Preobrazba

PainPleasure_Nithyananda

Naj ostanem ali grem?

Dilema mnogih in večno vprašanje; naj ostanem ali grem? Seveda enoten odgovor ne obstaja. Vendar bo morda pomagalo, če osvetlimo ozadje izbire, ki je na voljo.

Ko duša vstopi v to življenje, trenutna zavest izbere družino v katero bo vstopila. Biologija, biološka družina je izbrana, ker odseva trenutno percepcijo samega sebe, drugih in celotnega življenja. Naj vam bo to všeč ali ne, izbrali ste svojo družino. Vsi družinski člani so v sinhronosti, kajti le ljudje, ki se ujemajo v vibraciji in si delijo nivo zavesti, so lahko skupaj. Gre za zakon ujemanja, zakon privlačnosti po katerem velja, podobno privlači podobno. Saj poznate tisto o pticah iste vrste, ki letijo skupaj v jatah.

V prvih sedmih letih življenja, otrok sebe doživlja kot eno s svojimi starši. Otrok je izbral svoje starše, da bi okrepil svoja prepričanja v teh letih in kot rezultat tega se prepričanja v teh prvih sedmih letih globoko utirijo v živčni sistem otroka. Postanejo filter skozi katerega interpretiramo preostanek svojega življenja, razen če ne doživimo neke vrste prebujenje, te leče skozi katere gledamo na življenje vseskozi ostajajo iste.

V nasprotju s prepričanjem večine, je otrok tisti, ki potrjuje svoja prepričanja. Čeprav je videti, kot da so starši tisti, ki vplivajo na otrokovo samopodobo, je resnica taka, da je otrok, katerega zavest je v glavnem zadovoljna s sabo in življenjem izbrala starše, ki ji to odslikavajo nazaj in izbere starše, ki so zadovoljni z otrokom. In zavest, ki je v glavnem nezadovoljna s sabo je izbrala starše, ki ji to odslikavajo nazaj. Videti je, kot da so starši tisti, ki oblikujejo otrokovo percepcijo sebe, vendar v resnici starši igrajo vlogo potrditve. Seveda je vloga starša pomembna, kajti s tem, ko potrjuje zavest otroka, se vzorci zaklenejo v živčni sistem in s tem oblikujejo matriko po kateri oseba deluje tudi kasneje v odrasli dobi.

Seveda zakoni življenja ne delujejo osamljeno in v družbi tega zakona ujemanja je drug zakon življenja, ki se imenuje zakon rasti in širjenja. Čeprav drži, da se ljudje zadržujemo v skupnostih ujemajoče vibracije, se širjenje, evolucija in sprememba odvijajo brez prestanka. Vse je v nenehnem spreminjanju in vedno smo v premikanju. Vse se spreminja, včasih hitro, včasih počasi, vendar je vse v gibanju. In tako lahko ljudje izberemo, da ostanemo z ljudmi, ki smo jih izbrali ali odidemo. Karkoli je najboljše za evolucijo zavesti se zgodi. Vedno imamo priložnost, da presežemo sami sebe in se premaknemo onkraj tega, kjer trenutno smo, tudi če smo na najbolj izjemnem mestu se lahko premaknemo onkraj tega na še bolj izjemno mesto. Kajti živimo v brezmejnem vesolju, ki je polno brezmejnih priložnosti.

Izziv v povezavi s tem zakonom je ta, da pogosto pobegnemo iz okoliščin, ki smo jih ustvarili in bežimo »sami pred seboj«. Ob tem pozabimo, da si ne moremo ubežati in da nas to, kar izbiramo vedno zasleduje. Edini način, da se premaknemo onkraj tega kjer se nahajamo je direktno soočenje s tem in preseganje samega sebe in trenutnih izbir. Kajti lahko zamenjate vse ljudi v svojem življenju, se preselite v novo državo in kmalu ugotovite, da niste spremenili ničesar, kajti ne glede na to, da vas obkrožajo drugi ljudje, so energijsko še vedno v ujemanju z vami. Sama pravim, da ljudje pogosto spremenijo ljudi in okoliščine, težave pa jih spremljajo kot senca, kajti energijska matrika je nekaj, kar povsod nesemo s seboj in si ustvarimo kopijo tega, kar najbolj ustreza naši zavesti kjerkoli smo.

In tukaj pridemo do še enega paradoksa. Na eni strani izbiramo svojo biološko/izvorno družino kot popoln odsev našega trenutnega nivoja zavesti, hkrati pa smo z njimi zaradi lastne rasti in evolucije, zatorej lahko ostanemo ali gremo, kot nas usmerja naša usoda.

V to življenje vstopamo z določenimi idejami, predsodki in prepričanji. Izbrane situacije nam omogočijo odsev trenutne zavesti, soočajo nas z notranjimi resnicami, ki se udejanjajo. Prepričanja in oboževane osebne resnice oblikujejo našo zemeljsko realnost. Ko prepoznamo in sprejmemo odgovornost za svojo realnost, nam to omogoči spremembo.

Ko si potrdimo prepričanja in se zapečatijo v našo notranjo živčno strukturo, skoznje interpretiramo svoje življenje in naša svetlobna telesa, naša matrika se prilagodi, da bi lahko odslikala to, kar smo izbrali. Mnogi od nas smo na duhovni poti že nekaj časa in smo desetletja posvetili delu na izzivih z drugimi ljudmi, na prepoznavanju destruktivnih vzorcev naših bolečih interakcij z drugimi in težavah, ki nam onemogočajo zdrav razvoj. Ja seveda na poti doživljamo uvide in kratka obdobja olajšanja, ki pa niso trajala. Dejstvo je, da moč preobrazbe leži v nas. In pomembno je, da svojo pozornost prestavimo nase. Soočiti se je potrebno s seboj, namesto da poskušamo spreminjati druge.

Eden od zakonov življenja pravi, da ti nihče ne more dati več, kot si ti voljan, da daš samemu sebi. In zato je edini odnos s katerim se je potrebno resnično soočiti odnos s samim seboj. In edina oseba, ki jo lahko spremeniš si ti sam. Vendar se sprememba ne odvija od zunaj navznoter, temveč od znotraj navzven. V resnici ne moreš ničesar spremeniti, lahko pa sprejmeš. In ne moreš povzročiti, da se spremenijo drugi, negovati moraš sebe. Ključ ni v delu na sebi, temveč v negovanju samega sebe.

Da bi lahko negovali sebe in se v polnosti sprejeli je ključno, da se soočimo s svojimi najglobljimi ranjenostmi, ki jih nosimo v sebi. Kot otroci smo bili deležni zapuščenosti, zavrnitve, ki ni nujno, da se je odvila zaradi tega, ker so bili starši »zlobni«. Otrok enako dojema nerazpoložljivost starša, ker je recimo zaposlen z drugim otrokom in mora poskrbeti za njegovo varnost, kot zavrnitev, kot če mu starš reče: »Sovražim te pojdi stran.« Otrok ne razloči zakaj starš ni na voljo in v obeh primerih doživi njegov sistem šok, ki ga interpretira kot zavrnitev. Ali pa odsotnost starša, ki mora na delo, ki ga otrok čuti kot šok in ga interpretira kot da je zapuščen, četudi bo starš čez nekaj ur prišel nazaj. Otrok ne razume in ne moreš mu razložiti zakaj se stvari odvijajo kot se. Njegova izkušnja je tista, ki pusti trajne posledice v energijski matriki, ki lahko še desetletja kasneje odhod partnerja zazna kot šok in izkusi zapuščenost ali pa zavrnitev. To so ranjenosti, ki jih nosimo zapisane v svojem živčnem sistemu in pomembno je, da jih prepoznamo in sprejmemo v sebi, če želimo sami sebe preseči.

Samosprejemanje je duhovna praksa brezpogojne ljubezni do sebe, ki jo bomo pobližje pogledali v vikend druženju Kdo sem Jaz? Ko zasije tvoj notranji Diamant. Samosprejemanje je notranja izbira, da v polnosti sprejmemo vse dele sebe. Je ključ do osvoboditve, do tega da presežemo sami sebe in je hkrati najtežja stvar v praksi. Pogosto potrebujemo vodnika skozi te procese, ker smo  tako »utirjeni« v stare rane, da vedno znova padamo nazaj vanje. In ko z voljo poskušamo na silo spreminjati stvari pogosto še bolj ranimo svojo notranjost, se izdamo, zanikamo, se zlorabimo, zapustimo ali zavrnemo. Ključ je v negovanju. Negovanje sebe je tisto po čemer hrepenimo, še posebej ženske. In zato negovanje pogosto iščemo zunaj sebe. Čas je, da se spomnimo, kako negovati sebe in to vsakodnevno izbirati v svojem življenju.

Želim vam izjemen teden.

Taja

couple-kissing-hd-wallpaper-free

Kako začiniti zakon?

