Partnerstvo

Sveti krogi Božanske Ženske

Sveti krogi so namenjeni ustvarjanju nove oblike medsebojnih odnosov in druženja. Verjamem, da živimo v času, ki je ključen za oblikovanje novega načina komunikacije in povezanosti drug z drugim. V zadnjih 50 letih smo podpirali individum, posameznika, uspešne posameznike. Prišel je čas, da stopimo skupaj, na način, ki podpira vsakega posameznika, da se v polnosti izrazi in postane svoja najboljša, najveličastnejša različica sebe in ne le izbrance. Prišel je čas povezovanja, ustvarjanja kolektivnega polja podpore v katerem se lahko vsi posamezniki povežejo in skupaj soustvarjajo prihodnost.

Evolucijsko partnerstvo je nov način druženja, ki presega okvire prijateljstva, kot ga poznamo. Prijateljstva, ki v glavnem temelji na navijaštvu in dobrih željah, kar pomeni, da ti prijatelji želijo vso srečo na tvoji poti, vendar nimaš kolektivnega polja podpore za to, kar si se namenila ustvariti. Temeljijo na varnosti in udobju, gre za odnose, kjer ne želimo, da nas kdo izzove, hočemo stabilnost in ne spremembe, hočemo udobje in ne bolečine, ki nas vodi skozi rast.
Evolucijsko partnerstvo pa nas vodi skozi naslednji korak na naši poti v Evolucijo. Gre za odnos, kjer so dogovori že v začetku postavljeni na drugih osnovah, kot pri prijateljstvu, kot ga poznamo. Svojemu partnerju daš dovoljenje, da je pristen, avtentičen, izvoren jaz, da je kar je. Podpiraš njegovo vizijo prihodnosti, tega kar želi postati in hkrati imaš dovoljenje, da ga spomniš, ko stopi s svoje poti čemu se je zavezal, da ga spomniš, da je sprejel zavezo 100% odgovornosti za svoje življenje, kar pomeni, da prepoznava in sprejema stvari kot svoje, ne glede na to, da jih zanj odigravajo drugi ljudje, da pozna vseh 7 esenskih ogledal v medsebojnih odnosih in je njegova praksa, da se prepoznava v njih in sprejema vse dele sebe. Evolucijsko partnerstvo te navdihne, da udejanjaš svoj klic, to kar si prišel uresničiti, narediti.

Zame najbolj osvobajajoče je bilo spoznanje kaj je moj klic, da sem priča prebujanju iz transa nezavednega, da vodim ljudi, da uresničijo, živijo svoje najbolj divje sanje, da povezujem ljudi, da spomnim vsakega s komer pridem v stik na njegovo božanskost, da soustvarjam z ženskami in jih vodim v osvobajanju samih sebe. To je moja strast, ki sem jo desetletja skrivala globoko v sebi. Hrepenela sem po tem, da bi drugi spoznali moje darove, nato pa sem prišla do zaključka, da ni na drugih, da to odkrijejo v meni, na meni je, da se odprem in grem s tem v svet, naproti vsem vam, ki se mi želite pridružiti na tej poti prebujanja in spominjanja kdo v resnici smo.

Ja, res je, svete kroge sem zaprla za moške, kajti v prisotnosti moškega se ženske sicer kot pravi Vianna Stibal: »Lepše vedejo.«, vendar pa si ne dovolimo biti take kot v resnici smo zaradi vtisa, ki ga želimo ustvariti pri moškem. Ta impulz je v nas naravno in ker želim ženskam omogočiti, da postanejo pristne, sočne, sijoče, briljantne, veličastne ženske, želim, da pridejo ven iz svojih lukenj, ven na plano take kot so, so sveti krogi odprti le za ženske.
Globoko verjamem v to, da ko se ženske odpremo in smo kar smo, da smo kraljice s tem odpremo polje moškim, da postanejo kralji. Da odrastejo iz razvajenega princa, ki hoče vse zase ali iz heroja, ki zatira in se bojuje, iz viteza, ki rešuje v moškega, po katerem večina žensk tako močno hrepeni.

Čas je za povezanost, čas je, resnično je čas.

Namaste
Taja

Evolucijsko prijateljstvo

Odkar pomnim sem hrepenela po njemu. S solznimi očmi in sklonjeno glavo sem pogosto zapuščala prizorišča. Vse skupaj pa je le še bolj ojačalo mojo željo po njemu.
In zdaj se razvija in odvija – evolucijsko prijateljstvo. Ko sem prvič naletela na izraz je vse v moji notranjosti zakričalo JA, to je to, to je tisto. To si želim iz globine srca. Vedno znova sem želela ustvarjati evolucijska priajteljstva z ljudmi, ki tega niso razumeli, ravno toliko kot sama nisem razumela, kaj pravzaprav zahtevam od njih. Nisem razumela, zakaj sem tako naivna in se vedno znova in znova odpiram kot roža, le da sem vsakič bolj močno stisnila cvetne lističe skupaj, ko sem bila izdana in vsakič je bilo težje odpreti svojo notranjost, svojo lepoto in vse kar mi je sveto in dragoceno.

Zdaj končno razumem. Zdaj vem kakšne izbire so mi na voljo in s to jasnostjo prihaja tudi odrešitev moje potrebe po skrivanju in nevidnosti. Končno lahko globoko diham v vedenju, kakšne so izbire, ki so mi na voljo in kakšni so medsebojni dogovori v vsaki povezavi, ki jo ustvarimo med seboj. Končno vem, po vseh teh dolgih letih kaj sem iskala in kam sem skušala vtakniti vsakega, ki mi je bil srčno blizu.

