Preobrazba

hand

Raj na Zemlji

Nahajamo se v pomembnem času. V času velikega premika paradigme. Dogaja se preobrazba, nekaj znotraj nas nas kliče k prebujenju, da postanemo del velike igre in veličastnejšo verzijo samega sebe.

Čutiš to?

Imamo veliko odgovornost, ne le zase, to delamo za vse tiste, ki si tega v tem trenutku ne morejo privoščiti, ker se borijo za preživetje. Ko je Dalaj Lama izjavil, da je to delo zahodne ženske nisem razumela, zdaj razumem. Kajti me imamo izbiro, me to lahko izberemo.

Kar sem spoznavala v zadnjih letih, najbolj pa po decembru 2012 je, da naša želja po izpolnjenosti in po miru, po izboljšanju sebe enostavno ni dovolj velika motivacija, da bi resnično lahko postali katalizatorji za pomembno preobrazbo, ki je pred vrati. Vem, da nenehno ponavljam, da moramo ženske postati najsrečnejše ženske na svetu, morda je čas, da osvetlim zakaj!? “Sreča je izraz ljubezni, ki izhaja iz nas,” to so besede don Miguel Ruiza, ki pravi tudi, da “Nas nihče drug ne more osrečiti, sreča izhaja iz nas samih. Nismo srečni zato, ker nas ljubijo drugi, temveč ker mi ljubimo sebe. Namen tolteškega usposabljanja je spomniti človeka, da vzljubi samega sebe.”

Le ljubezen je dovolj velika motivacija, da se dvignemo onkraj izzivov s katerimi smo soočeni kot človeštvo. Najti moramo način, kako čutiti svojo veličastnost, živeti kot veličastna bitja – dvigniti se moramo onkraj svojega majhnega jaza, njegovih skrbi, strahov in drame. Preseči je potrebno Ego in tega ne morete narediti, če ste v svojem majhnem jazu, ki si želi igrati majhno igro, biti neopazen, se čimbolj skriti, imeti svoj mir in svoje udobje. Motivacija večine ljudi, ki hodi po duhovni poti je še vedno, da bi čutili izpolnjenost in notranji mir. Kajti ko govorimo o duhovni poti večina želi čutiti izpolnjenost, povezanost, umirjenost, …. razmišljamo o majhnih stvareh, vendar nas to ne bo premaknilo iz majhnega jaza.

Rabimo veliko sliko, večjo perspektivo tega, kaj je potrebno storiti in zakaj je pomembno, da presežemo trenutno človeško stanje, ki je usmerjeno na preživetje, ujetost v planetarne sanje pekla, kot to imenuje Ruiz. Če resnično želimo spremeniti svet, bo treba zamenjati naš pogled na svet v celoti. Postati moramo sveta posoda za Evolucijo, da se zgodi skozi nas – roditi jo bo potrebno iz sebe v svet. Preseči bo treba svojo udomačenost v človeško naravo, da bi lahko naredili veliki premik.

Gre za to, da je potrebno našo notranjo napeljavo (beri živčevje) na novo nastaviti, da bi lahko stopili v svoj polni potencial naše duše. In da bi lahko živeli raj na Zemlji, to od nas zahteva velik premik v zavedanju. In ta premik je tako velik, da ga ne bomo uspeli narediti, če si bomo prizadevali le za to, da bi se počutili bolje, da bi bili bolj srečni ali bolj izpolnjeni. Seveda je to potrebno, je začetek, vendar če je to tvoja motivacija, tega velikega premika ne boš naredil.

Zakaj?

Premik v avtentičnost, v avtentično prebujenje, premik onkraj Ega je preveč neudoben, da bi ga naredil. Duša od nas zahteva premik v neznano, ven iz cone udobja in nekateri enostavno ne bodo šli v ta premik s potrebno zavzetostjo in doslednostjo, če je njihova motivacija, da bi se počutili bolje, bolj srečno, bolj umirjeno. Kajti na začetku ta premik ne bo čutiti bolje, kvečjemu še slabše.

Potrebno je najti večjo perspektivo, čutiti na večji način, videti večjo sliko, spoznati globljo motivacijo, da ostaneš na poti ne glede na vse. In sam na tej poti hitro odnehaš. V časih v katerih živimo, je povezanost z enako mislečimi ljudmi, podpora skupnosti, ki te spomni na tvojo zavezo, na tvojo avtentično prebujenje, da ne odnehaš, ko je težko, temveč se premikaš naprej, ker čutiš podporo enako mislečih ljudi. In to je evolucijsko sestrstvo. To smo Sistars.

Zavedam se, da to kar delam ni za vsakogar in vendar vem tudi, da med ženskami raste zavedanje o tem, kako pomembno se je povezati in soustvarjati.

Moja vloga je v tem, da te spomnim, da je potreben stik z veliko sliko, z veliko perspektivo, z lastno veličastnostjo, s svojo avtentičnostjo DNEVNO. To ni enkratno dejanje, enkratna izbira. Potrebne so dnevne prakse, da ohranjaš stik s tem delom. In v tem premiku ti lahko pomagam tako, da s teboj delim nove načine, nove prakse, nova orodja, ki ti bodo v tem premiku v podporo. Kajti časi so se spremenili in treba je narediti prostor za novo. To zahteva premik v neznano, premik v tok, premik v paradigmo Biti.

Kot pravi Ruiz:”V tolteškem izročilu je največji poudarek na vašem osebnem ozaveščanju ter prehodu iz starih sanj, ki jih poganja strah, v nove sanje raja na zemlji.”

Zaživite svoj raj na zemlji.

Namaste

Taja Albolena

 

woman-hugging

Nihče ni rekel, da je lahko, a je vredno!

“Taja, kaj se dogaja, vse se mi podira,” včasih prejmem kak obupan klic na pomoč s strani osebe, ki se je odločila, da bo ljubila sebe, da se bo v popolnosti sprejela in negovala.

Ljudje si pogosto pot osebnega in duhovnega razvoja predstavljamo zelo romantično … da potem bo pa vse boljše in da se bomo super počutili, super zdravi bomo, vse bo super. Ljudje včasih tudi na vse tiste, ki predajamo svoje izkušnje naprej gledajo zelo nerealno, kot da mi nimamo nobenih “zemeljskih” izzivov več. “Zemlja kliče!” bi jaz rekla takim romantičnim predstavam, kajti resnica je, da je pot razvoja zelo neprijetna in čisto nič romantična. Neprijetna zato, ker te sooči z vsem sranjem, ki si ga prej uspel skriti sam pred seboj in ker te sili v samosprejemanje na vseh nivojih, tudi tistih, ki ti niso všeč in še posebej tistih, ki so najbolj boleča.

Sama rada rečem svojim prijateljem naj dvakrat premislijo, preden se z navdušenjem odpravijo po tej poti in začnejo raziskovati sami sebe, kajti ponavadi je prvi uvid v duhovnost zelo navdihujoč in visoko leteč, vendar te zelo hitro prizemljijo, včasih močno riješ po zemlji, ko se soočaš s stvarmi, ki te bolijo in za katere kriviš ljudi ali situacije zunaj sebe.

In ja, po 20 letih svoje poti lahko mirne duše potrdim, ni lahko, vendar je vredno. Naš človeški del, predvsem Ego si želi udobja in stabilnosti, saj veste – ja lahko se stvari spremenijo, ampak naj vse ostane tako kot je. In naša duša si želi rasti, se razvijati, se širiti in izkušati. Sama rada rečem, da nas duša vrže na finto, ko nam najprej pokaže notranji uvid v duhovno sfero in smo blaženi in srečni, navdušeni in rečemo ja. In ko rečemo ja ljubezni do sebe, vsi deli nas hočejo ljubezen. Pokazale se bodo vse rane, vsi prizadeti deli nas, vsi zanikani in temačni deli nas, ki si želijo ljubezni. In tukaj nastopi druga faza prebujenja, kjer vse kar je znano razpade. Vse je videti brezupno in temačno. In ta faza umiranja znanega ali umiranje ega lahko traja različno dolgo. V tej fazi poteka najintenzivnejši proces umiranja, ki ga boste kdajkoli doživeli … smrt ega ni prijetna. In v tem procesu ponavadi odkrijemo veliko iluzijo svojega življenja.

Eni v ta proces vstopijo zavestno skozi izbiro, drugi so vanj potisnjeni skozi smrt najbližjega, svojo bolezen, razpad zveze, izgubo službe. Osebna kriza je razpad sveta kot ga poznamo. In v vmesni fazi imamo priložnost, da se ponovno začutimo, da zaznamo ljubezen, ki samo je. V karkoli se zapletete se lahko ven rešite le sami. In največji izziv na poti je, da vam ni treba ničesar narediti. To, da ste, popolnoma zadošča.

Prenehajte z delovanjem, nič vam ni treba doseči na duhovnem področju. Vse že je, v vaši notranjosti in vse kar je potrebno je ozavestiti in zavestno izbrati. In seveda je to najtežji del procesa. To kar običajno ljudi na tej poti najbolj razburi pa je dejstvo, da ni dovolj izbrati enkrat, izbiraš vsak trenutek, vsak dan 24/7.

Izziv je v tem, da presežemo um, da prenehamo poizkušati in kontrolirati. Kajti, ko si eno z vsem in vse v enem nimaš česa nadzorovati. Itak vse si. Ključ je v povezanosti. V hvaležnosti. V bivanju, v tem trenutku, tukaj in zdaj.

In ja, nihče ni povedal, da je naporno in da je neudobno, nihče ni rekel, da je lahko, ker ni, in vendar je vredno. Kajti si to kar si – božansko, utelešaš božansko, izkušaš ga, namesto da ga iščeš, to si. In tukaj smo zato, da bi spoznali svoje Darilo in ga delili z ljudmi in svetom. Čas je za integracijo, čas je za prebujenje.
Bodi kar si. Samo Bodi!

Kozmični objem.

Taja Albolena

purse

Torbica s kamnom …

“Veš, če bi zdaj imela torbico, bi te tako treščila po glavi z njo, da ne bi več vstal,” si je mislila in vendar navzven ni dala vedeti, da se navznoter karkoli dogaja.

Ta prispodoba s torbico, s katero bi te lahko enkrat okoli ušes, me je nasmejala do solz. In ko je povedala, da bi na otoku Lune najraje imela tako z dvema kamnoma, me je s tem spravila v salve smeha. Še vedno je to najina privatna šala, ko se s prijateljico pogovarjava o tem, kako bi včasih pasalo imeti torbico s kamnom s sabo, da bi koga okoli ušes z njo. In ko se spomnim te prispodobe se mi ustni kotički vedno razlezejo v nasmeh. In vendar nismo daleč od resnice, kajti če vprašate mojega moža pravi, da je moja torbica tako težka zaradi obilice kristalov, ki me vedno spremljajo, kamorkoli grem. Res pa je, da z njo nikogar ne pretepam. LOL

Čeprav včasih nisem daleč od trenutka, ko bi bilo “najlažje” stvari rešiti na tak način. Vsaj tako si mislimo. In ko je takole stala v mojem prostoru s svojo značilno pozo, bi najraje imela s seboj torbico s kamnom.

“Veš te tvoje fotke sploh ne pašejo v tale koncept in energija nikakor ne ustreza … bla,bla,bla.” Sploh je nisem poslušala, oči so mi stopile iz jamic in čeljust mi je padla na tla. Prav po žensko me je pičila tja, kjer sem bila vedno najbolj občutljiva. Vedno prej sem se začela zagovarjati in se zapletati v njene mreže ali pa sem zbežala, ker sem začutila energijsko manipulacijo in kako me je vlekla v svoje vode. Tokrat pa sem samo obstala z odprtimi usti in z očmi na pecljih. Pravkar sem dojela kako me je vedno spravila na obrate, v občutke krivde in sramu, skozi svoje razsojanje in prikrite sodbe o moji vzvišenosti, samopomembnosti in aroganci. Tokrat sem dojela, da name projicira svoje ideje in svojo notranjo podobo in nisem več “kupila” njene zgodbe. NIsem več bežala, nehala sem se boriti in razlagati, da vse to ni res, upravičevati in razlagati in nisem bila več noj z glavo v pesku, češ saj bo minilo.

“Veš, vse kar si ravnokar povedala meni, je tvoja projekcija tvoje notranjosti name. Vse to si povedala sama sebi. V resnici ni ničesar tam zunaj, jaz sploh ne obstajam, sem samo odsev tega, kar ti verjameš o sebi. In vse, kar si povedala meni, vse to, kako si me napadla in me ponižala in pomanjšala si ravnokar naredila sama sebi.” je bilo vse, kar sem rekla.

Gledali sva se in potem je prešla na drugo taktiko, totalno je padla “ven”: “Zmešalo se ti je,” je agresivno stopila v moj energijski prostor z odkritim napadom. Včasih bi se umaknila nazaj, tokrat pa sem bila prikovana v tla. Stala sem tam in počasi začela: “Če ne moreš sprejeti sama sebe, svojega odseva, se nimam kaj pogovarjati s teboj. Resnica je, da je vse Eno in je Eno v vsem. Jaz sem se pomirila s tem delom sebe. Čutim sočutje do tebe in točno vem, kje si, ker sem bila na točno tem mestu tudi sama. Vendar sem ta del sebe sprejela in ga objela kot del sebe.” Zdaj je imela ona oči na pecljih in čeljust na tleh.

“Zdaj ga ne izbiram več, kot del skozi katerega bi se izražala. Ljubim ga in ga brezpogojno sprejemam tudi ko gledam ta del, kako besni v tebi. Vem eno stvar, to je tvoje. Jaz sem s svojim delom pomirjena.” To je bilo res čisto preveč zanjo. Zdaj je resnično pobesnela. In če ne poznate Pobesnele Ženske, potem vam je veliko prihranjeno, kajti ko prihrumi s svojim besom se ljudje raje umikamo, kot da bi se z njo soočili. Uh, poznala sem jo, zelo intimno in vrsto let sem preživela v okrilju njene tihe manipulacije s katero nas je držala na vrvici, da smo bili “pridni”. Popizdila je in začela pljuvati strup. Jaz pa sem mirno rekla Sajonara in zapustila prostor. Ja, šla sem ven iz svojega prostora, čisto sem pozabila, da je bila ona pri meni in ne jaz pri njej. LOL

To je bila moja lekcija prijaznosti do vseh delov sebe. Dojela sem namreč, kako pomembno je, da spoznaš sebe, izbereš prijaznost in negovanje sebe in si iskren sam s seboj. V resnici je edina izbira, ki jo imamo na voljo ali smo prijazni do vseh delov nas samih, ki jih odslikavajo vsi ljudje okoli nas ali smo v sojenju in razsojanju … kajti če smo iskreni sami s seboj, kritiziramo in sodimo vedno samo sami sebe v tem aspektu. Poveš svojo resnico, vendar si prijazen, kajti v resnici nisi prijazen do nikogar zunaj sebe, ampak samo do samega sebe. Ko sem dojela to, da v vsakem trenutku izbiram ali prijaznost do sebe ali sojenje sebe, ne glede na to koga imam na drugi strani se je moj svet popolnoma spremenil, kajti vse kar je ostalo je praksa izbire prijaznosti do sebe. Kaj je najbolj prijazna stvar, ki jo v tem trenutku lahko naredim zase? je moje najbolj priljubljeno vprašanje, ki si ga zastavljam vedno znova in znova.

