Življenje

CANDYLAND-ART

Ena pocukrana…

Saj vem, zdaj se sprašuješ kaj za vraga se skriva za naslovom? Drži? Ko takole poslušam ljudi pogosto slišim, ko se o hvaležnosti govori kot o eni idealni pocukrani realnosti, v kateri bi moral biti 100% srečen. Vse bi moralo biti sijajno in bleščeče. In ko naletim na kakšne novodobne navdušence, ki se narejeno nasmihajo in pocukrano govorijo, kot da je življenje ena sama pravljica, me ima, da bi ustavila planet in sestopila. Saj ne vem, kaj je bolj grozljivo ali tovrstna pocukranost, ob kateri ti je slabo ali vsakodnevno negodovanje in slaba volja ob kateri se tudi ne počutiš ravno najbolje.

Vendar si velika večina ljudi ravno hvaležnost pogosto razlaga kot takšno pocukrano prakso hipokrizije, kjer se navzven kažeš kot maksimalno lep in prijazen, za zaprtimi vrati pa letijo noži in sekire (brez dvoma ste že slišali za psihične napade, ki jih pogosto v energijskem telesu lahko vidimo v obliki nožev sli sekir). Ali pa si hvaležnost razlagamo v obliki aktivnosti, ki so nujno potrebne, da lahko govorimo o hvaležnosti, kot je pisanje dnevnika hvaležnosti ali hvaležnost zreducirana zgolj na večerno prakso zahvaljevanja. Osebno verjamem, da je hvaležnost način življenja. Ko enkrat prevzameš to držo hvaležnosti, te spremlja čisto povsod. Hvaležnost nam pomaga, da opustimo paradigmo pomanjkanja in revščine, ter se namesto na to, česar nimamo v svojem življenju, raje usmerimo na to, kar imamo in smo za vse, kar že je v naših življenjih hvaležni. Hvaležnost je ena tistih veščin, ki se je v mojem življenju izkazala za ključno, ko sem se znašla v situacijah, kjer bi se vdala ali bi obupala. Hvaležnost mi je pomagala, da sem presegla svoje omejeno gledanje na stvari in svet.

Praksa hvaležnosti nima čisto nobene zveze z zanikanjem svojih občutkov, tega kar v danem trenutku zaznavaš v sebi ali z insistiranjem na tem, da je potrebno v vsaki situaciji najti nekaj pozitivnega. Hvaležen si lahko tudi, ko se počutiš slabo, ko se počutiš ranjeno ali razočarano, res pa je, da ne moreš biti prav dolgo v tej energiji, ker ima hvaležnost to moč, da ti pomaga preseči žrtev, smiljenje sami sebi in prelaganje odgovornosti na druge.

Hvaležnost je pravzaprav dovoljenje, da se odpreš in da si iskrena s seboj.

Vse prepogosto poskušamo življenje pocukrati, ga narediti sijočega in čednega. Potrebno se je soočiti s tem, kar je gnilega v tvoji notrajosti, s tem, kar smrdi in kar boli. Hvaležnost ni način, da drek zaviješ v celofan in se dalaš, da diši. Potrebno si je priznati kje se nahajaš in začutiti bolečino. Ko bolečini nameniš pozornost, po kateri kliče, lahko prepoznaš blagoslov tega, da te je bolečina opozorila na, karkoli je že tisto, kar se skriva za njo. In to je nekaj, kar lahko praznuješ in za kar si lahko hvaležen tudi, ko ti ne gre najbolj rožnato.

Odsvetujem zanikanje, izogibanje ali preusmerjanje svoje pozornosti stran od bolečine, kajti bolečina ima svoj namen in opozarja nas na to, kar potrebuje našo pozornost in ljubezen. Edini način, da pozdravimo stvari je, da se premaknemo direktno skozi. In to vedno pomeni, da je potrebno stvari začutiti, jih občutiti, si jih priznati, se z njimi pomiriti v sebi. In ko objameš to, kar te boli, popusti tudi bolečina. Ravno zaradi tega nisem pristaš afirmacij. Pogosto vidim, da jih ljudje uporabljajo namesto aspirina ali obliža v upanju, da bo bolečina čimhitreje izginila. Afirmacije sicer preusmerijo tvojo pozornost drugam in s tem tudi energijo, vendar ne zdravijo bolečine. Treba se je soočiti s seboj in s tem, kar ti ni všeč, to sprejeti in objeti, in potem bolečina mine.

Seveda pa ob tem nimam v mislih nobenega valjanja v blatu, kar je pogosto priljubljen način tistih, ki se žrtvujejo za druge in spet čakajo na nekoga, ki jih bo odrešil. V mislih imam dopuščanje, da si. Da čutiš. Da živiš. In včasih se je potrebno tudi zjokati, se zdreti ali malce poskakati na mestu, ko te zagrabi, da bi tulil. Vem, jeza ni vedno prijetna, tudi na pogled. Vendar si je treba včasih dovoliti, da si jezna, besna. Ključ je v tem, da tega ne predajaš drugim v roke kot vroč kostanj, da jih ne kriviš, jim ne vzbujaš občutkov krivde, da je njihova krivda, da se ti počutiš kot se, ker to enostavno ni resnica. NIhče ni kriv za tvojo jezo. Tvoja jeza je tvoja odgovornost. Tvoj odziv je tvoja odgovornost. Nihče ne povzroči, da si ti neljubeča, ti izbereš, da odreagiraš neljubeče. Močna izjava? Ja res je. Vendar v tej pocukrani zgodbi tako radi prevzamemo 100% odgovornost za lepe in prijazne stvari. Vse ostalo pa raje pripišemo komu drugemu.

Sooči se s tem, kar čutiš in prevzemi odgovornost za to. Tvoje je. Če ti to čutiš, potem je 100% tvoje. In tvoja odločitev je, ali se valjaš v tem blatu in kriviš druge ali sprejmeš odgovornost, se soočiš z bolečino, jo objameš in greš naprej.

Hvaležnost ni puhla, prazna, plitka. Ne, hvaležnost te vodi v globine tvoje lastne Biti. Ko resnično odpreš srce in si hvaležen, te to poveže direktno s tvojim višjim jazom, s tvojo naddušo, kakorkoli želiš imenovati tisti neutelešeni del tvoje Biti, ki je del tebe in ga radi prestavljamo nekam tja gor, v nebesa.

Hvaležnost te bo vodila skozi jezo, bes, blato in zagrenjenost do tega, da resnično ceniš živlejnje in  vse, kar ti je dano. Čisto vsaka stvar, ki se ti je v življenju zgodila, te je vodila v ta trenutek, kjer si danes. Obdaja te tooooliko lepih stvari, toliko dobrote, toliko blaginje, vendar je pogosto sploh ne opazimo, ko drvimo skozi svoj vsakdan.

Čas je za upočasnitev. Čas je za umirjenost. Čas je za hvaležnost. V akciji, navdihnjeni akciji. In če čutiš, da je čas ter prepoznavaš, da bi ti skupnost žensk, ki delajo isto stvar skupaj koristila, se mi pridruži. Začnemo že v petek 28.11.2014. Več si lahko prebereš tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

detelja

Navdihnjene akcije

Sedem principov Življenja – Šesti princip – Navdihnjene akcije

Navdih je zame nekaj izjemno dragocenega in ko sem se naučila slediti tem navodilom, ki jih prejemam s strani svoje duše je moje življenje postalo precej bolj lahkotno in tekoče.
In vendar sem imela dve leti izjemnega treninga, preden sem bila voljna, da se spustim z vajeti in se predam temu toku življenja, ki me vedno pelje na pravo mesto ob pravem času, da sem s pravimi ljudmi. In tako se mi pogosto dogaja, da se zbujam zjutraj z navodili kaj in kako. In če sem trmasta in hočem stvari po svoje se običajno ne odvije tako, kot bi si želela.
Duša me je dolgo časa trenirala v tem, da znam prisluhniti sama sebi in zaupati sebi, slediti temu, kar dobim kot navdih ali navodilo.

Prvi korak v tej subtilni govorici naše duše je zavedanje
, da se odpremo in prisluhnemo temu tihemu glasku v naši notranjosti. Kajti šele, ko smo pripravljeni temu glasku nameniti svojo pozornost, se krepi in postaja vedno bolj vztrajen in tudi vedno bolj glasen. Čeprav to ni glas, ki bi kričal na nas, kot to zna naš ego/kritik v naši notranjosti. Je pa izjemno odločen in ljubeč glas.

Navdih je nekaj subtilnega, neopisljivega in hkrati pogosto usodnega za vsakega posameznika, zato je izjemno pomembno, da mu znamo slediti.

In ko se odpremo za to prisotnost je naslednji korak ta, da sprejmemo. Kot pri dihanju, je tudi tukaj pomembno, da znamo globoko vdihniti in sprejeti to, kar se razkriva. V navdihu prebiva božanska prisotnost – duh. Ko smo navdihnjeni dobesedni vdihnemo to, kar nam je dano. Lahko bi rekli, da gre za dih božanskega, ki ga vdihnemo vase.
Navdih nas oživi, nas napolni z vero, z življenjem. Dobesedno napolni »pljuča« naše osebnosti z esenco duha.

Navdih te nahrani in neguje tvoj najgloblji, najnežnejši del tvoje Biti. Je kot poljub s strani božanskega, ki te spomni na tvojo izvorno naravo. Je kot žarek, ki poseje v samo srčiko tvoje Biti in povzroči, da se tvoja duša začne razpirati, odpirati tvoj notranji cvet. Navdih vedno nagovori tvoje bistvo, tvoje globoko duhovno jedro Biti.

In vendar je navdih nekaj, kar se krepi, ko to prepoznamo, ko temu damo prostor v svojem življenju, kar pomeni, da to sprejmemo in to negujemo v svojem življenju.
Navdih je dih duha, ki nas oživi in nas prebudi v polno budnost in prisotnost.
In izjemno pomembno je, da se naučimo, kako iti s tokom navdiha.

In navdih od nas vedno terja neko akcijo. Potrebno je slediti navdihu, slediti priložnostim in narediti akcijo. Sama te akcije imenujem navdihnjene akcije. Gre za akcijo, ki sledi navdihu.

Akcija je tista, ki navdih prizemlji, ki nam omogoči, da ga izkusimo v fizični realnosti in dokler si ne dopustimo, da te navdihe resnično začnemo živeti, smo pogosto le v zavedanju in razumevanju navdihov. Drugi pol, ki je še bolj pomemben pa vključuje čutenje in izkušanje teh navdihov v praksi.

Kdor je resnično izkusil navdih skozi navdihnjeno akcijo ve povedati, da ob tem izkuša izjemno globoko občutenje izpolnjenosti.

Navdih je intimno povezan z lepoto, smislom in srečo.
In ko sledimo navdihom in jih udejanjamo, ob tem čutimo blaženost, izpolnjenost, notranje zadovoljstvo, pomiritev s seboj in občutenje zlitosti, popolne povezanosti, kjer je vse Eno in je Eno v vsem.
Navdihnjene akcije v naši notranjosti prebudijo občutenje lepote, dobrote, resnice, svetosti in pomirjenosti s seboj in s svetom. Ko si dopustimo, da nas prežame navdih izgineta tako čas kot prostor. In to kar je ključnega pomena, ko jahamo na tem valu navdiha je, da se ne ustrašimo, ko nas val naplavi na nove notranje obale v naši notranjosti, ki jih še ne poznamo.
To, da sledimo navdihu od nas brez dvoma zahteva veliko poguma.

Pogum je v svoji osnovi povezan s srčnostjo, s tem, da smo voljni slediti svojemu srce. In ko gremo za navdihom, brez dvoma sledimo svojemu srcu. To soočanje z neznanim, v katerega nas pogosto vodijo naši navdihi, je na začetku izjemno neudobno, vendar je ključnega pomena, da se navadimo na to, da je to neudobje naše novo udobje. Da nam je udobno v neudobju. In to ni nekaj, kar pride zlahka, še posebej, če je vaša osebnost trmaste sorte, kot je moja.

V predajanju svojim navdihom namreč izginejo naše tendence, da poskrbimo za svoj »mali jaz«, da zadovoljimo potrebe svojega ega.
Navdih te odpelje s seboj in vse kar pušča za seboj, je eno samo sijanje, užitek zlivanja, predajanja enosti in brezmejnosti. Gre za vrhunsko izkušnjo užitka, radosti in zlitosti v Enost.

In prvi korak k temu ljubezenskemu odnosu s svojo dušo je v tem, a si dopustite in prepoznate, kaj so stvari, ki vas navdihujejo. Vsi imamo področja, kjer smo bolj v stiku s svojim duhom. Za ene je to šport, za druge je glasba, za tretje je slikanje ali pisanje. Poezija ali slikarstvo, umetniško izražanje ni edino področje, kjer so navdihi bolj glasni, čeprav jima včasih radi damo ekskluzivo. Vsak je že doživel to čudežno vznemirjenje, vrtinec radostne izpolnjenosti, ki se je zlival skozenj. In zelo pomembno je, da se spomnite kaj se je dogajalo, kaj ste počeli, kako ste prebudili in dopustili navdihu, da se zlije skozi vas.

Dejstvo je, da vsakega navdihuje kaj drugega; mnoge kuhanje, mene osebno ples, imam prijateljico, ki jo navdihuje jadranje in spet drugo, ki ji je najljubši občutek prostega padanja, ko skozi s padalom.
Pomembno je, da odkrijete kaj navdihuje vas.
Kar je pomembno razumeti je, da navdiha ne morete izsiliti in da pričakovanje, da se bo pojavil na točno določen način enostavno ne deluje.

Navdih je vsakič edinstven, unikaten, vsakič enkraten in nikoli ponovljiv. Pride zgolj in samo enkrat in takrat ga je potrebno ujeti. In tudi, če ga potegnete za rep in ga prizemljite skozi besedo, pesem, sliko, tudi če naredite eno samo potezo, se lahko kadarkoli vrnete nazaj v ta občutek. Potrebno pa ga je zasidrati, narediti to sidro, da se k njemu lahko vrneš.

Zato se takrat, ko vas obišče, hitro obrnite in si pribeležite to, kar prihaja skozi vas, ujemite navdih. Kajti navdih se, čeprav ob istem pojavu, nikoli ne ponovi dvakrat čisto enako. In v tem je njegova lepota.

Vedno znova nas sili v to, da se odpremo, naredimo prostor zanj v svojem življenju, ga sprejmemo in vdihnemo v svojo notranjost, ga negujemo in mu dopustimo, da nas vodi, usmerja, da gremo s tokom življenja. In ko se naučimo potovati v globine s svojimi navdihi smo vedno bolj povezani, vedno bolj v stiku s seboj in s svojo Dušo.

Več o zadnjem principu Življenja pa našem naslednjem druženju, kjer bom z vami delila najpomembnejši princip po katerem hrepenimo čisto vsi in to je povezanost.

Do naslednjič pa bodite Sijajno!

Taja Albolena
DivineFemme™ mentorica

Objavljeno na spletni strani www.svetloba.si

theglow1016a

Razcvet Ženske drugo dejanje

V zapisu, ki sem ga poimenovala prvo dejanje, sem delila tri korake v procesu preobrazbe, ki ga zahteva Razcvet, in danes bom zaključila še z dvema. Prvi korak je zavedanje, drugi korak je izbira, tretji korak je dnevna uglasitev na izbiro, ki jo povezujemo tudi s spremembo. Pravijo, da je sprememba edina stalnica v vesolju. In večina se nas sprememb boji. Bojimo se dejstva, da bo morda naša nova želja zahtevala od nas spremembo ali premik, ki ga nočemo narediti. In tako velika večina ljudi v svojem življenju vozi svoj avto z zategnjeno ročno.

Četrti korak je povezan s tem, da se prilagodimo spremembi in ta korak od nas zahteva tako spoštovanje življenja oziroma samega sebe kot vrednotenje, cenjenje samega sebe. In to je zopet en velik izziv v življneju ljudi. Prilagoditev spremembi običajno potegne za sabo številne premike, ki jih ne maramo, selitve, razhode, odločitve ki sledijo tistemu prvemu dejanju spremembe, ki nas je zadelo. Prilagoditev spremembi pomeni pogosto, da je potrebno zamenjati svojo garderobo, se izobraziti na področju, ki smo se mu upirali, pomeni, da delamo navdihnjene akcije, ki izražajo naše neomajno zaupanje v smer, v katero se premikamo. Ne pozabi; Nič se ne dogaja Tebi, vse se dogaja Zate! Še vedno nismo tam, še vedno smo v procesu, da postanemo oseba, ki živi to “sanjsko” življenje, ki smo izbrali.

V mojem osebnem življenju to pogosto pomeni, da mi Duša da navodilo, da naj grem na seminar, za katerega je potrebno zbrati precej več, kot zaračunam sama. V tujini se številke vrtijo v 1000-ih in izberem, da grem za navdihom, čeprav ne vem od kje bo prišel denar. Izziv je brez dvoma, da se moram stegniti v neznano. Zavedam se namreč, vedno bolj, da če hočem postati ženska, za katero sem izbrala da postanem, potem je nujno, da sledim navdihom, ne glede na to, kako strašljivi in neudobni so. In ena ključnih kvalitet,ki jih moramo razviti je samozaupanje. Vedno znova slišim Manco Košir, mojo trinajsto gostjo v Razcvetu Ženske, ki je z menoj delila modrost; “Veš,” je rekla, “večina ljudi danes čaka, da bodo zagledali boljšo priložnost in potem bodo spakirali in šli tja, kjer je boljše kot tukaj, kjer so. Vendar življenje ne deluje na tak način. Žal ne. Najprej moraš zapustiti stopnico, ki ti je znana in stopiti v neznano. In iz teme nezananega se dvigne stopnica, na katero stopiš. Potrebno je zaupati, da je zate vedno poskrbljeno.”

Še vedno se zelo živo spomnim trenutka, ko sem sedela v svoji dnevni sobi na tleh in ugotavljala, da sem tako globoko izgubila stik s seboj, da nisem več vedela kdo sploh sem. Bila sem na robu svojega Čustvenega prebujenja, ki me je vodilo v preobrazbo, na katero nisem bila pripravljena. In vendar je okoli 30-tega leta večina žensk soočena  s tem, kako živi po načelih drugih ljudi, kako je “udomačena” v ideje družbe. Udomačijo nas starši, družba, šola, okolica in ko ti ne veš, kdo si in kaj ti potrebuješ, kaj si ti želiš, Vesolje čaka. Če ni navodil je vse na ON-HOLD, vse čaka kakšna bodo navodila. Prva izbira je vedno; Ja hočem živeti in potem se začne. Ko ti spoznaš svojo vrednost, jo vidijo tudi drugi in so pripravljeni finančno izmenjati za to, kar je vredno za njih. Ampak vse se začne s prostitutko in soočanjem s tem, kje razprodajaš sebe. Kje si v ugajanju, ustrezanju, zadovoljevanju potreb drugih. Izpolnjenost, ki jo čutiš v sebi pride iz izpolnjenosti sebe kot ženske, če si ženska in za moške skozi izpolnjenost njegove moškosti.

In ko se vedno znova uglašujemo na to, kdo želimo postati, sčasoma to postanemo. To je proces rasti. Rast je peti korak. In vsi vemo, rast se ne zgodi čez noč. Rast je proces, ki pravzaprav traja vse življenje. Sama pravim, da se v Razcvetu odpiraš vedno bolj in bolj. In ko zrasteš na to novo stopnico je čas, da ponovno stopiš v neznano. Cikel Razcveta se nadaljuje naprej, nikoli mu ni konca.

Ko zadnje čase vedno glasneje slišim, kako bi morali svoje storitve dajati zastonj, ob tem razmišljam, kako zanimivo je dejstvo, da je na voljo brezplačna serija Razcvet Ženske, v kateri ženske delimo res veliko modrosti in ob tem, ko tako velikodušno delimo svoj čas in energijo… zastonj, se ljudje v isti sapi pritožujejo, da to ni dovolj. To me nekako spomni na tisto, da če nekomu daš prst potem hoče celo roko. Kar sem spoznala v svojem delu je, da ljudje le redko cenijo to kar jim je podarjeno. Kadar dobimo stvari brezplačno, nismo finančno ničesar vložili in zato ne čutimo vrednosti tega, kar nam je bilo podarjeno. Ko se osredotočamo na zunanji svet, na materialno, pogosto ne spoštujemo tega, kar nam je bilo dano, če to ni otipljivo (predmet, denar) in zato tega tudi ne sprejmemo.

In tukaj sem spet pri žrtvi o kateri sem govorila zadnjič. Največji fenomen žrtve je, da je mnenja, da je upravičena do stvari…brezplačno. Pomanjkanja spoštovanja, predvsem samospoštovanja, do sebe, do svojih darov, do svojih talentov je pogosto razlog, da ljudje ne naredijo potrebnega koraka v tem Razcvetu. In kaj je samospoštovanje? Sprejemanje sebe in drugih, takih kot so, brez potrebe po tem, da bi sebe ali druge spreminjali. To je spoštovanje.

Pa ti? Kaj ti izbiraš Zase?

Kje se ti ustaviš v tem procesu? Vedno znova? In znova?

Pomembno je, da prepoznaš, kje se nahajaš, kajti to je edino mesto, kjer lahko izbereš drugače in narediš premik. Zato začni kjer si in se premakni v svoj Razcvet!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

a_dream_is_a_wish

3-2-1 Akcija … naj bo navdihnjena od znotraj :)

Samo jaz in nihče drug kot jaz, se lahko zavežem temu, da živim svoje življenje iz mesta uživanja, zadovoljstva, izpolnjnosti ali pa na drugi strani iz mesta pomanjkanja, nezadovoljstva in strahu.

To je izbira vsakega posameznika.

In ključno je, da si uglašena s seboj, s svojim izvornim, avtentičnim jazom, ko se zavezuješ. Kajti če izbire ne izhajajo iz tega avtentičnega mesta v tvoji notranjosti, potem v svojem življenju ustvarjaš zmedo, kaos in negativne izkušnje, ki tizgolj sporočajo, da ustvarjaš dvojnost, dvojna merila, da nisi v skladu s seboj.

Življenje se vedno odzove na to, kar izžarevaš iz sebe. Na to, na kar se uglašuješ.

In če iz sebe siješ strah in zmedo, je ujemanje na strani življenja zmeda in kaos, ki ju prejmeš v obliki ljudi, dogodkov, situacij v svojem vsakodnevnem življenju.
Vse se odziva nate. Uglašuje se na to, kar je v tebi.
Na to, kar je tvoja notranja izbira.

Ena od stvari, ki je v zadnjem letu ključnega pomena, je prevzemanje odgovornosti za lastno kreacijo.
Ti kreiraš svoje življenje!

Resnično. Preberi še enkrat! Ti kreiraš svoje življenje!
Nihče ti nič ne dela, vse ustvariš skozi svojo izbiro. Pika.

Kar je vsak dan znova velik izziv.

Ko se stvari lomijo, ko imaš nad seboj avtoriteto, ki te preizkuša, ko si soočeni z izzivi kot je pomanjkanja denarja, ločitev, izguba službe je najlažja stvar, da s prstom pokažeš na nekaj ali nekoga zunaj sebe.
To ti dela nekdo drug.
Nekdo pač mora biti kriv.
Je res, ali je res?

In ko pride do denarja, je izjemno pomembno zavedanje, da je za veliko večino ljudi, denar najmočnejši učitelj. Zakaj? Ker od tebe terja pristnost in avtentičnost.

Ko si v družbi denarja spoznaš, da se odziva na to, čemu se ti zavezuješ, kaj ti izbiraš in predvsem kdo ti si!

Kdo si Ti? Kaj verjameš o sebi?
Si nemočna, šibka?
Vloga žrtve in občutek da si žrtev okoliščin in predvsem žrtev denarja je ena najmočnejših identifikacij, ki jih je potrebno prepoznati v svojem življenju.

In ne glede na to, kako dobro ti gre, se vedno znova znajdeš v situacijah, ko je v tebi še kakšna motnja, ki ustvarja kaos in neuglašenost na tok denarja.

Moja izkušnja okoli denarja je taka, da je zakon privlačnosti sicer zelo resničen; dejstvo je, da to kar izžarevaš iz sebe dobiš nazaj.

In vendar je v sodobnem svetu izjemno posplošen in zelo poenostavljen. Pogosto se ljudje ne zavedajo dejstva, da je res, da zakon privlačnosti k tebi prinaša priložnosti.
Vendar so te priložnosti pogosto skrite ali preoblečene v izzive in skrite blagoslove.

Moja dnevna praksa je zavedanje dejstva, da so potrebne akcije na tvoji strani, ko gre za priložnosti, kajti ne le da jih prepoznaš, jih vidiš in jim pokimaš, potrebna je akcija na tvoji strani, da narediš nekaj, kar je v skladu z navdihom, ki se je pojavil.

Jaz tovrstne akcije imenujem “Navdihnjene Akcije”. Brez nič ni nič. In če bi pred leti, ko sem dobila navdih za Razcvet Ženske sedela na kavču in čakala, da se bodo stvari pač zgodile same od sebe, bi verjetno še danes sedela na tem istem kavču.

Morala sem dvigniti svojo rit in poklicati prijateljico. Ja, tvegala sem, da bom zavrnjena, zasmehovana, označena z vsemi izjavami, ki predstavljajo moje najhujše strahove. In vendar sem morala narediti akcijo.

Kot je lepo rekla moja prijateljica; To terja pogum.
Ja, brez dvoma, veliko mero poguma, vedno znova in znova.

Samostojna pot nikoli ni lahka, kajti zahteva nenehno učenje, izpopolnjevanje in predvsem soočanje s seboj in z vsem, kar nosiš v sebi. Eden največjih izzivov s katerim prideš v stik kot ženska, v svojem vsakdanu, je brez dvoma strah pred izpostavljanjem. Huhu, povej mi kaj, česar ne vem, iz tega strahu sem diplomirala…

Ko sem bila sama že nekaj časa na samostojni poti, sem hotela najti nekoga, ki bi me promoviral, ker je bil to tisti del, ki ga nisem marala.
Najlepše je delati to, kar rad delaš in imeti nekoga, da te promovira, je bila moja filozofija, pa sem se opekla, kajti dejstvo je, da nihče drug ne ve, kakšna so Darila, ki sem jih točno jaz prinesla na ta svet.
Moja naloga je, da jih odkrijem in da najdem ljudi, ki točno ta Darila iščejo.

Všeč mi je prispodoba, ki pravi; če si predstavljaš to življenje kot velik samopostrežni bife z raznoliko hrano, ti prispevaš na ta bife svojo jed. In če je ti nisi voljna dati na bife, iz kakršnega koli razloga že, bodo ljudje, ki čakajo na točno to jed, lačni.

Pogosto menimo, da, če tega ne bom naredila jaz, potem bo pa kdo drug.
Ujeti smo v primerjanju in tekmovalnosti.

Vendar je resnica ta, da nihče ne more na bife življenja dati jedi, ki je tvoja. Samo ti poznaš recept, samo ti jo lahko pripraviš in prispevaš jo lahko samo Ti.

In če ti nočeš prispevati, če si prepričana, da ne moreš zaradi raznoraznih izgovorov, ki si jih poveš in so na koncu samo iluzija, pesek v oči, tega ne more namesto tebe narediti NIHČE.
Cel svet čaka nate. Na tvojo jed, na tvoj prispevek, na tvoje Darilo.
Boš pustila ljudi stradati ali boš našla Pot?

To je izbira vsake Ženske, ki želi narediti pozitivno spremembo v življenju ljudi in na svetu.

In izziv s katerim se soočiš na tej poti je, da to pogosto pomeni, da se moraš stegniti tja, kamor ne gre zlahka. Stegniti finančno, stegniti časovno, stegniti v odnosih in ta fleksibilnost skupaj z zaupanjem je nujna, če hočeš na ta bife življenja postaviti svojo jed.

Manca Košir je v prvi seriji pogovorov v Razcvetu Ženske z menoj delila modrost; “Veš,” je rekla, “večina ljudi danes čaka, da bodo zagledali boljšo priložnost in potem bodo spakirali in šli tja, kjer je boljše kot tukaj, kjer so. Vendar življenje ne deluje na tak način. Žal ne. Najprej moraš zapustiti stopnico, ki ti je znana in stopiti v neznano. In iz teme nezananega se dvigne stopnica, na katero stopiš. Potrebno je zaupati, da je zate vedno poskrbljeno.” In potem je v naslednjih minutah opisala svoje zgodbe, dnevne čudeže, ki se ji dogajajo, ko jasno pove kaj želi.

Rada rečem, da je prvi korak prepoznavanje. Da jasno veš, kaj potrebuješ. Da vesolju poveš, kaj želiš in potem slediš navdihu z akcijami, skratka, da delaš navdihnjene akcije.

In to je brezčasna modrost; Ko dobiš navdih mu sledi z akcijo!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

life

Zavezana življenju

Zadnje čase na Fb in številnih portalih prebiram o tem, kako se bo ponovno zgodila že xyz nevem katera katastrofa in žarki iz centra vesolja, oziroma ozvezdja Andromeda, ali katerega že, vstopajo v atmosfero Zemlje.

Veste, ko sem sama že nekaj časa hodila po svoji duhovni poti, je bilo okoli leta 1994 zelo popularno mnenje, da nas bodo rešile velike vesoljske ladje. Takrat je bila popularna Aštar komanda in veliko se je govorilo o vnebovzetih mojstrih, pa smo še kar tukaj, na Zemlji.

In potem je prišlo jutro, spominjam se ga kot bi bilo včeraj, ko sem čisto pretresena klicala svojo prijateljico, mislim da je bilo 1995 in ji rekla:” Ej, a ti veš, da nihče ne bo prišel in nas reševal, sami rešujemo svoje riti.” Bila sem šokirana in pretresena, kajti res sem verjela, da nas bo nekdo reševal.

In danes gledam številne ljudi, ki so tam, kjer sem bila sama pred 20 leti.

Danes vem, da nas ne bo nihče reševal. Hrupa je na eteričnih nivojih precej več kot pred 20 leti in s tem tudi napačnih in zavajajočih informacij. Vsak bo pojedel svojo juho. In to kar je izbrala duša za tokratno popotovanje na Zemlji je dušni dogovor, zaradi katerega ste tukaj. Imate dve izbiri, lahko ga zaključite ali pa greste še en krog.

Ko poslušam številna poročila o koncu sveta, se pogosto nasmehnem, kajti dragi moji, vsi bomo umrli … enkrat.

To je naša narava, umrljivi smo. In vendar.

Spremembo delamo od znotraj navzven. Ko smo kot duše podpisovali svojo pogodbo, smo bili mnogi zelo ambiciozni in mnenja, da lahko na svoj pladenj naložimo ogromno, vsaj zase vem, da sem bila precej ambiciozna in bi si včasih želela, da si ne bi toliko naložila, vendar. Tukaj sem in moja pogodba z drobnim tiskom ali brez je podpisana že zelo dolgo.

Pri svojih 24 sem dojela, da gre zares in da je čas, da zaviham rokave in se lotim “dela”, ker ga ne bo namesto mene opravil nihče drug. Kopanje po dreku, soočanje z vsem kar mi ni všeč je moja dnevna praksa, kot je tudi izkopavanje dragocenosti in zakladov iz globin moje Duše, kamor sem jih v senco skrila sama pred seboj.

Vsak ima svoj dogovor in vsak svoje delo, ki naj ga opravi preden spet odide s tega planeta. To lahko naredimo prijazno, nežno, z mehkobo in ljubeznivostjo do sebe.

Ali pa tako da se upiramo, brcamo, grizemo, se borimo, kričimo, pljuvamo in trpimo na poti. Ljubezen ali trpljenje … izbira je vedno naša.

In tudi, ko si ljubeč in prijazen do sebe, je največji izziv ravno takrat, ko te boli. Ostati odprta in v sprejemanju, ko me najbolj boli, no za to sem pa rabila nekaj časa. Da ne pobegnem ali se borim z bolečino, da se zmorem z njo spogledati na štiri oči, jo prepoznati in ji dati dovoljenje, da obstaja, to je umetnost sama za sebe. In ob vsem tem sem spoznala, da bolečina ni slaba, bolečina ti samo pokaže, kje si v upiranju. Takoj, ko jo prepoznaš in se sprostiš vanjo, ji dovoliš, da obstaja, preneha obstajati, se raztopi, ker je dobila pozornost in ljubezen, ki ju je potrebovala.

In če me je življenje kaj naučilo v mojih štirih desetletjih, kar tacam to Zemljo je to ena stvar … vse je stvar percepcije. Vse je stvar tega kako jaz vidim in gledam na stvari, ki se mi dogajajo.

Vse je moja izbira. Lahko to sprejmem ali pa se delam, da to v mojem življenju ne obstaja, ignoriram.
Stvar izbire.

Jaz izbiram življenje! Vsak dan znova!
Pa ti?

Zavezana življenju :)
Taja Albolena

poppy-fields

Sindrom makovih cvetov

Ko sem stopila na svojo pot in resnično zapičila zastavico v tla v smislu ok, tukaj sem in dajem od sebe samo najboljše, so takoj začela prihajati sporočila v smislu, da sem draga, da kopiram, da nisem avtentična in vsaka pripomba me je na začetku zadela direktno v srce. Potem mi je prijateljica rekla, ko sem se nekaj pritoževala, da če se mi to zdi grozno, naj grem za kakšen teden v kakšen reality show in potem spremljam kaj imajo ljudje za povedati o mojem delu. Zdaj mi je popolnoma jasno, zakaj se ženske skrivamo.

Sindrom makovih cvetov je nekaj, kar ni zraslo na mojem zelniku, vendar izjemno lepo opisuje tendenco ljudi, da tiste cvetove, ki pokukajo onkraj »povprečja« enostavno postrižejo. Za različne ljudi sindrom makovih cvetov pomeni različne stvari, za nekatere je to ljubosumje zaradi uspešnosti, ki so jo posamezniki dosegli. Če nekdo v Ameriki kupi športen avto so vsi navdušeni in komentirajo; Lep avto. Če v Sloveniji kupiš športni avto, si sigurno kradel, da si si ga lahko privoščil. In brez dvoma bi se našel kakšen posameznik, ki ga bo privoščljivo opraskal – zanalašč, ker pač lahko.

Za druge je sindrom makovih cvetov povezan z ignoranco. Pogosto namreč podpiramo in favoriziramo ljudi, ki so manj nadarjeni in pripravljeni garati za uspeh enostavno zato, da nekdo ne bi resnično uspel, ker bi lahko zasenčil druge. Kratkovidnost okolice povzroča to, kar je Mazzini v svoji zadnji kolumni tako slikovito opisal kot lonec brez pokrovke. Pravi, da je Slovenija kot lonec brez pokrovke v katerem kuhamo izjemne talente in uspešne ljudi, ki vedno znova pobegnejo v tujino, ker jih na domačih tleh enostavno ignoriramo, ne priznamo njihove uspešnosti in jim predvsem zaradi ignorance sploh ne damo priložnosti, da pokažejo to, kar znajo.

Tretji so mnenja, da to pomeni, da ne damo pozornosti temu, kar je resnično pomembno in uspeh vidimo kot veliko breme, ki nas teži in žuli in se ga zato raje enostavno znebimo.

In nedvomno drži, da, če se le da, že otrokom v šoli damo vedeti, da je z njimi nekaj hudo narobe, če štrlijo iz povprečja. Ker so naporni, ker hočejo vedeti več, ker hočejo videti več. Zaradi radovednosti in želje po znanju so pogosto nesprejeti, nerazumljeni, zavrnjeni vedno znova in znova, ker vedo preveč, ker so presegli svoje učitelje.

Vam je katerikoli od zgornjih načinov poznan?

Vsaj eden je zagotovo zakoreninjen globoko v vaši podzavesti in vsakič znova učinkovito poskrbi za to, da svoje rdeče glave ne stegujete previsoko.

In prav zanimivo mi je opazovati, kako sem s svojo rdečo glavo, ki jo spet stegujem nekam onkraj povprečja, ponovno dregnila v osja gnezda mnogih, ki bi vsekakor zelo radi videli, da bi se ponovno skrila. In kdo bi vedel, morda bom tudi jaz »pobegnila« v tujino, ko se bom naveličala vseh teh polen pod noge. Morda. Vendar vem nekaj, kar mnogi ne vedo, ko »pobegnejo« in to je naša moč kreacije, ki gre povsod z nami.

Dejstvo, ki ga ne moremo zanikati je, da kamorkoli gremo, sebe nesemo s seboj. In tako z nami potuje tudi tisti vzorec, program, tista notranja navada, zaradi katere takrat, ko nam gre predobro v življenju poskrbimo za to, da se vrnemo nazaj na staro mesto. Saj veste kako ljudje radi rečejo, da se moraš vrniti tja, kjer je tvoje mesto.

No, jaz se ne bom nikamor vračala, ker se zavedam, da dvigujem svoj najvišji limit vedno znova in znova, v višave. Na vso mojo srečo imam v rokah orodja, da se lahko soočim z vsem »sranjem«, ki ga uspeh vseh sort dviga v meni. In vse svoje vedenje že 15 let delim s tistimi, ki jim je mar in ki želijo v svojem življenju naprej.

Simdrom makovih cvetov je povezan z našimi ranjenostmi, ki jih nosimo v sebi in s katerimi se moramo pomiriti v sebi, če želimo v življenju resnično uspeti. Kajti, če stvari zanikamo v sebi, bomo ne glede na uspeh na enem področju, npr. v poslu vedno poskrbeli za razpad svojega življenja na drugem. Kar poglejte koliko uspešnih zvezdnikov ima težave v odnosih ali pa z odvisnostmi, ker enostavno morajo trpeti na določenih področjih, da bi lahko bili uspešni na področju, kjer so uspešni.

Moja namera je, da pokažem ženskam, kako biti uspešna v svojem življenju brez potrebe, da trpi tvoje zdravje ali odnos ker si pač uspešna na poslovnem področju. Kako biti uspešna na sijoče ženstven način! Izziv? Nedvomno. Kajti to kar uspeh zahteva od nas je iskrenost, avtentičnost in transparentnost.

Po 20 letih moje samostojne poti mi ljudje očitajo, da sem draga in preveč računam. Kaj res? Dvajset let investicij, potovanj, učenj, študija, da sem na svojem področju v špici in da kot pionirka vedno znova v Slovenijo prinašam nova in nova znanja se pa mora nekje poznati, a ne!? Moja interpretacija je taka, da sem končno začela resnično ceniti svojo vrednost. Še vedno se premalo cenim in to je moje delo v napredovanju. Vedno bolj rastem, vedno bolj objemam sebe. In vem, da je vse kar dajem od sebe vrhunsko. Zakaj vem? Ker sem sama svoja najzahtevnejša potrošnica. Ker, če ni vrhunsko tega enostavno ne delim z drugimi. Ker ni vredno tega, da to delim. Ker sem perfekcionist in totalno zahtevna do sebe in ker na to zdaj gledam kot na mojo vrhunsko lastnost in ne pomanjkljivost, saj se zavedam da samo zato, ker sem takšna kot sem, lahko ponudim ženskam, ki hodijo k meni preobrazbe, ki so jih deležne. Ker za vsem stojim sama, ker vse stvari uporabljam sama in ker vem, kam so me te iste stvari pripeljale in kaj so v moje življenje prinesle.

Zakaj to pišem?

Itak vem, da se bodo našli taki, ki me bodo spljuvali in poskušali odstriči mojo prelepo rdečo glavo. Vem pa tudi, da si tam zunaj Ti. Ja točno TI. Ki te vedno znova ponižajo in ki jim uspe, da s svojimi zlobnimi jeziki skrijejo tvojo prelepo rdečo glavo.

Veš, to pisanje je namenjeno tebi. Da dojameš, da ne glede na to, kako visoko bo segala tvoja rdeča roža, da se bo vedno našel kdo, ki te bo kritiziral in sodil. In takrat je najboljša stvar, ki jo lahko rečeš; Hvala.

Zakaj že hvala?

Hvala, ker mi s svojim kritiziranjem vedno znova pokažeš, kako dobra sem. Resnično bi mi bila ljubša prijaznost, vendar toliko poznam človeško naravo, da vem, da te v resnici razganja od ljubosumja. Hvala za tvojo potrditev, da sem na pravi poti. Če ne bi bila, se nihče ne bi trudil, da me spravi z nje. Hvala za to, da mi namenjaš pozornost. Rumeni tisk je močno usvojil enega najmogočnejših zakonov narave; Tja kamor usmeriš pozornost, tja teče energija. In za vsakim dobrim konjem se močno praši.

Zato draga moja Ženska. Vedi, da je vse v tvojih rokah. In ključno je, da na svoji poti usvojiš veščine Ženske umetnosti Kreacije, da si budna in spremljaš svoje »gremline«, da prepoznaš svoje programe, ki so del tvojega otroškega »udomačevanja« in zrasteš v Žensko za katero si se rodila, da postaneš.

Želim ti izjemno poletje.

Taja Albolena

 

happy_woman

Vzorci ustvarjajo matrico

Govorila sem s prijateljico o tem, kako se nam v življenju zgodi ključen moment, pravzaprav se zgodi v otroštvu, ko se priklopimo na matrico človeštva. Matrica ima v sebi vse programe, ki so pomembni za preživetje posameznika v družbi, v kateri živi in odrasli naredijo vse, kar je v njihovi moči, da otroka vključijo v matrico. Proces udomačevanja pri tem nedvomno pomaga in ko delujemo po določenih vzorcih večino svojega življenja je nedvomno izziv, ko v odrasli dobi želimo stopiti na svojo pot.

Prva stvar, s katero se moramo pomiriti so naši zgornji limiti. Gre za vzorce po katerih delujemo, da ostajamo maki v žitnem polju. Kajti vsi vemo, kaj se zgodi makom, ki si drznejo pokukati ven iz povprečja, mar ne!?

In vendar je zdaj idealen čas, da si upamo in drznemo pogledati ven iz povprečja ter sledimo sebi. In tukaj udomačenost vedno znova poskrbi za to, da sami sebe povlečemo nazaj v povprečje. In navade so trdovratne. Z njimi ne moreš opraviti z voljo ali disciplino.

Vzorci so del naše izkušnje in skozi vzorce se energija preoblikuje v materijo. Vzorci ustvarjajo matrico (kar poglejte si film Matrica, ki govori o notranjosti vsakega od nas, o programih, ki so v nas in o tem, kako jih lahko presežemo), v kateri živimo. In vzorci niso samo prepričanja, kot sem mislila, ko sem delala na njih nekaj let nazaj, najbolj pomemben del vzorca so navade ali rutine, ki smo jih ustvarili in ki jih moramo spremeniti, če želimo preseči vzorec. In ko se soočamo z vzorci se največkrat znajdemo v svojem otroštvu, ko smo te vzorce prevzemali, ko smo prvič pisali zgodbo svojega življenja.

Vem tudi sama sem v preteklosti velikokrat z velikim navdušenjem in zanosom govorila o pomenu afirmacij in pozitivnega razmišljanja in manifestaciji, brez zavedanja, kako ločenost ustvarjam znotraj sebe, ker sem želela stvari spremeniti skozi voljo. In ko sem rinila z glavo skozi zid, sem ranila samo sebe, ker se nisem znala poslušati, ker nisem znala ustvariti odnosa v sebi, s sabo. Identificirala sem se s stvarmi, ki sem jih želela v svojem svetu in se nadalje ločevala, kajti te stvari so bile zunaj mene. Gnala sem se za papirnatimi zmaji, kot jih slikovito poimenuje Kreslin v eni svojih pesmi.

In potem sem spoznala, da je potrebno avtoceste po katerih vodiš v svoji notranjosti spremeniti v kolovoze, če nočeš, da je promet po njih tako aktiven. In če notranjemu prometu vzameš avtocesto, moraš izgraditi novo, da ne pride do prometnih zamaškov v tvoji notranjosti, kar lahko pripelje tudi do kratkega stika v tvoji notranji cesti napeljavi. Skratka izkoristiti je potrebno nevroplastičnost naših možganov kar v enostavnem jeziku pomeni, da svoje stare vzorce prepoznaš, si jih priznaš in jih presežeš kar ti omogoči, da izbereš nove, ki ti bolj služijo, ter vso energijo, ki je prej potovala po starih avtocestah preusmeriš na nove avtoceste, ki jih zgradiš v svojem živčnem sistemu. Simpl…

Eno največjih razodetij sem doživela, ko sem dojela, da je manifestiratacija seganje po znanih stvareh, ki si jih lahko predstavljamo. Ko manifestiramo, se gibljemo v varnosti znanega sveta, kjer kot iz kataloga izbiramo znane stvari in jih naročamo. In vendar gre za to, da izbiramo stvari, ki jih poznamo. Znano je varno in udobno. Ko govorimo o kreaciji, govorimo o ustvarjanju stvari, ki so neznane, ki še ne obstajajo. Skozi kreacijo sežemo onkraj tega, kar nam je trenutno znano in poznano. Saj veste, kako znanstveniki iščejo stvari, ki jih nihče ne pozna in jih nekje v procesu skreirajo, da si potrdijo to, kar iščejo? Mene to vedno znova fascinira.

Kar sem v procesu kreacije prepoznala je, da je potrebno za kreacijo ustvariti posodo, sveti prostor, v katerega se kreacija zlije. V procesu manifestacije matrica že obstaja. To kar narediš je copy in paste in imaš to kar želiš. V procesu kreacije pa pravzaprav ti ustvarjaš matrico, v katero se nato zlije tvoja kreacija in se udejanji v fizični realnosti. In proces kreacije je pisan na kožo ženski populaciji, kajti ženska ima v sebi intuitivno znanje kako ustvariti posodo za novo rojstvo, za novo kreacijo.

Ženska umetnost kreacije je zapisana v naših genih in vendar pogosto potrebujemo najprej odstraniti vso šaro ven iz svoje notranje posode, ter se spomniti kako že gre ta mehanizem kreacije. V procesu nosečnosti ti ni potrebno narediti ničesar, kajti narava poskrbi za notranjo avtomatiko, ki požene isti mehanizem kreacije za rojstvo otroka, ki ga lahko uporabimo za katerokoli kreacijo. Izziv je v tem, da za kreacijo svojega projekta ali nečesa kar kreiramo potrebujemo same aktivirati te notranje mehanizme, ki nam dajo podporo v tem kar kreiramo, da se to “rodi” v svet.

In ženske moramo uporabiti svoja darila domišljije, občutkov, utelešenosti v fizičnem telesu, da to lahko naredimo. Spust v telo je ključnega pomena za rojstvo novega. Potrebno se je iz glave premakniti v telo in začutiti sebe, biti to kar si. Kar je brez dvoma lažje reči kot narediti.

In ker je lažje če ti nekdo pokaže, sem v juliju pripravila tridnevno druženje, kjer bomo aktivirale Umetnost Kreacije na sijoče ženstven način. Spuščale se bomo v telo, premikale svoje boke, čutile svoje telo in plesale svoj ples stvarjenja.

In da bo vse skupaj še bolj zabavno, bomo pogledale kaj so tisti vzorci, ki ustvarjajo tvojo matrico, ki ovirajo tebe, da bi se v svojem življenju premaknila naprej. Kajti ključno je, da prepoznaš pri sebi in presežeš stvari v svoji notranjosti, da veš kako lahko to ponoviš, ko si ponovno izzvana s strani svojih notranjih “gremlinov”.

Zakaj julija? Nahajamo se na polovici leta in julij je izjemen mesec za pregled tega kar smo do zdaj ustvarile. Na plano bomo potegnile svoje dnevnike kreacije iz januarskega kreiranja leta 2014 in pogledale vanje, kaj smo dosegle in kaj ne. Pogledale bomo svoje tri zaveznice na tem popotovanju Sophijo, Shakti in Sekhmet in na katerih področjih nam pomagajo. 21. junija namreč vstopimo v žensko polovico leta in kreacija v tem času je nedvomno drugačna kot tista decembra, ki je bolj pod okriljem moške polovice leta. Vključile bomo tudi svoje ženske cikle in prepoznale kako svoj mesec kreirati v skladu z njimi. Če te zanima več o ženskih ciklih, sem pripravila brezplačni zapis, kjer predstavim 4 skrivnosti načrtovanja meseca na sijoče ženstven način. Več o tem kako do njega pa tukaj …

In če te zanima več o programu, si poglej kaj vse je vključeno tukaj …

Namarie
Taja Albolena

Butterfly

Sledi metuljem …

Že tretjo noč sem gledala v ekran in pozorno sledila navodilom osebe na drugi strani. Bilo je pomembno, bilo je edinstveno, čudežno, navdihujoče. “Bom zmogla?” sem se spraševala vedno znova in znova. Večni izziv zaupanja vase je bil tisti, s katerim sem se soočala vsako noč posebej. In ko hodim po svoji poti pogosto pridem do točke, ko je potrebno preseči samo sebe, svoja prepričanja, vse kar verjamem in narediti navdihnjeno akcijo, da bi se premaknila na naslednji nivo na svoji poti.

In kljub romantičnemu pogledu na duhovno rast lahko vedno znova pritrdim dejstvu, da je vse prej kot udobna. V resnici je skrajno neudobna, pogosto strašljiva in izzivalna, kajti vedno znova me izziva, da presegam svoje cone udobja, vse tisto kar menim, da je ok. In tako sem zopet dobila povabilo, da se predstavim, ki ga je spremljalo obilo metuljčkov v trebuhu,

Poznate ta občutek metuljčkov v trebuhu? Mnogi ga poznamo iz tistih časov, ko smo bili zaljubljeni. In vendar mnogi ne vedo, da nas metuljčki vedno vodijo v širitev in razcvet. Ko srečaš osebo ali najdeš dogodek na spletu, začneš z avanturo, ki povzroči ščemeč občutek v trebuhu, to pomeni, da si na pravi poti. Pot običajno ni najlažja in vendar je polna navdihov, čarovnije in premikov.

In spet sem na tisti točki v svojem življenju, ko vsakič, ko pomislim na to, da se izpostavim na nov način in delim to novo stvar, začutim na tisoče metuljev v mojem trebuhu. Strah ima velike oči in zavedam se, da je ključno to, da zaupam sama sebi. Kajti vedno, ko začenjaš z novimi stvarmi, si ti tista oseba, ki mora zaupati vase in v to, kar predstavljaš. Potrditve ne moreš dobiti v zunanjem svetu, ne glede na to, kako bi si želele, da bi jo lahko dobile. In samozaupanje je eden od štirih temeljnih kamnov, ki jih moramo postaviti v svoji notranjosti, poleg samozavedanja, samospoštovanja in samovrednotenja, ki nam dajo osnovo za to, da se v življenju premikamo tja, kamor si resnično želimo.

Verjeti moraš vase in v to, da si lahko to, kar želiš biti. Da lahko uživaš življenje, ki ga želiš uživati in da lahko delaš to kar ljubiš, ter si nagrajena za to kar počneš. Ključ je v tem, da si dopustiš, da se zgodi v tvojem življenju. In zato, da lahko zaživiš celostno, izpolnjeno, v harmoniji in ravnovesju s sabo je ključno poznavanje osnovnih treh sestavin, ki določajo kvaliteto življenja, ki ga živiš. Spoznati in utelesiti je potrebno svojo žensko esenco, svojo moško esenco in svojo dušno esenco. Ko se izmojstriš v tem, da so vse tri del tvojega vsakodnevnega živlejnja, da zavestno izbiraš tisto esenco, ki je najprimernejša v določenem trenutku, da se skoznjo izraziš, čutiš pomirjenost s seboj in s svetom.

Ko sem pri sebi prepoznala, kako pomembno je uglašenost teh treh aspektov, sem stopila v domeno povezanosti, sodelovanja, soustvarjanja, v domeno intuitivne akcije, ko slediš navdihom in metuljčkom v svojem trebuhu, ki se vodijo točno tja, kamor moraš iti.

Čas, je, da se naučimo slediti metuljem.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

orion nebula

Kdo vodi vaše življenje?

Ste se kdaj vprašali, kako vaša biologija vpliva na kvaliteto vašega življenja? Ste imeli izkušnjo, ko ste zaradi strahu na izpitu pozabili vse, kar ste se prej več dni učili? Se kdaj čudite sami sebi, kako se odzovete v stresni situaciji, ki iz vas potegne najbolj neprijetne odzive?

Evolucija razvoja naše vrste je še vedno zapisana v naši biologiji in kljub temu, da danes ni več tigrov in levov, ki bi ogrožali naša življenja, so vsi mehanizmi, ki so jih uporabljali naši predniki še vedno del naše notranjosti. Naši možgani so se razvijali v treh stopnjah, ki jih lahko povežemo z reptili, sesalci in primati/človekom. In ti trije deli naših možganov v našem vsakodnevnem življenju igrajo pomembno vlogo. Reptilski možgani so povezani s preživetjem. To kar je takrat, ko smo v tem delu najpomembnejše, je občutek varnosti. O tem, kako se takrat, ko nas je strah ali smo pod stresom, ne spomnimo tega kar smo se prejšnji dan učili, sem nekje v starih blogih že pisala, kajti takrat, ko smo v stresu nimamo povezave z najnovejšim delom naših možganov, kjer so shranjeni podatki, ki smo se jih naučili. Sistem reptilskih možganov je razvil odziv izogibanja in takrat, ko je vključen ta del naših možganov, smo v notranji avtomatiki bori se ali beži. Če želite biti manj zaskrbljeni, nervozni, manj v stresu, potem je potrebno, da svojemu notranjemu plazilcu daste občutek varnosti in zaščitenosti, da bo lahko zapustil svoj najbolj znan odziv in čustvo, ki ga poznamo vsi … strah. Naš plazilec potrebuje veliko nežnosti in pozornosti, da ga znamo pomiriti v sebi.

In kako to naredimo? je pogosto vprašanje, ki zahteva malce daljši odgovor kot le eno besedo. Ključna stvar je nedvomno ta, da se, namesto, da bežimo pred njim ali se z njim borimo, ustavimo in smo hvaležni za to, da je del našega življenja. Plazilci so del planeta že res dolgo časa in če se posvetimo njihovemu načinu življenja nam je zelo hitro jasno, da je ključna stvar, ki ji posvečajo pozornost, da pojedo kosilo in niso sami kosilo nekomu drugemu.

To kar večina ljudi ne ve, je to, da so naši možgani ali bolj konkretno Retikularni aktivirajoči sistem poznan tudi kot RAS, programirani in spuščajo skozi svoje sito le tiste informacije, ki so del našega trenutnega programa. Ker so številni posamezniki še vedno v svojem izvornem programu, ki so ga prejeli in krepili vse od spočetja naprej v otroštvu in je njihov živčni sistem uglašen na kolektivno bolečino, to v praksi pomeni, da so težave, izzivi, skrbi in vse kar nam je neprijetno, tiste stvari, ki imajo dobesedno znamko prioriteta v našem živčnem sistemu. Kar pomeni, da “negativne” stvari hitreje prihajajo do možganov in se telo nanje avtomatsko odziva. Skratka notranja avtomatika je sestavni del naših najstarejših možganov in s temi stvarmi se ne morete pogajati. Ko vaša epigenetika, vaše okolje vklopi določeno stikalo v vaši notranjosti je potrebno odkriti kaj je tisto, kar je “nevarno” in to nevarnost v svoji notranjosti razrešiti. Boj, beg, zmrznjenost ali omedlevanje ne bodo razrešili izvorne težave. So le mehanizmi, ki poskušajo omiliti situacijo v kateri smo se znašli na najbolj osnovni način, ki ga naši možgani poznajo skozi programe plazilskih možganov.

In to razloži, zakaj ljudje v ozadju svojih možganov nenehno čutimo ta neprijeten občutek, da se je potrebno zaščititi pred neko neznano nevarnostjo. In vsi vemo, da takrat, ko se počutimo varno, čutimo v sebi umirjenost in sproščenost. Vendar se ta dva odziva izključujeta, kar pomeni, da smo ali v ščitenju pred nevarnostjo ali pa smo v umirjenosti. To pogosto razložim na primeru celice, ki ne more hkrati biti v pripravljenosti, da telo ščiti pred napadalci in učinkovito pravljati regenerativnih procesov, zato je ključnega pomena, da se znamo iz stresa zavestno čim hitreje premakniti v sproščenost.

Kortizol je hormon, ki ga sprošča nadledvična žleza in je potreben takrat, ko telo sporoča, da smo v nevarnosti in sproži odziv boj ali beg. V sodobnem svetu ni levov in tigrov, ki bi ogrožali naša življenja in s tem preživetje, vendar je naš boj za obstanek del najstarejšega dela naših možganov, ki si ga delimo s svojimi predniki in v njih so zapisani odzivi boja ali bega. In stres nam povzročajo situacije kot je npr. ko se nekdo vrine pred nas v vrsti in smo besni in pripravljeni napasti ali pa ko nas šef grdo pogleda in bi najraje zbežali iz pisarne. V obeh primerih se sproži hormonski val, ki preplavi naše možgane in nas dobesedno paralizira.  In tovrstni stres ljudi izčrpava, kajti nenehno se soočamo s situacijami, ki v nas sprožajo stresne odzive.

To kar se dogaja v našem telesu, ko smo pod stresom je, da se vagusni živec ali klatež, ki sega od glave pa vse do trebuha, vname. Ko je nivo kortizola previsok, predolgo enostavno povzroči vnetje. In vagusni živec oživčuje tako glasilke, kot tudi pljuča, srce, želodec, jetra, vranico, trebušno slinavko, desno ledvico, tanko in debelo črevo, skratka, vnetje se pojavlja v številnih telesnih sistemih. Skratka sproščenost telesa je ključnega pomena za dobro telesno počutje. Pogosto pozabimo, da stres v resnici ne prihaja iz zunanjega sveta, temveč iz našega notranjega sveta, iz telesa. In zato je zadostna mera počitka, da se resnično naspimo, spočijemo, tisto, kar telesu omogoči, da se regenerira in pomladi. Ni zaman rek o lepotilnem spancu. Negovanje telesa je eno izmed ključnih načinov, ki zmanjšujejo stres. Pomembno je, da sprostite svoje reptilske možgane in eden od najbolj znanih načinov, kako to naredimo je dihanje. Prav tako preživljanje časa zunaj v naravi, hoja na sončku, plavanje pomirjajo ta del v naših možganih.

Drugi del naših možganov, sesalski del potrebuje občutek nagrajenosti, zadovoljstva, izpolnjenosti, skratka občutek nahranjenosti. In negovanje je potrebno na vseh nivojih, tako fizično kot tudi čustveno, mentalno in duhovno. Ko se počutite nahranjeni, lahko opustite navezanosti, razočaranja, frustracije in odvisnosti. Pogosto poskušamo sklepati kupčije s tem delom sebe takrat, ko nam navade, ki jih imamo niso všeč in bi si želeli življenje izkušati na kakšen drugačen način. Takrat, ko začutite hvaležnost, zadovoljstvo, radost in ko se sprostite začutite, da vas življenje podpira. Odprite vse svoje čute in začutite užitek in zadovoljstvo obstoja. Hvaležnost za vse, kar imate v tem trenutku. Vdihnite svež zrak, občudujte cvet rože na vrtu, bodite hvaležni za vse kar vas obdaja. Hvaležnost nas neguje!

Občutek podpore, občutek povezanosti je tisto, kar najbolj potrebujejo naši najnovejši možgani primata. In eden velikih izzivov našega življenja je to, da se pomirimo s svojimi notranjimi občutki zapuščenosti, ločenosti in se povežemo. Povezanost s seboj prinaša občutke ljubezni, pripadnosti, sočutja, intimnosti, prijaznosti in po tem v sodobnem svetu močno hrepenimo. Povezanost je nekaj, kar ni stvar notranje avtomatike, potrebno jo je izbrati, ji posvečati pozornost in s tem tja teče tudi naša energija in to postaja del našega vsakdana. Za to, da smo v stiku s svojo človečnostjo potrebujemo občutek vrednosti, vidnosti, potrebujemo to srčno povezanost, kjer čutimo, kar čuti oseba na drugi strani, kjer lahko rečemo; Vidim TE!

Vendar se je v notranji džungli vseeno potrebno znajti in glede na to, da je naš notranji negovalec/zaščitnik/podpornik precej bolj šibek od notranjega kritika/komolčarja/napadalca. Oba sta del živčnega sistema in svojega notranjega kritika se ne morete znebiti, tako kot se ne morete preprosto znebiti svojega ega, pomembno je, da se s temi deli sebe soočite, jih sprejmete in jih začnete učinkovito usmerjati in voditi. Pomembno je, da ustvarimo povezave s tistimi deli, ki nas negujejo. Upravljanje s svojo lastno energijo, pozornostjo je umetnost, ki se je moramo v svetu v katerem živimo naučiti.
Tako navajeni, udomačeni smo v zaznavanje negativnih stvari, ki se nam dogajajo v življenju, da pogosto pozabimo na to, da imamo izbiro med negovalcem in kritikom. Vse je vaša izbira. Posvetite pozornost negovanju sebe!

Več o treh delih in kako izmojstriti svojo pozornost, da izbiramo negovanje, da se nahranimo z ljubeznijo v vikend druženju DivineFlow.

Imejte krasen vikend!

Taja Albolena

rainbow-pick-up

To ni zame!

Verjamem, da ste se v življenju že srečali s situacijo, kjer ste nekoga klicali več kot enkrat, ko ste se z nekom lovili cele dneve, da bi se srečali ali pa ste večkrat poskušali stopiti v kontakt z nekom in ste na koncu zaključili; To ni zame! Kaj če bi vam povedala, da takšen zaključek pogosto izhaja iz našega zgornjega limita, ki smo ga postavili v svojem življenju in pravzaprav predstavlja samosabotažo?

Saboter je eden tistih aspektov našega notranjega sveta, ki se ga le malokdaj resnično zavedamo, v teh dnevih pa leze na površje na vseh področjih našega življenja. Morda vam gre res dobro na področju partnerstva in se počutite izjemno, ob tem pa se vam podirajo načrti in projekti v službi. Ali pa vam gre področje kariere odlično in so vaši odnosi na psu?

V svoji izkušnji sem ugotovila, da ko dosežemo limit tega, kar menimo, da nam je trenutno namenjeno, koliko dobrega lahko naenkrat doživimo, začnemo v svojem življenju sami sebe vleči navzdol in poskušamo ustvariti to, kar mnogi imenujejo “normalno” stanje. Pogosto je samosabotaža res očitna, ko ti uspe velik met v službi in prideš domov in prva stvar na tapeti prepir, ker si pozabil prinesti ali kupiti nekaj, kar si obljubil, da boš. Na-ključ-je? Seveda, na tak način sam sebe opozoriš, da si ven iz svoje cone udobja. V tvoji glavi se prižgejo rdeče lučke in nujno je treba narediti nekaj, da znižaš svoje dobro počutje. Ali pa imamo za sabo izjemen vikend v družbi otrok in partnerja in se nam na poti domov pokvari avto ali pa doma ugotovimo, da so nam sosedi polomili naše najljubše cvetje na gredici. Hmmm…

Pogosto ljudje razmišljajo le o žrtvi in temu kako so drugi krivi za to, da jim stvari ne uspevajo v življenju, pozabijo pa na to, kako sami poskrbijo, da jim ne uspe to, kar si želijo. Saj poznate tisti občutek, ko ste na pravi poti in ste navdušeni v sebi in kar naenkrat najdete nekaj, da začnete najedati sami sebe in se ustavite. Ali pa vam stvari res dobro tečejo in se naenkrat pojavijo strahovi, zagrabi te panika in začneš dvomiti v to, kar delaš? Kontradiktorno? Ste kdaj razmišljali o tem, zakaj se ljudje, ki jim uspe veliki met v življenju tako hitro vrnejo nazaj v stare tirnice? To se najbolj fenomenalno vidi pri tistih, ki so zadeli na lotu. Definitivno delajo na temu, da bi se vrnili nazaj v svojo cono udobja in ponavadi jim to uspe na vseh področjih v roku 2 let. Večina ne rabi takega časovnega okvira. S pomočjo kritike, sojenja, skrbi, prepirov, nezmožnostjo, da sprejmemo stvari za to poskrbimo dnevno. Da ne govorim o samokaznovanju in samozaščiti, s pomočjo katerih smo v nekaj trenutkih tam, kamor po svojih notranjih parametrih sodimo.

Preseganje notranjega praga uspeha, radosti, sreče in ljubezni, ki smo si ga postavili v otroštvu je vse prej kot enostavno in vendar se je potrebno soočiti s svojimi zgornjimi limiti, s svojimi pokrovkami, kot jih imenujem sama, če se želimo razcveteti in razširiti, ter utelesiti vse svoj potencial, ki ga imamo na voljo.

Samosabotaža je intimno povezana z našimi strahovi, ki vedno znova poskrbijo, da se vrnemo v znano notranjo klimo. In vse skupaj je povezano z epigenetiko, z vplivi iz okolja, ki v naši notranjosti vklapljajo in izklapljajo stikala naših genov. Zato, da se vklopijo določeni programi v naši notranjosti potrebujemo okoliščine, ki nam pomagajo razkriti, kaj vse se skriva v naši notranjosti. In pomanjkanje česarkoli v našem življenju vklopi odzive panike in strah, za katerega nam ni jasno od kje se je vzel.

Namesto, da se naslednjič, ko vas življenje takrat, ko ste pripravljeni narediti korak naprej ustavi, si raje razjasnite, kje sabitirate sami sebe, soočite se s svojimi nezavednimi mehanizmi samosabotaže in zaživite življenje, kot si ga želite. Kako? Prepoznajte kje se kritizirate ali sodite, kje ne sprejemate pohval in komplimentov, kje iščete spore in kako ste odvisni od skrbi v vašem življenju. Da bi lahko presegli svoje notranje odzive jih moramo najprej prepoznati in si jih priznati, da jih lahko presežemo in izberemo drugače.

Ključno je to, da se nehate kaznovati in kot temu slikovito pravim sama -pribijati na križ- v svoji notranjosti, ker ste že spet podlegli isti notranji avtomatiki, ki vas je zapeljala v sojenje in kritiziranje. V svoji dolgoletni praksi sem ugotovila, da ljudje pogosto zato, ker vemo, da ni “lepo” ali prijazno, če kritiziramo in sodimo ljudi okoli sebe namesto tega vso to jezo in z njo povezano energijo prelijemo vase in se jezimo nase, v svoji notranjosti. Implodiramo navznoter, namesto da eksplodiramo navzven in s tem poškodujemo sebe, navznoter.

Predstavljajte si kako bi bilo, če bi vsakič, ko ste izzvani imeli na voljo orodje, s pomočjo katerega bi ta čustveni naboj prelili v svoji notranjosti iz jeze v radost. Narava nam je dala orodje, kako lahko to naredimo v sebi s tem, da ujeto energijo osvobodimo in jo v sebi pretočimo tja, kamor želimo. Budnost in zavedanje je ključno, da to lahko naredimo kadarkoli.

In če potrebujete usmeritev in bolj podrobna navodila, vas vabim na vikend druženje DivineFlow, kjer bomo pogledali mehanizme, kako se stikala vklapljajo in tudi kako jih zavestno izklopimo in izberemo drugače. Skratka govora bo o tem, kako preseči svoje zgornje limite, kako jih dvigniti in se osvoboditi.

In ko boste naslednjič pred izzivom, kjer bi pred časom rekli; To ni zame! se ustavite za hip in poglejte, če morda ni posredi samosabotaža. In namesto, da se ustrašite izzivov, se podajte vanje, ustrezno opremljeni, seveda, z lučjo, da se s svojimi strahovi soočite in jih presežete. Vsak avanturist vam bo povedal, da se v ekstremne razmere ni modro podajati brez opreme in tudi tukaj je ustrezna oprema nujno potrebna, da se soočimo s tem, česar nas je najbolj strah. Luč zavesti, obilo ljubezni, radost in negovanje so osnovna oprema, ki jo na tej poti potrebujemo.

Izjemno potovanje vase vam želim v tem izjemnem času.

Taja Albolena