Hvaležna sem za vedenje in razumevanje, da je evolucijsko prijateljstvo stvar medsebojnega dogovora in da je tako dragoceno kot moj notranji cvet. Osvobodila sem se in zdaj si končno dovolim biti odprta in sprejemljiva do vseh, brez pričakovanj in brez zahtev, ki obvisijo nekje v zraku.

Zdaj razumem, da imamo kolege, prijatelje in tiste, ki so naši dušni prijatelji, naše Anam Care, tiste, s katerimi sklenemo medsebojni dogovor, da podpiramo drug drugega, ki živijo z nami in za nas. Končno razumem, od kod prihaja vsa moč, silovitost kreacije, ki izbruhne, ko se srečamo in drug z drugim komuniciramo telepatsko, na nivojih onkraj vsega poznanega, ko je dovolj prisotnost in si poveš vse. Ko te oseba s svojo razsodnostjo vedno znova uravnoveša, ti drži podporo, da najdeš svoj center in si kar si. Ko te vidi pristnega, takega kot si, brez okraskov in brez mask in te ceni takega kot si, slečenega vseh polepšav. Ko te vidi v tvoji lepoti in pozna vse tvoje šibke točke, te opomni na njih in te podpira v tem, da jih vidiš in presežeš sam. Brez razsojanja, obsojanja in sojenja, brez kritiziranja.

Zdaj sem končno preobrazila notranje leče in vidim svet z novimi očmi. Neizmerno sem hvaležna, da sem pripravljena odpreti se do te mere, da k meni prihaja vse, kar moram vedeti in poznati.
Evolucijsko prijateljstvo te podpira v voji rasti. Gre za medsebojno brezpogojno podporo v viziji, ki jo dosegata. Povezanost v zavezi k medsebojni rasti v avtentičnosti in pristnosti vsakega posameznika. Brez podpore žrtve in mučeništva, ko si iskren in ko drug drugega spominjata na prevzemanje odgovornosti zase in za svoje življenje. Ko ne odlagaš svojih bremen na druge, le zato da ga odložiš na ramena drugega, ko si odgovoren za svoj del in se z njim soočiš in se izzoveš. Ko držiš podporo za prihodnje projekte, za vse tisto kar se rojeva za tvojega Anam Caro, ko stojiš za njim in z njim v podpori in mu ne rečeš le, no fino se imej, naj ti rata. Ko vprašaš kaj lahko storim zate, kako ti lahko pomagam. Ali lahko molim zatr, za tvoj uspeh in za to, da ti rata, kar si srčno želiš.

Ja, temu rečem JA. Evolucijsko prijateljstvo, duhovno partnerstvo, to je to.

O tem in še čem v novem seminarju za ženske DivineFeminine.

Namaste
Taja

Odnosi so naši templji

Odnosi so, kot so bili včasih templji, namenjeni temu, da duhovno rastemo. Končni cilj je v obeh primerih isti, doseči enost zavesti. Neizogibno smo vsi del iste vesoljne zavesti, pravo razodetje pa se zgodi, ko smo to povezanost pripravljeni odkrivati vsak dan znova in znova in znova. Kajti, če se tega zavedamo ali pa ne, smo v odnosih neprestano. V ogledalu odnosov spoznavamo sebe, v vseh svojih različicah. Tako tisti, ki jih ljubimo, kot tisti, ki v nas vzbujajo odpor, so ogledalo nas samih. In to je včasih zelo težko sprejeti.

Običajno ljudi, ki jih občudujemo, postavljamo na piedestale. In vendar imajo enake pozitivne lastnosti kot mi, le da se nam zdi, naš apercepcija je, da so še boljši, da jih imajo več kot mi. Zato sebe postavimo v klet, njih pa na piedestal in s tem zanikamo te lastnosti v sebi. Želimo si njihove družbe, saj si podzavestno predstavljamo, da bomo tako morda bolj v stiku z lastnostmi, ki jih pri teh ljudeh občudujemo. In tako začnemo zanikati sebe še bolj. Pomanjšujemo se in ponižujemo sami sebe, namesto, da bi prepoznali te lastnosti kot svoje in bi se zahvalili osebi, ker nam je pokazala vse te lastnosti, ki so naše.

Druga stran istega kovanca pa se pokaže skozi ljudi, ki nas odbijajo, ker odsevajo tiste slabe lastnosti, ki jih pri sebi zanikamo. Tako ljudi podcenjujemo in jih dajemo v klet. Ob njih se počutimo boljši in se tako postavimo na piedestal. Vendar resnično velik odpor kaže na dejstvo, da si s to osebo delite tiste lastnosti, ki jih sami pri sebi ne želite priznati. Ko boste sami pri sebi pripravljeni sprejeti vse te lastnosti, vas taki ljudje enostavno ne bodo več razburjali.

Spoznanje, da so drugi vedno odsev nas samih, vsak odnos postane orodje za razvoj naše zavesti. Vedno ko čutimo naboj v plus ali v minus to samo pomeni, da nismo v ravnovesju v sebi in da se moramo uravnovesiti.