Ali zmoreš biti ljubeč in sprejemljiv brez sojenja in razsojanja, brez kritiziranja in napadanja, ko te nekdo napade? Ali ga sprejemaš takega kot je in vidiš v njem sebe, v tem odtenku, v tem delu Diamanta Enosti? Ali zmoreš v praksi resnično sprejeti ta del sebe, v praksi?

Vse kar učim, predajam, delim je izšlo iz moje osebne izkušnje. Modrost je znanje, ki ga izkusiš in potem lahko poveš svojo zgodbo. Zgodbo, ki je navdih drugim, zgodbo, ki je očiščena vse navlake, čustvenega naboja, sojenja in razsojanja, poveš tako, kot je. Največja osvoboditev pride, ko se zaveš, da je vsak zunaj tebe samo del tebe, ki ti kaže kje se moraš sprejeti, objeti sebe. Pokaže ti s katerimi deli si pomirjen-a in s katerimi ne.

In potem se zaveš, da ko zamahneš s torbico s kamnom vedno udariš le samega sebe. In ko dojameš, da je največja bolečina, ki jo je potrebno sprejeti, bolečina lastne zlorabe, lastne ranjenosti ob tem, kar delaš sam sebi, takrat se začne resnično zdravljenje. Kajti vse to govoričenje o odpuščanju je, pardon izrazu “bul šit”, kajti komu naj bi odpustil, če je vse eno in je Eno v vsem. Vse delaš sebi in potem tudi odpuščaš sebi, v resnici gre za ločevanje od sebe in dopovedovanje sebi, da ti pa že nisi tak. Hmmmm. Ključ je v sprejemanju in v tem, da objameš vse dele sebe v sebi.

In da si poveš Resnico se moraš imeti brezpogojno rad, drugače je preveč boleče in manj boli, če si lažeš. Vsaj tako mislimo. In Moč Hvaležnosti je tista, ki me je osvobodila. S Hvaležnostjo sem začela svoje popotovnaje v prebujenje in v ozaveščanje kaj so evolucijska partnerstva. In zdaj jih živim. In brezmejno sem hvaležna svojim SiStar sestram.

Več o tem kako objeti sebe in o notranjih Zemljevidih po katerih potovati pa v dogodkih na moji spletni strani.

Namaste

Taja Albolena

footprints-in-sand

Majhni koraki te daleč pripeljejo

Ko govorimo o prebujenju v svoj avtentični, božanski jaz, govorimo o povezanosti s tem kdo v resnici si. Gre za rast, ki si jo želi duša in ki nikakor ni udobna ali lahkotna. Gre za preobrazbo iz človeškega v božanski jaz, ki je polna strahov, dvomov, jeze in žalosti, ko se je potrebno soočiti s svojo ločenostjo od samega sebe. Tukaj niso potrebna velika dejanja. To, da si, zadošča. Pomembno je, da znamo objeti vse, kar je pred nami s celotnim srcem, namesto da se borimo ali bežimo. Prisotnost iz srca v srce, povezanost z nasmehom na obrazu in pesmijo na ustnicah, je ključna.

V procesu odkrivanja se z Duhom povežemo najprej skozi intelektualno perspektivo. Radovednost ljudi vodi v prebiranje knjig in obiskovanje številnih seminarjev z duhovno vsebino. In vendar se glavni premik zgodi, ko se zmoremo predati in dopustiti, da nas Duh premika skozi življenje.

In tukaj se veliko ljudi zatakne, kajti v prakso je potrebno prenesti vse, kar smo se naučili v procesu odkrivanja. Predaja Duhu pomeni skok v neznano, ko je potrebno opustiti vse kar veš, kajti ko se prepustiš spoznaš, da se moraš odpreti in sprejeti. Predaja pomeni, da si greš s poti, s popolno vero, da je zate poskrbljeno. In to je zelo povezano z našo sposobnostjo, da se pregovorimo ven iz akcij, ki bi jih morali narediti, da dopustimo dvomom, da nas odpeljejo stran od nas samih.

Na poti predaje so izjemno pomembne dnevne prakse, kajti predstavljajo majhne korake na naši poti. Korake, ki nas premikajo naprej. Pogosto si ljudje predajo zamišljajo kot pasivnost, vendar pasivnost nima nobene povezave s predajo. Ko se predamo smo izjemno aktivni, vendar ne skozi zunanje delovanje, temveč skozi notranjo prakso. Pogosto pozabljamo, da moramo vedno znova izbirati svojo smer popotovanja in da je potrebno kompas vedno znova naravnavati na resnični sever v našem življenju. In to zahteva aktivno izbiro skozi dnevno prakso.

Majhni koraki na naši poti v neznano so povezani s praksami naravnave na naš sever, na našo izbrano namero, da smo v stiku s svojim življenjskim poslanstvom. Dnevne prakse negovanja so prakse, ki sem jih razvila iz svoje vsakodnevne prakse, ko sem se zavedla, kako pomembno je, da se vedno znova naravnavaš na svojo izbiro. In naravnavaš se skozi svoja občutja, skozi čutenje, skozi naravnavo na občutke, ki jih povezuješ s svojimi izbirami.

V procesu Notranjega Diamanta sem dojela, da je naš avtentični jaz tisti, s katerim se moramo vedno znova povezovati, saj nas vodi po naši poti v neznano. In za povezavo z njim uporabljamo svoje občutke, ki smo jih prej povezali s svojimi srčnimi željami. Če je naša srčna želja, da prepotujemo svet, moramo to povezati s svojim avtentičnim jazom, ki mu popotovanja niso prioriteta, občutki svobode pa so na primer tisti, h katerim vedno znova stremi. In zato je modro, da prepoznamo, kaj nam predstavlja svoboda v našem življenju, da bi ta občutek lahko povečali in s tem k sebi pritegnili popotovanja po svetu.

Občutki so naše gorivo, predstavljajo strast, ki nas vedno znova premika naprej na našem notranjem popotovanju in da bi jih ohranjali so potrebne majhne akcije, vsakodnevne akcije. Aktivna izbira je tista, ki določa ali se na soji poti premikamo naprej ali stojimo. In prva ter najpomembnejša stvar pri majhnih korakih, ki jih vsakodnevno delamo, je zavedanje, da noben korak ni premajhen kot nobeden ni prevelik. Majhni koraki, nas premikajo naprej … to da vidimo stvari že zaključene, da smo obkroženi z ljudmi, ki nas podpirajo in predvsem, da delamo dnevne prakse, ki nas povezujejo s tem občutkom, da so stvari že dokončane.

Življenje nam prinese priložnosti, ki nas vodijo v smeri tega, kar si želimo in pomembno je, da te priložnosti prepoznamo in da si upamo iti z njimi, četudi nimamo nobene garancije, da bo stvar uspela. Izziv je v tem, da zaupamo sami sebi, da čutimo notranjo vero vase in gremo za tem, kar nas navdihuje. Kajti v resnici nam nič zunaj nas ne more dati zagotovila, da bo stvar uspela, razen mi sami sebi.

Vztrajnost je ključnega pomena na tej poti, da vedno znova izbiramo to, kar je naša srčna želja. In če se zataknemo ali se ustavimo na poti, da smo se voljni vedno znova vrniti k svoji želji in jo ponovno izbrati.

Skrivnost majhnih korakov je v tem, da ko si vzamemo 10 minut za svojo dnevno prakso, se sčasoma ti 10 minutni intervali pojavljajo večkrat dnevno in imamo vedno več časa za to, kar želimo narediti. Eden od zakonov življenja pravi, da tja, kamor usmerjamo svojo pozornost, teče naša energija in tam imamo rezultate. Zato se osredotočajte na to, kar si želite namesto na to, česar se bojite.

Potrebno je živeti svoje sanje, kajti to je resnična predaja Duhu in z njo pride darilo življenja, kajti tvoj Duh želi, da življenje polno živiš.

In le tako se lahko premaknemo v tok. Ko si v toku se sprostiš, si v sprejemanju, si tukaj in zdaj v sedanjosti in si v sinhronosti. Ko si v toku, si eno z Duhom, si ljubezen v gibanju. Biti v toku pomeni, da polno zaupaš sebi in slediš navdihom, da samo si. In to je želja naše Duše.

Zato naredite korak in nato še enega in še enega in preden se boste dobro zavedli, boste hodili po poti svojih sanj.

Taja Albolena

Objavljeno na http://www.svetloba.si

PainPleasure_Nithyananda

Naj ostanem ali grem?

Dilema mnogih in večno vprašanje; naj ostanem ali grem? Seveda enoten odgovor ne obstaja. Vendar bo morda pomagalo, če osvetlimo ozadje izbire, ki je na voljo.

Ko duša vstopi v to življenje, trenutna zavest izbere družino v katero bo vstopila. Biologija, biološka družina je izbrana, ker odseva trenutno percepcijo samega sebe, drugih in celotnega življenja. Naj vam bo to všeč ali ne, izbrali ste svojo družino. Vsi družinski člani so v sinhronosti, kajti le ljudje, ki se ujemajo v vibraciji in si delijo nivo zavesti, so lahko skupaj. Gre za zakon ujemanja, zakon privlačnosti po katerem velja, podobno privlači podobno. Saj poznate tisto o pticah iste vrste, ki letijo skupaj v jatah.

V prvih sedmih letih življenja, otrok sebe doživlja kot eno s svojimi starši. Otrok je izbral svoje starše, da bi okrepil svoja prepričanja v teh letih in kot rezultat tega se prepričanja v teh prvih sedmih letih globoko utirijo v živčni sistem otroka. Postanejo filter skozi katerega interpretiramo preostanek svojega življenja, razen če ne doživimo neke vrste prebujenje, te leče skozi katere gledamo na življenje vseskozi ostajajo iste.

V nasprotju s prepričanjem večine, je otrok tisti, ki potrjuje svoja prepričanja. Čeprav je videti, kot da so starši tisti, ki vplivajo na otrokovo samopodobo, je resnica taka, da je otrok, katerega zavest je v glavnem zadovoljna s sabo in življenjem izbrala starše, ki ji to odslikavajo nazaj in izbere starše, ki so zadovoljni z otrokom. In zavest, ki je v glavnem nezadovoljna s sabo je izbrala starše, ki ji to odslikavajo nazaj. Videti je, kot da so starši tisti, ki oblikujejo otrokovo percepcijo sebe, vendar v resnici starši igrajo vlogo potrditve. Seveda je vloga starša pomembna, kajti s tem, ko potrjuje zavest otroka, se vzorci zaklenejo v živčni sistem in s tem oblikujejo matriko po kateri oseba deluje tudi kasneje v odrasli dobi.

Seveda zakoni življenja ne delujejo osamljeno in v družbi tega zakona ujemanja je drug zakon življenja, ki se imenuje zakon rasti in širjenja. Čeprav drži, da se ljudje zadržujemo v skupnostih ujemajoče vibracije, se širjenje, evolucija in sprememba odvijajo brez prestanka. Vse je v nenehnem spreminjanju in vedno smo v premikanju. Vse se spreminja, včasih hitro, včasih počasi, vendar je vse v gibanju. In tako lahko ljudje izberemo, da ostanemo z ljudmi, ki smo jih izbrali ali odidemo. Karkoli je najboljše za evolucijo zavesti se zgodi. Vedno imamo priložnost, da presežemo sami sebe in se premaknemo onkraj tega, kjer trenutno smo, tudi če smo na najbolj izjemnem mestu se lahko premaknemo onkraj tega na še bolj izjemno mesto. Kajti živimo v brezmejnem vesolju, ki je polno brezmejnih priložnosti.

Izziv v povezavi s tem zakonom je ta, da pogosto pobegnemo iz okoliščin, ki smo jih ustvarili in bežimo »sami pred seboj«. Ob tem pozabimo, da si ne moremo ubežati in da nas to, kar izbiramo vedno zasleduje. Edini način, da se premaknemo onkraj tega kjer se nahajamo je direktno soočenje s tem in preseganje samega sebe in trenutnih izbir. Kajti lahko zamenjate vse ljudi v svojem življenju, se preselite v novo državo in kmalu ugotovite, da niste spremenili ničesar, kajti ne glede na to, da vas obkrožajo drugi ljudje, so energijsko še vedno v ujemanju z vami. Sama pravim, da ljudje pogosto spremenijo ljudi in okoliščine, težave pa jih spremljajo kot senca, kajti energijska matrika je nekaj, kar povsod nesemo s seboj in si ustvarimo kopijo tega, kar najbolj ustreza naši zavesti kjerkoli smo.

In tukaj pridemo do še enega paradoksa. Na eni strani izbiramo svojo biološko/izvorno družino kot popoln odsev našega trenutnega nivoja zavesti, hkrati pa smo z njimi zaradi lastne rasti in evolucije, zatorej lahko ostanemo ali gremo, kot nas usmerja naša usoda.

V to življenje vstopamo z določenimi idejami, predsodki in prepričanji. Izbrane situacije nam omogočijo odsev trenutne zavesti, soočajo nas z notranjimi resnicami, ki se udejanjajo. Prepričanja in oboževane osebne resnice oblikujejo našo zemeljsko realnost. Ko prepoznamo in sprejmemo odgovornost za svojo realnost, nam to omogoči spremembo.

Ko si potrdimo prepričanja in se zapečatijo v našo notranjo živčno strukturo, skoznje interpretiramo svoje življenje in naša svetlobna telesa, naša matrika se prilagodi, da bi lahko odslikala to, kar smo izbrali. Mnogi od nas smo na duhovni poti že nekaj časa in smo desetletja posvetili delu na izzivih z drugimi ljudmi, na prepoznavanju destruktivnih vzorcev naših bolečih interakcij z drugimi in težavah, ki nam onemogočajo zdrav razvoj. Ja seveda na poti doživljamo uvide in kratka obdobja olajšanja, ki pa niso trajala. Dejstvo je, da moč preobrazbe leži v nas. In pomembno je, da svojo pozornost prestavimo nase. Soočiti se je potrebno s seboj, namesto da poskušamo spreminjati druge.

Eden od zakonov življenja pravi, da ti nihče ne more dati več, kot si ti voljan, da daš samemu sebi. In zato je edini odnos s katerim se je potrebno resnično soočiti odnos s samim seboj. In edina oseba, ki jo lahko spremeniš si ti sam. Vendar se sprememba ne odvija od zunaj navznoter, temveč od znotraj navzven. V resnici ne moreš ničesar spremeniti, lahko pa sprejmeš. In ne moreš povzročiti, da se spremenijo drugi, negovati moraš sebe. Ključ ni v delu na sebi, temveč v negovanju samega sebe.

Da bi lahko negovali sebe in se v polnosti sprejeli je ključno, da se soočimo s svojimi najglobljimi ranjenostmi, ki jih nosimo v sebi. Kot otroci smo bili deležni zapuščenosti, zavrnitve, ki ni nujno, da se je odvila zaradi tega, ker so bili starši »zlobni«. Otrok enako dojema nerazpoložljivost starša, ker je recimo zaposlen z drugim otrokom in mora poskrbeti za njegovo varnost, kot zavrnitev, kot če mu starš reče: »Sovražim te pojdi stran.« Otrok ne razloči zakaj starš ni na voljo in v obeh primerih doživi njegov sistem šok, ki ga interpretira kot zavrnitev. Ali pa odsotnost starša, ki mora na delo, ki ga otrok čuti kot šok in ga interpretira kot da je zapuščen, četudi bo starš čez nekaj ur prišel nazaj. Otrok ne razume in ne moreš mu razložiti zakaj se stvari odvijajo kot se. Njegova izkušnja je tista, ki pusti trajne posledice v energijski matriki, ki lahko še desetletja kasneje odhod partnerja zazna kot šok in izkusi zapuščenost ali pa zavrnitev. To so ranjenosti, ki jih nosimo zapisane v svojem živčnem sistemu in pomembno je, da jih prepoznamo in sprejmemo v sebi, če želimo sami sebe preseči.

Samosprejemanje je duhovna praksa brezpogojne ljubezni do sebe, ki jo bomo pobližje pogledali v vikend druženju Kdo sem Jaz? Ko zasije tvoj notranji Diamant. Samosprejemanje je notranja izbira, da v polnosti sprejmemo vse dele sebe. Je ključ do osvoboditve, do tega da presežemo sami sebe in je hkrati najtežja stvar v praksi. Pogosto potrebujemo vodnika skozi te procese, ker smo  tako »utirjeni« v stare rane, da vedno znova padamo nazaj vanje. In ko z voljo poskušamo na silo spreminjati stvari pogosto še bolj ranimo svojo notranjost, se izdamo, zanikamo, se zlorabimo, zapustimo ali zavrnemo. Ključ je v negovanju. Negovanje sebe je tisto po čemer hrepenimo, še posebej ženske. In zato negovanje pogosto iščemo zunaj sebe. Čas je, da se spomnimo, kako negovati sebe in to vsakodnevno izbirati v svojem življenju.

Želim vam izjemen teden.

Taja

couple-kissing-hd-wallpaper-free

Kako začiniti zakon?

Ogledala sem si film Kako začiniti zakon z Meryl Streep in Tommy Lee Jonesom v glavnih vlogah. Močno priporočam v ogled. Nasmejali se boste in če si boste dovolili tudi zjokali. Kar me je presunilo v globine Biti je kako lepo so prikazali to, kar doživljamo ženske in na drugi strani kar doživljajo moški, ki izgubijo stik z intimnostjo. Več o filmu …

Intimnost ni kar si mnogi predstavljamo, da je. Interpretiramo jo omejeno na spolnost, kot številne druge stvari na primer užitek in strast (vpišite besede v Google pa boste prepoznali o čem govorim). Intimnost je stik duše z dušo, je popolna povezanost, je predanost, zlitost dveh duš, ki vodi v ekstazo. Intimnost je pot v raj. In vendar jo moramo izbrati in negovati. Intimnost ni nekaj, kar pride, če intenzivno delamo na sebi. Intimnost ni stvar osebnosti in delovanja, je stvar Biti in Duše. Je stvar negovanja.

In da bi si lahko dopustili, da smo intimni, se moramo najprej soočiti z vsem, kar nas je ranilo v preteklosti, kajti če želimo intimnost, si moramo dovoliti popolno ranljivost, kjer pa seveda lahko tvegamo tudi ranjenost. Ranjeni smo lahko, če se še vedno borimo s svojimi starimi ranami v sebi, si jih skrivamo ali jih zanikamo in kot noj tiščimo glavo v pesek (ta prispodoba je postala zelo priljubljena v zadnjem času). Kajti če rane nismo sprejeli v sebi, s tem da jo začutimo in se premaknemo skoznjo, se bo vedno znova obudila v nas in zahtevala našo pozornost z bolečino, ki jo bo izzvala. Rane so namenjene temu, da nam sporočajo, kje se moramo sprejeti in objeti, kje smo zataknjeni v stategijah, ki nam ne služijo več. In rane so kot arhetipi, so del vsakega od nas.

Kay je zataknjena v zapuščenem otroku, ki vedno znova zapusti samo sebe, da bi ustregla drugim, dokler njeno nelagodje in bolečina ne dosežeta take stopnje, da je pripravljena zapustiti nekoga, ki ga ljubi, vendar z njim ne zna več vzpostaviti intimnega stika. Moj uvid v zgodbi je bil predvsem v tem, kako smo ženske voljne zapustiti samo sebe in se popolnoma ločimo od sebe, da bi ustregle drugim in koliko bolečine skrivamo v svojih telesih.
Naša telesa so templji in ti templji so prepolni bolečine. In zato vedno znova izbiramo, da zapuščamo svoja telesa in silimo ven v praznino, uhajamo iz telesa v meditaciji, v “sprostitvi”, hodimo na masaže, kjer ob prvi priliki pobegnemo iz telesa, namesto da bi bili prisotni z njim, v njemu. In tako počasi ustvarimo ločenost telesa in duha, ki ima za posledico, da se ne znamo dotakniti in v dotiku uživati.

Senzualnost je nekaj, kar imam v krvi, tako kot vse ženske sveta. Moja je in v njej neskončno uživam. Ko me poboža topla voda in poljubi nagajivi vetrič, ko mojo kožo poliže sončni žarek se prebuja nekaj neskončno večjega kot “seksualni občutek”. Prav grozljivo je, kako smo popredalčkali stvari na dobre in slabe in koliko lepih, mehkih, nežnih stvari je dobilo nalepko “slabo” v naših procesih udomačevanja v otroštvu. Skozi proces kaznovanja in nagrajevanja smo si vzeli toliko lepega, ker jih odrasli niso odobravali. In vsakič znova ko odkrijem kakšno stvar v svoji notranjosti me trga bolečina spoznanja koliko časa sem zamudila, ker sem verjela v popolne neumnosti, ker sem bila pač tako naučena … stvar vzgoje.

Ko sem začela zadnje notranje popotovanje Umetnost Ženstvenosti, si tudi v sanjah nisem predstavljala, kam me bodo vodili, zdaj pa sem hvaležna do sonca in nazaj, kajti vsa spoznanja, ki jih delim nas vse bogatijo in resnično prebujajo tisto čutnost ženske, intimnost, predanost in voljnost, da si kar si. In ko mi udeleženke prenašajo povratne informacije kako to vpliva na njihova življenja, me gane v dno duše. Kajti zavedam se, da živim svoje poslanstvo in vse znanje vseh življenj prevajam skozi svoj edinstveni Diamant, ki sije in žari za tiste, ki izberejo, da ga vidijo in delijo svoj sijaj z njim.

Vstopamo v izjemno intenzivno obdobje treh mrkov, ki se začne s prvim že v sredo 25.4.2013. Beseda mrk izhaja iz grščine in pomeni zapustiti, zanemariti, biti neuspešen ali popolna zguba. V primeru mrka eno nebesno telo zakrije drugega in v tem procesu umira staro in se rojeva novo. Na nebu se v tem času dogaja toliko retrogradnega gibanja, da bo prav zanimivo opazovati, kako se bomo v prihodnjih dneh soočali s svojimi zakritimi in skritimi deli in vsemi ranjenostmi, ki bodo silile na plano. In če vemo, da gre za polno luno in mrk v Škorpionu, ki je tudi znamenje, ki skriva največ stvari v svojih globinah, se lahko pripravite na čisto poslastico v teh treh dneh pred mrkom in potem v naslesnjih treh po njem, zanimiv pa bo celoten maj, kajti sledita mu še dva mrka. Čustva bodo na vrhuncu in če kdo misli, da ima v lupljenju notranjih plasti kakšno izbiro, je slaba novica, da ta izbira ni več na voljo. Zdaj smo noter vsi, hočeš ali nočeš, brez vprašanj. Če jo boste izkoristili in šli v tok z njo, bo izjemna odskočna deska v radost in ljubezen. Če se boste borili z njo, no, najmanj kar lahko rečem je, da bo neprijetno. Vas zanima več na to temo? Preberite si članek …

In ravno zato, ker verjamem, da lahko ljudem v tem intenzivnem času, v katerega vstopamo pomagam, da se lažje premikajo skozi obdobje polno izzivov, ki je pred nami, sem odprla še eno skupino za srečanja Objemi Sebe, kjer se srečamo s svojimi petimi arhetipskimi ranami, ki jih nosimo v sebi skozi pet spletnih srečanj.

Želim vam mirno popotovanje v teh razburljivih časih.

Namaste, Taja

 

PainPleasure_Nithyananda

Odpuščanje vs. Sprejemanje

O odpuščanje je bilo veliko napisanega in dolgo časa sem o odpuščanju strastno govorila tudi sama, dokler ni tako kot pri mnogih drugih stvareh na površino prišlo razumevanje, da je odpuščanje povezano s paradigmo delovanja. Bila sem zeeeelo presenečena in hkrati sem dojela kako na subtilne načine ohranjamo paradigmo delovanja, brez zavestnega zavedanja. Pa se potopimo v Bit.

Psihologi radi rečejo, da če nekomu ne zmorete odpustiti, to še ne pomeni, da ne morete iti naprej v svojem življenju. Ne glede na to, da s seboj prenašate zamero in grenkobo. Res je, da sčasoma izgineta s površja zavesti v nezavedno, vendar ne bosta nikoli sami od sebe prešli, in bosta sem ter tja spet priplavali na površje in vas spomnili na nedokončane posle. In ta občutek izdaje se usede globoko v naše nezavedno, skupaj z zamerami, občutki zlorabljenosti, ranjenosti, zapuščenosti in ker je bolečina pogosto preplavljujoča je videti, kot da je najboljša strategija otopelost. Vendar se nam v življenju vedno znova zgodijo dogodki ob katerih se spomnimo na parajočo bolečino izdaje in ponovimo celoten proces, ter s tem krepimo svojo ranjenost.

In potem se prepričamo, da je potrebno nekomu odpustiti in naredimo vse potrebno, kar mislimo, da je potrebno, da bi lahko odpustili. In vendar globoko v sebi vemo, da smo izdali sami sebe, kajti čeprav se prepričujemo, da zamera ni v skladu z našo dobroto, vemo, da je grenkoba še vedno globoko v naši notranjosti. In potem prepričujemo druge, pogosto zelo strastno, da seveda smo odpustili, kaj pa da on misli, ker mi se zavedamo in vemo, da je odpuščanje nujno potrebno, če želimo na svoji poti rasti.

In tako pridemo do še večje težave v svoji notranjosti, kajti zdaj se zavedamo, da ni modro, da udrihamo po drugih in se pritožujemo nad njimi, ker če smo jim odpustili, to pomeni, da se ne smemo nad njimi pritoževati. In začnemo tiranizirati sami sebe navznoter. Sama temu pravim, da se pribijamo na križ vedno znova in znova in s tem vedno znova izdajamo sebe, zanikamo sebe, se ranimo, se zapustimo in se spravljamo v to isto otopelost. In pridemo na sijajno idejo, da moramo zdaj pa odpustiti sebi, za vse kar si počnemo.

In tako pričakujemo od sebe, da bomo naredili nekaj v zvezi s to izdajo, zamero, grenkobo, ki jo čutimo v sebi. Ljubosumje, občutek prevaranosti, zapuščenosti, ločenosti so občutenja, ki so del naših otroških strategij, ki jih s seboj nesemo v odraslo dobo, če se z njimi ne soočimo in jih objamemo v sebi. V paradigmi delovanja je potrebno v zvezi z njimi nekaj narediti, v paradigmi Biti pa enostavno samo so. Lahko jih izberete iz svoje obilne notranje knjižnice občutkov ali pa ne. Da pa bi lahko izbirali zavestno, se je potrebno s temi silovitimi in globokimi čustvi soočiti, da raztopimo ujeti naboj v njih. In za to je včasih potrebna obilna mera poguma, da jih v polnosti doživite, namesto da jih zavračate in od njih bežite. Kadar se jim hočete izogniti, se v vas naseli strah, ki počasi zastruplja vaše življenje. Resnica je, da sami ustvarjamo svojo realnost s svojimi izbirami. Dokler se ne soočimo s svojimi ranami, nimamo izbire. Pika.

Smo namreč na avtopilota, kajti naš notranji otrok namesto nas izbere strategijo s katero se odzovemo v skladu s svojimi otroškimi ranjenostmi. Precej divje, ko opazuješ kako to deluje v praksi, vendar lahko iz lastne izkušnje potrdim, da je soočenje s svojimi otroškimi strategijami ena izmed ključnih stvari na poti naše rasti. Da jih začutimo, da ostajamo odprti v ljubezni tudi takrat, ko bi se ženske najraje zaprle v svojo školjko in moški pobegnili stran od stresa življenja. Izziv odprtosti v ljubezni je ključen tako v težkih kot prijetnih situacijah, da enostavno SI. Rast vključuje sposobnost čutenja, da čutiš čustva, da vstopiš vanje, v taka kot so, brez da jih poskušaš odgnati ali spremeniti, da se premakneš skoznje in ostajaš odprta v ljubezni, kot ljubezn. Uau.

In to je točno tisto, kar na srečanjih Objemi otroka v Sebi naredimo. Soočimo se s svojimi strategijami, spoznamo polarnost na drugi strani, ki jo podpira v njenem obstoju, obe uravnovesimo, se soočimo z njima in ju sprejmemo ter tako prestavimo v srce. Na ta način sem sprejela številne svoje strategije, načine delovanja, s katerimi sem se desetletja borila in jih hotela spremeniti ali pa sem se jim izogibala in jih skrivala pred seboj ali se delala da jih ni in kot noj svojo glavo potiskala v pesek.

Odpuščanje je stvar delovanja, kajti ali pričakujemo od drugih, da bi nam morali odpustiti ali pa pričakujemo od sebe, da bi morali odpustiti drugim ali sebi. Nekaj je treba narediti, da bi lahko odpustili. Sprejemanje na drugi strani pa samo JE. Nič ni treba narediti, da bi bil sprejet, prav nasprotno, če ne sprejmeš sebe, te tudi drugi ne bodo sprejeli točno takega kot si. Nesprejemanje vedno kaže ogledalo nam samim, kje se zavračamo v sebi. In v zvezi s tem ni treba nič narediti, samo sprejeti. Samo Biti. Čisto enostavno, ne?

No, ne ravno. Kajti veliko ljudi ima izjemne težave s sprejemanjem, sploh s tistimi stvarmi, ki so najbolj boleče v njihovih življenjih. In verjemite mi, da sem se izmojstrila v tem. Vem, začutim, kdaj in kje sem v uporu ali v zanikanju, kje tičim glavo v pesek je malce težje opaziti, vendar imam okoli sebe krasne pomočnike, ki mi vedno znova pokažejo, kje sem se zataknila. In sprejemam sebe. In sprejemam druge. In sem sprejemanje. In sem ljubezen. In to ni enkratno dejanje, to je dnevna praksa.

In to je paradigma Biti, to je paradigma v kateri ljubiš sebe, neguješ sebe in si dopuščaš vedno znova da si avtentičen, pristen Jaz, tak kot si. Poznavanje Notranjega Diamanta je en del in Ljubi Sebe je drugi del, ki je potreben in pomembne zato, da v polnosti sprejmemo in objamemo sebe tako kot smo.

Želim krasen vikend in obilo sprejemanja.

Namarie, Taja

free_300

Čas je za pretočnost, prilagodljivost, fleksibilnost

Čutite? Brnenje v zraku, nemir, kot tik pred eksplozijo.

Če me je življenje v zadnjem mesecu naučilo pomembne lekcije, je to nedvomno prilagodljivost. Kajti zjutraj vsanem z načrtom kaj in kako, potem pa sledijo telefonski klici in sporočila, premiki in cela vrsta sprememb v mojem rokovniku. Posredovanje, komunikacija, izzivi na poti so postali priložnosti za prakticiranje fleksibilnosti. Pretočnost je moja nova navada, kajti rutine se razbijajo na čereh mojega notranjega oceana.

Ko sem pred časom delila pravila za deskarje, ki deskajo na valovih življenja, sem slikovito povzela, kako pomembna je nenavezanost na stvari, dogodke in ljudi. Kajti vse česar se oklepaš sredi oceana življenja, ti bo odvzeto. Predstavljajte si, da želite deskati na valovih in se oklepate palice, ki štrli iz oceana. Val vas pograbi in potegne v centrufugo, skupaj s palico. In če se oklepate pomola, ki je pritrjen, vas bo vrgel na suho kot ribo. Valovi oceana življenja so v tem času izjemno rzburkani in če se oklepamo svojih rutin nas hitro povalja v pesku in blatu.

Vsakodneven izziv je prilagodljivost valovom, sledenje ritmu in mojstrenje deskanja na valovih. In zato je ključnega pomena, da veste kam se usmerjate, na tem oceanu življenja? Katero je tisto pristanišče, ki je resnično samo vaše? Kam kaže vaš notranji kompas?

Od leta 1994 se aktivno in zavestno mojstrim v deskanju na valovih življenja. In v teh letih sem postala to, v čemer se mojstrim. Z navdušenjem opažam, da sem, to kar sem. Ne delam več tega, sem to. In hvaležnost za vse kar je, za vse kar sem že slekla je brezmejna, ker tako vsakič znova vstanem, tudi, če se vržem na tla ali padem na svoji poti. Ampak zdaj pa resnično razumem, kako gredo ti mehanizmi in ta jasnost je brez cene, dragocena, izjemna. Vse kar sem raziskovala vrsto let dobiva svoje mesto v tem mozaiku življenja in vse kar lahko rečem je, da me je notranje popotovanje Moč Hvaležnosti sleklo do konca in mi dalo vetra. Nisem vedela kaj nastaja in ko se je speljalo skupaj in me spremlja vsak dan sem vedno bolj hvaležna za vse, kar je. Moč hvaležnosti odpre tvoje srce in ko si v odprtosti in ranljivosti, se razkrije vse. Izziv je, da ohranjaš to pretočnost in odprtost na sredi notranjih viharjev in si dopustiš, da čutiš.

Našla sem svoj notranji kompas in na tem razburkanem morju, na katerem smo, vem kam grem. Ja seveda imam na svoji poti vetrove, neurja, velike valove. Ampak imam tudi prekrasne sončne zahode, mirno morje in delfine, ki plavajo z menoj. Radosti življenja ni konca. In nikoli, nikoli se ne smemo vdati, kajti, ko je najtemneje in ko ne vidiš ničesar več, ko bi obupal in se vdal, moraš narediti samo še korak in si v popolni svetlobi in vse se razjasni.

Hvaležna sem za vsa neurja zadnjega meseca, ker so me pripeljala čez, v prekrasno jutro, kjer je vse tako kristalno jasno.

Vse do 10.4.2013 imate čas, da pospravite svoje omare, počistite svoje življenje, odstranite vse, kar vam ne služi več in se naučite kako biti fleksibilni, prilagodljivi z radostjo, brez godrnjanja in pritoževanja, kajti pripravlja se izjemno intenzivno obdobje, ki nas bo na svojem valu poneslo čez april, če bomo naredili prostor za novo, če bomo spustili svojo prtljago in lahkotno zakorakali v svet. Spomladansko čiščenje je v polnem zagonu. Meni je odprlo nova vrta ;)

Gibajte se lahkotno, graciozno, elegantno. Opustite vse, kar dajete na piedestale in sebe končno že vzemite iz kleti. In če ste to že naredili, potem je čas, da sebe snamete s piedestala in vzamete ljudi iz kleti. Čas je da sebe in vse druge damo v srce. Čas je za veličastnost Biti, namesto za delovanje. Nič vam ni treba delati, samo bodite in ob tem boste točno vedeli, kaj je v skladu z vami in kaj ne. In potem akcija, sledite valu, dovolite, naj vas nosi. Bodite fleksibilni in deskajte na svojem življenjskem valu.

Tisti, ki deskamo lahko potrdimo, izjemno je, brez primere.

Pridruži se nam tudi TI!

Namarie
Taja Albolena

P.S: In če ne veš kdo si, kam je usmerjen tvoj kompas, me kontaktiraj, kajti moja strast je, da vam pomagam razkriti notranji diamant, ki je v vas, da zasije v svoji polni moči in da zaživite strastno in izpolnjeno življenje. Kajti zato smo tukaj. Da uživamo življenje in smo to, kar smo. Kozmični objem.

Vsak dan vplivamo na svet in naša izbira je kako!

Bila sem dogovorjena za sestanek. Vendar je tisto jutro šlo vse narobe. Zamujala sem in ko sem končno našla parkirišče in prišla do pisarne, sem bila že zelo pozna. Imela sem hude boje sama v sebi in občutki krivde so me preplavljali, ko sem čakala v čakalnici. Ko sem končno vstopila v pisarno, me je gospod, s katerim sem bila dogovorjena oštel kot prvošolčka, češ da ne spoštujem njegovega časa. Njegova pridiga mi ni čisto nič pomagala, vse to sem vedela že sama. In tudi mojega zamujanja ni odpravila.

Pred nekaj dnevi sem bila dogovorjena s stranko, ki je zamujala. Ko je končno prispela in se je hitela opravičevati, sem jo ustavila. “Nikar. To da zamujaš, nima nič opraviti s tem, da ne spoštuješ mene ali mojega časa. Ima pa vse opraviti s teboj in s tem, da ti ne spoštuješ sebe in svojega časa. S tem si mi samo sporočila, kakšen je tvoj odnos do sebe.”

Obe sva presenečeni obstali. Po letu in pol negovanja sebe sem potrdila sama sebi točno to, kar sem prej le čutila v sebi. In to vedenje bi mi zelo prav prišlo na tistem sestanku pred dvema letoma. In vendar sem vmes spoznala, kako pomembno je ceniti sebe in to z dejanji tudi potrjevati. Spoznala sem, da sem skozi negovanje sebe opustila tiste navade, skozi katere sem prej nezavedno sabotirala samo sebe.

Postala sem hvaležna za vse kar počnem, vse kar je del mojega življenja, vse kar sem, vse kar je in tudi za vse tisto, za kar bi raje videla, da ne bi bilo. Hvaležnost je resnično spremenila moje življenje.

Ko sem leta 2009 doživela razpad svojega življenja je bila hvaležnost tista s pomočjo katere sem začela s temeljito prenovo svojega življenja. Hvaležnost je bila tista, ki me je vodila globoko v soočanje s samo seboj in v sprejemanje vsega s čemer sem se v svojem življenju borila. Hvaležnost me je naučila negovanja. Hvaležnost me je naučila in me vsak dan znova uči ponižnosti in čarobnosti.

Spoznala sem, da je hvaležnost občutek, ki ga moraš okrepiti v sebi. In vsakodnevna praksa hvaležnosti je nekaj, kar krepi ta občutek v nas samih. Ker smo v sodobni družbi bombardirani z negativnimi sporočili in ker je tako lahko zdrsniti v zavest pomanjkanja sem dobila navdih, naj pripravim notranje popotovanje, ki sem ga poimenovala Moč Hvaležnosti. V njem bomo skupaj 28 dni krepili dnevne prakse. En cikel eteričnega telesa bom z vami vsak dan delila dnevne prakse, uvide in navdihe, ki so mi pomagali in mi še vedno pomagajo v negovanju sebe. Kajti negovanje je vsakodnevna praksa, ni nekaj za kar bi se odločili enkrat samkrat. Vsak dan, vsak trenutek s svojimi izbirami potrjujemo svojo izbiro.

Kajti vsak dan vplivamo na svet in naša izbira je kako!

Moja dnevna praksa hvaležnosti me vedno znova opominja na to, da je moja izbira ali na svet vplivam skozi hvaležnost za vse kar je ali skozi kritiziranje, sojenje in razsojanje glede tega, česar ni. To je moja izbira vsak trenutek 24 ur na dan, 7 dni v tednu, non-stop. In to je izbira vsakega od nas. Vprašanje je samo ali izbiramo zavestno ali nezavedno.

Pridružite se mi na Valu Hvaležnosti. Delite z menoj kako je hvaležnost pomagala vam.

Namarie

Taja Albolena

P.S.: Več o notranjem popotovanju na spletni strani www.divine.si

Izbira: Delo na sebi ali negovanje sebe

Dolgo časa sem ponosno govorila, kako delam na sebi. In to delo na sebi se je zelo močno usedlo v mojo podzavest. Udomačila sem se, da sem delala na sebi. To je bilo moderno, o tem so govorili vsi.

Ko sem postala bolj zavestna, kaj pravzaprav govorim in kako se izražam, sem se zavedla, da si z delom na sebi ne delam čisto nobene usluge. Pravzaprav sem se pogosto počutila žrtev in s tem je prišlo tudi smiljenje sami sebi, kar imam toliko dela sama s seboj. Negovanja sploh nisem razumela, pravzaprav sem negovanje interpretirala kot nekaj, kar ni zame, ker je preveč mehkužno, jaz pa kot odgovorna posameznica trdo delam na sebi.

In potem se je zgodila Ženska. Leta 2007 sem bila v Egiptu in oh ja, Egipt mi je dal vetra. Dojela sem, da pojma nimam kaj je negovanje in da ga popolnoma napačno interpretiram. Razumevanje je seveda prišlo kasneje, vendar se je iz potrebe po negovanju rodila DivineFemme.

Kot velika večina, sem tudi sama bila mnenja, da je negovanje; crkljanje sebe, ujčkanje, masaže, kopeli, udobje, razkošje. V glavnem smo negovanje pomanjšali na vroče kopeli in masaže. Vendar je to zelo daleč od resnice.

Skozi opazovanje žensk sem ugotovila, da smo v glavnem še vedno ujete v arhetipu žrtve, ki se pritožuje, kako nemočna in šibka je, da je žrtev sistema. Če smo bile zlorabljene, je kosti za glodanje, za kritiziranje, toliko več. In seveda je ob tem potrebno z žrtvami delati v rokavicah, ker so ranjene in jih boli.
Ključno vprašanje, ki si ga morate postaviti je; Imate raje, da boli enkrat in ta zob izpulite ali da boli vedno znova, ko se ga dotaknete in ga hranite v ustih?
Moja interpretacija negovanja je, da zob izpulim in grem naprej. Še raje, kot da ga izpulim, pa se soočim z bolečino, jo sprejmem namesto, da se z njo borim, in objamem ta del kot del sebe in ga s tem pozdravim.
Če me boli se zjokam, se potožim, a grem v svojo bolečino, se z njo soočim na štiri oči, grem v soočenje s celotnim paketom in potem izberem nekaj drugega. Verjamem, da imamo vedno na voljo izbiro.

Negovanje je sprejemljivost. Ko si dopustiš, da sprejmeš, da si odprta, da si povezana in pristna, da si v svoji ženski esenci in dopustiš, da sije iz tebe v svet. Negovanje ni delo na sebi, negovanje je voljnost dopustiti, da se stvari zgodijo in nato izbrati kam naprej.

Negovanje ni vrtanje po sebi, mučenje sebe z iskanjem, kaj je narobe z menoj, samo zato, da se potem lahko s tem boriš ali bežiš pred tem in to zanikaš. Obstaja pa tudi tretja opcija, da zmrzneš in kot noj porineš glavo v pesek. Če bezaš zmaja v svojih reptilskih možganih, bodi voljan, da se z njim soočiš in nato izberi kaj boš z njim, namesto da se z njim boriš ali pred njim bežiš.

In ni naključje, da je črna Madona ali Isis vedno prikazana v ikonografiji kot tista, ki je ukrotila zmaja. Vendar ga ni ukrotila z bojem, in z zanikanjem tudi ne. Njegovo poslušnost si je pridobila s tem, ko ga je zaznala, priznala njegov obstoj in ga sprejela kot del sebe. S tem je pomirila zverino, da je postala njena domača žival. Ključ? Veliko ljubezni, sprejemljivosti, nežnosti in odločnosti. Vedela je kaj dela in vedno znova je izbrala sprejemanje.

Zmaj v tebi si želi tvoje pozornosti, tvoje sprejemljivosti, tvojega sočutja. Ko to dobi, je ukročen. In ne rabiš se ukvarjati z njim in delati na njemu. Zmaj je in vedno bo. Nikamor ne bo šel. Vprašanje je le, kaj naredimo z njegovo prisotnostjo v nas. Ko se soočim s svojimi notranjimi zmaji, sem vedno znova izzvana kaj bom storila; Boj, beg ali zamrznitev? Ali raje to, da ga objamem v sbi in preneham s sojenjem in razsojanjem, kritiko in upravičevanjem?

Imela sem seminar Manifestacija vs. Kreacija kjer sem razložila, kako smo nagnjeni k temu, da delujemo in sodimo ter razsojamo. Videti je, kot da je to nekaj, kar ljudje počnemo najraje od vsega. Skozi sojenje postavljamo ljudi ali stvari na piedestale ali pa jih dajemo v kleti, jih obožujemo ali obtožujemo, smo nad njimi očarani ali pa razočarani, plusi in minusi, dobro in slabo.

V paradigmi “delovanja” poznamo dve skrajnosti, ena je delovanje in ob tem priznanje, doseganje, cilji ter rezultati in drugi pol je nedelovanje, pasivnost ter lenoba, ki je le druga polarnost v paradigmi delovanja. Večina ljudi paradigme “samo bodi” ne razume, ker so mnenja, da je pasivnost in nedelovanje del te paradigme, vendar ni tako. Ko samo si, si v toku in slediš temu kar se dogaja.
Ker si v srcu, namesto na piedestalu ali v kleti, dobiš navodila, navdihe, kot jih imenujem sama, ki jim slediš in greš s tokom.

Negovanje je povezano s tem, da objamemo v sebi vse tiste dele samega sebe, ki jih ne maramo in ki nam niso všeč. Namesto, da jih dajemo na piedestal ali v klet in jih sodimo, jih raje sprejmemo, se z njimi pomirimo in jih damo v srce. To je negovanje. Da ljubiš brezpogojno vse dele sebe, tudi tiste, ki ti niso všeč; morilca, zločinca, sodnika, rablja.

Negovanje pomeni, da zavestno izbereš to, kar te hrani, kar te polni, kar te izpolnjuje, karkoli to je zate – ljubezen, lepota, svoboda, mir, harmonija, radost.

Negovanje pomeni, da skrbiš zase, se ljubiš brezpogojno in sodeluješ ter soustvarjaš z vsemi deli sebe.

Delo na sebi pa je na drugi strani usmerjeno na hvaljenje ali grajo, nagrajevanje ali kaznovanje, doseganje ciljev in kazanje rezultatov ali na drugi strani poniževanje in kritiziranje, da nisi dovolj dober. Primerjanje in tekmovanje kdo je boljši, kdo je dlje, kdo je več naredil na sebi in kdo bo prej na cilju – beri v Nebesih.

Jaz izbiram negovanje. Vedno znova, vsak dan znova. Negovanje, ko Nebesa ustvarjam na Zemlji, tukaj in zdaj. Ko živim ljubezen in sem ljubezen. Ker sem izbrala, da kreiram svoje življenje, saj vem, da je rešitelj – beri princ na belem konju, ki me bo rešil – le eden od mitov v katerega ne verjamem več.

Vendar hej, vse je stvar izbire. Kot rada rečem; Sto ljudi, sto čudi.

Uživajte v izjemnem začetku novega tedna.

Namarie
Taja Albolena

In če vas zanima, kaj se dogaja na sončni strani Alp, pokukajte med Dogodke