Ogledala sem si film Kako začiniti zakon z Meryl Streep in Tommy Lee Jonesom v glavnih vlogah. Močno priporočam v ogled. Nasmejali se boste in če si boste dovolili tudi zjokali. Kar me je presunilo v globine Biti je kako lepo so prikazali to, kar doživljamo ženske in na drugi strani kar doživljajo moški, ki izgubijo stik z intimnostjo. Več o filmu …

Intimnost ni kar si mnogi predstavljamo, da je. Interpretiramo jo omejeno na spolnost, kot številne druge stvari na primer užitek in strast (vpišite besede v Google pa boste prepoznali o čem govorim). Intimnost je stik duše z dušo, je popolna povezanost, je predanost, zlitost dveh duš, ki vodi v ekstazo. Intimnost je pot v raj. In vendar jo moramo izbrati in negovati. Intimnost ni nekaj, kar pride, če intenzivno delamo na sebi. Intimnost ni stvar osebnosti in delovanja, je stvar Biti in Duše. Je stvar negovanja.

In da bi si lahko dopustili, da smo intimni, se moramo najprej soočiti z vsem, kar nas je ranilo v preteklosti, kajti če želimo intimnost, si moramo dovoliti popolno ranljivost, kjer pa seveda lahko tvegamo tudi ranjenost. Ranjeni smo lahko, če se še vedno borimo s svojimi starimi ranami v sebi, si jih skrivamo ali jih zanikamo in kot noj tiščimo glavo v pesek (ta prispodoba je postala zelo priljubljena v zadnjem času). Kajti če rane nismo sprejeli v sebi, s tem da jo začutimo in se premaknemo skoznjo, se bo vedno znova obudila v nas in zahtevala našo pozornost z bolečino, ki jo bo izzvala. Rane so namenjene temu, da nam sporočajo, kje se moramo sprejeti in objeti, kje smo zataknjeni v stategijah, ki nam ne služijo več. In rane so kot arhetipi, so del vsakega od nas.

Kay je zataknjena v zapuščenem otroku, ki vedno znova zapusti samo sebe, da bi ustregla drugim, dokler njeno nelagodje in bolečina ne dosežeta take stopnje, da je pripravljena zapustiti nekoga, ki ga ljubi, vendar z njim ne zna več vzpostaviti intimnega stika. Moj uvid v zgodbi je bil predvsem v tem, kako smo ženske voljne zapustiti samo sebe in se popolnoma ločimo od sebe, da bi ustregle drugim in koliko bolečine skrivamo v svojih telesih.
Naša telesa so templji in ti templji so prepolni bolečine. In zato vedno znova izbiramo, da zapuščamo svoja telesa in silimo ven v praznino, uhajamo iz telesa v meditaciji, v “sprostitvi”, hodimo na masaže, kjer ob prvi priliki pobegnemo iz telesa, namesto da bi bili prisotni z njim, v njemu. In tako počasi ustvarimo ločenost telesa in duha, ki ima za posledico, da se ne znamo dotakniti in v dotiku uživati.

Senzualnost je nekaj, kar imam v krvi, tako kot vse ženske sveta. Moja je in v njej neskončno uživam. Ko me poboža topla voda in poljubi nagajivi vetrič, ko mojo kožo poliže sončni žarek se prebuja nekaj neskončno večjega kot “seksualni občutek”. Prav grozljivo je, kako smo popredalčkali stvari na dobre in slabe in koliko lepih, mehkih, nežnih stvari je dobilo nalepko “slabo” v naših procesih udomačevanja v otroštvu. Skozi proces kaznovanja in nagrajevanja smo si vzeli toliko lepega, ker jih odrasli niso odobravali. In vsakič znova ko odkrijem kakšno stvar v svoji notranjosti me trga bolečina spoznanja koliko časa sem zamudila, ker sem verjela v popolne neumnosti, ker sem bila pač tako naučena … stvar vzgoje.

Ko sem začela zadnje notranje popotovanje Umetnost Ženstvenosti, si tudi v sanjah nisem predstavljala, kam me bodo vodili, zdaj pa sem hvaležna do sonca in nazaj, kajti vsa spoznanja, ki jih delim nas vse bogatijo in resnično prebujajo tisto čutnost ženske, intimnost, predanost in voljnost, da si kar si. In ko mi udeleženke prenašajo povratne informacije kako to vpliva na njihova življenja, me gane v dno duše. Kajti zavedam se, da živim svoje poslanstvo in vse znanje vseh življenj prevajam skozi svoj edinstveni Diamant, ki sije in žari za tiste, ki izberejo, da ga vidijo in delijo svoj sijaj z njim.

Vstopamo v izjemno intenzivno obdobje treh mrkov, ki se začne s prvim že v sredo 25.4.2013. Beseda mrk izhaja iz grščine in pomeni zapustiti, zanemariti, biti neuspešen ali popolna zguba. V primeru mrka eno nebesno telo zakrije drugega in v tem procesu umira staro in se rojeva novo. Na nebu se v tem času dogaja toliko retrogradnega gibanja, da bo prav zanimivo opazovati, kako se bomo v prihodnjih dneh soočali s svojimi zakritimi in skritimi deli in vsemi ranjenostmi, ki bodo silile na plano. In če vemo, da gre za polno luno in mrk v Škorpionu, ki je tudi znamenje, ki skriva največ stvari v svojih globinah, se lahko pripravite na čisto poslastico v teh treh dneh pred mrkom in potem v naslesnjih treh po njem, zanimiv pa bo celoten maj, kajti sledita mu še dva mrka. Čustva bodo na vrhuncu in če kdo misli, da ima v lupljenju notranjih plasti kakšno izbiro, je slaba novica, da ta izbira ni več na voljo. Zdaj smo noter vsi, hočeš ali nočeš, brez vprašanj. Če jo boste izkoristili in šli v tok z njo, bo izjemna odskočna deska v radost in ljubezen. Če se boste borili z njo, no, najmanj kar lahko rečem je, da bo neprijetno. Vas zanima več na to temo? Preberite si članek …

In ravno zato, ker verjamem, da lahko ljudem v tem intenzivnem času, v katerega vstopamo pomagam, da se lažje premikajo skozi obdobje polno izzivov, ki je pred nami, sem odprla še eno skupino za srečanja Objemi Sebe, kjer se srečamo s svojimi petimi arhetipskimi ranami, ki jih nosimo v sebi skozi pet spletnih srečanj.

Želim vam mirno popotovanje v teh razburljivih časih.

Namaste, Taja

 

PainPleasure_Nithyananda

Odpuščanje vs. Sprejemanje

O odpuščanje je bilo veliko napisanega in dolgo časa sem o odpuščanju strastno govorila tudi sama, dokler ni tako kot pri mnogih drugih stvareh na površino prišlo razumevanje, da je odpuščanje povezano s paradigmo delovanja. Bila sem zeeeelo presenečena in hkrati sem dojela kako na subtilne načine ohranjamo paradigmo delovanja, brez zavestnega zavedanja. Pa se potopimo v Bit.

Psihologi radi rečejo, da če nekomu ne zmorete odpustiti, to še ne pomeni, da ne morete iti naprej v svojem življenju. Ne glede na to, da s seboj prenašate zamero in grenkobo. Res je, da sčasoma izgineta s površja zavesti v nezavedno, vendar ne bosta nikoli sami od sebe prešli, in bosta sem ter tja spet priplavali na površje in vas spomnili na nedokončane posle. In ta občutek izdaje se usede globoko v naše nezavedno, skupaj z zamerami, občutki zlorabljenosti, ranjenosti, zapuščenosti in ker je bolečina pogosto preplavljujoča je videti, kot da je najboljša strategija otopelost. Vendar se nam v življenju vedno znova zgodijo dogodki ob katerih se spomnimo na parajočo bolečino izdaje in ponovimo celoten proces, ter s tem krepimo svojo ranjenost.

In potem se prepričamo, da je potrebno nekomu odpustiti in naredimo vse potrebno, kar mislimo, da je potrebno, da bi lahko odpustili. In vendar globoko v sebi vemo, da smo izdali sami sebe, kajti čeprav se prepričujemo, da zamera ni v skladu z našo dobroto, vemo, da je grenkoba še vedno globoko v naši notranjosti. In potem prepričujemo druge, pogosto zelo strastno, da seveda smo odpustili, kaj pa da on misli, ker mi se zavedamo in vemo, da je odpuščanje nujno potrebno, če želimo na svoji poti rasti.

In tako pridemo do še večje težave v svoji notranjosti, kajti zdaj se zavedamo, da ni modro, da udrihamo po drugih in se pritožujemo nad njimi, ker če smo jim odpustili, to pomeni, da se ne smemo nad njimi pritoževati. In začnemo tiranizirati sami sebe navznoter. Sama temu pravim, da se pribijamo na križ vedno znova in znova in s tem vedno znova izdajamo sebe, zanikamo sebe, se ranimo, se zapustimo in se spravljamo v to isto otopelost. In pridemo na sijajno idejo, da moramo zdaj pa odpustiti sebi, za vse kar si počnemo.

