Življenje

loveu

Življenje je priložnost…

Življenje je edinstvena priložnost za to, da ga resnično zaživimo ali zgolj životarimo. Izbira je v vsakem primeru tvoja. Življenje je priložnost, da živiš, kot ti želiš.

Skoraj štiri desetletja sem preživela kot so hoteli drugi, v ugajanju in prilagajanju, kot so to od mene pričakovali drugi. Bolj specifično, kot sem mislila, da od mene pričakujejo drugi. In nato sem se prebudila. Prebudila sem se v zavedanje, da nisem srečna.

Prebudila sem se v zavedanje, da izčrpavam sebe na račun drugih. Da se razdajam, zato, da bi si zaslužila, da je zame poskrbljeno. Vedno znova sem se ujela v priprošnji “nekomu” tam zgoraj, zunaj mene, naj vendar poskrbi zame. “Bogu/Vesolju” sem naročala, kaj želim imeti, kot bi bilo vse skupaj en velik jedilnik iz katerega si naročiš to, kar bi jedel. Vedno znova sem upala, da bom dobila, kar potrebujem, brez, da bi čisto zares vedela, kaj je tisto, kar potrebujem.

Popolnoma me je streznilo spoznanje, da izčrpavam sebe, ugajam in se prilagajam, da si zaslužim, da obstajam.

Verjela sem, da si moram svoj obstoj zaslužiti.

Trdo delo, garanje, mučenje in trpljenje so bili moji načini, s katerimi sem si zaslužila svoj obstoj.

Upravičiti sem morala svoj obstoj vsak dan znova. In životarila sem v pričakovanju, da bo zame poskrbljeno.

Se prepoznaš? Ti je znano?

Kaj lahko narediš, ko nekaj takega prepoznaš v sebi? Na voljo imaš dve izbiri, lahko to potlačiš, zanikaš in se delaš, da to ne obstja, da se to ne tiče tebe, da je to nekaj, kar nima nobene zveze s teboj. Pravzaprav imaš v svetu avtomatičnega reagiranja na izbiro zanikanje, status quo, ko si kot noj z glavo v pesku in se delaš, da se to ne tiče tebe. Lahko se s tem boriš bolj ali manj neuspešno ali pa bežiš od tega. V svetu avtomatike si v boju, na begu ali v zanikanju. Druga izbira je, da se s tem spogledaš, da si priznaš to, kar vidiš, da to sprejmeš v sebi in objameš, ter izbereš zase drugače.

Življenje ti v čisto vsakem trenutku daje priložnost za izbiro… boš živela ali životarila. Izbira je v vsakem primeru zgolj in samo tvoja. In vsaka izbira je popolnoma legitimna. Nobena ni prava ali napačna, le da vsaka drugače vpliva na kvaliteto tvojega življenja.

Leta sem životarila. Leta sem verjela, da mi ni dovoljeno, da poskrbim zase, da moram živeti v služenju drugim in se razdajati. Danes mi je kristalno jasno, da sem “služenje” interpretirala, kot je to ustrezalo mojemu takratnemu mišljenju.  Verjela sem, da služenje pomeni, da narediš nekaj za nekoga… podnapisi v moji podzavesti so velevali, da to naredim na račun sebe. In seveda za podnapise nisem vedela.

Poskrbeti zase je ena velikih nejasnih, občutljivih področij v življenju številnih žensk, s katerimi prihajam v stik. Toliko svojega življenja smo pripravljene dati drugim v upanju, da bodo poskrbeli za nas. In še posebej v partnerstvu, vedno znova delamo stvari za moškega, tudi tiste, ki jih ne bi, v upanju, da bo za nas poskrbljeno. Vedno znova vzamemo sebi, da damo drugim, zanemarjamo sebe in svoje potrebe in smo na splošno mnenja, da je poskrbeti zase sebično. Želimo biti plemenite in se razdajamo, dokler ne pridemo do magične prelomnice 40, kjer se vse v notranjosti upre.

Ne. Ne grem se več.

To so besede številnih žensk, ki se ustavijo, pogosto pritisnejo na zavoro do konca, le da ugotovijo, da ne vedo, kako naprej.

Ko ugotoviš, da ti to ni všeč in se tega ne greš več, kako naprej? Številne ženske z menoj delijo: “Taja, vem, da tako, kot sem delala do sedaj, ne gre več. Vem, da me izčrpava, vem, da zanemarjam sebe. Ampak kaj zdaj? Kako naprej?”

Da bi naša ženska duša prevzela krmilo našega življenja, se moramo vzljubiti. Naučiti se moramo, kako ljubiti sebe – v celoti. Ljubezen je gorivo,  ki poganja življenje in kreacijo. Izbrati moraš, da ljubiš sebe, brezpogojno. Eden od pomembnih aspektov ljubezni do sebe je to, da poskrbiš zase, da najprej poskrbiš zase. Kajti le, ko je zate poskrbljeno, lahko poskrbiš za druge.

Takrat, ko si izčrpana, izmučena, prekurjena, izgorela, lahko deliš le to, kar je v tebi. Zato je najpomembnejša veščina sodobne ženske, da poskrbi zase. In tukaj se oglasijo notranji glasovi, ki pravijo, da si ne zaslužiš, da ni prav, da si sebična in pogosto jim podležemo.

Izziv je brez dvoma v em, da ti glasovi nikoli ne potihnejo. Modrost je v tem, kako se z njimi soočiti. Odnos je tisti, ki je tukaj ključen. Vzpostaviti je potrebno odnos s temi deli v sebi.

Leta sem poskušala s tem, da sem jih zanikala, da sem jih zatirala, jih kritizirala, se delala, da ne obstajajo, da so nevidni in vendar so bili še vedno z mano, v meni, prisotni. Rezanje, sekanje, zanikanje, so me le še bolj ranili. Dokler jim nisem pogledala v oči in dojela, moji so, lahko jih zavračam ali sprejmem. In drugi izjemno pomemben aspekt ljubezni do sebe je samosprejemanje.

Izkušnje so me vodile v spoznanje kako potovati skozi življenje v milosti in na popoln način. Tako, da ljubiš sebe. In svoje izkušnje na tem popotovanju, bom s teboj delila brezplačno v 13 dneh brezplačnega izziva Ljubi Sebe!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

 

hands

Mi smo tisti…

Hopi starešine sporočajo:

Mi smo tisti, ki jih čakamo!
Ljudem ste rekli, da je to Enajsta ura.
Sedaj pojdite nazaj in jim povejte, da je to ta Ura.

In da je nekaj stvari, o katerih je potrebno razmisliti:
Kje živiš?
Kaj delaš?
Kakšni so tvoji odnosi?
Si v pravi zvezi?
Kje je tvoja voda?

Spoznaj svoj vrt
Čas je, da izraziš svojo Resnico.
Ustvari svojo skupnost. Bodite dobri drug z drugim. In ne iščite zunaj sebe vodje.
To bi lahko bil dober čas!

Tam je reka, ki teče zelo hitro. Je tako hitra in mogočna, da bodo ljudje, ki jih bo strah. In oni, ki jih bo strah, se bodo poskušali držati obale. Občutili bodo, kot da bi jih raztrgalo na koščke in močno bodo trpeli.

Vedi, da ima reka cilj. Starešinei pravijo, da se moramo spustiti z obale in se odriniti v sredino reke. Imej oči odprte in drži glavo nad gladino. Poglej kdo je tukaj s teboj in praznuj.

V tem času v zgodivini, ne bomo ničesar jemali osebno. Še najmanj pa nas same. Kajti v trenutku, ko to naredimo, se naša duhovna rast in popotovanje ustavita.

Čas osamljenega volka je mimo. Zberite se,  povežite se skupaj!
Znebite se besede “boj” iz svojega vedenja in besednega zaklada.
Vse, kar delamo sedaj, mora biti narejeno na svet način in v praznovanju.

Mi smo tisti, na katere čakamo!

—The Elders Oraibi

Arizona Hopi Nation

tomatoes

O paradižnikih in vitezih…

Zgodba je banalna in na trenutke smešna in vendar ni. Nekdo nam je ukradel paradižnike, iz hladilnika v kampu. Bila sem jezna in prizadeta in ko sem se sama pri sebi razburjala zaradi paradižnikov, sem izgubila vso veselje, da bi pripravila večerjo, ki sem jo obljubila. Ko so moji prišli s sprehoda, sem razložila situacijo in razpredala naprej… kako sem jezna in ker ne vem kako stvar rešiti, komu se pritožiti, običajno stvar potlačim, zamerim in da je moj princip, da potem ne grem več tja, kjer se mi je kaj takega zgodilo. Moj dragi me je nekaj časa poslušal, gledal in nato vprašal: “Kaj pa če bi se drugi radi vrnili na to isto mesto?” In moj odgovor je kar zletel iz mene: “Potem boste šli pa sami!”

Odveč je razlagati, da sem s tem odgovorom pri njemu pritisnila na znane tipke, vendar sem ob vsem skupaj dojela nekaj izjemno pomembnega – moj nevidni otrok se boji posmehovanja. In ko smo temo razvijali naprej in je moja hči predlagala, da si to zapišem in razrešim pri sebi, je moj dragi prišel na brilijantno idejo – da moram k receptorki in njej povedati kaj se je zgodilo. Ob tem se je vse v meni uprlo, da ne, takega ponižanja pa že ne. Taka banalnost, kot je nekaj paradižnikov, pa že ne bo zabavala celega kampa. Ampak, je šel z mano, za moralno podporo in ker sem se obotavljala pred vrati recepcije, je vzel stvar v svoje roke in situacijo razložil on. In kot je napovedal, mi je odleglo, čeprav so se ob zgodbi v nemščini zabavali vsi v baru. Na koncu so ugotovili, da je šola, ki je v kuhinji, kjer je bil postavljen hladilnik, iz katerega so izginili paradižniki, pripravljala svoje obroke, očitno ob tem, ko so pospravljali svojo hrano, ko so zapuščali kamp, s sabo zapakirala še naše paradižnike. Ok, dobila sem odgovor, jeza je popustila, ostala pa je pomembna lekcija.

Čisto vsak dan, vsak trenutek našega vsakdana, smo izzvani. Izzvani so naši notranji deli, ki nikoli niso do konca pomirjeni, nikoli nikamor ne gredo in nikoli se jih ne “rešimo”. Moj nevidni otrok se še vedno kdaj čuti izdanega, pa čeprav zaradi paradižnikov, ki so zanj v načrtu, da preseneti najdražje s super večerjo, ki jo zna pripraviti samo magični otrok z vso svojo iskrivostjo, igrivostjo in čarovnijo, igrali pomembno vlogo. Kako hitro se lahko popoln večer prevesi v najhujšo nočno moro, ve čisto vsak med nami. In pogosto zamudimo lekcijo učenja, zavedanja sebe, budnosti, ko se trudimo stvari prikriti v sebi in se delamo, da je vse super.

Sploh ženske smo umetnice v tem, da si lažemo in si mečemo pesek v oči, da smo super in da je vse ok. Sebe vedno nesemo s seboj in pomembno je, da poznaš sebe, svoje šibke in močne strani. Pomembno je, da si priznaš, kje te čevelj žuli in nevidni otrok, če je močan v naši notranji strukturi, v naši matrici, se noče izpostavljati in noče stvari reševati. Vendar ima na drugi strani perfekcionista, ki ga vedno znova opominja, da ni dovolj dober, da bi moral stvari narediti takole in ne takole. In pogosto smo zaradi tega zagrenjeni in predvsem grenimo življenja vseh okoli sebe.

In kaj imajo paradižniki z vitezi?

Preden me je moj dragi pregnal do recepcije, kjer so mi podali najverjetnejši scenarij, sem se razburjala nad skupino dvajsetih+ mladcev, ki so v kampu pripravljali žur. Prisegla bi, da so pojedli moj paradižnik, ker so v hladilniku hladili svoje pivo. No, ko so mi povedali scenarij s šolarji, ki je bil, roko na srce bolj verjeten, sem jih blagoslovila prvič, vendar sem ostala na preži, ker je na tone testosterona in na litre alkohola napovedovalo druge vrste težave.

In ko sem se ponoči zbudila zaradi galame, smejanja in aktivnosti, ki so jih napovedovali redki ženski vzdihi čez ograjo, sem ležala budna kot sova in z grozo v sebi opazovala bolečino oskrunjenosti ženstvenosti, ki se je dvigovala v meni. Kako ženske ne cenimo svoje ženstvenosti, kolikokrat se razprodamo, da bi ustregle. Seveda ne vem, kakšne so bile ideje tistih nekaj deklet, ki so bile del zabave, vem pa, kaj se je ob vsem skupaj dogajalo v meni. Sledila sem dednim linijam svojih prednic in opazovala posilstva, bolečino izdaje in zlorab, nasilno penetriranje in jok deklet ob tem, ko so v spolnosti doživljale vse prej kot užitek. Notranja rana, ki se je odprla z otrokom se je samo še zasolila z ustrežljivko in s spoznanjem kako prekleto ustrežljive smo ženske do “vitezov”. Arhetipsko so moški med 14 in do zgodnjih 30-tih (različno pri različnih moških) v vlogi vitezov, kjer je glavni moto življenja žur, zabava in akcija. In v tej fazi, se moramo ženske pogosto prilagoditi, če hočemo biti del njihove igre. Viteza ne zanima resno partnerstvo, on želi izkušati, se zabavati in se imeti fino. In v tej fazi pogosto ženske, ker ne razumemo njihovega razvojnega procesa izgubljamo stik s seboj, ker smo se tako voljne prilagoditi.

Pogosto se sprašujem, in tudi to noč ni bilo čisto nič drugače, če bi bilo kaj drugače v mojem življenju, če bi v fazi vitezov vedela, za kaj gre in se ne bi poskušala tako močno podrediti, da bi bila del igre. In ja, to noč sem spoznala kako močno še vedno moškim – vitezom zamerim to, da na žensko gledajo kot na spolni objekt. Objektivizacija je najmočnejša ravno v tej fazi vitezov. Kasneje se moški bolj zavedajo vrednosti ženske v svojem življenju.

Skratka … paradižniki in vitezi… zakaj sploh pišem o tem?

Ker za razliko od nekaterih, ki so mnenja, da je moje življenje idealno, želim podeliti, da je moje življenje daleč od idealnega. Jezi me zloraba žensk, zloraba deklet, še vedno slišim čisto preveč zgodb o posilstvih v družinah, o zlorabah otrok. V današnji “idealni” družbi, kjer kar naprej poslušam, kako je vse ok in kako se bo vse rešilo, še vedno ne govorimo resnice. Ljudje si niso voljni povedati resnice in se tolažijo z afirmacijami v stilu; Vse je v najlepšem redu. In vse kar je treba je, da greš v “real” lajf tam zunaj in vidiš, da se še vedno dogajajo krivice, da so zlorabe še vedno del vsakdana in da je morda sosed pravkar posilil svojo 5 letno hčerko. Kaj naredimo? NIČ.

Zakaj ne?

Ker si raje zatiskamo oči, se pregovorimo, da saj ni nič hudega, če nam je nekdo vzel “paradižnike”, saj to je pa samo x evrov in da zaradi tega pa res ne bomo delali scene. Ker nas je preveč strah, da bi se izpostavili, ker nas je preveč strah, da bi si povedali resnico, da je svet v katerem živimo daleč od idealnega, da smo zaj***** sceno in da smo mi tisti, ki jih čakamo. Da samo ti v sebi in jaz v sebi, lahko naredimo pozitivno spremembo, pa ne s tem, da se prepričujemo v nekaj, kar ni res. Ne z laganjem sebi in s prepričevanjem, da je vse ok, ker ni. Potrebno se je spogledati s seboj in s svojimi težnjami, da sodimo, kritiziramo in s prstom kažemo na druge. Potrebno si je povedati resnico.

Ja, boli me. Ja, težko mi je. Ja, jezna sem. In se nato pomiriti s seboj. Ne zanikati stvari, se boriti z njimi ali bežati od njih. Iti direktno noter, si povedati resnico in se pomiriti s tem, v sebi, namesto, da skušamo spremeniti svet okoli nas.

Svet okoli nas nam vedno znova servira točno tisto, kar potrebujemo. Duša ustvarja igrišče točno za preizkušnje, ki jih potrebujemo, da se prebudimo in da zaživimo svoj izvorni, dušni potencial. Tudi, ko bi si želeli raj na Zemlji (in ravno pred kratkim sem brala resnico o raju na Zemlji, o lepih belih plažah, turkiznem morju in številnih otrocih, ki beračijo, da preživijo), nas življenje sooča s tem, s čimer se moramo soočiti. Vprašanje je le ali si pripravljen-a?

Čisto zares?

Odpri oči. In začni živeti!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

 

dragulj2.0

Poišči svoj dragulj

V svojem življenju gre vsaka ženska skozi pritiske, ki jo oblikujejo v njen edinstven in enkraten Dragulj. Ženske smo kot dragulji vseh velikosti in barv. Vsaka predstavlja edinstven, enkraten in neponovljiv Dragulj svetlobe.

Kar sem prepoznala skozi izkušnje je, da je Dragulj Ženske izčiščena esenca Ženske. Na notranji poti iskanja svojega dragulja, potujemo skozi arhetip princese na poti do kraljice. Princesa predstavlja energijo, ki je na poti h kraljici, a še ni tam. Ima moč, a je še ne zna uporabljati odgovorno. Joče, a ne na plemenit način. Ne zna se soočati s svojo bolečino in jo kreativno uporabljati. Uči se iz lastnih napak, je popustljiva, je lahkomiselna in se igra.
Kraljica pa je modra. Zaslužila si je svojo vedrost in sijaj, s tem ko je šla skozi vse svoje teste. Trpela je na poti in to jo je naredilo še lepšo. Dokazala je, da zna držati svoje kraljestvo skupaj. Postala je svoja vizija. Globoko neguje nekaj večjega kot je sama. Vlada z avtentično močjo. Kraljica obvlada igro življenja.
Ta rast iz princese v kraljico je radikalen proces, ki predstavlja spremembo v ključnih prepričanjih in vzorcih. Ženska mora sprejeti svojo strastno plat, dovoliti ljubezni iz svojega srca, dovoliti mora lepoti, da zasije iz nje.

Ko ženska spozna vse štiri aspekte dragulja, lahko stopi v Kraljico, ki predstavlja zlitje vseh štirih. Eden glavnih izzivov sodobne ženske je povezan s spoštovanjem in sprejemanjem same sebe, točno take kot je. Lastna vrednost in cenjenje sebe je pri številnih ženskah, ki jih srečujem šibka točka.Veliko lažje se spogledujemo s svojimi senčnimi aspekti in si prilaščamo senčne aspekte sebe, kot svetle, kar se mi včasih zdi izjemen paradoks človeštva. Veliko bolj se bojimo svetlobe kot teme in veliko raje se zadržujemo v peklu, kot v nebesih. Res je fascinantna človeška narava, čeprav mi da slutiti, da je ogromno tega povezano z našo udomačenostjo.

Arhetipsko gledano je tretja čakra povezana s spoštovanjem sebe in v prehodu iz enega nivoja zavesti na drugega moramo resnično preseči stare navade in rutine, če želimo narediti prehod v srce. In ta iniciacija prehoda v 3. čakro, je iniciacija v puberteti. Pri 14 letih, ko zapustimo domeno 2. čakre in imamo možnost, da se premaknemo na naslednji nivo zavesti je pred nami iniciacija iz otroka v mladega odraslega, ki s seboj prinaša zavedanje, da moramo odkriti svoj notranji dragulj v sebi, najti svoje talente in sposobnosti in začeti služiti širši skupnosti s tem, kar najraje počnemo, kar je res naše in v čemer maksimalno uživamo.

To kaj se običajno zgodi na tem prehodu je… ne poznam vaše zgodbe, vendar zgodba mnogih govori o zatiranju sebe, skrivanju svojih talentov, o sramu, osramočenosti, neodobravanju, nesprejetosti, o nespoštovanju, nezaupanju, necenjenju sebe. Številne ženske gredo tukaj v svojo sivo miško in se začnejo skrivati pred svetom. In ko sem se takole pogovarjala s prijateljico, ki mi je pripovedovala svojo zgodbo, mi je vseskozi prihajalo v ospredje naslednje; nihče te ne more zlorabiti bolj, kot zlorabljaš samo sebe. V trenutku, ko ta nekdo stopi čez tvojo mejo, do katere zlorabljaš sebe, in s tem prepoznaš zlorabo drugih, odkorakaš stran. Nihče te ne more ceniti bolj kot ceniš sama sebe, nihče te ne more spoštovati bolj, kot spoštuješ samo sebe in vedno si ceno postaviš tako visoko, kot ceniš sebe.Res fascinantno področje.

In kaj se zgodi, ko nismo iniciirani zavestno, s pričo, ki potrdi naš prehod? Pogosto nas iniciira življenje in ker ne vemo, da gre za iniciacijo, smo zelo nesrečni in žalostni, ko nam razpade življenje. In ker smo pozabili na cikle rasti in umiranja ter ponovnega rojstva, nas je strah sprememb.

Tako ženske zapademo v samouničevanje skozi depresije, odvisnosti in odnose, ki nam le odslikavajo naše samouničevalne težnje znotraj nas. Moški pa gredo v nasilje navzven, nasilje do drugih, pa naj bo fizično, psihično, čustveno ali mentalno.

Zato poglej globoko vase. Izkoplji svoj notranji dragulj in začni delati to, za kar si se rodila, kar si kot duša izbrala, da boš počela. Delaj to strastno, z navdušenjem in v služenju drugim, namesto zase. Soustvarjanje in sodelovanje, povezovanje so tiste kvalitete, ki jih moramo usvojiti. Zavihaj rokave in bodi to kar si. Ni treba ničesar narediti, samo bodi, kar ste. Saj vem, nad tem se velika večina žensk burno razburja, kaj pomeni samo Biti.

Na druženju čez vikend bomo govorile točno o tem. Pridruži se mi na Dragulju Ženske. Več o druženju tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja

passion

Ali res znaš uživati?

Z drugimi besedami… čas je za počitnice…

Pred nami so počitnice. Čas za počitek. Že zdaj je toooliko žensk, ki komaj čakajo na počitnice. Počitek, sprostitev. Kooončno.

Priznam, ne znam počivati. OK naj se popravim do pred nedavnim nisem znala počivati. Bila sem pridna mravljica, ki vedno nekaj počne. Na dopust sem nosila tone knjig in predavanj v upanju, da bom nadoknadila vse kar mi ni uspelo narediti doma. Vedno sem študirala, brala, skratka skozi mojo percepcijo – delala. Ko mi je moj dragi očital, da sem bila v Egiptu in v Indiji sem ga vedno popravljala, kajti tja nisem šla uživati, tam sem delala. In ko sem bila nazadnje v Kanadi, sem spet…delala. Skratka moj čas za užitek je bil omejen. Skrajno omejen. Pravzaprav je bil zreduciran na 0,1% mojega časa. Nisem znala uživati. In ja, priznam, tudi radost je bila moja šibka točka. Od majhnega sem poslušala, da je življenje resna stvar in se ne moreš zaje*****. Skratka, ne moreš uživati, ker je stvar preveč resna.

In potem sem bežala. Vsake toliko sem pobegnila od te realnosti, kjer je vse tako zelo resno. Vsake toliko sem si dopustila, da sem uživala in vendar nisem, ker sem čakala, kdaj bo padel drugi čevelj. Vedno, ko sem se ujela, da uživam, da mi pravzaprav čisto dobro gre, sem se zdrznila in se hitro spravila ven iz tega “filma”, da se mi slučajno ne bi zgodilo kaj groznega. Vedno, ko mi je šlo dobro, sem pričakovala, da se bo zgodilo nekaj groznega, da bo uravnovesilo ta občutek radosti, ki sem ga čutila.

Priznam, dobro so me strenirali. Moj obrambni ščit pred ranljivostjo, ki jo prinaša radost in užitek je bilo dušenje radosti, pričakovanje najhujšega. Nikoli si nisem v resnici dopustila, da bi bila radostna, ker to enostavno ni bilo dovoljeno. Živimo v družbi, kjer smo lačni užitka, lačni radosti, lačni ljubezni. Vadimo potrtost, se ne premaknemo iz razočaranja, ker če nam bo šlo preveč dobro, se bo sigurno zgodila katastrofa. In ko se zgodi, ko umre nekdo, ki ti je blizu, ko izgubiš nekaj ljubega, vedno obžaluješ ravno zaradi tega, ker nisi izkoristil vseh tistih skupnih trenutkov, ki bi jih lahko… zaradi strahu pred xyz.

Težava ni v izbiri, ki nam je na voljo temveč v tem, da izbire pravzaprav sploh nimamo. Ko se udomačiš v pesimizem in pričakuješ najslabše, je to tvoja notranja avtomatika. Tvoj živčni sistem je zvezan v tokokroge, ki se avtomatsko vklopijo in zaženejo v tvojem telesu hormonski koktajl, ki podpre točno tisto, kar se ti zdi najbolj normalna stvar na svetu… da ti bo vse šlo po zlu. Zato je ključnega pomena, da spremembo naredimo v svojih celicah, v svojem živčnem sistemu. Potrebno je preobraziti tokokroge bolečine v sebi.

In to ni stvar enega dne ali enega vikenda. Tudi počitnice, čeprav intuitivno vemo, da nam koristijo, običajno ne pomagajo na dolgi rok.

Sama sem dolgo časa pričakovala od okolice, ljudi, atmosfere zunaj mene, da bo naredila svoj trik. Iskala sem svete kraje, tišino, umirjene ljudi, mehkobo, da bi se lahko sprostila in se odprla izkušnji. Bila sem mnenja, da tega ne morem narediti v kaosu vsakdana. Potem sem dojela, da če tega ne znam narediti sama in čakam dopust, potovanja ali dobro razpoloženje ljudi okoli sebe, da nikoli ne bom zares srečna. Začela sem mojstriti umirjenost in držanje svoje energijske posode na sredi nakupovalnega centra, na koncertu, v množici ljudi. In dojela sem, da je vse odvisno zgolj od mene in moje sposobnosti, da držim svoj sveti prostor zase.

Užitek… ta prepovedani občutek prepuščanja toku, predajanja življenju sem si onemogočala doooolgo časa. Nisem si dopustila, da bi zares uživala, ker so bile druge stvari bolj pomembne in preveč resne. Nisem si dopustila, da se odprem in sprejmem, da sem to kar sem. Strah me je bilo, da bom kaznovana, če bom uživala. Strah me je bilo, da če mi bo res dobro šlo, da potem se mi bo sigurno zgodilo nekaj groznega. In zaradi tega si nisem dovolila, da bi zares uživala.

Še vedno se učim. Sicer rada povem, da po 40 letih udomačevanja v eni skrajnosti včasih še vedno zdrsnem. A zdaj se zavedam, kaj se dogaja. Znam upočasniti in znam si podariti to po čemer srčno hrepenim. In vedno boljša sem v tem. Vendar še vedno mislim, da ne bom uspela na morje brez svojih knjig in računalnika. Morda me bo Hetaira uspela prepričati, da naj se sprostim in samo sem, uživam v vetriču in soncu in si dopustim, da samo obstajam. Po tem srčno hrepenim in to si podarim v minutah, urah, vendar cel dan ali celo cel teden… Mmmmm.

V svojem življenju sem spoznala, da je ravnovesje med delom (Amazonka) in užitkom (Hetaira) za žensko ključnega pomena. Če si vedno v delu in si ne znaš podariti časa za užitek, boš nekega lepega dne ugotovila, da si prazna, izčrpana in nesrečna. In potem običajno ženske rečemo, da se ne gremo več in gremo na razvajanje… pa naj bo to teden dni dopusta, razvajanje v wellness centrih ali nakupovanje. Razvajanje je tisto, ki si ga vzamemo, ko smo popolnoma izčrpane in izsušene od znotraj in upamo, da bo to naredilo svojo čarovnijo in nas ponovno napolnilo ter uravnovesilo. Vendar smo v tem mehanizmu pogosto ujete tako globoko, da se hitro vklopi mehanizem občutkov krivde. Počutimo se krivo, ker si toliko privoščimo, ker smo tako “drage” in toliko zapravljamo zase. In se hitro vrnemo nazaj v pridno mravljico, dokazati, da me zmoremo, da smo resne in da bomo opravile svoje delo. Ob tem pogosto pozabljamo, da se zakrčimo in nismo odprte za pretok življenja.

Če čutiš notranji občutek krivde, ko uživaš ali če te je, tako kot je bilo mene sram, da sploh imaš potrebo po tem, da uživaš, potem je notranje ravnovesje med Amazonko in Hetairo porušeno. Pri meni je bila Hetaira leta skrita, nevidna, spregledana in to sem drago plačala, ko je bila moja notranja posoda tako prazna, da sem se sesula na vseh področjih mojega življenja. Vzela sem lekcijo in svoja spoznanja strnila v izobraževanja, ki jih vodim za ženske s tem namenom, da jih spomnim, kako pomembno je sebe dati na prvo mesto, uživati v življenju in si dopustiti, da te trenutek v katerem si, neguje.

V petek začenjam spletno druženje Nega ženske energije, ki je namenjeno ženski, ki se je izčrpala, ki čuti pomanjkanje vitalnosti, ima zmanjšan libido, ki je izsušena od vseh obveznosti in potrebuje nekaj, kar jo bo napolnilo, prenovilo, obnovilo sočnost v njeni notranjosti. Nega ženske energije je ključna, kajti zmotno mislimo, da naš avto (telo) ustvarja gorivo, če vozimo hitreje. Ko vozimo svoj avto, gorivo vedno porabljamo. Vprašanje je le, kje tankaš? Kako pogosto tankaš? Voziš na hlape energije? Ali se šlepaš z energijskimi nadomestki kot so sladkor, gluten, kofein, alkohol, nikotin?

Ali res znaš uživati? NE? Te zanima več? Pokukaj na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Butterfly

Darilo Celote…

Čas je izjemno intenziven in napetost, ki jo čutimo v zraku pogosto vpliva na naše odnose. In v tem viharju energij, čustev, občutenj in doživetij je izjemno pomembno prepoznati izjemno darilo, ki nam je dano. Sočutje je pot, preko katere izbiramo iz ljubezni in spoštovanja in ki nas vodi v prepoznavanje dragocenosti in izražanje hvaležnosti. Sočutje ni nekaj, kar narediš. Sočutje je stanje zavedanja, način Biti, ki ga izbereš, da postaneš. Sočutje je kvaliteta misli, občutkov in čustev. Misli brez pričakovanj in brez navezanosti na zunanje dejavnike. Občutkov brez pogojevanja. In čustev brez naboja polarnosti, ko nisi za ali proti, samo si.

Čas v katerem živimo je čas novih možnosti, novih izbir. In vsaka oseba na svetu šteje. Ko izbiraš iz sočutja, sidraš v ta svet nove možnosti, kajti občutenje sočutja v mrežo zavesti sidra nove možnosti, nove izbire. Vsakdo, ki se je voljan dovolj odpreti, da prepozna, da ima čisto v vsakem trenutku izbiro, kako se odzove na življenje, omogoči drugim posameznikom, da izbirajo iz te iste paradigme. Gre za dovoljevanje, da si kar si in da je vsak posameznik to, kar je. Da bi zasejali semena spremembe o kateri se toliko govori je potrebno utelesiti spremembo. Postati moramo ta ženska/moški, ki živi življenje v sočutju, ljubezni in polnosti, ne glede na to, kaj se okoli tebe dogaja. In nekdo mora biti prvi. Nekdo mora začeti. Se premakniti onkraj starih izbir, ki temeljijo na strahu, pomanjkanju, na tekmovalnosti in temu kdo bo imel več.

Paradigma blaginje je paradigma, kjer je dovolj, kjer izbiraš iz ljubezni in si onkraj sojenja, razsojanja in kritiziranja kdo je boljši ali slabši, kdo ima več ali manj, kdo je kriv in kdo ne. V paradigmi blaginje prevzemaš polno odgovornost za realnost, ki jo ustvarjaš, v polnem zavedanju, da ti izbiraš.

Izziv se vedno pojavi, ko tvoje izbire niso podprte s strani drugih in se znajdeš v svetu, kjer imaš občutek, da si sam. Posameznik mora imeti izjemno moč v sebi, mora imeti stik s svojo močjo, da zmore držati sebe, biti v stiku s sabo, da vidi onkraj tega kar je videti v tem trenutku, da lahko živi kot del tega sveta, brez da se izgubi v izkušanju sveta v katerem živi. In to vidim dnevno. Ko so ljudje okoli tebe negativno naravnani, ko izkušajo izgube, bolezni, preizkušnje, je pogosto izjemen izziv videti onkraj tega, kar se jim dogaja, čutiti sočutje in hkrati biti z njimi v tej njihovi izkušnji.

Rada rečem, da ni težko biti razsvetljen in srečen daleč stran od civilizacije, precej težje je biti uglašen s svojo izbiro, biti v tem istem zadovoljstvu, radosti in polnosti in biti hkrati mama, taxi služba, predavateljica, poslovna ženska, žena in ljubica. Da ne govorim o težavah, ki jih s teboj delijo tisti, ki so ti blizu, ki so ti dragi in ki jih neizmerno ljubiš. In tukaj je potrebno sočutje dati v prakso, vsak dan znova.

Ko pade dol letalo, poplave odnesejo nekomu hišo ali pa se zgodi kakšna druga katastrofa, je od vsakega posameznika odvisno kako se sooča z dogodki. Notranja avtomatika, ki pogosto narekuje naše odzive na zunanje okoliščine nas vse prepogosto vodi v to, da izbiramo boj, beg, da ignoriramo ali omedlevamo ob dogodkih, ki so vse prej kot prijetni. Vendar je vedno na nas ali izbiramo iz notranje avtomatike ali izbiramo zavestno.

Karma je postal zelo priročen izgovor skozi katerega odgovornost za dogodke v življenju ljudi ali v svojem življenju prelagamo na nekoga zunaj nas. Eden od obrambnih mehanizmov, ki jih imamo ljudje, ko smo soočeni z bolečimi dogodki je zanikanje, ko enostavno nočemo gledati, brati, videti, vedeti, slišati, kaj se dogaja. In potem pravijo, da so obdelali šok in so pomirjeni s tem kar se dogaja. Gre za način preživetja, ko se želiš izogniti šoku, nočeš, da bi stvari vplivale nate in zato izbereš ločitev od vsega. Zanikanje pogosto vodi v otopelost. Skozi upravičevanje in zelo dobre izgovore, ki jih imamo, se distanciramo od dogodkov, češ to se mene sploh ne tiče. Pogosto smo kot noji z glavo v pesku, nočemo vedeti in videti, raje vidimo, da ne vemo kaj se dogaja okoli nas. V svetu polarnosti v katerem živimo se ljudje največkrat postavljajo na strani; ali je dobro ali pa slabo. Vendar je izziv v tem, da vedno, ko zavzameš stran in nekaj označiš za pozitivno ali negativno ostajaš od tega ločen. V resnici si ne dopustiš, da bi začutil, kaj zaznavaš v sebi v povezavi s tem, kar se dogaja. Sojenje in delitev na dobro ali slabo je del ločevanja znotraj nas samih.

Gregg Braden pravi, da imamo kot bitja sočutja vedno imamo priložnost videti stvari onkraj tega kar je dobro in slabo v nekem dogodku. Skozi sočutje smo lahko priča dogajanju in si dopustimo, da začutimo, kaj so ljudje izkusili brez sojenja, razsojanja in potrebe po maščevanju. Ko si dopustiš, da čutiš, osvobojen polarnosti dobrega in slabega, čutiš kar čutijo oni. Ko si dovoliš čutiti in vendar prepoznavaš, da to ne bi bilo potrebno, če bi drugače izbrali kolektivno gledano. Gre za prepoznavanje situacije brez strahu in ločevanja, ko si žalosten in si dovoliš čutiti izgubo nečesa dragocenega, vseh teh življenj ljudi, njihove unikatnosti in posebnosti. Ko samo si v pričevanju in prepoznavanju tega kar je, lahko izbiraš, da izkusiš čustva iz pozicije moči lastne izbire, namesto iz reakcije in nemoči. Sočutje je tvoja izbira odziva, ki se rodi iz akcije in ne iz reakcije. S tem se krepi naša sposobnost sprejemljivosti.
Sami smo odgovorni za svoje odzive, ki so najbolj primerni za določeno situacijo.

