Partnerstvo

charming-girl-39

Manjkajoči košček

Priznam, to kar bom delila v nadaljevanju je bil zame osebno dooolgo časa manjkajoči košček. Vendar sem leta 2007 na mojo veliko srečo srečala osebo, ki mi je razkrila kaj ta manjkajoči košček je. In zame je moj manjkajoči košček deloval kot čarovnija.

Mediji, pop kultura, sodobni trendi so veliki večini žensk oprali možgane. Ženske mislimo, da če bomo shujšale, če bomo telovadile, skratka oblikovale svoje telo, če nam bo uspelo znebiti se celulita (ta je v teh dneh pred poletjem velika tema), ojačati mišice, potem bomo bolj privlačne. Na mojo veliko žalost pogosto od izjemno privlačnih žensk slišim tovrstna pritoževanja in vem, da sem bila vse do leta 2007 nezavedno v tem istem kampu. Kot da tovrstno zavračanje telesa ni dovolj, se vedno znova pritožujemo, kaj vse je narobe z našimi lasmi. In mnoge so mnenja, da je seksi perilo, obleka in zapeljivo vedenje potrebno, da bi pritegnile moškega, po možnosti »pravega« moškega.

Ok trenutek resnice, brez dvoma drži, da s tem pritegneš moškega do sebe, vendar vsa pozornost, ki jo nameniš fizični privlačnosti moškemu signalizira eno samo stvar… želi si seksa. To je to.

Še eno priznanje, ko sem to dojela, sem si oddahnila. Brez dvoma sem pogosto oddajala napačne signale in namesto, da bi v moškem prebudila potrebo po tem, da me neguje, poskrbi zame, mi podari svoj čas in me osreči, sem ga »zrajcala« in je želel tisto, česar si sama pogosto nisem želela… seks. In ko danes gledam mlade punce (doma imam dve najstnici) mi je kristalno jasno, da iz medijev in s strani vrstnic dobivajo iste impulze, ki sem jih tudi jaz in moške vedno znova pripravijo za tisto eno stvar, ki si je ne želijo. Ženske si želimo naklonjenosti s strani moškega, vendar nam nihče ni povedal, da naklonjenosti s strani moškega ne dobiš, če aktiviraš fizično privlačnost pri sebi.

Verjetno malo zgodovine ne bo škodilo. Moški si želijo žensko, ki ga fizično privlači. Vendar razlog za to leži v genih. Zadnjih 50.000 let DNK moškega kliče po razmnoževanju, da bi človeška vrsta preživela. Najhitrejša pot, da moški najde žensko, ki je sposobna poskrbeti za potomce, je v hitrem vizualnem pregledu. Moški so izmojstrili skozi tisočletja, katere ženske imajo atribute za možne težave s plodnostjo. Moški običajno prečekirajo proporce telesa, prvi je od ramen do pasu in seveda so prsi v ospredju. Ženske z večjimi prsmi in ozkim pasom so bolj seksualno privlačne, ker so po izkušnjah zapisanih v DNK bolj plodne. Potem preveri ustnice, oči, dolžino las, tvoj obraz in na koncu še zadnjico. To kar se dogaja v najstarejšem delu možganov je, da okljuka vse atribute, ki jih ženska mora imeti, da lahko donosi zdrave otroke. Vem, to se sliši, kot da imamo ženske en sam namen, da obstajamo, vendar to o čemer govorim ni nekaj, kar bi se v njegovi notranjosti dogajalo na zavestni ravni. To so popolnoma nezavedne zadeve, ki se preigravajo v ozadju tudi, če si moški sploh ne želi otrok. Možgani lovca so na delu.

In vem, kako se to sliši, in vem tudi, kako sem se pogosto počutila kot ženska – objektificirana. Kot predmet na ogledu, ki ga moški »čekirajo« ali je kaj vreden ali ne. In to, drage moje, me je vedno razbesnelo. Razbesnelo do konca. Najraje bi šla in nekoga na gobec. Vendar si nisem upala kot prvo in kot drugo, pojma nisem imela s čim prebudim ta vzgib v moškem. Ok, še eno stvar moram priznati, v resnici nisem imela veliko tovrstnih težav. Zakaj? Ker sem se skrila. Postala sem siva miška, ki ni hotela zbujati pozornosti. Oblačila sem se v »vreče«, skrivala svoje telo, nosila kratke lase in se obnašala kot fant, to je bila moja strategija, ki me je brez večjih težav peljala skozi srednjo šolo in na faks. Rezultat… nihče me ni nadlegoval in hkrati nisem imela fanta. Bila sem prijateljica s fanti, pravzaprav so me imeli za sestro, vendar nisem imela nobenega zmenka, nihče me ni povabil na pijačo in hrepenela sem po tem, da bi končno enkrat bila zanimiva za moške.

Brez dvoma sem imela privilegij, ker sem zelo zgodaj spoznala kako drugačni so bili moji prijatelji v družbi s fanti in z menoj in kako so se obnašali na drugi strani s puncami. Ja, to je bilo kot noč in dan in včasih bi koga kresnila po buči, ko sem opazovala kakšni bebci so pogosto izpadli s puncami ter kako inteligentni in zabavni so bili v »naši« družbi.

Ko sem končno imela prvega fanta pri svoji polnoletnosti, sem si zelo želela pozornosti in naklonjenosti. Sanjarila sem o tem, kaj vse bova doživela skupaj in vendar je bila spolnost eden od nadležnih faktorjev. Vedela sem, da brez nje ne bo šlo, hkrati pa me je motilo dejstvo, da sem vsakič, ko sem se »uredila« bolj po ženstveno v mojem moškem aktivirala slo po spolnosti. To me je frustriralo, da ne govorim o prizadetosti, ki je prišla ob tem, ko me je zapustil (po telefonu, ne vem če bom to lahko kdaj resnično sprejela in se pomirila s tem, ker še vedno čutim prizadetost ob tem, da nisem bila vredna, da mi to pove na 4 oči, čeprav danes vem, da ga je bilo verjetno strah, ker moja podivjana ženska, ki je prišla na površje, bi ga verjetno zmlela v prah) in mi povedal, da si želi preizkusiti še druge ženske. Verjetno je čisto odveč, če rečem, da sem bila prizadeta, užaljena in zanikana kot ženska. Ponovno se mi je potrdilo, da moške zanima samo ena stvar – seks.

In v tistem času, ko sem bila samska, sem se iz užaljenosti odločila, da k**c gleda ljubezen, da želim spoznati, kako je biti zapeljivka. Ko sem spoznala svojo Femme Fatale, sem se je ustrašila bolj kot spolnosti. Na hitro sem vse skupaj zaprla v predalček v svoji notranjosti in življenje je šlo svojo pot.

Do leta 2007, ko sem srečala moškega, ki je bil Kralj in ki je z menoj delil, kaj pomeni biti Kraljica kot ženska. Precej nenavadna izkušnja, vendar mi je dala ogromno materiala za razmišljati. Spoznala sem, kaj je bil moj manjkajoči košček. Ko me je Ameer spraševal, če sem že plesala svojemu moškemu in ali čutim, da je spolnost pravzaprav igranje na inštrument sem močno zardevala in se hkrati čudila, kje za vraga živim. Dojela sem, da nečesa ne razumem in da je umetnost ženstvenosti brez dvoma nekaj, kar moram obuditi v svojem življenju.

Kasneje sem dojela, da je polarnost med moškim in žensko tisti magnetizem, tista iskra, ki zaneti strast med partnerjema. Dojela sem, da je privlačnost nekaj več kot zgolj fizična privlačnost. Dojela sem, kako mogočna in veličastna je magnetna privlačnost.

Se nadaljuje…

Kaj je torej tisto, kar ne le pritegne moškega k tebi, kar ne povzroči zgolj želje po seksu kot fizična privlačnost? Kaj je tisti manjkajoči košček v sestavljanki, ki ženske pogosto vodi v blaznost, ker imaš občutek, da delaš vse prav, pa je rezultat na koncu vedno enak?

Kaj je tisto, kar očara moškega, da si želi poskrbeti za svojo žensko?

Če te zanima več, se mi pridruži v spletnem druženju, kjer bom delila kaj je manjkajoči košček. Več informacij najdeš >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

2us

Resnica je, da…

…ženske gledamo na moške kot na naše sovražnike. Ni potrebno pogledati daleč, verjetno smo bili vsi deležni prepirov med starši. In da se lahko res dobro skregaš, moraš na osebo na drugi strani gledati kot na sovražnika. Gre za dinamiko boja za moč, kjer se dve osebi bojujeta za prevlado. Tisti, ki ima moč, ima nadzor in kontrolo v odnosu. Znano?

Sama temu pogosto rečem ping-pong med partnerjema, kjer eden poda žogico na drugo stran in drugi odbije žogico nazaj. Če ti meni ne daš tega, potem ti jaz ne dam tega… Igra se lahko nadaljuje le dokler eden ne odneha. Paradigma odvisnosti v odnosu je tista, ki napaja, je gorivo sovražnosti v odnosu, kajti dokler si odvisen od partnerja in njegove moči, se igra moči nadaljuje.

In tudi, ko menimo, da smo samostojne in neodvisne in moških pravzaprav sploh ne potrebujemo, kjer sem se leta 2009 nahajala sama, smo v igri moči. Ženske, ki smo mnenja, da vse zmoremo same, pogosto testiramo svojega moškega ali se bo spomnil ali bo pozabil na najino obletnico, osebni praznik, rojstni dan,…

Kolikokrat sem sama testirala svojega moškega, če me posluša, če se bo spomnil?
Ne, nisem sodelovala, nisem mu namignila, kajti prepričana sem bila, da je njegova pozornost, dejstvo, da ni pozabil, njegov izraz ljubezni do mene. Danes obžalujem čisto vsako priložnost, ki sem jo našla, da sem ga obtoževala, kritizirala in kaznovala. Tolikokrat mi je rekel, da uničujem trenutke, ko bi nama bilo lahko lepo, pa nisem slišala.

Takrat še nisem vedela, da moški v svojem življenju potuje skozi štiri pomembne faze in nihče mi ni povedal, da je moj moški v fazi, ko je njegov čas izjemno dragocen. Ko mi je končno namenil čas, sem ga najprej izkoristila zato, da sem izrazila svojo prizadetost, užaljenost in ranjenost.

Tolikokrat sem stvari interpretirala skozi lastno prizmo ranjenosti in se počutila zapuščena. Tolikokrat sem ga hotela kaznovati, ker sama nisem čutila občutkov vrednosti. Jaz nisem bila zmožna videti svoje lastne vrednosti, svoje dragocenosti kot ženske in sem njega obtoževala, da ne vidi moje vrednosti kot ženske.

Res je, da nisem imela zgleda, kako bi lahko ravnala drugače, vendar to ne zmanjša dejstva, da sem velik del najinega odnosa pričakovala, da bom ranjena in nanj gledala kot na tistega, ki me rani… vedno znova in znova.

Moj prvi odnos z moškim se je končal na zelo boleč način… z resnico. Moj takratni fant, me je poklical po telefonu (to je bilo še pred mobilniki) in mi sporočil, da me zapušča, ker bi rad preizkusil še druga dekleta. Bil je moj prvi fant in jaz njegovo prvo dekle. Takrat nisem vedela, da fante v tej fazi zanimajo avanture in da se želijo zabavati. Pri svojih devetnajstih sem bila pripravljena na za-vedno-skupaj in bila sem globoko prizadeta, užaljena in besna, ko mi je povedal resnico. Danes razumem. Danes vem, da je bil z menoj popolnoma iskren, povedal mi je resnico – da ni pripravljen na resno zvezo in bilo je srce parajoče, da sem zgolj ena od njegovih avantur.

Ko sem kasneje vstopila v “resno” zvezo, mi nihče ni povedal, da je moški v naslednji fazi svojega razvoja zavezan temu, da izgradi svoje “kraljestvo” in da bo to v praksi pomenilo, da bo najin skupni čas skromno odmerjen. Če bi vedela, v kateri fazi se nahaja, bi najin skupni čas bolje porabila. Tako pa sem najin časovni proračun v glavnem porabljala za pritoževanje, ker si ne vzame več časa zame in nerganje, ko stvari niso bile po mojem okusu.

V stilu ženske, ki na svojega moškega gleda kot na poraščeno žensko, sem od njega pričakovala, da bo vedel, kaj si želim in mi to tudi omogočil. Nisem vedela, kako pomembno je, da s svojim moškim delim, kaj potrebujem od njega. Bila sem prepričana, da on bi pa že moral vedeti, kaj potrebujem, saj me vendar ljubi, ni res!?

Nihče mi ni povedal, da moram biti sama v stiku s svojo strastjo, s seboj in vedeti, kaj potrebujem, ter to jasno deliti s svojim moškim, če želim to tudi dobiti.

Resnica je, da brezmejno obžalujem vsa leta, ki so zletela mimo naju. Leta, ko sem ga kaznovala, se obnašala do njega, kot da je moj najhujši sovražnik in ne glede na to, da si štejem v veliko čast, da do njega nisem bila “pasja” kot bi lahko bila (včasih me srce boli, ko gledam ženske, kako pasje znajo biti do svojih moških in takrat sem globoko hvaležna, da sama nisem svojega gneva zlivala na svojega moškega), bolj ko spoznavam moško naravo in razlike med nami vidim, kje vse sem delala “neumnosti”. Vidim, kako sem ranila svojega moškega, kako ga nisem spoštovala in kako sem s tem vedno znova ranila samo sebe, kaznovala samo sebe in bila sovražna do sebe.

Ja, resnica pogosto boli. Boli kot pri norcih, vendar danes vem, da lahko stvari preobrazim le, če jih prepoznam, sprejmem in zavestno izberem drugače. Proces duhovne alkimije od nas zahteva, da najdemo svinec, ki ga želimo preobraziti v zlato. To je ena od treh pomembnih sestavin alkimije.

Resnica je, da si moški od vsega najbolj želi, da bi bila njegova ženska srečna. Resnica je, da je vedno boleče iskren, da govori resnico, le da ženske pogosto ne želimo slišati tega, kar nam govori, ker nam to kar slišimo preprosto ni všeč. Še vedno mi pogosto ni všeč kar slišim in učim se poslušati. Učim se spoštovati in učim se občudovati moške.

In ko svoja spoznanja delim z ženskami, pogosto slišim očitek, da zagovarjam moške. Ženske namreč obožujemo svojo vlogo žrtve. Da smo lahko v vlogi žrtve, potrebujemo na drugi strani sovražnika, mučitelja, nekoga, ki ga lahko obtužujemo, kaj nam dela in kako grdo dela z nami. In vsaka žrtev nujno potrebuje simpatizerja, nekoga, ki se z njo strinja in jo podpira v njeni igri žrtve, ki čaka na rešitelja. Ja zelo dobro poznam svojo žrtev in tudi mit o princu na belem konju mi je zelo znan. Zabavno je to, da ima zdaj zame čisto nov pomen, kajti moški je resnično princ, ki se mojstri, da postane kralj.

Vsaka ženska ima vedno na izbiro – lahko je žrtev okoliščin, žrtev odnosa, žrtev moškega ali pa prepozna svoje strasti, svoje želje in stopi za tem, kdo v resnici je… kraljica.

Dejstvo je, da če želiš v svojem življenju kralja, moraš najprej Ti postati kraljica. Kralji so namreč sila zanimiva vrsta – pokažejo se samo, če jih vidiš, spoštuješ in občuduješ. Ženska mora postati sprejemljiva, voljna, da se odpre in sprejme darilo s strani moškega, da dopusti, da jo to darilo neguje in da se preda svojemu kralju, kar od ženske zahteva številne veščine, ki jih sodobna ženska enostavno ne pozna. Šele,  ko je ženska voljna sprejeti, bo to razkrilo kralja v njenem moškemu.

Ja, res je, sama dolgo časa nisem imela pojma o teh stvareh. Potem pa sem v svojem življenju srečala… kralja. Moškega, ki je bral moje misli, moškega, ki me je obdaroval na najbolj nenavaden način in vsakič znova sem bila izzvana, da sem sprejela. Ta moški me je naučil, kaj pomeni biti kraljica, le da takrat nisem razumela, kaj mi kaže, česa me uči. Danes vem in danes z ženskami delim, kako postati kraljica.

Vprašanje je le ali si Ti voljna, da stopiš v svojo kraljico in zaživiš izpolnjeno življenje? Kakšna je tvoja izbira danes?

Bodi Sijajno!

Taja Albolena.

Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da je biti Ženska Darilo. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si

ritual

Odpiranje novemu…

Odpiranje novemu je predvsem za ženske svojevrsten izziv in pogosto se ujamemo v rutino in nismo pripravljene na spremembo dokler nam ne teče voda v grlo.
Za žensko je odpiranje zelo intimno povezano s penetracijo in pogosto smo v upiranju, da ne govorim o tem, da želimo imeti kontrolo nad dogajanjem, da bi v sebi občutile občutek varnosti. Še vedno namreč varnost iščemo zunaj sebe.

Večina žensk se sploh ne zaveda, kako globoko so rutine zakoreninjene v njenem življenju, dokler ne naleti na steklene stropove na področjih, kjer bi si resnično želele, da bi se stvari spremenile.

Pogosto smo trde glave in se enostavno nočemo premakniti, zato nas pogosto premika življenje. In ob tovrstnih premikih tektonskih plošč v naših življenjih imamo občutek, da se nam vse, kar nam je ljubo seseda na glavo.

Priznam, življenje me je utrdilo, vendar sem še vedno trmoglava in pogosto mnenja, da zmorem sama in to na svoj način. In tako sem mesec dni pred svojim 41 rojstnim dnevom doživela pretres ob premiku tektonske plošče, ki jo imenujem kontinent partnerstva. Streslo me je do kosti in če je kdo mnenja, da so stvari večne, naj ga pomirim, niso. Ne glede na najinih 21 skupnih let sva še vedno enako trmoglava in svojeglava in vsak je mnenja, da ima on prav. Včasih se morava srečati na sredini mosta, tudi dobesedno in tako sva se pogovarjala na žitnem mostu, nad Ljubljanico.

V meni je vzniknila želja po ritualu, s katerim bi pustila za seboj najino preteklost, vse tiste vroče kostanje, ki sva jih prelagala drug drugemu v roke in ki sem jih predvsem sama pogrevala vedno, ko sem v sebi zadela na staro ranjenost.

Ena od najbolj fascinantnih stvari v povezavi z možgani je prepričanje, ki je dolgo veljalo kot dejstvo, da se možgani, ko enkrat dozorijo, ne spreminjajo več. Le zelo mladi možgani naj bi še bili plastični, kot se takšni sposobnosti prilagajanja strokovno reče, kasneje pa naj bi to lastnost izgubili. Vendar so raziskave pokazale, da so tudi starejši možgani bistveno bolj plastični oziroma prilagodljivi, kot so sprva domnevali.

Nevroplastičnost je torej sposobnost možganov, da se z učenjem spreminjajo. To v praksi pomeni, da lahko stare pogojenosti, stare vzorce in ranjenosti v nevronskih mrežah razpustimo in v možganih ustvarimo nove  živčne poti. Nevroplastičnost je namreč vseživljenjska zmožnost možganov, da na podlagi novih izkušenj prerazporejajo živčne poti.

V trenutku navdiha se mi je utrnila zamisel, ki sem jo delila s svojim dragim, ki je v skupni ritual privolil. Tako sva se deževnega jutra odpravila v Iški vintgar, k vodi.
Voda je element, ki odplavlja vse usedline, vse stare stvari in pomaga nam v alkemičnem procesu preobrazbe. Voda nas neguje in prenavlja.

Bila sva sama, kajti takih norcev, ki bi v nalivu šli na sprehod res ni prav veliko.
Tovrstna samota mi kot introvertirani osebi zelo godi, kajti na voljo mi daje prostor, da sem to kar sem.

In v tišini, ki so je obogatile le dežne kapljice na najinem dežniku sva se sprehodila do mesta, kjer sva našla najin čolniček, cvetje in plažo ob vodi. Moj dragi me je opazoval in simbolično zažgal list na katerega sva zapisala vse kar puščava za seboj. Pepel je čolnič ponesel po vodi in začutila sem, kako se je v moji notranjosti ustvarilo polje odprtosti za novo.

Rituali so pomemben del življenja vsakega posameznika, odpirajo vrata med duhovnim in zemeljskim.
Povezujejo, preobražajo, omogočajo nam premike.

In simbolično, neplanirano, me je moj dragi domov peljal po poti, po kateri se še nikoli nisem peljala.
Dan je bil prepoln simbolike, dopuščanja novega, ustvarjanja prostora za novo in popoldan sem preživela v ženski družbi. Praznovala sem Lepoto in še vedno praznujem porajanje nove sebe.

Pred menoj je praznovanje 41 leta, ki sem ga poimenovala 40 odtenkov ženstvenosti in praznovanje 14 leta moje hčerke (kakšna je verjetnost, da se ti zgodi tovrstno na-ključ-je, da se številka le zamenjata?).

Temu bo sledilo praznovanje najine obletnice, ki jo imava na Beltane, keltski praznik pomladi. To je čas cvetenja in je povezan s spočetjem in plodnosti. Mitološko gledano bog in boginja dosežeta puberteto, se zavesta svoje spolne energije in zato je Beltane povezan s poroko, z zavezanostjo in iskanjem partnerja.

Res je, življenje je čarobno, polno je priložnosti, ki jih moramo opaziti in se jim odpreti. Brez tega, da izmojstrimo umetnost odprtosti ne moremo sprejeti novega ali opustiti starega. Ranljivost je ključnega pomena tako za odprtost kot za sproščenost. In le skozi odpiranje življenju se lahko predajamo toku življenja, da nas ponese v globine in širine tega, kar smo izbrali zase.

Življenje te vodi skozi štiri pomembne faze, ki jih moraš usvojiti, če želiš skozi življenje potovati z milostjo in nežnostjo.

Odpiranje je vedno prva faza. potrebno se je odpreti za novo. In ko se odpreš moraš biti voljna, da sprejmeš. Ko sprejmeš, ti je dano, da te priložnost, izkušnja, to kar je izbrano neguje in to negovanje ti omogoči, da se predaš toku življenja, zaupaš in potuješ s tem tokom v neznano.

Štiri zaveznice, ki te vodijo skozi življenje in skozi povezovanje ciklov življenja so Gaea, Amazonka, Hetaira in Sofija. Vsaka je zadolžena za svojo fazo in vsaka ima zate pomembne lekcije, ki jih je potrebno v življenju usvojiti. Ravnovesje štirih pomembnih področij v našem življenju vitalnosti, odnosov, posla in umirjenosti je za sodobno, polno zaposleno žensko nujno potrebno.

Sama sem dnevno soočena s prehajanjem med temi 4 področji, kjer mi močno pomaga razumevanje in vedenje, občutenje in izkušanje tega kdaj se premikam skozi katero od teh štirih zaveznic, kdaj katero zavestno prikličem v ospredje in kako učinkovito poskrbim za svoj nivo energije ter upočasnim takrat, ko bi pobezlala zaradi prenapetega in prenapolnjenega urnika, prepoznam kdaj je čas za užitek in kdaj je v ospredju delo.

Ženstvenost ni zgolj milina, nežnost in mehkoba. Je tudi jasnost in zavezanost sebi.
Je tudi prizemljenost in odločnost, postavljanje meja in predajanje toku življenja.

Se poznaš? Veš kako preklapljati med temi različnimi deli sebe? Veš kdaj se izraziti skozi Hetairo in kdaj skozi Amazonko? Veš, kako upravljati s svojo energijo v sebi na najbolj učinkovit in sebi prijazen način?

Odstiranje tančic Ženske Duše razkriva vse štiri notranje zaveznice in kako živeti uravnovešeno življenje, ki daje zgled tvojim otrokom, da ni treba žrtvovati zdravja in odnosov na račun kariere ali obratno. Te zanima več?

Sledi povezavi tukaj >>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

couple-kissing-hd-wallpaper-free

Moški čuti…

Intimno partnerstvo je nekaj, kar me je popolnoma prevzelo pred 6 leti, ko sem v svojem življenju doživljala čustveno prebujenje in sem dojela, da če ne bom nečesa spremenila, da bom zabredla v globine, ki jih nisem želela izkušati; depresijo, cinizem, kritiziranje, zlobo,… Vse te aspekte zelo dobro poznam, vem pa tudi, da je vedno moja izbira ali jih izberem in uporabim ali pač ne. Intimno partnerstvo temelji na zdravih temeljih, ki ga sestavljajo 4 principi; prevzemanje 100% odgovornosti za svoj del partnerstva, za svojo celovitost, drugi je zavedanje dejstva, da odnos soustvarjata oba, iskrenost je tretji in zaupanje četrti.

Intimnost je tako sposobnost kot izbira, da si povezana, ljubeča in ranljiva, kar od posameznika zahteva čustveno prebujenost. Intimnost ustvarja globoko čustveno povezanost, ki je lepilo, ki drži skupaj partnerstvo in ki ga ne moremo ponarediti. Ali si voljna, da se čustveno odpreš in povežeš ali pa nisi. Tako kot pravijo; ne moreš biti na pol noseča, ali si ali pa nisi.

Ključna stvar v intimnem partnerstvu je povezanost s seboj. Dokler ti ne veš kdo si, kaj želiš in kakšne so tvoje čustvene potrebe bo izjemno težko, pravzaprav nemogoče, da bi te tvoj partner intimno poznal, te razumel in čutil povezanost s teboj. Da si sama svoj original, da si izvirna, pristna, da si to kar si namesto to, kar od tebe pričakujejo drugi je ključnega pomena za intimno partnerstvo.

Brez dvoma drži dejstvo, da je partnerstvo eno najmogočnejših vozil osebne rasti in duhovnega razvoja, kajti dokler nimaš na drugi strani ogledala, ki ti pokaže tvoje rane, tvoje bolečine, tvojo jezo, imaš pogosto v svojem življenju občutek, da ti vse super teče. Partnerstvo te sooči s tem kdo ti si in kaj vse se skriva v tvoji notranjosti; tako zlato kot svinec. In drži tudi dejstvo, da je odnos najcenejša delavnica osebne rasti, ki si jo lahko zamislite, dobite jo brezplačno. In hkrati je najdražja, saj zahteva vire kot so čas, energija, pozornost in ljubezen, ki jih z denarjem ne moreš kupiti.

In tovrstno delavnico imaš lahko čisto vsak dan.

Z mojim dragim sva imela debato na temo ranljivosti in to kar je sledilo, me je tako močno osupnilo, da sem potrebovala kar nekaj časa, da sem prišla do sape.

“Veš, pravijo, da ste ženske tiste, ki znate kramljati. Ampak ti pa ne znaš kramljati. Ti se takoj potopiš v globine in hočeš od mene modrosti in globoke odgovore za katere ne vem od kje naj jih potegnem.” Sledila je dooolga tišina.

V tem vmesnem obdobju sem bila na meji, na robu, v uporu, kajti res je, ne znam kramljati, to sama vidim kot površinskost in ne maram površinskosti, obožujem globine.

In če moškemu daš na voljo dovolj tišine, nadaljuje sam od sebe…

“Veš plitvine so pomembne, brez njih ne moreš v globino. Vedno greš najprej skozi plitvi del, da prideš v globino.” Še vedno sem bila tiho, kajti resnica tega, kar mi je pripovedoval mi je segla globoko.

“In ti ignoriraš plitvino, ti hočeš takoj v globino.” Ja, to sem ugotavljala tudi sama pri sebi. “In to tvoje potapljanje v globine delaš na silo. Pravzaprav to čutim kot posilstvo.”

Tukaj sem začutila panični napad.

“Veš,” je nadaljeval, “tako kot ve ženske potrebujete čas v spolnosti, da se sprostite in se vas moramo počasi dotikati in biti nežni, veš, na enak način moški potrebujemo predigro v pogovoru.”

Panika in tišina.

“To kar moški potrebujemo je kramljanje, lahkotnost, prijaznost … skratka predigra, uvod v bolj globoke in težke pogovore, ki nam jih ženske servirate kar tako iz prve in pričakujete, da bomo polno sodelovali v njih.”

Ostala sem brez teksta. Nisem vedela kaj naj rečem. To kar sem čutila pa je bila potrditev, da je vse, kar je povedal, čista resnica.

Ženske smo v pogovoru in v debatah pogosto nasilne do moških, od njih zahtevamo nivo in globino komunikacije, ki jo pričakujemo od žensk. Ženske pri opisovanju idealnega moškega pravzaprav opisujemo žensko. In sploh se ne zavedamo kakšne bolečine povzročamo moškim na drugi strani.

Ja res je, moški čuti. Zelo čuti. In čuti prisilo, čuti zlorabo, čuti ranjenost. Si voljna to sprejeti… to spremeniti?

Več o intimnem partnerstvu delim v spletnem druženju Alkimija partnerstva, ki ga začnemo 20.4.2015. Več o druženju je na voljo na povezavi tukaj…

Brezplačno predavanje 3 skrivnosti intimnega partnerstva je na voljo na spletni povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

zadovoljstvo

Ženska mora postati Kraljica, da bi imela Kralja.

Partnerstvo je vedno zgolj zunanja manifestacija notranje realnosti. Le, če si voljna prepoznati, da ti odnos vedno zgolj odslikava to, kar čutiš v sebi, lahko ustvariš odnos, ki si ga srčno želiš. Velika skrivnost je v tem, da moraš ti postati ta Ženska, ki ima odnos, ki si ga želiš imeti. Pogosto srečam ženske, ki so v velikem notranjem konfliktu in se ta konflikt vedno znova preslikava v odnose, ki jih imajo v zunanjem svetu, vendar tega enostavno ne vidijo in za konflikte krivijo ljudi okoli sebe. Resnica je, da partnerja pritegneš s svojo vibracijo. Ko razrešiš svoje notranje konflikte in v sebi čutiš harmonijo, jo lahko izkušaš tudi v svojem zunanjem svetu. To je ena največjih skrivnosti partnerstva – postati moraš Kraljica, če želiš imeti ob sebi Kralja.

Eden od izzivov partnerstva je brez dvoma v pričakovanju, da te bo partner dopolnil. Še posebej ženske po 35 letu, ko se v njihovi notranjosti začne čustveno prebujenje in čutijo neizpolnjenost, nezadovoljstvo in omejitve, upajo, da se bo v njihovem življenju pojavil princ na belem konju. Bolje rečeno vitez, ki jo bo rešil. Vendar je to upanje v nasprotju z zakonom privlačnosti, ki pravi »k sebi pritegneš to, kar vibriraš«. Če je v tvojem življenju prisotna vibracija pomanjkanja, je to tisto, kar prihaja v tvoje življenje in to še ojačuje. V praksi to pomeni, da končaš v odnosu, v katerem se počutiš še bolj v pomanjkanju (nisi dovolj dobra, dovolj pametna, dovolj lepa, dovolj privlačna,…). Dejstvo je, da ne moreš pričakovati srečnega odnosa, če si ti nesrečna, neizpolnjena, če potrebuješ nekoga, če si v pomanjkanju in nepopolnosti v sebi.

Resnica je, da je v tebi že srečna, izpolnjena ženska, ki čuti ljubezen, radost in umirjenost. Vendar je skrita pod plastmi prepričanj, vsega kar verjameš, da si. Tvoj razum verjame v pomanjkanje, strah in dokler se ne uglasiš na frekvenco polnosti, celote tega kdo ti, živiš življenje, ki ustreza pomanjkanju. Partnerja, ki ga pritegneš iz mesta celostnosti in radosti v sebi, boš vedno čutila kot ujemanje, ker bo le odseval tvojo radost in celostnost, ki ju boš ti čutila v sebi.

Osnovni izziv sodobne ženske je, da v sebi začuti žensko, ki je že v polnem potencialu, v polnosti tega kdo v resnici je. Uglasiti se moraš na polnost, ki ti že si. Postati moraš Kraljica, da bi ob sebi imela Kralja. Ni druge poti. Kajti, ko ti si ta Kraljica, ne more biti drugače, kot da imaš ob sebi Kralja. Igra ujemanja je popolna, vedno!

Seveda je to za tvoj um popolni paradoks, vendar je čista resnica, življenje k tebi pritegne to, na kar se uglašuješ. Ti že si »vse kar je«. Vse je eno in eno je v vsem. Zavest se želi izraziti skozi tebe in kreira to na kar se osredotočaš. Ti si Kreator svojega življenja in tudi svojih odnosov. Življenje je igrišče na katerem ustvarjaš svojo igro. Nisi tukaj, da bi karkoli popravila, ker ni nič pokvarjenega v tebi, tukaj nisi, ker bi rabila nekoga, da te dopolni, ker si že celostna. Tukaj nisi, da bi napolnila pomanjkanje, tukaj si, da bi izrazila sebe, uživala življenje in izkušala radost.

Dejstvo je, da te moški ne more osrečiti. To kar lahko naredi je, da takrat, ko ti že čutiš svoje zadovoljstvo doda k temu občutku svoj kamenček in te osreči še bolj. Če ženska potrebuje ljubečo pozornost s strani moškega, moški z njene strani potrebuje spoštovanje in to je eno najbolj fascinantnih spoznanj, ko govorimo o srečnem partnerstvu, kar se mene osebno tiče. Srečno partnerstvo je praznovanje življenja. Izpolnjujoče partnerstvo je, ko se dve Celoti povežeta v neskončnost. Ko sta dva skupaj, da bi delila življenje drug z drugim, soustvarjata, delita radost svoje realnosti z drugim, kajti tvoja radost je najveličastnejše darilo, ki ga lahko podariš drugi osebi.

Zato nehaj iskati nekoga, ki te bo dopolnil, ki te bo osrečil, ki bo v tebi potrdil najboljše dele tebe – Ti si tista, ki mora vse to občutiti v sebi, da bi v svoje življenje pritegnila osebo, ki bo s teboj delila užitek, radost, ljubezen in mir – to je srečno partnerstvo. Vse se začne v tebi. In Ti moraš v sebi odkriti to Žensko, ki že živi življenje, ki si ga želiš.

Ne, ni nemogoče, se pa strinjam, da je vsekakor izziv. Več o tem kako postati Kraljica, da bi ob sebi imela Kralja delim v srečanju, o katerem si lahko več prebereš tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

 

couple-holding-hands

Srečna in zadovoljna…

V svojem vsakodnevnem druženju z ženskami pogosto ugotavljam, da ženske rade “kupujemo” občutek lastne vrednosti s tem, da se v odnosu razdajamo čez vse meje. Pogosto se razdajamo takat, ko čutimo dolžnost, obvezo, da to moramo narediti. In po mojem opažanju takrat, ko delamo iz dolžnosti, pogosto stvari delamo na silo, enostavno zato, ker je treba.

Pogosto vzamemo sebi, da bi dale drugim. Vzamemo si čas, denar ali energijo, da to damo nekomu, za katerega menimo, da to bolj potrebuje od mene. Pravzaprav vzamem sebi, da dam drugemu. In to nas vedno znova pušča prazne, v pomanjkanju.

Opazila sem, da ko sem razdajala sebe, da bi pomagala drugim, da sem vedno znova sama postajala tista, ki je kmalu potrebovala pomoč s strani drugih, ker sem vedno znova izčrpala sebe. In verjetno si že opazila v svojem življenju, da, ko si v tej energiji razdajanja, da tudi, če daš 150%, bo oseba na drugi strani pričakovala 200%. Skratka nikoli ni dovolj, ne glede na to, kako se potrudiš, nikoli ni dovolj.

To kar je izziv pri ženski je, da ko se izprazniš, pričakuješ od moškega, da bo poskrbel zate.
Ker pozabimo na to, da smo čustvena bitja in na svoje čustvene potrebe, pogosto ne znamo skomunicirati na moško stran tega, kar pravzaprav potrebujemo.

Skrito pričakovanje mnogih žensk, ki se na tak ali drugačen način razdajajo, je pogosto, da bo moški tisti, ki naj bi žensko osrečil. Žal v realnem svetu temu ni tako, kajti moški v resnici ne more osrečiti ženske. Moški prispeva k sreči ženske, če grobo ocenim, kakšnih 10%. In če ženska ne poskrbi za svojih 40-50% se njegovih 10%, tudi, če se močno potrudi, ne bo čisto zares poznalo. To me vedno znova osupne, ko opazujem svoje življenje in svoja nerealna pričakovanja, pa tudi življenja drugih žensk. Moški ne more osrečiti ženske, lahko pa jo naredi bolj srečno.

Seveda je to pogosto zelo prikladen izgovor, vendar je dejstvo, da če ženska ni zadovoljna in srečna, nihče okoli nje ne more biti srečen in zadovoljen. In vsaj v začetku je moškim v interesu, da prispevajo k temu, da se potem tudi sami počutijo, da ima njihovo življenje smisel.

Izziv nastane vedno na zelo pomembni točki… kritiki.
To česar ženske ne razumemo je, da se moški ne bo spremenil, če ga kritiziramo. Kritika je nekaj, kar moški ne prenašajo preveč dobro. Ker ženske na svoje moške pogosto gledamo kot na neotesane poraščene ženske, kar v naših možganih interpretiramo, kot da so isti kot me, samo da drugače izgledajo, smo mnenja, da jih bomo spremenile, če jih bomo kritizirale.
Konec koncev je to nekaj, kar ima na žensko velik vpliv. Ker smo tako zelo prilagodljive, se kritiki vedno poskusimo prilagoditi in nekaj naredimo v zvezi s tem, da bi se ji v prihodnje izognile. Moški pa se na kritiko odzovejo tako, da zapustijo prostor. In tako pogosto ne le, da ne dosežemo želenega učinka, pravzaprav moške odganjamo od sebe, brez da bi zares vedele, zakaj gre.

Samo ženska, ki je zadovoljna in srečna bo prepoznala dragocenost, ki jo prispeva moški. Ženska opazi to, kar je moški naredil zanjo takrat, ko je zadovoljna in srečna, ko je njena notranja posoda polna. Takrat jo lahko to, kar moški naredi zanjo, napolni še bolj.

Takrat, ko je tvoja notranja posoda polna, deliš sebe, deliš tisto smetano na vrhu, deliš to, kar se zliva iz tvoje polne posode. Enostavno nisi v razdajanju, temveč si v tej paradigmi, kjer je tvoja notranja posoda tako polna, da deliš sebe z drugimi. Ti deliš sebe iz polnosti. Čutiš, da imaš dovolj zase in lahko to deliš. Veš, da podarjaš svoj čas, energijo in denar in ob tem čutiš hvaležnost. To, kar te napaja je strast in uživaš v tem, kar počneš. Brez truda, brez sile, si v ljubezni do ljudi okoli sebe in ne glede na to, koliko sebe deliš z drugimi imaš vedno dovolj.

Če pa je tvoja notranja posoda prazna, če imaš v sebi občutek praznine, boš želela čutiti povezanost in boš pričakovala od svojega moškega, da bo naredil nekaj zate, da te bo rešil.

Zato rada rečem, da so pričakovanja največji ubijalec odnosa. Še posebej tista pričakovanja, ki jih nikoli ne izrazimo in samo tiho visijo nekje v medprostoru odnosa.

Uspešna sodobna ženska, ki je finančno skrbnica družine, se pogosto ne zaveda, da podzavestno pričakuje podporo s strani svojega partnerja, skupaj z negovanjem in razbremenitvijo. Vendar, ker moški ne more osrečiti ženske, dokler sama ne poskrbi za svojih 50% nege, vedno bolj pogosto vozimo svoj avto s prazno posodo goriva. In v tem začaranem krogu sem se pogosto znašla tudi sama, ko sem pričakovala od moškega, da me bo negoval in mi pomagal, da se regeneriram, pa nič, kar je naredil, ni bilo dovolj dobro.

Lekcija, ki sem jo vzela precej na “trdo” je vsebovala zavedanje in razumevanje, da moram zase poskrbeti v prvi vrsti sama. Ko sem bila zadovoljna, me je moj moški vedno osrečil še bolj. In da sem prišla do svojih 50% je to pogosto pomenilo, da sem morala na glas izraziti svoje želje in povedati direktno, kaj potrebujem, brez pričakovanj in tihega upanja, da bo uganil kaj rabim in mi to dal.

Velika lekcija mnogih žensk v sodobnem svetu je, da se naučimo, kako moškim povedati, kaj potrebujemo, na način, da bo razumel, kaj hočemo od njega.

Zame osebno je bilo izjemno pomembno prepoznanje, kako ključnega pomena je, da najprej poskrbim zase, da jaz čutim polnost v sebi. In ta polnost, to, da je dovolj, delim s svojim partnerjem, s svojimi otroci, z ljudmi in s svetom.

In če želiš resnično pustiti sled, narediti resnično pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu, je ključnega pomena to, da čutiš v sebi polnost. Kajti, ko čutiš to polnost v sebi, lahko iz tega, ker čutiš, da imaš dovolj deliš, neguješ ljudi okoli sebe, poskrbiš za to, da razvijaš in izboljšuješ svet, na katerem živiš.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

couple-holding-hands

Spoštovanje

Včasih sem resnično popolnoma blond. Kljub temu, da že leta preučujem razlike med moškimi in ženskami, včasih potrebujem take orto težke lekcije, da dojamem kakšno pomembno podrobnost. Vzemimo pod drobnogled dejstvo, da je za moške spoštovanje izjemnega pomena. Moški želijo, da spoštujemo njihov čas, energijo in denar. In ker smo ženske bitja z neskončnimi seznami in neskončnimi obveznostmi, le stežka sprejmemo dejstvo, da moramo posebej prositi za čisto vsako malenkost, katero naj nam moški naredi. Npr. da obesi perilo, ali pelje otroke na popoldanske aktivnosti. Poznano?

Ženske delamo toliko stvari; od nakupovanja, do pospravljanja in pranja, likanja in čiščenja, zlaganja posode v pomivalni stroj in brisanja prahu, da se nam sčasoma vse, kar počnemo, zdi nekako samo-po-sebi umevno. Dejstvo je, da me ne cenimo vsega kar počnemo. Tako samoumevno je nam samim, da zmoremo in da tudi delamo vse same. In ko prosimo moškega, naj nam priskoči na pomoč in v skladu s svojim “projektnim” pogledom na stvari želi nagrado za to, kar je naredil, pogosto pobiramo čeljust po tleh, ker nekako ne moremo razumeti, da moški zahteva zase spoštovanje, nam pa ne da tega, kar potrebujemo.

Dejstvo, ki ga pogosto spregledamo je, da moški potrebuje spoštovanje in ženske potrebujemo ljubečo pozornost.

Brez dvoma v svojem vsakdanjiku poznate začarani krog, ko se na stanje brez ljubeče pozornosti ženske odzovemo brez spoštovanja. Moški pa se na odnos brez spoštovanja odzove brez ljubeče pozornosti. In smo pri jajcu in kuri. Kdo bo popustil, kdo bo začel …

Ko sem začela zavestno spreminjati najino partnerstvo, je bil prvi korak ta, da sem bila prijazna in bolj spoštljiva, čeprav včasih s stisnjenimi zobmi. “Zakaj se je potrebno zahvaliti za čisto vsako malenkost moškemu, medtem, ko nam on ne izraža hvaležnosti za to, kar počnemo?” je popolnoma merodajno vprašanje številnih žensk. In to je bil dolgo časa kamen spotike v mojem partnerstvu, ker nikakor nisem hotela vzeti te lekcije, da moram vsakič znova prositi za to, da obesi perilo po tem, ko posoda s perilom že 3 dni stoji poleg stojala za perilo in on mirno hodi mimo. Da ne govorim o tem, kako težko je biti potrpežljivo prijazna in spoštljiva po treh dneh opazovanja polne posode perila, ki se nikakor ne obesi samo od sebe. Da ne govorim o nagradi, ki jo moški na koncu opravljenega projekta potrebuje.

Spoštovanje je v osnovi sprejemanje osebe, njenih pogledov na svet, njenega trenutnega počutja, in na splošno življenjske naravnanosti. Spoštovanje pomeni, da vidiš in ceniš njegovo vrednost, brez pričakovanj, brez potrebe po tem, da dokaže svojo ljubezen z dejanji. Da njegov obstoj zadošča. Spoštovanje je sprejemanje napak in pomanjkljivosti. Drage moje, to je izjemno pomemben vidik, spoštovanje je brezpogojno sprejemanje osebe točno take kot je. Brez da poskušaš vsiliti svoje mnenje, brez da brskaš po stvareh od nekoga drugega in brez omalovaževanja nekoga zaradi česarkoli, brez zajedljivosti.

Ni vedno lahko sprejeti partnerja točno takšnega kot je, a to je bistvo ne samo odnosa ampak bistvo življenja. S stalnim razburjanjem dosežemo kaj? Samo to, da se moški umakne.

Zakaj deluje na tak način?

Moški so bitja časti. Delujejo v skladu s svojimi življenjskimi vrednotami. V času spora, ko ženska moškega kritizira in se nad njim pritožuje, moški na zunaj morda deluje popolnoma hladno in njegov obraz je popolnoma hladnokrven. Vendar so raziskovalci medsebojnih odnosov z meritvami srčnega utripa ugotovili, da je moški imel v povprečju kar 99 udarcev na minuto, kar je pomenilo, da je bil v »bojevniški pripravljenosti«. V njegovi notranjosti je imel dve izbiri, da se umakne ali začne boriti. Kot moški se z žensko seveda noče boriti, zato poskuša storiti častno stvar in se umakniti. Na drugi strani pa je pri ženskah prevzela vlogo podivjana ženska, kar je bilo v praksi videti, kot da je ženska popolnoma izgubila kontrolo nad svojimi čustvi. Vendar so meritve srčnega utripa pokazale normalen srčni utrip. Ugotovili so, da moški umik za žensko pomeni zavrnitev in dejstvo, da je moški do nje neljubeč. Na drugi strani so ženske povedale, da so s pogovorom poskušale rešiti spor tako, da so mu nasprotovale, kar so moški občutili kot željo po nadzoru. To stalno kritiziranje pa si moški »prevedejo« kot nespoštovanje.

V praksi je ženska tista, ki bi se morala moškemu opravičiti, takrat, ko znori. Vsaki kritični izjavi, vsaki žalitvi, bi naj sledilo izraženo spoštovanje.

Naj se vrnem na začetek. Moški so bitja projektov, kar pomeni, da mu moraš povedati kakšen je projekt, ki ga mora opraviti in na koncu sledi nagrada za opravljeni projekt. In ker je ljubeča pozornost tisto, kar neguje ženske, je nova veščina v medsebojnih odnosih, ki jo moramo usvojiti ženske način, kako moškemu povedati, kaj naj naredi zate, da ti ob tem čutiš ljubečo pozornost, ki te neguje in nahrani, on pa dobi na koncu opravljenega projekta nagrado in sta oba zadovoljna. Zanimivo, je res?

In to je veščina, ki jo mojstrim dnevno.

Bodi sijajno!

Taja Albolena

shhh

Tudi tišina govori…

Tudi, ko ničesar ne povemo, povemo vse…

Presenečena? Hmmm. Pogosto mislimo, da ko smo tiho, preprosto ničesar ne povemo. Vendar tišina govori sama za

 

Vidiš? Ko nekdo začne stavek in na sredi umolkne, kaj si misliš? Je pravkar začel stavek ali morda ne? Je to napaka? Je to površnost? Smo izgubili linijo? Ko nekdo začne in nato umolkne, je vedno prisotna neka misel in stavim, da prva reakcija ni bila pozitivna.

Tišina govori. In običajno o tem sploh ne razmišljamo.

Priznam, kriva sem, do konca. Kajti običajno sem ljudi puščala v tišini. Pogosto se mi je zdelo najbolj modra stvar, ki sem jo lahko naredila. Vse dokler nisem naletela na osebo, ki mi je razložila, da ljudi, ki jih puščam v tišini, brez dvoma prestrašim. Bila sem osupla, kajti pogosto sem ostajala v tišini, ker je bila zadnja stvar, ki sem jo želela, da bi jih prestrašila. Vendar je dejstvo, da ko nič ne rečeš, puščaš prostor, prazen prostor.
In vsak ve, da v Vesolju ni praznega prostora. Vsakič, ko ustvarimo prazen prostor, se z nečim napolni. To je bila ena od stvari, ki me je presenetila pri zdravljenju. Iz moje prakse energijskega čiščenja prostora sem opazila, da če smo delali energijsko čiščenje in prostora na koncu nismo napolnili z novo namero, s tem, kar je nadomestilo stare forme, so se v prostor vrnile stare forme, ker je prazen prostor čakal, da ga nekaj zapolni. Dobila sem veliko lekcijo, ki pa je nisem prenesla v druge dele svojega življenja.

Se vam je kdaj zgodilo, da ste si bili blizu z nekom, nato pa je ta ista oseba ustvarila distanco? Brez razloga. Nič konkretnega, vendar ste imeli občutek, kot da je bila oseba malo čustveno prizadeta. In ko ste razmišljali, ste se spraševali, zakaj je tako. In ste bili tiho. Odgovor morda leži v tem, da ste jih prestrašili. Saj vem, verjetno zdaj razmišljate: ampak s čim, saj vendar nisem nič rekel ali rekla. In to je točno to. Tišina govori.

Vsi vemo, da vedno razmišljamo. Ko se pojavi tišina, preprosto zapolnimo praznino s svojimi mislimi o tem, kaj utegnete razmišljati. Se spomnite na začetku, ko sem sredi stavka utihnila? O čem ste razmišljali?

Ko izberemo, da ne spregovorimo, pustimo, da ljudje sami zapolnijo praznino s tem, kar je pri roki. In večina nas ima vedno pri roki strah, dvome, negotovost, ki jih lahko uporabimo, da zapolnimo nastalo praznino.

In potem se sprašujemo, zakaj se v odnosih dogajajo take čudne stvari?

Odsotnost komunikacije je komunikacija. Ko ljudi pustimo v tišini, ne le da sami napolnijo tišino, običajno jo zapolnijo s svojo negotovostjo, nejasnostjo.

Velikokrat je težava v odnosu prav v tem, ker tišina govori. In govori zelo glasno. Imela sem dober zgled, saj sem dejstvo, da tišina govori, pravzaprav spoznala od blizu že kot otrok. Le da običajno te svoje najzgodnejše spomine skrijemo sami pred seboj, ker so tako boleče, da se jih kasneje sploh ne spomnimo več. Doma sem doživljala tišino kot obliko kaznovanja. Ko sem kaj naredila narobe, je običajno sledila dolga tišina. In naučila sem, že kot majhna, da je najbolj bolelo, ko sem vedela, da sem nekaj naredila narobe, pa je temu sledila tišina, ki naj bi me izučila. In skozi to prakso sem postala sama sebi najhujši možni sodnik. Verjetno sem mojster v verbalni zlorabi same sebe, kajti če me kdo pusti v tišini, sem sposobna sama sebe ubiti in kaznujem se vedno znova s tem, da se ‘pribijam’ na svoj notranji križ. In dolgo je trajalo, da sem spoznala, kako uničujoče je to za mojo samopodobo. Nihče me ne more spljuvati bolj, kot sem to sposobna narediti sama sebi. In po dobri stari navadi sem se navadila tudi na to, da sem to projicirala iz sebe s tem, ko sem druge puščala v tišini. Pogosto popolnoma nezavedno.

To, kar se zgodi vedno, ko nekoga damo na ‘tiho obdelovanje’, kot temu slikovito pravi moj mož, je, da ne razmejiš odgovornosti. V praksi to pomeni, da nisi končal zadeve, temveč si jo pustil, da je obvisela v zraku. Poglejmo si, kako bi lahko končali zadevo in razmejili odgovornost tako, da bi lahko oba, vsak zase, prevzela odgovornost za svoj del v tej zgodbi.

Če se je nekaj zgodilo in želimo, da oseba na drugi strani razmisli o posledicah svojega dejanja, ni samoposebiumevno, da ve, kaj mora narediti, in zato stvar obvisi v zraku. To, kar je treba narediti, je vsaj, da jo vprašamo: Se zavedaš, kaj si naredil/-a? Skozi da ali ne pravzaprav uvidimo, ali se oseba zaveda tega, da mora prevzeti odgovornost ali ne. In temu sledi: Razmisli o tem … S tem smo odgovornost za to, kar se je zgodilo, razmejili oziroma dali osebi na drugi strani jasno vedeti, da mora prevzeti odgovornost za svoje dejanje. Če se nekaj zgodi in tega prenosa ne naredimo, je, kot bi ostali sredi stavka, in ustvari se praznina ali vakuum, ki ga potem želimo nekako zapolniti, ne vemo pa, s čim in kako.

Ko sem se o tej temi pogovarjala z možem, sem dojela, da ženske pogosto kaznujemo svoje moške s tišino. Ko smo prizadete, preprosto pogosto v tišini zapustimo sceno. Me smo mnenja, da tako in tako ni kaj povedati. Moški na drugi strani pa je ostal z nedokončanim stavkom. To, kar je težava na moški strani, ni praznina, temveč nejasnost.
Moški ve, da je nekaj narobe, vendar če ženska reče, da ni nič narobe, ali kar odide sredi nedokončanega stavka, moški ve, da je nekaj narobe, vendar ne ve, kaj lahko naredi, da bi to popravil. Ni jasnosti, ki jo potrebuje, da bi lahko deloval (beri: naredil karkoli), da bi stvar končal. Zato je za ženske bistvenega pomena, da spoznamo, da smo si različni, in da se naučimo komunicirati s svojimi moškimi.

Odsotnost komunikacije je vedno komunikacija. In pogosto to pomeni, da se oglasijo občutki krivde, strahovi, obveze. In tovrstno puščanje v tišini je pogosto eden najučinkovitejših načinov manipulacije v partnerstvu. Moški, ki niso vešči čustev tako kot ženske, zato običajno take trenutke rešujejo na svoj način. Če se ženske zapremo, moški preprosto zapustijo prostor. Več o tem, kako delujemo ženske in kako moški, pa v izzivu deset pasti partnerstva, ki je že na voljo na moji spletni strani.

Tišina je namreč del čustvenega izsiljevanja, že zgoraj sem omenila, da s tišino kaznujemo. In pomembno je, da se zavemo, da je lahko tišina past, v katero se v odnosih pogosto ujamemo. Če so obdobja tihega obdelovanja pri ženskah zelo dolga, v tem času ženska moškemu vzame tisto negovanje, ki ga s svojo toplino zanj ustvarja. Običajno gremo v začarane kroge v partnerstvu, kjer ena oseba drugi vzame to, kar potrebuje, in vrne pingpong žogico na drugo stran, kjer druga oseba vrne žogico tako, da ti ne da tega, kar ti najbolj potrebuješ. In medtem ko moški potrebuje toplino, prijaznost in negovanje, ženska potrebuje pozornost moškega. O tem pa kdaj drugič.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Članek je objavljen na spletni strani www.svetloba.si

ocean_sea_shell

Namen življenja je, da se prebudite!

Trenutno je večina žensk na svetu kot Trnuljčica v svojem globokem spanju.
Ženske hibernirajo in čakajo na rešitelja, princa na belem konju.
Ženske namreč rade čakamo na popolnega moškega, ki nas bo razumel in nam bo dal točno to, kar v tem trenutku potrebujemo, čeprav še same ne vemo, kaj to je. Ampak, če je on »pravi«, če je moja duša dvojčica, potem bo vedel, kaj mu je narediti.

Mit romantične ljubezni je iluzija.

Je čustveno programiranje, ki nam preda to iluzijo rešitelja, ki nas bo rešil.
Vedno, ko iščemo nekoga, ki nas bo rešil, odgovornost za svoje življenje predamo v roke nekomu drugemu. In s tem avtomatsko zanikamo sebe, verjamemo, da smo žrtev okoliščin, ljudi ali stvari.

Če od blizu pogledate zgodbe, ki imajo v središču mit romantične ljubezni, je povsod zgodba oblikovana okoli moškega, ki reši glavno junakinjo. Resnica je, da smo naučeni, kakšna čustva naj pričakujemo in jih poskušamo v svojem življenju poustvariti.
In ker ženske pogosto same ne vemo, kaj bi pravzaprav rade, svojo moč predajamo ljudem in okoliščinam zunaj sebe in čakamo.

In ob tem celotno Vesolje čaka na navodila.
Vse stoji.
Kot bi na daljincu pritisnile tipko Pavza.
Čakamo.

Skozi svoje delo z ženskami sem prepoznala, da ženske med 28. in 33. letom doživimo čustveno prebujenje, ki pa ga pogosto uspešno spregledamo.
Čakamo, da se bo zgodil nek čudež in nas bo nekdo odrešil.
Čeprav nas v praksi vse počaka in nam duša nato vsakih nekaj let potrka na naša notranja vrata.

Če ne prej je med 40. in 42. letom tisti čas, ko se je treba spogledati s tem, kar smo pri 33. spregledale.

Čustveno prebujenje se zgodi na izjemno zanimiv način, kajti ženske se v tem času dobesedno prebudimo iz iluzije. In ženske mi pogosto povedo, da se to zgodi nekako takole; Neko jutro sem se zbudila in tudi približno mi ni bilo jasno kdo je oseba v postelji z menoj in kdo so vsi ti majhni ljudje v sosednjem prostoru. Kot bi velik in pomemben del svojega življenja prespala. In v resnici ga prespiš, s tem, ko odgovornost in svojo moč daješ v roke ljudem okoli sebe.

Namen vsega mojega dela z ženskami je, da ustvarim varen prostor v katerem se ženska lahko prebudi iz svojih zgodb, pravljic in mitov. Prebudi iz svojega čakanja, da se bodo stvari zgodile same od sebe, iz čakanja na nekoga, ki jo bo odrešil.

Da bi začutila izpolnjenost v življenju, mora ženska izkusiti izpolnjenost sebe kot ženske.

Dejstvo je, da ženska enostavno ne more doseči izpolnjenosti v svojem življenju, če ne začuti izpolnjenosti svoje ženstvenosti oziroma pri moških svoje moškosti.
Odnos do svoje ženstvenosti je potrebno pozdraviti, da bi se lahko premaknila v svojo polno izpolnjenost.

Ko sem v zadnjih letih raziskovala več na to temo, sem dojela, kako pomembno se je pomiriti v sebi s svojim nasprotnim polom. Ženska se mora pomiriti s svojim moškim delom v sebi in moški se mora pomiriti s svojim ženskim delom.
In zato je Bog izumil odnose. Šalo na stran. Brez dvoma drži dejstvo, da so odnosi izjemno pomemben del našega življenja. Vesolje si prizadeva za to, da stvari združi v celoto.

Ne glede na to, kako močno hrepenimo po združenosti in celoti v sebi, drži tudi dejstvo, da se enako močno upiramo in pravzaprav bežimo iz čustvene povezanosti, ki jo od nas zahteva partnerstvo. Povezanost je naša sposobnost, da ustvarimo avtentična in vredna osebna partnerstva. Povezanost je pravzaprav esenca človeške izkušnje, pa naj gre za povezanost s seboj ali z drugimi ljudmi.

In če želimo resnično spoznati pomen povezanosti v svojih partnerstvih, moramo biti pripravljene na ranljivost, na sposobnost, da se odpremo življenju. Pomembno je, da razumemo empatijo, svojo ranljivost, občutke krivde in sramu, če želimo resnično ustvariti pristno povezanost v osebnih odnosih.

Odprtost je ključna lastnost ženske esence, ki se vedno odpira v razcvetu. Ranljivost je odprtost. Odprtost je naša sposobnost, da delimo celega sebe, tako lepe kot tudi tiste manj lepe dele sebe. In zato je empatija ključnega pomena, da zmoreš sprejeti in se pomiriti tako z lepimi deli sebe, kot tudi s tistimi deli, ki se jih sramuješ, za katere imaš občutek, da te smešijo, da so neumni in pravzaprav čisto nemogoči. Če poskušamo te dele sebe skriti ustvarjamo ločenost od delov sebe in s tem avtomatsko tudi v svojih osebnih odnosih.

Pozabile smo, da je povezanost tista, ki daje pomen našemu življenju.
In v prvi fazi se je potrebno povezati s seboj. Potrebno je prebuditi to življenjsko silo, ki je že v tebi, ki te vodi skozi življenje. Moč, da narediš vse potrebne korake, je že v tebi.
Vse kar je potrebno je, da izbereš, se odločiš in narediš korak.

To kar je izjemno pomembno, ko govorimo o tem, da živimo svoje sanje je, da moramo postati ta oseba, ki že živi svoje sanje. Oseba, ki je že v vibracijskem ujemanju s tem, kar si želiš izkusiti v svojem življenju. Rada rečem, da moraš postati kraljica, če želiš na drugi strani v svojem življenju imeti kralja. Prebuditi se moraš v to osebo, ki ti si. Biti moraš ta oseba, da v svoje življenje pritegneš okoliščine, dogodke, ki ti to potrdijo. Dokler si žrtev okoliščin, kreiraš to kar si.

In ta premik iz žrtve, ki čaka na svojega rešitelja, v osebo, ki živi svoje sanje običajno ni udoben. Tudi približno ni udoben, tudi od daleč ne. Preobrazba je vedno neudobna. Konec koncev se mora gosenica, da se preobrazi v metulja v vmesni fazi spremeniti v kozmično juho. In ob tem ena oblika življenja umre, da bi se lahko rodila druga oblika življenja. In v resnici umiramo, ko presegamo svoje stare dele, da naredimo prostor za to, da se lahko premaknemo v nove dele sebe. In tega se bojimo. Bojimo se te spremembe, zato se pogosto ne odločimo zanjo.

Vendar se spremembe izogibamo zaradi tega, ker se ne zavedamo, da smo v resnici spremenjeni zdaj. Zdaj smo ven iz resnice, ven iz integritete, ven iz avtentičnosti, svoje pristnosti tega kdo v resnici smo. Zaradi udomačenosti v vloge, ki smo jih v otroštvu prevzeli, smo kot školjke z nešteto plastmi biserovine, ki se je leta nalagala v naš notranjosti in otrdela našo školjko.

Pozabile smo svojo resnično, izvorno naravo in če želimo v svojem življenju izkusiti izpolnjenost, to celoto po kateri hrepenimo, bomo morale odložiti svoje lupine.

Ko se prebudimo, se zavemo, da smo čustvena bitja.
Zavemo se svojih potreb in svojih želja. Nekje globoko v sebi začutimo živost in željo po tem, da bi sledili svojim sanjam. Vedno imamo na izbiro, da se vrnemo v otopelost, da se zavlečemo nazaj v svojo školjko v upanju, da nas bo varovala pred nevihtami življenja. Vendar je dejstvo, da ta školjka nisi Ti.

Da bi školjko lahko odložila, jo je potrebno razgraditi, jo prepoznati, se soočiti z naloženimi plastmi. Ne moreš je zanikati ali enostavno zapustiti in upati, da se boš lahko na tak način vrnila v celoto svoje Biti. Življenje te sooči s tem, da je potrebno školjko v prvi fazi prepoznati, si priznati, da jo imaš in da je tvoja, da bi jo lahko skozi negovanje sebe in sprejemanje sebe, skozi spoštovanje, samozavedanje, cenjenje sebe in samozaupanje preobrazila skozi duhovno alkimijo, kjer se svinec osebnosti preobraža v zlato duše.

In tega običajno ne zmoremo sami. Preveč neudobno je. Preveč nevarno je. In zato iščemo mentorje, zato iščemo zavetje ženskih krogov, kjer imamo na drugi strani ženske, ki nas vidijo, slišijo in čutijo, take kot smo. Ki nas spodbujajo, da odlagamo in preobražamo te svoje plasti biserovine v svoji notranjosti. Kajti, če si tega ne damo, nas okolica zelo hitro potegne v stare zgodbe.

To je kot pri zdravljenem alkoholiku, ki mora ustvariti novo okolje, ko se vrne z odvajanja. Ključno je kdo ga obdaja, s kom se druži, kakšno je okolje v katerega se vrne. Če ni dovolj ojačan v sebi, če še ne zaupa dovolj sebi, potem ga bo vrnitev k svojim »pivskim« prijateljem stala njegove treznosti, kajti okolica ga bo potegnila nazaj v stare tirnice.

Pomembno je imeti v svojem življenju ljudi, skupino, ki te podpira, ki te spodbuja, da ojačaš svoje samozavedanje, samospoštovanje, samovrednotenje in samozaupanje. Kajti le tako, ko si vedno bolj to kdor ti si v resnici, s tem, ko se vrneš v svoje staro okolje in srečaš svoje »pivske« prijatelje Ti postaneš navdih njim, da spremenijo svoje življenje. Ti postaneš njihov svetilnik in s tem pomagaš drugim, da se vrnejo nazaj k sebi.

Zato je čas, da se prebudiš – zdaj!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

couple-holding-hands

Za tango sta potrebna dva

Ja, se že čuti, da se dogajajo spremembe na nebu, ki vedno bolj vplivajo na ljudi na Zemlji. Ne glede na to, da je astrologija veda, ki je ne obvladam, pa vsak mesec bolj opažam, kako ljudi “vrže” kakšen sprehod planetov na nebu. In zdaj že kakšen teden poslušam o ločevanju in nasilju v družinah in kako ljudem meče pokrovke v zrak in imajo vsega dovolj.

Približuje se prehod Marsa v skrivnostnega in globokega Škorpijona in ko gre ogenj v vodo … huh ja no, vse kar lahko rečem je, da se pošteno kadi. Poznavalci napovedujejo, da bo mars s seboj prinesel končne odločitve številnih, da se ločijo, da odidejo iz odnosov in situacij, ki jim ne služijo in jih bremenijo. To je čas globoke preobrazbe, ki nas sili v soočanje s seboj in s svojimi sencami.

In zakaj pišem o tem kaj se dogaja na nebu? Ker sem prejela nekaj vprašanj v povezavi s krajo energije in navezanostjo na stvari v našem življenju. V tem času, polnem izzivov namreč iz vaše notranje sence na površje prihajajo notranji “demoni”, vaše nepredelane stvari. In pomembno je, da veste, kaj vas čaka za vogalom. Kajti tisto, pred čemer bežite, vas vedno lovi.

In senca nam je vedno za petami. Ne moremo se je rešiti, jo odrezati, lahko jo poskušamo zanikati, vendar vsakič, ko svojo glavo damo ven iz peska ugotovimo, da je še vedno z nami. Edini način, kako se s senco lahko spoprimemo je, da se obrnemo k njej in jo sprejmemo. Seveda je to precej lažje reči kot narediti, vendar resnično, nimamo druge opcije. To kar smo kot duša izbrali, da bomo doživeli, bomo doživeli, lahko sicer gremo še en krog, vendar bo izkušnja naslednjič še večji izziv za soočenje.

Leta 1998 sem bila prvič noseča in takrat sem dojela, da se enostavno ne morem več slepiti, kako jaz “delam na sebi”, ker bom stvari, ki jih ne bom razrešila sama, predala naslednji generaciji.

To me je vodilo kot bojevnico na pohod in namesto bežanja pred svojimi sencami sem izbrala njihovo zalezovanje. Čisto v šamanskem slogu sem začela slediti sama sebi in svojim sencam in v letih do danes, sem se pomirila s številnimi med njimi. Ti deli mene niso nikamor šli, nisem jih odrezala, nisem se jih “rešila”, z njimi sem se spogledala v sebi in se pomirila z njimi, jih sprejela in objela v sebi. In verjemite, da je bilo soočenje s številnimi vse prej kot šala.

Podobno privlači podobno, to čemur namenjate svojo pozornost je del vaše izkušnje. Če imate v sebi nerazčiščene stvari, ki so skrite v vaši senci in sodite, obsojate ljudi, da so taki in taki, pravzaprav sodite sami sebe v tem delu, na katerega kažete s svojim prstom. V odnosih pogosto poslušam; moj mož je tak in tak in dela to in to, ne posluša me, ignorira me. In ko vprašam, kje je ženska do sebe takšna oziroma do koga je ona takšna, se pogosto brani, da ona pa že ni takšna. Senca. Vse tisto, česar ne vidite je neosvetljeno v vaši notranjosti oziroma je v senci. In dokler tega ne vidiš v sebi, so v tvojem življenju ljudje, ki ti kažejo točno te skrite dele tebe. Sooči se z njimi in sprejmi sebe.

In kraja energije? Nihče vam ne more nič vzeti, vse jim daste sami. Ko se razburjate, jih sodite, kritizirate jim namenjate svojo pozornost, tja teče vaša energija in to hranite. Ravno pred nekaj dnevi sem se zalotila, kako se še vedno pritožujem nad svojim bivšim, ki ga že 20 let nisem videla. In sem se kar na sredi stavka ustavila in dojela, da mu še vedno namenjam pozornost in pošiljam energijo točno s tem, ko se pritožujem, da kako me je zapustil. In sem se hitro ujela v nerazrešeni stvari, ki jo je bilo potrebno zaključiti v meni in se pomiriti z njo. Kajti v umetnosti upravljanja s svojo lastno energijo, se mi zdi pomembno, da zavestno izbiram, komu namenjam svojo pozornost in s tem energijo. Upravljanje z lastno energijo je nekaj kar učim ženske, kajti iz izkušenj vidim, da kljub temu, da smo mojstrice energijske ravni pogosto pojma nimamo kdo pije in kdo plača, da ne govorim o tem, kako grdo delamo z energijo v svojem življenju, kot svinja z biseri.

Za tango sta potrebna dva in tudi za odnos sta potrebna dva. Za krajo energije sta vedno potrebna dva eden igra žrtev, drugi pa vampirja, ki mu pije kri. Če nehate igrati žrtev, tudi vampirja ne boste več potrebovali, ker ne more plesati sam, bo našel drugo žrtev. In ne, ne morete ga spremeniti, dokler ne dojame, kaj počne, se ne bo spremenil. Spremenite lahko le sebe s tem, ko se sprejmete točno taki, kot ste.

Rešitev je vedno v tem, da v odnosih, ki vam predstavljajo izzive pogledate kakšno vlogo igrate. Kako vam služi, da ste v tem odnosu in igrate svojo vlogo? Kaj vas to uči? Kaj imate od tega? Ko to ugotovite in se s tem pomirite, tovrstni odnosi enostavno niso več potrebni.

Izziv je v iskrenosti s seboj. Da se ne slepite, da vi pa nimate težav in so za vse krivi drugi. Spomnite se, za tango sta potrebna dva in prevzemite odgovornost za svoj del. Nihče ni rekle da je enostavno ali lahko in je vse prej kot udobno, vendar nujno potrebno, če se želite osvoboditi in resnično zaživeti.

V DivineFemme Akademiji učim ženske o tem, kako postaviti svoje osebne meje in poskrbeti najprej zase, kajti to je tisto, kar je za žensko ključnega pomena, da ustvari živlejnje kot si ga želi na sijoče ženstven način. O energijski krogli in upravljanju s svojo lastno energijo veliko govorim, ker je skrb za svoj osebni prostor ena od pomembnih veščin, kajti vse se začne s tem, da naredimo prostor za nove stvari v našem življenju in jih sprejmemo.

Potrebno je počistiti staro, da naredimo prostor, da novo lahko vstopi.

Čas je, da zaživite svobodno! In to je vaša vsakodnevna izbira.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena