Življenje

sad

Včasih moraš pobegniti pred svetom, da najdeš sebe.

Minljivi smo. In včasih pozabimo, kako krhko je človeško bitje.

Ženska. Moj letnik. Duhovna učiteljica. Samomor.
Dotaknilo se me je. Zelo.

Vem, da bo kak cinik rekel, da je vsak dan kar nekaj takih. Vem.

Resnica boli.
Zareže v globino in se te dotakne tam, kjer si najbolj ranljiva.
Vem, kako malo je v resnici potrebno, ko te boli, ko je nevzdržno, ko bi pobegnila, da pobegneš za vedno.

V sebi menimo, da smo močne, vendar je pogosto življenje tisto, ki nam pokaže, kako krhke smo v resnici. In v tej krhkosti je lepota. V tej lepoti je resnica.

Spet sem na begu. In vem, kako se to sliši… odrasla ženska, s svobodno voljo… Kako na begu?
Vendar globoko v sebi poznam razliko – zelo.

Desetletja sem na begu.
Na begu pred resnico.
Resnico o sebi.

Kot majhna deklica sem bežala v sanjski svet, v pravljice.
Res sem verjela, da me nekje čaka nekdo, ki me bo rešil.

Najprej sem mislila, da me bo rešil moj deda. Vendar je umrl, ko sem bila še deklič.
Bilo je, kot bi se moje sanje razblinile. Prvič.
Ostala sem s svojim vsakdanom, s prepiri in strahom, da bom postala otrok ločenih staršev.
Moj mehanizem, da sem preživela, je postal beg.
Beg od sebe in od sveta.

Postala sem pridna punčka, v upanju, da bo kaj drugače, če bom vse naredila prav.
Da bodo opazili, da me imajo.
Imela sem obdobje, ko sem si želela, da bi se mi kaj res hudega zgodilo, ker bi potem dojeli, da me imajo, da obstajam.

Moja strategija, ki sem jo do takrat že dobro razvila, je bila nevidnost.

Počutila sem se, kot da me sploh ne bi bilo, kot da sploh ne bi obstajala.
Nekomu tam zgoraj se je moje življenje zdelo pomembno. Čuvali so me, da se moje želje niso uresničile.

Hrepenela sem po bližini, po potrditvi, po tem, da bi bila vidna. Hkrati pa sem se ves čas zatekala v nevidnost in se skrivala.
Tudi tako, da sem bežala sama pred seboj.
Nepopolna perfekcioniska, vedno nezadovoljna s seboj.
Ne glede na vse svoje dosežke, moje življenje nikoli ni bilo popolno.
In še danes ni.

To k čemur stremimo, je svoboda. Osvobojenost spon življenja.
Vendar jim ne moremo ubežati.

V svoji notranjosti imamo dve naravi. Tisto človeško, ki stremi k preživetju in ki odreagira na stvari iz strahu. Ter tisto drugo, angelsko naravo, ki nas povezuje z duhom, ki izbira, da se odzove na stvari z ljubeznijo.
Tvoja angelska narava pozna občutek svobode.
Tvoja osebnost, ki stremi k preživetju, pozna le odsev svobode, ki jo išče v hitrih avtomobilih, potovanjih in velikih vsotah denarja.

Vsi bi bili angeli in vsi bi ta človeški del sebe izpustili, ga preskočili.
In dnevno se poskušamo izogniti svoji človeškosti.

Zapuščamo telo in hitimo v glavo.
Prepričane smo, da vse vemo.
Načitane smo in v teoriji nam je vse kristalno jasno.
V praksi pa, ko smo soočene s sramom, krivdo, strahom, žalostjo, jezo, ne vemo, kaj naj z vsem tem.
Ne čutimo. Ujete smo v otopelosti.

In vsake toliko nas resnica sooči s tem, kje se nahajamo.
In takrat imamo svobodno izbiro, kaj bomo izbrale.
Beg je vedno opcija. Težje je ostati in se soočiti s seboj.

Včasih pa se moraš umakniti, pobegniti pred svetom, da najdeš sebe.

Svoje zatočišče se našla pod veliko brezo, ki je ravno začela brsteti. Nežna zelena barva, ki se je svetlikala kot majhni dragulji, ko je sonce posijalo skozi listke, me je pomirjala. In globoko oceansko dihanje me je spomnilo na dejstvo, da imam telo.

Breza me je spomnila na dragocenost življenja in na njegovo krhkost.
Brste lahko uniči mraz. Nežni listki še nimajo moči, da bi v polnosti opravljali svoje delo. Ranljivi so. Tako kot je otrok.

Svojega notranjega otroka sem peljala na sprehod, v gozd.
Opazovali sva življenje in poslušali ptičje petje.
Potrebovala sem mir. Samoto. Čas zase.

In pogosto na svojih neskončnih seznamih, ne najdemo časa, za tiste redke trenutke dragocenosti, ko se potopimo v izkušanje, čutenje, doživljanje, tukaj in zdaj.

Minljivost je zadnja leta moja spremljevalka.
Opominja me, da življenje ni večno. Da je moja duša izbrala Darilo, ki ga nosim v sebi z namenom, da ga prepoznam in podelim.
In nikoli v resnici ne veš, kdaj je tista tvoja zadnja ura, zadnji dan,…

Smrt ženske, ki se je globoko dotaknila moje ženske duše, me je ponovno opomnila na to, da je življenje minljivo. Da je tudi moj čas tukaj, na tem modrem dragulju, določen. Da ni neskončen.

Vedno bolj ga cenim. Vidim dragocenost trenutkov. Bogastvo, ki nam je dano. In kako pomembno je, da to bogastvo prepoznamo. Da ga v polnosti zaživimo.

Objeti sebe v polnosti, biti celovita je moje popotovanje.
Vem, da še nisem tam.
“Dokler si tukaj, v telesu, tvoje popotovnaje ni zaključeno,” je nekoč podelila z menoj.
Vem, da je to popotovanje, kjer je cilj na prehodu na drugo stran.
Vem, da se nezadržno bliža.

Vem pa tudi, da imam še toliko, da podelim.
Toliko, da izkusim.
Toliko, da izrazim.

Življenje je resnično čudežno.
Izjemno je. In tako zelo dragoceno je.
Tako zelo dragoceno.
Tako zelo.

Članek na podobno temo, o tem, da si ljubezni ne moreš zaslužiti, najdeš tukaj…

Pripravila sem spletno druženje, o tem, kako objeti sebe. Vabim te, da se mi pridružiš.
Več najdeš na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

 

deklica

Veliko lažje bi bilo, če bi imela navodila za uporabo…

Nihče od nas se ne rodi z vodičem v rokah, ki bi nam omogočil uspešno in srečno življenje že od začetka.
Skozi življenje s poizkušanjem spoznavamo, kaj deluje in kaj ne deluje.

Skozi proces življenja ugotovimo tudi, da razcvet ali rast ni udobna, pogosto ravno zaradi tega, ker se moramo stegniti onkraj tega, kar nam je postalo udobno.
In udobje se skriva v rutinah in navadah, ki so znane in zato udobne.

Rast onkraj cone udobja je nujen proces, ki spremlja evolucijo in od nas je odvisno ali smo se voljne sprostiti in sprejeti novosti, ali se bomo upirale in ob tem trpele.
Rast je nujno potrebna v našem življenju, kajti vse stvari ali rastejo ali pa stagnirajo in umirajo.

Zato vedno znova govorim o tem, kako je zavestno sproščanje napetosti ključnega pomena za pretočnost, živost in s tem rast. Kamorkoli usmeriš svojo pozornost, tja teče energija in stvari se lahko sprostijo.

Zakrčenost je povezana s stresom, ki pomeni napetost, pritisk, obremenitev.
Stres je odziv organizma na potencialno škodljiv dejavnik, ki je lahko zunanji (telesni napad, ropot, blisk) ali notranji (žalost, bolezen, pomanjkanje kisika ali glukoze v krvi). Ne glede na vrsto ogrožajočega dejavnika – stresorja pa se organizem nanj vedno odzove na enak način, z alarmno reakcijo.

Poznamo štiri reakcije; boj, beg (angl. fight or flight), zmrzni, kjer kot noj potisneš glavo v pesek in se delaš da to ne obstaja, ter četrto, kjer izgubiš zavest. Reakcija v organizmu steče vedno, kadar neko dogajanje ocenimo za ogrožajoče in to ne glede na to, ali smo pravkar opazili strupeno kačo, ali nas je razjezila nesposobnost mimo vozečega voznika, ali pa nas skrbi za otrokovo zdravje ali lastno službo.

Ko naši možgani prepoznajo neko dogajanje zunaj ali znotraj telesa, kot potencialno nevarno ali škodljivo, hipotalamus prek hipofize spodbudi nadledvični žlezi, da povečata izločanje hormonov (adrenalina, noradrenalina in kortizola).

Hormoni nato v telesu sprožijo niz dogajanj, ki telo pripravijo na “boj ali beg”: srce začne utripati hitreje in močneje, pospeši se dihanje in zviša krvni tlak, v kri se pospešeno sprošča “gorivo” za dodatno mišično delo (glukoza, maščobne kisline), hkrati pa se kri iz trenutno manj pomembnih delov telesa (kože, prebavil) usmeri v življenjsko pomembne organe in mišice, ki jih potrebujemo tako za boj kot tudi za beg.

Gre za zapleten sistem usklajenih reakcij, ki telo in duha pripravijo na čim učinkovitejšo obrambo pred grozečo nevarnostjo – v evoluciji se je izoblikoval za preživetje in čimprejšnjo ponovno vzpostavitev ravnotežja v telesu.

Vedno, ko smo v strahu za svojo iluzijo, ko se bojimo resnice, gremo v boj ali beg.

V našem telesu je okrog 680 mišic in ko dobijo ukaz, da naj se pripravijo na nevarnost (boj ali beg), večina njih to tudi stori in se skrčijo. Napete mišice se utrudijo in zato bolijo. To lahko povzroči različne težave: glavobol, bolečino v vratu, prsih, ramenih,… Vsak od nas ima najbolj občutljivi del telesa, kjer je napetost še posebej krčevita in le s težavo popusti. Pri nekaterih je to glava, pri drugih križ, pri tretjih pa kak drug del telesa.

Reakcija “boj ali beg” je signal, da smo v nevarnosti.

Gre za hitro reakcijo, kot da bi pritisnili na gumb, ki vključi delovanje simpatičnega živčnega sistema. Simpatični živčni sistem prevzame krmilo v roke in nadvlada parasimpatični sistem, ki je začasno zavrt. Simpatično živčevje nadzoruje večino telesnih notranjih organov. Je promotor stresa in nasprotuje učinkom parasimpatičnega živčevja, ki narekuje telesne funkcije v obdobjih mirovanja. Opisano delovanje velja le na splošno, v resnici pa so učinki obeh, simpatičnega in parasimpatičnega živčevja, veliko zapletenejši in prepleteni.

Zakrčenost na čustveni ravni in mentalni ravni, ko so ljudje v strahu, vpliva na fizični nivo, na naše telo in najbolj učinkovita stvar, ki jo lahko narediš je, da se sprostiš.

Večina ljudi se je stresa in zakrčenosti v preteklosti lotevala na tak način, da so enostavno svoj um zaposlili in s tem preusmerili svojo pozornost drugam. S tem so se sicer do neke mere znebili notranjega nemira, vendar ta rešitev deluje le na zavestni ravni. S preusmeritvijo pozornosti namreč potisnemo negativni naboj čustva globoko v nezavedno, na fizični ravni pa nadaljujemo z ustvarjanjem in stopnjevanjem le-te. Navidezno je površini sicer plast miru in harmonije, v globinah uma pa spi vulkan potlačenih negativnosti, ki bo prej ali slej eksplodiral v silovitem izbruhu.

Preusmerjanje pozornosti s težave drugam, je v resnici le beg pred problemom in ustvarja dodatni stres in nemir v notranjosti. V begu pa ni rešitve, s problemom se moramo soočiti. In zato je odprtost, ne glede na situacije ključnega pomena v času izzivov.
Pomembno je, da se soočimo s svojimi ranami v sebi, kajti drugače jih bo energija potencirala v naši notranjosti. Rane naše preteklosti, ki jih hranimo v svojem notranjem otroku, in smo jih potisnili globoko v svojo notranjost nam onemogočajo, da bi se premaknile čez to točko v svojem življenju. To je kot steklena streha ob katero vedno znova trčimo.

Pri sebi sem vedno znova opazovala, kako pomembno je, da soočim s svojo senco, s svojo notranjo temo, kajti v procesu duhovne alkimije lahko preobrazimo stvari šele, ko imamo na voljo posodo (element zemlje) in energijo, ter snov, ki jo želimo preobraziti (tvoj notranji svinec).

Vsakič, ko se v umu pojavi ranjenost, jo moramo opazovati, se z njo soočiti, in ji biti priča. Takoj, ko začnemo z opazovanjem katerekoli nečistosti (svinca), začne le ta izgubljati svojo moč. Opazovanje resničnosti, take kot dejansko je, s pomočjo opazovanja resnice, ki je znotraj nas, je izkušanje.

Praksa zavestne odprtosti in sprejemljivosti, namesto, da se zapreš, se skriješ ali pobegneš, je vedno, ko si soočena z izzivi, ključnega pomena. Praksa prevajanja energije, ki se ji najbolj upiraš, je ključna za odpiranje. Katerikoli energiji se upiraš, da bi se utelesila v tvojem telesu, se temu upiraš v drugih ljudeh. In po zakonu privlačnosti točno to pritegneš k sebi.

Rast vključuje sposobnost človeka, da začuti, kar čuti v sebi, stopi direktno v to, kar čuti, brez sojenja in razsojanja, brez da to poskuša odgnati ali spremeniti, da se premakne skozi in ostaja odprt. Zelo pomembno je prepoznati zakrčenost, togost, rigidnost in se sprostiti, če želiš resnično uživati v življenju.

Pretočnost je povezana z Bitjo in sila z osebnostjo. Pogosto poskušamo na silo doseči stvari, ki se nam zdijo logične in nam jih narekuje razum.

Pomlad je čas rasti. Je čas, ki nas spomni na to, da želimo narediti premik, da želimo napredovati. In pomembno je, da v sebi slediš toku energije, namesto da na silo potiskaš stvari.
Pomembno je, da se zmoreš odpreti in sprejeti to, kar ti življenje ponuja.

Odpri se in pozdravi pomlad, to energijo brbotanja, življenjsko energijo, ki se želi izraziti skozi tebe. Pozdravi svojo kreativnost in jo izrazi.

V kolikor čutiš, da želiš narediti premik, pa ne veš kako, Te vabim na spletno druženje Objemi Sebe, kjer s teboj delim orodja, kako se premakniti iz stagnacije, status quoja, v razcvet in rast. Več o spletnem druženju Objemi Sebe najdeš na spletni povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

pen

Odšla je…

Srečali sva se, ko je z menoj delila zgodbo, ki se me je globoko dotaknila.

“Veš, danes mi je prijateljica povedala, da se je njena sestra zaročila in se seli na Nizozemsko. Strah jo je, da bo sestra pozabila nanjo in je ful žalostna, ker ob tem čuti izjemno izgubo.”

“Ampak veš, tega ne upa nikomur povedati, ker so vsi tako srečni za sestro in ji čestitajo. Noče izpasti čudna ali poslušati kritik, da je ljubosumna ali sebična, da ne privošči svoji sestri sreče.”

Kdaj smo postali družba, kjer žalost ni dovoljena? Kjer moraš biti srečen in navdušen, kjer se pričakuje, da si v “ljubezni in svetlobi”, ker drugače je nekaj hudo narobe s teboj. Še posebej, če se giblješ v duhovnih krogih. Tam si takoj, ko si resničen in poveš, da imaš fu*king slab dan, označen za negativnega. In duhovni ljudje se ne valjajo v blatu negativnega razmišljanja.
Jaz se. In če je to, da sem resnična cena tega, da sem označena za neduhovno, potem podpišem, da nisem duhovna.

Ker želim biti človeška.
Izbiram, da sem človeška.
Ker želim čutiti vse dele sebe in ne samo tiste lepe, svetle, “ljubezen in svetloba” varianta.
To je zame tak “fake”. In ja, vem, sem dala skozi svojih 5 minut, ko sem zagovarjala, da je vse “ljubezen in svetloba”, dokler me življenje ni soočilo z dejstvom, da vsak dan ljudje, ki so mi blizu umirajo, da vsake toliko izgubim meni koga ali kaj resnično ljubega, da ni vsak dan sonce in da so ljudje, ki so vseskozi pozitivni v resnici zelo plitki.