Skozi namerno sočutje izbiraš kako se boš počutila, katera čustva bodo del tvoje izkušnje in kakšna bo kvaliteta tvojih misli v dani situaciji. Kot bitje sočutja imaš vedno priložnost, da vidiš onkraj dobrega in slabega, prav in narobe. Skozi sočutje lahko vidiš dejanje kot darilo Celote, očiščeno vseh sodb in pogojevanja. V tem procesu je precej bolj pomembno kdo si in kdo postajaš kot to kaj narediš. Sočutje je izbrana, namerna akcija namesto reakcija na dogajanje. Sočutje enostavno je. Ne pozna “moral bi” ali “ne bi smel” ali “to bi bilo bolje kot” pristopa. Enostavno je.

Ena od stvari, na katere nas ta čas tranzicije nenehno opominja in vedno bolj nas bo je, da je življenje brezmejno dragoceno. Izjemna dragocenost Biti nam je na voljo v vsakem trenutku in zgolj od nas je odvisno

Resnična izbira pride skozi sočutje. Pripravljenost, da sami izberemo svojo reakcijo in spremenimo strah v ljubezen je najmočnejša izbira, ki nam je na voljo. In to lahko naredimo skozi blagoslov. Blagoslov ustvari energetsko odprtost skozi katero vstopijo možnosti, nove priložnosti in darila življenja.

In v neprijetnih situacijah vedno svetujem blagoslavljanje kot način soočanja s tem, kar se dogaja. Vedno blagoslovim dogodek in vse vpletene, tiste, ki so žrtve dogajanja kot tudi tiste, ki so mučitelji ali povzročitelji tragedij. Ob tem pa ne pozabim na blagoslov sebe kot opazovalke. Blagoslavljanje je način preobrazbe, ko uporabiš svojo posodo in energijo, da svinec, težo dogajanja preobraziš v zlato duše. In alkimija je vedno zavesten proces.

Skozi blagoslavljanje začutiš darilo Celote. Zavedaš se, da je vse potreben del te izkušnje, ki ji pravimo Življenje. Ti izbiraš, kako se soočaš s stvarmi. Ti izbiraš v kakšnem svetu živiš. Ti izbiraš pomanjkanje ali blaginjo. Ti izbiraš sočutje ali sojenje. Ti izbiraš ljubezen ali strah. Vse to nam je vedno na izbiro. Zato izbiraj modro!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

h

Moč namere

Ker smo na našem druženju Razcveta Ženske vse postavljale namero, bi želela deliti malo več o nameri. Večina nas govori o postavljanju namere in hkrati se pogosto ne zavedamo, da je namera sila. Univerzalna sila, ki jo usmerjamo.

Sila, ki nas sili v to, da vedno bolj postajamo ta ženska, za katero smo se rodile, da postanemo.

In to običajno pomeni, da, ko namero invociramo, jo prikličemo in jo usmerimo, naletimo na vse mogoče ovire na poti. Kajti smisel tega popotovanja je v tem, da nas namera sooči z vsem, kar same sebi postavljamo na pot, da še nismo ta najveličastnejša Ženska z velikim Ž.

Prvi korak je vedno, da se tej sili odpremo.
Samo, če jo povabimo v svoje življenje in z njo aktivno soustvarjamo, jo čutimo in se ji odpremo, lahko zavestno soustvarjamo z njo. To, da se povežemo z namero pomeni, da smo se povezale z življenjem. In Ženska je življenje, ki ga čutimo kot ljubezen in ki se izraža skozi sijanje, svetlobo.

Po zapisu Wayne Dyera ima namera sedem obrazov.
Prvi obraz je kreativnost.
Kajti kreativnost je sila, ki omogoči, da se stvari premikajo, da se rodijo. Ko si v stiku s kreativnostjo imaš navdihe, utrinke, ki jih nato udejanjaš skozi navdihnjene akcije. In vsaka navdihnjena akcija te vodi bliže k temu, da si vedno bolj ta Ženska, ki ti si.

Drugi obraz je prijaznost.
Karkoli soustvarjamo z namero raste, se razcveta in nam omogoča, da smo vedno bolj srečne in izpolnjene. Rada rečem, da je najpomembnejše vprašanje, ki bi si ga morale postavljati vedno znova in znova in ki nas poveže z našo namero; Kaj je najprijaznejša stvar na svetu, ki jo lahko naredim v tem trenutku zase?

Tretji obraz namere je ljubezen
.
Kajti namera je ljubeča sila, ki nas neguje. Vodi nas, da vzljubimo vse ovire, ki se nam pojavijo na poti. Ljubezen je tista, ki nas spodbuja, da sprejmemo. Če smo v jezi, sojenju, razsojanju, obsojanju, sovraštvu, srahu ali predsodkih, tam ne moremo uspevati in se razcvetati. Vedno znova se zapiramo in ne sprejmemo tega, kar nam je namenjeno. Ključno je vedno, da ljubiš to kar delaš, kajti le tako te namera vodi v to, da vedno bolj delaš to, kar ljubiš. Tukaj ni bližnjic.

Četrti obraz je lepota.
John Keats je zapisal, da je lepota resnica in resnica lepota in da je to vse, kar moramo na Zemlji vedeti. Lepota ima to sposobnost, da nas postavi v ta trenutek, tukaj in zdaj, kjer izkušamo ljubezen, prijaznost in kreativnost. Lepe misli vedno ustvarjajo lepo dušo. Ko si v toku in vidiš lepe stvari okoli sebe, si dopustiš negovanje in si v stiku s poljem namere.

Peti obraz namere je razcvet, širjenje, rast.

Namera vedno širi lepoto, ljubezen, prijaznost in kreativnost. Moč namere vedno širi, razkriva nova obzorja in nas sooča z več… Zaupaj širjenju, odpiranju in sprejemanju, kajti, ko ljubiš to kar delaš, se lahko širiš le v ljubezni in imaš vedno več prijaznosti in lepote v svojem življenju.

Šesti obraz namere je blaginja.
Blaginja je tvoje naravno stanje obstoja. Ustvarjena si bila v blaginji in blaginja ti je vedno na voljo, da jo izbereš. Potrebno jo je izbrati! Blaginja nima nobenega limita, potrebno se je odpreti, jo sprejeti, jo negovati in deliti. Blaginja je intimno povezana z razcvetom. Več o blaginji si lahko prebereš v članku tukaj…

Sedmi obraz namere je sprejemljivost.
Umetnost sprejemljivosti je tista, ki jo moramo osebno spoznati, če želimo v polnosti usmerjati in soustvarjati z namero. Sprejemljivost nam je vedno na voljo. Starodavna umetnost alkimije govori o tem, da so nam vsi elementi na voljo, da jih vpokličemo in soustvarjamo z njimi. Vendar je potrebna voljnost, da se odpremo, prepoznamo namero in sprejmemo. Namera se ne more odzvati, če je ne prepoznaš! Tvoja naloga ni, da se sprašuješ; Kako? Tvoja naloga je, da rečeš; JA! Voljnost, sprejemljivost je ključna.

In, ko jo sprejmemo, da soustvarjamo z njo zavestno, je nujno, da sprejmemo vse tiste dele sebe, ki pridejo v ospredje in zahtevajo našo pozornost, ljubezen, prijaznost, da uvidimo njihovo lepoto in jih objamemo, se pomirimo z njimi. Prijaznost je resnično ključna, ko se pojavijo senčni deli, strahovi, izzivi na poti.

Namero je potrebno negovati, svoje srčne želje, ki smo jih predale nameri. Potrebno se je vedno znova uglaševati z namero, jo vedno znova oživljati in ji dopustiti, da teče skozi naše življenje.

Zadnji del v razcvetu je, da sebe delimo s svetom. Bolj, ko se delimo, bolj, ko delimo svoje darove, bolj se odpiramo in bolj smo v sprejemanju. Predaja sili namere je ključnega pomena. Da zaupamo, da nas vodi. Da zmoremo ustvariti varno posodo v sebi, da sprejmemo vse dele sebe, ki se oglasijo in ki želijo našo pozornost. Da zmoremo spoštovati vse dele sebe. In da vidimo vrednost v čisto vseh aspektih sebe, tudi v tistih, ki jih sodimo kot “negativne”. Samozavedanje, samozaupanje, samospoštovanje in samovrednotenje so štirje stebri notranjega temelja, ki je osnova za razcvet.

Vedno se lahko odpreš še malo bolj, sprejmeš še malo več, se neguješ še malo bolj in se predaš, deliš sebe še malo več. To je razcvet, ki mu nikoli ni konca!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Woman happy

Življenje te ljubi!

Dolgo časa se nisem zavedala, da živim, in vsak dan znova potrjujem paradigmo pomanjkanja. Nisem bila dovolj in vedno znova sem si razlagala, kaj vse mi manjka, česa nimam. Preobrat se je zgodil, ko sem neko jutro leta 2009 sedela na tleh svoje dnevne sobe in ugotavljala, da sem popolnoma na tleh in da potrebujem rešilno bilko, nekaj, kar me bo potegnilo ven iz spirale brezupa in notranje teme, v katero sem se spuščala. Čutila sem breme življenja in vse, kar sem počela, je od mene zahtevalo izjemen napor. Lučka, ki je posijala v mojo notranjo temo, je prišla v obliki prakse hvaležnosti. Namesto da sem se osredotočala na to, česar nisem imela, in na to, kako težko in temno je bilo moje življenje, sem zavestno začela iskati vse tisto, za kar sem bila lahko hvaležna. Hvaležnost je tista, ki me je počasi, počasi vodila v razumevanje paradigme blaginje.

Pomanjkanje je naša interpretacija, predstavlja naš pogled na svet, vendar je dejstvo, da življenje kot takšno pravzaprav ne pozna pomanjkanja. Življenje je. Vedno je v izobilju. Nikoli ga ne zmanjka in le naša interpretacija pravi, da ga ni dovolj. Kajti resnica je, da je življenje vedno dovolj. Življenje je blaginja, življenje je obilje. V življenju se skriva kapaciteta kreacije vsega, kar je za življenje potrebno. In bitje, skozi katero teče sila življenja in ga oživlja, je tukaj z enim samim namenom – da uživa v izkušanju samega sebe. Življenje ljubi samo sebe. Življenje se uteleša ne zaradi potrebe, temveč iz ljubezni. Življenje brezmejno uživa v tem, da se lahko izrazi skozi tebe. Življenje se ne izraža iz potrebe ali obupa. In ko od daleč pogledamo na življenje, pravzaprav vidimo absurdnost pomanjkanja, kako neresnično je, da je pravzaprav laž, v katero verjame človek.

Ste že kdaj srečali mačko, ki bi verjela v pomanjkanje? Ali morda rastlino, ki bi verjela v pomanjkanje? Ljudje smo tisti, ki imamo svobodno voljo, možnost izbiranja. In iz nekega zanimivega razloga vedno znova izbiramo pomanjkanje v svetu, ki nam na vsakem koraku sporoča in odslikava blaginjo in izobilje življenja.

Ali lahko v svojem telesu začutiš resnico zgoraj povedanega?

V duhu tega, da je življenje zgolj izraz ljubezni, lahko rečemo, da je tvoje telo izraz življenja, izraz ljubezni. Telo ima za namen, da se življenje lahko izraža skozenj njega. Pravzaprav sila življenja oživlja materijo, ji vdahne življenje. In telo imaš zato, da svoj edinstveni, unikatni, enkratni in neponovljivi Jaz izraziš v svetu. Sama temu pravim unikatni Dragulj, Darilo tvoje izvorne esence. Tvoje telo je unikatno, edinstveno in neponovljivo. Ima svoj unikatni naravni izraz in takšnega ne moreš najti nikjer drugje. Ta naravni izraz tvojega telesa je posledica namere življenja, ki ga je ustvarilo. Nič ne more obstajati brez namere. Vsak fizičen izraz, vsaka forma, struktura ima v ozadju svojo namero, ki obstaja, preden je bila ustvarjena fizična forma. Najprej je namera, nato se po tej nameri oblikuje forma.

Eno od fascinantnih dejstev življenja je zame osebno dejstvo, da vsaka duša v skladu s svojo namero za življenje, v katero se podaja, v skladu z lekcijami, ki jih želi izkusiti, izbere dedni liniji staršev, unikatno in enkratno kombinacijo genov, ki oblikujejo edinstveno fizično formo, ki služi točno temu namenu, ki ga je izbrala duša.

In namera življenja je vedno v tem, da izkuša samo sebe kot edinstveni, enkratni izraz življenja. Življenje se izraža skozi cvet, skozi žival, drevo, skozi reko ali človeka, različne forme izražajo eno silo življenja, isto silo življenja, ki oživlja različne oblike. Življenje nima omejitev. Življenje, ki oživlja tvojo formo, tvoje telo, je večno, neminljivo in predvsem brez pomanjkanja.

Karkoli je zate naravno, je brez truda, je lahkotno. Če je karkoli, ob čemer čutiš, da se moraš truditi, to pomeni, da se poskušaš na silo prisiliti v nekaj, kar ti ni naravno. Siliš se v nekaj, kar je nenaravno tvojemu edinstvenemu izrazu. In ker si unikaten izraz življenja, je čas, da nehaš kopirati druge, da prenehaš to težnjo, da bi bila nekdo drug, nekdo, ki ti nisi. Kajti če poskušaš biti nekdo, ki ti nisi, boš ob tem vedno čutila napor.

Trpljenje vedno vznika iz upiranja naravnemu toku. In tovrstno upiranje nam na določeni točki življenja služi. Prevzamemo družbene norme, zunanje pogoje, pravila in omejitve od svojih staršev, prijateljev, medijev, družbe kot take. Poskušamo se prilagajati, ustrezati, biti v okvirih pričakovanj in ob tem zatremo sebe. Vedno ko se prilagajaš družbi, namesto da si dopustiš, da si to, kar si, deluješ proti sebi in svoji naravi.

To, kar ovira tvoj naravni izraz, je balast družbe, ki skriva tvoj notranji Dragulj. Eden najosupljivejših načinov nadzora nad našim telesom izhaja iz volje. Osebna volja je del osebnosti, ki pogosto s silo pripravi telo do česa, česar telo pravzaprav ne želi. In ženske smo moč volje izmojstrile do potankosti. Ko smo že povsem na koncu z močmi in je telo izčrpano do konca, bomo vedno izsilile, nekje vzele zadnje atome moči in po mojih opažanjih pogosto telesu vzele energijo za regeneracijo in obnovo, zato da bomo izsilile nekaj, kar menimo, da je nujno narediti v tem trenutku. Nasilje, ki ga ženske izvajamo same nad seboj, je osupljivo, kajti pogosto nismo voljne prisluhniti telesu, ki potrebuje počitek, hrano, vodo, WC, in gremo čez vse meje preprosto zato, ker lahko, ker smo mnenja, da so stvari, ki jih moramo nujno narediti, pomembnejše od telesa.

Če slediš toku življenja, če si v toku življenja, ne potrebuješ sile, da bi dosegla stvari, ki so naravne, da se zgodijo. Če nekaj čutiš kot naravno tvoje, sila volje ni potrebna, da bi to ohranjala. Le kadar želiš ohranjati nekaj, kar je nenaravno tebi, potrebuješ silo, delovanje z voljo. In pogosto rečemo, da se moramo prisiliti v to, da nekaj naredimo. Da se razumemo, seveda to zmoremo in lahko naredimo, vendar je izziv v tem, da ko gremo proti svojim naravnim danostim, ko stvari na silo dosežemo, zato ker zmoremo, vedno izhajamo iz strahu. Spodaj se skriva strah, da nismo dovolj, da ne bomo sprejete, da bomo zavrnjene takšne, kot smo, zapuščene. In delujemo iz pomanjkanja.

Življenje nikoli ne izhaja iz strahu, življenje je vedno izraz ljubezni. Kot sama rada rečem, je življenje ljubezen v akciji. Razum je tisti del, ki ga je strah, da bi opustil nadzor, kajti tudi približno se mu ne sanja, kaj pomeni naravni izraz življenja. Razum je prestrašen, ko se je treba podati v neznano, ko je treba opustiti znan teritorij. In zato imamo vedno, ko se v življenju premikamo naprej, težave, ker razum noče spremembe. Razum je tisti del tebe, ki racionalizira, da če se premakneš, če si dopustiš, da greš s svojim naravnim izrazom svoje Biti, to pomeni, da lahko izgubiš službo, ostaneš brez denarja, brez statusa, izmeček, nebodigatreba. Razum te poskuša obraniti pred življenjem.

In vendar je nesporno dejstvo, da življenje vedno poskrbi za življenje, da življenje brezpogojno ljubi samo sebe. Zakaj torej ne bi zaupala življenju? Zakaj ne bi izbrala, da slediš življenju? Zakaj ne bi izbrala Blaginje življenja namesto pomanjkanja? Resnica je, da je moč izbire v tvojih rokah, in vsak trenutek imaš v sebi moč, da izbereš moč blaginje ali pomanjkanja. Dokler nisem tega spoznala in sprejela v svojem življenju, sem se veliko upirala, silila, izvajala nasilje sama nad seboj in se potem čudila, zakaj sem tako utrujena od vsega. Moj notranji boj je zahteval ogromno energije. Potem je moje življenje, kot sem ga poznala, razpadlo v prafaktorje. In krize, osebne krize ali družbene krize so vedno priložnosti za osvoboditev. Vedno nam ustvarijo prostor za to, da se spomnimo dobrobiti življenja, hvaležnosti za preprosto dejstvo, da obstajamo, da smo živi, da dihamo. Hvaležnost za življenje je tisti dejavnik, ki številne spomni na to, kaj je v življenju resnično pomembno, kaj resnično šteje.

Blaginja ali pomanjkanje? Kaj izbiraš zase?

Bodi sijajno!

Taja Albolena

Članek objavljen na portalu Svetloba.si

 

golden-color

Ti si Čudež!

Ena od izjav Oprah Winfrey, ki me vedno znova navdihuje, pravi: “To, da si tukaj, je čudež in tvoje resnično delo je, da to častiš.”

Resnica je, da si Čudež. Ko malo bolje pomislimo, kakšna je možnost, da pride do spočetja, koliko stvari se mora poklopiti, koliko ovir je na poti do ugnezditve, do tega, da bitje zraste in se rodi… to, da si tukaj, je čudež. Pika.

O tem je brez smisla razpravljati. To kar je pomembno pogledati bolj od blizu, pa je dejstvo ali to prepoznavaš, ali to v svojem življenju praznuješ? Ali znaš praznovati svoje življenje?

Ko gledam življenja žensk, s katerimi prihajam v stik, vedno znova vidim, da ne prepoznavajo dejstva, da so čudež. Ne, tudi sama ga nisem. Ne, nisem se zavedala tega, nisem prepoznavala tega, da sem čudež. In ker jaz nisem videla tega dejstva, ker je bilo to zame nevidno, sem bila vedno znova prepričana, da nisem dovolj. Nikoli nisem bila dovolj dobra, dovolj lepa, dovolj pametna in iz tega dejstva, da nisem dovolj, sem se primerjala z drugimi in tekmovala z drugimi za pozornost in ljubezen. Že kot majhna punčka. V to sem se udomačila.

To kar morate vedeti je, da imamo vsi ljudje potrebo po tem, da smo videni, uslišani, prepoznani. Ženske si želimo ljubeče pozornosti s strani moških, moški si želijo, da ženske vidijo in cenijo njihov trud, ki so ga vložili v delo. In da bi ženska lahko bila tista, ki s svojo svetlobo spreminja svet, rabi v prvi vrsti poskrbeti zase.

In mnoge ženske me v strahu vprašajo: “Ampak Taja, če poskrbim zase, potem sem sebična, a ni res? A ni poanta v tem, da se razdajam, da naredim vse, kar je v moji moči, da bodo ljudje okoli mene srečni in zadovoljni?”

Resnica je, da ne moreš dati tega, česar nimaš. Če ti nisi zadovoljna, izpolnjena, srečna, radostna, ljubeča s sabo, če tega ne čutiš v sebi, tega ne moreš deliti.  To kar je tvoje resnično delo kot ženske je, da prepoznaš od kje izvira tvoja moč. To kar je tvoje resnično delo je, da prepoznaš kdo si kot ženska in zakaj si tukaj!? To kar je tvoje resnično delo je, da objameš dejstvo, da rabiš biti izpolnjena, polna, da lahko sebe deliš s svetom. Kot polna posoda, deliš svojo smetano, ko si ti polna v sebi. Ko si polna, si vse kar si in sebe deliš s svetom.

Zakaj potem to ni tvoja vsakodnevna realnost? Vsaka od nas izbira, dnevno, kako kreiramo svoje življenje. Lahko ga kreiraš iz polnosti vsega ali iz pomanjkanja. In velika večina izbere pomanjkanje že takoj zjutraj, ko položijo nogi na tla iz postelje in se pritožijo, da niso dovolj spale, da dan nima dovolj ur, da jim zmanjkuje časa, denarja in da ne govorim o tem, kako jim zmanjkuje energije. Je tvoja realnost, realnost pomanjkanja, kjer nikoli ni dovolj in ti nisi nikoli dovolj?

Čudež si in to je resnica. Vendar drži tudi to, da si Kreator. V praksi to pomeni, da ti ustvarjaš svojo realnost in če ti verjameš, da živiš v svetu pomanjkanja, v svojem življenju po tretjem univerzalnem zakonu, kjer ima vsaka akcija svojo reakcijo, ustvarjaš točno to, v kar verjameš.

Ključno vprašanje je, ali si pripravljena na v zvezi s tem kaj spremeniti? Kajti svet se spremeni iz tebe navzven. Kako boš uporabila svoje življenje, čas, ki ga imaš na voljo? Za praznovanje polnosti življenja ali pritoževanje glede pomanjkanja? Tvoja izbira, vsak dan.

To, kar sem prepoznala leta 2009, ko sem dobila vizijo, da lahko s tem, ko postanemo najsrečnejše ženske na svetu, spremenimo svet, je dejstvo, da tega ne morem narediti namesto drugih. In če hočemo spremeniti svet, moramo spremeniti način razmišljanja, kako vidimo stvari, spremeniti moramo to, k čemer težimo v svojem življenju. Polnost ali pomanjkanje? K čemu težiš v svojem življenju?

Resnica je, da lahko spremenimo svet. Resnica je, da mora to narediti vsak pri sebi. Nihče ne more spremeniti sveta zate. In če se ne moreš povezati s tem, vedno znova izgubiš.

Kako boš torej uporabila svoj čas, svojo energijo in svoj denar, da boš v svojem življenju izkušala polnost, namesto pomanjkanja?

Odpiram nov krog v naši družbi, kjer se 40 dni uglašujemo na moč blaginje. Skozi spletna druženja razložim razliko med paradigmo pomanjkanja in paradigmo blaginje. Na voljo so dnevne prakse, ki te vedno znova spomnijo, da si čudež.

SI zraven?

Več na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

worth_big

Živeti ali umreti?

Ko zadnje dni odpiram svoj FB zid, se kar ne morem izogniti debatam o ravnatelju z mariborske srednje šole, ki je naredil samomor. Vse do trenutka, ko sem izvedela za samomor se z incidentom, ki se je zgodil na šoli nisem ukvarjala, ne glede na to, da je na tem istem zidu vsak dan visela kakšna debata o moralnosti njegovega početja. Moja osebna izbira je bila, da ne bom s svojo energijo prilivala ognja, beri energije, v to zadevo. Ljudje, sploh tisti, ki smo vešči dela z energijami, pogosto pozabljamo, (da ne govorim o vsem tistih, ki so mnenja, da obvladajo energije, pa se v praksi izkaže, da jim pridobljeno znanje bolj škodi kot koristi, ker v praksi ne znajo upravljati s svojo energijo in počnejo neumnosti z njo, kar povzroča več zmede kot jasnosti), da kamorkoli usmerjamo svojo pozornost, tja teče naša energija. Vedno. In če se zgražaš nad tem, kaj se je zgodilo, tja usmerjaš energijo in tja teče tvoja energija. Ti izbiraš, kaj hraniš s svojo energijo in česa ne.

Vendar tega, kar velika večina ne ve, je dejstvo, da so naši možgani udomačeni, genetsko pogojeni, da so bolj budni in dojemljivi za strah in negativne novice, kot za pozitivne. Zakaj? Ker imamo v možganih sito, ki seje novice, ki jih spušča v naše zavedanje, ker RAS sistem določa, kaj vidiš, slišiš, skratka, kaj je tisto, kar pritegne tvojo pozornost in čemur v nadaljevanju posvečamo svojo pozornost, ter temu dajemo svojo energijo. In ljudje, ki so ustrahovani, ki so udomačeni, da odreagirajo na situacije, ki so potencialno nevarne, vedno skočijo, ko rumeni tisk servira novo kost za glodanje. Ljudje, ki so nevarni, moralno sporni, delajo stvari, ki so “prepovedane” so vedno “vroča” roba za rumeni tisk.

Vendar vrnimo se k energiji… rumeni tisk ve, da nima veze kakšno novico objaviš, pomembno je, da pritegne veliko pozornosti, kajti to v praksi pomeni, da se tja stekajo reke energije (denar je energija). Se spomnite filma Matrica? Poglejte ga še enkrat, kajti vse to se dogaja pred vašimi očmi. Reke energije se stekajo k tistim, ki tako želijo in jo uporabijo po svoje, če ne znate upravljati s svojo lastno energijo! Vsi znani ljudje to vedo. Več, ko se o njih piše, pa sploh nima veze, kaj se o njih piše, več energije imajo na voljo, ker jim ljudje pošiljajo energijo. Eno velikih spoznanj v mojem življenju je bilo dejstvo, da pravzaprav sploh nima veze, ali je to kar si ljudje mislijo pozitivno ali negativno, če ti nekam usmeriš pozornost, tja teče energija. Energija nima predznaka plus ali minus. Predznak stvarem določimo posamezniki. Energija pa samo zgolj je. Ko se razburjaš ali pritožuješ nad nekom, ko ga kritiziraš mu pošiljaš ravno toliko energije, kot, če ga hvališ. Piedistali in kleti. Ko si na piedistalu in te občudujejo ali pa si v kleti in te zaničujejo v obeh primerih ti pošiljajo svojo energijo. Slavne osebnosti zanjo živeti s to energijo, naučijo se upravljati z njo. Uspešni športniki se naučijo upravljati s to energijo, da jo usmerjajo v svoje rezultate in dosežke.

Kaj pa se zgodi, če reka energije zajame nekoga, ki je še do pred nekaj dnevi živel “normalno” življenje in je kar naenkrat pod soji žarometov? Kaj se zgodi osebi, ki ga preplavijo čustva krivde, sramu, strahu, jeze, skratka koktail čustev ob dejstvu, da je njegova anonimnost naenkrat postala del razprav vsakogar, ki ima 5 minut časa? SI lahko predstavljaš sebe, da te doleti takšna situacija, kjer se naenkrat iz neznane osebe preleviš v glavno novico dneva, da se vsi norčujejo, kritizirajo, cinično komentirajo ne le tebe, tvoje delovno mesto, tvoj poklic. Si lahko predstavljaš breme vse te energije, ki je naenkrat usmerjena nate?

In kaj ta oseba naredi z vso to energijo? Kaj je tisto, kar ta energija pri njemu poudari, kaj podpre? Če je bil mož v strahu, jezi, paniki, v občutkih krivde je to tisto, kar je cela ta reka energije krepila v njemu. Če ni vedel kako upravljati s svojo energijo, je bilo čisto mogoče, da bo vsa ta energija nekje povzročila kratek stik in da bo popustil najšibkejši člen.

Dragi moji, ni neutemeljen naš strah pred slavo in pred tem, da bi bili znani in slavni, kajti to od vsakega posameznika zahteva umetelno poznavanje umetnosti upravljanja s svojo energijo. Vrhunske športnike učijo, izobražujejo jih v tej smeri, kako upravljati s svojo energijo na fizični ravni, na čustveni ravni, na mentalni in duhovni ravni. Če želiš biti slavna osebnost je tovrstno upravljanje ključnega pomena, pa tudi če si slaven “zgolj” v svojem podjetju, v svoji vasi.

In ob vsem skupaj me je najbolj osupnilo razpravljanje o tem, kako je samomor vseeno malce pretirana zadeva in kako imaš itak možnost izbire. In da se vsak odloča sam. Kar sicer drži, vendar so se moje antene dvignile ob cinizmu in arogantnosti mnogih, ki komentirajo ravnateljev samomor.

Brez dvoma je to obdobje mojega življenja še vedno malce ranjivo, surovo, vendar vem kako je, ko si pred odločitvijo ali živeti ali umreti. Stara sem bila 18 let, sama v neznanem mestu, brez prijateljev, moja najboljša prijateljica me je pred dnevi obvestila, da se moram izseliti iz najinega najemniškega stanovanja, ker je dobila sobo v študentskem domu. O tem mi ni nič povedala, sploh nisem vedela, da je zaprosila za sobo v študentskem domu. Zaupala sem ji, bila je moja najboljša prijateljica. In v tistem trenutku sem se počutila izdano. In to je bil le majhen detajl v tistem tednu, ki se je začel z dejstvom, da me je pravkar pustil fant, po telefonu. Bila sem jezna kot ris, ker ni imel jajc, da mi pove v obraz. Poklical me je, nekaj dni po novem letu in mi povedal, da se je odločil, da to ni tisto, kar bi si želel in da bi on rad sprobal še druge punce. Kar je bilo, iskreno povedano, čisto fer, če le ne bi za to, da mi to pove, izbral telefona. Tisti večer sem kljub svojemu strahu, da bi prečkala park Tivoli, pozno ponoči pešačila v Rožno dolino, ker sem bila tako razjarjena, da sem novico dobila preko telefona. In počutila sem se zapuščeno. Ob vsem tem sem bila na faksu, kjer sem se borila sama s seboj in s svojim nezadovoljstvom ob dejstvu, da sem se morala učiti matematiko in fiziko in neumnosti, ki jih moja umetniška duša ni morala prežvečiti. Kar je brez dvoma aktiviralo nesprejetost in zanikanje. In ko sem doma povedala, da bom pustila faks me je moj oče soočil z dejstvom da imam na izbiro ali pridem domov in mi pomaga poiskati službo ali pa sem sama.To sem sama doživela kot izbiro ali pridem domov, kjer mi oče najde službo, najdem moža, imam otroke in zgnijem do konca življenja. Ali pa ostanem v prestolnici in se znajdem … skratka se podam v neznano.

Tisti večer sem ležala v postelji in resno razmišljala o samomoru. Vse skupaj je bilo zame čisto preveč. Ostala sem brez fanta, prijateljice, strehe nad glavo, pustila sem faks, oče mi je odtegnil finančno podporo, se me odrekel in ostala sem sama. Čisto sama. Nisem imela nikogar, ki bi ga lahko poklicala in mu rekla, naj me posluša. Preplavljena sem bila z občutki izdaje, zapuščenosti, ranjenosti, zanikanja, ločenosti, v bolečini. Bilo je čisto preveč za moje bitje. Ko se je v tednu dni, kot hiša iz kart sesulo vse, kar sem poznala, vse kar je predstavljalo moje življenje, enostavno nisem vedela kaj naj. Kaj naj!?

Ko si v situaciji, v kateri razmišljaš o samomoru, to ni udobno mesto, kjer se lahko zavestno odločiš kaj želiš. To običajno ni mesto, kjer se lahko preseravaš in razmišljaš. Običajno je to mesto utesnjenosti, prepolno strahu, negotovosti, negativnih čustev. In če k temu prispevajo še okolica, ljudje, neznanci s svojimi sodbami in kritiko, je lahko nevzdržno. To je mesto, kjer je nevzdržno že brez kakršnegakoli zunanjega pritiska in vse kar si želiš je, da enostavno ne bi obstajal, da te sploh ne bi bilo. Soočen si z nepredstavljivo psihično bolečino in občutkom brezizhodnosti. Kako lahko preživi dekle, ki ne pozna mesta, ljudi, je brez denarja, podpore in brez strehe nad glavo?

Povezanost z ljudmi, tisti stik, ko imaš občutek, da je nekomu mar, da te nekdo čuti, da čuti s teboj, pa naj bo to družinski član, prijatelj ali skupnost, je ključnega pomena za to ali bo nekdo živel ali bo dvignil roko nad seboj. Povezanost je tista, ki nas drži povezane z življenjem. Povezanosti ti pomagajo, da se odločiš za življenje, tudi, če čutiš brezizhodnost, nemoč ali bolečino. Jaz tega nisem imela. V enem tednu mi je bila odvzeta vsa podpora.

Zakaj sem še tukaj? Tisto noč, ko sem razmišljala, kaj bi bilo boljše, ali da se vržem iz sedmega nadstropja stolpnice v kateri sem živela, ali da se vržem pod vlak, ki je bil blizu, kaj bi bila najbolj gotova pot v smrt in sem bila že skoraj čisto odločena, da to naredim, tisto noč, ko sem se odločala ali živeti ali umreti, je v mojo sobo prišla zlata svetloba in sedla na mojo posteljo. Naj povem, da to ni bila čisto nič romantična izkušnja, ker me je bilo strah kot psa. Tako me je bilo strah, da nisem upala odpreti oči ali se premakniti. Bila sem v strahu in hkrati paralizirana. In ta zlata figura je celo noč sedela pri mojih nogah. Nikoli nisem bila religiozno vzgajana, nisem verjela v angele. Ne glede na to, da smo se s prijateljicami pogovarjale o čakrah in bioenergiji je eno, ko se o tem pogovarjaš in nekaj čisto drugega, ko imaš bitje, ki sedi v tvoji sobi.

In to zlato bitje mi je rešilo življenje. Zjutraj, ko sem se zbudila, vsa prestrašena, sem ugotovila, da rabim pomoč. Poklicala sem edino številko, ki sem jo poznala, društvo, kjer so delali meditacije in delavnice psihoterapije. Vse ostalo je zgodovina.

Samomor se ti včasih zdi edina rešitev, ko si sam, ko si v breizhodni situaciji, ko čutiš nemoč, negotovost, ko se ti zdi, da je cel svet proti tebi. In včasih imam občutek, da ljudje nismo sposobni sočutja, miline, nežnosti do tega dela nas samih, ki bi včasih želel zapustiti ta svet. Izjemno globoko čutim s človekom, ki se je odločil, da odide, ker je bil pritisk, ki ga je doživljal več, kot je lahko prenesel. Verjetno je bila to najbolj častna stvar, ki jo je videl kot izhod iz kolobocije v katero se je zapletel. Čast nima veliko veze s čustvi, izhaja iz vrednot človeka. Vprašanje, kaj se je motalo po njegovi glavi in vprašanje ali je bil v njegovem življenju kakšen stik, povezanost, ki bi ga lahko rešila, ostajata.

To kar se mi zdi pri celotni zgodbi najbolj ključno učenje je … ne sodi. Ne kritiziraj, ne sodi, ne razsojaj, kajti dokler nisi v čevljih te osebe, ki se ji dogaja kar se ji, ne moreš vedeti ali razumeti zakaj se je odločila kot se je. Zase vem, da me je moja duhovna izkušnja z angelom varuhom rešila. In ne le da me je rešila, popeljala me je na pot po kateri hodim danes. Nisem ponosna na to, da sem hotela narediti samomor, vendar je bila moja stiska v tistem tednu tako močna, da nisem znala drugače. V enem tednu so mi bili odvzeti vsi rešilni sistemi, ostala sem sama, gola in bosa. In samomor se je v tistem trenutku zdel najboljša možna rešitev. Kako blizu sem bila, vedo samo angeli, kajti prisotnost enega me je prestrašila še bolj, kot vse ostalo in voljna sem bila razmisliti še enkrat.

Tisto jutro sem bila na svojem prvem pogovoru z žensko, v ženskem krogu. Bila je tista, ki me je poslušala, ki je čutila z menoj. čutila sem, da me čuti in ohrabrila me je, da sem si našla prvo službo, poiskala stanovanje, da sem si uredila življenje in čeprav sem začela na dnu, kot čistilka proizvodih hal takrat Zmajčkovega butika, sem bila vsak večer, ko sem končala s čiščenjem ponosna nase, da sem sposobna narediti nekaj takega, kot je počistiti proizvodne hale, da so nekaj ur zatem peki lahko začeli svoje delo. Čeprav me je naslednji večer čakalo isto težko delo, sem bila dan za dnem ponosna nase in hvaležna, da sem se odločila, da ostanem. In od takrat na življenje gledam skozi druge oči … Oči hvaležnosti.

Ne sodi!

Sočutje in prijaznost do ljudi, ne glede na to, kje se nahajajo, je ključnega pomena. Nikoli ne veš kje lahko nekomu, s prijaznostjo in nasmehom, dobesedno rešiš življenje! Hvala tebi, draga ženska, ker si mi vrnila vero vase, da zmorem, da lahko in da bom uspela! Vse moje delo z ženskami ima osnovo, jedro v tem prvem ženskem krogu, ki sem ga bila deležna pred desetletji.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena