albolena

wolves

Katerega volka hraniš v svojem srcu?

Seveda poznate to staro zgodbo iz plemena Cherokee indijancev. Legendarna je. In vendar pogosto njenega sporočila ne živimo v praksi. V glavi vse vemo, imamo vse potrebne informacije. Praksa je tista, ki šepa. Pa poglejmo zgodbo:

Dedek se z vnučkom sprehaja v tišini. Čez čas prekine tišino, se obrne k svojemu vnuku in spregovori: »Moj vnuk, v mojem srcu stalno poteka boj med dvema ‘volkovoma’. Eden je maščevalen in jezen, Želi prizadeti druge. Je nevoščljiv, ljubosumen, žalosten, veliko obžaluje, je pohlepen, aroganten, samopomilujoč, zamerljiv, ima občutek manjvrednosti, laže, je samopomemben in ima občutek večvrednosti. Drugi pa je miren, radosten in ljubeč. Prijezen je, spokojen, usmiljen, dobronameren, sočuten, radodaren, resnicoljuben, zna se vživljati v druge in zaupa.«

Vnuček, ki to posluša se prestraši in vpraša dedka: »Dedek, kateri volk bo zmagal v tej bitki v tvojem srcu?«

Dedek odgovori: »Bitko v mojem srcu bo dobil volk, ki bo zmagal v srcu vsakega človeka. Tisti, ki ga hranim.«

In ta bitka v našem srcu se odvija vsak dan, vsak trenutek. Bitke mojega srca so bile dolgo časa hrana jeznemu volku v moji duši, ki je zavijal okoli vogalov in renčal na ljudi okoli mene. Dolgo časa nisem vedela, s čim ga hranim, da je bil tako rad v moji družbi. In potem sem počasi dojela, da kljub temu, da sem bila prijazna do ljudi v svoji okolici,  v sebi do sebe, za sebe tega nisem mogla reči. Vedno sem si predstavljala najslabšo možno opcijo, bila sem pesimist in vedno me je bilo strah, da bom naredila napako. Seveda sem bila sama sebi najhujši sodnik, ko sem ga polomila in čeprav tega ni slišal nihče zunaj mene, me je to lastno sojenje in obsojanje vedno znova spravilo na notranja kolena. Občutek, da sem žrtev okoliščin in življenje v preteklosti je bilo del mojega dnevnega repertoarja. In včasih je bilo res težko slišati resnico, ko mi je moj najdražji rekel, naj že neham s smiljenjem sama sebi in se vzamem v roke. Res sem si želela, da bi se našel kdo, ki bi me rešil. Upirala sem se realnosti z vsemi štirimi in vedno znova zavračala svojo dobrobit in srečo. In ta volk je še vedno v meni, ni izginil, trenutno je v mirovanju. Včasih pokuka iz svojega brloga, vendar sem se naučila, kako hraniti ljubečega volka v mojem srcu.

In ta lekcija je bila ena težjih v mojem življenju, kajti svet v katerem bivamo hlepi po negativnosti. Pravzaprav smo biološko nagnjeni k negativnosti. Zapisana je v naših genih. Zakaj? Ker je stres in izogibanje kazni za naše prednike pomenilo preživetje. Borili so se za ozemlje, tekmovali, in strah je bil tisti, ki jim je reševal življenja. Stresni tokokrogi v našem živčnem sistemu so se preslikali v naše nevrone, ko smo bili dojenčki … s strani staršev, sorodnikov, vzgojiteljev. Pridno smo jih shranjevali, kajti v našem živčnem sistemu imajo oznako “prednostno”.

Na drugi strani naš živčni sistem potrebuje razmerje 1:5, da bi se zares počutili dobro in da bi začeli delovati naši tokokrogi radosti v živčnem sistemu. To pomeni razmerje ene slabe izkušnje proti petim dobrim. V praksi to pomeni, da hranite svojega volka ljubezni bolj kot svojega volka strahu v sebi. Kaj je vaša dominantna izbira? Strah ali ljubezen? Predvsem do sebe, v sebi, kajti veščina, ki jo moramo razviti v sebi in ni sama po sebi umevna je sočutje do sebe, ljubezen do sebe.

Pomembno je, da gojimo obrede, ki hranijo volka ljubezni; obrede sprejemljivosti, obrede hvaležnosti, obrede blagoslavljanja, obrede navdušenja in radosti. Naučila sem se prepoznavati lepoto v majhnih stvareh in pustiti lepoti da me vodi v tokokroge radosti. Da zavestno izbiram s čim se hranim v notranjosti.

In budnost, čuječnost je potrebna vsakič, ko bi stopila na pot notranje avtomatike, starih navad in rutin, kajti volk strahu in jeze je vedno blizu. Moja izbira je, katerega volka hranim v svojem srcu. In naučila sem se kako izbirati radost vedno znova in znova, krepiti notranje moči in ljubezen do sebe.

In to kako hraniti svojega volka ljubezni delim skozi 40 dnevni plan varovanja Ljubezni. Kajti le skozi radost in ljubezen lahko spremenimo ne le sebe, temveč svet okoli sebe. Če te zanima več, si oglej spletno stran Divine.si.

Namaste

Taja Albolenawolves

srce

Živeti iz srca

Ohh, nič novega, slišim vas, kako vzdihujete, da gre za še en članek o tem, kar že vemo. Seveda vemo. Odprite internet in ugotovili boste, da je na to temo napisanih veliko člankov. Ogromno informacij je na voljo. In vendar se sprašujem, če vse to vemo, kako to, da tega ne živimo?

Izgovori. Klasika. In vendar vem bolj kot kdajkoli prej, kako močno sabotiramo svojo dobrobit, kako močno se bojimo tega, da bi resnično živeli iz srca? Ne verjamete? Poglejte vase. Zazrite se vase in se vprašajte; Kaj bi bila najbolj grozna stvar, ki bi se mi zgodila, če bi resnično živel-a iz srca? Tukaj je vaš odgovor.

Internet ponuja številne krasne zapise o tem, kako je srce v centru naše biti in kako moramo živeti iz srca. Ljudje meditirajo na srce in delajo na tem, da bi bili osrediščeni v srcu. To, česar mnogi ne vedo je, da pot iz glave v srce vodi skozi telo.

Pogosto na ženskih druženjih slišim; “Bila sem na meditaciji, kjer so nas vodili v srce, odplavala sem nekam, bilo je super, ampak, ko sem prišla nazaj, sem bila odzemljena, zmedena, sploh me ni bilo v telesu, bila sem nekje zunaj.” In tukaj je izziv mnogih. Kajti za to, da vstopiš v srce potrebuješ stik z notranjim prostorom, s svojo posodo, ki te drži tukaj in zdaj. Moraš biti v svojem centru, v telesu, utelešena,  drugače stvari ne prizemljiš, temveč plavaš nekje zunaj sebe. Lahko imaš občutek blaženosti, vendar ta blaženost ni utelešena in ni resnično občutena. Plavaš nekje v medprostoru in zato te potem vsakodnevne situacije na trdo prizemljujejo.

Res je, da je srce tisto, ki kraljuje odnosom. Res je tudi, da je srce tisto, ki v nas povezuje vse dele v srčno celoto. Res je, da je živeti iz srca ena najbolj enostavnih stvari, ki jih moramo narediti. In vendar je realnost v zunanjem svetu takšna, da večina ljudi živi v glavi.

Zakaj? Ker je to najbolj udobno, ker je to nekaj, kar poznamo. Ker pot v srce vodi ne le skozi navdihe in lepoto ampak predvsem skozi veliko bolečine. Zakaj, boste vprašali? Pa poglejmo bolj od blizu.

Utelešanje je proces, ki nas vodi skozi stik z duhovnim svetom, kjer prejemamo navdihe in vizije, nato to spuščamo skozi mentalno sfero, kjer si razjasnimo z jasnostjo kaj si želimo. in nato se celoten paket spusti v čustveno sfero, kjer se soočimo z vsemi svojimi ranjenostmi, z vsemi izkušnjami bolečine, izdanosti, prevaranosti, nesprejemanja, zavračanja, z zlorabljenostjo, zapuščenostjo in z ločenostjo, z vsem, kar nosimo v sebi. In tukaj se mnogi zataknemo, vsakič znova. Splavimo svoje ideje, se ne premaknemo skozi ta del in vedno znova začenjamo z novimi idejami, ki jih nikoli ne prizemljimo, ker se sabotiramo, se žrtvujemo, ker se ne čutimo varni in se prodajamo za manj v čustveni sferi. In tisti, ki so mnenja, da to sfero lahko kar preskočijo, lahko poskušajo, do konca življenja, če hočejo, vendar vsi veliki mojstri sporočajo isto stvar; Vsi smo preizkušeni, vsi vstopamo v puščavo skušnjave, kjer nas notranji demoni preizkušajo ali smo voljni prodati svoje sanje, svojo vizijo za karkoli v zunanjem svetu. Pravzaprav so vsi ti demoni en sam, naš notranji zaveznik, ki smo ga slikovito poimenovali prostitutka ali ustrežljivka. Ta del nas vedno znova preizkuša našo vero in to ali smo svoje sanje voljni prodati in kakšna je cena. Cena ni vedno v denarju, pogosto je v obliki pozornosti, ljubezni, ugledu, sprejetosti. S prostitutko, kot notranjim arhetipom, se soočamo na spletnem druženju Objemi  Sebe.

In šele, ko se premaknemo skozi svojo čustveno sfero in sprejmemo ter objamemo svoje notranje demone, ki jih sama imenujem čuvarje praga, šele takrat se spustimo v energijsko sfero, kjer moramo ustvariti sveto posodo v katero se energija zliva. Danes vse prepogosto naletim na ženske (ker največ delam z njimi), ki imajo svojo notranjo posodo preluknjano kot sito. Ta posoda pušča in njihova energija odteka na tisoče koncev. Ne znajo zadržati svoje energije in z njo upravljati. In če ne zmoreš upravljati s svojo življenjsko energijo, te življenje vsakič znova preplavi in te odplakne. Če resnično želiš v srce, moraš okrepiti svojo notranjo posodo, v kateri se odvija proces svete alkimije, ki svinec osebnosti preobraža v zlato duše.

In, ko se premikamo skozi sprejemanje, kjer je potrebno znati prisluhniti srcu, in nato skozi negovanje, kjer je nujno potrebno odpiranje srca, pridemo v tretjo fazo predajanja, kjer je potrebno razviti veščino sledenja srcu.
Ta proces nas vodi, da spremenimo stanje zavesti iz umsko egoistične v zavest srca.
V tem trenutku je človeštvo zataknjeno v glavi. Kajti ljudje o vsem MISLIMO. In premik iz glave v  srce vodi skozi ČUTENJE. Slediti srcu pomeni, da smo v toku. In ko se bo začela svetovna zavest spreminjati iz uma v srce, ji bodo vsi sledili. Potrebna je tretjina človeštva, da bi se zgodil kvantni preskok in že več kot 15 let čakamo na to tretjino, ter ob tem pozabljamo, da smo mi tisti, na katere čakamo.

In zadnji del procesa utelešanja je, ko je to del naše dnevne izkušnje, ko to utelesimo in živimo tukaj in zdaj. Ko si to kar si in to izžarevaš iz sebe.
In ja, živeti iz srca je ena najbolj enostavnih stvari, ki jih lahko narediš in hkrati je ni težje stvari na svetu. Zahteva jasnost, prisotnost, iskrenost, resničnost in povezanost ter našo voljnost, da sledimo srcu in smo srčno usmerjeni. Vse to je inteligenca srca, ki jo kot človeštvo moramo prebuditi in ne samo prebuditi, jo tudi dnevno živeti. In tukaj sva Ti in jaz tisti osebi, ki vodiva ta val, nikogar drugega ni, kajti ta premik prihaja iz tebe navzven, to je evolucija, ki prihaja od znotraj v svet. Iz vsakega posameznika, iz srca vsakega posameznika.

Pridruži se mi na tem valu in začni živeti iz srca!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

rosebanner

Povratna informacija ….

Klicala me je prijateljica, ki sem ji delala energijsko čiščenje maternice. Njena prva povratna informacija je bila: »Taja, vse je drugačno. Tudi če bi jaz hotela delovati po starem, mi drugi ne odigra več tega ampak se vse odvija čisto na novo. In predvsem mi izkazujejo spoštovanje. Čutim enakost in nič več poniževanja ali manjvrednostnih občutkov s svoje strani, temveč enakost. Res je, da imam na kupu prav vse izzive, s katerimi se še nisem pomirila, in to čez celo moje življenje. Prisiljena sem se soočiti in se spogledati s stvarmi. In nobene teže ne čutim več. Pravi hec mi je preleviti se v notranji mir ali pa v radost, karkoli izberem to čisto zares čutim v sebi. To res sem. Izbira postane resnica. Tudi če me kdo plaši z negativo, to enostavno sploh ne pride do mene. Sem v notranjem centru. Ni panike in ni izpadov tesnobe Vse je zgolj le v niansi, je kot meglica, ki se razprši. Čista maternica je temelj, osnova za vse izobilje, ki si želiš na tem svetu. In ker sem odprta prejemam res veliko. Koliko obilja sem deležna! Vesolje je resnično darežljivo in dobro. In jaz se zelo hitro in harmonično premikam naprej. Hvala ti, da si drzna in se poslušaš. Šele zdaj razumem.«

Bila sem navdušena in srečna skupaj z njo, potem pa je sledilo nadaljevanje, tri tedne kasneje, ki jo je osupnilo in hkrati do temeljev potrdilo to, o čemer predavam že leta.

» Veš, počutila sem se izjemno. Vse je bilo tako izjemno in verjela sem, da lahko naredim karkoli. In sem šla na zmenek z moškim, ki mi je bil sicer všeč, vendar ima tako temačno zgodovino za sabo, da sem bila že v štartu malček v dvomih, čisto malo. No, izkazalo se je, da gre čez pravo temno noč duše, kot sem jo sama preživljala pred leti. In končala sva v postelji. Ampak Taja, kakšna drama se je odvijala pri meni naslednje jutro … Najprej mi sploh ni bilo za vstati, bila sem povožena, čisto do konca. In ko sem se končno priplazila do kopalnice sem zgroženo opazovala svojo podobo v ogledalu. Bila sem kot starka, vsa zgubana in postarana. Nikjer niti sledu o moji pozitivni naravnanosti, ki sem jo imela še prejšnji dan in moja maternica, o moj bog, čutila sem se zapacano in zamazano, nikjer ne duha ne sluha o čistoči, ki sem jo čutila prej. Izgubila sem ves svoj stik s centrom. Bila sem le senca same sebe. Brez energije. In ko sem šla na delo so bile moje stranke zgrožene, ko so me videle in naslednjih nekaj dni se sploh nisem prepoznala. Spala sem in spala in spala. Zopet sem čutila paniko in tesnobo in kar naenkrat je vse, kar je prej laufalo izgubilo svoj ritem. Ni bilo strank, denar kar ni hotel k meni, jaz pa sem vsa presenečena opazovala kaj se mi dogaja. Ej, po štirinajstih dneh še vedno nisem tista prava. Počutim se sicer bolje, ampak šele zdaj vidim kaj sem imela in kako pomembno je energijsko čiščenje maternice, kaj mi je čisto zares dalo. Delim s teboj, če bo morda pomagalo še kakšni ženski.«

Najprej hvala, hvala, hvala za pogum, da deliš z menoj.

Moj odgovor je enak že nekaj časa; moški skozi spolni odnos v ženski odloži ves svoj stres, vso energijo s katero ne ve kaj početi, da bi jo ženska preobrazila zanj. Moški nagonsko ve, da potrebuje žensko, da bi se sprostil, kajti skozi spolni odnos in zato je seks taka nuja pri mnogih moških, moški preloži svoje energijske izzive na žensko. In ženske dejansko imamo to sposobnost, da to energijo preobrazimo, le da je velika večina pozabila na to svojo sposobnost. Ženska mora spoštovati in ceniti sebe in svoje telo, da lahko dostopa do te svoje sposobnosti »duhovne« fotosinteze v sebi. In zgodba prijateljice mi je bila le potrditev tega kar razlagam, da je pogosto za žensko dovolj en sam spolni odnos in je vse kar je delala mesece porušeno, kajti pri ženski je njen celoten energijski sistem pod vplivom energije, ki je bila predana v njeno maternico. In ker je maternica povezana tako s srcem kot tudi z življenjsko energijo v ledvicah, energija, ki je ugrabila maternico prevzame celotni ženski sistem. In ker ženske ne poznamo svojega energijskega sistema in tega kje shranjujemo svoje nerazrešene stvari in rane, se s tem vzbudi cela vrsta nerazrešenih stvari, ki pridejo na površje in nas spomnijo, da so še vedno tam.

Ko ženska resnično ceni sebe, ne popusti moškim prošnjam ali prisili in je odločna v svoji drži. Je ljubeča in ve kako poskrbeti najprej zase in prav zato lahko poskrbi tudi za svojega moškega.

Osebna izkušnja pritrjuje temu, da se zgornja zgodba dogaja tudi v stalnem partnerstvu, kajti ko je moški pod stresom, ko ima težave v poslu ali pa ga skrbi na kakšnem področju, tega ne razlaga ženski, vendar ženska to prepozna in dobi vse potrebne informacije v enem spolnem odnosu, enostavno veš. In včasih te energije podrejo in dokler nisem prepoznala, kot prvo kaj se dogaja in tudi kaj lahko s to energijo naredim, nisem znala stvari preobražati v sebi. Zdaj je negovanje mene na prvem mestu in znam z energijo, ne glede na to kaj poberem, enostavno vem kako jo preobraziti. Vendar je bilo veliko olajšanje, ko sem prvič dobila potrditev tega kaj se mi je dogajalo. Zdaj sem v stiku s svojo maternico in takoj začutim stvari in si znam tudi pomagati.

Isto mi je potrdila prijateljica, ki pravi, da bo potrebno še eno energijsko čiščenje, kajti to kar je bilo učenje njene zgodbe, je bilo spoznanje, kako pomembno je, da neguješ sebe, da sebe deliš samo z ljudmi, ki te spoštujejo in negujejo, ki cenijo tvojo družbo. Kajti seveda ni treba moškemu razlagati kaj ti delaš za njega, izmenjava vedno obstaja Sploh ne gre za to, da bi to informacijo zdaj uporabljale proti moškim, da bi manipulirale z njimi. To kar je resnična modrost in učenje tega kar sem delila z vami je, da negovanje sebe pomeni to, da poznaš sebe in svoje telo, da se čutiš in ljubiš brezpogojno in da se neguješ in ljubiš toliko, da sebe deliš z ljudmi, ki ti to odslikavajo nazaj.

Več o energijskem čiščenju maternice na povezavi …

Želim lep vikend

Taja Albolenarosebanner

 

hand

Raj na Zemlji

Nahajamo se v pomembnem času. V času velikega premika paradigme. Dogaja se preobrazba, nekaj znotraj nas nas kliče k prebujenju, da postanemo del velike igre in veličastnejšo verzijo samega sebe.

Čutiš to?

Imamo veliko odgovornost, ne le zase, to delamo za vse tiste, ki si tega v tem trenutku ne morejo privoščiti, ker se borijo za preživetje. Ko je Dalaj Lama izjavil, da je to delo zahodne ženske nisem razumela, zdaj razumem. Kajti me imamo izbiro, me to lahko izberemo.

Kar sem spoznavala v zadnjih letih, najbolj pa po decembru 2012 je, da naša želja po izpolnjenosti in po miru, po izboljšanju sebe enostavno ni dovolj velika motivacija, da bi resnično lahko postali katalizatorji za pomembno preobrazbo, ki je pred vrati. Vem, da nenehno ponavljam, da moramo ženske postati najsrečnejše ženske na svetu, morda je čas, da osvetlim zakaj!? “Sreča je izraz ljubezni, ki izhaja iz nas,” to so besede don Miguel Ruiza, ki pravi tudi, da “Nas nihče drug ne more osrečiti, sreča izhaja iz nas samih. Nismo srečni zato, ker nas ljubijo drugi, temveč ker mi ljubimo sebe. Namen tolteškega usposabljanja je spomniti človeka, da vzljubi samega sebe.”

Le ljubezen je dovolj velika motivacija, da se dvignemo onkraj izzivov s katerimi smo soočeni kot človeštvo. Najti moramo način, kako čutiti svojo veličastnost, živeti kot veličastna bitja – dvigniti se moramo onkraj svojega majhnega jaza, njegovih skrbi, strahov in drame. Preseči je potrebno Ego in tega ne morete narediti, če ste v svojem majhnem jazu, ki si želi igrati majhno igro, biti neopazen, se čimbolj skriti, imeti svoj mir in svoje udobje. Motivacija večine ljudi, ki hodi po duhovni poti je še vedno, da bi čutili izpolnjenost in notranji mir. Kajti ko govorimo o duhovni poti večina želi čutiti izpolnjenost, povezanost, umirjenost, …. razmišljamo o majhnih stvareh, vendar nas to ne bo premaknilo iz majhnega jaza.

Rabimo veliko sliko, večjo perspektivo tega, kaj je potrebno storiti in zakaj je pomembno, da presežemo trenutno človeško stanje, ki je usmerjeno na preživetje, ujetost v planetarne sanje pekla, kot to imenuje Ruiz. Če resnično želimo spremeniti svet, bo treba zamenjati naš pogled na svet v celoti. Postati moramo sveta posoda za Evolucijo, da se zgodi skozi nas – roditi jo bo potrebno iz sebe v svet. Preseči bo treba svojo udomačenost v človeško naravo, da bi lahko naredili veliki premik.

Gre za to, da je potrebno našo notranjo napeljavo (beri živčevje) na novo nastaviti, da bi lahko stopili v svoj polni potencial naše duše. In da bi lahko živeli raj na Zemlji, to od nas zahteva velik premik v zavedanju. In ta premik je tako velik, da ga ne bomo uspeli narediti, če si bomo prizadevali le za to, da bi se počutili bolje, da bi bili bolj srečni ali bolj izpolnjeni. Seveda je to potrebno, je začetek, vendar če je to tvoja motivacija, tega velikega premika ne boš naredil.

Zakaj?

Premik v avtentičnost, v avtentično prebujenje, premik onkraj Ega je preveč neudoben, da bi ga naredil. Duša od nas zahteva premik v neznano, ven iz cone udobja in nekateri enostavno ne bodo šli v ta premik s potrebno zavzetostjo in doslednostjo, če je njihova motivacija, da bi se počutili bolje, bolj srečno, bolj umirjeno. Kajti na začetku ta premik ne bo čutiti bolje, kvečjemu še slabše.

Potrebno je najti večjo perspektivo, čutiti na večji način, videti večjo sliko, spoznati globljo motivacijo, da ostaneš na poti ne glede na vse. In sam na tej poti hitro odnehaš. V časih v katerih živimo, je povezanost z enako mislečimi ljudmi, podpora skupnosti, ki te spomni na tvojo zavezo, na tvojo avtentično prebujenje, da ne odnehaš, ko je težko, temveč se premikaš naprej, ker čutiš podporo enako mislečih ljudi. In to je evolucijsko sestrstvo. To smo Sistars.

Zavedam se, da to kar delam ni za vsakogar in vendar vem tudi, da med ženskami raste zavedanje o tem, kako pomembno se je povezati in soustvarjati.

Moja vloga je v tem, da te spomnim, da je potreben stik z veliko sliko, z veliko perspektivo, z lastno veličastnostjo, s svojo avtentičnostjo DNEVNO. To ni enkratno dejanje, enkratna izbira. Potrebne so dnevne prakse, da ohranjaš stik s tem delom. In v tem premiku ti lahko pomagam tako, da s teboj delim nove načine, nove prakse, nova orodja, ki ti bodo v tem premiku v podporo. Kajti časi so se spremenili in treba je narediti prostor za novo. To zahteva premik v neznano, premik v tok, premik v paradigmo Biti.

Kot pravi Ruiz:”V tolteškem izročilu je največji poudarek na vašem osebnem ozaveščanju ter prehodu iz starih sanj, ki jih poganja strah, v nove sanje raja na zemlji.”

Zaživite svoj raj na zemlji.

Namaste

Taja Albolena

 

woman-hugging

Nihče ni rekel, da je lahko, a je vredno!

“Taja, kaj se dogaja, vse se mi podira,” včasih prejmem kak obupan klic na pomoč s strani osebe, ki se je odločila, da bo ljubila sebe, da se bo v popolnosti sprejela in negovala.

Ljudje si pogosto pot osebnega in duhovnega razvoja predstavljamo zelo romantično … da potem bo pa vse boljše in da se bomo super počutili, super zdravi bomo, vse bo super. Ljudje včasih tudi na vse tiste, ki predajamo svoje izkušnje naprej gledajo zelo nerealno, kot da mi nimamo nobenih “zemeljskih” izzivov več. “Zemlja kliče!” bi jaz rekla takim romantičnim predstavam, kajti resnica je, da je pot razvoja zelo neprijetna in čisto nič romantična. Neprijetna zato, ker te sooči z vsem sranjem, ki si ga prej uspel skriti sam pred seboj in ker te sili v samosprejemanje na vseh nivojih, tudi tistih, ki ti niso všeč in še posebej tistih, ki so najbolj boleča.

Sama rada rečem svojim prijateljem naj dvakrat premislijo, preden se z navdušenjem odpravijo po tej poti in začnejo raziskovati sami sebe, kajti ponavadi je prvi uvid v duhovnost zelo navdihujoč in visoko leteč, vendar te zelo hitro prizemljijo, včasih močno riješ po zemlji, ko se soočaš s stvarmi, ki te bolijo in za katere kriviš ljudi ali situacije zunaj sebe.

In ja, po 20 letih svoje poti lahko mirne duše potrdim, ni lahko, vendar je vredno. Naš človeški del, predvsem Ego si želi udobja in stabilnosti, saj veste – ja lahko se stvari spremenijo, ampak naj vse ostane tako kot je. In naša duša si želi rasti, se razvijati, se širiti in izkušati. Sama rada rečem, da nas duša vrže na finto, ko nam najprej pokaže notranji uvid v duhovno sfero in smo blaženi in srečni, navdušeni in rečemo ja. In ko rečemo ja ljubezni do sebe, vsi deli nas hočejo ljubezen. Pokazale se bodo vse rane, vsi prizadeti deli nas, vsi zanikani in temačni deli nas, ki si želijo ljubezni. In tukaj nastopi druga faza prebujenja, kjer vse kar je znano razpade. Vse je videti brezupno in temačno. In ta faza umiranja znanega ali umiranje ega lahko traja različno dolgo. V tej fazi poteka najintenzivnejši proces umiranja, ki ga boste kdajkoli doživeli … smrt ega ni prijetna. In v tem procesu ponavadi odkrijemo veliko iluzijo svojega življenja.

Eni v ta proces vstopijo zavestno skozi izbiro, drugi so vanj potisnjeni skozi smrt najbližjega, svojo bolezen, razpad zveze, izgubo službe. Osebna kriza je razpad sveta kot ga poznamo. In v vmesni fazi imamo priložnost, da se ponovno začutimo, da zaznamo ljubezen, ki samo je. V karkoli se zapletete se lahko ven rešite le sami. In največji izziv na poti je, da vam ni treba ničesar narediti. To, da ste, popolnoma zadošča.

Prenehajte z delovanjem, nič vam ni treba doseči na duhovnem področju. Vse že je, v vaši notranjosti in vse kar je potrebno je ozavestiti in zavestno izbrati. In seveda je to najtežji del procesa. To kar običajno ljudi na tej poti najbolj razburi pa je dejstvo, da ni dovolj izbrati enkrat, izbiraš vsak trenutek, vsak dan 24/7.

Izziv je v tem, da presežemo um, da prenehamo poizkušati in kontrolirati. Kajti, ko si eno z vsem in vse v enem nimaš česa nadzorovati. Itak vse si. Ključ je v povezanosti. V hvaležnosti. V bivanju, v tem trenutku, tukaj in zdaj.

In ja, nihče ni povedal, da je naporno in da je neudobno, nihče ni rekel, da je lahko, ker ni, in vendar je vredno. Kajti si to kar si – božansko, utelešaš božansko, izkušaš ga, namesto da ga iščeš, to si. In tukaj smo zato, da bi spoznali svoje Darilo in ga delili z ljudmi in svetom. Čas je za integracijo, čas je za prebujenje.
Bodi kar si. Samo Bodi!

Kozmični objem.

Taja Albolena

purse

Torbica s kamnom …

“Veš, če bi zdaj imela torbico, bi te tako treščila po glavi z njo, da ne bi več vstal,” si je mislila in vendar navzven ni dala vedeti, da se navznoter karkoli dogaja.

Ta prispodoba s torbico, s katero bi te lahko enkrat okoli ušes, me je nasmejala do solz. In ko je povedala, da bi na otoku Lune najraje imela tako z dvema kamnoma, me je s tem spravila v salve smeha. Še vedno je to najina privatna šala, ko se s prijateljico pogovarjava o tem, kako bi včasih pasalo imeti torbico s kamnom s sabo, da bi koga okoli ušes z njo. In ko se spomnim te prispodobe se mi ustni kotički vedno razlezejo v nasmeh. In vendar nismo daleč od resnice, kajti če vprašate mojega moža pravi, da je moja torbica tako težka zaradi obilice kristalov, ki me vedno spremljajo, kamorkoli grem. Res pa je, da z njo nikogar ne pretepam. LOL

Čeprav včasih nisem daleč od trenutka, ko bi bilo “najlažje” stvari rešiti na tak način. Vsaj tako si mislimo. In ko je takole stala v mojem prostoru s svojo značilno pozo, bi najraje imela s seboj torbico s kamnom.

“Veš te tvoje fotke sploh ne pašejo v tale koncept in energija nikakor ne ustreza … bla,bla,bla.” Sploh je nisem poslušala, oči so mi stopile iz jamic in čeljust mi je padla na tla. Prav po žensko me je pičila tja, kjer sem bila vedno najbolj občutljiva. Vedno prej sem se začela zagovarjati in se zapletati v njene mreže ali pa sem zbežala, ker sem začutila energijsko manipulacijo in kako me je vlekla v svoje vode. Tokrat pa sem samo obstala z odprtimi usti in z očmi na pecljih. Pravkar sem dojela kako me je vedno spravila na obrate, v občutke krivde in sramu, skozi svoje razsojanje in prikrite sodbe o moji vzvišenosti, samopomembnosti in aroganci. Tokrat sem dojela, da name projicira svoje ideje in svojo notranjo podobo in nisem več “kupila” njene zgodbe. NIsem več bežala, nehala sem se boriti in razlagati, da vse to ni res, upravičevati in razlagati in nisem bila več noj z glavo v pesku, češ saj bo minilo.

“Veš, vse kar si ravnokar povedala meni, je tvoja projekcija tvoje notranjosti name. Vse to si povedala sama sebi. V resnici ni ničesar tam zunaj, jaz sploh ne obstajam, sem samo odsev tega, kar ti verjameš o sebi. In vse, kar si povedala meni, vse to, kako si me napadla in me ponižala in pomanjšala si ravnokar naredila sama sebi.” je bilo vse, kar sem rekla.

Gledali sva se in potem je prešla na drugo taktiko, totalno je padla “ven”: “Zmešalo se ti je,” je agresivno stopila v moj energijski prostor z odkritim napadom. Včasih bi se umaknila nazaj, tokrat pa sem bila prikovana v tla. Stala sem tam in počasi začela: “Če ne moreš sprejeti sama sebe, svojega odseva, se nimam kaj pogovarjati s teboj. Resnica je, da je vse Eno in je Eno v vsem. Jaz sem se pomirila s tem delom sebe. Čutim sočutje do tebe in točno vem, kje si, ker sem bila na točno tem mestu tudi sama. Vendar sem ta del sebe sprejela in ga objela kot del sebe.” Zdaj je imela ona oči na pecljih in čeljust na tleh.

“Zdaj ga ne izbiram več, kot del skozi katerega bi se izražala. Ljubim ga in ga brezpogojno sprejemam tudi ko gledam ta del, kako besni v tebi. Vem eno stvar, to je tvoje. Jaz sem s svojim delom pomirjena.” To je bilo res čisto preveč zanjo. Zdaj je resnično pobesnela. In če ne poznate Pobesnele Ženske, potem vam je veliko prihranjeno, kajti ko prihrumi s svojim besom se ljudje raje umikamo, kot da bi se z njo soočili. Uh, poznala sem jo, zelo intimno in vrsto let sem preživela v okrilju njene tihe manipulacije s katero nas je držala na vrvici, da smo bili “pridni”. Popizdila je in začela pljuvati strup. Jaz pa sem mirno rekla Sajonara in zapustila prostor. Ja, šla sem ven iz svojega prostora, čisto sem pozabila, da je bila ona pri meni in ne jaz pri njej. LOL

To je bila moja lekcija prijaznosti do vseh delov sebe. Dojela sem namreč, kako pomembno je, da spoznaš sebe, izbereš prijaznost in negovanje sebe in si iskren sam s seboj. V resnici je edina izbira, ki jo imamo na voljo ali smo prijazni do vseh delov nas samih, ki jih odslikavajo vsi ljudje okoli nas ali smo v sojenju in razsojanju … kajti če smo iskreni sami s seboj, kritiziramo in sodimo vedno samo sami sebe v tem aspektu. Poveš svojo resnico, vendar si prijazen, kajti v resnici nisi prijazen do nikogar zunaj sebe, ampak samo do samega sebe. Ko sem dojela to, da v vsakem trenutku izbiram ali prijaznost do sebe ali sojenje sebe, ne glede na to koga imam na drugi strani se je moj svet popolnoma spremenil, kajti vse kar je ostalo je praksa izbire prijaznosti do sebe. Kaj je najbolj prijazna stvar, ki jo v tem trenutku lahko naredim zase? je moje najbolj priljubljeno vprašanje, ki si ga zastavljam vedno znova in znova.

Ali zmoreš biti ljubeč in sprejemljiv brez sojenja in razsojanja, brez kritiziranja in napadanja, ko te nekdo napade? Ali ga sprejemaš takega kot je in vidiš v njem sebe, v tem odtenku, v tem delu Diamanta Enosti? Ali zmoreš v praksi resnično sprejeti ta del sebe, v praksi?

Vse kar učim, predajam, delim je izšlo iz moje osebne izkušnje. Modrost je znanje, ki ga izkusiš in potem lahko poveš svojo zgodbo. Zgodbo, ki je navdih drugim, zgodbo, ki je očiščena vse navlake, čustvenega naboja, sojenja in razsojanja, poveš tako, kot je. Največja osvoboditev pride, ko se zaveš, da je vsak zunaj tebe samo del tebe, ki ti kaže kje se moraš sprejeti, objeti sebe. Pokaže ti s katerimi deli si pomirjen-a in s katerimi ne.

In potem se zaveš, da ko zamahneš s torbico s kamnom vedno udariš le samega sebe. In ko dojameš, da je največja bolečina, ki jo je potrebno sprejeti, bolečina lastne zlorabe, lastne ranjenosti ob tem, kar delaš sam sebi, takrat se začne resnično zdravljenje. Kajti vse to govoričenje o odpuščanju je, pardon izrazu “bul šit”, kajti komu naj bi odpustil, če je vse eno in je Eno v vsem. Vse delaš sebi in potem tudi odpuščaš sebi, v resnici gre za ločevanje od sebe in dopovedovanje sebi, da ti pa že nisi tak. Hmmmm. Ključ je v sprejemanju in v tem, da objameš vse dele sebe v sebi.

In da si poveš Resnico se moraš imeti brezpogojno rad, drugače je preveč boleče in manj boli, če si lažeš. Vsaj tako mislimo. In Moč Hvaležnosti je tista, ki me je osvobodila. S Hvaležnostjo sem začela svoje popotovnaje v prebujenje in v ozaveščanje kaj so evolucijska partnerstva. In zdaj jih živim. In brezmejno sem hvaležna svojim SiStar sestram.

Več o tem kako objeti sebe in o notranjih Zemljevidih po katerih potovati pa v dogodkih na moji spletni strani.

Namaste

Taja Albolena

footprints-in-sand

Majhni koraki te daleč pripeljejo

Ko govorimo o prebujenju v svoj avtentični, božanski jaz, govorimo o povezanosti s tem kdo v resnici si. Gre za rast, ki si jo želi duša in ki nikakor ni udobna ali lahkotna. Gre za preobrazbo iz človeškega v božanski jaz, ki je polna strahov, dvomov, jeze in žalosti, ko se je potrebno soočiti s svojo ločenostjo od samega sebe. Tukaj niso potrebna velika dejanja. To, da si, zadošča. Pomembno je, da znamo objeti vse, kar je pred nami s celotnim srcem, namesto da se borimo ali bežimo. Prisotnost iz srca v srce, povezanost z nasmehom na obrazu in pesmijo na ustnicah, je ključna.

V procesu odkrivanja se z Duhom povežemo najprej skozi intelektualno perspektivo. Radovednost ljudi vodi v prebiranje knjig in obiskovanje številnih seminarjev z duhovno vsebino. In vendar se glavni premik zgodi, ko se zmoremo predati in dopustiti, da nas Duh premika skozi življenje.

In tukaj se veliko ljudi zatakne, kajti v prakso je potrebno prenesti vse, kar smo se naučili v procesu odkrivanja. Predaja Duhu pomeni skok v neznano, ko je potrebno opustiti vse kar veš, kajti ko se prepustiš spoznaš, da se moraš odpreti in sprejeti. Predaja pomeni, da si greš s poti, s popolno vero, da je zate poskrbljeno. In to je zelo povezano z našo sposobnostjo, da se pregovorimo ven iz akcij, ki bi jih morali narediti, da dopustimo dvomom, da nas odpeljejo stran od nas samih.

Na poti predaje so izjemno pomembne dnevne prakse, kajti predstavljajo majhne korake na naši poti. Korake, ki nas premikajo naprej. Pogosto si ljudje predajo zamišljajo kot pasivnost, vendar pasivnost nima nobene povezave s predajo. Ko se predamo smo izjemno aktivni, vendar ne skozi zunanje delovanje, temveč skozi notranjo prakso. Pogosto pozabljamo, da moramo vedno znova izbirati svojo smer popotovanja in da je potrebno kompas vedno znova naravnavati na resnični sever v našem življenju. In to zahteva aktivno izbiro skozi dnevno prakso.

Majhni koraki na naši poti v neznano so povezani s praksami naravnave na naš sever, na našo izbrano namero, da smo v stiku s svojim življenjskim poslanstvom. Dnevne prakse negovanja so prakse, ki sem jih razvila iz svoje vsakodnevne prakse, ko sem se zavedla, kako pomembno je, da se vedno znova naravnavaš na svojo izbiro. In naravnavaš se skozi svoja občutja, skozi čutenje, skozi naravnavo na občutke, ki jih povezuješ s svojimi izbirami.

V procesu Notranjega Diamanta sem dojela, da je naš avtentični jaz tisti, s katerim se moramo vedno znova povezovati, saj nas vodi po naši poti v neznano. In za povezavo z njim uporabljamo svoje občutke, ki smo jih prej povezali s svojimi srčnimi željami. Če je naša srčna želja, da prepotujemo svet, moramo to povezati s svojim avtentičnim jazom, ki mu popotovanja niso prioriteta, občutki svobode pa so na primer tisti, h katerim vedno znova stremi. In zato je modro, da prepoznamo, kaj nam predstavlja svoboda v našem življenju, da bi ta občutek lahko povečali in s tem k sebi pritegnili popotovanja po svetu.

Občutki so naše gorivo, predstavljajo strast, ki nas vedno znova premika naprej na našem notranjem popotovanju in da bi jih ohranjali so potrebne majhne akcije, vsakodnevne akcije. Aktivna izbira je tista, ki določa ali se na soji poti premikamo naprej ali stojimo. In prva ter najpomembnejša stvar pri majhnih korakih, ki jih vsakodnevno delamo, je zavedanje, da noben korak ni premajhen kot nobeden ni prevelik. Majhni koraki, nas premikajo naprej … to da vidimo stvari že zaključene, da smo obkroženi z ljudmi, ki nas podpirajo in predvsem, da delamo dnevne prakse, ki nas povezujejo s tem občutkom, da so stvari že dokončane.

Življenje nam prinese priložnosti, ki nas vodijo v smeri tega, kar si želimo in pomembno je, da te priložnosti prepoznamo in da si upamo iti z njimi, četudi nimamo nobene garancije, da bo stvar uspela. Izziv je v tem, da zaupamo sami sebi, da čutimo notranjo vero vase in gremo za tem, kar nas navdihuje. Kajti v resnici nam nič zunaj nas ne more dati zagotovila, da bo stvar uspela, razen mi sami sebi.

Vztrajnost je ključnega pomena na tej poti, da vedno znova izbiramo to, kar je naša srčna želja. In če se zataknemo ali se ustavimo na poti, da smo se voljni vedno znova vrniti k svoji želji in jo ponovno izbrati.

Skrivnost majhnih korakov je v tem, da ko si vzamemo 10 minut za svojo dnevno prakso, se sčasoma ti 10 minutni intervali pojavljajo večkrat dnevno in imamo vedno več časa za to, kar želimo narediti. Eden od zakonov življenja pravi, da tja, kamor usmerjamo svojo pozornost, teče naša energija in tam imamo rezultate. Zato se osredotočajte na to, kar si želite namesto na to, česar se bojite.

Potrebno je živeti svoje sanje, kajti to je resnična predaja Duhu in z njo pride darilo življenja, kajti tvoj Duh želi, da življenje polno živiš.

In le tako se lahko premaknemo v tok. Ko si v toku se sprostiš, si v sprejemanju, si tukaj in zdaj v sedanjosti in si v sinhronosti. Ko si v toku, si eno z Duhom, si ljubezen v gibanju. Biti v toku pomeni, da polno zaupaš sebi in slediš navdihom, da samo si. In to je želja naše Duše.

Zato naredite korak in nato še enega in še enega in preden se boste dobro zavedli, boste hodili po poti svojih sanj.

Taja Albolena

Objavljeno na http://www.svetloba.si