Dojela sem, da se ločiš od polovice življenja. Tiste polovice, ki predstavlja občutke, ki niso zaželeni, kot je bolečina, žalost, strah, jeza. S tem se ločiš od delov sebe, ki nikamor ne izginejo. Ostanejo v tebi, potlačeni, skriti, zatrti v tvoji notranjosti. In ob naslednji priliki te preplavijo na polno, ker si želijo biti sprejeti. Želijo si biti del tvoje Celote.

Zato učim svoje otroke in svoje najdražje, da je ok, če si žalosten, prizadet, jezen, da pa je bistvenega pomena, da prevzameš odgovornost za to, kar čutiš v sebi.

“Veš kaj razmišljam?
Kaj pa, če ji napišem pismo in uporabim srčno komunikacijo, ki si jo podelila z menoj?”
Sedeli sva v tišini.

“Kaj, če z njo podelim svojo izkušnjo, kako me je bolelo, ko je prijateljica Maja odšla v tujino in sem mislila, da je nikoli več ne bom videla?
Veš kako sem bila žalostna, ko je povedala, da odhaja v Peru? Sem mislila, da ne bom preživela.”

Zmanjkalo ji je glasu. In trenutek kasneje sva jokali obe.

“Odšla je. In pogrešam jo,” je nadaljevala “Veš kako jo pogrešam.”
Potem sva obe jokali kot dež.

“Ampak veš, ko je lani poleti prišla na obisk in sem jo po treh letih ponovno videla, sem bila pomirjena. Sprejela sem, da je ponovno odšla in mi ni bilo tako boleče, kot prvič.”

Nisem vedela, da ji je bilo tako hudo. Ko je Maja odšla, ni pokazala svojih čustev. In hudo mi je bilo, ker nisem vedela, kako trpi v sebi. Ker je skrila to, kar je čutila v sebi in ni povedala, da jo tako zelo boli.

V trendu pozitivizma smo začeli skrivati to, kar čutimo v sebi.
Ker, če nisi pozitiven, si čuden.

Ampak kot pravi moja prijateljica Andrejka, sem raje čudna, kot, da me ni.

“Veš,” sem začela, “meni se zdi pa to krasna ideja, da podeliš svojo zgodbo, ker zgodba, ki jo podeliš iz svoje človeškosti, iz svoje ranljivosti, je zdravilna.
Vem, da ji bo dragocena in da ji boš s tem dala izjemno darilo. Napiši ji pismo.
In veš, v mojih očeh si izjemno pogumna. Hvala ti, da si tole podelila z menoj.”

Včasih pozabimo, da smo ljudje.
Z vsem, kar pride zraven v paketu.
V resnici nikoli ne vemo, kaj se dogaja ljudem okoli nas. Pogosto ugibamo. Vendar v resnici nikoli ne vemo zagotovo, dokler se nam ne odprejo in podelijo z nami, kaj čutijo.

Resnično nikoli ne veš, kdaj se s svojo zgodbo dotakneš nekoga, ki potrebuje točno to, kar imaš ti, da podeliš z njim.
Nikoli ne veš, kaj se dogaja v notranjosti osebe, ki ti je ljuba.
Jaz nisem vedela, da jo je ta dogodek tako zelo zaznamoval, jo ranil, jo užalostil.
In bila sem presrečna, da je svojo izkušnjo podelila z menoj.

Vsak dan imamo izbiro ali smo prisotni z nekom, ki nam je blizu ali ga vzamemo za samo-po-sebi umevnega in preslišimo sporočilo, ki nam ga preda. Vse prepogosto ubijemo sla, ki nam prinaša sporočilo, ker nam sporočilo ni všeč.

Ob tem pa vedno znova slišim, kako ljudje obžalujejo, da niso več časa preživljali z nekom, ki jim je blizu, po tem, ko ga ni več. Pa ni treba, da umre. Lahko se preseli, tako kot se je Maja.

Zato se danes ustavi.
Ustavi se.

Podari si čas in napiši pismo nekomu, ki ga imaš rada.
Pokliči osebo, ki ti je ljuba in ji povej, kaj je tisto, kar čutiš v njeni bližini.
Objemi otroka, partnerja, mamo, sestro.
Povej, kaj čutiš.

Dovoli si, da se zjokaš.
Bodi pogumna, bodi srčna.

Jaz bom svojo zgodbo podelila s teboj v nedeljo zvečer.
Zakaj v nedeljo zvečer?
Ker mi je bila v mojih otroških letih to ena tistih oddaj, ki smo jo poslušali vsi.
V nedeljo zvečer je bil naš večer.
Oče je prižgal radio in vsi smo prisluhnili žametnemu glasu Marjana Kralja, ki je dolga leta z glasbo in prijazno besedo navduševal mlade in starejše ter tolažil nesrečne.

V spomin na povezanost, iskrenost, sočutje in domačnost bom v nedeljo zvečer s teboj v brezplačnem klicu podelila, kako sem začela delati to, kar me danes najbolj navdihuje in izpolnjuje.

Prijaviš se lahko na spletni povezavi tukaj >>>

Bodi Ti.
Bodi resnična.
Bodi človeška.

Bodi sijajno!
Taja Albolena

S svetlobo svoje ženske duše se želim dotakniti tvoje, da Ti s svojo svetlobo narediš pozitivno razliko v življenju svojega moškega in na svetu. Ker vem, da Ti s svojim sijajem puščaš sled!

redheadq

Tega dne nikoli več ne bo.

Poznaš tisti trenutek, ko upočasniš in imaš občutek, da se vse okoli tebe ustavi?

Vikend je bil tak trenutek zame. Vsak trenutek znova me je opomnil; tega trenutka nikoli več ne bo. Tukaj je zate. Na tebi je, da ga opaziš, sprejmeš, preden odrvi v pozabo.

Vsak trenutek je eden manj, vsaka sekunda je sekunda manj, vsak dih je dih manj v tvojem dragocenem življenju. Kolikokrat se ustaviš in se resnično zaveš tega dejstva?

Sedela sem z mojim dragim v Yugo kafani na božičnem semnju in poslušala jugo hite. Opazovala sem mojega moškega in ujela trenutek hvaležnosti. Da je, da obstaja. Da je z menoj, da ta trenutek svojega življenja deli z menoj. Ujela sem njegov pogled in v njem naklonjenost, ljubezen, tisto neopisljivo blaženost, mehkobo, hvaležnost, srečo.

Vse tisto, kar sem leta iskala zunaj sebe, kar sem leta zahtevala, da mi izrazi, pove, da deli z menoj.
Ujela sem trenutek, ga zadržala, vdihnila in začutila.
Trenutek, ki je bil in je odšel. Trenutek, ki bi se izgubil v množici številnih drugih, brez moje budnosti, prisotnosti in voljnosti, da ga prepoznam, ga priznam in sem priča izobilju, ki ga nudi trenutek.

Trenutek, ki pride, je, in potem ga ni več.

Vsak trenutek je eden manj. Nikoli več se ne bo vrnil. V trenutku sem dojela, kako brez pomena je žalovati za vsemi trenutki, ki so že minili in kako ključnega pomena je biti s tem trenutkom. In s tem trenutkom. In s tem trenutkom. Biti, tukaj in zdaj.

Samo Bodi!

Mantra, ki sem jo dobila pred leti s strani mojega notranjega vodstva. Samo bodi, v tem trenutku, tukaj in zdaj.

Ko si dopustiš upočasnitev, opazovanje vsakega trenutka posebej, začutiš hvaležnost, blaginjo, čutiš dobrobit trenutka v katerem si. Začutiš, kako je oklepanje preteklosti, kot bi metala dragulje sedanjosti stran. Kako je osredotočanje na zamere in jezo uničevanje blagoslovov tega trenutka in kako je iskanje tega, česar misliš, da nimaš, jalovo početje.

Vse že je tukaj in zdaj.
VSe ti je na voljo.
Nehaj iskati ljubezen zunaj sebe. Postani ljubezen.
Nehaj iskati pogum. Bodi pogum.

Samo Bodi!

Za trenutek se ujamem v otožnosti in obžalovanju vseh trenutkov, ki so bili in so za vedno odšli. Vsakega diha, ki sem ga vdihnila, pa ga v resnici nisem izkusila. Vsake sekunde, ki me je soočila z lepoto življenja, pa je nisem prepoznala in je za vedno odšla.

Tega dne nikoli več ne bo.
Tukaj je zate, zdaj.
Kaj boš naredila z njim?

Ga boš opazila? Sprejela? Ga objela?

Ali bo zdrsnil mimo tebe kot že milijone njih pred njim?

Tvoja izbira je in samo tvoja, ali zmoreš prepoznati blagostanje v katerem živiš, lepoto, ki ti je na voljo, milost, ki se zliva v tvoje življenje v tem trenutku.

Vse je tukaj, ZaTe.
Vse ti je na voljo, zdaj.

Kajti že v naslednjem trenutku tega ne bo več.
Že v naslednji sekundi te, ki je zdaj tukaj, ne bo več.
In tega diha, ki ga jemlješ v tem trenutku, ne bo več.

Zato se ustavi. Začuti sladkobo tega diha, tega pogleda, tega trenutka.
Živi v tem trenutku, zdaj.

Brez obžalovanja, brez slabe vesti.
Samo Bodi.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja skozi svoje delo razkriva vrednost in dragocenost Ženske, da s svojim Darilom naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega. Več najdeš na www.divine.si

sunset

Čas zame…

Sedim na samotni plaži in gledam sonce, ki počasi drsi proti obzorju. Poslušam valove morja, ki se zlivajo na obalo in veter, ki jih peni. Hladno je, čeprav sonček še vedno oblizuje mojo kožo. Sama sem. Končno pet minut samo zame.

Ženske potrebujemo čas samo zase. Potrebujemo čas, da občutimo polnost življenja, ki mu lahko prisluhnemo le, ko upočasnimo. Potrebno je upočasniti, da sedemo, zapremo oči in se potopimo v svoj notranji svet.

Potrebujemo odmik od svojih neskončnih seznamov, zahtevnih otrok, partnerjev, ki se jim ves čas prilagajamo.

To je ena tistih presenetljivih ugotovitev, do katerih sem prišla, ko sem končno sprejela, da moj dragi potrebuje svoj umik, umik v samoto, v praznino in tišino. Takrat sem dojela, kako različno dojemava ta čas vsak zase. On se v tem času izprazni, ustvari prostor, v katerem stopi v stik s svojimi prioritetami v življenju, s svojimi vrednotami in s svojo misijo. Jaz pa potrebujem čas zase, da se napolnim, da začutim življenje, svetlobo, polnost energije in vsega, kar me obdaja.
Zame je to čas vdiha, zanj je to čas izdiha.

Ob tem sem dojela tudi, kako sem ves čas kot blažilec med otroci in mojim možem, kako ves čas posredujem in kako naporno je to. Ko on gre, se vse umiri. Ko je prisoten, smo vseskozi v akciji.

Ženske smo ves čas na preži, ali morda kdo potrebuje našo pomoč.
Zato se včasih enostavno moramo umakniti in svoji reševalki reči; Dovolj je, draga, zdaj je čas zame.

In za to ni potrebno veliko časa ali umik daleč stran od civilizacije. Ženske smo pogosto mnenja, da potrebujemo zato, da se umirimo in povežemo s seboj veliko časa, vendar to ne drži.
V praksi sem ugotovila, da 60 sekund zadošča, vse ostalo je bonus.

Sedim na plaži in čakam sončni zahod. Ravno sem odložila moža, da je šel po svojih opravkih in se peljem v svoj začasni Dom, da poskrbim za otroke. Ampak tale ura je samo moja.
Čas zame, ko sem sama s seboj, z vetrom, s soncem, z valovi, s peskom, ki boža moja bosa stopala s svojo toploto.

Preprosto uživam v času s seboj.

Lahko bi sedela kjerkoli. Spominjam se, ko sem takole sedela na plaži v Egiptu, pa v Indiji, na Baliju, na Havajih in danes v Franciji. Ne glede na to, kje sem, je občutek isti – globina, polnost, mir.
Povsod sem si podarila to dragoceno darilo, časa zame.
Ker sem dragocena in ker vem, da samo, če poskrbim najprej zase, lahko radostna, z lahkotnostjo in s hvaležnostjo poskrbim za druge.

Preden sem se pred dvema urama odpravila na pot, sem opazovala mamo, kako je poskrbela za svojega otroka in je zanj naredila stvari, ki bi jih lahko naredil sam. Čez čas se je vidno utrujena in izčrpana razburjala nanj zaradi malenkosti.

Še predobro vem, kako je, ko si na hlapih energije in upaš, da bo kdo opazil, kako obupno si potrebna počitka, pa tega nihče ne vidi.
Enostavno te ne slišijo in predvsem ti ne slišiš same sebe, dokler ne obležiš, ne zboliš ali se poškoduješ.
Dokler te življenje ne ustavi tako, da potegne ročno.

Danes vem, kako pomembno je, da upočasniš.
Pomembno je, da se naučiš, da ustaviš na bencinski črpalki in se napolniš z lepoto, tišino, z mirom.
Ženska se mora napolniti s tem, kar jo nahrani, od znotraj.
S polnim rezervoarjem lahko odbrziš nazaj po opravkih.

Zato sem oblikovala 60 sekund za Ritual, gibanje, kjer ženske spomnim na to, da preverjeno v praksi 60 sekund zadošča, da se napolniš in se prenoviš.

Vprašanje je le, ali si jih boš podarila?

Več o gibanju 60 sekund z Ritual si lahko prebereš, če se prijaviš na http://divine.si/darilo/ritual.html
Vsak mesec ob mlaju je na voljo nov ritual in to brezplačno.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Globoko verjamem, da ženska, ki si dovoli biti ženstvena, opolnomoči sebe in svojega moškega ter spreminja svet. Vendar iz prve roke vem, da ne moreš biti ženstvena na hlapih energije.
Potrebuješ svoj »čas zame«, da bi utelesila svoj polni potencial in zaživela življenje in ljubezen o kateri sanjaš.
Več bom s teboj podelila v 8 tedenskem programu Zdaj je čas Zame. Prijaviš se >>>TUKAJ<<<

bthcake

Dan, ko praznuješ svoj obstoj…

Priznam, sem ena tistih, ki svojega rojstnega dne ni pričakovala s prevelikim navdušenjem. Vsako leto me je presenetilo obvestilo FaceBooka, da praznujem svoj rojstni dan. Voščila, ki sem jih prejela kljub temu, da sem okoli datuma zelo skrivnostna, sem vedno znova začutila kot ganljiva in segla so mi do srca.

Potem pa me je letos, ko je zopet prišel moj dan, prešinilo… skrivam se. Spet je na delu moj nevidni otrok. Spet zanikam svoj obstoj. Dojela sem, da je rojstni dan tisti dan, ko praznuješ svoj obstoj.

Rojstni dan je pravzaprav praznovanje življenja. In življenje bi morali v polnosti živeti. Pa ne le za rojstni dan, vsak dan.

Mojega ne-praznovanja ni določal strah pred staranjem ali obremenjenost s številkami, temveč enostavno ne-prepoznavanje moje vrednosti in cenjenje dejstva, da mi je bilo na ta dan podarjeno življenje. To je bilo nekaj samo-po-sebi-umevnega, sploh nisem prepoznavala pomembnosti tega dejstva.

Zato zdaj bereš ta zapis, kajti do mojega rojstnega dneva, pred nekaj dnevi, se tega nisem zavedala, pa naj se sliši še tako nemogoče. Zdaj me je zadelo, da je čas za praznovanje mojega obstoja.

Dejstvo je, da je tvoja izbira, kot je tudi moja izbira, da na rojstni dan gledaš kot na dan, ko praznuješ svoj obstoj.

Zdaj pomisli, kako bi bilo, če bi vsak dan živela, kot da je tvoj rojstni dan vsak dan?

Si drzneš pogledati nazaj in se spomniti svojega najboljšega rojstnega dne, ter si zamisliti, da bi vsak dan preživljala radostno, nasmejano, da bi prejemala darila, voščila in dobre želje s strani tvojih najdražjih?

Pogosto nam rojstni dan uničijo ravno pričakovanja, ki jih imamo v sebi, tiste tihe in neizražene potrebe, ki tlijo globoko v naši notranjosti, vendar si jih ne upamo izraziti. Ženske pogosto pričakujemo od svojih moških, da je ujel tista rahla namigovanja ali pa malo bolj konkretne namige glede darila, vendar ob tem pozabljamo, da moški niso specialisti za detajle, kot smo ženske.

Pred dnevi je svojo izkušnjo z menoj podelila prijateljica, ki je svojemu možu priredila zabavo za okroglo obletnico in vanjo vključila podrobnosti celega dvajsetletnega skupnega obdobja. Zbirala je podrobnosti, tiste redke dragulje, ko ji je mož zaupal, kaj mu je v življenju veliko pomenilo in ga je presenetila. Zdaj nekje v globini sebe upa, da bo mož to naredil zanjo, ker jo ima rad.

Kar ne pomeni, da se moški ne potrudijo za nas, brez dvoma se, vendar pogosto ne na način, kot bi si želele me. In tako lahko popolnoma nenamenoma uničiš svoj dan s tem, da se pritožuješ, da so pozabili nate, da ti nihče ni čestital, da moraš pospravljati hišo in da ti ni nihče prinesel rož. Meni osebno zelo poznano.

Pogosto pričakujemo, da bi v sivini vsakdana rojstni dan moral biti nekako poseben, moral bi izstopati, biti radosten in potem vse skupaj uničimo z eno pripombo, kritiko ali pričakovanjem.

To je čas za refleksijo…

To je nekako tako kot pregled leta, ki ga začneš že v začetku decembra. Se spomniš, kako sem konec leta govorila o tem, da je pomembno, kako zaključiš leto? (Naj te spomnim s člankom, ki ga najdeš tukaj…) No, tvoj rojstni dan je zaključek tvojega osebnega leta in predstavlja začetek novega cikla. Več o teh ciklih delim v Varuhinji Ciklov.

Pogled v to, kje se nahajaš in kaj ti je leto prineslo je močan opomnik, kako rasteš in s premikaš v svojem življenju.

To pa je tudi čas, ko pogledaš nazaj in prepoznaš, kaj je tisto, za kar si hvaležna.

Če bi bil tvoj rojstni dan danes, kaj je tisto, za kar bi bila hvaležna v svojem življenju?

Vsak dan prejemamo številna darila. Potrebno pa je upočasniti in jih opaziti. Pogosto tako hitro vozimo skozi svoje življenje, da sploh ne prepoznamo stvari, za katere smo lahko hvaležne. Ko enkrat začutimo hvaležnost, in praksa hvaležnosti postane naša dnevna praksa, je ta tok hvaležnosti nekaj, kar postane stalnica našega življenja.

To je tudi čas, ko je potrebno biti odprta in sprejemljiva. Številne ženske se ne zavedajo, da veliko večino svojega življenja preživljajo v moški domeni dajanja. Rojstni dan je tista priložnost, kjer lahko zavestno prakticiraš sprejemanje in vsako darilo, vsako voščilo resnično sprejmeš. Da bi lahko sprejela, se moraš odpreti, kar je ena najbolj ranljivih stvari, ki jih je potrebno narediti. Vendar brez odpiranja ni sprejemanja.

Zato se vprašaj – kaj je potrebno narediti ali opustiti, da bi postala bolj sprejemljiva?

Pomemben del sprejemljivosti je povezan s tem, da se odpreš in poveš, kaj je tisto, kar si želiš. Letos sem ves april na vprašanja kaj si želim, odgovarjala z ne vem. Dokler ni prišel moj dan in sem dojela, kako sem sabotirala svoje želje in se spet zadovoljila z manj, kot bi si želela. Poskrbela sem za vse druge in sem odpovedala vikend na morju, ki sem ga želela preživeti z družino, ker me je moj dragi prepričal, da bo itak kmalu prvi maj in da bomo takrat šli na morje.

Kakšno dediščino ustvarjaš skozi svoje življenje?

Ob tem, da sem raje poslušala svojega moža kot sebe, sem spet zapustila samo sebe in svoje želje. Moje opravičilo je bilo vedno; saj res, kaj se pa grem. Spet hočem biti nekaj posebnega in spet sem draga, ker se ne zadovoljim z nečim majhnim. Ob tem sem se spet spomnila na vse tiste ljudi, ki so mi v mojem življenju to povedali na glas. Vendar sem se bila tokrat pripravljena spogledati s svojo senco.

Jutro mojega rojstnega dne je prineslo veliko razočaranje, ko me je mož vprašal, če bom s hčerko pospravila njeno sobo. Ne, rojstni dan ni bil dan, ko bi si želela pospravljati hišo. Dojela sem, da jaz ne vidim svoje vrednosti, svoje dragocenosti, da jaz ne vidim dediščine, ki jo s svojim življenjem ustvarjam.

Jaz ne vidim sebe. Dojela sem, da sem nevidna sama zase in da ne vidim vrednosti mojega obstoja.

Pozabila sem na dejstvo, da s tem, kdo sem in kar vem, delam pozitivno razliko v življenju moje družine, ljudi in na svetu.

Tako sem najprej vse svoje zbrala na kup in jim povedala česa nočem, kaj bi želela in ob številnih solzah sem zmogla biti prisotna, držati sebe, se premakniti skozi vse to, kar učim ženske, ki prihajajo k meni in prepoznati dragulj, ki se je skrival spodaj.

Dojela sem, da skozi vse svoje delo ustvarjam zapuščino. In stvari je potrebno utelesiti. Ker je vse medsebojno povezano, vsak posameznik vpliva na ljudi v svoji okolici. Rojstni dan je idealna priložnost, da pogledaš na dediščino, ki jo s svojim življenjem ustvarjaš.

Kar ne pomeni, da je rojstni dan tisti dramatičen dan, ko gre vse narobe. Vendar je dejstvo, da se nas še vedno veliko skriva, da igramo majhno igro in ob tem upamo, da nas bo nekdo odkril. Tvoj rojstni dan je priložnost, da prepoznaš svojo vrednost, svojo dragocenost, da prepoznaš, kako s svojim obstojem spreminjaš svet.

Brez dvoma mi je to letos uspelo in v svoje novo leto vstopam bogatejša za nova spoznanja in novo milino, ki sem jo odkrila, da ne govorim o hvaležnosti, ki jo ob čutim.

Ker vem, da moj obstoj zadošča.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da je biti Ženska Darilo. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si

glitter

Kreiraj z namero!

To, da povabiš silo namere k soustvarjanju je ključnega pomena, da se tvoje Kreacije udejanjijo. In če te je strah tvoje moči, boš svoje kreacije sabotirala s tem, da nikoli ne boš zavestno povabila sile namere v svojo igro. In zelo dobro vem, o čem govorim.

Ženske imamo zelo dobro intuicijo. Zelo dobro vemo, česa smo sposobne. In pogosto svojega potenciala ne živimo enostavno zato, ker nas je na smrt strah, kaj bi se zgodilo, če bi resnično v polnosti bile to, kar smo.

Vsi imamo dostop do polja neskončnih potencialov, iz katerega izbiramo semena, ki jih nato zasejemo v svoji notranjosti in jih negujemo s hranili, vodo, soncem in namero. Namera je sila, ki jo povabimo k soustvarjanju in je ne postavljamo. Priklic namere ustvari pot izpolnitve. Globoko v sebi vsi vemo, da vedno dosežeš, kar si zaželiš. Namera je sila, ki te kot val vodi k temu, kar kreiraš.

Sama vem, da me je bilo te sile strah. Zato je raje nisem klicala. Zato se je pogosto dogajalo, da sem pisala sezname svojih želja, ki jih nikoli nisem čisto zares negovala. Pogosto že v začetku nisem verjela, da je mogoče, da se uresničijo. Mnoge stvari sem si želela, pa si nisem niti upala prositi zanje. Skozi prakso sem dojela, da če ne povabim namere v igro, ostanem brez asistence Vesolja v tej igri.

Če ne povem jasno in glasno kaj potrebujem, skozi občutenje, tega ne morem dobiti. Občutki so jezik s katerim komuniciramo z namero. Če sem izgubljena in ne ustavim ter povprašam po poti, je velika verjetnost, da bom ostala izgubljena. Ko kreiramo stvari, še posebej v začetku leta je ključnega pomena, da v igro povabimo silo namere.

Eden od načinov, kako nameri vzamemo moč je, da vanjo ne verjamemo ali da smo mnenja, da smo od nje ločene, v stilu to deluje za druge, zame pa ne. In od namere se ločiš, ko si v otopelosti, ko si ne dopustiš, da jo začutiš.
Da bi namero resnično sprejela, moraš biti ta ženska, ki to, kar priklicuješ, tudi sprejema.
In tukaj sem sama sebe uspešno sabotirala leta, kaj leta, desetletja.
Enostavno nisem bila voljna biti ta ženska, videti svoje vrednosti, enkratnosti in veličastnosti, da sem vredna tega, kar sem si želela.

S tem, ko sebe ne vidiš kot vredne tega, kar si želiš, si sama sebi največja ovira na poti kreacije. Zato je bistvenega pomena, da zavestno kreiraš svoje leto in da veš, da moraš Ti postati ta ženska, ki živi to življenje, ki ga želiš živeti.

In to je bilo tisto, česar me je bilo na smrt strah.
Kaj bi bilo, če bi si čisto zares dopustila, da sem to kar sem!?

Zato je modro, ko priklicuješ namero upoštevati naslednje pomembne korake:

  1. Opusti ovire na poti.

Če ti sebe ne vidiš, kot vredne tega, kar si želiš, tega enostavno ne boš dobila. Če svoje želje pišeš v obliki … »Jaz sem vredna ljubezni.« v podnapisih lahko preberemo, da ti ne verjameš v to, da si vredna ljubezni in da sama sebe skušaš prepričati v to, da si vredna ljubezni. Iskrenost s seboj, ko pride do želja, je bistvenega pomena in namera se odziva na občutke, ki so v podnapisih. Pomembno je prepoznati, kaj so ovire v tebi, ki ti preprečujejo, da bi se počutila vredno ljubezni. Dokler so ovire v tebi, ne boš dopustila, da stvari pridejo k tebi.

  1. Bodi jasna.

Seneca je rekel, “Če ne veš, v katero pristanišče pluješ, noben veter ni ugoden.”
Jasnost in konkretnost je bistvenega pomena, ko h kreaciji povabiš namero. Bodi zelo jasna kaj je tvoja želja in hkrati voljna slediti namigom in sinhronostim, skozi katere se te namera usmerja tja, kamor si usmerila svojo ladjo. Ne pozabi, da je na dolgem potovanju potrebno ustaviti ladjo v več pristaniščih in da je včasih daljša pot skriti blagoslov na poti.

  1. Aktiviraj vse svoje čute.

Občutki so močno povezani s tvojimi čuti. Pomembno je, da si dopustiš, da aktiviraš vse svoje čute, da slišiš, vidiš, vonjaš, okušaš in se dotikaš tega, kar želiš, da postane tvoja nova realnost. Povečaj glasnost izkušnje skozi svoje notranje doživljanje z vsemi svojimi čuti. Tukaj je bistvenega pomena, da vključiš tudi svoj čut za sprejemljivost. Zato je senzualnost v kreaciji bistvenega pomena.

  1. Sledi svojemu srcu.

Vedno, ko povabimo namero k soustvarjanju se zgodijo sinhronosti, ki nas vodijo k temu, da je potrebno slediti srcu in narediti navdihnjeno akcijo. Zaupanje sebi in sledenje toku je ključnega pomena, da priložnosti, ki pridejo k tebi prepoznaš in jih udejanjiš. To kar si želiš, nikoli ne bo kar padlo v tvoje naročje, potreben bo premik. Dnevne prakse te bodo vsak dan vodile bližje tvoji kreaciji.

  1. Praznuj sinhronosti.

Na potovanju vedno dobimo majhne znake, ki kažejo na dejstvo, da smo na pravi poti. Pomembno je, da opazimo sinhronosti in jih znamo praznovati. Sinhronost je mesto, kjer namera vstopa v realnost. Pomembno je, da si budna, da si priča, da opazuješ in opaziš majhne znake, da si na pravi poti. Prakse hvaležnosti so izjemen blagoslov, kajti to je eden od načinov, kako počastimo in praznujemo sinhronosti, skozi hvaležnost zanje.

  1. Podpora sestrstva.

Ko priklicuješ namero v krogu žensk, ki jim zaupaš in skupaj z njimi zapičiš svojo zastavico v tla, imaš podporo enako mislečih. Če ena lahko spremeni realnost, potem skupina lahko premika gore. Ko s tistimi, ki jim zaupaš deliš, kaj kreiraš zase, imaš že takoj na začetku podporo. Več glav več ve in pogosto se najdejo ženske, ki imajo kontakte, navdihe, uvide, ki lahko že takoj na začetku predstavljajo pomembne sinhronosti in veter v jadra tvoji ladji.

  1. Dnevna praksa.

Vem, ta ti ni všeč. Meni tudi ni bila. Vendar je dejstvo, da je kreacija kot treniranje mišice. Zahteva dnevno prakso. Pomembno je, da se dnevno uglašuješ na svoje želje, da dnevno obnavljaš stik z namero. Dnevna praksa izgradi tvoje zaupanje in tvoje akcije postajajo vedno bolj samozavestno naravnane na tvoje sanje. Začni že takoj zjutraj, ko vstaneš. In zvečer dan zaključi s hvaležnostjo za vse sinhronosti, ki jih je prinesel dan.

Zapomni si, priklic namere ni enkratno dejanje, je dnevna praksa. In namera je ključnega pomena, če želiš, da se tvoje sanje uresničijo. Zaupaj vase in bodi vztrajna.

Pogosto pozabimo na dejstvo, da je potrebna doslednost, da se naše želje tudi udejanjijo. Doslednost pomeni, da vedno znova ravnaš po zastavljenih načelih, da si vztrajen, kar naprej.

Torej, kaj si želiš v življenju? Kakšno leto želiš ustvariti?

Te zanima več in želiš izvedeti več o tem, kako povabiti namero v igro? Prijavi se na spletno druženje Kreacija Leta 2016, kjer je eno celo druženje posvečeno nameri. Več najdeš tukaj…

V komentarjih podeli z menoj tvojo izkušnjo z namero!

Več o nameri najdeš v članku Moč namere tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki se prebujajo v zavedanje, da so prerasle življenje, ki so ga živele do sedaj in želijo več od življenja. Ženskam asistira, da dvignejo svoj nivo samozavesti in zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si

hope_by_analaurasam

Ko vse razpada…

… si izzvana, da držiš sebe.

Ko je videti, kot da vse razpada in se znajdeš na samem robu, kjer ni videti rešitve ali izhoda, si soočena z neznanim. Soočenje z neznanim te vrže ven iz cone udobja, ven iz rutine in to je čas neudobja, čas prenove, čas globokega zdravljenja.

Ko te življenje sooči z vojno, med nebom in zemljo, ki se odvija v tvoji notranjosti, je potrebna budnost, prisotnost in predvsem čustvena stabilnost.

Pomembno je, da zmoreš biti v stiku z vsem, kar je del tvojega notranjega sveta, s srcem, brez potrebe po zapiranju. Zmožnost, da ostajaš odprta, je predstavlja sam temelj prebujanja v ženstvenost. Voljnost, da si odprta, na voljo življenju – celoti življenja, je ključnega pomena za zavestno kreacijo. Resnična predanost je voljnost sprejeti vse, tako tisto, kar sodiš kot dobro, kot tudi tisto, kar sodiš kot slabo. Opustiti je potrebno svoje sodbe.

Bolj intimna, ko zmoreš biti s samim robom – da zmoreš stati v intenzivnosti dogajanja, brez da bi poškodovala sebe, več življenja čutiš v sebi, bolj osvobojena si, bolj se počutiš živo.

Ker smo pogosto tako ujete v svoji dnevni rutini in fiksni identiteti v sebi, potrebujemo velika “kladiva”, da nas zbudijo iz našega transa. In, ko nočemo prisluhniti življenju in temu, kar ima, da deli z nami, ko ignoriramo sporočila, kladiva postajajo vedno večja.

Kajti resnično damo stvari v prakso šele takrat, ko se nam v življenju vse podre. Ljudje imamo močno potrebo po gotovosti in fiksnih strukturah, vendar je v naravi življenja, da se spreminja. Vse okoli nas je neprestano v pretoku. Vse se spreminja. Vse je minljivo. In pogosto grabimo po znanem in želimo narediti stvari, ki so včasih delovale.

Pogosto nas življenje pripelje na sam rob, na mesto, kjer smo tik na tem, da bi se vdale v usodo, kot mnoge rade rečejo. In, ko smo na samem robu, je modro, da vstopimo v srce, se predamo, namesto, da delujemo.

Razpad tvojega sveta kot ga poznaš, od tebe zahteva močno notranjo posodo, ki te drži in notranjo držo sprejemljivosti, radovednosti in voljnosti, da se spustiš.

Zgodba v nadaljevanju to krasno predstavi…

“Nekoč je bila mlada bojevnica. Njen učitelj ji je povedal, da jo čaka boj s strahom. Ni si želela tega dvoboja. Zdel se ji je preveč agresiven; bilo je strašljivo, zdelo se je neprijazno. Vendar ji je učitelj povedal, da je to neizbežno in ji dal navodila za dvoboj.
Prišel je dan. Bojevnica je stala na eni strani in strah je stal na nasprotni strani. Bojevnica se je počutila resnično majhno in strah je bil videti velik in srdit. Oba sta imela vsak svoje orožje.
Bojevnica je zakorakala k strahu, se priklonila in vprašala, “Smem v boj s tabo?” Strah je rekel, “Hvala za izkazano spoštovanje, da me vprašaš za dovoljenje.”
Nato je mlada bojevnica rekla, “Kako te lahko porazim?” Strah je odvrnil, “Moje orožje je hitro govorjenje in zelo blizu tvojemu obrazu pridem. To te oslabi, ustvari živčnost v tebi, zato narediš karkoli ti rečem. Če ne narediš tega, kar ti rečem, nimam nobene moči. Lahko mi prisluhneš in lahko me spoštuješ. Lahko te celo prepričam. Vendar, če ne narediš tega, kar ti rečem, sem brez moči.”
Tako je bojevnica izvedela, kako poraziti strah. ” ― Pema Chödrön, When Things Fall Apart: Heart Advice for Difficult Times

Vse kar je v zadnjih dneh globoko zamajalo našo fiksno identiteto tega kdo smo in kaj imamo, je veliko kladivo, ki nas zbuja iz transa. Nič ne bo, kot je bilo včasih. Vse se spreminja. In ne glede na to, kaj ti šepetajo tvoji notranji strahovi ob dogajanju v zunanjem svetu, je na tebi, da izbereš.
Strah ti šepeta na tvoje uho in ali mu boš prisluhnila ali ne, je izbira, ki jo moraš izbrati v vsakem trenutku 24/7. Nihče je ne more opraviti namesto tebe. To je tvoja svobodna izbira.

Soočeni smo z mnogimi zgodbami, mnogimi idejami, mnogimi “resnicami” v teh dneh. In strah bolj kot karkoli drugega podpihuje zgodbe. Najbolj verjamemo temu, česar nas je najbolj strah. Namesto boja ali bega, namesto ignorance strahu je v teh časih na mestu, da se spoprijateljiš s svojim strahom. Namesto, da te paralizira, si raje oglej česa te je strah, kaj je zgodba, ki jo strah skriva v sebi… kaj je tukaj ZaTE.

Strah temelji na fiksnih predvidevanjih, na predpostavkah, ki so ti znane in poznane v tvojem živlejnju, na pomanjkanju akcije in predvsem na pomanjkanju zavedanja. Strah podpihuje ignoranca in nevednost.
Ko se soočiš s svojimi strahovi in z lučjo zavesti posiješ na meglo, ki jo strah ustvarja in izbereš, da si sočutna, najprej do sebe, strah izgubi svojo moč in učinkovitost.

To je čas za upočasnitev, pogled navznoter in pomembno vprašanje; Kdo jaz sem? Kdo moram biti, da bi živela v svetu, kjer želim živeti?
Vse se začne s tabo. Kako se ti počutiš v sebi?

Ko si v strahu, si v zakrčenosti, zaprtosti in majhnosti.
Ko si v ljubezni, se odpreš, da sprejmeš.

Kaj šepeta tvoj strah? Ga boš poslušala?

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

pearl

Biseri se porajajo iz največje bolečine…

Danes je eden tistih dni, ko bi vzela svoj meč in šla na okope. Ko bi branila sebe in bi v duhu svoje Amazonke še enkrat uničila vse, kar sem ustvarila. Tovrstno samouničenje sem v svojem življenju dala skozi že vsaj trikrat – zelo temeljito. Zato vem, kakšen je občutek, vem, kako se začne in vem kaj sledi. Moja pasja ženska je celo dopoldne preklinjala in besnela. V svojem notranjem besu sem razbila nekaj kozarcev tudi v zunanjem svetu.

Ne, ni prijetno. Vendar sem se v vseh letih naučila toliko o sami sebi, da vem, da bes pod seboj vedno skriva mojo globoko potrebo po nečem. In na meni je, da odkrijem kaj.
Jeza pod sabo vedno skriva nekaj, po čemer hrepeni tvoje srce.

In to, da sem se naučila sedeti s svojim neudobjem, s svojo jezo, vedno poraja najlepše bisere iz moje notranjosti.

To, da si dopustim, da sem ranljiva v svoji jezi, v svojem besu, v svoji nemoči, vedno znova razkriva stvari, ki so ujete v moji notranjosti in jih ne vidim.

Včasih sem se temu poskušala izogniti.
Včasih sem zanikala to, kar sem čutila.
Včasih sem ugajala drugim in šla v arhetip ustrežljivke v sebi.
Poskušala sem biti prijazna tudi, ko sem bila ranjena. Bolečina brez dvoma ni bila moja prva izbira. Prej bi rekla, da sem se ji poskušala izogniti in sem iskala ugodje.

Lahko si predstavljaš, kako presenečena sem bila, ko sem ugotovila, da sta bolečina in ugodje zgolj dve strani istega kovanca.
Ko govorimo o izvornih polarnostih, je ena od njih, ki jih izbere veliko ljudi polarnost bolečine in ugodja, kar v praksi pomeni, da v svojem življenju preigravaš ti dve stanji.
In v svetu polarnosti ne moraš imeti enega brez drugega.
Ko ju pogledamo čisto zares od blizu, ugotovimo, da gre za dve polarnosti trpljenja.

In ta izjava, draga moja, je zelo močna, vem.

Morda si mislila, da je ugodje povezano z mirom in radostjo.
Vendar, ko poskušamo dobiti ugodje skozi zunanji svet materije, to da iščemo srečo in mir zunaj sebe, vedno vodi v trpljenje.
Večina ljudi ugodje poišče v različnih oblikah zasvojenosti, pa naj bo to seks ali hrana, alkohol ali različne substance. Dejstvo je, da večina ljudi, ko jih boli glava in se želijo izogniti bolečini ter začutiti ugodje, poseže po aspirinu oziroma drugi obliki zdravila, ki bo ustavila nelagodje. V resnici nas ugodje ne pripelje nič bližje radosti in sreči, kot bolečina.
V resnici je celo tako, da se lažje osvobodiš iz te polarnosti, če si v bolečini, kot če si v navideznem udobju ugodja.

Saj poznaš tisto o zoni udobja, ko s stvarmi v resnici nisi zadovoljna, vendar, ker bi utegnilo biti še slabše, če karkoli spremeniš, raje ostajaš v znanem občutku udobja.

Ugodje, ki nam jih nudijo zunanje stvari vodijo v trpljenje zato, ker smo prepričani, da si moramo srečo in mir zaslužiti, dobiti nekaj od zunaj, kar nas bo naredilo celostne in celovite. Trpljenje izhaja iz prepričanja, da si občutek celostnosti in lastne identitete lahko pridobimo samo z zunanjimi stvarmi. In tukaj je izvor trpljenja za večino ljudi.

In da se razumemo, zato da bi se lahko osvobodila iz te polarnosti ne potrebuješ izkusiti vse bolečine in ugodja tega sveta.
Pomembno je prepoznavanje stvari točno takih kot so. Ko prepoznaš, da si v resnici želiš srečo in mir in da ti zunanje ugodje tega ne bo prineslo, se lahko osvobodiš.

V resnici dosežeš stanje osvoboditve takrat, ko lahko z enako mero nenavezanosti pogledaš tako na bolečino, kot na ugodje. Na ta način odtegneš projekcije vrednosti, ki jo daješ stvarem v zunanjem svetu, kar pomeni, da nehaš ustvarjati iluzijo in vidiš stvari take kot so. Torej nehaj soditi stvari kot pozitivne in negativne, dobre in slabe. Iz stališča enosti vse samo je. Je kar je.

Vendar, kaj nam bolečina in ugodje sporočata?

Bolečina je znak zastoja energije na fizičnem nivoju.
Bolečina na čustvenem nivoju se izraža kot strah.
Prepoznavanje, soočanje in opuščanje bolečih vzorcev iz preteklosti je nujno, če se želimo pozdraviti.

Znano je, da zastala čustva ustvarijo toksično okolje, ki vpliva na telesno biokemijo.
Dobro je, če imaš nekoga, ki potrdi tvojo bolečino. Pogosto je namreč oseba ranjena ne le zaradi samega doživetja, temveč tudi zaradi dejstva, da ni bilo nikogar, h komer bi se lahko varno zatekla, osebe, ki bi jo razumela in bi potrdila njeno resnico.
Bolečina je eden najpogostejših simptomov bolezni in poškodb. Občutimo jo kot neprijeten dražljaj, ki ga ljudje različno zaznamo in se nanj različno čustveno odzovemo.

Ugodje pa je definirano kot odsotnost bolečine.

Občutek miru in radosti pa nista del materialnega sveta. Enostavno sta v tebi. In ničesar ne moreš narediti, da bi bila mirna ali radostna. To že si, če si le dovoliš videti!

Kot je rekla lisica malemu princu: “Čuj mojo skrivnost. Zelo preprosta je: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.”

In bisere lahko vidiš samo s srcem.
Ranljivost občutenja ti pomaga videti bisere tvojega življenja.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

loveu

Ljubiti Sebe

Pogosto poslušam, kako je ljubezen do sebe najpomembnejša. In potem ljudje govorijo o ljubezni do sebe, vendar bolj ko poslušam, bolj čutim, da govorijo iz načitanosti, iz razuma, iz tega, kako naj bi bilo v idealnem svetu. In to zelo dobro poznam tudi sama, zelo od blizu.

Skozi življenjske izkušnje sem prepoznala, da ljubezen do sebe nima popolnoma nič skupnega s prostim časom, darili, razvajanjem ali stvarmi, ki si jih lahko omogočim. Ljubezen do sebe je nekaj, kar tvoje telo, duša, srce potrebujejo vsak trenutek, in ni nekaj, kar si podariš zgolj občasno.

Ljubezen do sebe je močno povezana s tem, da resnično poznaš sebe. Zavedanje tega, kdo si onkraj idealov, mask, persone in plasti zaščite, ki si jo ustvarila skozi udomačevanje. Pomembno je, da slečeš ideje tega, kdo misliš, da bi morala biti, kdo naj bi bila glede na usmeritve ljudi zunaj tebe, svojih najdražjih, prijateljic, partnerja, in si to, kdo ti v resnici si. Ne moreš ljubiti sebe in se delati, da določeni deli tebe enostavno ne obstajajo istočasno. To je tako, kot bi bila le na pol noseča, kar v praksi ni mogoče. Ali si, ali pa nisi.

Res je, da mnogi prvo polovico svojega življenja prespimo kot Trnuljčice, vendar slej ko prej v našem življenju nastopijo okoliščine, ki zahtevajo od nas, da se prebudimo.

Ljubezen do sebe je povezana z globokim zavedanjem, da si človeško Bitje, da se v življenju nahajaš točno na tem mestu, kjer si, z razlogom. Si na pravem mestu, s pravimi ljudmi in delaš prave stvari.
do sebe je povezana s samospoštovanjem, s prepoznavanjem globokih srčnih hrepenenj, s spoštovanjem globoke resnice, da tukaj nisi po nesreči, temveč z namenom.

Čisto vsako Bitje na tem planetu je tukaj zato, ker s svojo prisotnostjo prispeva k temu, da je svet boljše mesto za vse. Vsak od nas v sebi nosi edinstveno Darilo, ki je v tebi, da ga deliš z ljudmi in s svetom.

Oscar Wilde je nekoč rekel: “Ljubiti samega sebe je začetek vseživljenjske romance.”

Ljubiti sebe pomeni, da rečeš ja takrat, ko čutiš, da želiš reči JA. In da zmoreš reči ne, ko čutiš, da želiš reči NE. To je še posebej pomembno takrat, ko se ujamemo v znanem vzorcu ugajanja in tendence, da bi ustregle ljudem okoli sebe. Srčnost je potrebna, poleg stika s svojim Bitjem, da rečeš NE takrat, ko čutiš, da bi te privolitev vodila v neavtentičnost in igranje igre, ki je ne želiš igrati.

Ljubezen do sebe te vodi v samozavedanje, kjer je potrebno odložiti svoje maske, kjer je potrebno prepoznati, za čim se skrivam. Namesto skrivanja in ignoriranja je potrebna budnost, prisotnost v tem trenutku, zdaj. In če želiš ostati budna, je potrebna iskrenost do sebe. Potrebno si je povedati resnico o tem kdo sem, kako delujem in kako vplivam na ljudi ter svet, ki me obdaja s svojimi izbirami.

Pogosto preživimo prvo polovico svojega življenja ali pa vsaj nekaj desetletij v upanju, da nas bo nekdo ljubil brezpogojno in iščemo ljubezen pri ljudeh zunaj sebe. Dejstvo je, da kot otroci ne znamo ljubezni dati sami sebi, potrebujemo ljudi okoli sebe, da nam pokažejo, kaj pomeni biti ljubljen. Starši so tisto ogledalo, ki nam pokažejo, skozi izkušnje tisto, kar čutimo v sebi. In žal je pogosto tako, da čutimo eno stvar, na primer da je naša mama žalostna, vendar nam ona tega ne potrdi in zatrjuje, da je čisto ok. Ob tem naši občutki niso potrjeni in prihaja do neuglašenosti v notranjosti, kar povzroča zmedenost. Ker v tem najzgodnejšem obdobju bolj zaupamo avtoritetam zunaj sebe, kot sebi, to običajno pomeni, da zanikamo in zapustimo sebe, da bi preživeli.

Neprijetno spoznanje nekje v tridesetih našega življenja je povezano s tem, da v kolikor želiš biti srečna in izpolnjena v razmerju z nekom, moraš najprej spoznati sebe, sebe sprejeti in se ljubiti točno taka kot si. To pomeni, da je potrebno sprejeti v sebi tako vse tako-imenovane pozitivne kot tudi tiste negativne lastnosti in stvari v sebi. V sebi moraš najprej najti mir v duši ter strast do stvari, v katerih uživaš samo ti.

Pogosto se ljudje prodamo za pozornost iz zunanjega sveta, delamo stvari, v katerih pravzaprav ne uživamo, ostajamo v odnosih, v katerih pravzaprav sploh ne želimo biti. Zavračamo sebe, se ločujemo od tistega, kar nam veliko pomeni in se vedno znova zadovoljujemo z manj, kot si želimo in smo vredni. Rezultat je vedno trpljenje. In to, da delaš uslugo nekomu drugemu ter ob tem zapustiš sebe nima nobene zveze z ljubeznijo do sebe.

Ljubezen do sebe ni nekaj naključnega, ki se ti zgodi v življenju, ko se dovolj žrtvuješ, ko dovolj povoziš sebe, ko se dovoljkrat prilagodiš in ob tem zapustiš sebe in svoje srčne želje. Ljubezen do sebe je izbira v čisto vsakem trenutku tvojega življenja. Je zavestna praksa iskrenosti, sprejemanja sebe, skrbi zase, sočutja do sebe, zaupanja vase in predvsem sledenja svojemu srcu.

Ljubezen do sebe je zaveza sebi, da slediš izbiram, ki spoštujejo in častijo svetost tvoje duše.

Ženska izgubi stik s svojo ženstveno esenco, svoje izžarevanje, svojo svetlobo, se zapira vase in postane medla, ko se trudi z ugajanjem. Veliko žensk s katerimi prihajam v stik je otopelih, zaprle so se in ne čutijo niti sebe, niti drugih.

Ko ženska preneha spoštovati sebe in izgubi lastno vrednost, ter ljubezen do sebe, je stavba zapuščena, v njej ni duha, topline in svetlobe, zato postane kot zapor, iz katerega bi najraje pobegnila. Zato sploh ne preseneča, koliko žensk beži iz svojega telesa, svojega »doma« v sfere glave in uma in zato podleže samo obtoževanju, strahu in samodestrukciji.

Ko ženska ljubi sebe in objame v sebi zavedanje, da je ljubezen, postane njen dom palača.

Vse se začne s tem, da si poveš resnico. Samoizpraševanje je pomembna praksa, v kateri si navznoter postavljaš vprašanja in dopustiš, da iz notranjosti vzniknejo odgovori, ki si jih skozi avtomatsko pisanje lahko zapišeš. Podari si danes nekaj deset minut časa in si v miru postavi naslednja vprašanja;

Kaj so moje najgloblje srčne želje? Po čem hrepeni moja duša?
Če bi bilo čisto po moje, kaj bi počela v tem trenutku?
Kaj so moje sanje? Kaj bi si na koncu življenja želela, da se naredila?

Ne čakaj, naredi to zdaj!

Če ne veš kako, te vabim na brezplačno druženje Ljubi Sebe, ki je na voljo tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Članek je objavljen na spletni strani www.svetloba.si