In tako pričakujemo od sebe, da bomo naredili nekaj v zvezi s to izdajo, zamero, grenkobo, ki jo čutimo v sebi. Ljubosumje, občutek prevaranosti, zapuščenosti, ločenosti so občutenja, ki so del naših otroških strategij, ki jih s seboj nesemo v odraslo dobo, če se z njimi ne soočimo in jih objamemo v sebi. V paradigmi delovanja je potrebno v zvezi z njimi nekaj narediti, v paradigmi Biti pa enostavno samo so. Lahko jih izberete iz svoje obilne notranje knjižnice občutkov ali pa ne. Da pa bi lahko izbirali zavestno, se je potrebno s temi silovitimi in globokimi čustvi soočiti, da raztopimo ujeti naboj v njih. In za to je včasih potrebna obilna mera poguma, da jih v polnosti doživite, namesto da jih zavračate in od njih bežite. Kadar se jim hočete izogniti, se v vas naseli strah, ki počasi zastruplja vaše življenje. Resnica je, da sami ustvarjamo svojo realnost s svojimi izbirami. Dokler se ne soočimo s svojimi ranami, nimamo izbire. Pika.

Smo namreč na avtopilota, kajti naš notranji otrok namesto nas izbere strategijo s katero se odzovemo v skladu s svojimi otroškimi ranjenostmi. Precej divje, ko opazuješ kako to deluje v praksi, vendar lahko iz lastne izkušnje potrdim, da je soočenje s svojimi otroškimi strategijami ena izmed ključnih stvari na poti naše rasti. Da jih začutimo, da ostajamo odprti v ljubezni tudi takrat, ko bi se ženske najraje zaprle v svojo školjko in moški pobegnili stran od stresa življenja. Izziv odprtosti v ljubezni je ključen tako v težkih kot prijetnih situacijah, da enostavno SI. Rast vključuje sposobnost čutenja, da čutiš čustva, da vstopiš vanje, v taka kot so, brez da jih poskušaš odgnati ali spremeniti, da se premakneš skoznje in ostajaš odprta v ljubezni, kot ljubezn. Uau.

In to je točno tisto, kar na srečanjih Objemi otroka v Sebi naredimo. Soočimo se s svojimi strategijami, spoznamo polarnost na drugi strani, ki jo podpira v njenem obstoju, obe uravnovesimo, se soočimo z njima in ju sprejmemo ter tako prestavimo v srce. Na ta način sem sprejela številne svoje strategije, načine delovanja, s katerimi sem se desetletja borila in jih hotela spremeniti ali pa sem se jim izogibala in jih skrivala pred seboj ali se delala da jih ni in kot noj svojo glavo potiskala v pesek.

Odpuščanje je stvar delovanja, kajti ali pričakujemo od drugih, da bi nam morali odpustiti ali pa pričakujemo od sebe, da bi morali odpustiti drugim ali sebi. Nekaj je treba narediti, da bi lahko odpustili. Sprejemanje na drugi strani pa samo JE. Nič ni treba narediti, da bi bil sprejet, prav nasprotno, če ne sprejmeš sebe, te tudi drugi ne bodo sprejeli točno takega kot si. Nesprejemanje vedno kaže ogledalo nam samim, kje se zavračamo v sebi. In v zvezi s tem ni treba nič narediti, samo sprejeti. Samo Biti. Čisto enostavno, ne?

No, ne ravno. Kajti veliko ljudi ima izjemne težave s sprejemanjem, sploh s tistimi stvarmi, ki so najbolj boleče v njihovih življenjih. In verjemite mi, da sem se izmojstrila v tem. Vem, začutim, kdaj in kje sem v uporu ali v zanikanju, kje tičim glavo v pesek je malce težje opaziti, vendar imam okoli sebe krasne pomočnike, ki mi vedno znova pokažejo, kje sem se zataknila. In sprejemam sebe. In sprejemam druge. In sem sprejemanje. In sem ljubezen. In to ni enkratno dejanje, to je dnevna praksa.

In to je paradigma Biti, to je paradigma v kateri ljubiš sebe, neguješ sebe in si dopuščaš vedno znova da si avtentičen, pristen Jaz, tak kot si. Poznavanje Notranjega Diamanta je en del in Ljubi Sebe je drugi del, ki je potreben in pomembne zato, da v polnosti sprejmemo in objamemo sebe tako kot smo.

Želim krasen vikend in obilo sprejemanja.

Namarie, Taja

free_300

Čas je za pretočnost, prilagodljivost, fleksibilnost

Čutite? Brnenje v zraku, nemir, kot tik pred eksplozijo.

Če me je življenje v zadnjem mesecu naučilo pomembne lekcije, je to nedvomno prilagodljivost. Kajti zjutraj vsanem z načrtom kaj in kako, potem pa sledijo telefonski klici in sporočila, premiki in cela vrsta sprememb v mojem rokovniku. Posredovanje, komunikacija, izzivi na poti so postali priložnosti za prakticiranje fleksibilnosti. Pretočnost je moja nova navada, kajti rutine se razbijajo na čereh mojega notranjega oceana.

Ko sem pred časom delila pravila za deskarje, ki deskajo na valovih življenja, sem slikovito povzela, kako pomembna je nenavezanost na stvari, dogodke in ljudi. Kajti vse česar se oklepaš sredi oceana življenja, ti bo odvzeto. Predstavljajte si, da želite deskati na valovih in se oklepate palice, ki štrli iz oceana. Val vas pograbi in potegne v centrufugo, skupaj s palico. In če se oklepate pomola, ki je pritrjen, vas bo vrgel na suho kot ribo. Valovi oceana življenja so v tem času izjemno rzburkani in če se oklepamo svojih rutin nas hitro povalja v pesku in blatu.

Vsakodneven izziv je prilagodljivost valovom, sledenje ritmu in mojstrenje deskanja na valovih. In zato je ključnega pomena, da veste kam se usmerjate, na tem oceanu življenja? Katero je tisto pristanišče, ki je resnično samo vaše? Kam kaže vaš notranji kompas?

Od leta 1994 se aktivno in zavestno mojstrim v deskanju na valovih življenja. In v teh letih sem postala to, v čemer se mojstrim. Z navdušenjem opažam, da sem, to kar sem. Ne delam več tega, sem to. In hvaležnost za vse kar je, za vse kar sem že slekla je brezmejna, ker tako vsakič znova vstanem, tudi, če se vržem na tla ali padem na svoji poti. Ampak zdaj pa resnično razumem, kako gredo ti mehanizmi in ta jasnost je brez cene, dragocena, izjemna. Vse kar sem raziskovala vrsto let dobiva svoje mesto v tem mozaiku življenja in vse kar lahko rečem je, da me je notranje popotovanje Moč Hvaležnosti sleklo do konca in mi dalo vetra. Nisem vedela kaj nastaja in ko se je speljalo skupaj in me spremlja vsak dan sem vedno bolj hvaležna za vse, kar je. Moč hvaležnosti odpre tvoje srce in ko si v odprtosti in ranljivosti, se razkrije vse. Izziv je, da ohranjaš to pretočnost in odprtost na sredi notranjih viharjev in si dopustiš, da čutiš.

Našla sem svoj notranji kompas in na tem razburkanem morju, na katerem smo, vem kam grem. Ja seveda imam na svoji poti vetrove, neurja, velike valove. Ampak imam tudi prekrasne sončne zahode, mirno morje in delfine, ki plavajo z menoj. Radosti življenja ni konca. In nikoli, nikoli se ne smemo vdati, kajti, ko je najtemneje in ko ne vidiš ničesar več, ko bi obupal in se vdal, moraš narediti samo še korak in si v popolni svetlobi in vse se razjasni.

Hvaležna sem za vsa neurja zadnjega meseca, ker so me pripeljala čez, v prekrasno jutro, kjer je vse tako kristalno jasno.

Vse do 10.4.2013 imate čas, da pospravite svoje omare, počistite svoje življenje, odstranite vse, kar vam ne služi več in se naučite kako biti fleksibilni, prilagodljivi z radostjo, brez godrnjanja in pritoževanja, kajti pripravlja se izjemno intenzivno obdobje, ki nas bo na svojem valu poneslo čez april, če bomo naredili prostor za novo, če bomo spustili svojo prtljago in lahkotno zakorakali v svet. Spomladansko čiščenje je v polnem zagonu. Meni je odprlo nova vrta ;)

Gibajte se lahkotno, graciozno, elegantno. Opustite vse, kar dajete na piedestale in sebe končno že vzemite iz kleti. In če ste to že naredili, potem je čas, da sebe snamete s piedestala in vzamete ljudi iz kleti. Čas je da sebe in vse druge damo v srce. Čas je za veličastnost Biti, namesto za delovanje. Nič vam ni treba delati, samo bodite in ob tem boste točno vedeli, kaj je v skladu z vami in kaj ne. In potem akcija, sledite valu, dovolite, naj vas nosi. Bodite fleksibilni in deskajte na svojem življenjskem valu.

Tisti, ki deskamo lahko potrdimo, izjemno je, brez primere.

Pridruži se nam tudi TI!

Namarie
Taja Albolena

P.S: In če ne veš kdo si, kam je usmerjen tvoj kompas, me kontaktiraj, kajti moja strast je, da vam pomagam razkriti notranji diamant, ki je v vas, da zasije v svoji polni moči in da zaživite strastno in izpolnjeno življenje. Kajti zato smo tukaj. Da uživamo življenje in smo to, kar smo. Kozmični objem.

Vsak dan vplivamo na svet in naša izbira je kako!

Bila sem dogovorjena za sestanek. Vendar je tisto jutro šlo vse narobe. Zamujala sem in ko sem končno našla parkirišče in prišla do pisarne, sem bila že zelo pozna. Imela sem hude boje sama v sebi in občutki krivde so me preplavljali, ko sem čakala v čakalnici. Ko sem končno vstopila v pisarno, me je gospod, s katerim sem bila dogovorjena oštel kot prvošolčka, češ da ne spoštujem njegovega časa. Njegova pridiga mi ni čisto nič pomagala, vse to sem vedela že sama. In tudi mojega zamujanja ni odpravila.

Pred nekaj dnevi sem bila dogovorjena s stranko, ki je zamujala. Ko je končno prispela in se je hitela opravičevati, sem jo ustavila. “Nikar. To da zamujaš, nima nič opraviti s tem, da ne spoštuješ mene ali mojega časa. Ima pa vse opraviti s teboj in s tem, da ti ne spoštuješ sebe in svojega časa. S tem si mi samo sporočila, kakšen je tvoj odnos do sebe.”

Obe sva presenečeni obstali. Po letu in pol negovanja sebe sem potrdila sama sebi točno to, kar sem prej le čutila v sebi. In to vedenje bi mi zelo prav prišlo na tistem sestanku pred dvema letoma. In vendar sem vmes spoznala, kako pomembno je ceniti sebe in to z dejanji tudi potrjevati. Spoznala sem, da sem skozi negovanje sebe opustila tiste navade, skozi katere sem prej nezavedno sabotirala samo sebe.

Postala sem hvaležna za vse kar počnem, vse kar je del mojega življenja, vse kar sem, vse kar je in tudi za vse tisto, za kar bi raje videla, da ne bi bilo. Hvaležnost je resnično spremenila moje življenje.

Ko sem leta 2009 doživela razpad svojega življenja je bila hvaležnost tista s pomočjo katere sem začela s temeljito prenovo svojega življenja. Hvaležnost je bila tista, ki me je vodila globoko v soočanje s samo seboj in v sprejemanje vsega s čemer sem se v svojem življenju borila. Hvaležnost me je naučila negovanja. Hvaležnost me je naučila in me vsak dan znova uči ponižnosti in čarobnosti.

Spoznala sem, da je hvaležnost občutek, ki ga moraš okrepiti v sebi. In vsakodnevna praksa hvaležnosti je nekaj, kar krepi ta občutek v nas samih. Ker smo v sodobni družbi bombardirani z negativnimi sporočili in ker je tako lahko zdrsniti v zavest pomanjkanja sem dobila navdih, naj pripravim notranje popotovanje, ki sem ga poimenovala Moč Hvaležnosti. V njem bomo skupaj 28 dni krepili dnevne prakse. En cikel eteričnega telesa bom z vami vsak dan delila dnevne prakse, uvide in navdihe, ki so mi pomagali in mi še vedno pomagajo v negovanju sebe. Kajti negovanje je vsakodnevna praksa, ni nekaj za kar bi se odločili enkrat samkrat. Vsak dan, vsak trenutek s svojimi izbirami potrjujemo svojo izbiro.

Kajti vsak dan vplivamo na svet in naša izbira je kako!

Moja dnevna praksa hvaležnosti me vedno znova opominja na to, da je moja izbira ali na svet vplivam skozi hvaležnost za vse kar je ali skozi kritiziranje, sojenje in razsojanje glede tega, česar ni. To je moja izbira vsak trenutek 24 ur na dan, 7 dni v tednu, non-stop. In to je izbira vsakega od nas. Vprašanje je samo ali izbiramo zavestno ali nezavedno.

Pridružite se mi na Valu Hvaležnosti. Delite z menoj kako je hvaležnost pomagala vam.

Namarie

Taja Albolena

P.S.: Več o notranjem popotovanju na spletni strani www.divine.si

Izbira: Delo na sebi ali negovanje sebe

Dolgo časa sem ponosno govorila, kako delam na sebi. In to delo na sebi se je zelo močno usedlo v mojo podzavest. Udomačila sem se, da sem delala na sebi. To je bilo moderno, o tem so govorili vsi.

Ko sem postala bolj zavestna, kaj pravzaprav govorim in kako se izražam, sem se zavedla, da si z delom na sebi ne delam čisto nobene usluge. Pravzaprav sem se pogosto počutila žrtev in s tem je prišlo tudi smiljenje sami sebi, kar imam toliko dela sama s seboj. Negovanja sploh nisem razumela, pravzaprav sem negovanje interpretirala kot nekaj, kar ni zame, ker je preveč mehkužno, jaz pa kot odgovorna posameznica trdo delam na sebi.

In potem se je zgodila Ženska. Leta 2007 sem bila v Egiptu in oh ja, Egipt mi je dal vetra. Dojela sem, da pojma nimam kaj je negovanje in da ga popolnoma napačno interpretiram. Razumevanje je seveda prišlo kasneje, vendar se je iz potrebe po negovanju rodila DivineFemme.

Kot velika večina, sem tudi sama bila mnenja, da je negovanje; crkljanje sebe, ujčkanje, masaže, kopeli, udobje, razkošje. V glavnem smo negovanje pomanjšali na vroče kopeli in masaže. Vendar je to zelo daleč od resnice.

Skozi opazovanje žensk sem ugotovila, da smo v glavnem še vedno ujete v arhetipu žrtve, ki se pritožuje, kako nemočna in šibka je, da je žrtev sistema. Če smo bile zlorabljene, je kosti za glodanje, za kritiziranje, toliko več. In seveda je ob tem potrebno z žrtvami delati v rokavicah, ker so ranjene in jih boli.
Ključno vprašanje, ki si ga morate postaviti je; Imate raje, da boli enkrat in ta zob izpulite ali da boli vedno znova, ko se ga dotaknete in ga hranite v ustih?
Moja interpretacija negovanja je, da zob izpulim in grem naprej. Še raje, kot da ga izpulim, pa se soočim z bolečino, jo sprejmem namesto, da se z njo borim, in objamem ta del kot del sebe in ga s tem pozdravim.
Če me boli se zjokam, se potožim, a grem v svojo bolečino, se z njo soočim na štiri oči, grem v soočenje s celotnim paketom in potem izberem nekaj drugega. Verjamem, da imamo vedno na voljo izbiro.

Negovanje je sprejemljivost. Ko si dopustiš, da sprejmeš, da si odprta, da si povezana in pristna, da si v svoji ženski esenci in dopustiš, da sije iz tebe v svet. Negovanje ni delo na sebi, negovanje je voljnost dopustiti, da se stvari zgodijo in nato izbrati kam naprej.

Negovanje ni vrtanje po sebi, mučenje sebe z iskanjem, kaj je narobe z menoj, samo zato, da se potem lahko s tem boriš ali bežiš pred tem in to zanikaš. Obstaja pa tudi tretja opcija, da zmrzneš in kot noj porineš glavo v pesek. Če bezaš zmaja v svojih reptilskih možganih, bodi voljan, da se z njim soočiš in nato izberi kaj boš z njim, namesto da se z njim boriš ali pred njim bežiš.

In ni naključje, da je črna Madona ali Isis vedno prikazana v ikonografiji kot tista, ki je ukrotila zmaja. Vendar ga ni ukrotila z bojem, in z zanikanjem tudi ne. Njegovo poslušnost si je pridobila s tem, ko ga je zaznala, priznala njegov obstoj in ga sprejela kot del sebe. S tem je pomirila zverino, da je postala njena domača žival. Ključ? Veliko ljubezni, sprejemljivosti, nežnosti in odločnosti. Vedela je kaj dela in vedno znova je izbrala sprejemanje.

Zmaj v tebi si želi tvoje pozornosti, tvoje sprejemljivosti, tvojega sočutja. Ko to dobi, je ukročen. In ne rabiš se ukvarjati z njim in delati na njemu. Zmaj je in vedno bo. Nikamor ne bo šel. Vprašanje je le, kaj naredimo z njegovo prisotnostjo v nas. Ko se soočim s svojimi notranjimi zmaji, sem vedno znova izzvana kaj bom storila; Boj, beg ali zamrznitev? Ali raje to, da ga objamem v sbi in preneham s sojenjem in razsojanjem, kritiko in upravičevanjem?

Imela sem seminar Manifestacija vs. Kreacija kjer sem razložila, kako smo nagnjeni k temu, da delujemo in sodimo ter razsojamo. Videti je, kot da je to nekaj, kar ljudje počnemo najraje od vsega. Skozi sojenje postavljamo ljudi ali stvari na piedestale ali pa jih dajemo v kleti, jih obožujemo ali obtožujemo, smo nad njimi očarani ali pa razočarani, plusi in minusi, dobro in slabo.

V paradigmi “delovanja” poznamo dve skrajnosti, ena je delovanje in ob tem priznanje, doseganje, cilji ter rezultati in drugi pol je nedelovanje, pasivnost ter lenoba, ki je le druga polarnost v paradigmi delovanja. Večina ljudi paradigme “samo bodi” ne razume, ker so mnenja, da je pasivnost in nedelovanje del te paradigme, vendar ni tako. Ko samo si, si v toku in slediš temu kar se dogaja.
Ker si v srcu, namesto na piedestalu ali v kleti, dobiš navodila, navdihe, kot jih imenujem sama, ki jim slediš in greš s tokom.

Negovanje je povezano s tem, da objamemo v sebi vse tiste dele samega sebe, ki jih ne maramo in ki nam niso všeč. Namesto, da jih dajemo na piedestal ali v klet in jih sodimo, jih raje sprejmemo, se z njimi pomirimo in jih damo v srce. To je negovanje. Da ljubiš brezpogojno vse dele sebe, tudi tiste, ki ti niso všeč; morilca, zločinca, sodnika, rablja.

Negovanje pomeni, da zavestno izbereš to, kar te hrani, kar te polni, kar te izpolnjuje, karkoli to je zate – ljubezen, lepota, svoboda, mir, harmonija, radost.

Negovanje pomeni, da skrbiš zase, se ljubiš brezpogojno in sodeluješ ter soustvarjaš z vsemi deli sebe.

Delo na sebi pa je na drugi strani usmerjeno na hvaljenje ali grajo, nagrajevanje ali kaznovanje, doseganje ciljev in kazanje rezultatov ali na drugi strani poniževanje in kritiziranje, da nisi dovolj dober. Primerjanje in tekmovanje kdo je boljši, kdo je dlje, kdo je več naredil na sebi in kdo bo prej na cilju – beri v Nebesih.

Jaz izbiram negovanje. Vedno znova, vsak dan znova. Negovanje, ko Nebesa ustvarjam na Zemlji, tukaj in zdaj. Ko živim ljubezen in sem ljubezen. Ker sem izbrala, da kreiram svoje življenje, saj vem, da je rešitelj – beri princ na belem konju, ki me bo rešil – le eden od mitov v katerega ne verjamem več.

Vendar hej, vse je stvar izbire. Kot rada rečem; Sto ljudi, sto čudi.

Uživajte v izjemnem začetku novega tedna.

Namarie
Taja Albolena

In če vas zanima, kaj se dogaja na sončni strani Alp, pokukajte med Dogodke

Notranja popotovanja

Obožujem potovanja. Potovanja me vedno znova soočijo z iniciacijami in s spremembo. In ker je sprememba edina stalnica v naših življenjih so mi popotovanja izjemno blizu. Rada imam spremembe, čeprav se vsakič na začetku upiram temu kar se dogaja, kajti osebnost v resnici ni najbolj navdušena nad spremembami, raje ima svoje navade in rutino. In ravno zato je preobrazba nekaj čemur se osebnost upre z vsemi razpoložljivimi sredstvi, medtem ko duša točno ve, da so preobrazbe samo del življenja. Samo so.

In tako so notranja popotovanja postala del mojega repertoarja, ko sem opustila tehnike in svojo željo po bližnjicah in hitrih spremembah. Ko sem dojela, da se je bolj modro kot iskati težave in brskati po vzorcih, raje usmeriti na življenje in biti. Takrat sem dojela žensko ciklično naravo in dejstvo, da ti življenje vedno prinese na površje in te sooči s stvarmi, ki so pripravljene na preobrazbo. In če se upiraš in nočeš dojeti, greš še en krog in ponovno prideš do istih stvari. Tako teče življenje. In ženska je življenje. Največja zloraba, ki sem jo počela sama sebi je bilo siljenje in posiljevanje same sebe, ko sem vedno znova izdala samo sebe in samozaupanje s tem, ko sem hotela stvari razrešiti takoj zdaj in na točno določen način. Kontrola in nadzor je nekaj, kar je ljubo naši osebnosti, saj ima tako občutek, da nadzira življenje. Vendar življenja ni moč nadzirati, življenje je kot ocean ali kot vreme … nenehno spreminjajoče se. In surfati na valovih življenja je veščina, ki jo je modro usvojiti.

Notranja popotovanja, ki jih vodim, nas učijo točno tega … surfanja na valovih življenja. Tri mesece in pol kolikor trajajo naša srečanja je tisti časovni okvir, ki ti omogoči, da pri sebi vidiš spremembo, ki se dogaja, ko stvari daješ v prakso. Dejansko dobiš potrditev, da si na pravi poti, medtem, ko hodiš po tej poti. In skupina ustvari alkemično posodo, v kateri se odvija proces preobrazbe. Ženske smo druga drugi v oporo in se podpiramo na popotovanju vase, ki ga doživljamo. Resnična vrednost notranjega popotovanja je v tem, da v treh mesecih in pol spremljaš svoj napredek, svoje spremembe in izkušaš to o čemer je govora, skozi svoje življenje. 14 dni med enim in drugim srečanjem je čas in prostor za opazovanje, za refleksijo in stvari, ki so del srečanja preizkušaš v praksi, nato pa se vračaš v skupino in na naslednjem srečanju potuješ še globlje vase. Ključna je praksa, izkušanje tega, kar je tema notranjega popotovanja v svojem vsakodnevnem življenju. Prakse, ki jih na srečanjih delamo so vsem udeleženkam na voljo, da jih vedno znova lahko ponovijo. Notranja popotovanja so oblikovana tako, da dejansko potuješ vsakič v nove globine, v samospoznavanje in samorazumevanje. In spuščanju v globine ali širjenju v širine ni nikoli konca. Ključ je vedno v praksah, da se naučiš kaj narediti, ko ti pride nasproti izziv s katerim se je potrebno soočiti, nekaj kar ti ni všeč.

Tri mesece je čas, v katerem vsi vidimo spremembe, prepoznamo kako smo se spremenili in kaj je drugače in tako se z vedno večjim zaupanjem poglabljamo vase, v stik s seboj, v sebi, hkrati pa dobivamo tudi potrditve v zunanjem svetu. To nas navduši, da resnično usvojimo dnevne prakse in vedno bolj živimo to, kar smo.

Začeti je potrebno na začetku, pri svojem notranjem otroku, pri lastni udomačenosti v navade in rutine, ki nam ne služijo več, vendar jih ohranjamo, ker so tako močno postale del naše vsakodnevne prakse. Sprejeti je potrebno to, kjer se trenutno nahajaš in to je začetek našega notranjega popotovanja. Nadaljujemo pa v adolescenci, kjer se oblikuje veliko naših pogledov na svet in življenje in kjer začrtamo svojo življenjsko pot.

Živimo v času, kjer je na voljo ogromno informacij. Vsi govorimo o tem, kam naj bi prišli, kakšni naj bi bili. To je večini popolnoma jasno. Vendar je treba do tja priti in navodil za uporabo ponavadi ne razumemo. Ko potujemo v neznano, ne vidimo poti, velikokrat tudi ne zaznamo, kako naj to, o čemur beremo, kar vemo, in kar nas navdušuje, uporabimo takrat, ko se znajdemo v situaciji, ki je boleča, ko smo prizadeti, žalostni, jezni.

To kar je moj del v tem procesu je, da vam pokažem kako stvari dati v prakso, da izkusite proces in ga lahko kadarkoli ponovite. Prakse so tiste, ki nam pomagajo pri preseganju starih navad in rutin, ki nam ne služijo več in nam grenijo življenje. Gre za izbiro. In izbiraš lahko le, ko se soočiš s stvarmi in prepoznaš, kaj je na voljo, med čem izbiraš. Del prakse je učenje, kako izbirati modro in kako razviti razsodnost, da veš kaj je modro in kaj ne. Utelešenost v telesu, popolna prisotnost, prizemljenost, biti v stiku s seboj so dnevne prakse. Ravno tako je vedno znova potrebno zavedanje, da ljubiš sebe in kaj popolno sprejemanje sebe čisto zares pomeni, da začutiš kaj ti je resnično všeč pri sebi in da znaš to vedno znova izbirati v svojem življenju. In to je le del veščin, ki jih na notranjih popotovanjih pridobite.

Samozavedanje in sprejemanje sebe, da veš kdo si in zakaj se tukaj je osnova vsem druženjim, ki jih pripravljam. Kajti moja vizija je preobrazba sveta kot ga poznamo. Moja vizija je živeti nebesa na zemlji. Moja vizija je, da vsaka ženska postane najsrečnejša ženska na svetu, kajti le tako lahko preobrazimo svet. In notranja popotovanja so moj prispevek k temu. Kajti ni je boljše stvari od številnih zgodb, ki jih na teh popotovanjih slišim, v stilu: “Taja, ko sem prišla sem bila zmedena, nesrečna, kregala sem se z možem, vpila na otroke, bila sem obupana in sploh nisem več vedela kaj naj naredim, da bi bilo moje življenje malo bolj znosno. Zdaj, tri mesece kasneje sem drug človek, imam se rada, vem kaj je tisto, kar me osrečuje, bolj prijazna sem in nasmejana. Pogovarjam se z možem, povem kaj me teži ali boli, otroci so bolj srečni, ker se midva ne kregava več toliko in opažam, da so se končno sprostili in so bolj radostni in odprti. Lažje shajam v službi in bolj sem hvaležna za vse kar se mi dogaja. Vem, da jaz kreiram svoj svet in vedno bolje mi gre.”

Za to je vredno živeti. Za to je vredno deliti. To je tisto, kar me vedno znova navduši, da delim stvari naprej.

Notranja popotovanja vodim dvakrat na leto – jesenski in spomladanski termin in novi termini so na voljo s februarjem. Vabljeni v našo družbo.

Več informacij na www.divine.si

Namarie

Taja

Kako prepoznati duhovni glamur in preseči krizo?

Pred nami je čas praznovanja. Polna luna je v starih tradicijah pomenila praznovanje za žensko, saj predstavlja njen polni potencial, njen polni sijaj. In potencial je kot seme, ki ga je potrebno aktivirati s setvijo. Sejemo ob mlaju in ob polni luni se potrdi katera so začela z rastjo in katera ne. Sejanje je potrebno opraviti zavestno, tako kot moramo za to seme kasneje tudi skrbeti, da ga zalivamo s primernimi aspekti.

Učenje zadnjih dni me vedno znova spominja na dejstvo, da smo sami odgovorni za svoje življenje in za svoja dejanja. Vse v kar se spravimo, lahko razrešimo le mi sami. Nihče nas ne bo rešil, nikogar zunaj nas ni, ki bi lahko naredil karkoli, da bi nam bilo lepše. Kar smo ustvarili, moramo tudi razrešiti, v sebi. Seveda je to ko se počutiš kot žrtev izjemno naporno in težko, kajti kar naprej iščeš rešitelja. Zato je prvi korak, da se zaveš, da se vedeš kot žrtev.
Ko sem svojo žrtev razkrinkala in si razjasnila, da sem sama tista, ki kreira svoj svet, sva postali s tem delom mene prijateljici. Dojela sem, da gre pravzaprav za zaveznika, ki mi vedno zelo glasno sporoča, kadar želim prestopiti svoje osebne meje in se narediti za žrtev. Moje popotovanje z arhetipi me je naučilo kaj je to integriteta in kako moramo vse dele sebe integrirati v celoto zavestno, skozi izkušnjo.

In večina nas takoj pomisli na to – kaj moram narediti. Ljudje me sprašujejo “In kaj naj naredim, Taja?” Odgovor ni nikomur všeč, tako kot ni bil všeč meni, ko sem ga prejela stoprvič in sem končno prisluhnila. Kar naprej so mi govorili; NIČ. NE delaj nič. Nisem razumela, kaj mi želijo povedati, saj vendar moraš nekaj narediti, ko te kdo sesuje. In vendar so bili zelo vztrajni, NIČ.
Potem so mi razložili, tudi stoprvikrat, da ne gre za to, da deluješ, gre za to, da si.
Seveda to poznate, slišali ste o frekvencah in o tem, da moraš Biti to, kar želiš pritegniti do sebe. Vendar se ne zavedamo tega, da smo vse to, kar se nam že dogaja.

In zdaj vam bom povedala še enkrat:” NIčesar vam ni treba narediti.” Prenehajte z delovanjem. Nič vam ni treba doseči. Nič vam ni treba narediti.

Namesto tega raje Bodi. Bodi to, kar si želiš, da je del tvojega življenja. Premik iz delovanja v Bit je eden največjih premikov, ki ga je potrebno opraviti in čas je zdaj. 21.12.12. govori točno o tem premiku iz delovanja, iz osredotočanja na zunanji svet, iz iskanja zadovoljitev v zunanjem svetu v notranji svet, v to da samo SI. In to je velik premik, kajti zgoditi se mora v vaši izkušnji, v tem kako živite svoje vsakodnevno življenje in ne v vaši glavi.
Veliko ljudi misli, da so naredili ta premik in vendar se vedno znova znajdejo v starih vzorcih in načinih delovanja. Ne gre za to, da mentalno misliš, da si tam, dejansko je potrebno narediti premik v svoji notranji izkušnji. Da izkušaš to v svojem vsakodnevnem življenju. Da začutiš, kaj pomeni biti kar si. Da to živiš vsak dan in je to tvoja izbira vsak dan znova.

In tukaj nam hodi napoti eden od konceptov, ki so ga v starodavnih šolah misterijev poimenovali upravičenost. Meni je bolj všeč izraz glamur. In vidimo ga kamorkoli se obrnemo. Drek zavit v celofan, pravi moja prijateljica, ki nič nič nagnjena k ovinkarjenju ali olepšavanju stvari. Glamur ustvarjamo skozi ideje in misli, ki jih napačno interpretiramo, ker jih ne razumemo (mentalni glamur), pa tudi skozi kritiziranje, sojenje in razsojanje, čustva ponosa, navezanosti, ločenosti, skozi občutek nadvlade ali večvrednosti (čustveni glamur).
To vpliva na našo vitalnost, na naš osebni magnetizem in sposobnost kreiranja. Pogosto se odpravimo v svet in kupujemo stvari, ki naj bi nas osrečile. Kupimo si novo oblačilo, novo pričesko, novo šminko in sploh ženske mislimo, da zdaj smo pa čisto nove. Moški si kupijo nov avto ali “novo igračko” in mislijo, da so zdaj pa čisto drugi. Živimo v iluziji, v stanju misli in čustev, ki ustvarijo tančico čez to kar je resnica. In to iluzijo zamenjujemo za resnico. Gre za kroničen problem sodobne družbe, ki ustvarja pretvarjanje, strah, pomanjkanje jasnosti in namena. Ločimo se od duha, od svoje duše in živimo v iluziji zunanjega doseganja, predmetov, ki jih kopičimo v upanju, da nam bodo dali tisti izvorni občutek avtentičnosti, pristnosti, resničnosti. Ločimo se od prepoznavanja lastne nesmrtnosti, lastne božanskosti, dejstva, da smo ljubezen in sočutje. In sočutje pomeni, da sprejemamo sebe v vseh aspektih sebe, tudi v svojem glamurju.

Kot družba se danes počutimo zelo samopomembni, zagledani vase, zadovoljni sami s seboj in ponosni smo sami nase, kaj vse smo dosegli in kako napredni smo. Zaprli smo svoje duhovne oči in sploh ne vidimo, kako je glamur zamenjal odprtost, sočutje do drugih, ponižnost in kako smo otopeli.
Glamur ustvari energijsko meglico, skozi katero ne moremo videti jasno, ne vidimo resnice in tako se ujamemo v podobe, ki varajo in verjamemo, da so resnične. Nasedemo obljubam, ker so slišati tako dobro in ob tem se na nivoju duše gnusimo sami sebi, kajti zavedamo se, da se prodajamo za precej manj, kot smo vredni in to je bolečina, ki prežema celotno Bit.

Ko gledam ljudi okoli sebe, se mi včasih zdi, kot da so v transu, ujeti v iluzijo, ki jo ponujajo mediji, v iluzijo, da si lepoto lahko kupijo, namažejo na telo ali jo pojedo. Da je varnost v zunanjih stvareh in da nujno potrebuješ zavarovanje za svojo iluzijo, drugače res ne boš preživel. Absurdnost glamurja, ki nas obdaja pa doživlja svoj vrhunec v duhovnem glamurju, kjer ljudje verjamejo, da jih bodo rešili ali osvobodili guruji in ljudje zunaj njih.

Sama že vrsto let sledim načelu, da ne učim ničesar, kar nisem izkusila na lastni koži, kajti le izkušnja je tista, ki jo lahko predaš naprej kot navdih za soočanje z lastno izkušnjo. Ko sem se soočala s svojimi iluzijami, mi lepe besede niso bile v veliko pomoč, dnevne prakse pa so bile neprecenljive. Dojela sem, da tisti, ki imajo oči da vidijo in ušesa, da slišijo letajo nizko pod radarjem in so na voljo samo tistim, ki so se osvobodili iluzije glamurja.

Duhovni glamur vidimo v ekskluzivnosti tistih, ki trdijo, da je njihova pot tista prava in v njihovi nesprejemljivosti, pomanjkanju sočutja do drugih. Vključenost in povezovanje, da deliš z drugimi je nekaj, kar jim je tuje.
Ključno vprašanje, ki si ga morate zastaviti, ko kupujete karkoli v zunanjem svetu je, ali je to tisto, kar je vodstvo moje duše ali moram to kupiti, ker to moram imeti, ker drugače ne ustrezam, nisem sprejet.

Eno največjih razodetij v zadnjih letih je bilo spoznanje, kdaj kupuje moja duša in katere stvari so resnično moje in kdaj kupujem iz svoje osebnosti in mislim, da stvari pač moram imeti zato, da jih imam. Vse kar sem kupila kot posledico navodila duše in mojih srčnih želja še vedno imam in uporabljam, vse ostalo je hitro našlo nove lastnike.

Ljudje smo tako navajeni na vloge, ki jih igramo, na to s čimer se poistovetimo, da sploh ne vemo več “Kdo sem jaz?” In kot že tolikokrat poprej bom povedala isto stvar – kriza nam jemlje naše identitete, naše iluzije, kajti njen namen je, da nas dobesedno prisili v to, da najdemo sami sebe. Kriza je tukaj, da nam pomaga, da najdemo sami sebe. In šli bomo tako globoko vanjo kolikor bolj se bomo upirali resnici in bomo poskušali skupaj držati iluzijo.

Ko se raztrešči tvoja iluzija ostaneš bos in gol. Samo si. Sem kar sem je moj moto zadnjih pet let, odkar so me slekli in sezuli in sem dojela, da stojim na svetih tleh. Svetost je bilo nekaj, kar sem iskala zunaj sebe in v tistem trenutku, v tistem prvem trenutku, ko mi je bila dana, bi jo takoj zamenjala za vse tisto, kar mi je bilo odvzeto. Moje prebujenje je bilo dramatično in trdo. Upirala sem se in nisem hotela razumeti. Kričala sem in brcala, grizla in se borila, dokler mi niso vzeli še tega. In ker sem res trmaste sorte, sem šla čisto do podna, ker enostavno nisem hotela videti. V otopelosti in vdanosti v usodo je končno posijal žarek hvaležnosti in takrat sem dojela. Pa ni treba, da gremo na tak način po tej poti. Čeprav je res, vsak se bo moral soočiti s svojim glamurjem. Ni druge poti.

Zadnja leta poslušam nekaj, kar so zelo modro poimenovali Kompleks Plemenitosti, ko so ljudje mnenja, da notranje delo enostavno ni potrebno zanje. Da se bo zgodilo samo od sebe, da se njim pač ni treba soočati z vsemi temi stvarmi s katerimi se moramo soočati nekateri. Iluzija govori o tem, da to pač morajo narediti vsi ostali, njim pa tega ni treba, iz nekega nepoznanega razloga so izključeni iz tega filma.

Ljudje so očarani nad dejstvom, da so ta-in-ta mojster, da obvladajo vse te tehnike in vendar so se ogradili in so izgubili lastno pristnost in stik s svojo dušo. Nova energija, ki z velikimi koraki vstopa v našo sredino prinaša razsodnost, razumevanje kdaj smo v osebnosti, kdaj iz nas kriči naš ego in kdaj smo v duši. Radar za razsodnost aktiviramo s tem, ko opustimo svoje iluzije in prepoznamo svojo avtentičnost in pristnost.

Ko takole spremljam različne forume in facebook sporočila, ki se prikazujejo na mojem zidu si ne morem kaj, da ne bi včasih z začudenjem in hkrati s sočutjem spremljala številne neumnosti, ki jim ljudje verjamejo in jim nasedajo. In tega je vedno več.
Razsodnost med resnico in astralnimi projekcijami, ki jih lahko zaznaš skozi sporočila, ki jih ljudje objavljajo je ključnega pomena. Številna sporočila, ki jih lahko prebiramo dnevno so astralne projekcije, ki izhajajo iz nerazumevanja in napačne interpretacije, kar ustvarja neravnovesje v čustvenem smislu in izraža polarnost. Preprost znak, da je nekaj zgolj astralna projekcija je strah, ki sije iz sporočila. Kajti duh nam ne daje sporočil, ki bi bila prežeta s strahom. Ego pa je v tem mojster. Kanalizirana sporočila se vedno filtrirajo skozi osebnost človeka, ki sporočilo podaja in samo od tega koliko njegovega notranjega svinca je uspel skozi notranjo alkimijo predelati v zlato je odvisno, kako čisto je sporočilo, ki steče skozi njega.

Duša ima kvaliteto stabilnosti, varnosti in osrediščenosti v energiji brezpogojne ljubezni, ki samo je. Nima nobene potrebe po delovanju, doseganju in razkazovanju. Je kar je.
In eden najboljših napotkov, ki jih lahko dam, za prepoznavanje duhovnega glamurja in glamurja kakršne koli oblike je, da se obrnete k svoji duši in z razsodnostjo prepoznate ali gre za modrost ali iluzijo, ali je to kar dobivate resnica ali ne.

Ko ti nekdo odstre tančice iluzije jo zlahka prepoznaš, dokler si ujet med njene meglice, je prepoznavanje malce težje. Vendar te vedenje osvobaja, resnica je tista, ki te osvobodi. In to kar nas drži v iluziji je nevednost in ignoranca.

Mesec pred nami bo intenziven in preizkušnje bodo vedno bolj del vsakodnevne prakse. Ključno je, da presežete nevednost in nehate ignorirati, da se zaveste kakšne so opcije in kako izbirati to kar si želite. Presezite iluzijo, presezite krizo s tem, da kreirate iz svoje duše, iz svojih srčnih želja.
Izbirajte modro!

Namarie

Taja Albolena

DIVINE.SI

P.S.: O duhovnem glamurju v svoji knjigi Glamour, A World Problem piše Alice Bailey.

Konec sveta ali?

Zabava me, ko berem številne neumnosti, ki v zadnjem času krožijo po spletu in preko pošte. Hkrati pa se sprašujem koliko ljudi je ohranilo zdravo pamet in notranjo razsodnost, da vedo, kaj je resnica in kaj so blodnje prestrašenega Ega?

Glede na to, da že nekaj časa svet vodijo psihopati, ki so otopeli v svojem svetu in ne čutijo empatije, sočutja ali ljubezni se upravičeno lahko sprašujemo kam gre ta svet. Če nekdo odkrito dvomi v sposobnost ljudi, da bodo našli izhod iz svojih notranjih kriz, ki se odslikavajo v krizi, ki jo izkušamo zunaj nas, potem se res lahko vprašamo komu sledimo in komu dovolimo, da upravlja z našim svetom.
Glede na možnosti in število informacij, ki so na voljo, me vedno znova preseneča, kako omejeno gledamo na svet, na prihodnost in na vse kar kreiramo.
In v zadnjem času je kreacija resnično ekspresna.

Sami izbiramo realnosti, ki jih kreiramo zase in hkrati s svojimi izbirami pripomoremo h kolektivni naravnanosti. In ko takole gledam kaj je po televiziji, kaj se bere, s čim se obdajamo se upravičeno sprašujem kako to, da smo sploh še med živimi. Napovedi so zelo črnoglede.

Razsodnost je trenutno tista veščina, ki jo je nujno razviti, če želimo preživeti vse kar se dogaja na energijskih ravneh. Toliko možnosti in izbir je na voljo, da velika večina skače iz ene realnosti v drugo in se ne morejo odločiti, katera je njihova in kje ostati. Še vedno je nesporno dejstvo, da se krepi tisto, čemur dajemo svojo pozornost, čemur namenjamo svoje misli in kamor teče naša energija. To je zakon privlačnosti.

In res je, da je ohranjanje pozitivne naravnanosti v obliki vsakodnevne prakse, dobrih navad, ki te krepijo in podpirajo nekaj, kar je za mnoge izziv. Pa vendar ni nemogoče in vsak od nas ima izbiro kaj naredi s svojim življenjem.

Ne, ne bo konec sveta, vsaj ne v kataklizmičnem smislu, kot si mnogi predstavljajo. 21.12.12 bo Zemlja še vedno stala kjer je, ne bo je razneslo, le da se že dogaja izjemna poravnava, ki smo ji bili priča pred 26.000 leti, ko se centralno sonce poravna z našim soncem in pride do edinstvene povezave na nivoju zmajevih energij, aksiatonalnih silnic Vesolja, ki omogočijo nalaganje informacij iz samega Vira. To lahko prinese s seboj osvoboditev ali pogubo, odvisno od vaše percepcije, od vašega pogleda na svet.

Znana je zgodba dveh zapornikov, ki skozi rešetke gledata na dvorišče. Eden vidi zvezde in drugi blato na tleh dvorišča. Ta pogled ostane tudi po tem, ko prideta ven iz celice in ta pogled je tisto, kar moramo spremeniti v sebi in to lahko naredi le vsak posameznik zase.

Dolgo časa sem se v svojem življenju ukvarjala s težavami in svojim notranjim “drekom” dokler nisem dojela, da bolj ko kidam, več ga je. Dojela sem, da bi bilo zelo modro stopiti ven iz dreka in se usmeriti na cvetje, ki je zraslo, ko sem tako obilno gnojila svojo notranjo zemljo. In sem se raje usmerila na cvetje, na to v čemer resnično uživam in kaj me izpolnjuje v življenju. Notranja preusmeritev na drugo časovno vzporednico, na notranjo časovno dimenzijo je v celoti spremenila moj pogled na moje življenje.

In ko poslušam o vesoljcih, teorijah zarote in vsemu česar bi se morali bati se včasih vprašam; Kako jim to služi?
Kako ti služi, da se ukvarjaš z nečim, česar ne moreš dokazati, kar je neoprijemljivo in kar v tebi vzbuja … karkoli že prinese na površje, razen s tem namenom, da se soočiš s svojimi notranjimi občutki in nato nadaljuješ s svojim življenjem.

Veliko stvari imamo ljudje okoli sebe, ki se nam zdijo pomembne in s katerimi se ukvarjamo. In na koncu koncev pozabimo živeti, pozabimo uživati v življenju, ki ga ustvarjamo in se ukvarjamo s celim kupom stvari, ki so kot krama v vašem domu, le preusmerjajo vašo pozornost stran od vas.

Če vas zanima, kaj je resnično pomembno za vas si predstavljajte, da imate samo še en mesec življenja. Kaj bi bilo pomembno v vašem življenju? Kako bi preživeli svoje dneve? Kaj bi ohranili v svojem življenju in kaj bi odpadlo?

Kriza, ki je le “preobrazba” skozi katero moramo iti vsi mi, je točno to. Šla bo tako daleč v vašem življenju, dokler ne boste opustili vse na kar ste navezani, dokler ne bo vse, kar je nepomembno odšlo, samo zato, da bi nadomestilo to, kar je resnično vredno za vas. In krizo ustvarjajo smrti, odpuščanja, izgube, kajti le takrat imamo to priložnost, da spustimo matrico, ki jo držimo, se je oklepamo, takrat se sesuje, razpade, enostavno vse izgine. In kaj naredimo z vso osvobojeno energijo je izbira vsakega posameznika. Kam se usmerimo po tem, ko nam razpade življenje je naša izbira. Lahko v krizo, lahko v zgodbe, lahko v medije, lahko v strah, lahko v izgubo, vendar je precej bolj modro, če zberemo svojo energijo in se usmerimo v to, kar si želimo in ne v to, česar se bojimo.

Razsodnost je tukaj ključnega pomena. Kako izberemo zase to, kar si želimo? V sebi moramo vedeti kaj si želimo. In to je včasih precej težje, kot to česar nas je strah.

Družba nas je naučila in skozi udomačevanje smo si potrjevali to, kaj hočejo od nas drugi. In tako enostavno pozabimo, kaj si zase resnično želimo mi sami. Osebno sem rabila tri močne pretrese v svojem življenju, da sem dojela lekcijo in se končno obrnila vase. Najtežja stvar v moji izkušnji je bilo to, da neham delati usluge drugim in da končno enkrat naredim nekaj zase. Lažje reči kot narediti, vendar smo vsi mi pred to isto odločitvijo. Kaj je tisto, kar si tvoje srce resnično želi? Kaj so tvoje srčne želje?

Kajti tvoje srčne želje so tvoja realnost, to je tisto, kamor se moraš usmeriti, to je tisto, kar podpira tvoja duša in to je tisto, kar bo potencirala energija iz centralnega sonca s katero se usklajujemo. Časa nimamo več veliko. Zato je skrajen čas, da se nehate ukvarjati z zunanjim svetom in najdete svojo srečo, svoje zadovoljstvo … v sebi. Kajti le tako boste lahko prispevali k splošnemu dobremu, le tako boste kreirali Zlato Dobo, Novo Zemljo. Služenje drugim se začne s tem, ko odkriješ kdo si in kaj si želiš, kaj so tvoji potenciali, v čem resnično uživaš in da to deliš s svetom. Služenje nima veze z žrtvovanjem in mučeništvom, to so napačne informacije.

21.9.2012 jesensko enakonočje je tisti ključ, ki nas vodi po aksiatonalnih linijah vzporednih realnosti tja, kamor izbiramo. Bodite modri v svojih izbirah, kajti kreirate svoje življenje. Kaj izbirate zase? Ljubezen ali strah? To je vaša izbira! Energija enakonočja je še vedno močno prisotna, kajti na nivoju duše nam je odprla mogočne notranje vpoglede in vrata v novo realnst duha.

Čas je, da začnete uživati v svojem življenju. Brez če bi in ko bom. Uživati s tem kar imate, tukaj kjer ste, je ključ do Zlate Dobe. V tem trenutku, tukaj in zdaj. In to je umetnost. Umetnost zadovoljstva. Umetnost izpolnjenosti. Umetnost življenja. Da narediš največ kar lahko s tem kar imaš. Brez izgovorov, da nimaš… in da boš, ko boš imel …

Živi tukaj. Živi zdaj. Bodi zadovoljen. In izpolnjen. Kjer si, s tem kar imaš. To je umetnost.

Uživaj na polno!

Namarie
Taja

Razpad sistema

Živimo v času, ki ga zaznamuje razpad struktur, razpad sistemov, vsega na kar smo navezani, česar se oklepamo. S povečanim zavedanjem, da smo ljubezen, prihaja uničenje vsega, kar ljubezen ni. Že leta 2007 so mi moji vodniki zelo jasno sporočili, da je razpad sistemov nujen, če želimo postaviti nove načine bivanja, vendar mi takrat njihove razlage niso bile tako jasne, kot so mi danes. Manjkalo je razumevanje, ki so ga prinesle izkušnje zadnjih pet let. V tem času sem dojela, da imamo tri nivoje razumevanja, ki imajo direkten vpliv na našo dobrobit. Prvi nivo je povezan s preživetjem, ki nima veliko skupnega s prepoznavanjem posledic. Naslednji nivo razumevanja obsega zakon vzroka in posledice, ki je v zadnjih letih postal zelo popularen in vendar mnogi ne vidijo onkraj njega na naslednji nivo razumevanja. Tretji nivo razumevanja vključuje potrebo po tem, da objamemo celovitost, vključenost vsega, kar pomeni prepoznavanje lastne celostnosti, tako pozitivnega kot negativnega. Brezmejna celostnost ima moč, da usmerja življenja, ga kreira in poruši, ter ponovno izgradi v skladu z vzorci višje dobrobiti. Gre za milost razumevanja.

V svojem delu že dlje časa govorim o spremembi paradigme iz delovanja v bit, vendar je leto 2012 prineslo tisti občutek nujnosti, da moramo to resnično dojeti in živeti. Naše bitje je kot stavba in v tej stavbi, kjer živimo, se premikamo skozi različne nivoje zavesti. Vsakič, ko se premaknemo iz ene percepcije v drugo, vidimo stvari na drugačen način. In tako se je moje delovanje v zadnjih 5 letih selilo iz paradigme osebnega razvoja in tehnik v domeno duše, duhovnih praks in arhetipov.

Živimo v družbi, kjer nenehno ustvarjamo ločenost med razumom in srcem, kjer skozi ločenost vrednotimo nadzor, kontrolo, ustraovanje in iščemo udobje ter stabilnost in varnost v znanem svetu. In ob tem, ko poskušamo ohranjati strukture, ki temeljijo na nadzoru in ostalih zgoraj opisanih vrednotah ustvarjamo vedno večjo ločenost v sebi, ločenost od svojih srčnih želja, svojega srca, povezanosti, enosti.
V času premika paradigme, v času kaosa, ki ga povzroča ločenost je nujno negovati svoje srce. A ker je srce povezano s prepuščanjem, z mehkobo, kar enačimo z vdajo in porazom, se z vsemi štirimi upiramo novi dobi, ki narekuje ravno izmojstritev novih veščin srca.
Strukture v našem življenju kot je ego, ki se identificira s stvarmi zunaj nas, doživljajo agonijo razpada. Kajti struktura je sistem, ki vsebuje, uporablja in distribuira, vendar nima kapacitete, da proizvaja živeč dinamični red. In ko ljubezen vstopi v tako strukturo in ustvari resnično harmonijo, povezavo, se vzpostavi tok življenja, kar ima lahko uničujoč vpliv na rigidne strukture, ki živijo v iluziji trdnosti, nepripravljene na premike in spremembe. Ta premik lahko povzroči občutek življenjske ogroženosti vsaki strukturi, ki omejuje pretok življenja.

Ker v zadnjem času na Zemljo priteka izjemna količina ljubezni, ta ljubezen povzroča razpad sistemov in struktur, ki se nam zdijo nujno potrebne. Vendar je razpad nujen, kajti naredil bo prostor za nove stvari, novo življenje, novo upanje in novo rast.
Vendar pa se s tem premikom spreminjajo tudi pravila igre in nujno je, da spoznamo novo paradigmo in nova pravila, da bi lahko kreirali svoja življenja iz sebe v svet.

Stara paradigma, ki jo zapuščamo, se osredotoča na svt zunaj nas in išče potrditev sebe v zunanjem svetu. Čas je, da svoj fokus, svojo pozornost in energijo prenesete vase in začnete kreirati iz sebe v svet.

Pomembno je, da se znamo premakniti onkraj razuma, onkraj svoji čustvenih odzivov v domeno zavestnega izbiranja in spoznamo sedem nivojev kreacije. Dnevne prakse so tiste, ki vam v tem premiku pomagajo, kajti ključna razlika v dojemanju sveta je v prevzemanju 100% odgovornosti za svoje življenje v svoje roke. Ko smo v reagiranju na stvari, ne moremo prevzeti odgovornosti zase in zavestno izbirati, takrat iščemo tehnike in bližnjice, ki bi nam pomagale, da hitro zapustimo mesto neugodja. Iščemo tehnike manifestacije in načine kako zmanipulirati življenje, da nam da to kar želimo, brez da bi nam bilo treba karkoli narediti, se soočiti z uničevalnimi navadami, ki so nas pripeljale tja, kjer se nahajamo. Ko iz domene osebnosti prestopimo v domeno duše se zavemo pomembno sti značaja, naši vrlin, milosti, ki čakajo na to, da jih uporabimo v svojem življenju. In vsakodnevno moramo stopati v stik s tem delom sebe in vedno znova zavestno izbirati to, kar želimo ustvariti. In ob tem so veščine odprtosti, pretočnosti, povezanosti ključnega pomena za našo dobrobit.

V soboto se srečamo, da se skupaj iz delovanja premaknemo v veličastnost biti. V neizmerno čast mi je, da lahko vsa svoja vedenja in odkritja nove paradigme delim z vami, kajti sama vidim, kako so nove veščine ključnega pomena na parketu zlate dobe, ki v svojem valčku vstopa na plesišče življenja. In življenje je ljubezen v gibanju, je ljubezen v delovanju. Da bi lahko plesali svoj ples življenja v vsej veličastnosti lastne biti se morate spomniti resnice.

Kajti izbira je vaša resnica ali posledice?

Jaz sem izbrala ljubezen.

Namarie
Taja Albolena