Življenje

dragulj2.0

Poišči svoj dragulj

V svojem življenju gre vsaka ženska skozi pritiske, ki jo oblikujejo v njen edinstven in enkraten Dragulj. Ženske smo kot dragulji vseh velikosti in barv. Vsaka predstavlja edinstven, enkraten in neponovljiv Dragulj svetlobe.

Kar sem prepoznala skozi izkušnje je, da je Dragulj Ženske izčiščena esenca Ženske. Na notranji poti iskanja svojega dragulja, potujemo skozi arhetip princese na poti do kraljice. Princesa predstavlja energijo, ki je na poti h kraljici, a še ni tam. Ima moč, a je še ne zna uporabljati odgovorno. Joče, a ne na plemenit način. Ne zna se soočati s svojo bolečino in jo kreativno uporabljati. Uči se iz lastnih napak, je popustljiva, je lahkomiselna in se igra.
Kraljica pa je modra. Zaslužila si je svojo vedrost in sijaj, s tem ko je šla skozi vse svoje teste. Trpela je na poti in to jo je naredilo še lepšo. Dokazala je, da zna držati svoje kraljestvo skupaj. Postala je svoja vizija. Globoko neguje nekaj večjega kot je sama. Vlada z avtentično močjo. Kraljica obvlada igro življenja.
Ta rast iz princese v kraljico je radikalen proces, ki predstavlja spremembo v ključnih prepričanjih in vzorcih. Ženska mora sprejeti svojo strastno plat, dovoliti ljubezni iz svojega srca, dovoliti mora lepoti, da zasije iz nje.

Ko ženska spozna vse štiri aspekte dragulja, lahko stopi v Kraljico, ki predstavlja zlitje vseh štirih. Eden glavnih izzivov sodobne ženske je povezan s spoštovanjem in sprejemanjem same sebe, točno take kot je. Lastna vrednost in cenjenje sebe je pri številnih ženskah, ki jih srečujem šibka točka.Veliko lažje se spogledujemo s svojimi senčnimi aspekti in si prilaščamo senčne aspekte sebe, kot svetle, kar se mi včasih zdi izjemen paradoks človeštva. Veliko bolj se bojimo svetlobe kot teme in veliko raje se zadržujemo v peklu, kot v nebesih. Res je fascinantna človeška narava, čeprav mi da slutiti, da je ogromno tega povezano z našo udomačenostjo.

Arhetipsko gledano je tretja čakra povezana s spoštovanjem sebe in v prehodu iz enega nivoja zavesti na drugega moramo resnično preseči stare navade in rutine, če želimo narediti prehod v srce. In ta iniciacija prehoda v 3. čakro, je iniciacija v puberteti. Pri 14 letih, ko zapustimo domeno 2. čakre in imamo možnost, da se premaknemo na naslednji nivo zavesti je pred nami iniciacija iz otroka v mladega odraslega, ki s seboj prinaša zavedanje, da moramo odkriti svoj notranji dragulj v sebi, najti svoje talente in sposobnosti in začeti služiti širši skupnosti s tem, kar najraje počnemo, kar je res naše in v čemer maksimalno uživamo.

To kaj se običajno zgodi na tem prehodu je… ne poznam vaše zgodbe, vendar zgodba mnogih govori o zatiranju sebe, skrivanju svojih talentov, o sramu, osramočenosti, neodobravanju, nesprejetosti, o nespoštovanju, nezaupanju, necenjenju sebe. Številne ženske gredo tukaj v svojo sivo miško in se začnejo skrivati pred svetom. In ko sem se takole pogovarjala s prijateljico, ki mi je pripovedovala svojo zgodbo, mi je vseskozi prihajalo v ospredje naslednje; nihče te ne more zlorabiti bolj, kot zlorabljaš samo sebe. V trenutku, ko ta nekdo stopi čez tvojo mejo, do katere zlorabljaš sebe, in s tem prepoznaš zlorabo drugih, odkorakaš stran. Nihče te ne more ceniti bolj kot ceniš sama sebe, nihče te ne more spoštovati bolj, kot spoštuješ samo sebe in vedno si ceno postaviš tako visoko, kot ceniš sebe.Res fascinantno področje.

In kaj se zgodi, ko nismo iniciirani zavestno, s pričo, ki potrdi naš prehod? Pogosto nas iniciira življenje in ker ne vemo, da gre za iniciacijo, smo zelo nesrečni in žalostni, ko nam razpade življenje. In ker smo pozabili na cikle rasti in umiranja ter ponovnega rojstva, nas je strah sprememb.

Tako ženske zapademo v samouničevanje skozi depresije, odvisnosti in odnose, ki nam le odslikavajo naše samouničevalne težnje znotraj nas. Moški pa gredo v nasilje navzven, nasilje do drugih, pa naj bo fizično, psihično, čustveno ali mentalno.

Zato poglej globoko vase. Izkoplji svoj notranji dragulj in začni delati to, za kar si se rodila, kar si kot duša izbrala, da boš počela. Delaj to strastno, z navdušenjem in v služenju drugim, namesto zase. Soustvarjanje in sodelovanje, povezovanje so tiste kvalitete, ki jih moramo usvojiti. Zavihaj rokave in bodi to kar si. Ni treba ničesar narediti, samo bodi, kar ste. Saj vem, nad tem se velika večina žensk burno razburja, kaj pomeni samo Biti.

Na druženju čez vikend bomo govorile točno o tem. Pridruži se mi na Dragulju Ženske. Več o druženju tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja

passion

Ali res znaš uživati?

Z drugimi besedami… čas je za počitnice…

Pred nami so počitnice. Čas za počitek. Že zdaj je toooliko žensk, ki komaj čakajo na počitnice. Počitek, sprostitev. Kooončno.

Priznam, ne znam počivati. OK naj se popravim do pred nedavnim nisem znala počivati. Bila sem pridna mravljica, ki vedno nekaj počne. Na dopust sem nosila tone knjig in predavanj v upanju, da bom nadoknadila vse kar mi ni uspelo narediti doma. Vedno sem študirala, brala, skratka skozi mojo percepcijo – delala. Ko mi je moj dragi očital, da sem bila v Egiptu in v Indiji sem ga vedno popravljala, kajti tja nisem šla uživati, tam sem delala. In ko sem bila nazadnje v Kanadi, sem spet…delala. Skratka moj čas za užitek je bil omejen. Skrajno omejen. Pravzaprav je bil zreduciran na 0,1% mojega časa. Nisem znala uživati. In ja, priznam, tudi radost je bila moja šibka točka. Od majhnega sem poslušala, da je življenje resna stvar in se ne moreš zaje*****. Skratka, ne moreš uživati, ker je stvar preveč resna.

In potem sem bežala. Vsake toliko sem pobegnila od te realnosti, kjer je vse tako zelo resno. Vsake toliko sem si dopustila, da sem uživala in vendar nisem, ker sem čakala, kdaj bo padel drugi čevelj. Vedno, ko sem se ujela, da uživam, da mi pravzaprav čisto dobro gre, sem se zdrznila in se hitro spravila ven iz tega “filma”, da se mi slučajno ne bi zgodilo kaj groznega. Vedno, ko mi je šlo dobro, sem pričakovala, da se bo zgodilo nekaj groznega, da bo uravnovesilo ta občutek radosti, ki sem ga čutila.

Priznam, dobro so me strenirali. Moj obrambni ščit pred ranljivostjo, ki jo prinaša radost in užitek je bilo dušenje radosti, pričakovanje najhujšega. Nikoli si nisem v resnici dopustila, da bi bila radostna, ker to enostavno ni bilo dovoljeno. Živimo v družbi, kjer smo lačni užitka, lačni radosti, lačni ljubezni. Vadimo potrtost, se ne premaknemo iz razočaranja, ker če nam bo šlo preveč dobro, se bo sigurno zgodila katastrofa. In ko se zgodi, ko umre nekdo, ki ti je blizu, ko izgubiš nekaj ljubega, vedno obžaluješ ravno zaradi tega, ker nisi izkoristil vseh tistih skupnih trenutkov, ki bi jih lahko… zaradi strahu pred xyz.

Težava ni v izbiri, ki nam je na voljo temveč v tem, da izbire pravzaprav sploh nimamo. Ko se udomačiš v pesimizem in pričakuješ najslabše, je to tvoja notranja avtomatika. Tvoj živčni sistem je zvezan v tokokroge, ki se avtomatsko vklopijo in zaženejo v tvojem telesu hormonski koktajl, ki podpre točno tisto, kar se ti zdi najbolj normalna stvar na svetu… da ti bo vse šlo po zlu. Zato je ključnega pomena, da spremembo naredimo v svojih celicah, v svojem živčnem sistemu. Potrebno je preobraziti tokokroge bolečine v sebi.

In to ni stvar enega dne ali enega vikenda. Tudi počitnice, čeprav intuitivno vemo, da nam koristijo, običajno ne pomagajo na dolgi rok.

Sama sem dolgo časa pričakovala od okolice, ljudi, atmosfere zunaj mene, da bo naredila svoj trik. Iskala sem svete kraje, tišino, umirjene ljudi, mehkobo, da bi se lahko sprostila in se odprla izkušnji. Bila sem mnenja, da tega ne morem narediti v kaosu vsakdana. Potem sem dojela, da če tega ne znam narediti sama in čakam dopust, potovanja ali dobro razpoloženje ljudi okoli sebe, da nikoli ne bom zares srečna. Začela sem mojstriti umirjenost in držanje svoje energijske posode na sredi nakupovalnega centra, na koncertu, v množici ljudi. In dojela sem, da je vse odvisno zgolj od mene in moje sposobnosti, da držim svoj sveti prostor zase.

Užitek… ta prepovedani občutek prepuščanja toku, predajanja življenju sem si onemogočala doooolgo časa. Nisem si dopustila, da bi zares uživala, ker so bile druge stvari bolj pomembne in preveč resne. Nisem si dopustila, da se odprem in sprejmem, da sem to kar sem. Strah me je bilo, da bom kaznovana, če bom uživala. Strah me je bilo, da če mi bo res dobro šlo, da potem se mi bo sigurno zgodilo nekaj groznega. In zaradi tega si nisem dovolila, da bi zares uživala.

Še vedno se učim. Sicer rada povem, da po 40 letih udomačevanja v eni skrajnosti včasih še vedno zdrsnem. A zdaj se zavedam, kaj se dogaja. Znam upočasniti in znam si podariti to po čemer srčno hrepenim. In vedno boljša sem v tem. Vendar še vedno mislim, da ne bom uspela na morje brez svojih knjig in računalnika. Morda me bo Hetaira uspela prepričati, da naj se sprostim in samo sem, uživam v vetriču in soncu in si dopustim, da samo obstajam. Po tem srčno hrepenim in to si podarim v minutah, urah, vendar cel dan ali celo cel teden… Mmmmm.

V svojem življenju sem spoznala, da je ravnovesje med delom (Amazonka) in užitkom (Hetaira) za žensko ključnega pomena. Če si vedno v delu in si ne znaš podariti časa za užitek, boš nekega lepega dne ugotovila, da si prazna, izčrpana in nesrečna. In potem običajno ženske rečemo, da se ne gremo več in gremo na razvajanje… pa naj bo to teden dni dopusta, razvajanje v wellness centrih ali nakupovanje. Razvajanje je tisto, ki si ga vzamemo, ko smo popolnoma izčrpane in izsušene od znotraj in upamo, da bo to naredilo svojo čarovnijo in nas ponovno napolnilo ter uravnovesilo. Vendar smo v tem mehanizmu pogosto ujete tako globoko, da se hitro vklopi mehanizem občutkov krivde. Počutimo se krivo, ker si toliko privoščimo, ker smo tako “drage” in toliko zapravljamo zase. In se hitro vrnemo nazaj v pridno mravljico, dokazati, da me zmoremo, da smo resne in da bomo opravile svoje delo. Ob tem pogosto pozabljamo, da se zakrčimo in nismo odprte za pretok življenja.

Če čutiš notranji občutek krivde, ko uživaš ali če te je, tako kot je bilo mene sram, da sploh imaš potrebo po tem, da uživaš, potem je notranje ravnovesje med Amazonko in Hetairo porušeno. Pri meni je bila Hetaira leta skrita, nevidna, spregledana in to sem drago plačala, ko je bila moja notranja posoda tako prazna, da sem se sesula na vseh področjih mojega življenja. Vzela sem lekcijo in svoja spoznanja strnila v izobraževanja, ki jih vodim za ženske s tem namenom, da jih spomnim, kako pomembno je sebe dati na prvo mesto, uživati v življenju in si dopustiti, da te trenutek v katerem si, neguje.

V petek začenjam spletno druženje Nega ženske energije, ki je namenjeno ženski, ki se je izčrpala, ki čuti pomanjkanje vitalnosti, ima zmanjšan libido, ki je izsušena od vseh obveznosti in potrebuje nekaj, kar jo bo napolnilo, prenovilo, obnovilo sočnost v njeni notranjosti. Nega ženske energije je ključna, kajti zmotno mislimo, da naš avto (telo) ustvarja gorivo, če vozimo hitreje. Ko vozimo svoj avto, gorivo vedno porabljamo. Vprašanje je le, kje tankaš? Kako pogosto tankaš? Voziš na hlape energije? Ali se šlepaš z energijskimi nadomestki kot so sladkor, gluten, kofein, alkohol, nikotin?

Ali res znaš uživati? NE? Te zanima več? Pokukaj na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Butterfly

Darilo Celote…

Čas je izjemno intenziven in napetost, ki jo čutimo v zraku pogosto vpliva na naše odnose. In v tem viharju energij, čustev, občutenj in doživetij je izjemno pomembno prepoznati izjemno darilo, ki nam je dano. Sočutje je pot, preko katere izbiramo iz ljubezni in spoštovanja in ki nas vodi v prepoznavanje dragocenosti in izražanje hvaležnosti. Sočutje ni nekaj, kar narediš. Sočutje je stanje zavedanja, način Biti, ki ga izbereš, da postaneš. Sočutje je kvaliteta misli, občutkov in čustev. Misli brez pričakovanj in brez navezanosti na zunanje dejavnike. Občutkov brez pogojevanja. In čustev brez naboja polarnosti, ko nisi za ali proti, samo si.

Čas v katerem živimo je čas novih možnosti, novih izbir. In vsaka oseba na svetu šteje. Ko izbiraš iz sočutja, sidraš v ta svet nove možnosti, kajti občutenje sočutja v mrežo zavesti sidra nove možnosti, nove izbire. Vsakdo, ki se je voljan dovolj odpreti, da prepozna, da ima čisto v vsakem trenutku izbiro, kako se odzove na življenje, omogoči drugim posameznikom, da izbirajo iz te iste paradigme. Gre za dovoljevanje, da si kar si in da je vsak posameznik to, kar je. Da bi zasejali semena spremembe o kateri se toliko govori je potrebno utelesiti spremembo. Postati moramo ta ženska/moški, ki živi življenje v sočutju, ljubezni in polnosti, ne glede na to, kaj se okoli tebe dogaja. In nekdo mora biti prvi. Nekdo mora začeti. Se premakniti onkraj starih izbir, ki temeljijo na strahu, pomanjkanju, na tekmovalnosti in temu kdo bo imel več.

Paradigma blaginje je paradigma, kjer je dovolj, kjer izbiraš iz ljubezni in si onkraj sojenja, razsojanja in kritiziranja kdo je boljši ali slabši, kdo ima več ali manj, kdo je kriv in kdo ne. V paradigmi blaginje prevzemaš polno odgovornost za realnost, ki jo ustvarjaš, v polnem zavedanju, da ti izbiraš.

Izziv se vedno pojavi, ko tvoje izbire niso podprte s strani drugih in se znajdeš v svetu, kjer imaš občutek, da si sam. Posameznik mora imeti izjemno moč v sebi, mora imeti stik s svojo močjo, da zmore držati sebe, biti v stiku s sabo, da vidi onkraj tega kar je videti v tem trenutku, da lahko živi kot del tega sveta, brez da se izgubi v izkušanju sveta v katerem živi. In to vidim dnevno. Ko so ljudje okoli tebe negativno naravnani, ko izkušajo izgube, bolezni, preizkušnje, je pogosto izjemen izziv videti onkraj tega, kar se jim dogaja, čutiti sočutje in hkrati biti z njimi v tej njihovi izkušnji.

Rada rečem, da ni težko biti razsvetljen in srečen daleč stran od civilizacije, precej težje je biti uglašen s svojo izbiro, biti v tem istem zadovoljstvu, radosti in polnosti in biti hkrati mama, taxi služba, predavateljica, poslovna ženska, žena in ljubica. Da ne govorim o težavah, ki jih s teboj delijo tisti, ki so ti blizu, ki so ti dragi in ki jih neizmerno ljubiš. In tukaj je potrebno sočutje dati v prakso, vsak dan znova.

Ko pade dol letalo, poplave odnesejo nekomu hišo ali pa se zgodi kakšna druga katastrofa, je od vsakega posameznika odvisno kako se sooča z dogodki. Notranja avtomatika, ki pogosto narekuje naše odzive na zunanje okoliščine nas vse prepogosto vodi v to, da izbiramo boj, beg, da ignoriramo ali omedlevamo ob dogodkih, ki so vse prej kot prijetni. Vendar je vedno na nas ali izbiramo iz notranje avtomatike ali izbiramo zavestno.

Karma je postal zelo priročen izgovor skozi katerega odgovornost za dogodke v življenju ljudi ali v svojem življenju prelagamo na nekoga zunaj nas. Eden od obrambnih mehanizmov, ki jih imamo ljudje, ko smo soočeni z bolečimi dogodki je zanikanje, ko enostavno nočemo gledati, brati, videti, vedeti, slišati, kaj se dogaja. In potem pravijo, da so obdelali šok in so pomirjeni s tem kar se dogaja. Gre za način preživetja, ko se želiš izogniti šoku, nočeš, da bi stvari vplivale nate in zato izbereš ločitev od vsega. Zanikanje pogosto vodi v otopelost. Skozi upravičevanje in zelo dobre izgovore, ki jih imamo, se distanciramo od dogodkov, češ to se mene sploh ne tiče. Pogosto smo kot noji z glavo v pesku, nočemo vedeti in videti, raje vidimo, da ne vemo kaj se dogaja okoli nas. V svetu polarnosti v katerem živimo se ljudje največkrat postavljajo na strani; ali je dobro ali pa slabo. Vendar je izziv v tem, da vedno, ko zavzameš stran in nekaj označiš za pozitivno ali negativno ostajaš od tega ločen. V resnici si ne dopustiš, da bi začutil, kaj zaznavaš v sebi v povezavi s tem, kar se dogaja. Sojenje in delitev na dobro ali slabo je del ločevanja znotraj nas samih.

Gregg Braden pravi, da imamo kot bitja sočutja vedno imamo priložnost videti stvari onkraj tega kar je dobro in slabo v nekem dogodku. Skozi sočutje smo lahko priča dogajanju in si dopustimo, da začutimo, kaj so ljudje izkusili brez sojenja, razsojanja in potrebe po maščevanju. Ko si dopustiš, da čutiš, osvobojen polarnosti dobrega in slabega, čutiš kar čutijo oni. Ko si dovoliš čutiti in vendar prepoznavaš, da to ne bi bilo potrebno, če bi drugače izbrali kolektivno gledano. Gre za prepoznavanje situacije brez strahu in ločevanja, ko si žalosten in si dovoliš čutiti izgubo nečesa dragocenega, vseh teh življenj ljudi, njihove unikatnosti in posebnosti. Ko samo si v pričevanju in prepoznavanju tega kar je, lahko izbiraš, da izkusiš čustva iz pozicije moči lastne izbire, namesto iz reakcije in nemoči. Sočutje je tvoja izbira odziva, ki se rodi iz akcije in ne iz reakcije. S tem se krepi naša sposobnost sprejemljivosti.
Sami smo odgovorni za svoje odzive, ki so najbolj primerni za določeno situacijo.

Skozi namerno sočutje izbiraš kako se boš počutila, katera čustva bodo del tvoje izkušnje in kakšna bo kvaliteta tvojih misli v dani situaciji. Kot bitje sočutja imaš vedno priložnost, da vidiš onkraj dobrega in slabega, prav in narobe. Skozi sočutje lahko vidiš dejanje kot darilo Celote, očiščeno vseh sodb in pogojevanja. V tem procesu je precej bolj pomembno kdo si in kdo postajaš kot to kaj narediš. Sočutje je izbrana, namerna akcija namesto reakcija na dogajanje. Sočutje enostavno je. Ne pozna “moral bi” ali “ne bi smel” ali “to bi bilo bolje kot” pristopa. Enostavno je.

Ena od stvari, na katere nas ta čas tranzicije nenehno opominja in vedno bolj nas bo je, da je življenje brezmejno dragoceno. Izjemna dragocenost Biti nam je na voljo v vsakem trenutku in zgolj od nas je odvisno

Resnična izbira pride skozi sočutje. Pripravljenost, da sami izberemo svojo reakcijo in spremenimo strah v ljubezen je najmočnejša izbira, ki nam je na voljo. In to lahko naredimo skozi blagoslov. Blagoslov ustvari energetsko odprtost skozi katero vstopijo možnosti, nove priložnosti in darila življenja.

In v neprijetnih situacijah vedno svetujem blagoslavljanje kot način soočanja s tem, kar se dogaja. Vedno blagoslovim dogodek in vse vpletene, tiste, ki so žrtve dogajanja kot tudi tiste, ki so mučitelji ali povzročitelji tragedij. Ob tem pa ne pozabim na blagoslov sebe kot opazovalke. Blagoslavljanje je način preobrazbe, ko uporabiš svojo posodo in energijo, da svinec, težo dogajanja preobraziš v zlato duše. In alkimija je vedno zavesten proces.

Skozi blagoslavljanje začutiš darilo Celote. Zavedaš se, da je vse potreben del te izkušnje, ki ji pravimo Življenje. Ti izbiraš, kako se soočaš s stvarmi. Ti izbiraš v kakšnem svetu živiš. Ti izbiraš pomanjkanje ali blaginjo. Ti izbiraš sočutje ali sojenje. Ti izbiraš ljubezen ali strah. Vse to nam je vedno na izbiro. Zato izbiraj modro!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

h

Moč namere

Ker smo na našem druženju Razcveta Ženske vse postavljale namero, bi želela deliti malo več o nameri. Večina nas govori o postavljanju namere in hkrati se pogosto ne zavedamo, da je namera sila. Univerzalna sila, ki jo usmerjamo.

Sila, ki nas sili v to, da vedno bolj postajamo ta ženska, za katero smo se rodile, da postanemo.

In to običajno pomeni, da, ko namero invociramo, jo prikličemo in jo usmerimo, naletimo na vse mogoče ovire na poti. Kajti smisel tega popotovanja je v tem, da nas namera sooči z vsem, kar same sebi postavljamo na pot, da še nismo ta najveličastnejša Ženska z velikim Ž.

Prvi korak je vedno, da se tej sili odpremo.
Samo, če jo povabimo v svoje življenje in z njo aktivno soustvarjamo, jo čutimo in se ji odpremo, lahko zavestno soustvarjamo z njo. To, da se povežemo z namero pomeni, da smo se povezale z življenjem. In Ženska je življenje, ki ga čutimo kot ljubezen in ki se izraža skozi sijanje, svetlobo.

Po zapisu Wayne Dyera ima namera sedem obrazov.
Prvi obraz je kreativnost.
Kajti kreativnost je sila, ki omogoči, da se stvari premikajo, da se rodijo. Ko si v stiku s kreativnostjo imaš navdihe, utrinke, ki jih nato udejanjaš skozi navdihnjene akcije. In vsaka navdihnjena akcija te vodi bliže k temu, da si vedno bolj ta Ženska, ki ti si.

Drugi obraz je prijaznost.
Karkoli soustvarjamo z namero raste, se razcveta in nam omogoča, da smo vedno bolj srečne in izpolnjene. Rada rečem, da je najpomembnejše vprašanje, ki bi si ga morale postavljati vedno znova in znova in ki nas poveže z našo namero; Kaj je najprijaznejša stvar na svetu, ki jo lahko naredim v tem trenutku zase?

Tretji obraz namere je ljubezen
.
Kajti namera je ljubeča sila, ki nas neguje. Vodi nas, da vzljubimo vse ovire, ki se nam pojavijo na poti. Ljubezen je tista, ki nas spodbuja, da sprejmemo. Če smo v jezi, sojenju, razsojanju, obsojanju, sovraštvu, srahu ali predsodkih, tam ne moremo uspevati in se razcvetati. Vedno znova se zapiramo in ne sprejmemo tega, kar nam je namenjeno. Ključno je vedno, da ljubiš to kar delaš, kajti le tako te namera vodi v to, da vedno bolj delaš to, kar ljubiš. Tukaj ni bližnjic.

Četrti obraz je lepota.
John Keats je zapisal, da je lepota resnica in resnica lepota in da je to vse, kar moramo na Zemlji vedeti. Lepota ima to sposobnost, da nas postavi v ta trenutek, tukaj in zdaj, kjer izkušamo ljubezen, prijaznost in kreativnost. Lepe misli vedno ustvarjajo lepo dušo. Ko si v toku in vidiš lepe stvari okoli sebe, si dopustiš negovanje in si v stiku s poljem namere.

Peti obraz namere je razcvet, širjenje, rast.

Namera vedno širi lepoto, ljubezen, prijaznost in kreativnost. Moč namere vedno širi, razkriva nova obzorja in nas sooča z več… Zaupaj širjenju, odpiranju in sprejemanju, kajti, ko ljubiš to kar delaš, se lahko širiš le v ljubezni in imaš vedno več prijaznosti in lepote v svojem življenju.

Šesti obraz namere je blaginja.
Blaginja je tvoje naravno stanje obstoja. Ustvarjena si bila v blaginji in blaginja ti je vedno na voljo, da jo izbereš. Potrebno jo je izbrati! Blaginja nima nobenega limita, potrebno se je odpreti, jo sprejeti, jo negovati in deliti. Blaginja je intimno povezana z razcvetom. Več o blaginji si lahko prebereš v članku tukaj…

Sedmi obraz namere je sprejemljivost.
Umetnost sprejemljivosti je tista, ki jo moramo osebno spoznati, če želimo v polnosti usmerjati in soustvarjati z namero. Sprejemljivost nam je vedno na voljo. Starodavna umetnost alkimije govori o tem, da so nam vsi elementi na voljo, da jih vpokličemo in soustvarjamo z njimi. Vendar je potrebna voljnost, da se odpremo, prepoznamo namero in sprejmemo. Namera se ne more odzvati, če je ne prepoznaš! Tvoja naloga ni, da se sprašuješ; Kako? Tvoja naloga je, da rečeš; JA! Voljnost, sprejemljivost je ključna.

In, ko jo sprejmemo, da soustvarjamo z njo zavestno, je nujno, da sprejmemo vse tiste dele sebe, ki pridejo v ospredje in zahtevajo našo pozornost, ljubezen, prijaznost, da uvidimo njihovo lepoto in jih objamemo, se pomirimo z njimi. Prijaznost je resnično ključna, ko se pojavijo senčni deli, strahovi, izzivi na poti.

Namero je potrebno negovati, svoje srčne želje, ki smo jih predale nameri. Potrebno se je vedno znova uglaševati z namero, jo vedno znova oživljati in ji dopustiti, da teče skozi naše življenje.

Zadnji del v razcvetu je, da sebe delimo s svetom. Bolj, ko se delimo, bolj, ko delimo svoje darove, bolj se odpiramo in bolj smo v sprejemanju. Predaja sili namere je ključnega pomena. Da zaupamo, da nas vodi. Da zmoremo ustvariti varno posodo v sebi, da sprejmemo vse dele sebe, ki se oglasijo in ki želijo našo pozornost. Da zmoremo spoštovati vse dele sebe. In da vidimo vrednost v čisto vseh aspektih sebe, tudi v tistih, ki jih sodimo kot “negativne”. Samozavedanje, samozaupanje, samospoštovanje in samovrednotenje so štirje stebri notranjega temelja, ki je osnova za razcvet.

Vedno se lahko odpreš še malo bolj, sprejmeš še malo več, se neguješ še malo bolj in se predaš, deliš sebe še malo več. To je razcvet, ki mu nikoli ni konca!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Woman happy

Življenje te ljubi!

Dolgo časa se nisem zavedala, da živim, in vsak dan znova potrjujem paradigmo pomanjkanja. Nisem bila dovolj in vedno znova sem si razlagala, kaj vse mi manjka, česa nimam. Preobrat se je zgodil, ko sem neko jutro leta 2009 sedela na tleh svoje dnevne sobe in ugotavljala, da sem popolnoma na tleh in da potrebujem rešilno bilko, nekaj, kar me bo potegnilo ven iz spirale brezupa in notranje teme, v katero sem se spuščala. Čutila sem breme življenja in vse, kar sem počela, je od mene zahtevalo izjemen napor. Lučka, ki je posijala v mojo notranjo temo, je prišla v obliki prakse hvaležnosti. Namesto da sem se osredotočala na to, česar nisem imela, in na to, kako težko in temno je bilo moje življenje, sem zavestno začela iskati vse tisto, za kar sem bila lahko hvaležna. Hvaležnost je tista, ki me je počasi, počasi vodila v razumevanje paradigme blaginje.

Pomanjkanje je naša interpretacija, predstavlja naš pogled na svet, vendar je dejstvo, da življenje kot takšno pravzaprav ne pozna pomanjkanja. Življenje je. Vedno je v izobilju. Nikoli ga ne zmanjka in le naša interpretacija pravi, da ga ni dovolj. Kajti resnica je, da je življenje vedno dovolj. Življenje je blaginja, življenje je obilje. V življenju se skriva kapaciteta kreacije vsega, kar je za življenje potrebno. In bitje, skozi katero teče sila življenja in ga oživlja, je tukaj z enim samim namenom – da uživa v izkušanju samega sebe. Življenje ljubi samo sebe. Življenje se uteleša ne zaradi potrebe, temveč iz ljubezni. Življenje brezmejno uživa v tem, da se lahko izrazi skozi tebe. Življenje se ne izraža iz potrebe ali obupa. In ko od daleč pogledamo na življenje, pravzaprav vidimo absurdnost pomanjkanja, kako neresnično je, da je pravzaprav laž, v katero verjame človek.

Ste že kdaj srečali mačko, ki bi verjela v pomanjkanje? Ali morda rastlino, ki bi verjela v pomanjkanje? Ljudje smo tisti, ki imamo svobodno voljo, možnost izbiranja. In iz nekega zanimivega razloga vedno znova izbiramo pomanjkanje v svetu, ki nam na vsakem koraku sporoča in odslikava blaginjo in izobilje življenja.