Ko boste naslednjič spoznali nekoga, ki vas bo očaral, se vprašajte, kakšen je razlog za to. Kaj vas je očaralo? Njegova milina, lepota, eleganca, moč, iskrenost? Vse to je tudi v vas. In če boste pozorno spremljali sebe skozi odnose z drugimi, boste vedno bolj postajali resnični, pristni jaz.
Enako pa velja tudi za vse tiste, ki so vam zoprni. Da bi postali avtentični, pristni jaz, morate v sebi sprejeti tudi svoje manj lepe lastnosti. Osnova narave je namreč ravno v sobivanju nasprotnih vrednot.

Večinoma ljudje svoje življenje preživijo v zanikanje svoje temne plati in hkrati te temne plati projicirajo na ljudi okoli sebe. Ljudje, ki nenehno privlačijo v svoje življenje “napačne” ljudi, ki jih izkoristijo, jih okradejo, trpinčijo ali karkoli drugega, kar označujemo kot “temo” v resnici ne privlačijo do sebe teme, temveč le, da temnih aspektov sebe niso pripravljeni sprejeti. Vsak odnos je priložnost, da bolj celostno objamete sebe, da odkrijete skrite in še neodkrite dele samih sebe. Vse kar opazimo pri drugih in na to reagiramo, kar pomeni, da ima ta lastnost nek naboj najsi bo pozitiven ali negativen, je v nas samih. Šele ko pogledamo v ogledalo odnosov, lahko sebe vidimo celostno.

Samo takrat, ko ljudje mislijo, da so dobro in zlo, prav in narobe lastnosti, ki jih sami nimajo, se pojavi sodba. Ko smo pripravljeni sprejeti svoje svetle in temne lastnosti lahko začnemo zdraviti sebe in svoje odnose. Nihče nima samo dobrih ali samo slabih lastnosti. Celoviti smo in v nas je oboje. Prav celovitost omogoča širši dostop do vesoljnega jaza, naše esence.

Namaste
Taja

Naša ogledala skozi starše

Ste opazili, da se v naših življenjih vedno znova pojavljajo ljudje, ki nam odsevajo vedno ene in iste zgodbe, ene in iste izzive, s katerimi se ne moremo pomiriti in jih objeti v sebi? In tako se ljudje poslužujemo vedno iste metode – zamenjujemo ljudi, ki nam niso všeč z novimi.
Ste morda opazili, kako se stvari odvijajo, ko sprejememo tisto, kar nas žuli pri drugih v sebi? Ljudje se “spremenijo”, čeprav se v resnici ne spremenijo oni temveč se spremenite vi ali pa odidejo iz vašega življenja.

Verjetno edini odnos, ki ga v resnici nikoli ne zapustimo do konca je odnos med starši in otrokom. Ta odnos nosimo v sebi in ga manifestiramo v vseh različicah, definitivno ga vsi doživimo na relaciji jaz – otrok in moji starši – oče, mati. In ob tem sploh nima veze ali so starši še v vaših življenjih, ali ste jih sploh poznali ali so pokojni. To kar je ob tem zanimivo je, da v resnici naš odnos do staršev odseva in je ogledalo odnosa, ki ga imamo do boga.

O tem govori peto ogledalo esenske tradicije, ki pravi, da so nam naši starši skozi življenje pokazali sisteme prepričanj, ki jih imamo do božanske matere in božanskega očeta. Naši starši nam odslikajo naš odnos do božanskega očeta in matere. V našem odnosu do staršev se pokažejo naša prepričanja o tem, kaj menimo, da bog pričakuje od nas. Prav tako se pokaže zakaj živimo svoje življenje kot ga živimo.
Ko se pritožujemo nad svojimi starši se pogosto ne zavedamo s kakšno brezhibnostjo nam starši držijo ogledalo. Ljubezen, sprejetost in spoštovanje, ki jih pričakujemo in si želimo od svojih zemeljskih staršev odslikavajo naša iskanja potrditve, ljubezni, sprejetosti in spoštovanja s strani naše božanske matere in očeta.

Tisto kar nam niso povedali je, da skozi zemeljski odnos s svojimi starši zdravimo svoj odnos s svojimi božanskimi starši. In ko imamo svoje otroke pogosto pozabimo, da so nas izbrali kot duše za svoje starše z istim razlogom, da jim brezhibno držimo ogledalo, v katerem odkrivajo vsa pričakovanja, za katera verjamejo, da jih ima do njih bog.

Morda je čas, da namesto boja izberemo hvaležnost. In da namesto udrihanja po starših v smislu kako so nas zaj….i prepoznamo, da gre za našo izbiro in naše učenje.

Čas je, da spoznamo resnico. In ta resnica je, da moramo sprejeti vse dele sebe in da smo v svoji esenci popolni. Čas je, da se začnemo kreirati in da zavestno izbiramo svoje odzive. Objemite ta del v sebi, objemite svoje starše v sebi. In po alkemičenm zakonu kot zunaj, tako znotraj, kot znotraj, tako zunaj se bodo naši odnosi z zemeljskimi starši spremenili.

Pomembno je, da ljudi nehamo postavljati na piedestale ali jih dajati v klet, da nehamo biti očarani nad njimi ali razočarani nad njimi, da nehamo precenjevati ali podcenjevati in gremo enostavno v srce. V srcu smo vsi enaki. V srcu samo samo smo. Božanski!

DIVINE.SI

Ekonomija nove dobe

Ljudje se me pogosto spraševali zakaj je potrebno plačati za moje usluge, ko pa delam z duhovnimi temami? Zakaj že? To sem se dolgo časa spraševala tudi sama. In bolj ko sem poskušala ljudem objasniti zakaj, bolj nenavadni so bili odzivi.

Potem sem dojela … ker sem tega vredna! Reconnection je naredil velik preobrat v moji percepciji in konec koncev je vse v percepciji. Vreden si toliko, kolikor ti misliš da si vreden. Zato pravijo, da vsak sam sebi postavlja ceno.

Vendar je trajalo še nekaj časa preden sem zares dojela. Skozi stranko, ki mi ni plačala za to, kar sem ji naredila. Bila mi je resničen blagoslov, kajti dojela sem principe nove ekonomije.

Dejstvo je, da če pogledamo v svetu okoli sebe, da večina ljudi živi v narcistični družbi, kjer skrbi vsak zase in za svojo rit kot rada reče moja mama. V resnici večina pričakuje, da bo dobila nekaj za nič. In na temu temelji celotna naša družba. Od tega, da ljudje drug drugega okoli prinašajo in ne plačujejo za storitve ali stvari, ki jih prejemajo, do najvišjih inštanc v državi. Vse poteka po istem principu.

Ljudje se ne zavedajo, da je vse energija. Denar je energija, je le sredstvo za izmenjavo energije na fizični ravni. V pravični izmenjavi narediš nekaj in za to dobiš nekaj, vrednost tvoje storitve pa se izplača v denarju, ker je tak naš dogovor.

Ko prejmeš nekaj in nisi plačal za to v resnici nisi prejel, na energijskem nivoju. Zato tega ne ceniš, ker ne čutiš, da bi karkoli prejel. S tem ko nisi ničesar dal v izmenjavi, v resnici sploh nisi prejel. In v mojem konkretnem primeru gospa čaka na rezultate, ker ko rezultati bodo bo koker plačala. Vendar rezultatov ne bo, ker jih ne spusti noter, ne pusti jim do sebe s tem, ko ni naredila izmenjave nekaj za nekaj. Ko plačaš, potrdiš, da si nekaj prejel. Ko nam je Erik to povedal na seminarju pred pol leta mi to ni kaj dosti povedalo, me je pa navdihnil, da sem šla v raziskovanje.

Narcizem nas torej sili, da poskrbimo sami zase in služimo sebi. In kaj je na drugi strani, ker so vse stvari v polarnostih in vse je v ravnovesju?
Na drugi strani imamo tiste, ki dopolnjujejo narciste, altruiste, nesebičneže, ki dajejo za nič. In tako imamo tiste, ki pričakujejo, da bodo dobili nekaj za nič in na drugi tiste, ki dajejo za nič. Idealno. Vsi se polinkajo med seboj in eni se razburjajo da nič nimajo in drugi se pritožujejo nad tem kako zanič so usluge KER SE NIČ NI SPREMENILO! In ker se niso pozdravili, ker niso sprejeli zdravljenja, ker ga ne cenijo in vrednotijo, ker so ga dobili zastonj in niso vložili nobene energije, da bi karkoli dobili. Da se razumemo, izmenjava energije lahko poteka tudi drugače, denar je dogovorjeno sredstvo za izmenjavo energije v storitvah, vendar občasno kdo tudi ozdravi, ker je izmenjala nekaj za nekaj.

Ko smo v odnosu jemanja za nič in dajanja za nič se pojavijo zamere, izgorelost, ljudje se pritožuejejo in obsojajo, se primerjajo in tekmujejo. In vendar se stvari vedno bolj polarizirajo.

Meni je trajalo 18 let, da sem dojela načela pravične izmenjave in načela nove ekonomije. Torej dokler ne daš nekaj za nekaj, v resnici ne prepoznaš, da si karkoli dobil. Zato se Reconnection vedno plačuje vnaprej in v celoti, kajti le tako lahko dobiš v celoti izmenjavo. Samo tako prepoznaš, da si nekaj prejel in CENIŠ to, kar si prejel.

Najbolj pomembno je, da smo hvaležni, ko plačujemo in izmenjujemo, kajti s tem SPREJEMAMO. Vsakič, ko s hvaležnostjo plačate za zdravljanje, ga tudi sprejmete. Prepoznate, da ste nekaj sprejeli. Ko mi je moj mentor William Spear pred osmimi leti rekel, naj bom hvaležna za vse kar dajem, ga nisem razumela, kaj je mislil s tem, danes mi je kristalno jasno.

Ekonomija nove dobe je pravična izmenjava nekaj za nekaj. In ko s hvaležnostjo dajemo denar v zameno za stvari, storitve, smo na energijskem nivoju odprti za sprejemanje vsega, kar nam to prinaša. V pravični izmenjavi nekaj za nekaj sprejememo in prepoznavamo vrednost tega.

In če vas zanima več in tudi to, kako stopiti iz tega vrtiljaka in vstopiti v pravično izmenjavo, kajti kot sem rekla na začetku je vse stvar percepcije vas vabim na vikend seminar Uresničite svoje sanje!

Razmišljanje o odnosih

Medsebojni odnosi so umetnost, ne glede na to za kakšne odnose gre; partnerske, z otroci ali s poslovnimi partnerji. Že nekaj časa govorim o tem, da so naši odnosi kot templji v katere so včasih hodili, da bi izmojstrili sebe. Vsak odnos nam odseva nazaj … nas same, vsakič v drugem aspektu in žal ali pa na srečo je tako, da nam tisti najbližji običajno odslikajo najbolj boleče dele nas samih. Prav zaradi tega se je najtežje zazreti v ta ogledala, ki nam kažejo nas same. In vem, da ni lahko in verjetno vam ne bo prav nič všeč, kar bom povedala, vendar v resnici ne morete spremeniti nikogar zunaj sebe; ne partnerja in ne otrok, spremenite lahko edino in samo sebe.

In najtežje se je soočati s sabo, z vsem tistim, kar imamo shranjeno v sebi. Ljudje, s katerimi imamo dušni dogovor, da v naših življenjih igrajo pomembne vloge, so le sprožilci, ki nam odslikajo, pokažejo dele nas in to običajno tiste dele, ki jih nočemo videti, ti najbolj bolijo. Ko nočemo prepoznati, da imamo to v sebi in se s tem soočiti običajno svojo bolečino ob tem, da prepoznamo nekaj, kar nam ni všeč in nočemo prevzeti odgovornosti za to, to zlijemo na druge skozi kaznovanje, maščevanje, manipulacijo. Pravi mojstri smo v tem, da stvari prikrijemo sami sebi.

Vsi ljudje delujemo po sistemu udomačevanja, ko otroke skozi nagrajevanje in kaznovanje navadimo na ustaljeni ritem, da je najlažje svojo bolečino prenesti na nekoga. Tako se mož znese nad ženo, žena nad otroci, otroci pa nad hišnimi ljubljenčki, lahko pa se vrstni red zamenja.

Vsekakor morate pogledati vase in se soočiti v sebi za kaj gre, kajti zunaj vas, vam nihče ne bo dal podpore kot si jo želite. Šele ko se s stvarmi soočiš v sebi in ukineš gumbe na katere ti pritiskajo, se »post festum« stvari spremenijo tudi navzven. Vem, kako ženske mislimo, da smo tako posebne in dobre, da bodo moški zaradi nas v svoji rutini naredili spremembo, vendar jo ne.

Tudi partnerski odnosi so poglavje zase in na žalost nam v resnici ne prinašajo sreče in miru, kot smo si zamislili, temveč nam v resnici pomagajo na svetlo spraviti vse tisto, kar so naši notranji izzivi. V partnerskih odnosih gre za dušne dogovore, da nam bo partner pritiskal na vse tiste gumbe, ki nas najbolj bolijo, da bi jih prepoznali in spremenili stvari v sebi. Ni namen tega, da spreminjamo partnerja ali odnos, v resnici moramo spremeniti sebe. In to je eden največjih izzivov, ki jih ne prepoznamo v svojih medsebojnih odnosih. Ljudje, ki pričakujejo srečo so običajno globoko zmedeni, ko zakon ali partnerska zveza izzove prevrednotenje čustev in mišljenja. Krivdo običajno zvalimo na partnerja, češ da je neprimeren in ne uvidimo, da smo vihar v svoji duši zanetili s preprosto odločitvijo, da bi raje živeli v dvoje kot sami.

V partnerskem odnosu, kjer oba partnerja prepoznavata pomen duše, se cinizem in razočaranje umakneta čaščenju in intimnosti, ki je globlja od medsebojnega zaupanja in razumevanja. Dejstvo je, da v svetlobo pridemo le skozi temo in da kot pravijo za vsakim dežjem posije sonce, vendar nam nihče ne pove, da moramo najprej skozi nevihto. In vendar je že Oskar Wilde dejal, da se samo plitvi ljudje poznajo. V resnici smo nedoumljivi in globoki, polni skrivnosti in čudenja. In kot sem začela, medsebojni odnosi so templji v katerih smo, da bi izmojstrili sebe. Lahko to uvidimo in delamo na sebi ali pa gremo še en krog, morda s kom drugim in vendar gremo še ne krog.

Imejte se radi, sprejmite stvari v sebi.

Taja Albolena

Za prijatelje si je treba čas vzet…

Prijateljstvo je posoda za oblikovanje naše duše.

Govorim o pristnem prijateljstvu ali bolje rečeno tovarištvu. Naša duša hrepeni po intimnosti, saj bližina, ki jo ustvarja tesno prijateljstvo, izpolnjuje njeno pravo naravo. Dejstvo je, da pristno prijateljstvo ne zahteva delovanja, potrebuje pa vdanost, navzočnost in pozornost.

Pristno prijateljstvo ne zahteva od nas, da se medsebojno ujemamo. Ne gre za povezovanje združljivih oseb temveč za privlačnost in magnetiziranje. Pravi prijatelj je lahko na tisoče kilometrov stran in se z njim ne vidiš prav pogosto. in vendar lahko vsakič nadaljujeta tam, kjer sta prejšnjič nehala. Prijatelji namreč spoštujejo razdaljo, ki jih ločuje in podpirajo individualnost. Sami se odločajo za bližino.

Skrb za prijateljstvo je del negovanja duše in neizmerno srečo imamo, če smo lahko prijatelji s svojimi starši, svojimi partnerji in svojimi otroci. Pomembno je, da prepoznamo, da je prijateljstvo enakovredno, ko nihče ni bolj ali manj pomemben, gre za dve individualni osebi, dva svetova, ki prideta skupaj z namenom, da izmenjata. In neizmerna bolečina na nivoju naše duše se zgodi, ko smo izdani s strani nekoga,ki ga imamo za pravega prijatelja.

Prijateljstvo je dejavnost duše, ki potrebuje primerno okolje, da se razvija.

Občutek intimnosti in bližine ustvarjamo skozi pogovore in druženja, in ne preko skypa, telefona ali facebooka. Gre za srečanja v živo, izmenjavo, ki je duši tako zelo dragocena. Moja iskrena želja je ustvarjati sveti prostor za takšna zbliževanja, povezovanja in gojenje pristnega prijateljstva. In le-ta se udejanja.

Tisto, kar mi je bilo izjemno zanimivo v povezavi s prijateljstvom pa je njegov razvoj. Svoje veščine prijateljstva, povezovanja in druženja razvijamo v otroštvu, na neki stopnji pa lahko ostanemo še dolgo po tem, ko otroštvo mine.

Po principih antropozofije se vsi premikamo iz popolne soodvisnosti v mladih letih, ko smo čisto odvisni od svojih staršev in ko nam soodvisnost nudi varnost (prvih 7 let), ko so nam starši vzorniki in se popolnoma zlijemo z njimi, Pa nato preko avtoritete (naslednjih 7 let), ko se začnemo osvobajati in ustvarjati svojo identiteto. In preko vzornikov v obdobju pubertete pa tja do 21 leta, ko naj bi dosegli stopnjo popolne svobode in s tem tudi popolno prevzemanje odgovornosti za svoje življenje.

Za pristno prijateljstvo smo pripravljeni šele takrat, ko prevzemamo popolno odgovornost zase in za vse kar počnemo, ko nihče zunaj naj ni kriv za nič in ni odgovoren za nič, kar smo ustvarili mi sami. Ko se popolnoma zavedamo, da mi kreiramo svoje življenje. Takrat dosežemo popolno neodvisnost in s tem svobodo.

In ta otroški razvoj, če ga nismo zaključili v prvih 21 letih vlečemo s seboj na nivoju, kjer smo ostali in ga podoživljamo skozi svoje partnerske odnose.
So vam partnerji avtoritete, ali ste popolnoma odvisni od njih in do avtoritete še niste prišli?
So vam vzorniki in mentorji ali ste z njimi pristni prijatelji?

To je tema seminarja izpolnjujočega partnerstva. Nedvomno zanimiva tema:)

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Razodevanje Duše

Pred nekaj časa sem že pisala o tem, kako so naši medsebojni odnosi kot templji v katerih so pred nekaj tisoč leti iniciati stopali skozi iniciacijske procese. Naš partnerski odnos je področje, kjer duša izoblikuje svojo usodo. Dejstvo je, da je odnos alkimija. In kot alkimist opazuje naravne procese, da se nauči posegati vanje, se lahko v skrivnostni potek odnosa vključimo s pozornim opazovanjem njegove kemije.

Opažam, da smo ljudje v sodobnem tehnološko razvitem svetu močno usmerjeni k temu, da se osredotočamo na zunanje stvari v življenju, da iščemo mehanske vzroke in rešitve za težave. V skrivnosti duše želimo vstopiti z ostrino razuma in sojenjem, z narcističnim gledanjem kaj je prav in kaj narobe, ki se skoraj vedno konča na “meni”. Negovanje duše nekako ni med kvalitetami sodobnega človeka in morda se prav zaradi tega toliko ljudi v zadnjem času spopada z duhovno depresijo, ki nima kaj dosti skupnega s čustveno ali psihološko depresijo.

Ljudje se ne zavedamo, da s tem, ko se začnemo spraševati “Kaj je smisel mojega žiljenja? in Zakaj sem sploh tukaj na planetu?” odpiramo pot iniciaciji duše. In da so to duhovna vprašanja, ki jih včasih niso delili drug z drugim ob kavi, temveč je bil čas zanje skrbno izbran in posvečen. Kajti vedeli so, da so s tem vesolju sporočili, odstrani iluzijo, vzemi z mene to, kar ni avtentično za mojo dušo.

Se potem res sprašujemo zakaj doživljamo tak preporod, če se vsi povprek odločamo za to, da se naš star svet sesuje in se rodi nov? In vendar je toliko ljudi začutilo svoj klic, pa ne vedo, kaj naj z njim storijo. Poskušajo se utiriti v stare tirnice kariere in vendar jim to ne uspeva najbolje.

Kajti namen duše ni v tem, da je varna, skrita in v srečnem in udobnem partnerskem odnosu. Eno najbolj bolečih spoznanj moje duhovne rasti je v resnici, da duša zahteva rast.

In da je ta rast povezana z žrtvovanjem, z opuščanjem vsega starega in vsega, kar mi ne služi več. Znašla sem se na svetih tleh in vendar mi je trajalo še nekaj časa, da sem se zavedla, da moram na svetih tleh sezuti svoje čevlje in postati skromna.

V posvetnih obredih v vseh kulturah sveta je znano, da mora iniciat prestati neko obliko bolečine, da doseže nove ravni zavedanja. Da je bolečina kot tudi poraz pomemben aspekt poglabljanja in prečiščevanja duše. Nisem pa bila pripravljena na to, da vse to zahteva tudi odnos. Kajti odnos je pri sodobnem človeku tempelj v katerem opravi svojo iniciacijo. Bolečine in težave ne pomenijo, da je z odnosom kaj narobe, pogosto so le posvetitev v intimnost.

Beseda intimnost pomeni najbolj notranji. Naša intimna razmerja pa zajemajo najbolj notranje razsežnosti nas samih in drugih ljudi. Naša notranjost se razkriva skozi čustva in občutke zato ni nič nenavadnega, da so ljudje, ki so zaprti vase in poskušajo nadzorovati svet okoli sebe, ločeni od svoje notranjosti in imajo zato težave tudi v medsebojnih odnosih. Intimnost se namreč vedno začenja doma, pri nas samih.

Vse kar nas obdaja v sodobnem svetu od nas zahteva, da smo v svoji izraznosti tehnično popolni, hitri in informativni. Se zato čudimo, da tako težko navezujemo stik s svojo dušo, ki se razkazuje skozi domišljijo, poezijo in povezanost. Nič čudnega torej, če v dobi telekomunikacije, kar pomeni v dobesednem prevodu -povezava na daljavo- toliko ljudi trpi zaradi izgube duše. Obdani smo s pritiski, naj bomo raje učinkoviti, kot da smo usmerjeni vase.

Ob vsem tem zavedanju se je v meni prebudilo hrepenjenje po nečem drugačnem, po tem, kar je hrepenenje moje duše. Po spoštovanju srca, razkrivanju duše, kajti gre za mistiko, za skrivnosti, ki čakajo v nas, da bodo razkrite. Ne gre za rešljivo uganko ali navodila kako do cilja, slediti morate namigom in skrivnostnosti. Gre za čaščenje skrivnosti, ljubezni in odnosov.

Imejte se izjemno :)

Namarie

Taja Albolena

mali-princ-2012

Udomačevanje

Ko sem se prvič srečala z besedo udomačevanje, sem bila kar malce osupla. Nekako sem si življenje na Zemlji naslikala bolj čarobno in h temu je nedvomno pripomogel tudi moj otroški pravzorec :)

In vendar sem presenečena ugotavljala kako vzorec nagrajevanja in kaznovanja drži in kako smo se ujeli v zanko iskanja odobritve, sprejetosti v družbi.
Kot to razlaga meni tako ljub mojster Don Miguel Ruiz je najprej pojem, nek pomen, ki se ga naučiš. In s tem mu pritrdiš, ga sprejmeš, vanj vložiš svojo vero in voljo, postaneš to in to postane tvoj dogovor. In nato pride nagrada, če dogovor izpolnjuješ ali kazen, če ga ne izpolnjuješ. Zato izoblikuješ persono, maske ti pomagajo ustvariti oklep, ki ti pomaga v igri pretvarjanja, da si nekaj kar nisi. In tako nisi dovolj dober, če si to kar si. Nisi popoln in ker nisi dovolj dober zase, pride do samozavračanja. Tako izgubiš svojo izvornost in svojo integriteto. Ker sam sebi nisi dovolj dober se ustvari potreba po potrditvi, ko ugodiš drugim, da bi bil sprejet. In od tukaj samokritika in samoobsojanje. In ker nisi popoln in nisi dovolj dober zase, svojo kreativno energijo uporabiš za ustvarjanje laži o sebi. In namesto, da bi te tvoja življenjska energija podpirala te vedno bolj izčrpava, ker rabiš vedno nove in nove laži, da podpreš tiste prejšnje.

Vse kar moraš storiti je, da se zaveš svoje igre, svoje podganje dirke, ujetosti v svet težnje po popolnosti in v svet laži.
Kajti obstaja zgolj in samo popolnost. Si božja stvaritev in si popoln.

In tvoja življenjska misija je … da si srečen.

In kot je to doživel mali princ

“Dober dan,” je rekla lisica.
“Dober dan,” je odgovoril Mali princ, ki je vstal, a ni nič videl.
“Tu sem,” je rekel glas, “pod jablano.”
“Kdo si?” je rekel Mali princ. “Zelo ljubek si …”
“Lisica sem,” je rekla lisica.
“Igraj se z menoj,” je zaprosil Mali princ. “Tako žalosten sem …”
“Ne morem se igrati s teboj,” je dejala lisica. “Nisem udomačena.”
“Ah, oprosti!” je dejal Mali princ.
Nato je pomislil in rekel:
“Kaj je to ‘udomačena’?”
“Nisi iz teh krajev,” je rekla lisica. “Kaj počneš tod?”
“Ljudi iščem,” je rekel Mali princ. “Kaj je to ‘udomačena’?”
“Ljudje,” je rekla lisica, “imajo puške in lovijo. To je zelo nadležno. Goje kokoši. To jim je edina skrb. Stikaš za kokošmi?”
“Ne,” je rekel Mali princ. “Prijateljev iščem. Kaj je to ‘udomačena’?”
“To je nekaj, kar že dolgo ni več v rabi,” je rekla lisica. “Pomeni pa – ustvarjati vezi …”
“Ustvarjati vezi?”
“Kajpak,” je rekla lisica. “Za zdaj si zame samo majhen deček, čisto tak kot sto tisoč drugih majhnih dečkov. In jaz te ne potrebujem. In ti mene še manj. Zate sem samo lisica med sto tisoč drugih lisic. Če pa me udomačiš, bova drug drugega potrebovala. Ti boš zame edini na svetu. Jaz bom zate edina na svetu.”
“Aha, že razumem, je rekel Mali princ. “Nekje je cvetica … zdi se mi, da me je udomačila … “

par7

Arhetip zakona narekuje delitev vlog…

Si vedela, da so arhetipi prebivalci kolektivnega nezavednega?
Gre za izvorne vzorce, ki so del tvoje kode. Gre za dušno izbiro izkušenj, ki si jih izbrala, da jih boš izkusila tukaj na Zemlji. Arhetipi so tisti, ki ustvarjajo mite. In miti so zgodbe, ki so del tvoje podzavesti.

Arhitip predstavlja prvo strukturo, prvi vtis nečesa, ki je na energetski ravni in se nato udejanja v materialnem. Gre za sile, ki vodijo tvoje obnašanje in oblikujejo tvojo identiteto.

Na nivoju duše si določene arhetipe izbrala za svoje zaveznike in učitelje. Z njimi imaš dogovor, da z njimi delaš. Da so del tvoje energijske strukture.

Arhetipi so del tvoje sence, zato je preko njih precej lažje prepoznati kateri so tisti vzorci, ki jih v svojem življenju preigravaš na čisto nezavednem nivoju.
Ko stopiš v svet arhetipov, se moraš zavedati, da so precej večji od življenja.
Imajo moč in potenco, ki presega tvoj jaz.

Arhetip v senčni plati predstavlja velik izziv. In povsem običajno je, da ga nočeš prepoznati za svojega.
Vendar je dejstvo, da če stvari namerno zanikaš in jih potlačiš v sebi, še z večjo silo pridejo iz tebe in običajno izberejo čas in prostor, ki je najbolj neprimeren.

Zato je orodje prepoznavanja arhetipov v življenju veliko darilo. Pomembno je, da se soočiš s stvarmi v sebi, s svojo senco, ki je nočeš videti. S tem ji odvzameš njeno moč in arhetip spoznaš v njegovi svetli plati. Kot zaveznika, ki ti v življenju lahko pomaga.

Gre za samo-zavedanje! Zato je modro pogledati vase!

Nesporno dejstvo je, da samo Ti lahko spremeniš svoje življenje.
In pogosto arhetipe spoznaš skozi jezik, skozi svoje izražanje.

Tako arhetip zakona prepoznamo po tem, da ljudje pogosto rečejo, da je njihova boljša polovica nekje drugje. Da je boljša polovica tam zunaj nekje in zato iščejo svojo dušo dvojčico.
Se pravi, da na zakon gledamo kot na nekaj, kar nam bo omogočilo celostnost in celovitost.
Tako živimo v paradigmi iskanja nekoga, ki nas bo dopolnil in nas naredil kompletne.

Zakon temelji na iskanju zadovoljitve in izpolnitve zunaj sebe.
Zakon je zelo povezan s preživetjem vrste, s tem, da je nujno potomstvo za ohranjanje vrste.
Pa tudi s tem, da imaš nekoga v lasti.

Arhetip zakona narekuje delitev vlog, ko je žena tista, ki skrbi za potrebe moža, mož pa domov prinaša denar.

Vsi stereotipi izhajajo iz osnovnih vzorcev, ki so postavljeni v arhetipu.
Tisto kar ljudje v zakonu prepoznavajo je dejstvo, da po poroki zanimanje drug za drugega po pravilu upade.

Vprašanje, ki se postavlja samo zase je Zakaj?
Po tem, ko izpolniš namero zakona, torej najdeš svojo boljšo polovico, ki te dopolni, v resnici ne veš, kaj naj z njim/njo počneš sedaj.
Po tem, ko je trdnjava osvojena večini bojevnikov doma postane dolgčas, zato gredo na nove pohode, osvajat nove trdnjave.
To so pogojenosti, ki so tako globoko vpisane v naš celični spomin, da o tem sploh ne razmišljamo.
In ko imajo poročeni pari tisti občutek, da je misija izpolnjena, da je trdnjava osvojena, ni več nobenega napredka, ni rasti.

In tukaj se pojavi osnovni konflikt, saj ob svoji osebni rasti vedno trčimo ob arhetipske vzorce, ki jih moramo sprejeti in se z njimi pomiriti v sebi. To pomeni, da jih prepoznamo, jih priznamo in se z njimi pomirimo.
Mnogi ubirajo drugo pot, ko te vzorce sesujejo in sploh ne vedo kaj se dogaja in za kaj čisto zares gre.

Zato se v zadnjem času pojavlja velika želja po vzpostavitvi novega modela zakona, novega arhetipa, ki nas bo podpiral v našem razvoju in nam dal to, kar si želimo.

Svobodo in hkrati podporo.

Težava je v tem, da nam partnerstvo ne more zagotoviti varnosti, ki si jo želimo. Varnosti ne moreš najti zunaj sebe. Varnost je dušna kvaliteta, ki jo moraš najti v sebi.

Življenje se neprestano spreminja. In edina stalnica je sprememba.

Tvoja duša je na Zemlji zato, da izkuša in raziskuje in ne zato, da bi igrala varno igro.

Partnerstvo je struktura, kjer dve Celoti postaneta Eno. In to strukturo soustvarjata, jo kreirata in oblikujeta skupaj.
Kako ustvariti izpolnjujoče partnerstvo je moja strast v enaki meri kot so moja strast tudi arhetipi.
Arhetipi so moja strast, ker prepoznavam kako močno nam lahko stojijo na poti do samo-uresničitve. In hkrati kako močni zavezniki so lahko na tej naši poti samospoznavanja.

Več o partnerstvu delim v spletnem programu Alkimija Ljubezni, ki je na voljo v maju. Več najdeš na povezavi tukaj>>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena