Življenje

ocean_sea_shell

Namen življenja je, da se prebudite!

Trenutno je večina žensk na svetu kot Trnuljčica v svojem globokem spanju.
Ženske hibernirajo in čakajo na rešitelja, princa na belem konju.
Ženske namreč rade čakamo na popolnega moškega, ki nas bo razumel in nam bo dal točno to, kar v tem trenutku potrebujemo, čeprav še same ne vemo, kaj to je. Ampak, če je on »pravi«, če je moja duša dvojčica, potem bo vedel, kaj mu je narediti.

Mit romantične ljubezni je iluzija.

Je čustveno programiranje, ki nam preda to iluzijo rešitelja, ki nas bo rešil.
Vedno, ko iščemo nekoga, ki nas bo rešil, odgovornost za svoje življenje predamo v roke nekomu drugemu. In s tem avtomatsko zanikamo sebe, verjamemo, da smo žrtev okoliščin, ljudi ali stvari.

Če od blizu pogledate zgodbe, ki imajo v središču mit romantične ljubezni, je povsod zgodba oblikovana okoli moškega, ki reši glavno junakinjo. Resnica je, da smo naučeni, kakšna čustva naj pričakujemo in jih poskušamo v svojem življenju poustvariti.
In ker ženske pogosto same ne vemo, kaj bi pravzaprav rade, svojo moč predajamo ljudem in okoliščinam zunaj sebe in čakamo.

In ob tem celotno Vesolje čaka na navodila.
Vse stoji.
Kot bi na daljincu pritisnile tipko Pavza.
Čakamo.

Skozi svoje delo z ženskami sem prepoznala, da ženske med 28. in 33. letom doživimo čustveno prebujenje, ki pa ga pogosto uspešno spregledamo.
Čakamo, da se bo zgodil nek čudež in nas bo nekdo odrešil.
Čeprav nas v praksi vse počaka in nam duša nato vsakih nekaj let potrka na naša notranja vrata.

Če ne prej je med 40. in 42. letom tisti čas, ko se je treba spogledati s tem, kar smo pri 33. spregledale.

Čustveno prebujenje se zgodi na izjemno zanimiv način, kajti ženske se v tem času dobesedno prebudimo iz iluzije. In ženske mi pogosto povedo, da se to zgodi nekako takole; Neko jutro sem se zbudila in tudi približno mi ni bilo jasno kdo je oseba v postelji z menoj in kdo so vsi ti majhni ljudje v sosednjem prostoru. Kot bi velik in pomemben del svojega življenja prespala. In v resnici ga prespiš, s tem, ko odgovornost in svojo moč daješ v roke ljudem okoli sebe.

Namen vsega mojega dela z ženskami je, da ustvarim varen prostor v katerem se ženska lahko prebudi iz svojih zgodb, pravljic in mitov. Prebudi iz svojega čakanja, da se bodo stvari zgodile same od sebe, iz čakanja na nekoga, ki jo bo odrešil.

Da bi začutila izpolnjenost v življenju, mora ženska izkusiti izpolnjenost sebe kot ženske.

Dejstvo je, da ženska enostavno ne more doseči izpolnjenosti v svojem življenju, če ne začuti izpolnjenosti svoje ženstvenosti oziroma pri moških svoje moškosti.
Odnos do svoje ženstvenosti je potrebno pozdraviti, da bi se lahko premaknila v svojo polno izpolnjenost.

Ko sem v zadnjih letih raziskovala več na to temo, sem dojela, kako pomembno se je pomiriti v sebi s svojim nasprotnim polom. Ženska se mora pomiriti s svojim moškim delom v sebi in moški se mora pomiriti s svojim ženskim delom.
In zato je Bog izumil odnose. Šalo na stran. Brez dvoma drži dejstvo, da so odnosi izjemno pomemben del našega življenja. Vesolje si prizadeva za to, da stvari združi v celoto.

Ne glede na to, kako močno hrepenimo po združenosti in celoti v sebi, drži tudi dejstvo, da se enako močno upiramo in pravzaprav bežimo iz čustvene povezanosti, ki jo od nas zahteva partnerstvo. Povezanost je naša sposobnost, da ustvarimo avtentična in vredna osebna partnerstva. Povezanost je pravzaprav esenca človeške izkušnje, pa naj gre za povezanost s seboj ali z drugimi ljudmi.

In če želimo resnično spoznati pomen povezanosti v svojih partnerstvih, moramo biti pripravljene na ranljivost, na sposobnost, da se odpremo življenju. Pomembno je, da razumemo empatijo, svojo ranljivost, občutke krivde in sramu, če želimo resnično ustvariti pristno povezanost v osebnih odnosih.

Odprtost je ključna lastnost ženske esence, ki se vedno odpira v razcvetu. Ranljivost je odprtost. Odprtost je naša sposobnost, da delimo celega sebe, tako lepe kot tudi tiste manj lepe dele sebe. In zato je empatija ključnega pomena, da zmoreš sprejeti in se pomiriti tako z lepimi deli sebe, kot tudi s tistimi deli, ki se jih sramuješ, za katere imaš občutek, da te smešijo, da so neumni in pravzaprav čisto nemogoči. Če poskušamo te dele sebe skriti ustvarjamo ločenost od delov sebe in s tem avtomatsko tudi v svojih osebnih odnosih.

Pozabile smo, da je povezanost tista, ki daje pomen našemu življenju.
In v prvi fazi se je potrebno povezati s seboj. Potrebno je prebuditi to življenjsko silo, ki je že v tebi, ki te vodi skozi življenje. Moč, da narediš vse potrebne korake, je že v tebi.
Vse kar je potrebno je, da izbereš, se odločiš in narediš korak.

To kar je izjemno pomembno, ko govorimo o tem, da živimo svoje sanje je, da moramo postati ta oseba, ki že živi svoje sanje. Oseba, ki je že v vibracijskem ujemanju s tem, kar si želiš izkusiti v svojem življenju. Rada rečem, da moraš postati kraljica, če želiš na drugi strani v svojem življenju imeti kralja. Prebuditi se moraš v to osebo, ki ti si. Biti moraš ta oseba, da v svoje življenje pritegneš okoliščine, dogodke, ki ti to potrdijo. Dokler si žrtev okoliščin, kreiraš to kar si.

In ta premik iz žrtve, ki čaka na svojega rešitelja, v osebo, ki živi svoje sanje običajno ni udoben. Tudi približno ni udoben, tudi od daleč ne. Preobrazba je vedno neudobna. Konec koncev se mora gosenica, da se preobrazi v metulja v vmesni fazi spremeniti v kozmično juho. In ob tem ena oblika življenja umre, da bi se lahko rodila druga oblika življenja. In v resnici umiramo, ko presegamo svoje stare dele, da naredimo prostor za to, da se lahko premaknemo v nove dele sebe. In tega se bojimo. Bojimo se te spremembe, zato se pogosto ne odločimo zanjo.

Vendar se spremembe izogibamo zaradi tega, ker se ne zavedamo, da smo v resnici spremenjeni zdaj. Zdaj smo ven iz resnice, ven iz integritete, ven iz avtentičnosti, svoje pristnosti tega kdo v resnici smo. Zaradi udomačenosti v vloge, ki smo jih v otroštvu prevzeli, smo kot školjke z nešteto plastmi biserovine, ki se je leta nalagala v naš notranjosti in otrdela našo školjko.

Pozabile smo svojo resnično, izvorno naravo in če želimo v svojem življenju izkusiti izpolnjenost, to celoto po kateri hrepenimo, bomo morale odložiti svoje lupine.

Ko se prebudimo, se zavemo, da smo čustvena bitja.
Zavemo se svojih potreb in svojih želja. Nekje globoko v sebi začutimo živost in željo po tem, da bi sledili svojim sanjam. Vedno imamo na izbiro, da se vrnemo v otopelost, da se zavlečemo nazaj v svojo školjko v upanju, da nas bo varovala pred nevihtami življenja. Vendar je dejstvo, da ta školjka nisi Ti.

Da bi školjko lahko odložila, jo je potrebno razgraditi, jo prepoznati, se soočiti z naloženimi plastmi. Ne moreš je zanikati ali enostavno zapustiti in upati, da se boš lahko na tak način vrnila v celoto svoje Biti. Življenje te sooči s tem, da je potrebno školjko v prvi fazi prepoznati, si priznati, da jo imaš in da je tvoja, da bi jo lahko skozi negovanje sebe in sprejemanje sebe, skozi spoštovanje, samozavedanje, cenjenje sebe in samozaupanje preobrazila skozi duhovno alkimijo, kjer se svinec osebnosti preobraža v zlato duše.

In tega običajno ne zmoremo sami. Preveč neudobno je. Preveč nevarno je. In zato iščemo mentorje, zato iščemo zavetje ženskih krogov, kjer imamo na drugi strani ženske, ki nas vidijo, slišijo in čutijo, take kot smo. Ki nas spodbujajo, da odlagamo in preobražamo te svoje plasti biserovine v svoji notranjosti. Kajti, če si tega ne damo, nas okolica zelo hitro potegne v stare zgodbe.

To je kot pri zdravljenem alkoholiku, ki mora ustvariti novo okolje, ko se vrne z odvajanja. Ključno je kdo ga obdaja, s kom se druži, kakšno je okolje v katerega se vrne. Če ni dovolj ojačan v sebi, če še ne zaupa dovolj sebi, potem ga bo vrnitev k svojim »pivskim« prijateljem stala njegove treznosti, kajti okolica ga bo potegnila nazaj v stare tirnice.

Pomembno je imeti v svojem življenju ljudi, skupino, ki te podpira, ki te spodbuja, da ojačaš svoje samozavedanje, samospoštovanje, samovrednotenje in samozaupanje. Kajti le tako, ko si vedno bolj to kdor ti si v resnici, s tem, ko se vrneš v svoje staro okolje in srečaš svoje »pivske« prijatelje Ti postaneš navdih njim, da spremenijo svoje življenje. Ti postaneš njihov svetilnik in s tem pomagaš drugim, da se vrnejo nazaj k sebi.

Zato je čas, da se prebudiš – zdaj!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

theglow1016a

Razcvet Ženske drugo dejanje

V zapisu, ki sem ga poimenovala prvo dejanje, sem delila tri korake v procesu preobrazbe, ki ga zahteva Razcvet, in danes bom zaključila še z dvema. Prvi korak je zavedanje, drugi korak je izbira, tretji korak je dnevna uglasitev na izbiro, ki jo povezujemo tudi s spremembo. Pravijo, da je sprememba edina stalnica v vesolju. In večina se nas sprememb boji. Bojimo se dejstva, da bo morda naša nova želja zahtevala od nas spremembo ali premik, ki ga nočemo narediti. In tako velika večina ljudi v svojem življenju vozi svoj avto z zategnjeno ročno.

Četrti korak je povezan s tem, da se prilagodimo spremembi in ta korak od nas zahteva tako spoštovanje življenja oziroma samega sebe kot vrednotenje, cenjenje samega sebe. In to je zopet en velik izziv v življneju ljudi. Prilagoditev spremembi običajno potegne za sabo številne premike, ki jih ne maramo, selitve, razhode, odločitve ki sledijo tistemu prvemu dejanju spremembe, ki nas je zadelo. Prilagoditev spremembi pomeni pogosto, da je potrebno zamenjati svojo garderobo, se izobraziti na področju, ki smo se mu upirali, pomeni, da delamo navdihnjene akcije, ki izražajo naše neomajno zaupanje v smer, v katero se premikamo. Ne pozabi; Nič se ne dogaja Tebi, vse se dogaja Zate! Še vedno nismo tam, še vedno smo v procesu, da postanemo oseba, ki živi to “sanjsko” življenje, ki smo izbrali.

V mojem osebnem življenju to pogosto pomeni, da mi Duša da navodilo, da naj grem na seminar, za katerega je potrebno zbrati precej več, kot zaračunam sama. V tujini se številke vrtijo v 1000-ih in izberem, da grem za navdihom, čeprav ne vem od kje bo prišel denar. Izziv je brez dvoma, da se moram stegniti v neznano. Zavedam se namreč, vedno bolj, da če hočem postati ženska, za katero sem izbrala da postanem, potem je nujno, da sledim navdihom, ne glede na to, kako strašljivi in neudobni so. In ena ključnih kvalitet,ki jih moramo razviti je samozaupanje. Vedno znova slišim Manco Košir, mojo trinajsto gostjo v Razcvetu Ženske, ki je z menoj delila modrost; “Veš,” je rekla, “večina ljudi danes čaka, da bodo zagledali boljšo priložnost in potem bodo spakirali in šli tja, kjer je boljše kot tukaj, kjer so. Vendar življenje ne deluje na tak način. Žal ne. Najprej moraš zapustiti stopnico, ki ti je znana in stopiti v neznano. In iz teme nezananega se dvigne stopnica, na katero stopiš. Potrebno je zaupati, da je zate vedno poskrbljeno.”

Še vedno se zelo živo spomnim trenutka, ko sem sedela v svoji dnevni sobi na tleh in ugotavljala, da sem tako globoko izgubila stik s seboj, da nisem več vedela kdo sploh sem. Bila sem na robu svojega Čustvenega prebujenja, ki me je vodilo v preobrazbo, na katero nisem bila pripravljena. In vendar je okoli 30-tega leta večina žensk soočena  s tem, kako živi po načelih drugih ljudi, kako je “udomačena” v ideje družbe. Udomačijo nas starši, družba, šola, okolica in ko ti ne veš, kdo si in kaj ti potrebuješ, kaj si ti želiš, Vesolje čaka. Če ni navodil je vse na ON-HOLD, vse čaka kakšna bodo navodila. Prva izbira je vedno; Ja hočem živeti in potem se začne. Ko ti spoznaš svojo vrednost, jo vidijo tudi drugi in so pripravljeni finančno izmenjati za to, kar je vredno za njih. Ampak vse se začne s prostitutko in soočanjem s tem, kje razprodajaš sebe. Kje si v ugajanju, ustrezanju, zadovoljevanju potreb drugih. Izpolnjenost, ki jo čutiš v sebi pride iz izpolnjenosti sebe kot ženske, če si ženska in za moške skozi izpolnjenost njegove moškosti.

In ko se vedno znova uglašujemo na to, kdo želimo postati, sčasoma to postanemo. To je proces rasti. Rast je peti korak. In vsi vemo, rast se ne zgodi čez noč. Rast je proces, ki pravzaprav traja vse življenje. Sama pravim, da se v Razcvetu odpiraš vedno bolj in bolj. In ko zrasteš na to novo stopnico je čas, da ponovno stopiš v neznano. Cikel Razcveta se nadaljuje naprej, nikoli mu ni konca.

Ko zadnje čase vedno glasneje slišim, kako bi morali svoje storitve dajati zastonj, ob tem razmišljam, kako zanimivo je dejstvo, da je na voljo brezplačna serija Razcvet Ženske, v kateri ženske delimo res veliko modrosti in ob tem, ko tako velikodušno delimo svoj čas in energijo… zastonj, se ljudje v isti sapi pritožujejo, da to ni dovolj. To me nekako spomni na tisto, da če nekomu daš prst potem hoče celo roko. Kar sem spoznala v svojem delu je, da ljudje le redko cenijo to kar jim je podarjeno. Kadar dobimo stvari brezplačno, nismo finančno ničesar vložili in zato ne čutimo vrednosti tega, kar nam je bilo podarjeno. Ko se osredotočamo na zunanji svet, na materialno, pogosto ne spoštujemo tega, kar nam je bilo dano, če to ni otipljivo (predmet, denar) in zato tega tudi ne sprejmemo.

In tukaj sem spet pri žrtvi o kateri sem govorila zadnjič. Največji fenomen žrtve je, da je mnenja, da je upravičena do stvari…brezplačno. Pomanjkanja spoštovanja, predvsem samospoštovanja, do sebe, do svojih darov, do svojih talentov je pogosto razlog, da ljudje ne naredijo potrebnega koraka v tem Razcvetu. In kaj je samospoštovanje? Sprejemanje sebe in drugih, takih kot so, brez potrebe po tem, da bi sebe ali druge spreminjali. To je spoštovanje.

Pa ti? Kaj ti izbiraš Zase?

Kje se ti ustaviš v tem procesu? Vedno znova? In znova?

Pomembno je, da prepoznaš, kje se nahajaš, kajti to je edino mesto, kjer lahko izbereš drugače in narediš premik. Zato začni kjer si in se premakni v svoj Razcvet!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

a_dream_is_a_wish

Zavezana življenju

Samo jaz in nihče drug kot jaz, se lahko zavežem temu, da živim svoje življenje iz mesta uživanja, zadovoljstva, izpolnjnosti ali pa na drugi strani iz mesta pomanjkanja, nezadovoljstva in strahu. To je izbira vsakega posameznika. In ključno je, da smo uglašeni s seboj, s svojim izvornim, avtentičnim jazom, ko se zavezujemo, kajti če izbire ne izhajajo iz tega avtentičnega mesta v naši notranjosti, potem v svojem življenju ustvarjamo zmedo, kaos in negativne izkušnje, ki nam zgolj sporočajo, da ustvarjamo dvojnost, dvojna merila, da nismo v skladu s seboj. Življenje se vedno odzove na to, kar izžarevamo iz sebe, na to, na kar se uglašujemo. in če iz sebe sijemo strah in zmedo, je ujemanje na strani življenja zmeda in kaos, ki ju prejmemo v obliki ljudi, dogodkov, situacij v svojem vsakodnevnem življenju.

Ena od stvari, ki jih zadnje leto izjemno močno doživljam vsak dan znova, je spoznanje, da si sami kreiramo svoje življenje.

Resnično. Preberi še enkrat! Ti kreiraš svoje življenje! Nihče ti nič ne dela, vse ustvariš skozi svojo izbiro. Pika.

Izziv? Vsak dan znova. Ko se stvari lomijo, ko imamo nad seboj avtoriteto, ki nas preizkuša, ko smo soočeni z izzivi kot je pomanjkanja denarja, ločitev, izguba službe je najlažja stvar, da rečemo, da nam to dela nekdo drug. Nekdo pač mora biti kriv. Je res, ali je res? In ko pride do denarja, je izjemno pomembno zavedanje, da je za veliko večino prebivalcev planeta, denar najmočnejši učitelj. Zakaj? Ker od nas zahteva pristnost in avtentičnost. Ko si v družbi denarja spoznaš, da se odziva na to, čemu se ti zavezuješ, kaj ti izbiraš in predvsem kdo ti si!

Kdo si Ti? Kaj verjameš o sebi? Si nemočen, šibek? Vloga žrtve in občutek da smo žrtev okoliščin in predvsem žrtev denarja je ena najmočnejših identifikacij, ki jih je potrebno prepoznati v svojem življenju. In ne glede na to, kako dobro ti gre, se vedno znova znajdeš v situacijah, ko je v tebi še kakšna motnja, ki ustvarja kaos in neuglašenost na tok denarja. Moja izkušnja okoli denarja je taka, da je zakon privlačnosti sicer zelo resničen; dejstvo je, da to kar izžarevaš iz sebe dobiš nazaj.

In vendar je v sodobnem svetu izjemno posplošen in zelo poenostavljen. Pogosto se ljudje ne zavedajo dejstva, da ja res je, da zakon privlačnosti k nam prinaša priložnosti. Vendar so te priložnosti pogosto skrite ali preoblečene v izzive in skrite blagoslove.

Moja dnevna praksa je zavedanje dejstva, da so potrebne akcije na tvoji strani, ko gre za priložnosti, kajti ne le da jih prepoznaš, jih vidiš in jim pokimaš, potrebna je akcija na tvoji strani, da narediš nekaj, kar je v skladu z navdihom, ki se je pojavil. Jaz tovrstne akcije imenujem “Navdihnjene Akcije”. Brez nič ni nič. In če bi sama marca, ko sem dobila navdih za Razcvet Ženske sedela na kavču in čakala, da se bodo stvari pač zgodile same od sebe, bi verjetno še danes sedela na tem istem kavču. Morala sem dvigniti svojo rit in poklicati prijateljico. Ja, tvegala sem, da bom zavrnjena, zasmehovana, označena z vsemi izjavami, ki predstavljajo moje najhujše strahove. In vendar sem morala narediti akcijo.

Kot je lepo rekla moja prijateljica; To zahteva pogum. Ja, nedvomno, veliko mero poguma, vedno znova in znova. Samostojna pot nikoli ni lahka, kajti zahteva nenehno učenje, izpopolnjevanje in predvsem soočanje s seboj in z vsem, kar nosiš v sebi. Eden največjih izzivov s katerim pridemo v stik ženske v svojem vsakdanu je nedvomno strah pred izpostavljanjem. Huhu, povejte mi kaj, česar ne vem, iz tega strahu sem diplomirala…

Ko sem bila sama že nekaj časa na samostojni poti, sem hotela najti nekoga, ki bi me promoviral, ker je bil to tisti del, ki ga nisem marala. Najlepše je delati to, kar rad delaš in imeti nekoga, da te promovira, je bila moja filozofija, pa sem se opekla, kajti dejstvo je, da nihče drug ne ve, kakšna so Darila, ki sem jih točno jaz prinesla na ta svet. Moja naloga je, da jih odkrijem in da najdem ljudi, ki točno ta Darila iščejo.

Všeč mi je prispodoba, ki pravi; če si predstavljamo to življenje kot velik samopostrežni bife z raznoliko hrano, ti prispevaš na ta bife svojo jed. In če je ti nisi voljna dati na bife, iz kakršnega koli razloga že, bodo ljudje, ki čakajo na točno to jed, lačni. Pogosto menimo, da, če tega ne bom naredila jaz, potem bo pa kdo drug. Ujeti smo v primerjanju in tekmovalnosti. Vendar je resnica ta, da nihče ne more na bife življenja dati jedi, ki je tvoja. Samo ti poznaš recept, samo ti jo lahko pripraviš in prispevaš jo lahko samo Ti. In če ti nočeš prispevati, če si prepričana, da ne moreš zaradi raznoraznih izgovorov, ki si jih povemo in so na koncu samo iluzija, pesek v oči, tega ne more namesto tebe narediti NIHČE. Cel svet čaka nate. Na tvojo jed, na tvoj prispevek, na tvoje Darilo.
Boš pustila ljudi stradati ali boš našla Pot?

To je izbira vsake Ženske, ki želi narediti pozitivno spremembo v življenju ljudi in na svetu.

In izziv s katerim se soočimo na tej poti je, da to pogosto pomeni, da se moramo stegniti tja, kamor ne gre zlahka. Stegniti finančno, stegniti časovno, stegniti v odnosih in ta fleksibilnost skupaj z zaupanjem je nujna, če hočemo na ta bife življenja postaviti svojo jed. Naša 13 gostja v Razcvetu Ženske, ki je še skrivnost, je z menoj delila modrost; “Veš,” je rekla, “večina ljudi danes čaka, da bodo zagledali boljšo priložnost in potem bodo spakirali in šli tja, kjer je boljše kot tukaj, kjer so. Vendar življenje ne deluje na tak način. Žal ne. Najprej moraš zapustiti stopnico, ki ti je znana in stopiti v neznano. In iz teme nezananega se dvigne stopnica, na katero stopiš. Potrebno je zaupati, da je zate vedno poskrbljeno.” In potem je v naslednjih minutah opisala svoje zgodbe, dnevne čudeže, ki se ji dogajajo, ko jasno pove kaj želi. In ta jasnost je ključnega pomena. Da vesolju poveš, kaj želiš in potem slediš navdihom z akcijami, skratka, da delaš navdihnjene akcije.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

poppy-fields

Sindrom makovih cvetov

Ko sem stopila na svojo pot in resnično zapičila zastavico v tla v smislu ok, tukaj sem in dajem od sebe samo najboljše, so takoj začela prihajati sporočila v smislu, da sem draga, da kopiram, da nisem avtentična in vsaka pripomba me je na začetku zadela direktno v srce. Potem mi je prijateljica rekla, ko sem se nekaj pritoževala, da če se mi to zdi grozno, naj grem za kakšen teden v kakšen reality show in potem spremljam kaj imajo ljudje za povedati o mojem delu. Zdaj mi je popolnoma jasno, zakaj se ženske skrivamo.

Sindrom makovih cvetov je nekaj, kar ni zraslo na mojem zelniku, vendar izjemno lepo opisuje tendenco ljudi, da tiste cvetove, ki pokukajo onkraj »povprečja« enostavno postrižejo. Za različne ljudi sindrom makovih cvetov pomeni različne stvari, za nekatere je to ljubosumje zaradi uspešnosti, ki so jo posamezniki dosegli. Če nekdo v Ameriki kupi športen avto so vsi navdušeni in komentirajo; Lep avto. Če v Sloveniji kupiš športni avto, si sigurno kradel, da si si ga lahko privoščil. In brez dvoma bi se našel kakšen posameznik, ki ga bo privoščljivo opraskal – zanalašč, ker pač lahko.

Za druge je sindrom makovih cvetov povezan z ignoranco. Pogosto namreč podpiramo in favoriziramo ljudi, ki so manj nadarjeni in pripravljeni garati za uspeh enostavno zato, da nekdo ne bi resnično uspel, ker bi lahko zasenčil druge. Kratkovidnost okolice povzroča to, kar je Mazzini v svoji zadnji kolumni tako slikovito opisal kot lonec brez pokrovke. Pravi, da je Slovenija kot lonec brez pokrovke v katerem kuhamo izjemne talente in uspešne ljudi, ki vedno znova pobegnejo v tujino, ker jih na domačih tleh enostavno ignoriramo, ne priznamo njihove uspešnosti in jim predvsem zaradi ignorance sploh ne damo priložnosti, da pokažejo to, kar znajo.

Tretji so mnenja, da to pomeni, da ne damo pozornosti temu, kar je resnično pomembno in uspeh vidimo kot veliko breme, ki nas teži in žuli in se ga zato raje enostavno znebimo.

In nedvomno drži, da, če se le da, že otrokom v šoli damo vedeti, da je z njimi nekaj hudo narobe, če štrlijo iz povprečja. Ker so naporni, ker hočejo vedeti več, ker hočejo videti več. Zaradi radovednosti in želje po znanju so pogosto nesprejeti, nerazumljeni, zavrnjeni vedno znova in znova, ker vedo preveč, ker so presegli svoje učitelje.

Vam je katerikoli od zgornjih načinov poznan?

Vsaj eden je zagotovo zakoreninjen globoko v vaši podzavesti in vsakič znova učinkovito poskrbi za to, da svoje rdeče glave ne stegujete previsoko.

In prav zanimivo mi je opazovati, kako sem s svojo rdečo glavo, ki jo spet stegujem nekam onkraj povprečja, ponovno dregnila v osja gnezda mnogih, ki bi vsekakor zelo radi videli, da bi se ponovno skrila. In kdo bi vedel, morda bom tudi jaz »pobegnila« v tujino, ko se bom naveličala vseh teh polen pod noge. Morda. Vendar vem nekaj, kar mnogi ne vedo, ko »pobegnejo« in to je naša moč kreacije, ki gre povsod z nami.

Dejstvo, ki ga ne moremo zanikati je, da kamorkoli gremo, sebe nesemo s seboj. In tako z nami potuje tudi tisti vzorec, program, tista notranja navada, zaradi katere takrat, ko nam gre predobro v življenju poskrbimo za to, da se vrnemo nazaj na staro mesto. Saj veste kako ljudje radi rečejo, da se moraš vrniti tja, kjer je tvoje mesto.

No, jaz se ne bom nikamor vračala, ker se zavedam, da dvigujem svoj najvišji limit vedno znova in znova, v višave. Na vso mojo srečo imam v rokah orodja, da se lahko soočim z vsem »sranjem«, ki ga uspeh vseh sort dviga v meni. In vse svoje vedenje že 15 let delim s tistimi, ki jim je mar in ki želijo v svojem življenju naprej.

Simdrom makovih cvetov je povezan z našimi ranjenostmi, ki jih nosimo v sebi in s katerimi se moramo pomiriti v sebi, če želimo v življenju resnično uspeti. Kajti, če stvari zanikamo v sebi, bomo ne glede na uspeh na enem področju, npr. v poslu vedno poskrbeli za razpad svojega življenja na drugem. Kar poglejte koliko uspešnih zvezdnikov ima težave v odnosih ali pa z odvisnostmi, ker enostavno morajo trpeti na določenih področjih, da bi lahko bili uspešni na področju, kjer so uspešni.

Moja namera je, da pokažem ženskam, kako biti uspešna v svojem življenju brez potrebe, da trpi tvoje zdravje ali odnos ker si pač uspešna na poslovnem področju. Kako biti uspešna na sijoče ženstven način! Izziv? Nedvomno. Kajti to kar uspeh zahteva od nas je iskrenost, avtentičnost in transparentnost.

Po 20 letih moje samostojne poti mi ljudje očitajo, da sem draga in preveč računam. Kaj res? Dvajset let investicij, potovanj, učenj, študija, da sem na svojem področju v špici in da kot pionirka vedno znova v Slovenijo prinašam nova in nova znanja se pa mora nekje poznati, a ne!? Moja interpretacija je taka, da sem končno začela resnično ceniti svojo vrednost. Še vedno se premalo cenim in to je moje delo v napredovanju. Vedno bolj rastem, vedno bolj objemam sebe. In vem, da je vse kar dajem od sebe vrhunsko. Zakaj vem? Ker sem sama svoja najzahtevnejša potrošnica. Ker, če ni vrhunsko tega enostavno ne delim z drugimi. Ker ni vredno tega, da to delim. Ker sem perfekcionist in totalno zahtevna do sebe in ker na to zdaj gledam kot na mojo vrhunsko lastnost in ne pomanjkljivost, saj se zavedam da samo zato, ker sem takšna kot sem, lahko ponudim ženskam, ki hodijo k meni preobrazbe, ki so jih deležne. Ker za vsem stojim sama, ker vse stvari uporabljam sama in ker vem, kam so me te iste stvari pripeljale in kaj so v moje življenje prinesle.

Zakaj to pišem?

Itak vem, da se bodo našli taki, ki me bodo spljuvali in poskušali odstriči mojo prelepo rdečo glavo. Vem pa tudi, da si tam zunaj Ti. Ja točno TI. Ki te vedno znova ponižajo in ki jim uspe, da s svojimi zlobnimi jeziki skrijejo tvojo prelepo rdečo glavo.

Veš, to pisanje je namenjeno tebi. Da dojameš, da ne glede na to, kako visoko bo segala tvoja rdeča roža, da se bo vedno našel kdo, ki te bo kritiziral in sodil. In takrat je najboljša stvar, ki jo lahko rečeš; Hvala.

Zakaj že hvala?

Hvala, ker mi s svojim kritiziranjem vedno znova pokažeš, kako dobra sem. Resnično bi mi bila ljubša prijaznost, vendar toliko poznam človeško naravo, da vem, da te v resnici razganja od ljubosumja. Hvala za tvojo potrditev, da sem na pravi poti. Če ne bi bila, se nihče ne bi trudil, da me spravi z nje. Hvala za to, da mi namenjaš pozornost. Rumeni tisk je močno usvojil enega najmogočnejših zakonov narave; Tja kamor usmeriš pozornost, tja teče energija. In za vsakim dobrim konjem se močno praši.

Zato draga moja Ženska. Vedi, da je vse v tvojih rokah. In ključno je, da na svoji poti usvojiš veščine Ženske umetnosti Kreacije, da si budna in spremljaš svoje »gremline«, da prepoznaš svoje programe, ki so del tvojega otroškega »udomačevanja« in zrasteš v Žensko za katero si se rodila, da postaneš.

Želim ti izjemno poletje.

Taja Albolena

 

happy_woman

Vzorci ustvarjajo matrico

Govorila sem s prijateljico o tem, kako se nam v življenju zgodi ključen moment, pravzaprav se zgodi v otroštvu, ko se priklopimo na matrico človeštva. Matrica ima v sebi vse programe, ki so pomembni za preživetje posameznika v družbi, v kateri živi in odrasli naredijo vse, kar je v njihovi moči, da otroka vključijo v matrico. Proces udomačevanja pri tem nedvomno pomaga in ko delujemo po določenih vzorcih večino svojega življenja je nedvomno izziv, ko v odrasli dobi želimo stopiti na svojo pot.

Prva stvar, s katero se moramo pomiriti so naši zgornji limiti. Gre za vzorce po katerih delujemo, da ostajamo maki v žitnem polju. Kajti vsi vemo, kaj se zgodi makom, ki si drznejo pokukati ven iz povprečja, mar ne!?

In vendar je zdaj idealen čas, da si upamo in drznemo pogledati ven iz povprečja ter sledimo sebi. In tukaj udomačenost vedno znova poskrbi za to, da sami sebe povlečemo nazaj v povprečje. In navade so trdovratne. Z njimi ne moreš opraviti z voljo ali disciplino.

Vzorci so del naše izkušnje in skozi vzorce se energija preoblikuje v materijo. Vzorci ustvarjajo matrico (kar poglejte si film Matrica, ki govori o notranjosti vsakega od nas, o programih, ki so v nas in o tem, kako jih lahko presežemo), v kateri živimo. In vzorci niso samo prepričanja, kot sem mislila, ko sem delala na njih nekaj let nazaj, najbolj pomemben del vzorca so navade ali rutine, ki smo jih ustvarili in ki jih moramo spremeniti, če želimo preseči vzorec. In ko se soočamo z vzorci se največkrat znajdemo v svojem otroštvu, ko smo te vzorce prevzemali, ko smo prvič pisali zgodbo svojega življenja.

Vem tudi sama sem v preteklosti velikokrat z velikim navdušenjem in zanosom govorila o pomenu afirmacij in pozitivnega razmišljanja in manifestaciji, brez zavedanja, kako ločenost ustvarjam znotraj sebe, ker sem želela stvari spremeniti skozi voljo. In ko sem rinila z glavo skozi zid, sem ranila samo sebe, ker se nisem znala poslušati, ker nisem znala ustvariti odnosa v sebi, s sabo. Identificirala sem se s stvarmi, ki sem jih želela v svojem svetu in se nadalje ločevala, kajti te stvari so bile zunaj mene. Gnala sem se za papirnatimi zmaji, kot jih slikovito poimenuje Kreslin v eni svojih pesmi.

In potem sem spoznala, da je potrebno avtoceste po katerih vodiš v svoji notranjosti spremeniti v kolovoze, če nočeš, da je promet po njih tako aktiven. In če notranjemu prometu vzameš avtocesto, moraš izgraditi novo, da ne pride do prometnih zamaškov v tvoji notranjosti, kar lahko pripelje tudi do kratkega stika v tvoji notranji cesti napeljavi. Skratka izkoristiti je potrebno nevroplastičnost naših možganov kar v enostavnem jeziku pomeni, da svoje stare vzorce prepoznaš, si jih priznaš in jih presežeš kar ti omogoči, da izbereš nove, ki ti bolj služijo, ter vso energijo, ki je prej potovala po starih avtocestah preusmeriš na nove avtoceste, ki jih zgradiš v svojem živčnem sistemu. Simpl…

Eno največjih razodetij sem doživela, ko sem dojela, da je manifestiratacija seganje po znanih stvareh, ki si jih lahko predstavljamo. Ko manifestiramo, se gibljemo v varnosti znanega sveta, kjer kot iz kataloga izbiramo znane stvari in jih naročamo. In vendar gre za to, da izbiramo stvari, ki jih poznamo. Znano je varno in udobno. Ko govorimo o kreaciji, govorimo o ustvarjanju stvari, ki so neznane, ki še ne obstajajo. Skozi kreacijo sežemo onkraj tega, kar nam je trenutno znano in poznano. Saj veste, kako znanstveniki iščejo stvari, ki jih nihče ne pozna in jih nekje v procesu skreirajo, da si potrdijo to, kar iščejo? Mene to vedno znova fascinira.

Kar sem v procesu kreacije prepoznala je, da je potrebno za kreacijo ustvariti posodo, sveti prostor, v katerega se kreacija zlije. V procesu manifestacije matrica že obstaja. To kar narediš je copy in paste in imaš to kar želiš. V procesu kreacije pa pravzaprav ti ustvarjaš matrico, v katero se nato zlije tvoja kreacija in se udejanji v fizični realnosti. In proces kreacije je pisan na kožo ženski populaciji, kajti ženska ima v sebi intuitivno znanje kako ustvariti posodo za novo rojstvo, za novo kreacijo.

Ženska umetnost kreacije je zapisana v naših genih in vendar pogosto potrebujemo najprej odstraniti vso šaro ven iz svoje notranje posode, ter se spomniti kako že gre ta mehanizem kreacije. V procesu nosečnosti ti ni potrebno narediti ničesar, kajti narava poskrbi za notranjo avtomatiko, ki požene isti mehanizem kreacije za rojstvo otroka, ki ga lahko uporabimo za katerokoli kreacijo. Izziv je v tem, da za kreacijo svojega projekta ali nečesa kar kreiramo potrebujemo same aktivirati te notranje mehanizme, ki nam dajo podporo v tem kar kreiramo, da se to “rodi” v svet.

In ženske moramo uporabiti svoja darila domišljije, občutkov, utelešenosti v fizičnem telesu, da to lahko naredimo. Spust v telo je ključnega pomena za rojstvo novega. Potrebno se je iz glave premakniti v telo in začutiti sebe, biti to kar si. Kar je brez dvoma lažje reči kot narediti.

In ker je lažje če ti nekdo pokaže, sem v juliju pripravila tridnevno druženje, kjer bomo aktivirale Umetnost Kreacije na sijoče ženstven način. Spuščale se bomo v telo, premikale svoje boke, čutile svoje telo in plesale svoj ples stvarjenja.

In da bo vse skupaj še bolj zabavno, bomo pogledale kaj so tisti vzorci, ki ustvarjajo tvojo matrico, ki ovirajo tebe, da bi se v svojem življenju premaknila naprej. Kajti ključno je, da prepoznaš pri sebi in presežeš stvari v svoji notranjosti, da veš kako lahko to ponoviš, ko si ponovno izzvana s strani svojih notranjih “gremlinov”.

Zakaj julija? Nahajamo se na polovici leta in julij je izjemen mesec za pregled tega kar smo do zdaj ustvarile. Na plano bomo potegnile svoje dnevnike kreacije iz januarskega kreiranja leta 2014 in pogledale vanje, kaj smo dosegle in kaj ne. Pogledale bomo svoje tri zaveznice na tem popotovanju Sophijo, Shakti in Sekhmet in na katerih področjih nam pomagajo. 21. junija namreč vstopimo v žensko polovico leta in kreacija v tem času je nedvomno drugačna kot tista decembra, ki je bolj pod okriljem moške polovice leta. Vključile bomo tudi svoje ženske cikle in prepoznale kako svoj mesec kreirati v skladu z njimi. Če te zanima več o ženskih ciklih, sem pripravila brezplačni zapis, kjer predstavim 4 skrivnosti načrtovanja meseca na sijoče ženstven način. Več o tem kako do njega pa tukaj …

In če te zanima več o programu, si poglej kaj vse je vključeno tukaj …

Namarie
Taja Albolena

Butterfly

Sledi metuljem …

Že tretjo noč sem gledala v ekran in pozorno sledila navodilom osebe na drugi strani. Bilo je pomembno, bilo je edinstveno, čudežno, navdihujoče. “Bom zmogla?” sem se spraševala vedno znova in znova. Večni izziv zaupanja vase je bil tisti, s katerim sem se soočala vsako noč posebej. In ko hodim po svoji poti pogosto pridem do točke, ko je potrebno preseči samo sebe, svoja prepričanja, vse kar verjamem in narediti navdihnjeno akcijo, da bi se premaknila na naslednji nivo na svoji poti.

In kljub romantičnemu pogledu na duhovno rast lahko vedno znova pritrdim dejstvu, da je vse prej kot udobna. V resnici je skrajno neudobna, pogosto strašljiva in izzivalna, kajti vedno znova me izziva, da presegam svoje cone udobja, vse tisto kar menim, da je ok. In tako sem zopet dobila povabilo, da se predstavim, ki ga je spremljalo obilo metuljčkov v trebuhu,

Poznate ta občutek metuljčkov v trebuhu? Mnogi ga poznamo iz tistih časov, ko smo bili zaljubljeni. In vendar mnogi ne vedo, da nas metuljčki vedno vodijo v širitev in razcvet. Ko srečaš osebo ali najdeš dogodek na spletu, začneš z avanturo, ki povzroči ščemeč občutek v trebuhu, to pomeni, da si na pravi poti. Pot običajno ni najlažja in vendar je polna navdihov, čarovnije in premikov.

In spet sem na tisti točki v svojem življenju, ko vsakič, ko pomislim na to, da se izpostavim na nov način in delim to novo stvar, začutim na tisoče metuljev v mojem trebuhu. Strah ima velike oči in zavedam se, da je ključno to, da zaupam sama sebi. Kajti vedno, ko začenjaš z novimi stvarmi, si ti tista oseba, ki mora zaupati vase in v to, kar predstavljaš. Potrditve ne moreš dobiti v zunanjem svetu, ne glede na to, kako bi si želele, da bi jo lahko dobile. In samozaupanje je eden od štirih temeljnih kamnov, ki jih moramo postaviti v svoji notranjosti, poleg samozavedanja, samospoštovanja in samovrednotenja, ki nam dajo osnovo za to, da se v življenju premikamo tja, kamor si resnično želimo.

Verjeti moraš vase in v to, da si lahko to, kar želiš biti. Da lahko uživaš življenje, ki ga želiš uživati in da lahko delaš to kar ljubiš, ter si nagrajena za to kar počneš. Ključ je v tem, da si dopustiš, da se zgodi v tvojem življenju. In zato, da lahko zaživiš celostno, izpolnjeno, v harmoniji in ravnovesju s sabo je ključno poznavanje osnovnih treh sestavin, ki določajo kvaliteto življenja, ki ga živiš. Spoznati in utelesiti je potrebno svojo žensko esenco, svojo moško esenco in svojo dušno esenco. Ko se izmojstriš v tem, da so vse tri del tvojega vsakodnevnega živlejnja, da zavestno izbiraš tisto esenco, ki je najprimernejša v določenem trenutku, da se skoznjo izraziš, čutiš pomirjenost s seboj in s svetom.

Ko sem pri sebi prepoznala, kako pomembno je uglašenost teh treh aspektov, sem stopila v domeno povezanosti, sodelovanja, soustvarjanja, v domeno intuitivne akcije, ko slediš navdihom in metuljčkom v svojem trebuhu, ki se vodijo točno tja, kamor moraš iti.

Čas, je, da se naučimo slediti metuljem.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

orion nebula

Kdo vodi vaše življenje?

Ste se kdaj vprašali, kako vaša biologija vpliva na kvaliteto vašega življenja? Ste imeli izkušnjo, ko ste zaradi strahu na izpitu pozabili vse, kar ste se prej več dni učili? Se kdaj čudite sami sebi, kako se odzovete v stresni situaciji, ki iz vas potegne najbolj neprijetne odzive?

Evolucija razvoja naše vrste je še vedno zapisana v naši biologiji in kljub temu, da danes ni več tigrov in levov, ki bi ogrožali naša življenja, so vsi mehanizmi, ki so jih uporabljali naši predniki še vedno del naše notranjosti. Naši možgani so se razvijali v treh stopnjah, ki jih lahko povežemo z reptili, sesalci in primati/človekom. In ti trije deli naših možganov v našem vsakodnevnem življenju igrajo pomembno vlogo. Reptilski možgani so povezani s preživetjem. To kar je takrat, ko smo v tem delu najpomembnejše, je občutek varnosti. O tem, kako se takrat, ko nas je strah ali smo pod stresom, ne spomnimo tega kar smo se prejšnji dan učili, sem nekje v starih blogih že pisala, kajti takrat, ko smo v stresu nimamo povezave z najnovejšim delom naših možganov, kjer so shranjeni podatki, ki smo se jih naučili. Sistem reptilskih možganov je razvil odziv izogibanja in takrat, ko je vključen ta del naših možganov, smo v notranji avtomatiki bori se ali beži. Če želite biti manj zaskrbljeni, nervozni, manj v stresu, potem je potrebno, da svojemu notranjemu plazilcu daste občutek varnosti in zaščitenosti, da bo lahko zapustil svoj najbolj znan odziv in čustvo, ki ga poznamo vsi … strah. Naš plazilec potrebuje veliko nežnosti in pozornosti, da ga znamo pomiriti v sebi.

In kako to naredimo? je pogosto vprašanje, ki zahteva malce daljši odgovor kot le eno besedo. Ključna stvar je nedvomno ta, da se, namesto, da bežimo pred njim ali se z njim borimo, ustavimo in smo hvaležni za to, da je del našega življenja. Plazilci so del planeta že res dolgo časa in če se posvetimo njihovemu načinu življenja nam je zelo hitro jasno, da je ključna stvar, ki ji posvečajo pozornost, da pojedo kosilo in niso sami kosilo nekomu drugemu.

To kar večina ljudi ne ve, je to, da so naši možgani ali bolj konkretno Retikularni aktivirajoči sistem poznan tudi kot RAS, programirani in spuščajo skozi svoje sito le tiste informacije, ki so del našega trenutnega programa. Ker so številni posamezniki še vedno v svojem izvornem programu, ki so ga prejeli in krepili vse od spočetja naprej v otroštvu in je njihov živčni sistem uglašen na kolektivno bolečino, to v praksi pomeni, da so težave, izzivi, skrbi in vse kar nam je neprijetno, tiste stvari, ki imajo dobesedno znamko prioriteta v našem živčnem sistemu. Kar pomeni, da “negativne” stvari hitreje prihajajo do možganov in se telo nanje avtomatsko odziva. Skratka notranja avtomatika je sestavni del naših najstarejših možganov in s temi stvarmi se ne morete pogajati. Ko vaša epigenetika, vaše okolje vklopi določeno stikalo v vaši notranjosti je potrebno odkriti kaj je tisto, kar je “nevarno” in to nevarnost v svoji notranjosti razrešiti. Boj, beg, zmrznjenost ali omedlevanje ne bodo razrešili izvorne težave. So le mehanizmi, ki poskušajo omiliti situacijo v kateri smo se znašli na najbolj osnovni način, ki ga naši možgani poznajo skozi programe plazilskih možganov.

In to razloži, zakaj ljudje v ozadju svojih možganov nenehno čutimo ta neprijeten občutek, da se je potrebno zaščititi pred neko neznano nevarnostjo. In vsi vemo, da takrat, ko se počutimo varno, čutimo v sebi umirjenost in sproščenost. Vendar se ta dva odziva izključujeta, kar pomeni, da smo ali v ščitenju pred nevarnostjo ali pa smo v umirjenosti. To pogosto razložim na primeru celice, ki ne more hkrati biti v pripravljenosti, da telo ščiti pred napadalci in učinkovito pravljati regenerativnih procesov, zato je ključnega pomena, da se znamo iz stresa zavestno čim hitreje premakniti v sproščenost.

Kortizol je hormon, ki ga sprošča nadledvična žleza in je potreben takrat, ko telo sporoča, da smo v nevarnosti in sproži odziv boj ali beg. V sodobnem svetu ni levov in tigrov, ki bi ogrožali naša življenja in s tem preživetje, vendar je naš boj za obstanek del najstarejšega dela naših možganov, ki si ga delimo s svojimi predniki in v njih so zapisani odzivi boja ali bega. In stres nam povzročajo situacije kot je npr. ko se nekdo vrine pred nas v vrsti in smo besni in pripravljeni napasti ali pa ko nas šef grdo pogleda in bi najraje zbežali iz pisarne. V obeh primerih se sproži hormonski val, ki preplavi naše možgane in nas dobesedno paralizira.  In tovrstni stres ljudi izčrpava, kajti nenehno se soočamo s situacijami, ki v nas sprožajo stresne odzive.

To kar se dogaja v našem telesu, ko smo pod stresom je, da se vagusni živec ali klatež, ki sega od glave pa vse do trebuha, vname. Ko je nivo kortizola previsok, predolgo enostavno povzroči vnetje. In vagusni živec oživčuje tako glasilke, kot tudi pljuča, srce, želodec, jetra, vranico, trebušno slinavko, desno ledvico, tanko in debelo črevo, skratka, vnetje se pojavlja v številnih telesnih sistemih. Skratka sproščenost telesa je ključnega pomena za dobro telesno počutje. Pogosto pozabimo, da stres v resnici ne prihaja iz zunanjega sveta, temveč iz našega notranjega sveta, iz telesa. In zato je zadostna mera počitka, da se resnično naspimo, spočijemo, tisto, kar telesu omogoči, da se regenerira in pomladi. Ni zaman rek o lepotilnem spancu. Negovanje telesa je eno izmed ključnih načinov, ki zmanjšujejo stres. Pomembno je, da sprostite svoje reptilske možgane in eden od najbolj znanih načinov, kako to naredimo je dihanje. Prav tako preživljanje časa zunaj v naravi, hoja na sončku, plavanje pomirjajo ta del v naših možganih.

Drugi del naših možganov, sesalski del potrebuje občutek nagrajenosti, zadovoljstva, izpolnjenosti, skratka občutek nahranjenosti. In negovanje je potrebno na vseh nivojih, tako fizično kot tudi čustveno, mentalno in duhovno. Ko se počutite nahranjeni, lahko opustite navezanosti, razočaranja, frustracije in odvisnosti. Pogosto poskušamo sklepati kupčije s tem delom sebe takrat, ko nam navade, ki jih imamo niso všeč in bi si želeli življenje izkušati na kakšen drugačen način. Takrat, ko začutite hvaležnost, zadovoljstvo, radost in ko se sprostite začutite, da vas življenje podpira. Odprite vse svoje čute in začutite užitek in zadovoljstvo obstoja. Hvaležnost za vse, kar imate v tem trenutku. Vdihnite svež zrak, občudujte cvet rože na vrtu, bodite hvaležni za vse kar vas obdaja. Hvaležnost nas neguje!

Občutek podpore, občutek povezanosti je tisto, kar najbolj potrebujejo naši najnovejši možgani primata. In eden velikih izzivov našega življenja je to, da se pomirimo s svojimi notranjimi občutki zapuščenosti, ločenosti in se povežemo. Povezanost s seboj prinaša občutke ljubezni, pripadnosti, sočutja, intimnosti, prijaznosti in po tem v sodobnem svetu močno hrepenimo. Povezanost je nekaj, kar ni stvar notranje avtomatike, potrebno jo je izbrati, ji posvečati pozornost in s tem tja teče tudi naša energija in to postaja del našega vsakdana. Za to, da smo v stiku s svojo človečnostjo potrebujemo občutek vrednosti, vidnosti, potrebujemo to srčno povezanost, kjer čutimo, kar čuti oseba na drugi strani, kjer lahko rečemo; Vidim TE!

Vendar se je v notranji džungli vseeno potrebno znajti in glede na to, da je naš notranji negovalec/zaščitnik/podpornik precej bolj šibek od notranjega kritika/komolčarja/napadalca. Oba sta del živčnega sistema in svojega notranjega kritika se ne morete znebiti, tako kot se ne morete preprosto znebiti svojega ega, pomembno je, da se s temi deli sebe soočite, jih sprejmete in jih začnete učinkovito usmerjati in voditi. Pomembno je, da ustvarimo povezave s tistimi deli, ki nas negujejo. Upravljanje s svojo lastno energijo, pozornostjo je umetnost, ki se je moramo v svetu v katerem živimo naučiti.
Tako navajeni, udomačeni smo v zaznavanje negativnih stvari, ki se nam dogajajo v življenju, da pogosto pozabimo na to, da imamo izbiro med negovalcem in kritikom. Vse je vaša izbira. Posvetite pozornost negovanju sebe!

Več o treh delih in kako izmojstriti svojo pozornost, da izbiramo negovanje, da se nahranimo z ljubeznijo v vikend druženju DivineFlow.

Imejte krasen vikend!

Taja Albolena

rainbow-pick-up

To ni zame!

Verjamem, da ste se v življenju že srečali s situacijo, kjer ste nekoga klicali več kot enkrat, ko ste se z nekom lovili cele dneve, da bi se srečali ali pa ste večkrat poskušali stopiti v kontakt z nekom in ste na koncu zaključili; To ni zame! Kaj če bi vam povedala, da takšen zaključek pogosto izhaja iz našega zgornjega limita, ki smo ga postavili v svojem življenju in pravzaprav predstavlja samosabotažo?

Saboter je eden tistih aspektov našega notranjega sveta, ki se ga le malokdaj resnično zavedamo, v teh dnevih pa leze na površje na vseh področjih našega življenja. Morda vam gre res dobro na področju partnerstva in se počutite izjemno, ob tem pa se vam podirajo načrti in projekti v službi. Ali pa vam gre področje kariere odlično in so vaši odnosi na psu?

V svoji izkušnji sem ugotovila, da ko dosežemo limit tega, kar menimo, da nam je trenutno namenjeno, koliko dobrega lahko naenkrat doživimo, začnemo v svojem življenju sami sebe vleči navzdol in poskušamo ustvariti to, kar mnogi imenujejo “normalno” stanje. Pogosto je samosabotaža res očitna, ko ti uspe velik met v službi in prideš domov in prva stvar na tapeti prepir, ker si pozabil prinesti ali kupiti nekaj, kar si obljubil, da boš. Na-ključ-je? Seveda, na tak način sam sebe opozoriš, da si ven iz svoje cone udobja. V tvoji glavi se prižgejo rdeče lučke in nujno je treba narediti nekaj, da znižaš svoje dobro počutje. Ali pa imamo za sabo izjemen vikend v družbi otrok in partnerja in se nam na poti domov pokvari avto ali pa doma ugotovimo, da so nam sosedi polomili naše najljubše cvetje na gredici. Hmmm…

Pogosto ljudje razmišljajo le o žrtvi in temu kako so drugi krivi za to, da jim stvari ne uspevajo v življenju, pozabijo pa na to, kako sami poskrbijo, da jim ne uspe to, kar si želijo. Saj poznate tisti občutek, ko ste na pravi poti in ste navdušeni v sebi in kar naenkrat najdete nekaj, da začnete najedati sami sebe in se ustavite. Ali pa vam stvari res dobro tečejo in se naenkrat pojavijo strahovi, zagrabi te panika in začneš dvomiti v to, kar delaš? Kontradiktorno? Ste kdaj razmišljali o tem, zakaj se ljudje, ki jim uspe veliki met v življenju tako hitro vrnejo nazaj v stare tirnice? To se najbolj fenomenalno vidi pri tistih, ki so zadeli na lotu. Definitivno delajo na temu, da bi se vrnili nazaj v svojo cono udobja in ponavadi jim to uspe na vseh področjih v roku 2 let. Večina ne rabi takega časovnega okvira. S pomočjo kritike, sojenja, skrbi, prepirov, nezmožnostjo, da sprejmemo stvari za to poskrbimo dnevno. Da ne govorim o samokaznovanju in samozaščiti, s pomočjo katerih smo v nekaj trenutkih tam, kamor po svojih notranjih parametrih sodimo.

Preseganje notranjega praga uspeha, radosti, sreče in ljubezni, ki smo si ga postavili v otroštvu je vse prej kot enostavno in vendar se je potrebno soočiti s svojimi zgornjimi limiti, s svojimi pokrovkami, kot jih imenujem sama, če se želimo razcveteti in razširiti, ter utelesiti vse svoj potencial, ki ga imamo na voljo.

Samosabotaža je intimno povezana z našimi strahovi, ki vedno znova poskrbijo, da se vrnemo v znano notranjo klimo. In vse skupaj je povezano z epigenetiko, z vplivi iz okolja, ki v naši notranjosti vklapljajo in izklapljajo stikala naših genov. Zato, da se vklopijo določeni programi v naši notranjosti potrebujemo okoliščine, ki nam pomagajo razkriti, kaj vse se skriva v naši notranjosti. In pomanjkanje česarkoli v našem življenju vklopi odzive panike in strah, za katerega nam ni jasno od kje se je vzel.

Namesto, da se naslednjič, ko vas življenje takrat, ko ste pripravljeni narediti korak naprej ustavi, si raje razjasnite, kje sabitirate sami sebe, soočite se s svojimi nezavednimi mehanizmi samosabotaže in zaživite življenje, kot si ga želite. Kako? Prepoznajte kje se kritizirate ali sodite, kje ne sprejemate pohval in komplimentov, kje iščete spore in kako ste odvisni od skrbi v vašem življenju. Da bi lahko presegli svoje notranje odzive jih moramo najprej prepoznati in si jih priznati, da jih lahko presežemo in izberemo drugače.

Ključno je to, da se nehate kaznovati in kot temu slikovito pravim sama -pribijati na križ- v svoji notranjosti, ker ste že spet podlegli isti notranji avtomatiki, ki vas je zapeljala v sojenje in kritiziranje. V svoji dolgoletni praksi sem ugotovila, da ljudje pogosto zato, ker vemo, da ni “lepo” ali prijazno, če kritiziramo in sodimo ljudi okoli sebe namesto tega vso to jezo in z njo povezano energijo prelijemo vase in se jezimo nase, v svoji notranjosti. Implodiramo navznoter, namesto da eksplodiramo navzven in s tem poškodujemo sebe, navznoter.

Predstavljajte si kako bi bilo, če bi vsakič, ko ste izzvani imeli na voljo orodje, s pomočjo katerega bi ta čustveni naboj prelili v svoji notranjosti iz jeze v radost. Narava nam je dala orodje, kako lahko to naredimo v sebi s tem, da ujeto energijo osvobodimo in jo v sebi pretočimo tja, kamor želimo. Budnost in zavedanje je ključno, da to lahko naredimo kadarkoli.

In če potrebujete usmeritev in bolj podrobna navodila, vas vabim na vikend druženje DivineFlow, kjer bomo pogledali mehanizme, kako se stikala vklapljajo in tudi kako jih zavestno izklopimo in izberemo drugače. Skratka govora bo o tem, kako preseči svoje zgornje limite, kako jih dvigniti in se osvoboditi.

In ko boste naslednjič pred izzivom, kjer bi pred časom rekli; To ni zame! se ustavite za hip in poglejte, če morda ni posredi samosabotaža. In namesto, da se ustrašite izzivov, se podajte vanje, ustrezno opremljeni, seveda, z lučjo, da se s svojimi strahovi soočite in jih presežete. Vsak avanturist vam bo povedal, da se v ekstremne razmere ni modro podajati brez opreme in tudi tukaj je ustrezna oprema nujno potrebna, da se soočimo s tem, česar nas je najbolj strah. Luč zavesti, obilo ljubezni, radost in negovanje so osnovna oprema, ki jo na tej poti potrebujemo.

Izjemno potovanje vase vam želim v tem izjemnem času.

Taja Albolena

diwalilamps

Ritual

Sedem principov Življenja – Peti princip – Ritual

Ritual je aktivnost, ki nam pomaga, da ostanemo povezani in motivirani. Ko se zavežemo svojemu življenjskemu namenu je ključnega pomena za to, da ostajamo naravnani oziroma uglašeni s svojim namenom to, da razvijemo dnevne rituale, ki nam pomagajo, da ostajamo v stiku s sabo. Ritual je aktivnost, ki jo opravljamo in ima za nas simboličen in čustven pomen. Gre za to, da ima samo dejanje nek globlji pomen za nas tudi v fizičnem pomenu, saj se po tem počutimo bolje ali bolj povezani s seboj.

Ritual je pravzaprav nek obred, rutina, lahko je zgolj nekaj trenutkov, ki si jih vzameš samo zase, zato, da se osrečiš. To so trenutki notranjega dušnega stika, kjer začutiš ravnovesje, si prisluhneš navznoter in se umiriš. In za rituale je značilno to, da jih redno ponavljamo. Gre za posvečeni čas, ki je neprecenljiv. Pravzaprav je katerakoli akcija lahko ritual, če vključuje dva pomembna elementa, ki sta značilna za ritual in to je zavedanje in soglasje. Dejanje postane ritual, ko ga narediš z zavestnim zavedanjem simboličnega in čustvenega pomena in soglašaš s tem pomenom oziroma namenom. Potrebno je delovati z zavedanjem in soglasjem, da ustvariš ritual, kajti v kolikor stvari delaš brez enega od dveh temeljnih elementov gre zgolj za navado in ne za ritual.

Zavedanje in namera sta vaši osebni kvaliteti, ki ju ne morete izsiliti. Nihče vas ne more prisiliti, da posvečate svojo pozornost simboličnemu pomenu nekega dejanja, ali pa da soglašate s pomenom rituala. Telo je lahko prisotno, vendar če nismo resnično prisotni z zavedanjem in soglašamo z dejanjem, to za nas ne bo ritual, temveč zgolj navada. In pomembno je, da pri sebi pogledate katere stvari oziroma dejanja v vašem življenju predstavljajo ritual in katera so zgolj navada. Pogosto ljudje začnejo z rituali, ki kasneje zvodenijo v navade, ker dejanja izvajajo le zaradi ugajanja drugim ali iz razlogov, ki niso uglašena z njihovo Bitjo.

Ko se na svoji poti premikamo naprej in rastemo je ključnega pomena, da razvijemo osebne rituale, ki nas vedno znova spominjajo na našo zavezanost sebi in svoji rasti. Pozitivni vidik rituala je v tem, da je ritual lahko kakršno koli dejanje, ki ima zate simbolično in čustveno vrednost in se lahko zgodi v tvoji glavi. Sploh ni nujno, da gre za dejanje navzven. In zato te nihče ne more prisiliti v to, da privoliš v ritual, ki ti ne ustreza kot ti nihče ne more preprečiti, da dodeliš vrednost nekemu dejanju, ki si ga izbral zase.

Osebni ritual je lahko nedeljski zajtrk s tvojo družino, redno srečevanje s prijatelji, sprehod s prijateljico, telovadba, sproščanje v kopeli, branje knjig,… Rituali so lahko tedenski, ki ustrezajo določenemu dnevu v tednu, ali pa dnevni: jutranji tek, jutranje prebiranje časopisa, popoldanska sprostitev, večerno branje, poslušanje glasbe, čas za osebno nego, masaža,… Ritual ima svoj ritem, konstantnost, kar pomeni, da to počneš vedno ob istem času, isti dan in v približno istih časovnih okvirih. Postati morajo tvoja stalnica, hkrati pa ti ne smejo predstavljati obveznosti, saj naj bi bil to čas na katerega komaj čakaš, saj se takrat sprostiš, odpočiješ in se zabavaš.

Tako lahko tvoj torkov jutranji tek s prijateljico predstavlja ritual, če se zavestno odločiš, da je to poseben čas, ko aktiviraš svojo notranjo sposobnost, da v življenju dosežeš karkoli. V tem primeru je že samo zavezovanje vezalk čas, ko se naravnaš na svojo namero, da si prisotna v svojem telesu, da opazuješ svojo moč in svoje omejitve, svojo zmogljivost in sposobnost regeneracije. Ko se odločiš, da si zavestno prisotna in se opazuješ, si budna v tem, kaj se dogaja v tebi, se navada spremeni v ritual. In med tekom se večkrat spomniš na svojo namero in zavezo, kar okrepi energijo, ki jo vložiš v ritual. Praktični vidik srečanja s prijateljico in skupnega teka se morda s tem ne spremeni, nedvomno pa se spremeni tvoje doživljanje, čutenje in simbolična vrednost dogodka.

Rituali so v naših življenjih pomembni, ker dajo našemu življenju časovni okvir na dnevni, tedenski in mesečni kot tudi letni bazi. To lahko zelo lepo opazujemo pri ritualih praznovanja rojstnega dne ali pomembnih obletnic v našem življenju. Rituali nam dajo strukturo, s pomočjo katere stabiliziramo svoje življenje. Ljudje smo svoja življenja oblikovali okoli praznikov, letnih časov, počitnic, sezonskih ciklov. Kajti rituali nam pomagajo, da se povežemo z ljudmi, ki so nam blizu in predstavljajo pomemben del v našem življenju. Pogosto so rituali kot nekakšen izgovor, da drug z drugim delimo čustva, ki si jih drugače ne dovolimo izraziti (samo pomislite na številne objeme in poljube, ki so nekaj običajnega, ko oseba praznuje rojstni dan) in da zaupamo ljudem v svojem življenju. Izziv sodobne družbe je v tem, da se mnogim starodavni rituali praznovanja prehodov zdijo popolnoma odveč ali pa jih enačijo s komercializacijo praznikov in s tem slabijo tudi čustvene vezi med ljudmi, še posebej v družinskih krogih, saj so ljudje enostavno pozabili na rituale, kjer bi si družinski člani dopustili, da začutijo svoja čustva in se odprejo.

Rituali so bili od nekdaj podpora pri javnem izražanju tako žalosti ob tragedijah kot radosti ob zmagoslavjih in če se s tragedijami soočamo sami je to lahko preplavljajoče. Rituali nam pomagajo oblikovati naše javne izraze čustev, kot so žalovanje na pogrebu ali radost ob poroki ali rojstnem dnevu. Ko smo v stiku z ljudmi, ki čutijo podobno kot mi in vidimo ter čutimo kako izražajo svoja čustva nas to spodbudi, da tudi mi izrazimo svoja. Ob tem začutimo, da so naša čustva upravičena, ker jih delimo z drugimi, hkrati pa dobimo potrditev tega kar čutimo v sebi, kar je pogosto ključnega pomena, še posebej pri žalovanju.

Rituali pa nam pomagajo tudi , da najdemo stik s svojimi čustvi in predvsem s svojim notranjim temeljem takrat, ko v svojem življenju potujemo skozi iniciacije ali se soočamo s svojo »temno nočjo duše«. Rituali nam potrdijo našo polnoletnost, našo zavezo drugi osebi skozi poroko. Ključno je, da si znamo oblikovati rituale, ki nam pomagajo na naših prehodih v življenju.

Trije preprosti rituali, ki jih lahko uporabite, da se uglasimo s svojim življenjskim namenom:

1. Zahvaljevanje je preprost ritual, ki zahteva eno samo besedo; Hvala. Izrečemo jo z zavestnim zavedanjem, da s tem potrdimo dobroto in vse čemur smo zavezani.

2. Ustvarite oltar z namenom, da aktivirate lastnosti in kvalitete, ki jih prepoznavate kot ključne za vaš življenjski namen. Oltar predstavlja sidro vaši nameri in vas vedno znova spomni čemu ste se zavezali.

3. Obdajte se s predmeti, ki vas spomnijo na vašo zavezo življenjski misiji, kot so slike, cvetje, kristali.

Več o ritualih bom delila s skupino žensk na vikend druženju Razkrij Boginjo v Sebi. Več o programu tukaj …

Taja Albolena

DivineLife Blueprint™ svetovalka

Članek je objavljen na www.svetloba.si

Taja Albolena je ustvarila koncept Divine.si in skozi svoje delo vodi ženske, ki želijo narediti pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu, ki želijo v svojem življenju “več”, a čutijo notranjo praznino, nemoč, nezadovoljstvo s svojim življenjem. Da “najdejo” sebe, postanejo najveličastnejša verzija same sebe in zaživijo resnično izjemno življenje.

beauty3

Življenjska misija

Vsaka oseba, ki se utelesi na Zemlji, nosi v sebi unikatno, edinstveno Darilo, sporočilo ali misijo, ki je pravzaprav razlog za inkarnacijo. Nedvomno je nekaj, zaradi česar si tukaj, drugače enostavno ne bi izbral tega planeta in tega življenja v katerem si. Ena izmed zelo zanimivih informacij zadnjega časa je spoznanje, da je stres, ki ga povzroča skrivanje našega življenjskega namena pogosto izvor težav s hormonskim sistemom in fizičnim nelagodjem, ki lahko vodi v bolezen. Dejstvo je, da je življenjski namen povezan s tem kdo si in ne s tem kaj delaš, česar mnogi ne razumejo. In če ne veš kdo pravzaprav si, to vodi v neravnovesje tako na mentalnem, čustvenem kot tudi fizičnem nivoju. V življenju vedno stvari delaš v smeri svoje življenjske misije ali stran od nje. In če zanikaš sebe, se skrivaš, se delaš majhnega, ne rasteš. Pravzaprav se krčiš, poskušaš se pomanjšati. In ta zakrčenost v telesu povzroča dobesedno razpad tvojega telesa, en del tebe enostavno umira in to povzroči popoln kaos v tvojem fizičnem telesu, kar se nedvomno pozna na zdravju.

Ko odkriješ svoje življenjsko poslanstvo, Te Vesolje podpre v celoti.  Življenjsko poslanstvo ni nekaj, kar je samo po sebi umevno. Izberemo ga preden se utelesimo, gre za izbiro Duše, ki nato v skladu s tem izbere svoje starše, dedno linijo, skratka svojo biologijo, z vsemi njenimi izzivi, saj je to idealno »igrišče« za to, da v polnosti objame sebe in se izrazi. In potem se moramo spomniti, ko smo enkrat tukaj, kaj je tisto, kar je res naše. Sama sem dolgo časa poznala delčke, nisem pa imela celostnega vpogleda v to, kaj poslanstvo zares je. Dokler ni po na-ključ-ju prišlo do mene vedenje, da gre pravzaprav za štiri pomembne stebre, ki tvorijo notranji temelj, jedrne želje, jedrne vrline, jedrne talente in strasti. Takoj sem dojela, da gre za notranji diamant, kajti v resnici ima obliko diamanta v nas.

Če vizija odgovarja na vprašanje kam gremo, se poslanstvo bolj ukvarja z vprašanjema kdo sem in pa zakaj sem tukaj. Ko enkrat veš, kaj je tvoje poslanstvo, si v stalnem stiku z virom notranje motivacije, strasti, ki te pelje čez vse strahove, vse dvome, vse občutke pomanjkanja, enostavno si na svoji poti in greš po njej. Nehaš se ukvarjati z zunanjim svetom in ovirami na poti, ki bi ti preusmerile pozornost levo ali desno, kajti si na svoji poti. Jasnost in usmerjenost sta tvoja vodnika, ko si v toku in greš z njim. To, da veš kaj je tvoje poslanstvo je eden od načinov, kako preseči svojega notranjega kritika in saboterja, da resnično greš za tem kdo ti si in to tudi izkusiš, utelesiš.

Razlika v kvaliteti življenja, če poznaš svoje poslanstvo ali ne, je dramatična. Življenje z ozaveščenim življenjskim poslanstvom osvetli tvojo vizijo življenja, tvoje želje, smisel življenja, občutek, da si tukaj z namenom, možnost prispevanja k razvoju sveta, ko veš, da soustvarjaš boljšo prihodnost, četudi v tem trenutku ne veš kako. Življenjsko poslanstvo razkriva, kaj je tisto ob čemer nam zaigra srce.

Na drugi strani pa je življenje brez poslanstva življenje, kjer si na avtomatiki notranjih odzivov bori, beži, zmrzni. Ponavadi gre za življenje, kjer smo nenehno v reakciji. Vedno znova preigravamo vzorce, ki smo jih podedovali, v katere smo bili udomačeni kot otroci in sledimo družbenim trendom. V otroških letih igra, v dijaških zaljubljenost, nato izbira kariere, družina, varčevanje za pokojnino, smrt.

Najbolj žalostno pri tem je to, da na zemljo prihajamo z jasno izbrano misijo, z vedenjem kdo, zakaj, kako in kaj in če povsem zapravimo svoj potencial, ki nam je dan, če ne uživamo v tistem, kar delamo, se poročimo ali ostanemo z osebo zgolj zaradi navade in živimo povprečno življenje ob tem najbolj trpimo v sebi, kajti del nas ve, da smo tukaj zaradi nečesa večjega.

Del nas ve, da smo tukaj kot edinstvena, unikatna, enkratna oseba, ki je prišla, da prispeva nekaj izjemnega. Če delamo to, kar dela povprečen človek, dobimo to, kar dobi povprečen človek. Moramo se naučiti poslušati sebe. In se hkrati naučiti, kako presegati sami sebe in zaupati, da vse kar se nam na začetku zdi težko sčasoma izgubi težo in postane lahkotno.

Moja pot me je vodila skozi preseganje povprečnosti. Ko opazujem povprečnost, se le steška pomirim z njo, ker ubija duha in ker te ukalupi v znano. Veliko raje imam prostranosti neznanega, čeprav je včasih veliko izzivov na poti in tudi približno ni lahko.

Ko sem potovala skozi različne nivoje življenja sem na svojem popotovanju vedno znova izbirala, da presegam odvisnost in nato neodvisnost/enakost in ravnovesje pol-pol, ker obožujem strast, navdihe, sočnost in življenje. Verjamem v to, da smo ljudje Kreatorji, da ustvarjamo svoje zgodbe. In lahko jih ustvarjamo zavestno, skozi zavesne izbire ali skozi nezavedne reakcije, in to je izbira, ki nam je dana na voljo vsak trenutek. Nihče ni rekel, da je življenje lahko, v resnici ni, še posebej, ko izbere pot, kjer zavestno izbiraš kaj kreiraš. Kajti to s čimer te življenje sooči je, da je potrebno prevzeti 100% odgovornost za svoje izbire in s tem imamo ne-malo težav v svojih življenjih.

Ko sem se zavezala temu, da živim svoj klic, da hodim za tem, kar me navdihuje in vedno znova izbiram, da živim svoje darove in sem v služenju življenju, nisem vedela, da bo moja izbira tako pogosto na preizkušnji, kot je. To je pot preseganja samega sebe, ko vsak trenutek izbiraš stvari v svojem življenju, ki so neudobne, ki so nove, ki so neznane in to je pogosto velik izziv. Ko se zavedaš, da si ljubezen in izbiraš, da v polnosti živiš to ljubezen, si dnevno izzvan v tem, da boš to izbral ponovno in še enkrat ali ne. In mnoge to »preizkušanje« moti. Sama sem mnenja, da v resnici preizkušamo sami sebe, ali bomo zvesti svoji zavezi ali jo bomo spremenili in izbrali drugače. Vedno znova je potrebno preseči udobje znanega in deskati na valovih življenja. In v zadnjih mesecih so ti notranji čustveni valovi resnično veliki.

Dnevno se učim, da ostajam predana svoji poti in zavezana svoji misiji. Na tej poti se učim in vse svoje izkušnje predajam naprej tistim ženskam, ki čutijo, da želijo preseči notranje udobje znanega in so pripravljene, da se v polnosti predati življenju. Kajti življenje je tvoja narava, ti si življenje in v resnici se samo predaš sama sebi. In to je izjemen izziv, kajti podajaš se v neznano, kjer ni garancij, kjer ni zemljevidov, kjer ne veš kaj in kako. In vendar potuješ s popolnim zaupanjem vase, s popolnim vedenjem, da si na najboljši možni poti, samospoštovanjem in cenjenjem svoje lastne vrednosti.

Vizija je smer, kamor naj gremo, poslanstvo pa je naša optimalna vloga, ki jo naj »odigramo«, je to kdo mi v resnici smo, kar moramo prepoznati in objeti v sebi, da zaživimo kot celostno izpolnjena in zadovoljna Bit.

Taja Albolena

DivineLife Blueprint™ svetovalka

Objavljeno na svetloba.si