Ali lahko v svojem telesu začutiš resnico zgoraj povedanega?

V duhu tega, da je življenje zgolj izraz ljubezni, lahko rečemo, da je tvoje telo izraz življenja, izraz ljubezni. Telo ima za namen, da se življenje lahko izraža skozenj njega. Pravzaprav sila življenja oživlja materijo, ji vdahne življenje. In telo imaš zato, da svoj edinstveni, unikatni, enkratni in neponovljivi Jaz izraziš v svetu. Sama temu pravim unikatni Dragulj, Darilo tvoje izvorne esence. Tvoje telo je unikatno, edinstveno in neponovljivo. Ima svoj unikatni naravni izraz in takšnega ne moreš najti nikjer drugje. Ta naravni izraz tvojega telesa je posledica namere življenja, ki ga je ustvarilo. Nič ne more obstajati brez namere. Vsak fizičen izraz, vsaka forma, struktura ima v ozadju svojo namero, ki obstaja, preden je bila ustvarjena fizična forma. Najprej je namera, nato se po tej nameri oblikuje forma.

Eno od fascinantnih dejstev življenja je zame osebno dejstvo, da vsaka duša v skladu s svojo namero za življenje, v katero se podaja, v skladu z lekcijami, ki jih želi izkusiti, izbere dedni liniji staršev, unikatno in enkratno kombinacijo genov, ki oblikujejo edinstveno fizično formo, ki služi točno temu namenu, ki ga je izbrala duša.

In namera življenja je vedno v tem, da izkuša samo sebe kot edinstveni, enkratni izraz življenja. Življenje se izraža skozi cvet, skozi žival, drevo, skozi reko ali človeka, različne forme izražajo eno silo življenja, isto silo življenja, ki oživlja različne oblike. Življenje nima omejitev. Življenje, ki oživlja tvojo formo, tvoje telo, je večno, neminljivo in predvsem brez pomanjkanja.

Karkoli je zate naravno, je brez truda, je lahkotno. Če je karkoli, ob čemer čutiš, da se moraš truditi, to pomeni, da se poskušaš na silo prisiliti v nekaj, kar ti ni naravno. Siliš se v nekaj, kar je nenaravno tvojemu edinstvenemu izrazu. In ker si unikaten izraz življenja, je čas, da nehaš kopirati druge, da prenehaš to težnjo, da bi bila nekdo drug, nekdo, ki ti nisi. Kajti če poskušaš biti nekdo, ki ti nisi, boš ob tem vedno čutila napor.

Trpljenje vedno vznika iz upiranja naravnemu toku. In tovrstno upiranje nam na določeni točki življenja služi. Prevzamemo družbene norme, zunanje pogoje, pravila in omejitve od svojih staršev, prijateljev, medijev, družbe kot take. Poskušamo se prilagajati, ustrezati, biti v okvirih pričakovanj in ob tem zatremo sebe. Vedno ko se prilagajaš družbi, namesto da si dopustiš, da si to, kar si, deluješ proti sebi in svoji naravi.

To, kar ovira tvoj naravni izraz, je balast družbe, ki skriva tvoj notranji Dragulj. Eden najosupljivejših načinov nadzora nad našim telesom izhaja iz volje. Osebna volja je del osebnosti, ki pogosto s silo pripravi telo do česa, česar telo pravzaprav ne želi. In ženske smo moč volje izmojstrile do potankosti. Ko smo že povsem na koncu z močmi in je telo izčrpano do konca, bomo vedno izsilile, nekje vzele zadnje atome moči in po mojih opažanjih pogosto telesu vzele energijo za regeneracijo in obnovo, zato da bomo izsilile nekaj, kar menimo, da je nujno narediti v tem trenutku. Nasilje, ki ga ženske izvajamo same nad seboj, je osupljivo, kajti pogosto nismo voljne prisluhniti telesu, ki potrebuje počitek, hrano, vodo, WC, in gremo čez vse meje preprosto zato, ker lahko, ker smo mnenja, da so stvari, ki jih moramo nujno narediti, pomembnejše od telesa.

Če slediš toku življenja, če si v toku življenja, ne potrebuješ sile, da bi dosegla stvari, ki so naravne, da se zgodijo. Če nekaj čutiš kot naravno tvoje, sila volje ni potrebna, da bi to ohranjala. Le kadar želiš ohranjati nekaj, kar je nenaravno tebi, potrebuješ silo, delovanje z voljo. In pogosto rečemo, da se moramo prisiliti v to, da nekaj naredimo. Da se razumemo, seveda to zmoremo in lahko naredimo, vendar je izziv v tem, da ko gremo proti svojim naravnim danostim, ko stvari na silo dosežemo, zato ker zmoremo, vedno izhajamo iz strahu. Spodaj se skriva strah, da nismo dovolj, da ne bomo sprejete, da bomo zavrnjene takšne, kot smo, zapuščene. In delujemo iz pomanjkanja.

Življenje nikoli ne izhaja iz strahu, življenje je vedno izraz ljubezni. Kot sama rada rečem, je življenje ljubezen v akciji. Razum je tisti del, ki ga je strah, da bi opustil nadzor, kajti tudi približno se mu ne sanja, kaj pomeni naravni izraz življenja. Razum je prestrašen, ko se je treba podati v neznano, ko je treba opustiti znan teritorij. In zato imamo vedno, ko se v življenju premikamo naprej, težave, ker razum noče spremembe. Razum je tisti del tebe, ki racionalizira, da če se premakneš, če si dopustiš, da greš s svojim naravnim izrazom svoje Biti, to pomeni, da lahko izgubiš službo, ostaneš brez denarja, brez statusa, izmeček, nebodigatreba. Razum te poskuša obraniti pred življenjem.

In vendar je nesporno dejstvo, da življenje vedno poskrbi za življenje, da življenje brezpogojno ljubi samo sebe. Zakaj torej ne bi zaupala življenju? Zakaj ne bi izbrala, da slediš življenju? Zakaj ne bi izbrala Blaginje življenja namesto pomanjkanja? Resnica je, da je moč izbire v tvojih rokah, in vsak trenutek imaš v sebi moč, da izbereš moč blaginje ali pomanjkanja. Dokler nisem tega spoznala in sprejela v svojem življenju, sem se veliko upirala, silila, izvajala nasilje sama nad seboj in se potem čudila, zakaj sem tako utrujena od vsega. Moj notranji boj je zahteval ogromno energije. Potem je moje življenje, kot sem ga poznala, razpadlo v prafaktorje. In krize, osebne krize ali družbene krize so vedno priložnosti za osvoboditev. Vedno nam ustvarijo prostor za to, da se spomnimo dobrobiti življenja, hvaležnosti za preprosto dejstvo, da obstajamo, da smo živi, da dihamo. Hvaležnost za življenje je tisti dejavnik, ki številne spomni na to, kaj je v življenju resnično pomembno, kaj resnično šteje.

Blaginja ali pomanjkanje? Kaj izbiraš zase?

Bodi sijajno!

Taja Albolena

Članek objavljen na portalu Svetloba.si

 

golden-color

Ti si Čudež!

Ena od izjav Oprah Winfrey, ki me vedno znova navdihuje, pravi: “To, da si tukaj, je čudež in tvoje resnično delo je, da to častiš.”

Resnica je, da si Čudež. Ko malo bolje pomislimo, kakšna je možnost, da pride do spočetja, koliko stvari se mora poklopiti, koliko ovir je na poti do ugnezditve, do tega, da bitje zraste in se rodi… to, da si tukaj, je čudež. Pika.

O tem je brez smisla razpravljati. To kar je pomembno pogledati bolj od blizu, pa je dejstvo ali to prepoznavaš, ali to v svojem življenju praznuješ? Ali znaš praznovati svoje življenje?

Ko gledam življenja žensk, s katerimi prihajam v stik, vedno znova vidim, da ne prepoznavajo dejstva, da so čudež. Ne, tudi sama ga nisem. Ne, nisem se zavedala tega, nisem prepoznavala tega, da sem čudež. In ker jaz nisem videla tega dejstva, ker je bilo to zame nevidno, sem bila vedno znova prepričana, da nisem dovolj. Nikoli nisem bila dovolj dobra, dovolj lepa, dovolj pametna in iz tega dejstva, da nisem dovolj, sem se primerjala z drugimi in tekmovala z drugimi za pozornost in ljubezen. Že kot majhna punčka. V to sem se udomačila.

To kar morate vedeti je, da imamo vsi ljudje potrebo po tem, da smo videni, uslišani, prepoznani. Ženske si želimo ljubeče pozornosti s strani moških, moški si želijo, da ženske vidijo in cenijo njihov trud, ki so ga vložili v delo. In da bi ženska lahko bila tista, ki s svojo svetlobo spreminja svet, rabi v prvi vrsti poskrbeti zase.

In mnoge ženske me v strahu vprašajo: “Ampak Taja, če poskrbim zase, potem sem sebična, a ni res? A ni poanta v tem, da se razdajam, da naredim vse, kar je v moji moči, da bodo ljudje okoli mene srečni in zadovoljni?”

Resnica je, da ne moreš dati tega, česar nimaš. Če ti nisi zadovoljna, izpolnjena, srečna, radostna, ljubeča s sabo, če tega ne čutiš v sebi, tega ne moreš deliti.  To kar je tvoje resnično delo kot ženske je, da prepoznaš od kje izvira tvoja moč. To kar je tvoje resnično delo je, da prepoznaš kdo si kot ženska in zakaj si tukaj!? To kar je tvoje resnično delo je, da objameš dejstvo, da rabiš biti izpolnjena, polna, da lahko sebe deliš s svetom. Kot polna posoda, deliš svojo smetano, ko si ti polna v sebi. Ko si polna, si vse kar si in sebe deliš s svetom.

Zakaj potem to ni tvoja vsakodnevna realnost? Vsaka od nas izbira, dnevno, kako kreiramo svoje življenje. Lahko ga kreiraš iz polnosti vsega ali iz pomanjkanja. In velika večina izbere pomanjkanje že takoj zjutraj, ko položijo nogi na tla iz postelje in se pritožijo, da niso dovolj spale, da dan nima dovolj ur, da jim zmanjkuje časa, denarja in da ne govorim o tem, kako jim zmanjkuje energije. Je tvoja realnost, realnost pomanjkanja, kjer nikoli ni dovolj in ti nisi nikoli dovolj?

Čudež si in to je resnica. Vendar drži tudi to, da si Kreator. V praksi to pomeni, da ti ustvarjaš svojo realnost in če ti verjameš, da živiš v svetu pomanjkanja, v svojem življenju po tretjem univerzalnem zakonu, kjer ima vsaka akcija svojo reakcijo, ustvarjaš točno to, v kar verjameš.

Ključno vprašanje je, ali si pripravljena na v zvezi s tem kaj spremeniti? Kajti svet se spremeni iz tebe navzven. Kako boš uporabila svoje življenje, čas, ki ga imaš na voljo? Za praznovanje polnosti življenja ali pritoževanje glede pomanjkanja? Tvoja izbira, vsak dan.

To, kar sem prepoznala leta 2009, ko sem dobila vizijo, da lahko s tem, ko postanemo najsrečnejše ženske na svetu, spremenimo svet, je dejstvo, da tega ne morem narediti namesto drugih. In če hočemo spremeniti svet, moramo spremeniti način razmišljanja, kako vidimo stvari, spremeniti moramo to, k čemer težimo v svojem življenju. Polnost ali pomanjkanje? K čemu težiš v svojem življenju?

Resnica je, da lahko spremenimo svet. Resnica je, da mora to narediti vsak pri sebi. Nihče ne more spremeniti sveta zate. In če se ne moreš povezati s tem, vedno znova izgubiš.

Kako boš torej uporabila svoj čas, svojo energijo in svoj denar, da boš v svojem življenju izkušala polnost, namesto pomanjkanja?

Odpiram nov krog v naši družbi, kjer se 40 dni uglašujemo na moč blaginje. Skozi spletna druženja razložim razliko med paradigmo pomanjkanja in paradigmo blaginje. Na voljo so dnevne prakse, ki te vedno znova spomnijo, da si čudež.

SI zraven?

Več na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

worth_big

Živeti ali umreti?

Ko zadnje dni odpiram svoj FB zid, se kar ne morem izogniti debatam o ravnatelju z mariborske srednje šole, ki je naredil samomor. Vse do trenutka, ko sem izvedela za samomor se z incidentom, ki se je zgodil na šoli nisem ukvarjala, ne glede na to, da je na tem istem zidu vsak dan visela kakšna debata o moralnosti njegovega početja. Moja osebna izbira je bila, da ne bom s svojo energijo prilivala ognja, beri energije, v to zadevo. Ljudje, sploh tisti, ki smo vešči dela z energijami, pogosto pozabljamo, (da ne govorim o vsem tistih, ki so mnenja, da obvladajo energije, pa se v praksi izkaže, da jim pridobljeno znanje bolj škodi kot koristi, ker v praksi ne znajo upravljati s svojo energijo in počnejo neumnosti z njo, kar povzroča več zmede kot jasnosti), da kamorkoli usmerjamo svojo pozornost, tja teče naša energija. Vedno. In če se zgražaš nad tem, kaj se je zgodilo, tja usmerjaš energijo in tja teče tvoja energija. Ti izbiraš, kaj hraniš s svojo energijo in česa ne.

Vendar tega, kar velika večina ne ve, je dejstvo, da so naši možgani udomačeni, genetsko pogojeni, da so bolj budni in dojemljivi za strah in negativne novice, kot za pozitivne. Zakaj? Ker imamo v možganih sito, ki seje novice, ki jih spušča v naše zavedanje, ker RAS sistem določa, kaj vidiš, slišiš, skratka, kaj je tisto, kar pritegne tvojo pozornost in čemur v nadaljevanju posvečamo svojo pozornost, ter temu dajemo svojo energijo. In ljudje, ki so ustrahovani, ki so udomačeni, da odreagirajo na situacije, ki so potencialno nevarne, vedno skočijo, ko rumeni tisk servira novo kost za glodanje. Ljudje, ki so nevarni, moralno sporni, delajo stvari, ki so “prepovedane” so vedno “vroča” roba za rumeni tisk.

Vendar vrnimo se k energiji… rumeni tisk ve, da nima veze kakšno novico objaviš, pomembno je, da pritegne veliko pozornosti, kajti to v praksi pomeni, da se tja stekajo reke energije (denar je energija). Se spomnite filma Matrica? Poglejte ga še enkrat, kajti vse to se dogaja pred vašimi očmi. Reke energije se stekajo k tistim, ki tako želijo in jo uporabijo po svoje, če ne znate upravljati s svojo lastno energijo! Vsi znani ljudje to vedo. Več, ko se o njih piše, pa sploh nima veze, kaj se o njih piše, več energije imajo na voljo, ker jim ljudje pošiljajo energijo. Eno velikih spoznanj v mojem življenju je bilo dejstvo, da pravzaprav sploh nima veze, ali je to kar si ljudje mislijo pozitivno ali negativno, če ti nekam usmeriš pozornost, tja teče energija. Energija nima predznaka plus ali minus. Predznak stvarem določimo posamezniki. Energija pa samo zgolj je. Ko se razburjaš ali pritožuješ nad nekom, ko ga kritiziraš mu pošiljaš ravno toliko energije, kot, če ga hvališ. Piedistali in kleti. Ko si na piedistalu in te občudujejo ali pa si v kleti in te zaničujejo v obeh primerih ti pošiljajo svojo energijo. Slavne osebnosti zanjo živeti s to energijo, naučijo se upravljati z njo. Uspešni športniki se naučijo upravljati s to energijo, da jo usmerjajo v svoje rezultate in dosežke.

Kaj pa se zgodi, če reka energije zajame nekoga, ki je še do pred nekaj dnevi živel “normalno” življenje in je kar naenkrat pod soji žarometov? Kaj se zgodi osebi, ki ga preplavijo čustva krivde, sramu, strahu, jeze, skratka koktail čustev ob dejstvu, da je njegova anonimnost naenkrat postala del razprav vsakogar, ki ima 5 minut časa? SI lahko predstavljaš sebe, da te doleti takšna situacija, kjer se naenkrat iz neznane osebe preleviš v glavno novico dneva, da se vsi norčujejo, kritizirajo, cinično komentirajo ne le tebe, tvoje delovno mesto, tvoj poklic. Si lahko predstavljaš breme vse te energije, ki je naenkrat usmerjena nate?

In kaj ta oseba naredi z vso to energijo? Kaj je tisto, kar ta energija pri njemu poudari, kaj podpre? Če je bil mož v strahu, jezi, paniki, v občutkih krivde je to tisto, kar je cela ta reka energije krepila v njemu. Če ni vedel kako upravljati s svojo energijo, je bilo čisto mogoče, da bo vsa ta energija nekje povzročila kratek stik in da bo popustil najšibkejši člen.

Dragi moji, ni neutemeljen naš strah pred slavo in pred tem, da bi bili znani in slavni, kajti to od vsakega posameznika zahteva umetelno poznavanje umetnosti upravljanja s svojo energijo. Vrhunske športnike učijo, izobražujejo jih v tej smeri, kako upravljati s svojo energijo na fizični ravni, na čustveni ravni, na mentalni in duhovni ravni. Če želiš biti slavna osebnost je tovrstno upravljanje ključnega pomena, pa tudi če si slaven “zgolj” v svojem podjetju, v svoji vasi.

In ob vsem skupaj me je najbolj osupnilo razpravljanje o tem, kako je samomor vseeno malce pretirana zadeva in kako imaš itak možnost izbire. In da se vsak odloča sam. Kar sicer drži, vendar so se moje antene dvignile ob cinizmu in arogantnosti mnogih, ki komentirajo ravnateljev samomor.

Brez dvoma je to obdobje mojega življenja še vedno malce ranjivo, surovo, vendar vem kako je, ko si pred odločitvijo ali živeti ali umreti. Stara sem bila 18 let, sama v neznanem mestu, brez prijateljev, moja najboljša prijateljica me je pred dnevi obvestila, da se moram izseliti iz najinega najemniškega stanovanja, ker je dobila sobo v študentskem domu. O tem mi ni nič povedala, sploh nisem vedela, da je zaprosila za sobo v študentskem domu. Zaupala sem ji, bila je moja najboljša prijateljica. In v tistem trenutku sem se počutila izdano. In to je bil le majhen detajl v tistem tednu, ki se je začel z dejstvom, da me je pravkar pustil fant, po telefonu. Bila sem jezna kot ris, ker ni imel jajc, da mi pove v obraz. Poklical me je, nekaj dni po novem letu in mi povedal, da se je odločil, da to ni tisto, kar bi si želel in da bi on rad sprobal še druge punce. Kar je bilo, iskreno povedano, čisto fer, če le ne bi za to, da mi to pove, izbral telefona. Tisti večer sem kljub svojemu strahu, da bi prečkala park Tivoli, pozno ponoči pešačila v Rožno dolino, ker sem bila tako razjarjena, da sem novico dobila preko telefona. In počutila sem se zapuščeno. Ob vsem tem sem bila na faksu, kjer sem se borila sama s seboj in s svojim nezadovoljstvom ob dejstvu, da sem se morala učiti matematiko in fiziko in neumnosti, ki jih moja umetniška duša ni morala prežvečiti. Kar je brez dvoma aktiviralo nesprejetost in zanikanje. In ko sem doma povedala, da bom pustila faks me je moj oče soočil z dejstvom da imam na izbiro ali pridem domov in mi pomaga poiskati službo ali pa sem sama.To sem sama doživela kot izbiro ali pridem domov, kjer mi oče najde službo, najdem moža, imam otroke in zgnijem do konca življenja. Ali pa ostanem v prestolnici in se znajdem … skratka se podam v neznano.

Tisti večer sem ležala v postelji in resno razmišljala o samomoru. Vse skupaj je bilo zame čisto preveč. Ostala sem brez fanta, prijateljice, strehe nad glavo, pustila sem faks, oče mi je odtegnil finančno podporo, se me odrekel in ostala sem sama. Čisto sama. Nisem imela nikogar, ki bi ga lahko poklicala in mu rekla, naj me posluša. Preplavljena sem bila z občutki izdaje, zapuščenosti, ranjenosti, zanikanja, ločenosti, v bolečini. Bilo je čisto preveč za moje bitje. Ko se je v tednu dni, kot hiša iz kart sesulo vse, kar sem poznala, vse kar je predstavljalo moje življenje, enostavno nisem vedela kaj naj. Kaj naj!?

Ko si v situaciji, v kateri razmišljaš o samomoru, to ni udobno mesto, kjer se lahko zavestno odločiš kaj želiš. To običajno ni mesto, kjer se lahko preseravaš in razmišljaš. Običajno je to mesto utesnjenosti, prepolno strahu, negotovosti, negativnih čustev. In če k temu prispevajo še okolica, ljudje, neznanci s svojimi sodbami in kritiko, je lahko nevzdržno. To je mesto, kjer je nevzdržno že brez kakršnegakoli zunanjega pritiska in vse kar si želiš je, da enostavno ne bi obstajal, da te sploh ne bi bilo. Soočen si z nepredstavljivo psihično bolečino in občutkom brezizhodnosti. Kako lahko preživi dekle, ki ne pozna mesta, ljudi, je brez denarja, podpore in brez strehe nad glavo?

Povezanost z ljudmi, tisti stik, ko imaš občutek, da je nekomu mar, da te nekdo čuti, da čuti s teboj, pa naj bo to družinski član, prijatelj ali skupnost, je ključnega pomena za to ali bo nekdo živel ali bo dvignil roko nad seboj. Povezanost je tista, ki nas drži povezane z življenjem. Povezanosti ti pomagajo, da se odločiš za življenje, tudi, če čutiš brezizhodnost, nemoč ali bolečino. Jaz tega nisem imela. V enem tednu mi je bila odvzeta vsa podpora.

Zakaj sem še tukaj? Tisto noč, ko sem razmišljala, kaj bi bilo boljše, ali da se vržem iz sedmega nadstropja stolpnice v kateri sem živela, ali da se vržem pod vlak, ki je bil blizu, kaj bi bila najbolj gotova pot v smrt in sem bila že skoraj čisto odločena, da to naredim, tisto noč, ko sem se odločala ali živeti ali umreti, je v mojo sobo prišla zlata svetloba in sedla na mojo posteljo. Naj povem, da to ni bila čisto nič romantična izkušnja, ker me je bilo strah kot psa. Tako me je bilo strah, da nisem upala odpreti oči ali se premakniti. Bila sem v strahu in hkrati paralizirana. In ta zlata figura je celo noč sedela pri mojih nogah. Nikoli nisem bila religiozno vzgajana, nisem verjela v angele. Ne glede na to, da smo se s prijateljicami pogovarjale o čakrah in bioenergiji je eno, ko se o tem pogovarjaš in nekaj čisto drugega, ko imaš bitje, ki sedi v tvoji sobi.

In to zlato bitje mi je rešilo življenje. Zjutraj, ko sem se zbudila, vsa prestrašena, sem ugotovila, da rabim pomoč. Poklicala sem edino številko, ki sem jo poznala, društvo, kjer so delali meditacije in delavnice psihoterapije. Vse ostalo je zgodovina.

Samomor se ti včasih zdi edina rešitev, ko si sam, ko si v breizhodni situaciji, ko čutiš nemoč, negotovost, ko se ti zdi, da je cel svet proti tebi. In včasih imam občutek, da ljudje nismo sposobni sočutja, miline, nežnosti do tega dela nas samih, ki bi včasih želel zapustiti ta svet. Izjemno globoko čutim s človekom, ki se je odločil, da odide, ker je bil pritisk, ki ga je doživljal več, kot je lahko prenesel. Verjetno je bila to najbolj častna stvar, ki jo je videl kot izhod iz kolobocije v katero se je zapletel. Čast nima veliko veze s čustvi, izhaja iz vrednot človeka. Vprašanje, kaj se je motalo po njegovi glavi in vprašanje ali je bil v njegovem življenju kakšen stik, povezanost, ki bi ga lahko rešila, ostajata.

To kar se mi zdi pri celotni zgodbi najbolj ključno učenje je … ne sodi. Ne kritiziraj, ne sodi, ne razsojaj, kajti dokler nisi v čevljih te osebe, ki se ji dogaja kar se ji, ne moreš vedeti ali razumeti zakaj se je odločila kot se je. Zase vem, da me je moja duhovna izkušnja z angelom varuhom rešila. In ne le da me je rešila, popeljala me je na pot po kateri hodim danes. Nisem ponosna na to, da sem hotela narediti samomor, vendar je bila moja stiska v tistem tednu tako močna, da nisem znala drugače. V enem tednu so mi bili odvzeti vsi rešilni sistemi, ostala sem sama, gola in bosa. In samomor se je v tistem trenutku zdel najboljša možna rešitev. Kako blizu sem bila, vedo samo angeli, kajti prisotnost enega me je prestrašila še bolj, kot vse ostalo in voljna sem bila razmisliti še enkrat.

Tisto jutro sem bila na svojem prvem pogovoru z žensko, v ženskem krogu. Bila je tista, ki me je poslušala, ki je čutila z menoj. čutila sem, da me čuti in ohrabrila me je, da sem si našla prvo službo, poiskala stanovanje, da sem si uredila življenje in čeprav sem začela na dnu, kot čistilka proizvodih hal takrat Zmajčkovega butika, sem bila vsak večer, ko sem končala s čiščenjem ponosna nase, da sem sposobna narediti nekaj takega, kot je počistiti proizvodne hale, da so nekaj ur zatem peki lahko začeli svoje delo. Čeprav me je naslednji večer čakalo isto težko delo, sem bila dan za dnem ponosna nase in hvaležna, da sem se odločila, da ostanem. In od takrat na življenje gledam skozi druge oči … Oči hvaležnosti.

Ne sodi!

Sočutje in prijaznost do ljudi, ne glede na to, kje se nahajajo, je ključnega pomena. Nikoli ne veš kje lahko nekomu, s prijaznostjo in nasmehom, dobesedno rešiš življenje! Hvala tebi, draga ženska, ker si mi vrnila vero vase, da zmorem, da lahko in da bom uspela! Vse moje delo z ženskami ima osnovo, jedro v tem prvem ženskem krogu, ki sem ga bila deležna pred desetletji.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

CANDYLAND-ART

Ena pocukrana…

Saj vem, zdaj se sprašuješ kaj za vraga se skriva za naslovom? Drži? Ko takole poslušam ljudi pogosto slišim, ko se o hvaležnosti govori kot o eni idealni pocukrani realnosti, v kateri bi moral biti 100% srečen. Vse bi moralo biti sijajno in bleščeče. In ko naletim na kakšne novodobne navdušence, ki se narejeno nasmihajo in pocukrano govorijo, kot da je življenje ena sama pravljica, me ima, da bi ustavila planet in sestopila. Saj ne vem, kaj je bolj grozljivo ali tovrstna pocukranost, ob kateri ti je slabo ali vsakodnevno negodovanje in slaba volja ob kateri se tudi ne počutiš ravno najbolje.

Vendar si velika večina ljudi ravno hvaležnost pogosto razlaga kot takšno pocukrano prakso hipokrizije, kjer se navzven kažeš kot maksimalno lep in prijazen, za zaprtimi vrati pa letijo noži in sekire (brez dvoma ste že slišali za psihične napade, ki jih pogosto v energijskem telesu lahko vidimo v obliki nožev sli sekir). Ali pa si hvaležnost razlagamo v obliki aktivnosti, ki so nujno potrebne, da lahko govorimo o hvaležnosti, kot je pisanje dnevnika hvaležnosti ali hvaležnost zreducirana zgolj na večerno prakso zahvaljevanja. Osebno verjamem, da je hvaležnost način življenja. Ko enkrat prevzameš to držo hvaležnosti, te spremlja čisto povsod. Hvaležnost nam pomaga, da opustimo paradigmo pomanjkanja in revščine, ter se namesto na to, česar nimamo v svojem življenju, raje usmerimo na to, kar imamo in smo za vse, kar že je v naših življenjih hvaležni. Hvaležnost je ena tistih veščin, ki se je v mojem življenju izkazala za ključno, ko sem se znašla v situacijah, kjer bi se vdala ali bi obupala. Hvaležnost mi je pomagala, da sem presegla svoje omejeno gledanje na stvari in svet.

Praksa hvaležnosti nima čisto nobene zveze z zanikanjem svojih občutkov, tega kar v danem trenutku zaznavaš v sebi ali z insistiranjem na tem, da je potrebno v vsaki situaciji najti nekaj pozitivnega. Hvaležen si lahko tudi, ko se počutiš slabo, ko se počutiš ranjeno ali razočarano, res pa je, da ne moreš biti prav dolgo v tej energiji, ker ima hvaležnost to moč, da ti pomaga preseči žrtev, smiljenje sami sebi in prelaganje odgovornosti na druge.

Hvaležnost je pravzaprav dovoljenje, da se odpreš in da si iskrena s seboj.

Vse prepogosto poskušamo življenje pocukrati, ga narediti sijočega in čednega. Potrebno se je soočiti s tem, kar je gnilega v tvoji notrajosti, s tem, kar smrdi in kar boli. Hvaležnost ni način, da drek zaviješ v celofan in se dalaš, da diši. Potrebno si je priznati kje se nahajaš in začutiti bolečino. Ko bolečini nameniš pozornost, po kateri kliče, lahko prepoznaš blagoslov tega, da te je bolečina opozorila na, karkoli je že tisto, kar se skriva za njo. In to je nekaj, kar lahko praznuješ in za kar si lahko hvaležen tudi, ko ti ne gre najbolj rožnato.

Odsvetujem zanikanje, izogibanje ali preusmerjanje svoje pozornosti stran od bolečine, kajti bolečina ima svoj namen in opozarja nas na to, kar potrebuje našo pozornost in ljubezen. Edini način, da pozdravimo stvari je, da se premaknemo direktno skozi. In to vedno pomeni, da je potrebno stvari začutiti, jih občutiti, si jih priznati, se z njimi pomiriti v sebi. In ko objameš to, kar te boli, popusti tudi bolečina. Ravno zaradi tega nisem pristaš afirmacij. Pogosto vidim, da jih ljudje uporabljajo namesto aspirina ali obliža v upanju, da bo bolečina čimhitreje izginila. Afirmacije sicer preusmerijo tvojo pozornost drugam in s tem tudi energijo, vendar ne zdravijo bolečine. Treba se je soočiti s seboj in s tem, kar ti ni všeč, to sprejeti in objeti, in potem bolečina mine.

Seveda pa ob tem nimam v mislih nobenega valjanja v blatu, kar je pogosto priljubljen način tistih, ki se žrtvujejo za druge in spet čakajo na nekoga, ki jih bo odrešil. V mislih imam dopuščanje, da si. Da čutiš. Da živiš. In včasih se je potrebno tudi zjokati, se zdreti ali malce poskakati na mestu, ko te zagrabi, da bi tulil. Vem, jeza ni vedno prijetna, tudi na pogled. Vendar si je treba včasih dovoliti, da si jezna, besna. Ključ je v tem, da tega ne predajaš drugim v roke kot vroč kostanj, da jih ne kriviš, jim ne vzbujaš občutkov krivde, da je njihova krivda, da se ti počutiš kot se, ker to enostavno ni resnica. NIhče ni kriv za tvojo jezo. Tvoja jeza je tvoja odgovornost. Tvoj odziv je tvoja odgovornost. Nihče ne povzroči, da si ti neljubeča, ti izbereš, da odreagiraš neljubeče. Močna izjava? Ja res je. Vendar v tej pocukrani zgodbi tako radi prevzamemo 100% odgovornost za lepe in prijazne stvari. Vse ostalo pa raje pripišemo komu drugemu.

Sooči se s tem, kar čutiš in prevzemi odgovornost za to. Tvoje je. Če ti to čutiš, potem je 100% tvoje. In tvoja odločitev je, ali se valjaš v tem blatu in kriviš druge ali sprejmeš odgovornost, se soočiš z bolečino, jo objameš in greš naprej.

Hvaležnost ni puhla, prazna, plitka. Ne, hvaležnost te vodi v globine tvoje lastne Biti. Ko resnično odpreš srce in si hvaležen, te to poveže direktno s tvojim višjim jazom, s tvojo naddušo, kakorkoli želiš imenovati tisti neutelešeni del tvoje Biti, ki je del tebe in ga radi prestavljamo nekam tja gor, v nebesa.

Hvaležnost te bo vodila skozi jezo, bes, blato in zagrenjenost do tega, da resnično ceniš živlejnje in  vse, kar ti je dano. Čisto vsaka stvar, ki se ti je v življenju zgodila, te je vodila v ta trenutek, kjer si danes. Obdaja te tooooliko lepih stvari, toliko dobrote, toliko blaginje, vendar je pogosto sploh ne opazimo, ko drvimo skozi svoj vsakdan.

Čas je za upočasnitev. Čas je za umirjenost. Čas je za hvaležnost. V akciji, navdihnjeni akciji. In če čutiš, da je čas ter prepoznavaš, da bi ti skupnost žensk, ki delajo isto stvar skupaj koristila, se mi pridruži. Začnemo že v petek 28.11.2014. Več si lahko prebereš tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

detelja

Navdihnjene akcije

Sedem principov Življenja – Šesti princip – Navdihnjene akcije

Navdih je zame nekaj izjemno dragocenega in ko sem se naučila slediti tem navodilom, ki jih prejemam s strani svoje duše je moje življenje postalo precej bolj lahkotno in tekoče.
In vendar sem imela dve leti izjemnega treninga, preden sem bila voljna, da se spustim z vajeti in se predam temu toku življenja, ki me vedno pelje na pravo mesto ob pravem času, da sem s pravimi ljudmi. In tako se mi pogosto dogaja, da se zbujam zjutraj z navodili kaj in kako. In če sem trmasta in hočem stvari po svoje se običajno ne odvije tako, kot bi si želela.
Duša me je dolgo časa trenirala v tem, da znam prisluhniti sama sebi in zaupati sebi, slediti temu, kar dobim kot navdih ali navodilo.

Prvi korak v tej subtilni govorici naše duše je zavedanje
, da se odpremo in prisluhnemo temu tihemu glasku v naši notranjosti. Kajti šele, ko smo pripravljeni temu glasku nameniti svojo pozornost, se krepi in postaja vedno bolj vztrajen in tudi vedno bolj glasen. Čeprav to ni glas, ki bi kričal na nas, kot to zna naš ego/kritik v naši notranjosti. Je pa izjemno odločen in ljubeč glas.

Navdih je nekaj subtilnega, neopisljivega in hkrati pogosto usodnega za vsakega posameznika, zato je izjemno pomembno, da mu znamo slediti.

In ko se odpremo za to prisotnost je naslednji korak ta, da sprejmemo. Kot pri dihanju, je tudi tukaj pomembno, da znamo globoko vdihniti in sprejeti to, kar se razkriva. V navdihu prebiva božanska prisotnost – duh. Ko smo navdihnjeni dobesedni vdihnemo to, kar nam je dano. Lahko bi rekli, da gre za dih božanskega, ki ga vdihnemo vase.
Navdih nas oživi, nas napolni z vero, z življenjem. Dobesedno napolni »pljuča« naše osebnosti z esenco duha.

Navdih te nahrani in neguje tvoj najgloblji, najnežnejši del tvoje Biti. Je kot poljub s strani božanskega, ki te spomni na tvojo izvorno naravo. Je kot žarek, ki poseje v samo srčiko tvoje Biti in povzroči, da se tvoja duša začne razpirati, odpirati tvoj notranji cvet. Navdih vedno nagovori tvoje bistvo, tvoje globoko duhovno jedro Biti.

In vendar je navdih nekaj, kar se krepi, ko to prepoznamo, ko temu damo prostor v svojem življenju, kar pomeni, da to sprejmemo in to negujemo v svojem življenju.
Navdih je dih duha, ki nas oživi in nas prebudi v polno budnost in prisotnost.
In izjemno pomembno je, da se naučimo, kako iti s tokom navdiha.

In navdih od nas vedno terja neko akcijo. Potrebno je slediti navdihu, slediti priložnostim in narediti akcijo. Sama te akcije imenujem navdihnjene akcije. Gre za akcijo, ki sledi navdihu.

Akcija je tista, ki navdih prizemlji, ki nam omogoči, da ga izkusimo v fizični realnosti in dokler si ne dopustimo, da te navdihe resnično začnemo živeti, smo pogosto le v zavedanju in razumevanju navdihov. Drugi pol, ki je še bolj pomemben pa vključuje čutenje in izkušanje teh navdihov v praksi.

Kdor je resnično izkusil navdih skozi navdihnjeno akcijo ve povedati, da ob tem izkuša izjemno globoko občutenje izpolnjenosti.

Navdih je intimno povezan z lepoto, smislom in srečo.
In ko sledimo navdihom in jih udejanjamo, ob tem čutimo blaženost, izpolnjenost, notranje zadovoljstvo, pomiritev s seboj in občutenje zlitosti, popolne povezanosti, kjer je vse Eno in je Eno v vsem.
Navdihnjene akcije v naši notranjosti prebudijo občutenje lepote, dobrote, resnice, svetosti in pomirjenosti s seboj in s svetom. Ko si dopustimo, da nas prežame navdih izgineta tako čas kot prostor. In to kar je ključnega pomena, ko jahamo na tem valu navdiha je, da se ne ustrašimo, ko nas val naplavi na nove notranje obale v naši notranjosti, ki jih še ne poznamo.
To, da sledimo navdihu od nas brez dvoma zahteva veliko poguma.

Pogum je v svoji osnovi povezan s srčnostjo, s tem, da smo voljni slediti svojemu srce. In ko gremo za navdihom, brez dvoma sledimo svojemu srcu. To soočanje z neznanim, v katerega nas pogosto vodijo naši navdihi, je na začetku izjemno neudobno, vendar je ključnega pomena, da se navadimo na to, da je to neudobje naše novo udobje. Da nam je udobno v neudobju. In to ni nekaj, kar pride zlahka, še posebej, če je vaša osebnost trmaste sorte, kot je moja.

V predajanju svojim navdihom namreč izginejo naše tendence, da poskrbimo za svoj »mali jaz«, da zadovoljimo potrebe svojega ega.
Navdih te odpelje s seboj in vse kar pušča za seboj, je eno samo sijanje, užitek zlivanja, predajanja enosti in brezmejnosti. Gre za vrhunsko izkušnjo užitka, radosti in zlitosti v Enost.

In prvi korak k temu ljubezenskemu odnosu s svojo dušo je v tem, a si dopustite in prepoznate, kaj so stvari, ki vas navdihujejo. Vsi imamo področja, kjer smo bolj v stiku s svojim duhom. Za ene je to šport, za druge je glasba, za tretje je slikanje ali pisanje. Poezija ali slikarstvo, umetniško izražanje ni edino področje, kjer so navdihi bolj glasni, čeprav jima včasih radi damo ekskluzivo. Vsak je že doživel to čudežno vznemirjenje, vrtinec radostne izpolnjenosti, ki se je zlival skozenj. In zelo pomembno je, da se spomnite kaj se je dogajalo, kaj ste počeli, kako ste prebudili in dopustili navdihu, da se zlije skozi vas.

Dejstvo je, da vsakega navdihuje kaj drugega; mnoge kuhanje, mene osebno ples, imam prijateljico, ki jo navdihuje jadranje in spet drugo, ki ji je najljubši občutek prostega padanja, ko skozi s padalom.
Pomembno je, da odkrijete kaj navdihuje vas.
Kar je pomembno razumeti je, da navdiha ne morete izsiliti in da pričakovanje, da se bo pojavil na točno določen način enostavno ne deluje.

Navdih je vsakič edinstven, unikaten, vsakič enkraten in nikoli ponovljiv. Pride zgolj in samo enkrat in takrat ga je potrebno ujeti. In tudi, če ga potegnete za rep in ga prizemljite skozi besedo, pesem, sliko, tudi če naredite eno samo potezo, se lahko kadarkoli vrnete nazaj v ta občutek. Potrebno pa ga je zasidrati, narediti to sidro, da se k njemu lahko vrneš.

Zato se takrat, ko vas obišče, hitro obrnite in si pribeležite to, kar prihaja skozi vas, ujemite navdih. Kajti navdih se, čeprav ob istem pojavu, nikoli ne ponovi dvakrat čisto enako. In v tem je njegova lepota.

Vedno znova nas sili v to, da se odpremo, naredimo prostor zanj v svojem življenju, ga sprejmemo in vdihnemo v svojo notranjost, ga negujemo in mu dopustimo, da nas vodi, usmerja, da gremo s tokom življenja. In ko se naučimo potovati v globine s svojimi navdihi smo vedno bolj povezani, vedno bolj v stiku s seboj in s svojo Dušo.

Več o zadnjem principu Življenja pa našem naslednjem druženju, kjer bom z vami delila najpomembnejši princip po katerem hrepenimo čisto vsi in to je povezanost.

Do naslednjič pa bodite Sijajno!

Taja Albolena
DivineFemme™ mentorica

Objavljeno na spletni strani www.svetloba.si

ocean_sea_shell

Namen življenja je, da se prebudite!

Trenutno je večina žensk na svetu kot Trnuljčica v svojem globokem spanju.
Ženske hibernirajo in čakajo na rešitelja, princa na belem konju.
Ženske namreč rade čakamo na popolnega moškega, ki nas bo razumel in nam bo dal točno to, kar v tem trenutku potrebujemo, čeprav še same ne vemo, kaj to je. Ampak, če je on »pravi«, če je moja duša dvojčica, potem bo vedel, kaj mu je narediti.

Mit romantične ljubezni je iluzija.

Je čustveno programiranje, ki nam preda to iluzijo rešitelja, ki nas bo rešil.
Vedno, ko iščemo nekoga, ki nas bo rešil, odgovornost za svoje življenje predamo v roke nekomu drugemu. In s tem avtomatsko zanikamo sebe, verjamemo, da smo žrtev okoliščin, ljudi ali stvari.

Če od blizu pogledate zgodbe, ki imajo v središču mit romantične ljubezni, je povsod zgodba oblikovana okoli moškega, ki reši glavno junakinjo. Resnica je, da smo naučeni, kakšna čustva naj pričakujemo in jih poskušamo v svojem življenju poustvariti.
In ker ženske pogosto same ne vemo, kaj bi pravzaprav rade, svojo moč predajamo ljudem in okoliščinam zunaj sebe in čakamo.

In ob tem celotno Vesolje čaka na navodila.
Vse stoji.
Kot bi na daljincu pritisnile tipko Pavza.
Čakamo.

Skozi svoje delo z ženskami sem prepoznala, da ženske med 28. in 33. letom doživimo čustveno prebujenje, ki pa ga pogosto uspešno spregledamo.
Čakamo, da se bo zgodil nek čudež in nas bo nekdo odrešil.
Čeprav nas v praksi vse počaka in nam duša nato vsakih nekaj let potrka na naša notranja vrata.

Če ne prej je med 40. in 42. letom tisti čas, ko se je treba spogledati s tem, kar smo pri 33. spregledale.

Čustveno prebujenje se zgodi na izjemno zanimiv način, kajti ženske se v tem času dobesedno prebudimo iz iluzije. In ženske mi pogosto povedo, da se to zgodi nekako takole; Neko jutro sem se zbudila in tudi približno mi ni bilo jasno kdo je oseba v postelji z menoj in kdo so vsi ti majhni ljudje v sosednjem prostoru. Kot bi velik in pomemben del svojega življenja prespala. In v resnici ga prespiš, s tem, ko odgovornost in svojo moč daješ v roke ljudem okoli sebe.

Namen vsega mojega dela z ženskami je, da ustvarim varen prostor v katerem se ženska lahko prebudi iz svojih zgodb, pravljic in mitov. Prebudi iz svojega čakanja, da se bodo stvari zgodile same od sebe, iz čakanja na nekoga, ki jo bo odrešil.

Da bi začutila izpolnjenost v življenju, mora ženska izkusiti izpolnjenost sebe kot ženske.

Dejstvo je, da ženska enostavno ne more doseči izpolnjenosti v svojem življenju, če ne začuti izpolnjenosti svoje ženstvenosti oziroma pri moških svoje moškosti.
Odnos do svoje ženstvenosti je potrebno pozdraviti, da bi se lahko premaknila v svojo polno izpolnjenost.

Ko sem v zadnjih letih raziskovala več na to temo, sem dojela, kako pomembno se je pomiriti v sebi s svojim nasprotnim polom. Ženska se mora pomiriti s svojim moškim delom v sebi in moški se mora pomiriti s svojim ženskim delom.
In zato je Bog izumil odnose. Šalo na stran. Brez dvoma drži dejstvo, da so odnosi izjemno pomemben del našega življenja. Vesolje si prizadeva za to, da stvari združi v celoto.

Ne glede na to, kako močno hrepenimo po združenosti in celoti v sebi, drži tudi dejstvo, da se enako močno upiramo in pravzaprav bežimo iz čustvene povezanosti, ki jo od nas zahteva partnerstvo. Povezanost je naša sposobnost, da ustvarimo avtentična in vredna osebna partnerstva. Povezanost je pravzaprav esenca človeške izkušnje, pa naj gre za povezanost s seboj ali z drugimi ljudmi.

In če želimo resnično spoznati pomen povezanosti v svojih partnerstvih, moramo biti pripravljene na ranljivost, na sposobnost, da se odpremo življenju. Pomembno je, da razumemo empatijo, svojo ranljivost, občutke krivde in sramu, če želimo resnično ustvariti pristno povezanost v osebnih odnosih.

Odprtost je ključna lastnost ženske esence, ki se vedno odpira v razcvetu. Ranljivost je odprtost. Odprtost je naša sposobnost, da delimo celega sebe, tako lepe kot tudi tiste manj lepe dele sebe. In zato je empatija ključnega pomena, da zmoreš sprejeti in se pomiriti tako z lepimi deli sebe, kot tudi s tistimi deli, ki se jih sramuješ, za katere imaš občutek, da te smešijo, da so neumni in pravzaprav čisto nemogoči. Če poskušamo te dele sebe skriti ustvarjamo ločenost od delov sebe in s tem avtomatsko tudi v svojih osebnih odnosih.

Pozabile smo, da je povezanost tista, ki daje pomen našemu življenju.
In v prvi fazi se je potrebno povezati s seboj. Potrebno je prebuditi to življenjsko silo, ki je že v tebi, ki te vodi skozi življenje. Moč, da narediš vse potrebne korake, je že v tebi.
Vse kar je potrebno je, da izbereš, se odločiš in narediš korak.

To kar je izjemno pomembno, ko govorimo o tem, da živimo svoje sanje je, da moramo postati ta oseba, ki že živi svoje sanje. Oseba, ki je že v vibracijskem ujemanju s tem, kar si želiš izkusiti v svojem življenju. Rada rečem, da moraš postati kraljica, če želiš na drugi strani v svojem življenju imeti kralja. Prebuditi se moraš v to osebo, ki ti si. Biti moraš ta oseba, da v svoje življenje pritegneš okoliščine, dogodke, ki ti to potrdijo. Dokler si žrtev okoliščin, kreiraš to kar si.

In ta premik iz žrtve, ki čaka na svojega rešitelja, v osebo, ki živi svoje sanje običajno ni udoben. Tudi približno ni udoben, tudi od daleč ne. Preobrazba je vedno neudobna. Konec koncev se mora gosenica, da se preobrazi v metulja v vmesni fazi spremeniti v kozmično juho. In ob tem ena oblika življenja umre, da bi se lahko rodila druga oblika življenja. In v resnici umiramo, ko presegamo svoje stare dele, da naredimo prostor za to, da se lahko premaknemo v nove dele sebe. In tega se bojimo. Bojimo se te spremembe, zato se pogosto ne odločimo zanjo.

Vendar se spremembe izogibamo zaradi tega, ker se ne zavedamo, da smo v resnici spremenjeni zdaj. Zdaj smo ven iz resnice, ven iz integritete, ven iz avtentičnosti, svoje pristnosti tega kdo v resnici smo. Zaradi udomačenosti v vloge, ki smo jih v otroštvu prevzeli, smo kot školjke z nešteto plastmi biserovine, ki se je leta nalagala v naš notranjosti in otrdela našo školjko.

Pozabile smo svojo resnično, izvorno naravo in če želimo v svojem življenju izkusiti izpolnjenost, to celoto po kateri hrepenimo, bomo morale odložiti svoje lupine.

Ko se prebudimo, se zavemo, da smo čustvena bitja.
Zavemo se svojih potreb in svojih želja. Nekje globoko v sebi začutimo živost in željo po tem, da bi sledili svojim sanjam. Vedno imamo na izbiro, da se vrnemo v otopelost, da se zavlečemo nazaj v svojo školjko v upanju, da nas bo varovala pred nevihtami življenja. Vendar je dejstvo, da ta školjka nisi Ti.

Da bi školjko lahko odložila, jo je potrebno razgraditi, jo prepoznati, se soočiti z naloženimi plastmi. Ne moreš je zanikati ali enostavno zapustiti in upati, da se boš lahko na tak način vrnila v celoto svoje Biti. Življenje te sooči s tem, da je potrebno školjko v prvi fazi prepoznati, si priznati, da jo imaš in da je tvoja, da bi jo lahko skozi negovanje sebe in sprejemanje sebe, skozi spoštovanje, samozavedanje, cenjenje sebe in samozaupanje preobrazila skozi duhovno alkimijo, kjer se svinec osebnosti preobraža v zlato duše.

In tega običajno ne zmoremo sami. Preveč neudobno je. Preveč nevarno je. In zato iščemo mentorje, zato iščemo zavetje ženskih krogov, kjer imamo na drugi strani ženske, ki nas vidijo, slišijo in čutijo, take kot smo. Ki nas spodbujajo, da odlagamo in preobražamo te svoje plasti biserovine v svoji notranjosti. Kajti, če si tega ne damo, nas okolica zelo hitro potegne v stare zgodbe.

To je kot pri zdravljenem alkoholiku, ki mora ustvariti novo okolje, ko se vrne z odvajanja. Ključno je kdo ga obdaja, s kom se druži, kakšno je okolje v katerega se vrne. Če ni dovolj ojačan v sebi, če še ne zaupa dovolj sebi, potem ga bo vrnitev k svojim »pivskim« prijateljem stala njegove treznosti, kajti okolica ga bo potegnila nazaj v stare tirnice.

Pomembno je imeti v svojem življenju ljudi, skupino, ki te podpira, ki te spodbuja, da ojačaš svoje samozavedanje, samospoštovanje, samovrednotenje in samozaupanje. Kajti le tako, ko si vedno bolj to kdor ti si v resnici, s tem, ko se vrneš v svoje staro okolje in srečaš svoje »pivske« prijatelje Ti postaneš navdih njim, da spremenijo svoje življenje. Ti postaneš njihov svetilnik in s tem pomagaš drugim, da se vrnejo nazaj k sebi.

Zato je čas, da se prebudiš – zdaj!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena