Življenje

Butterfly

Darilo Celote…

Čas je izjemno intenziven in napetost, ki jo čutimo v zraku pogosto vpliva na naše odnose. In v tem viharju energij, čustev, občutenj in doživetij je izjemno pomembno prepoznati izjemno darilo, ki nam je dano. Sočutje je pot, preko katere izbiramo iz ljubezni in spoštovanja in ki nas vodi v prepoznavanje dragocenosti in izražanje hvaležnosti. Sočutje ni nekaj, kar narediš. Sočutje je stanje zavedanja, način Biti, ki ga izbereš, da postaneš. Sočutje je kvaliteta misli, občutkov in čustev. Misli brez pričakovanj in brez navezanosti na zunanje dejavnike. Občutkov brez pogojevanja. In čustev brez naboja polarnosti, ko nisi za ali proti, samo si.

Čas v katerem živimo je čas novih možnosti, novih izbir. In vsaka oseba na svetu šteje. Ko izbiraš iz sočutja, sidraš v ta svet nove možnosti, kajti občutenje sočutja v mrežo zavesti sidra nove možnosti, nove izbire. Vsakdo, ki se je voljan dovolj odpreti, da prepozna, da ima čisto v vsakem trenutku izbiro, kako se odzove na življenje, omogoči drugim posameznikom, da izbirajo iz te iste paradigme. Gre za dovoljevanje, da si kar si in da je vsak posameznik to, kar je. Da bi zasejali semena spremembe o kateri se toliko govori je potrebno utelesiti spremembo. Postati moramo ta ženska/moški, ki živi življenje v sočutju, ljubezni in polnosti, ne glede na to, kaj se okoli tebe dogaja. In nekdo mora biti prvi. Nekdo mora začeti. Se premakniti onkraj starih izbir, ki temeljijo na strahu, pomanjkanju, na tekmovalnosti in temu kdo bo imel več.

Paradigma blaginje je paradigma, kjer je dovolj, kjer izbiraš iz ljubezni in si onkraj sojenja, razsojanja in kritiziranja kdo je boljši ali slabši, kdo ima več ali manj, kdo je kriv in kdo ne. V paradigmi blaginje prevzemaš polno odgovornost za realnost, ki jo ustvarjaš, v polnem zavedanju, da ti izbiraš.

Izziv se vedno pojavi, ko tvoje izbire niso podprte s strani drugih in se znajdeš v svetu, kjer imaš občutek, da si sam. Posameznik mora imeti izjemno moč v sebi, mora imeti stik s svojo močjo, da zmore držati sebe, biti v stiku s sabo, da vidi onkraj tega kar je videti v tem trenutku, da lahko živi kot del tega sveta, brez da se izgubi v izkušanju sveta v katerem živi. In to vidim dnevno. Ko so ljudje okoli tebe negativno naravnani, ko izkušajo izgube, bolezni, preizkušnje, je pogosto izjemen izziv videti onkraj tega, kar se jim dogaja, čutiti sočutje in hkrati biti z njimi v tej njihovi izkušnji.

Rada rečem, da ni težko biti razsvetljen in srečen daleč stran od civilizacije, precej težje je biti uglašen s svojo izbiro, biti v tem istem zadovoljstvu, radosti in polnosti in biti hkrati mama, taxi služba, predavateljica, poslovna ženska, žena in ljubica. Da ne govorim o težavah, ki jih s teboj delijo tisti, ki so ti blizu, ki so ti dragi in ki jih neizmerno ljubiš. In tukaj je potrebno sočutje dati v prakso, vsak dan znova.

Ko pade dol letalo, poplave odnesejo nekomu hišo ali pa se zgodi kakšna druga katastrofa, je od vsakega posameznika odvisno kako se sooča z dogodki. Notranja avtomatika, ki pogosto narekuje naše odzive na zunanje okoliščine nas vse prepogosto vodi v to, da izbiramo boj, beg, da ignoriramo ali omedlevamo ob dogodkih, ki so vse prej kot prijetni. Vendar je vedno na nas ali izbiramo iz notranje avtomatike ali izbiramo zavestno.

Karma je postal zelo priročen izgovor skozi katerega odgovornost za dogodke v življenju ljudi ali v svojem življenju prelagamo na nekoga zunaj nas. Eden od obrambnih mehanizmov, ki jih imamo ljudje, ko smo soočeni z bolečimi dogodki je zanikanje, ko enostavno nočemo gledati, brati, videti, vedeti, slišati, kaj se dogaja. In potem pravijo, da so obdelali šok in so pomirjeni s tem kar se dogaja. Gre za način preživetja, ko se želiš izogniti šoku, nočeš, da bi stvari vplivale nate in zato izbereš ločitev od vsega. Zanikanje pogosto vodi v otopelost. Skozi upravičevanje in zelo dobre izgovore, ki jih imamo, se distanciramo od dogodkov, češ to se mene sploh ne tiče. Pogosto smo kot noji z glavo v pesku, nočemo vedeti in videti, raje vidimo, da ne vemo kaj se dogaja okoli nas. V svetu polarnosti v katerem živimo se ljudje največkrat postavljajo na strani; ali je dobro ali pa slabo. Vendar je izziv v tem, da vedno, ko zavzameš stran in nekaj označiš za pozitivno ali negativno ostajaš od tega ločen. V resnici si ne dopustiš, da bi začutil, kaj zaznavaš v sebi v povezavi s tem, kar se dogaja. Sojenje in delitev na dobro ali slabo je del ločevanja znotraj nas samih.

Gregg Braden pravi, da imamo kot bitja sočutja vedno imamo priložnost videti stvari onkraj tega kar je dobro in slabo v nekem dogodku. Skozi sočutje smo lahko priča dogajanju in si dopustimo, da začutimo, kaj so ljudje izkusili brez sojenja, razsojanja in potrebe po maščevanju. Ko si dopustiš, da čutiš, osvobojen polarnosti dobrega in slabega, čutiš kar čutijo oni. Ko si dovoliš čutiti in vendar prepoznavaš, da to ne bi bilo potrebno, če bi drugače izbrali kolektivno gledano. Gre za prepoznavanje situacije brez strahu in ločevanja, ko si žalosten in si dovoliš čutiti izgubo nečesa dragocenega, vseh teh življenj ljudi, njihove unikatnosti in posebnosti. Ko samo si v pričevanju in prepoznavanju tega kar je, lahko izbiraš, da izkusiš čustva iz pozicije moči lastne izbire, namesto iz reakcije in nemoči. Sočutje je tvoja izbira odziva, ki se rodi iz akcije in ne iz reakcije. S tem se krepi naša sposobnost sprejemljivosti.
Sami smo odgovorni za svoje odzive, ki so najbolj primerni za določeno situacijo.

Skozi namerno sočutje izbiraš kako se boš počutila, katera čustva bodo del tvoje izkušnje in kakšna bo kvaliteta tvojih misli v dani situaciji. Kot bitje sočutja imaš vedno priložnost, da vidiš onkraj dobrega in slabega, prav in narobe. Skozi sočutje lahko vidiš dejanje kot darilo Celote, očiščeno vseh sodb in pogojevanja. V tem procesu je precej bolj pomembno kdo si in kdo postajaš kot to kaj narediš. Sočutje je izbrana, namerna akcija namesto reakcija na dogajanje. Sočutje enostavno je. Ne pozna “moral bi” ali “ne bi smel” ali “to bi bilo bolje kot” pristopa. Enostavno je.

Ena od stvari, na katere nas ta čas tranzicije nenehno opominja in vedno bolj nas bo je, da je življenje brezmejno dragoceno. Izjemna dragocenost Biti nam je na voljo v vsakem trenutku in zgolj od nas je odvisno

Resnična izbira pride skozi sočutje. Pripravljenost, da sami izberemo svojo reakcijo in spremenimo strah v ljubezen je najmočnejša izbira, ki nam je na voljo. In to lahko naredimo skozi blagoslov. Blagoslov ustvari energetsko odprtost skozi katero vstopijo možnosti, nove priložnosti in darila življenja.

In v neprijetnih situacijah vedno svetujem blagoslavljanje kot način soočanja s tem, kar se dogaja. Vedno blagoslovim dogodek in vse vpletene, tiste, ki so žrtve dogajanja kot tudi tiste, ki so mučitelji ali povzročitelji tragedij. Ob tem pa ne pozabim na blagoslov sebe kot opazovalke. Blagoslavljanje je način preobrazbe, ko uporabiš svojo posodo in energijo, da svinec, težo dogajanja preobraziš v zlato duše. In alkimija je vedno zavesten proces.

Skozi blagoslavljanje začutiš darilo Celote. Zavedaš se, da je vse potreben del te izkušnje, ki ji pravimo Življenje. Ti izbiraš, kako se soočaš s stvarmi. Ti izbiraš v kakšnem svetu živiš. Ti izbiraš pomanjkanje ali blaginjo. Ti izbiraš sočutje ali sojenje. Ti izbiraš ljubezen ali strah. Vse to nam je vedno na izbiro. Zato izbiraj modro!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

h

Moč namere

Ker smo na našem druženju Razcveta Ženske vse postavljale namero, bi želela deliti malo več o nameri. Večina nas govori o postavljanju namere in hkrati se pogosto ne zavedamo, da je namera sila. Univerzalna sila, ki jo usmerjamo.

Sila, ki nas sili v to, da vedno bolj postajamo ta ženska, za katero smo se rodile, da postanemo.

In to običajno pomeni, da, ko namero invociramo, jo prikličemo in jo usmerimo, naletimo na vse mogoče ovire na poti. Kajti smisel tega popotovanja je v tem, da nas namera sooči z vsem, kar same sebi postavljamo na pot, da še nismo ta najveličastnejša Ženska z velikim Ž.

Prvi korak je vedno, da se tej sili odpremo.
Samo, če jo povabimo v svoje življenje in z njo aktivno soustvarjamo, jo čutimo in se ji odpremo, lahko zavestno soustvarjamo z njo. To, da se povežemo z namero pomeni, da smo se povezale z življenjem. In Ženska je življenje, ki ga čutimo kot ljubezen in ki se izraža skozi sijanje, svetlobo.

Po zapisu Wayne Dyera ima namera sedem obrazov.
Prvi obraz je kreativnost.
Kajti kreativnost je sila, ki omogoči, da se stvari premikajo, da se rodijo. Ko si v stiku s kreativnostjo imaš navdihe, utrinke, ki jih nato udejanjaš skozi navdihnjene akcije. In vsaka navdihnjena akcija te vodi bliže k temu, da si vedno bolj ta Ženska, ki ti si.

Drugi obraz je prijaznost.
Karkoli soustvarjamo z namero raste, se razcveta in nam omogoča, da smo vedno bolj srečne in izpolnjene. Rada rečem, da je najpomembnejše vprašanje, ki bi si ga morale postavljati vedno znova in znova in ki nas poveže z našo namero; Kaj je najprijaznejša stvar na svetu, ki jo lahko naredim v tem trenutku zase?

Tretji obraz namere je ljubezen
.
Kajti namera je ljubeča sila, ki nas neguje. Vodi nas, da vzljubimo vse ovire, ki se nam pojavijo na poti. Ljubezen je tista, ki nas spodbuja, da sprejmemo. Če smo v jezi, sojenju, razsojanju, obsojanju, sovraštvu, srahu ali predsodkih, tam ne moremo uspevati in se razcvetati. Vedno znova se zapiramo in ne sprejmemo tega, kar nam je namenjeno. Ključno je vedno, da ljubiš to kar delaš, kajti le tako te namera vodi v to, da vedno bolj delaš to, kar ljubiš. Tukaj ni bližnjic.

Četrti obraz je lepota.
John Keats je zapisal, da je lepota resnica in resnica lepota in da je to vse, kar moramo na Zemlji vedeti. Lepota ima to sposobnost, da nas postavi v ta trenutek, tukaj in zdaj, kjer izkušamo ljubezen, prijaznost in kreativnost. Lepe misli vedno ustvarjajo lepo dušo. Ko si v toku in vidiš lepe stvari okoli sebe, si dopustiš negovanje in si v stiku s poljem namere.

Peti obraz namere je razcvet, širjenje, rast.

Namera vedno širi lepoto, ljubezen, prijaznost in kreativnost. Moč namere vedno širi, razkriva nova obzorja in nas sooča z več… Zaupaj širjenju, odpiranju in sprejemanju, kajti, ko ljubiš to kar delaš, se lahko širiš le v ljubezni in imaš vedno več prijaznosti in lepote v svojem življenju.

Šesti obraz namere je blaginja.
Blaginja je tvoje naravno stanje obstoja. Ustvarjena si bila v blaginji in blaginja ti je vedno na voljo, da jo izbereš. Potrebno jo je izbrati! Blaginja nima nobenega limita, potrebno se je odpreti, jo sprejeti, jo negovati in deliti. Blaginja je intimno povezana z razcvetom. Več o blaginji si lahko prebereš v članku tukaj…

Sedmi obraz namere je sprejemljivost.
Umetnost sprejemljivosti je tista, ki jo moramo osebno spoznati, če želimo v polnosti usmerjati in soustvarjati z namero. Sprejemljivost nam je vedno na voljo. Starodavna umetnost alkimije govori o tem, da so nam vsi elementi na voljo, da jih vpokličemo in soustvarjamo z njimi. Vendar je potrebna voljnost, da se odpremo, prepoznamo namero in sprejmemo. Namera se ne more odzvati, če je ne prepoznaš! Tvoja naloga ni, da se sprašuješ; Kako? Tvoja naloga je, da rečeš; JA! Voljnost, sprejemljivost je ključna.

In, ko jo sprejmemo, da soustvarjamo z njo zavestno, je nujno, da sprejmemo vse tiste dele sebe, ki pridejo v ospredje in zahtevajo našo pozornost, ljubezen, prijaznost, da uvidimo njihovo lepoto in jih objamemo, se pomirimo z njimi. Prijaznost je resnično ključna, ko se pojavijo senčni deli, strahovi, izzivi na poti.

Namero je potrebno negovati, svoje srčne želje, ki smo jih predale nameri. Potrebno se je vedno znova uglaševati z namero, jo vedno znova oživljati in ji dopustiti, da teče skozi naše življenje.

Zadnji del v razcvetu je, da sebe delimo s svetom. Bolj, ko se delimo, bolj, ko delimo svoje darove, bolj se odpiramo in bolj smo v sprejemanju. Predaja sili namere je ključnega pomena. Da zaupamo, da nas vodi. Da zmoremo ustvariti varno posodo v sebi, da sprejmemo vse dele sebe, ki se oglasijo in ki želijo našo pozornost. Da zmoremo spoštovati vse dele sebe. In da vidimo vrednost v čisto vseh aspektih sebe, tudi v tistih, ki jih sodimo kot “negativne”. Samozavedanje, samozaupanje, samospoštovanje in samovrednotenje so štirje stebri notranjega temelja, ki je osnova za razcvet.

Vedno se lahko odpreš še malo bolj, sprejmeš še malo več, se neguješ še malo bolj in se predaš, deliš sebe še malo več. To je razcvet, ki mu nikoli ni konca!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Woman happy

Življenje te ljubi!

Dolgo časa se nisem zavedala, da živim, in vsak dan znova potrjujem paradigmo pomanjkanja. Nisem bila dovolj in vedno znova sem si razlagala, kaj vse mi manjka, česa nimam. Preobrat se je zgodil, ko sem neko jutro leta 2009 sedela na tleh svoje dnevne sobe in ugotavljala, da sem popolnoma na tleh in da potrebujem rešilno bilko, nekaj, kar me bo potegnilo ven iz spirale brezupa in notranje teme, v katero sem se spuščala. Čutila sem breme življenja in vse, kar sem počela, je od mene zahtevalo izjemen napor. Lučka, ki je posijala v mojo notranjo temo, je prišla v obliki prakse hvaležnosti. Namesto da sem se osredotočala na to, česar nisem imela, in na to, kako težko in temno je bilo moje življenje, sem zavestno začela iskati vse tisto, za kar sem bila lahko hvaležna. Hvaležnost je tista, ki me je počasi, počasi vodila v razumevanje paradigme blaginje.

Pomanjkanje je naša interpretacija, predstavlja naš pogled na svet, vendar je dejstvo, da življenje kot takšno pravzaprav ne pozna pomanjkanja. Življenje je. Vedno je v izobilju. Nikoli ga ne zmanjka in le naša interpretacija pravi, da ga ni dovolj. Kajti resnica je, da je življenje vedno dovolj. Življenje je blaginja, življenje je obilje. V življenju se skriva kapaciteta kreacije vsega, kar je za življenje potrebno. In bitje, skozi katero teče sila življenja in ga oživlja, je tukaj z enim samim namenom – da uživa v izkušanju samega sebe. Življenje ljubi samo sebe. Življenje se uteleša ne zaradi potrebe, temveč iz ljubezni. Življenje brezmejno uživa v tem, da se lahko izrazi skozi tebe. Življenje se ne izraža iz potrebe ali obupa. In ko od daleč pogledamo na življenje, pravzaprav vidimo absurdnost pomanjkanja, kako neresnično je, da je pravzaprav laž, v katero verjame človek.

Ste že kdaj srečali mačko, ki bi verjela v pomanjkanje? Ali morda rastlino, ki bi verjela v pomanjkanje? Ljudje smo tisti, ki imamo svobodno voljo, možnost izbiranja. In iz nekega zanimivega razloga vedno znova izbiramo pomanjkanje v svetu, ki nam na vsakem koraku sporoča in odslikava blaginjo in izobilje življenja.

Ali lahko v svojem telesu začutiš resnico zgoraj povedanega?

V duhu tega, da je življenje zgolj izraz ljubezni, lahko rečemo, da je tvoje telo izraz življenja, izraz ljubezni. Telo ima za namen, da se življenje lahko izraža skozenj njega. Pravzaprav sila življenja oživlja materijo, ji vdahne življenje. In telo imaš zato, da svoj edinstveni, unikatni, enkratni in neponovljivi Jaz izraziš v svetu. Sama temu pravim unikatni Dragulj, Darilo tvoje izvorne esence. Tvoje telo je unikatno, edinstveno in neponovljivo. Ima svoj unikatni naravni izraz in takšnega ne moreš najti nikjer drugje. Ta naravni izraz tvojega telesa je posledica namere življenja, ki ga je ustvarilo. Nič ne more obstajati brez namere. Vsak fizičen izraz, vsaka forma, struktura ima v ozadju svojo namero, ki obstaja, preden je bila ustvarjena fizična forma. Najprej je namera, nato se po tej nameri oblikuje forma.

Eno od fascinantnih dejstev življenja je zame osebno dejstvo, da vsaka duša v skladu s svojo namero za življenje, v katero se podaja, v skladu z lekcijami, ki jih želi izkusiti, izbere dedni liniji staršev, unikatno in enkratno kombinacijo genov, ki oblikujejo edinstveno fizično formo, ki služi točno temu namenu, ki ga je izbrala duša.

In namera življenja je vedno v tem, da izkuša samo sebe kot edinstveni, enkratni izraz življenja. Življenje se izraža skozi cvet, skozi žival, drevo, skozi reko ali človeka, različne forme izražajo eno silo življenja, isto silo življenja, ki oživlja različne oblike. Življenje nima omejitev. Življenje, ki oživlja tvojo formo, tvoje telo, je večno, neminljivo in predvsem brez pomanjkanja.

Karkoli je zate naravno, je brez truda, je lahkotno. Če je karkoli, ob čemer čutiš, da se moraš truditi, to pomeni, da se poskušaš na silo prisiliti v nekaj, kar ti ni naravno. Siliš se v nekaj, kar je nenaravno tvojemu edinstvenemu izrazu. In ker si unikaten izraz življenja, je čas, da nehaš kopirati druge, da prenehaš to težnjo, da bi bila nekdo drug, nekdo, ki ti nisi. Kajti če poskušaš biti nekdo, ki ti nisi, boš ob tem vedno čutila napor.

Trpljenje vedno vznika iz upiranja naravnemu toku. In tovrstno upiranje nam na določeni točki življenja služi. Prevzamemo družbene norme, zunanje pogoje, pravila in omejitve od svojih staršev, prijateljev, medijev, družbe kot take. Poskušamo se prilagajati, ustrezati, biti v okvirih pričakovanj in ob tem zatremo sebe. Vedno ko se prilagajaš družbi, namesto da si dopustiš, da si to, kar si, deluješ proti sebi in svoji naravi.

To, kar ovira tvoj naravni izraz, je balast družbe, ki skriva tvoj notranji Dragulj. Eden najosupljivejših načinov nadzora nad našim telesom izhaja iz volje. Osebna volja je del osebnosti, ki pogosto s silo pripravi telo do česa, česar telo pravzaprav ne želi. In ženske smo moč volje izmojstrile do potankosti. Ko smo že povsem na koncu z močmi in je telo izčrpano do konca, bomo vedno izsilile, nekje vzele zadnje atome moči in po mojih opažanjih pogosto telesu vzele energijo za regeneracijo in obnovo, zato da bomo izsilile nekaj, kar menimo, da je nujno narediti v tem trenutku. Nasilje, ki ga ženske izvajamo same nad seboj, je osupljivo, kajti pogosto nismo voljne prisluhniti telesu, ki potrebuje počitek, hrano, vodo, WC, in gremo čez vse meje preprosto zato, ker lahko, ker smo mnenja, da so stvari, ki jih moramo nujno narediti, pomembnejše od telesa.

Če slediš toku življenja, če si v toku življenja, ne potrebuješ sile, da bi dosegla stvari, ki so naravne, da se zgodijo. Če nekaj čutiš kot naravno tvoje, sila volje ni potrebna, da bi to ohranjala. Le kadar želiš ohranjati nekaj, kar je nenaravno tebi, potrebuješ silo, delovanje z voljo. In pogosto rečemo, da se moramo prisiliti v to, da nekaj naredimo. Da se razumemo, seveda to zmoremo in lahko naredimo, vendar je izziv v tem, da ko gremo proti svojim naravnim danostim, ko stvari na silo dosežemo, zato ker zmoremo, vedno izhajamo iz strahu. Spodaj se skriva strah, da nismo dovolj, da ne bomo sprejete, da bomo zavrnjene takšne, kot smo, zapuščene. In delujemo iz pomanjkanja.

Življenje nikoli ne izhaja iz strahu, življenje je vedno izraz ljubezni. Kot sama rada rečem, je življenje ljubezen v akciji. Razum je tisti del, ki ga je strah, da bi opustil nadzor, kajti tudi približno se mu ne sanja, kaj pomeni naravni izraz življenja. Razum je prestrašen, ko se je treba podati v neznano, ko je treba opustiti znan teritorij. In zato imamo vedno, ko se v življenju premikamo naprej, težave, ker razum noče spremembe. Razum je tisti del tebe, ki racionalizira, da če se premakneš, če si dopustiš, da greš s svojim naravnim izrazom svoje Biti, to pomeni, da lahko izgubiš službo, ostaneš brez denarja, brez statusa, izmeček, nebodigatreba. Razum te poskuša obraniti pred življenjem.

In vendar je nesporno dejstvo, da življenje vedno poskrbi za življenje, da življenje brezpogojno ljubi samo sebe. Zakaj torej ne bi zaupala življenju? Zakaj ne bi izbrala, da slediš življenju? Zakaj ne bi izbrala Blaginje življenja namesto pomanjkanja? Resnica je, da je moč izbire v tvojih rokah, in vsak trenutek imaš v sebi moč, da izbereš moč blaginje ali pomanjkanja. Dokler nisem tega spoznala in sprejela v svojem življenju, sem se veliko upirala, silila, izvajala nasilje sama nad seboj in se potem čudila, zakaj sem tako utrujena od vsega. Moj notranji boj je zahteval ogromno energije. Potem je moje življenje, kot sem ga poznala, razpadlo v prafaktorje. In krize, osebne krize ali družbene krize so vedno priložnosti za osvoboditev. Vedno nam ustvarijo prostor za to, da se spomnimo dobrobiti življenja, hvaležnosti za preprosto dejstvo, da obstajamo, da smo živi, da dihamo. Hvaležnost za življenje je tisti dejavnik, ki številne spomni na to, kaj je v življenju resnično pomembno, kaj resnično šteje.

Blaginja ali pomanjkanje? Kaj izbiraš zase?

Bodi sijajno!

Taja Albolena

Članek objavljen na portalu Svetloba.si

 

golden-color

Ti si Čudež!

Ena od izjav Oprah Winfrey, ki me vedno znova navdihuje, pravi: “To, da si tukaj, je čudež in tvoje resnično delo je, da to častiš.”

Resnica je, da si Čudež. Ko malo bolje pomislimo, kakšna je možnost, da pride do spočetja, koliko stvari se mora poklopiti, koliko ovir je na poti do ugnezditve, do tega, da bitje zraste in se rodi… to, da si tukaj, je čudež. Pika.

O tem je brez smisla razpravljati. To kar je pomembno pogledati bolj od blizu, pa je dejstvo ali to prepoznavaš, ali to v svojem življenju praznuješ? Ali znaš praznovati svoje življenje?

Ko gledam življenja žensk, s katerimi prihajam v stik, vedno znova vidim, da ne prepoznavajo dejstva, da so čudež. Ne, tudi sama ga nisem. Ne, nisem se zavedala tega, nisem prepoznavala tega, da sem čudež. In ker jaz nisem videla tega dejstva, ker je bilo to zame nevidno, sem bila vedno znova prepričana, da nisem dovolj. Nikoli nisem bila dovolj dobra, dovolj lepa, dovolj pametna in iz tega dejstva, da nisem dovolj, sem se primerjala z drugimi in tekmovala z drugimi za pozornost in ljubezen. Že kot majhna punčka. V to sem se udomačila.

To kar morate vedeti je, da imamo vsi ljudje potrebo po tem, da smo videni, uslišani, prepoznani. Ženske si želimo ljubeče pozornosti s strani moških, moški si želijo, da ženske vidijo in cenijo njihov trud, ki so ga vložili v delo. In da bi ženska lahko bila tista, ki s svojo svetlobo spreminja svet, rabi v prvi vrsti poskrbeti zase.

In mnoge ženske me v strahu vprašajo: “Ampak Taja, če poskrbim zase, potem sem sebična, a ni res? A ni poanta v tem, da se razdajam, da naredim vse, kar je v moji moči, da bodo ljudje okoli mene srečni in zadovoljni?”

Resnica je, da ne moreš dati tega, česar nimaš. Če ti nisi zadovoljna, izpolnjena, srečna, radostna, ljubeča s sabo, če tega ne čutiš v sebi, tega ne moreš deliti.  To kar je tvoje resnično delo kot ženske je, da prepoznaš od kje izvira tvoja moč. To kar je tvoje resnično delo je, da prepoznaš kdo si kot ženska in zakaj si tukaj!? To kar je tvoje resnično delo je, da objameš dejstvo, da rabiš biti izpolnjena, polna, da lahko sebe deliš s svetom. Kot polna posoda, deliš svojo smetano, ko si ti polna v sebi. Ko si polna, si vse kar si in sebe deliš s svetom.

Zakaj potem to ni tvoja vsakodnevna realnost? Vsaka od nas izbira, dnevno, kako kreiramo svoje življenje. Lahko ga kreiraš iz polnosti vsega ali iz pomanjkanja. In velika večina izbere pomanjkanje že takoj zjutraj, ko položijo nogi na tla iz postelje in se pritožijo, da niso dovolj spale, da dan nima dovolj ur, da jim zmanjkuje časa, denarja in da ne govorim o tem, kako jim zmanjkuje energije. Je tvoja realnost, realnost pomanjkanja, kjer nikoli ni dovolj in ti nisi nikoli dovolj?

Čudež si in to je resnica. Vendar drži tudi to, da si Kreator. V praksi to pomeni, da ti ustvarjaš svojo realnost in če ti verjameš, da živiš v svetu pomanjkanja, v svojem življenju po tretjem univerzalnem zakonu, kjer ima vsaka akcija svojo reakcijo, ustvarjaš točno to, v kar verjameš.

Ključno vprašanje je, ali si pripravljena na v zvezi s tem kaj spremeniti? Kajti svet se spremeni iz tebe navzven. Kako boš uporabila svoje življenje, čas, ki ga imaš na voljo? Za praznovanje polnosti življenja ali pritoževanje glede pomanjkanja? Tvoja izbira, vsak dan.

To, kar sem prepoznala leta 2009, ko sem dobila vizijo, da lahko s tem, ko postanemo najsrečnejše ženske na svetu, spremenimo svet, je dejstvo, da tega ne morem narediti namesto drugih. In če hočemo spremeniti svet, moramo spremeniti način razmišljanja, kako vidimo stvari, spremeniti moramo to, k čemer težimo v svojem življenju. Polnost ali pomanjkanje? K čemu težiš v svojem življenju?

Resnica je, da lahko spremenimo svet. Resnica je, da mora to narediti vsak pri sebi. Nihče ne more spremeniti sveta zate. In če se ne moreš povezati s tem, vedno znova izgubiš.

Kako boš torej uporabila svoj čas, svojo energijo in svoj denar, da boš v svojem življenju izkušala polnost, namesto pomanjkanja?

Odpiram nov krog v naši družbi, kjer se 40 dni uglašujemo na moč blaginje. Skozi spletna druženja razložim razliko med paradigmo pomanjkanja in paradigmo blaginje. Na voljo so dnevne prakse, ki te vedno znova spomnijo, da si čudež.

SI zraven?

Več na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

worth_big

Živeti ali umreti?

Ko zadnje dni odpiram svoj FB zid, se kar ne morem izogniti debatam o ravnatelju z mariborske srednje šole, ki je naredil samomor. Vse do trenutka, ko sem izvedela za samomor se z incidentom, ki se je zgodil na šoli nisem ukvarjala, ne glede na to, da je na tem istem zidu vsak dan visela kakšna debata o moralnosti njegovega početja. Moja osebna izbira je bila, da ne bom s svojo energijo prilivala ognja, beri energije, v to zadevo. Ljudje, sploh tisti, ki smo vešči dela z energijami, pogosto pozabljamo, (da ne govorim o vsem tistih, ki so mnenja, da obvladajo energije, pa se v praksi izkaže, da jim pridobljeno znanje bolj škodi kot koristi, ker v praksi ne znajo upravljati s svojo energijo in počnejo neumnosti z njo, kar povzroča več zmede kot jasnosti), da kamorkoli usmerjamo svojo pozornost, tja teče naša energija. Vedno. In če se zgražaš nad tem, kaj se je zgodilo, tja usmerjaš energijo in tja teče tvoja energija. Ti izbiraš, kaj hraniš s svojo energijo in česa ne.

Vendar tega, kar velika večina ne ve, je dejstvo, da so naši možgani udomačeni, genetsko pogojeni, da so bolj budni in dojemljivi za strah in negativne novice, kot za pozitivne. Zakaj? Ker imamo v možganih sito, ki seje novice, ki jih spušča v naše zavedanje, ker RAS sistem določa, kaj vidiš, slišiš, skratka, kaj je tisto, kar pritegne tvojo pozornost in čemur v nadaljevanju posvečamo svojo pozornost, ter temu dajemo svojo energijo. In ljudje, ki so ustrahovani, ki so udomačeni, da odreagirajo na situacije, ki so potencialno nevarne, vedno skočijo, ko rumeni tisk servira novo kost za glodanje. Ljudje, ki so nevarni, moralno sporni, delajo stvari, ki so “prepovedane” so vedno “vroča” roba za rumeni tisk.

Vendar vrnimo se k energiji… rumeni tisk ve, da nima veze kakšno novico objaviš, pomembno je, da pritegne veliko pozornosti, kajti to v praksi pomeni, da se tja stekajo reke energije (denar je energija). Se spomnite filma Matrica? Poglejte ga še enkrat, kajti vse to se dogaja pred vašimi očmi. Reke energije se stekajo k tistim, ki tako želijo in jo uporabijo po svoje, če ne znate upravljati s svojo lastno energijo! Vsi znani ljudje to vedo. Več, ko se o njih piše, pa sploh nima veze, kaj se o njih piše, več energije imajo na voljo, ker jim ljudje pošiljajo energijo. Eno velikih spoznanj v mojem življenju je bilo dejstvo, da pravzaprav sploh nima veze, ali je to kar si ljudje mislijo pozitivno ali negativno, če ti nekam usmeriš pozornost, tja teče energija. Energija nima predznaka plus ali minus. Predznak stvarem določimo posamezniki. Energija pa samo zgolj je. Ko se razburjaš ali pritožuješ nad nekom, ko ga kritiziraš mu pošiljaš ravno toliko energije, kot, če ga hvališ. Piedistali in kleti. Ko si na piedistalu in te občudujejo ali pa si v kleti in te zaničujejo v obeh primerih ti pošiljajo svojo energijo. Slavne osebnosti zanjo živeti s to energijo, naučijo se upravljati z njo. Uspešni športniki se naučijo upravljati s to energijo, da jo usmerjajo v svoje rezultate in dosežke.

Kaj pa se zgodi, če reka energije zajame nekoga, ki je še do pred nekaj dnevi živel “normalno” življenje in je kar naenkrat pod soji žarometov? Kaj se zgodi osebi, ki ga preplavijo čustva krivde, sramu, strahu, jeze, skratka koktail čustev ob dejstvu, da je njegova anonimnost naenkrat postala del razprav vsakogar, ki ima 5 minut časa? SI lahko predstavljaš sebe, da te doleti takšna situacija, kjer se naenkrat iz neznane osebe preleviš v glavno novico dneva, da se vsi norčujejo, kritizirajo, cinično komentirajo ne le tebe, tvoje delovno mesto, tvoj poklic. Si lahko predstavljaš breme vse te energije, ki je naenkrat usmerjena nate?

In kaj ta oseba naredi z vso to energijo? Kaj je tisto, kar ta energija pri njemu poudari, kaj podpre? Če je bil mož v strahu, jezi, paniki, v občutkih krivde je to tisto, kar je cela ta reka energije krepila v njemu. Če ni vedel kako upravljati s svojo energijo, je bilo čisto mogoče, da bo vsa ta energija nekje povzročila kratek stik in da bo popustil najšibkejši člen.

Dragi moji, ni neutemeljen naš strah pred slavo in pred tem, da bi bili znani in slavni, kajti to od vsakega posameznika zahteva umetelno poznavanje umetnosti upravljanja s svojo energijo. Vrhunske športnike učijo, izobražujejo jih v tej smeri, kako upravljati s svojo energijo na fizični ravni, na čustveni ravni, na mentalni in duhovni ravni. Če želiš biti slavna osebnost je tovrstno upravljanje ključnega pomena, pa tudi če si slaven “zgolj” v svojem podjetju, v svoji vasi.

In ob vsem skupaj me je najbolj osupnilo razpravljanje o tem, kako je samomor vseeno malce pretirana zadeva in kako imaš itak možnost izbire. In da se vsak odloča sam. Kar sicer drži, vendar so se moje antene dvignile ob cinizmu in arogantnosti mnogih, ki komentirajo ravnateljev samomor.

Brez dvoma je to obdobje mojega življenja še vedno malce ranjivo, surovo, vendar vem kako je, ko si pred odločitvijo ali živeti ali umreti. Stara sem bila 18 let, sama v neznanem mestu, brez prijateljev, moja najboljša prijateljica me je pred dnevi obvestila, da se moram izseliti iz najinega najemniškega stanovanja, ker je dobila sobo v študentskem domu. O tem mi ni nič povedala, sploh nisem vedela, da je zaprosila za sobo v študentskem domu. Zaupala sem ji, bila je moja najboljša prijateljica. In v tistem trenutku sem se počutila izdano. In to je bil le majhen detajl v tistem tednu, ki se je začel z dejstvom, da me je pravkar pustil fant, po telefonu. Bila sem jezna kot ris, ker ni imel jajc, da mi pove v obraz. Poklical me je, nekaj dni po novem letu in mi povedal, da se je odločil, da to ni tisto, kar bi si želel in da bi on rad sprobal še druge punce. Kar je bilo, iskreno povedano, čisto fer, če le ne bi za to, da mi to pove, izbral telefona. Tisti večer sem kljub svojemu strahu, da bi prečkala park Tivoli, pozno ponoči pešačila v Rožno dolino, ker sem bila tako razjarjena, da sem novico dobila preko telefona. In počutila sem se zapuščeno. Ob vsem tem sem bila na faksu, kjer sem se borila sama s seboj in s svojim nezadovoljstvom ob dejstvu, da sem se morala učiti matematiko in fiziko in neumnosti, ki jih moja umetniška duša ni morala prežvečiti. Kar je brez dvoma aktiviralo nesprejetost in zanikanje. In ko sem doma povedala, da bom pustila faks me je moj oče soočil z dejstvom da imam na izbiro ali pridem domov in mi pomaga poiskati službo ali pa sem sama.To sem sama doživela kot izbiro ali pridem domov, kjer mi oče najde službo, najdem moža, imam otroke in zgnijem do konca življenja. Ali pa ostanem v prestolnici in se znajdem … skratka se podam v neznano.

Tisti večer sem ležala v postelji in resno razmišljala o samomoru. Vse skupaj je bilo zame čisto preveč. Ostala sem brez fanta, prijateljice, strehe nad glavo, pustila sem faks, oče mi je odtegnil finančno podporo, se me odrekel in ostala sem sama. Čisto sama. Nisem imela nikogar, ki bi ga lahko poklicala in mu rekla, naj me posluša. Preplavljena sem bila z občutki izdaje, zapuščenosti, ranjenosti, zanikanja, ločenosti, v bolečini. Bilo je čisto preveč za moje bitje. Ko se je v tednu dni, kot hiša iz kart sesulo vse, kar sem poznala, vse kar je predstavljalo moje življenje, enostavno nisem vedela kaj naj. Kaj naj!?

Ko si v situaciji, v kateri razmišljaš o samomoru, to ni udobno mesto, kjer se lahko zavestno odločiš kaj želiš. To običajno ni mesto, kjer se lahko preseravaš in razmišljaš. Običajno je to mesto utesnjenosti, prepolno strahu, negotovosti, negativnih čustev. In če k temu prispevajo še okolica, ljudje, neznanci s svojimi sodbami in kritiko, je lahko nevzdržno. To je mesto, kjer je nevzdržno že brez kakršnegakoli zunanjega pritiska in vse kar si želiš je, da enostavno ne bi obstajal, da te sploh ne bi bilo. Soočen si z nepredstavljivo psihično bolečino in občutkom brezizhodnosti. Kako lahko preživi dekle, ki ne pozna mesta, ljudi, je brez denarja, podpore in brez strehe nad glavo?

Povezanost z ljudmi, tisti stik, ko imaš občutek, da je nekomu mar, da te nekdo čuti, da čuti s teboj, pa naj bo to družinski član, prijatelj ali skupnost, je ključnega pomena za to ali bo nekdo živel ali bo dvignil roko nad seboj. Povezanost je tista, ki nas drži povezane z življenjem. Povezanosti ti pomagajo, da se odločiš za življenje, tudi, če čutiš brezizhodnost, nemoč ali bolečino. Jaz tega nisem imela. V enem tednu mi je bila odvzeta vsa podpora.

Zakaj sem še tukaj? Tisto noč, ko sem razmišljala, kaj bi bilo boljše, ali da se vržem iz sedmega nadstropja stolpnice v kateri sem živela, ali da se vržem pod vlak, ki je bil blizu, kaj bi bila najbolj gotova pot v smrt in sem bila že skoraj čisto odločena, da to naredim, tisto noč, ko sem se odločala ali živeti ali umreti, je v mojo sobo prišla zlata svetloba in sedla na mojo posteljo. Naj povem, da to ni bila čisto nič romantična izkušnja, ker me je bilo strah kot psa. Tako me je bilo strah, da nisem upala odpreti oči ali se premakniti. Bila sem v strahu in hkrati paralizirana. In ta zlata figura je celo noč sedela pri mojih nogah. Nikoli nisem bila religiozno vzgajana, nisem verjela v angele. Ne glede na to, da smo se s prijateljicami pogovarjale o čakrah in bioenergiji je eno, ko se o tem pogovarjaš in nekaj čisto drugega, ko imaš bitje, ki sedi v tvoji sobi.

In to zlato bitje mi je rešilo življenje. Zjutraj, ko sem se zbudila, vsa prestrašena, sem ugotovila, da rabim pomoč. Poklicala sem edino številko, ki sem jo poznala, društvo, kjer so delali meditacije in delavnice psihoterapije. Vse ostalo je zgodovina.

Samomor se ti včasih zdi edina rešitev, ko si sam, ko si v breizhodni situaciji, ko čutiš nemoč, negotovost, ko se ti zdi, da je cel svet proti tebi. In včasih imam občutek, da ljudje nismo sposobni sočutja, miline, nežnosti do tega dela nas samih, ki bi včasih želel zapustiti ta svet. Izjemno globoko čutim s človekom, ki se je odločil, da odide, ker je bil pritisk, ki ga je doživljal več, kot je lahko prenesel. Verjetno je bila to najbolj častna stvar, ki jo je videl kot izhod iz kolobocije v katero se je zapletel. Čast nima veliko veze s čustvi, izhaja iz vrednot človeka. Vprašanje, kaj se je motalo po njegovi glavi in vprašanje ali je bil v njegovem življenju kakšen stik, povezanost, ki bi ga lahko rešila, ostajata.

To kar se mi zdi pri celotni zgodbi najbolj ključno učenje je … ne sodi. Ne kritiziraj, ne sodi, ne razsojaj, kajti dokler nisi v čevljih te osebe, ki se ji dogaja kar se ji, ne moreš vedeti ali razumeti zakaj se je odločila kot se je. Zase vem, da me je moja duhovna izkušnja z angelom varuhom rešila. In ne le da me je rešila, popeljala me je na pot po kateri hodim danes. Nisem ponosna na to, da sem hotela narediti samomor, vendar je bila moja stiska v tistem tednu tako močna, da nisem znala drugače. V enem tednu so mi bili odvzeti vsi rešilni sistemi, ostala sem sama, gola in bosa. In samomor se je v tistem trenutku zdel najboljša možna rešitev. Kako blizu sem bila, vedo samo angeli, kajti prisotnost enega me je prestrašila še bolj, kot vse ostalo in voljna sem bila razmisliti še enkrat.

Tisto jutro sem bila na svojem prvem pogovoru z žensko, v ženskem krogu. Bila je tista, ki me je poslušala, ki je čutila z menoj. čutila sem, da me čuti in ohrabrila me je, da sem si našla prvo službo, poiskala stanovanje, da sem si uredila življenje in čeprav sem začela na dnu, kot čistilka proizvodih hal takrat Zmajčkovega butika, sem bila vsak večer, ko sem končala s čiščenjem ponosna nase, da sem sposobna narediti nekaj takega, kot je počistiti proizvodne hale, da so nekaj ur zatem peki lahko začeli svoje delo. Čeprav me je naslednji večer čakalo isto težko delo, sem bila dan za dnem ponosna nase in hvaležna, da sem se odločila, da ostanem. In od takrat na življenje gledam skozi druge oči … Oči hvaležnosti.

Ne sodi!

Sočutje in prijaznost do ljudi, ne glede na to, kje se nahajajo, je ključnega pomena. Nikoli ne veš kje lahko nekomu, s prijaznostjo in nasmehom, dobesedno rešiš življenje! Hvala tebi, draga ženska, ker si mi vrnila vero vase, da zmorem, da lahko in da bom uspela! Vse moje delo z ženskami ima osnovo, jedro v tem prvem ženskem krogu, ki sem ga bila deležna pred desetletji.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

CANDYLAND-ART

Ena pocukrana…

Saj vem, zdaj se sprašuješ kaj za vraga se skriva za naslovom? Drži? Ko takole poslušam ljudi pogosto slišim, ko se o hvaležnosti govori kot o eni idealni pocukrani realnosti, v kateri bi moral biti 100% srečen. Vse bi moralo biti sijajno in bleščeče. In ko naletim na kakšne novodobne navdušence, ki se narejeno nasmihajo in pocukrano govorijo, kot da je življenje ena sama pravljica, me ima, da bi ustavila planet in sestopila. Saj ne vem, kaj je bolj grozljivo ali tovrstna pocukranost, ob kateri ti je slabo ali vsakodnevno negodovanje in slaba volja ob kateri se tudi ne počutiš ravno najbolje.

Vendar si velika večina ljudi ravno hvaležnost pogosto razlaga kot takšno pocukrano prakso hipokrizije, kjer se navzven kažeš kot maksimalno lep in prijazen, za zaprtimi vrati pa letijo noži in sekire (brez dvoma ste že slišali za psihične napade, ki jih pogosto v energijskem telesu lahko vidimo v obliki nožev sli sekir). Ali pa si hvaležnost razlagamo v obliki aktivnosti, ki so nujno potrebne, da lahko govorimo o hvaležnosti, kot je pisanje dnevnika hvaležnosti ali hvaležnost zreducirana zgolj na večerno prakso zahvaljevanja. Osebno verjamem, da je hvaležnost način življenja. Ko enkrat prevzameš to držo hvaležnosti, te spremlja čisto povsod. Hvaležnost nam pomaga, da opustimo paradigmo pomanjkanja in revščine, ter se namesto na to, česar nimamo v svojem življenju, raje usmerimo na to, kar imamo in smo za vse, kar že je v naših življenjih hvaležni. Hvaležnost je ena tistih veščin, ki se je v mojem življenju izkazala za ključno, ko sem se znašla v situacijah, kjer bi se vdala ali bi obupala. Hvaležnost mi je pomagala, da sem presegla svoje omejeno gledanje na stvari in svet.

Praksa hvaležnosti nima čisto nobene zveze z zanikanjem svojih občutkov, tega kar v danem trenutku zaznavaš v sebi ali z insistiranjem na tem, da je potrebno v vsaki situaciji najti nekaj pozitivnega. Hvaležen si lahko tudi, ko se počutiš slabo, ko se počutiš ranjeno ali razočarano, res pa je, da ne moreš biti prav dolgo v tej energiji, ker ima hvaležnost to moč, da ti pomaga preseči žrtev, smiljenje sami sebi in prelaganje odgovornosti na druge.

Hvaležnost je pravzaprav dovoljenje, da se odpreš in da si iskrena s seboj.

Vse prepogosto poskušamo življenje pocukrati, ga narediti sijočega in čednega. Potrebno se je soočiti s tem, kar je gnilega v tvoji notrajosti, s tem, kar smrdi in kar boli. Hvaležnost ni način, da drek zaviješ v celofan in se dalaš, da diši. Potrebno si je priznati kje se nahajaš in začutiti bolečino. Ko bolečini nameniš pozornost, po kateri kliče, lahko prepoznaš blagoslov tega, da te je bolečina opozorila na, karkoli je že tisto, kar se skriva za njo. In to je nekaj, kar lahko praznuješ in za kar si lahko hvaležen tudi, ko ti ne gre najbolj rožnato.

Odsvetujem zanikanje, izogibanje ali preusmerjanje svoje pozornosti stran od bolečine, kajti bolečina ima svoj namen in opozarja nas na to, kar potrebuje našo pozornost in ljubezen. Edini način, da pozdravimo stvari je, da se premaknemo direktno skozi. In to vedno pomeni, da je potrebno stvari začutiti, jih občutiti, si jih priznati, se z njimi pomiriti v sebi. In ko objameš to, kar te boli, popusti tudi bolečina. Ravno zaradi tega nisem pristaš afirmacij. Pogosto vidim, da jih ljudje uporabljajo namesto aspirina ali obliža v upanju, da bo bolečina čimhitreje izginila. Afirmacije sicer preusmerijo tvojo pozornost drugam in s tem tudi energijo, vendar ne zdravijo bolečine. Treba se je soočiti s seboj in s tem, kar ti ni všeč, to sprejeti in objeti, in potem bolečina mine.

Seveda pa ob tem nimam v mislih nobenega valjanja v blatu, kar je pogosto priljubljen način tistih, ki se žrtvujejo za druge in spet čakajo na nekoga, ki jih bo odrešil. V mislih imam dopuščanje, da si. Da čutiš. Da živiš. In včasih se je potrebno tudi zjokati, se zdreti ali malce poskakati na mestu, ko te zagrabi, da bi tulil. Vem, jeza ni vedno prijetna, tudi na pogled. Vendar si je treba včasih dovoliti, da si jezna, besna. Ključ je v tem, da tega ne predajaš drugim v roke kot vroč kostanj, da jih ne kriviš, jim ne vzbujaš občutkov krivde, da je njihova krivda, da se ti počutiš kot se, ker to enostavno ni resnica. NIhče ni kriv za tvojo jezo. Tvoja jeza je tvoja odgovornost. Tvoj odziv je tvoja odgovornost. Nihče ne povzroči, da si ti neljubeča, ti izbereš, da odreagiraš neljubeče. Močna izjava? Ja res je. Vendar v tej pocukrani zgodbi tako radi prevzamemo 100% odgovornost za lepe in prijazne stvari. Vse ostalo pa raje pripišemo komu drugemu.

Sooči se s tem, kar čutiš in prevzemi odgovornost za to. Tvoje je. Če ti to čutiš, potem je 100% tvoje. In tvoja odločitev je, ali se valjaš v tem blatu in kriviš druge ali sprejmeš odgovornost, se soočiš z bolečino, jo objameš in greš naprej.

Hvaležnost ni puhla, prazna, plitka. Ne, hvaležnost te vodi v globine tvoje lastne Biti. Ko resnično odpreš srce in si hvaležen, te to poveže direktno s tvojim višjim jazom, s tvojo naddušo, kakorkoli želiš imenovati tisti neutelešeni del tvoje Biti, ki je del tebe in ga radi prestavljamo nekam tja gor, v nebesa.

Hvaležnost te bo vodila skozi jezo, bes, blato in zagrenjenost do tega, da resnično ceniš živlejnje in  vse, kar ti je dano. Čisto vsaka stvar, ki se ti je v življenju zgodila, te je vodila v ta trenutek, kjer si danes. Obdaja te tooooliko lepih stvari, toliko dobrote, toliko blaginje, vendar je pogosto sploh ne opazimo, ko drvimo skozi svoj vsakdan.

Čas je za upočasnitev. Čas je za umirjenost. Čas je za hvaležnost. V akciji, navdihnjeni akciji. In če čutiš, da je čas ter prepoznavaš, da bi ti skupnost žensk, ki delajo isto stvar skupaj koristila, se mi pridruži. Začnemo že v petek 28.11.2014. Več si lahko prebereš tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

detelja

Navdihnjene akcije

Sedem principov Življenja – Šesti princip – Navdihnjene akcije

Navdih je zame nekaj izjemno dragocenega in ko sem se naučila slediti tem navodilom, ki jih prejemam s strani svoje duše je moje življenje postalo precej bolj lahkotno in tekoče.
In vendar sem imela dve leti izjemnega treninga, preden sem bila voljna, da se spustim z vajeti in se predam temu toku življenja, ki me vedno pelje na pravo mesto ob pravem času, da sem s pravimi ljudmi. In tako se mi pogosto dogaja, da se zbujam zjutraj z navodili kaj in kako. In če sem trmasta in hočem stvari po svoje se običajno ne odvije tako, kot bi si želela.
Duša me je dolgo časa trenirala v tem, da znam prisluhniti sama sebi in zaupati sebi, slediti temu, kar dobim kot navdih ali navodilo.

Prvi korak v tej subtilni govorici naše duše je zavedanje
, da se odpremo in prisluhnemo temu tihemu glasku v naši notranjosti. Kajti šele, ko smo pripravljeni temu glasku nameniti svojo pozornost, se krepi in postaja vedno bolj vztrajen in tudi vedno bolj glasen. Čeprav to ni glas, ki bi kričal na nas, kot to zna naš ego/kritik v naši notranjosti. Je pa izjemno odločen in ljubeč glas.

Navdih je nekaj subtilnega, neopisljivega in hkrati pogosto usodnega za vsakega posameznika, zato je izjemno pomembno, da mu znamo slediti.

In ko se odpremo za to prisotnost je naslednji korak ta, da sprejmemo. Kot pri dihanju, je tudi tukaj pomembno, da znamo globoko vdihniti in sprejeti to, kar se razkriva. V navdihu prebiva božanska prisotnost – duh. Ko smo navdihnjeni dobesedni vdihnemo to, kar nam je dano. Lahko bi rekli, da gre za dih božanskega, ki ga vdihnemo vase.
Navdih nas oživi, nas napolni z vero, z življenjem. Dobesedno napolni »pljuča« naše osebnosti z esenco duha.

Navdih te nahrani in neguje tvoj najgloblji, najnežnejši del tvoje Biti. Je kot poljub s strani božanskega, ki te spomni na tvojo izvorno naravo. Je kot žarek, ki poseje v samo srčiko tvoje Biti in povzroči, da se tvoja duša začne razpirati, odpirati tvoj notranji cvet. Navdih vedno nagovori tvoje bistvo, tvoje globoko duhovno jedro Biti.

In vendar je navdih nekaj, kar se krepi, ko to prepoznamo, ko temu damo prostor v svojem življenju, kar pomeni, da to sprejmemo in to negujemo v svojem življenju.
Navdih je dih duha, ki nas oživi in nas prebudi v polno budnost in prisotnost.
In izjemno pomembno je, da se naučimo, kako iti s tokom navdiha.

In navdih od nas vedno terja neko akcijo. Potrebno je slediti navdihu, slediti priložnostim in narediti akcijo. Sama te akcije imenujem navdihnjene akcije. Gre za akcijo, ki sledi navdihu.

Akcija je tista, ki navdih prizemlji, ki nam omogoči, da ga izkusimo v fizični realnosti in dokler si ne dopustimo, da te navdihe resnično začnemo živeti, smo pogosto le v zavedanju in razumevanju navdihov. Drugi pol, ki je še bolj pomemben pa vključuje čutenje in izkušanje teh navdihov v praksi.

Kdor je resnično izkusil navdih skozi navdihnjeno akcijo ve povedati, da ob tem izkuša izjemno globoko občutenje izpolnjenosti.

Navdih je intimno povezan z lepoto, smislom in srečo.
In ko sledimo navdihom in jih udejanjamo, ob tem čutimo blaženost, izpolnjenost, notranje zadovoljstvo, pomiritev s seboj in občutenje zlitosti, popolne povezanosti, kjer je vse Eno in je Eno v vsem.
Navdihnjene akcije v naši notranjosti prebudijo občutenje lepote, dobrote, resnice, svetosti in pomirjenosti s seboj in s svetom. Ko si dopustimo, da nas prežame navdih izgineta tako čas kot prostor. In to kar je ključnega pomena, ko jahamo na tem valu navdiha je, da se ne ustrašimo, ko nas val naplavi na nove notranje obale v naši notranjosti, ki jih še ne poznamo.
To, da sledimo navdihu od nas brez dvoma zahteva veliko poguma.

Pogum je v svoji osnovi povezan s srčnostjo, s tem, da smo voljni slediti svojemu srce. In ko gremo za navdihom, brez dvoma sledimo svojemu srcu. To soočanje z neznanim, v katerega nas pogosto vodijo naši navdihi, je na začetku izjemno neudobno, vendar je ključnega pomena, da se navadimo na to, da je to neudobje naše novo udobje. Da nam je udobno v neudobju. In to ni nekaj, kar pride zlahka, še posebej, če je vaša osebnost trmaste sorte, kot je moja.

V predajanju svojim navdihom namreč izginejo naše tendence, da poskrbimo za svoj »mali jaz«, da zadovoljimo potrebe svojega ega.
Navdih te odpelje s seboj in vse kar pušča za seboj, je eno samo sijanje, užitek zlivanja, predajanja enosti in brezmejnosti. Gre za vrhunsko izkušnjo užitka, radosti in zlitosti v Enost.

In prvi korak k temu ljubezenskemu odnosu s svojo dušo je v tem, a si dopustite in prepoznate, kaj so stvari, ki vas navdihujejo. Vsi imamo področja, kjer smo bolj v stiku s svojim duhom. Za ene je to šport, za druge je glasba, za tretje je slikanje ali pisanje. Poezija ali slikarstvo, umetniško izražanje ni edino področje, kjer so navdihi bolj glasni, čeprav jima včasih radi damo ekskluzivo. Vsak je že doživel to čudežno vznemirjenje, vrtinec radostne izpolnjenosti, ki se je zlival skozenj. In zelo pomembno je, da se spomnite kaj se je dogajalo, kaj ste počeli, kako ste prebudili in dopustili navdihu, da se zlije skozi vas.

Dejstvo je, da vsakega navdihuje kaj drugega; mnoge kuhanje, mene osebno ples, imam prijateljico, ki jo navdihuje jadranje in spet drugo, ki ji je najljubši občutek prostega padanja, ko skozi s padalom.
Pomembno je, da odkrijete kaj navdihuje vas.
Kar je pomembno razumeti je, da navdiha ne morete izsiliti in da pričakovanje, da se bo pojavil na točno določen način enostavno ne deluje.

Navdih je vsakič edinstven, unikaten, vsakič enkraten in nikoli ponovljiv. Pride zgolj in samo enkrat in takrat ga je potrebno ujeti. In tudi, če ga potegnete za rep in ga prizemljite skozi besedo, pesem, sliko, tudi če naredite eno samo potezo, se lahko kadarkoli vrnete nazaj v ta občutek. Potrebno pa ga je zasidrati, narediti to sidro, da se k njemu lahko vrneš.

Zato se takrat, ko vas obišče, hitro obrnite in si pribeležite to, kar prihaja skozi vas, ujemite navdih. Kajti navdih se, čeprav ob istem pojavu, nikoli ne ponovi dvakrat čisto enako. In v tem je njegova lepota.

Vedno znova nas sili v to, da se odpremo, naredimo prostor zanj v svojem življenju, ga sprejmemo in vdihnemo v svojo notranjost, ga negujemo in mu dopustimo, da nas vodi, usmerja, da gremo s tokom življenja. In ko se naučimo potovati v globine s svojimi navdihi smo vedno bolj povezani, vedno bolj v stiku s seboj in s svojo Dušo.

Več o zadnjem principu Življenja pa našem naslednjem druženju, kjer bom z vami delila najpomembnejši princip po katerem hrepenimo čisto vsi in to je povezanost.

Do naslednjič pa bodite Sijajno!

Taja Albolena
DivineFemme™ mentorica

Objavljeno na spletni strani www.svetloba.si

theglow1016a

Razcvet Ženske drugo dejanje

V zapisu, ki sem ga poimenovala prvo dejanje, sem delila tri korake v procesu preobrazbe, ki ga zahteva Razcvet, in danes bom zaključila še z dvema. Prvi korak je zavedanje, drugi korak je izbira, tretji korak je dnevna uglasitev na izbiro, ki jo povezujemo tudi s spremembo. Pravijo, da je sprememba edina stalnica v vesolju. In večina se nas sprememb boji. Bojimo se dejstva, da bo morda naša nova želja zahtevala od nas spremembo ali premik, ki ga nočemo narediti. In tako velika večina ljudi v svojem življenju vozi svoj avto z zategnjeno ročno.

Četrti korak je povezan s tem, da se prilagodimo spremembi in ta korak od nas zahteva tako spoštovanje življenja oziroma samega sebe kot vrednotenje, cenjenje samega sebe. In to je zopet en velik izziv v življneju ljudi. Prilagoditev spremembi običajno potegne za sabo številne premike, ki jih ne maramo, selitve, razhode, odločitve ki sledijo tistemu prvemu dejanju spremembe, ki nas je zadelo. Prilagoditev spremembi pomeni pogosto, da je potrebno zamenjati svojo garderobo, se izobraziti na področju, ki smo se mu upirali, pomeni, da delamo navdihnjene akcije, ki izražajo naše neomajno zaupanje v smer, v katero se premikamo. Ne pozabi; Nič se ne dogaja Tebi, vse se dogaja Zate! Še vedno nismo tam, še vedno smo v procesu, da postanemo oseba, ki živi to “sanjsko” življenje, ki smo izbrali.

V mojem osebnem življenju to pogosto pomeni, da mi Duša da navodilo, da naj grem na seminar, za katerega je potrebno zbrati precej več, kot zaračunam sama. V tujini se številke vrtijo v 1000-ih in izberem, da grem za navdihom, čeprav ne vem od kje bo prišel denar. Izziv je brez dvoma, da se moram stegniti v neznano. Zavedam se namreč, vedno bolj, da če hočem postati ženska, za katero sem izbrala da postanem, potem je nujno, da sledim navdihom, ne glede na to, kako strašljivi in neudobni so. In ena ključnih kvalitet,ki jih moramo razviti je samozaupanje. Vedno znova slišim Manco Košir, mojo trinajsto gostjo v Razcvetu Ženske, ki je z menoj delila modrost; “Veš,” je rekla, “večina ljudi danes čaka, da bodo zagledali boljšo priložnost in potem bodo spakirali in šli tja, kjer je boljše kot tukaj, kjer so. Vendar življenje ne deluje na tak način. Žal ne. Najprej moraš zapustiti stopnico, ki ti je znana in stopiti v neznano. In iz teme nezananega se dvigne stopnica, na katero stopiš. Potrebno je zaupati, da je zate vedno poskrbljeno.”

Še vedno se zelo živo spomnim trenutka, ko sem sedela v svoji dnevni sobi na tleh in ugotavljala, da sem tako globoko izgubila stik s seboj, da nisem več vedela kdo sploh sem. Bila sem na robu svojega Čustvenega prebujenja, ki me je vodilo v preobrazbo, na katero nisem bila pripravljena. In vendar je okoli 30-tega leta večina žensk soočena  s tem, kako živi po načelih drugih ljudi, kako je “udomačena” v ideje družbe. Udomačijo nas starši, družba, šola, okolica in ko ti ne veš, kdo si in kaj ti potrebuješ, kaj si ti želiš, Vesolje čaka. Če ni navodil je vse na ON-HOLD, vse čaka kakšna bodo navodila. Prva izbira je vedno; Ja hočem živeti in potem se začne. Ko ti spoznaš svojo vrednost, jo vidijo tudi drugi in so pripravljeni finančno izmenjati za to, kar je vredno za njih. Ampak vse se začne s prostitutko in soočanjem s tem, kje razprodajaš sebe. Kje si v ugajanju, ustrezanju, zadovoljevanju potreb drugih. Izpolnjenost, ki jo čutiš v sebi pride iz izpolnjenosti sebe kot ženske, če si ženska in za moške skozi izpolnjenost njegove moškosti.

In ko se vedno znova uglašujemo na to, kdo želimo postati, sčasoma to postanemo. To je proces rasti. Rast je peti korak. In vsi vemo, rast se ne zgodi čez noč. Rast je proces, ki pravzaprav traja vse življenje. Sama pravim, da se v Razcvetu odpiraš vedno bolj in bolj. In ko zrasteš na to novo stopnico je čas, da ponovno stopiš v neznano. Cikel Razcveta se nadaljuje naprej, nikoli mu ni konca.

Ko zadnje čase vedno glasneje slišim, kako bi morali svoje storitve dajati zastonj, ob tem razmišljam, kako zanimivo je dejstvo, da je na voljo brezplačna serija Razcvet Ženske, v kateri ženske delimo res veliko modrosti in ob tem, ko tako velikodušno delimo svoj čas in energijo… zastonj, se ljudje v isti sapi pritožujejo, da to ni dovolj. To me nekako spomni na tisto, da če nekomu daš prst potem hoče celo roko. Kar sem spoznala v svojem delu je, da ljudje le redko cenijo to kar jim je podarjeno. Kadar dobimo stvari brezplačno, nismo finančno ničesar vložili in zato ne čutimo vrednosti tega, kar nam je bilo podarjeno. Ko se osredotočamo na zunanji svet, na materialno, pogosto ne spoštujemo tega, kar nam je bilo dano, če to ni otipljivo (predmet, denar) in zato tega tudi ne sprejmemo.

In tukaj sem spet pri žrtvi o kateri sem govorila zadnjič. Največji fenomen žrtve je, da je mnenja, da je upravičena do stvari…brezplačno. Pomanjkanja spoštovanja, predvsem samospoštovanja, do sebe, do svojih darov, do svojih talentov je pogosto razlog, da ljudje ne naredijo potrebnega koraka v tem Razcvetu. In kaj je samospoštovanje? Sprejemanje sebe in drugih, takih kot so, brez potrebe po tem, da bi sebe ali druge spreminjali. To je spoštovanje.

Pa ti? Kaj ti izbiraš Zase?

Kje se ti ustaviš v tem procesu? Vedno znova? In znova?

Pomembno je, da prepoznaš, kje se nahajaš, kajti to je edino mesto, kjer lahko izbereš drugače in narediš premik. Zato začni kjer si in se premakni v svoj Razcvet!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

a_dream_is_a_wish

3-2-1 Akcija … naj bo navdihnjena od znotraj :)

Samo jaz in nihče drug kot jaz, se lahko zavežem temu, da živim svoje življenje iz mesta uživanja, zadovoljstva, izpolnjnosti ali pa na drugi strani iz mesta pomanjkanja, nezadovoljstva in strahu.

To je izbira vsakega posameznika.

In ključno je, da si uglašena s seboj, s svojim izvornim, avtentičnim jazom, ko se zavezuješ. Kajti če izbire ne izhajajo iz tega avtentičnega mesta v tvoji notranjosti, potem v svojem življenju ustvarjaš zmedo, kaos in negativne izkušnje, ki tizgolj sporočajo, da ustvarjaš dvojnost, dvojna merila, da nisi v skladu s seboj.

Življenje se vedno odzove na to, kar izžarevaš iz sebe. Na to, na kar se uglašuješ.

In če iz sebe siješ strah in zmedo, je ujemanje na strani življenja zmeda in kaos, ki ju prejmeš v obliki ljudi, dogodkov, situacij v svojem vsakodnevnem življenju.
Vse se odziva nate. Uglašuje se na to, kar je v tebi.
Na to, kar je tvoja notranja izbira.

Ena od stvari, ki je v zadnjem letu ključnega pomena, je prevzemanje odgovornosti za lastno kreacijo.
Ti kreiraš svoje življenje!

Resnično. Preberi še enkrat! Ti kreiraš svoje življenje!
Nihče ti nič ne dela, vse ustvariš skozi svojo izbiro. Pika.

Kar je vsak dan znova velik izziv.

Ko se stvari lomijo, ko imaš nad seboj avtoriteto, ki te preizkuša, ko si soočeni z izzivi kot je pomanjkanja denarja, ločitev, izguba službe je najlažja stvar, da s prstom pokažeš na nekaj ali nekoga zunaj sebe.
To ti dela nekdo drug.
Nekdo pač mora biti kriv.
Je res, ali je res?

In ko pride do denarja, je izjemno pomembno zavedanje, da je za veliko večino ljudi, denar najmočnejši učitelj. Zakaj? Ker od tebe terja pristnost in avtentičnost.

Ko si v družbi denarja spoznaš, da se odziva na to, čemu se ti zavezuješ, kaj ti izbiraš in predvsem kdo ti si!

Kdo si Ti? Kaj verjameš o sebi?
Si nemočna, šibka?
Vloga žrtve in občutek da si žrtev okoliščin in predvsem žrtev denarja je ena najmočnejših identifikacij, ki jih je potrebno prepoznati v svojem življenju.

In ne glede na to, kako dobro ti gre, se vedno znova znajdeš v situacijah, ko je v tebi še kakšna motnja, ki ustvarja kaos in neuglašenost na tok denarja.

Moja izkušnja okoli denarja je taka, da je zakon privlačnosti sicer zelo resničen; dejstvo je, da to kar izžarevaš iz sebe dobiš nazaj.

In vendar je v sodobnem svetu izjemno posplošen in zelo poenostavljen. Pogosto se ljudje ne zavedajo dejstva, da je res, da zakon privlačnosti k tebi prinaša priložnosti.
Vendar so te priložnosti pogosto skrite ali preoblečene v izzive in skrite blagoslove.

Moja dnevna praksa je zavedanje dejstva, da so potrebne akcije na tvoji strani, ko gre za priložnosti, kajti ne le da jih prepoznaš, jih vidiš in jim pokimaš, potrebna je akcija na tvoji strani, da narediš nekaj, kar je v skladu z navdihom, ki se je pojavil.

Jaz tovrstne akcije imenujem “Navdihnjene Akcije”. Brez nič ni nič. In če bi pred leti, ko sem dobila navdih za Razcvet Ženske sedela na kavču in čakala, da se bodo stvari pač zgodile same od sebe, bi verjetno še danes sedela na tem istem kavču.

Morala sem dvigniti svojo rit in poklicati prijateljico. Ja, tvegala sem, da bom zavrnjena, zasmehovana, označena z vsemi izjavami, ki predstavljajo moje najhujše strahove. In vendar sem morala narediti akcijo.

Kot je lepo rekla moja prijateljica; To terja pogum.
Ja, brez dvoma, veliko mero poguma, vedno znova in znova.

Samostojna pot nikoli ni lahka, kajti zahteva nenehno učenje, izpopolnjevanje in predvsem soočanje s seboj in z vsem, kar nosiš v sebi. Eden največjih izzivov s katerim prideš v stik kot ženska, v svojem vsakdanu, je brez dvoma strah pred izpostavljanjem. Huhu, povej mi kaj, česar ne vem, iz tega strahu sem diplomirala…

Ko sem bila sama že nekaj časa na samostojni poti, sem hotela najti nekoga, ki bi me promoviral, ker je bil to tisti del, ki ga nisem marala.
Najlepše je delati to, kar rad delaš in imeti nekoga, da te promovira, je bila moja filozofija, pa sem se opekla, kajti dejstvo je, da nihče drug ne ve, kakšna so Darila, ki sem jih točno jaz prinesla na ta svet.
Moja naloga je, da jih odkrijem in da najdem ljudi, ki točno ta Darila iščejo.

Všeč mi je prispodoba, ki pravi; če si predstavljaš to življenje kot velik samopostrežni bife z raznoliko hrano, ti prispevaš na ta bife svojo jed. In če je ti nisi voljna dati na bife, iz kakršnega koli razloga že, bodo ljudje, ki čakajo na točno to jed, lačni.

Pogosto menimo, da, če tega ne bom naredila jaz, potem bo pa kdo drug.
Ujeti smo v primerjanju in tekmovalnosti.

Vendar je resnica ta, da nihče ne more na bife življenja dati jedi, ki je tvoja. Samo ti poznaš recept, samo ti jo lahko pripraviš in prispevaš jo lahko samo Ti.

In če ti nočeš prispevati, če si prepričana, da ne moreš zaradi raznoraznih izgovorov, ki si jih poveš in so na koncu samo iluzija, pesek v oči, tega ne more namesto tebe narediti NIHČE.
Cel svet čaka nate. Na tvojo jed, na tvoj prispevek, na tvoje Darilo.
Boš pustila ljudi stradati ali boš našla Pot?

To je izbira vsake Ženske, ki želi narediti pozitivno spremembo v življenju ljudi in na svetu.

In izziv s katerim se soočiš na tej poti je, da to pogosto pomeni, da se moraš stegniti tja, kamor ne gre zlahka. Stegniti finančno, stegniti časovno, stegniti v odnosih in ta fleksibilnost skupaj z zaupanjem je nujna, če hočeš na ta bife življenja postaviti svojo jed.

Manca Košir je v prvi seriji pogovorov v Razcvetu Ženske z menoj delila modrost; “Veš,” je rekla, “večina ljudi danes čaka, da bodo zagledali boljšo priložnost in potem bodo spakirali in šli tja, kjer je boljše kot tukaj, kjer so. Vendar življenje ne deluje na tak način. Žal ne. Najprej moraš zapustiti stopnico, ki ti je znana in stopiti v neznano. In iz teme nezananega se dvigne stopnica, na katero stopiš. Potrebno je zaupati, da je zate vedno poskrbljeno.” In potem je v naslednjih minutah opisala svoje zgodbe, dnevne čudeže, ki se ji dogajajo, ko jasno pove kaj želi.

Rada rečem, da je prvi korak prepoznavanje. Da jasno veš, kaj potrebuješ. Da vesolju poveš, kaj želiš in potem slediš navdihu z akcijami, skratka, da delaš navdihnjene akcije.

In to je brezčasna modrost; Ko dobiš navdih mu sledi z akcijo!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

life

Zavezana življenju

Zadnje čase na Fb in številnih portalih prebiram o tem, kako se bo ponovno zgodila že xyz nevem katera katastrofa in žarki iz centra vesolja, oziroma ozvezdja Andromeda, ali katerega že, vstopajo v atmosfero Zemlje.

Veste, ko sem sama že nekaj časa hodila po svoji duhovni poti, je bilo okoli leta 1994 zelo popularno mnenje, da nas bodo rešile velike vesoljske ladje. Takrat je bila popularna Aštar komanda in veliko se je govorilo o vnebovzetih mojstrih, pa smo še kar tukaj, na Zemlji.

In potem je prišlo jutro, spominjam se ga kot bi bilo včeraj, ko sem čisto pretresena klicala svojo prijateljico, mislim da je bilo 1995 in ji rekla:” Ej, a ti veš, da nihče ne bo prišel in nas reševal, sami rešujemo svoje riti.” Bila sem šokirana in pretresena, kajti res sem verjela, da nas bo nekdo reševal.

In danes gledam številne ljudi, ki so tam, kjer sem bila sama pred 20 leti.

Danes vem, da nas ne bo nihče reševal. Hrupa je na eteričnih nivojih precej več kot pred 20 leti in s tem tudi napačnih in zavajajočih informacij. Vsak bo pojedel svojo juho. In to kar je izbrala duša za tokratno popotovanje na Zemlji je dušni dogovor, zaradi katerega ste tukaj. Imate dve izbiri, lahko ga zaključite ali pa greste še en krog.

Ko poslušam številna poročila o koncu sveta, se pogosto nasmehnem, kajti dragi moji, vsi bomo umrli … enkrat.

To je naša narava, umrljivi smo. In vendar.

Spremembo delamo od znotraj navzven. Ko smo kot duše podpisovali svojo pogodbo, smo bili mnogi zelo ambiciozni in mnenja, da lahko na svoj pladenj naložimo ogromno, vsaj zase vem, da sem bila precej ambiciozna in bi si včasih želela, da si ne bi toliko naložila, vendar. Tukaj sem in moja pogodba z drobnim tiskom ali brez je podpisana že zelo dolgo.

Pri svojih 24 sem dojela, da gre zares in da je čas, da zaviham rokave in se lotim “dela”, ker ga ne bo namesto mene opravil nihče drug. Kopanje po dreku, soočanje z vsem kar mi ni všeč je moja dnevna praksa, kot je tudi izkopavanje dragocenosti in zakladov iz globin moje Duše, kamor sem jih v senco skrila sama pred seboj.

Vsak ima svoj dogovor in vsak svoje delo, ki naj ga opravi preden spet odide s tega planeta. To lahko naredimo prijazno, nežno, z mehkobo in ljubeznivostjo do sebe.

Ali pa tako da se upiramo, brcamo, grizemo, se borimo, kričimo, pljuvamo in trpimo na poti. Ljubezen ali trpljenje … izbira je vedno naša.

In tudi, ko si ljubeč in prijazen do sebe, je največji izziv ravno takrat, ko te boli. Ostati odprta in v sprejemanju, ko me najbolj boli, no za to sem pa rabila nekaj časa. Da ne pobegnem ali se borim z bolečino, da se zmorem z njo spogledati na štiri oči, jo prepoznati in ji dati dovoljenje, da obstaja, to je umetnost sama za sebe. In ob vsem tem sem spoznala, da bolečina ni slaba, bolečina ti samo pokaže, kje si v upiranju. Takoj, ko jo prepoznaš in se sprostiš vanjo, ji dovoliš, da obstaja, preneha obstajati, se raztopi, ker je dobila pozornost in ljubezen, ki ju je potrebovala.

In če me je življenje kaj naučilo v mojih štirih desetletjih, kar tacam to Zemljo je to ena stvar … vse je stvar percepcije. Vse je stvar tega kako jaz vidim in gledam na stvari, ki se mi dogajajo.

Vse je moja izbira. Lahko to sprejmem ali pa se delam, da to v mojem življenju ne obstaja, ignoriram.
Stvar izbire.

Jaz izbiram življenje! Vsak dan znova!
Pa ti?

Zavezana življenju :)
Taja Albolena