Sedela sem in zrla v daljavo. Na zahodu se je sonce ravnokar potopilo nekje za hribi.
Nastopil je mrak, tisti čarobni čas med dnevom in nočjo, ki razkriva tisto, kar je očem nevidno.
Obred se je pravkar zaključil in vedno me gani, kako naravno je, ko se prah vrne mami Zemlji.
Prižgali smo svečke in potem je vsak odhitel za opravki.
Ne da bi hotela sem ostala sama. Na pokopališču.
Včasih me je bilo groza. Danes pa sem sedla na klopco in se potopila v kaos misli, ki so hitele vsaka na svojo stran, tako kot običajno hitijo ljudje okoli mene.
Opazovala sem travo in hribčke, majhne plamenčke sveč, ki so mežikali v mraku.
Razmišljala sem o tem, kako so sveče pravzaprav svetilniki za dušo, da sledi svetlobi na tisto mesto, kjer zbira koščke in spomine, ki jih nese s seboj na drugo stran.
Spomnila sem se, kako sem tisto jutro sanjala, da sedim z babico v jami ob ognju. Pripovedovala je zgodbe. Z menoj je delila modrosti in spoznanja. Svojo dediščino.
In v tistem sem dojela, kako dragoceno je, ko imaš čas prisluhniti, srkati in dopuščati, da te vse, kar izkušaš, plemeniti.
Pridružila se mi je sestrica in objeti sva zrli v plamene svečk.
Obujali sva spomine na najina druženja z babico. Na čas, ki sva ga preživljali z njo in dogodivščine, ki sva jih doživeli, ko sva bili sami z njo.
In potem se je spomnila, kako rada je bila babica lepo urejena.
Kako je še potem, ko je že težko hodila, še vedno hodila v visokih petah.
In četudi je šla samo v trgovino in na banko dvakrat na mesec, je vedno poskrbela, da je bila tipi top kot je temu rekla sama.
Moja babica je imela rada lepe stvari in ena od stvari, ki jo je oboževala, so bili čevlji.
S sestro sva se smejali prispodobi, da je imela doma pravi mali živalski vrt.
Še v tistih časih, ko se pri nas ni kaj dosti dobilo, je imela v Zagrebu šuštarja, ki ji je izdeloval čevlje po naročilu. In to iz kačje ali krokodilje kože, kar se nama je vedno zdelo malce grozljivo. Vendar se babica ni dala. Vedno je vedela kaj hoče in je to tudi dosegla.
Bila je prava upornica. In ni si pustila, da bi jo kdo prepričal v svoje.
Vedno je bilo po njeno.
Ko je ugotovila, da čevljev z visoko peto res ne more več nositi jih je želela podariti. Vendar njene majhne številke nobena ni spravila na nogo. Kar je bil pravzaprav sila dober izgovor, ker njenega živalskega vrta v resnici nobena ni želela imeti doma.
V tem mraku, ki se je počasi prevešal v večer, pa sva se šalili, da bi pravzaprav spomin na babico najlepše počastili, če bi šli po nakupih in to po čevlje.
Včasih res mislimo, da moramo stvari narediti perfektno in si ob tem zelo zagrenimo in zakompliciramo življenje.
Ena tistih stvari, ki me je v teh dneh najbolj ganila, je bil pogovor, ki sva ga z mami imele z na pogrebnem zavodu. Pogovarjali smo se o tem, kako opažajo, da imajo največje težave običajno ljudje, ki jih smrt preseneti in ki čutijo občutke krivde, ker s pokojnimi niso preživljali dovolj časa ali pa niso zaključili stvari.
Pogosto se ljudje zaradi slabe vesti poskušajo odkupiti. Vendar nobena količina sveč ali cvetja ne more pomiriti tega, kar je v tebi.
Kakšni so spomini, ki jih nosiš v sebi? Tvoji so.
In stvari vedno lahko presežeš in se z njimi pomiriš zgolj in samo v sebi.
Pogovor z osebo, ki je še živa, ti lahko pomaga. Ker vse kar je zamujeno se nikoli več ne vrne.
Zato je pomembno, da razčistiš stvari, ki jih čutiš, da jih moraš zdaj.
In da poveš stvari, ki jih želiš povedati še danes.
Ne čakaj na jutri.
Ker se hitro lahko zgodi, da boš čakala za vedno.
V tem trenutku je samo tišina. Tišina, ki odpira portal za portalom in vodi v globino.
Smrt je moja vodnica.
Ustavila me je na mestu.
Terja mojo prisotnost.
Vodi me v lastno ranljivost.
Uči me spoštovanja.
Svetosti življenja.
Z menoj deli darilo prehoda.
Prehoda v novo življenje.
Prehoda, ki ga ne moreš doživeti, resnično izkusiti, če nisi zares prisotna.
Budna v danem trenutku.
Pa naj bo to prehod v tuzemsko življenje, ki ga izkušamo v obliki rojstva.
Ali pa prehod na drugo stran, ki ga izkušamo v obliki smrti.
Prehod na eno ali drugo stran te mavrice, ki ji pravimo življenje, te ustavi na mestu.
Kajti dragocenost trenutka, to darilo trenutka lahko ujameš le, če si zares popolnoma prisotna.
Smrt in rojstvo sta del iste zgodbe, ki ji pravimo življenje. Prihodi in odhodi.
Ko se ustaviš, imaš priložnost za največje darilo trenutka – čutenje.
Smrt te odpre za čutenje, izkušanje, doživljanje. To je darilo Zemlje.
To kar čutim v njeni prisotnosti je spokojnost, mir.
In v tem miru, v tej svetosti izkušnje… čutim.
Čutim žalost. Čutim izgubo.
Čutim minljivost življenja v vsej veličastnosti trenutka.
Samo en trenutek imam na voljo.
Kako ga bom oplemenitila?
Ga bom praznovala?
Izkusila v polnosti?
Ali zgolj preživela?
Bližje, ko ti smrt pride, bolj surovo, celo kruto je soočenje.
Zakaj si tukaj?
Kaj boš pustila?
Kakšne odtise boš pustila na planetu?
Darilo tega prehoda je izjemno. Spoznavam, da je moje darilo zaupanje vase. Vedno.
Da bi pustila sled moraš biti pogumna, drzna, srčna in brezmejno moraš zaupati vase. Tudi takrat, ko nihče drug ne zaupa vate.
Kot pravi moj dragi, je darilo podpore v tem, da te preizkusi ali boš zvesta sama sebi.
Boš sledila sebi tudi, če ne bo nikogar ob tebi?
Tvoja notranja gotovost ustvarja stabilnost in hkrati fleksibilnost.
Da ne glede na to, kaj se zgodi, zmoreš preživeti z milino, z gotovostjo, da ne glede na globine, v katere se podajaš, v svoji notranjosti nosiš vse, kar na tej poti potrebuješ.
Vse je že v tebi.
Zaupanje vase in v vse, kar je že v tebi.
Zaupanje v povezave, v vezi, ki te bogatijo, plemenitijo.
Kajti povezave so vedno dvosmerne. Ljubezen teče skozi povezave, ne glede na to na kateri strani mavrice se nahajaš.
Smrt pa je tista, ki te preizkusi… boš praznovala in spoštovala medsebojno povezanost in ljubezen. Boš ugledala vsa darila trenutkov stkana v tapiserijo skupaj preživetega časa?
Ali se boš namesto tega raje oklepala navezanosti na osebo. Navezanosti na podobo osebe.
Podoba je vedno projekcija tvojih pričakovanj, tvojih idealov, tvojih idej na nekoga drugega.
Smrt razkriva naravo povezanosti.
Navezanost na osebo je uničujoča, če osebo izgubiš. Občutek imaš, kot da si izgubila del sebe. Kajti tvoja projekcija na to osebo je tvoja energija, ki jo investiraš v podobo, ki jo ustvariš.
Ko imaš občutek, da je ta podoba umrla, s tem umira del tebe.
Če pa veš, da povezanost nikoli ne umre, povezanosti nikoli ni konec, te ni strah in ne obžaluješ ničesar.
Kar ne pomeni, da ne čutiš bolečine izgube. Žalosti ob vedenju, da je nikoli več ne boš objela. nikoli več začutila na ta zemeljski način.
V sebi čutim surovost, ranljivost, ki me odpira na načine, ki so neudobni, novi in od mene terjajo veliko sočutja do sebe.
Nežnosti. Mehkobe. Počitka.
Zagotovo si bila v svojem življenju v stiku z dojenčkom.
Že samo, ko pomisliš na malo bitje, se raznežiš in začutiš toploto pri srcu. Je res!?
Imam prijateljico, ki je pred kratkim rodila in imela sem priložnost držati v naročju malo bitje. Nežno, krhko, nemočno bitje, ki je hkrati tako veličastno, izjemno in modro. Otrok je bitje ljubezni.
Vsi smo začeli popotovanje svojega življenje kot mala bitja ljubezni.
In veliko nas je bilo v stiku z ljudmi, s starši, ki so bili ranjeni. Ki so bili ločeni od srca, od svoje prave narave, ločeni od sposobnosti, da bi v polnosti, zavestno podelili sebe z osebo na drugi strani. Da bi ustvarili zavesten, ljubeč odnos.
To kar potrebuje vsak otrok je ugledanost. Potrebuje nekoga, ki ga resnično vidi, takega kot je.
Vendar je malo otrok, ki so tega deležni. Ločenost, ki ji je otrok priča pri svojih starših, enostavno prekopira v svoj živčni sistem. To, da ni ugledan, da ni prepoznan kot božansko bitje ljubezni postane temeljna rana, ki jo nosi s seboj.
Lahko vse življenje, če tega ne prepozna in preobrazi v sebi.
Bolečina te ločenosti, bolečina izdaje samega sebe je najmočnejša ranjenost sodobnega človeka.
Zaradi nje enostavno ne verjameš, da si vredna ljubezni.
Zaradi nje pogosto sodiš, kritiziraš in sovražiš sebe.
Seveda to kategorično zanikaš, češ jaz že ne.
Vendar izkušnje govorijo drugače.
Kolikokrat si rekla NE in si mislila JA? In kolikokrat si rekle JA, ko si v resnici mislila NE?
Obstaja neskončno število načinov, kako zanikati, zanemariti, razvrednotiti in zapustiti samo sebe. In vsaj enega od teh načinov si izmojstrila do potankosti. Resnično obvladaš kako sebe pomanjšati, se ponižati, se zasramovati in zasmehovati.
Samo-kritika, sojenje sebe, sovraštvo do sebe, zanikanje sebe, zastrahovanje in nezaupanje sebi so del našega vsakdana.
Ko ne verjameš, da si vredna ljubezni, si poskušaš občutek lastne vrednosti kupiti v zunanjem svetu. Razprodajaš svoja darila, svoj sijaj, za občutek pomembnosti, uspešnosti ali preprosto zato, da bi čutila občutek ljubljenosti, zaželenosti in da bi imela pozornost, po kateri hrepeniš.
Naučila si se, da si cenjena le, če imaš stvari v zunanjem svetu; status, novo hišo, avto, drage počitnice, oblačila po zadnji modi, … Še vedno je lažje seči ven iz sebe in si nadeti še eno plast, še en ščit, še eno stvar, namesto, da bi si okrepila svoj notranji temelj.
V svojem dolgoletnem »delu na sebi« sem uspešno preigravala dva aspekta v sebe, ki sem ju prepoznala kot piedestale in kleti. Ali sem bila v samoljubju ali pa sem igrala vlogo žrtve.
In verjemi, da smo tako dobro udomačeni v ti dve vlogi, da smo nenehno na gugalnici v svojem življenju.
Vendar dokler ne ozavestiš kaj je v tebi, sploh ne veš, da si na tej gugalnici.
Ko si v samoljubju, projiciraš to, kar se skriva v tvoji notranjosti, česar ne prepoznavaš v sebi, to kar je Jung poimenoval “senca” na druge. V želji, da bi osvetlila sebe, se daješ na piedestal. Prepričuješ se, da ti gre super in da si zmagala. Ob tem pa v sebi čutiš praznino in nezadovoljstvo, ki ju sploh ne moreš zagrabiti.
In ko čutiš, da si v svojem življenju žrtev ljudi, okoliščin in stvari, se ta senca usmeri nazaj nate, kar povzroči, da sebe daš v klet. Ob tem se prepričuješ, da si zguba in da ti v življenju nič ne uspeva.
In kar naprej imaš veliko dela sama s seboj.
To je začarani krog v katerem vedno znova pristaneš na eni ali drugi strani.
Vse dokler se ne daš v srce.
Ko sebe in vse druge, pravzaprav ves svet, daš v srce, vse samo je.
Sojenje in razsojanje ni potrebno.
Ni dobrih in slabih stvari.
Vse samo je.
In ti samo si.
In tukaj se začne razvijati najpomembnejši odnos v tvojem življenju – odnos do sebe.
Ljubezen do sebe se razvija skozi prakso samoopazovanja, samozaupanja, sočutja do sebe in negovanja sebe.
Tukaj naj razjasnim, da negovanje sebe ni povezno z masažami, kopelmi, negovanje ni povezano s čimerkoli, kar lahko poješ, si namažeš nase ali si oblečeš.
Negovanje sebe je povezno s popolnim sprejemanjem sebe, točno take kot si.
Z vsemi svojimi plusi in minusi, z vso prtljago.
Negovanje sebe te spomni, da se ti ni treba ščititi pred negativnim, ker to “negativno” ni zunaj tebe, ampak je del tebe.
Negovanje sebe ti pokaže, da je vse kar vidiš zunaj sebe, v tebi.
Zato je najbolj modra stvar, ki jo lahko narediš, da se s temi stvarmi pomiriš in jih sprejmeš kot del sebe.
Negovanje sebe je povezano s povezovanjem, s sprejemanjem, namesto ločevanjem in kritiko.
Vsak trenutek svojega življenja imaš možnost izbire, da se izogibaš sebi, se ločuješ od sebe ali pa sprejmeš sebe in se naučiš ljubiti sebe. Brezpogojno.
Ljubiti sebe pomeni, da se v celoti sprejemaš. In ob tem se ti ni treba prepričevati, da “boš od jutri naprej” rekla NE vsem, ki kaj hočejo od tebe; ali da se boš v stilu navijaštva s pomočjo afirmacij spodbujala; super ti gre, uspešna si; ali pa da se odločiš, da boš jutri pa res shujšala, jedla bolj zdravo in se imela rada.
Ljubezen do sebe ni prepričevanje na miselni ravni.
Ko si tako iz dneva v dan lažeš in se prepričuješ kako bi moralo biti, si vedno bolj nesrečna, ker te nihče “tukaj noter” ne posluša in ker nihče nič ne naredi.
Vendar sebe ne moreš spremeniti od zunaj navznoter. Preobrazba se vedno zgodi v tvoji notranjosti.
Iz tebe navzven.
Najprej moraš ti biti ta ženska, ki ljubi sebe, da bi lahko to izkušala tudi v zunanjem svetu.
Dolgo časa sem potrebovala, da sem dojela, kako smo ujeti v paradigmi pomanjkanja. Kjer moraš nekomu ali sebi vzeti, da lahko daš.
in to pogosto vodi v jemanje na silo, da bi lahko vsilila nekomu oziroma mu dala to, kar ti meniš, da potrebuje.
Paradigma blaginje je povezana z mojstrenjem sprejemanja.
Ničesar ni potrebno vzeti, ker vse že je.
Le odpreti se moraš in sprejeti.
In odpreti se ne moreš na silo, tako enostavno ne gre.
Ali si odprta ali pa zaprta.
In na silo se ne boš odprla, temveč se boš še bolj zaprla in zakrčila v sebi.
Sodobna ženska je pogosto v krču. Pozabila je, da je vredna vsega, kar ji je na voljo.
Počuti se ločena od same sebe in od sveta.
In če se spomnim same sebe, mi je čisto jasno, da enostavno ne moreš slišati navodila, ki pravi: ko ti je najhuje, se odpri in sprejmi, namesto da bi sledila instinktu, ki te hoče zapreti, kot školjko.
Samozavedanje je prvi korak na tej poti Razcveta. Kajti dokler ne veš, kaj počneš, tega ne moreš preseči.
In ne gre za to, da je potrebno karkoli spremeniti. Gre za to, da ozavestiš in to presežeš v sebi svojo izvorno rano. In da izbereš drugače.
Preseči je potrebno preživetvene mehanizme boja, bega in ignorance.
Potrebno se je odpreti in biti. Biti to, kar si.
Vendar to ni pasivnost. Pasivnost je polarnost z delovanjem, z aktivnostjo. Takrat, ko si srcu, greš s tokom. Nič ne delaš na silo. Sinhronost je jezik srca, ko si ob pravem času na pravem mestu in s pravimi ljudmi.
Večinoma smo bili kot otroci udomačeni v prepričanje, da je ljubiti druge dobro, ljubiti sebe pa sebično in narcistično. Če to zate drži, potem še vedno verjameš, da ljubiti sebe pomeni, da si sebična.
Vendar sebičnost in narcizem izhajata iz poveličevanja samega sebe, ki temelji na lastnih fantazijah in podcenjevanju drugih. Narcisoidno osebo, ki ima sebe na piedestalu, vodi zavist.
Zavist pa nima nič skupnega z ljubeznijo in je pravzaprav odsotnost ljubezni oziroma ločenost od nje.
Razumevanje je tukaj ključno, kajti dokler ne ozavestiš, kje si in kaj počneš sebi, tega ne moreš preobraziti, tudi če bi hotela. In vse se začne z vprašanjem; Kdo sem?
Živimo v družbi, ki nas je navadila, da je bolj udobno prebrati knjigo o desetih načinih, kako povzročiti, da se nekdo zaljubi vate, kot da ljubiš sebe in to deliš s svetom.
Od zunanjega sveta pričakuješ, da te bo sprejel, te imel rad, da bo poskrbel zate.
In pogosto se na trd način prebudiš v dejstvo, da ni nikogar, ki bi te imel rad, če najprej ne ljubiš same sebe.
Potrebno je izbrati, da razviješ odnos z najbolj pomembno osebo v svojem življenju, ki te nikoli ne bo zapustila, s sabo.
Kajti, ko enkrat ljubiš sebe, ti tega nihče ne more odvzeti.
In, ko se zavežeš ljubezni do sebe, je potrebno vedeti, da te bo Vesolje izzvalo ali boš vztrajala, ne glede na okoliščine. In ta test pride v obliki sence, ki se dvigne na površje.
Ko ljubiš sebe brezpogojno, ljubiš celo sebe, brez izjeme. In tako si takoj, ko se zavežeš temu, da sebe ljubiš brezpogojno, soočena z vsemi deli sebe, ki jih ne maraš, ki jih sodiš, kritiziraš in zavračaš.
Zakaj? Ker vsi deli Tebe želijo biti ljubljeni in sprejeti.
Test Vesolja ali beri same sebe je v tem, da je potrebno objeti vse dele sebe in ne samo “pozitivnih” delov sebe.
V očeh Vesolja ni negativnih in pozitivnih delov in to, da stopiš v polno moč svoje Duše pomeni, da se soočiš z vsemi deli sebe, ki jih sovražiš, zanikaš, zavračaš, nesprejemaš, od katerih se ločuješ.
In vendar nikamor ne grejo. Tukaj so in čakajo na tvojo brezpogojno ljubezen.
Objemi Sebe je spletno popotovanje, ki te vodi v globino sebe. Da odkriješ, kaj je tista temeljna rana zaradi katere se medsebojni konflikti in nerazumevanje ponavljajo v vseh zunanjih odnosih; s partnerjem, otroci, prijatelji, družino, v službi.
To je srečanje s tvojimi notranjimi zavezniki kot so notranji otrok, žrtev, prostitutka in saboter, ki so tvoji življenjski zavezniki. in vendar svojega zlatega dela ne razkrijejo, dokler nisi voljna objeti njihovo lekcijo senčnega dela.
In tukaj vse upiranje, praskanje, grizenje ne pomaga kaj dosti, le “kladivo”, kot temu slikovito pravi moja prijateljica, s katerim te tvoja Duša vedno znova preizkuša je vsakič, ko se soočiš z isto stvarjo, večje.
Leta 2010 sem imela vizijo, da bi, če bi bila vsaka ženska najsrečnejša ženska na svetu, spremenile svet čez noč. Čutila sem močan navdih in navdušenje ob tem, da je stvar tako preprosta.
Hočemo spremeniti svet? Potem moramo biti me te ženske, ki to živijo.
Ob tem sem spoznala kako težka naloga je pred menoj… dopovedati ženskam, da stvar ni v delovanju, v tem kaj je potrebno narediti, temveč v čutenju, v tem, kako se ti počutiš in kdo si ti.
Danes, sedem let kasneje brez dvoma vidim širšo sliko tega, kar sem dobila kot navdih leta 2010.
Predvsem mi je jasno, da je tisti občutek, h kateremu stremimo, dobrobit na vseh področjih in ne le sreča.
Danes si vsi na tak ali drugačen način prizadevamo za srečo. In večina srečo še vedno išče v zunanjem svetu.
V stilu »ko bom imela novo službo, novega ljubimca, novo hišo, nov avto, potem bom pa srečna…«
In ta ‘potem’ nikoli ne pride. Vedno je še ena stvar, ki bi jo morala doseči, imeti ali narediti, da bi bila srečna.
Ko danes slišiš besedo »srečen« si predstavljaš pozitivno razmišljanje, dobro počutje in nasmejanost. Vendar je razumevanje sreče precej širše. Brez dvoma na srečo vpliva dobro počutje in zadovoljstvo v življenju.
Vendar zgolj sreča ni dovolj.
Eudaimonia (Greek: εὐδαιμονία [eu̯dai̯moníaː]), je grška beseda, ki jo prevajajo kot srečo ali dobro počutje. Vendar je razcvet, splošna dobrobit bližje temu, kar je v osnovi želel predati Aristotel.
Razcvet je tisto h čemur stremimo in kar si želimo.
To je tisto, kar želim prispevati na tem planetu, razcvet. Tudi zaradi tega sem leta 2014 naredila prvo video serijo Razcvet Ženske, kjer smo se družile in delile kaj razcvet pomeni nam, ženskam.
In ko sem raziskovala kaj razcvet čisto zares je, sem naletela na Aristotelov model cvetočega življenja.
Tisti, ki živi cvetoče življenje, živi dobro življenje.
Aristotel je bil prepričan, da je razcvet tisto, h čemur stremi vsak človek.
Ljudje smo fizična, čustvena, družabna in razumska bitja.
Razcvet v osnovi pomeni celovitost, kjer smo v razcvetu na vseh štirih področjih naše biti.
Razcvet je zlato merilo dobrobiti.
Razcvet temelji na celovitosti človeka, ki je aktiven na vseh petih ravneh svojega bivanja; fizični, čustveni, družabni, mentalni in duhovni ravni.
Pomembno je, da čutiš dobrobit v svojem fizičnem telesu. Zadovoljstvo, pozitivno razpoloženje in to v čemer uživaš je temelj dobrobiti na fizični ravni. Na fizični ravni je bistvo v mojstrenju veščin in talentov. Pomembno je, da prepoznavaš svoje dosežke in jih praznuješ.
Pogosto smo v gonji po več, tako ujete v doseganju in pridobivanju, da ne opazimo majhnih korakov, kjer se dnevno mojstrimo. Tisto kar je bistveno na tem nivoju je dnevna praksa, ki vodi v mojstrstvo. Ljudje si želimo pustiti sled. Želimo prispevati in ustvariti zapuščino, ki bo opazna. Vse to lahko naredimo le skozi aktivnost, skozi svoje fizično telo. Ves potencial tega kdo mi smo, je potrebno utelesiti in ga zaživeti, tukaj in zdaj.
Na čustveni ravni je dobrobit povezana z občutenjem in kultiviranjem pozitivnih čustev. 10 najpomembnejših pozitivnih čustev, sodeč po raziskavah Barbare Fredrikson so radost, hvaležnost, pomirjenost, upanje, navdih, čudenje, ljubezen. Pozitivna čustva te odprejo, razširijo tvoja obzorja, tvojo kapaciteto občutenja in kognitivne sposobnosti.
Nekje v našem razvoju je prišlo do tega, da smo se izgubili v prevodu, kar v praksi pomeni, da verjamemo, da nam bodo zunanje, materialne stvari omogočile, da bomo čutile to, kar lahko v resnici občutimo in najdemo le v sebi.
Ne potrebuješ zunanjih stvari, da bi čutila lepoto, ljubezen ali radost. Vse to ti je na voljo 24/7.
Osredotočenost misli, da se potopimo v eno stvar, je sposobnost našega uma. Ko si v toku, ko te življenje posrka vase in delaš stvari v katerih uživaš, je kot bi se čas ustavil. Pomembno je, da poznaš katere so tiste notranje moči, ki se skrivajo v tebi. Tiste, ki jih skozi aktivnosti podeliš z ljudmi in s svetom in ob tem izgubiš občutek za čas. Kjer sebe podeliš z ljudmi in s svetom v polnosti, iz svoje notranje polnosti in ne iz praznine.
Ko v sebi čutiš pomanjkanje se trudiš, potiskaš in prej čutiš prisilo kot užitek. Dojela sem, da sem leta trpela in se mučila, da bi naredila stvari, kot sem si zamislila, namesto, da bi uživala v izkušanju trenutka, ki se nikoli ne bo vrnil.
Torej, kakšno življenje je cvetoče življenje?
Je prijetno, kjer se počutiš vključene v celoto, kjer tvoja prisotnost šteje, kjer si povezana s seboj in z drugimi in izmojstriš to, kar je tvoje darilo, da bi ga podelila z ljudmi in s svetom.
Dejstvo je, da takrat, ko čutiš razcvet nisi sama. Drugi ljudje so pomembni. Potrebuješ družbo ljudi.
Ljudje smo družabna bitja in ženskam je povezanost ključ do izpolnjujočega življenja.
Povezanost je temeljni element dobrobiti in za razcvet je občutek povezanosti izjemno pomemben.
Avtentični medsebojni odnosi, ki temeljijo na iskrenosti, transparentnosti, stabilnosti, izpolnjenosti, kjer so prisotne toplina, ljubezen in varnost so temelj dobrobiti. Vendar se z njimi ne rodiš, ustvariš jih. In da bi jih ustvarila, potrebuješ orodja. Pa ne govorim o krampu in lopati, govorim o orodjih, kot so rituali, komunikacija, zmenki.
To, da imaš občutek, da prispevaš k življenju, da s tem kar počneš, delaš pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu, te izpolnjuje. To, da služiš nečemu večjemu od sebe, nečemu, kar te presega je bistvenega pomena za cvetoče življenje.
Vedno znova slišim s strani žensk, da si želijo spoznati svojo poklicanost, svoj namen v življenju. Zakaj sem tukaj? Kaj je tisto s čemer lahko prispevam in naredim pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu?
Tvoj življenjski namen predstavlja pomembno dimenzijo razcveta.
V svojem življenju si vseskozi v razcvetu, če si sproščena, odprta in sprejemljiva.
Razcvet se povečuje s tem, da se v svojem življenju osredotočiš na krepitev pozitivnega razpoloženja, občutka vključenosti v tok življenja, pomena in namena življenja, na avtentične medsebojne odnose in prispevek, ki ga narediš v življenju ljudi okoli sebe. Bistveno je to, da pustiš sled.
Če si pripravljena stopiti v svoj razcvet, Te vabim v spletni program Razcvet Ženske, kjer bom s teboj delila, kako ustvariti cvetoče življenje. Razcvet ni destinacija. Razcvet je stanje v katerem živiš in ki ga moraš vedno znova zavestno izbrati. Vedno znova moraš krepiti svoje korenine in pogovarjale se bomo o odprtosti, sproščenosti in sprejemljivosti, da bi v polnosti utelesila svoj polni kreativni potencial. Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<
Bodi Svetloba, ki jo žwliš videti v Svetu!
Taja Albolena
Minljivi smo. In včasih pozabimo, kako krhko je človeško bitje.
Ženska. Moj letnik. Duhovna učiteljica. Samomor.
Dotaknilo se me je. Zelo.
Vem, da bo kak cinik rekel, da je vsak dan kar nekaj takih. Vem.
Resnica boli.
Zareže v globino in se te dotakne tam, kjer si najbolj ranljiva.
Vem, kako malo je v resnici potrebno, ko te boli, ko je nevzdržno, ko bi pobegnila, da pobegneš za vedno.
V sebi menimo, da smo močne, vendar je pogosto življenje tisto, ki nam pokaže, kako krhke smo v resnici. In v tej krhkosti je lepota. V tej lepoti je resnica.
Spet sem na begu. In vem, kako se to sliši… odrasla ženska, s svobodno voljo… Kako na begu?
Vendar globoko v sebi poznam razliko – zelo.
Desetletja sem na begu.
Na begu pred resnico.
Resnico o sebi.
Kot majhna deklica sem bežala v sanjski svet, v pravljice.
Res sem verjela, da me nekje čaka nekdo, ki me bo rešil.
Najprej sem mislila, da me bo rešil moj deda. Vendar je umrl, ko sem bila še deklič.
Bilo je, kot bi se moje sanje razblinile. Prvič.
Ostala sem s svojim vsakdanom, s prepiri in strahom, da bom postala otrok ločenih staršev.
Moj mehanizem, da sem preživela, je postal beg.
Beg od sebe in od sveta.
Postala sem pridna punčka, v upanju, da bo kaj drugače, če bom vse naredila prav.
Da bodo opazili, da me imajo.
Imela sem obdobje, ko sem si želela, da bi se mi kaj res hudega zgodilo, ker bi potem dojeli, da me imajo, da obstajam.
Moja strategija, ki sem jo do takrat že dobro razvila, je bila nevidnost.
Počutila sem se, kot da me sploh ne bi bilo, kot da sploh ne bi obstajala.
Nekomu tam zgoraj se je moje življenje zdelo pomembno. Čuvali so me, da se moje želje niso uresničile.
Hrepenela sem po bližini, po potrditvi, po tem, da bi bila vidna. Hkrati pa sem se ves čas zatekala v nevidnost in se skrivala.
Tudi tako, da sem bežala sama pred seboj.
Nepopolna perfekcioniska, vedno nezadovoljna s seboj.
Ne glede na vse svoje dosežke, moje življenje nikoli ni bilo popolno.
In še danes ni.
To k čemur stremimo, je svoboda. Osvobojenost spon življenja.
Vendar jim ne moremo ubežati.
V svoji notranjosti imamo dve naravi. Tisto človeško, ki stremi k preživetju in ki odreagira na stvari iz strahu. Ter tisto drugo, angelsko naravo, ki nas povezuje z duhom, ki izbira, da se odzove na stvari z ljubeznijo.
Tvoja angelska narava pozna občutek svobode.
Tvoja osebnost, ki stremi k preživetju, pozna le odsev svobode, ki jo išče v hitrih avtomobilih, potovanjih in velikih vsotah denarja.
Vsi bi bili angeli in vsi bi ta človeški del sebe izpustili, ga preskočili.
In dnevno se poskušamo izogniti svoji človeškosti.
Zapuščamo telo in hitimo v glavo.
Prepričane smo, da vse vemo.
Načitane smo in v teoriji nam je vse kristalno jasno.
V praksi pa, ko smo soočene s sramom, krivdo, strahom, žalostjo, jezo, ne vemo, kaj naj z vsem tem.
Ne čutimo. Ujete smo v otopelosti.
In vsake toliko nas resnica sooči s tem, kje se nahajamo.
In takrat imamo svobodno izbiro, kaj bomo izbrale.
Beg je vedno opcija. Težje je ostati in se soočiti s seboj.
Včasih pa se moraš umakniti, pobegniti pred svetom, da najdeš sebe.
Svoje zatočišče se našla pod veliko brezo, ki je ravno začela brsteti. Nežna zelena barva, ki se je svetlikala kot majhni dragulji, ko je sonce posijalo skozi listke, me je pomirjala. In globoko oceansko dihanje me je spomnilo na dejstvo, da imam telo.
Breza me je spomnila na dragocenost življenja in na njegovo krhkost.
Brste lahko uniči mraz. Nežni listki še nimajo moči, da bi v polnosti opravljali svoje delo. Ranljivi so. Tako kot je otrok.
Svojega notranjega otroka sem peljala na sprehod, v gozd.
Opazovali sva življenje in poslušali ptičje petje.
Potrebovala sem mir. Samoto. Čas zase.
In pogosto na svojih neskončnih seznamih, ne najdemo časa, za tiste redke trenutke dragocenosti, ko se potopimo v izkušanje, čutenje, doživljanje, tukaj in zdaj.
Minljivost je zadnja leta moja spremljevalka. Opominja me, da življenje ni večno. Da je moja duša izbrala Darilo, ki ga nosim v sebi z namenom, da ga prepoznam in podelim.
In nikoli v resnici ne veš, kdaj je tista tvoja zadnja ura, zadnji dan,…
Smrt ženske, ki se je globoko dotaknila moje ženske duše, me je ponovno opomnila na to, da je življenje minljivo. Da je tudi moj čas tukaj, na tem modrem dragulju, določen. Da ni neskončen.
Vedno bolj ga cenim. Vidim dragocenost trenutkov. Bogastvo, ki nam je dano. In kako pomembno je, da to bogastvo prepoznamo. Da ga v polnosti zaživimo.
Objeti sebe v polnosti, biti celovita je moje popotovanje. Vem, da še nisem tam.
“Dokler si tukaj, v telesu, tvoje popotovnaje ni zaključeno,” je nekoč podelila z menoj.
Vem, da je to popotovanje, kjer je cilj na prehodu na drugo stran.
Vem, da se nezadržno bliža.
Vem pa tudi, da imam še toliko, da podelim.
Toliko, da izkusim.
Toliko, da izrazim.
Življenje je resnično čudežno.
Izjemno je. In tako zelo dragoceno je.
Tako zelo dragoceno.
Tako zelo.
Članek na podobno temo, o tem, da si ljubezni ne moreš zaslužiti, najdeš tukaj…
Pripravila sem spletno druženje, o tem, kako objeti sebe. Vabim te, da se mi pridružiš.
Več najdeš na povezavi tukaj…
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si
Nihče od nas se ne rodi z vodičem v rokah, ki bi nam omogočil uspešno in srečno življenje že od začetka.
Skozi življenje s poizkušanjem spoznavamo, kaj deluje in kaj ne deluje.
Skozi proces življenja ugotovimo tudi, da razcvet ali rast ni udobna, pogosto ravno zaradi tega, ker se moramo stegniti onkraj tega, kar nam je postalo udobno.
In udobje se skriva v rutinah in navadah, ki so znane in zato udobne.
Rast onkraj cone udobja je nujen proces, ki spremlja evolucijo in od nas je odvisno ali smo se voljne sprostiti in sprejeti novosti, ali se bomo upirale in ob tem trpele.
Rast je nujno potrebna v našem življenju, kajti vse stvari ali rastejo ali pa stagnirajo in umirajo.
Zato vedno znova govorim o tem, kako je zavestno sproščanje napetosti ključnega pomena za pretočnost, živost in s tem rast. Kamorkoli usmeriš svojo pozornost, tja teče energija in stvari se lahko sprostijo.
Zakrčenost je povezana s stresom, ki pomeni napetost, pritisk, obremenitev.
Stres je odziv organizma na potencialno škodljiv dejavnik, ki je lahko zunanji (telesni napad, ropot, blisk) ali notranji (žalost, bolezen, pomanjkanje kisika ali glukoze v krvi). Ne glede na vrsto ogrožajočega dejavnika – stresorja pa se organizem nanj vedno odzove na enak način, z alarmno reakcijo.
Poznamo štiri reakcije; boj, beg (angl. fight or flight), zmrzni, kjer kot noj potisneš glavo v pesek in se delaš da to ne obstaja, ter četrto, kjer izgubiš zavest. Reakcija v organizmu steče vedno, kadar neko dogajanje ocenimo za ogrožajoče in to ne glede na to, ali smo pravkar opazili strupeno kačo, ali nas je razjezila nesposobnost mimo vozečega voznika, ali pa nas skrbi za otrokovo zdravje ali lastno službo.
Ko naši možgani prepoznajo neko dogajanje zunaj ali znotraj telesa, kot potencialno nevarno ali škodljivo, hipotalamus prek hipofize spodbudi nadledvični žlezi, da povečata izločanje hormonov (adrenalina, noradrenalina in kortizola).
Hormoni nato v telesu sprožijo niz dogajanj, ki telo pripravijo na “boj ali beg”: srce začne utripati hitreje in močneje, pospeši se dihanje in zviša krvni tlak, v kri se pospešeno sprošča “gorivo” za dodatno mišično delo (glukoza, maščobne kisline), hkrati pa se kri iz trenutno manj pomembnih delov telesa (kože, prebavil) usmeri v življenjsko pomembne organe in mišice, ki jih potrebujemo tako za boj kot tudi za beg.
Gre za zapleten sistem usklajenih reakcij, ki telo in duha pripravijo na čim učinkovitejšo obrambo pred grozečo nevarnostjo – v evoluciji se je izoblikoval za preživetje in čimprejšnjo ponovno vzpostavitev ravnotežja v telesu.
Vedno, ko smo v strahu za svojo iluzijo, ko se bojimo resnice, gremo v boj ali beg.
V našem telesu je okrog 680 mišic in ko dobijo ukaz, da naj se pripravijo na nevarnost (boj ali beg), večina njih to tudi stori in se skrčijo. Napete mišice se utrudijo in zato bolijo. To lahko povzroči različne težave: glavobol, bolečino v vratu, prsih, ramenih,… Vsak od nas ima najbolj občutljivi del telesa, kjer je napetost še posebej krčevita in le s težavo popusti. Pri nekaterih je to glava, pri drugih križ, pri tretjih pa kak drug del telesa.
Reakcija “boj ali beg” je signal, da smo v nevarnosti.
Gre za hitro reakcijo, kot da bi pritisnili na gumb, ki vključi delovanje simpatičnega živčnega sistema. Simpatični živčni sistem prevzame krmilo v roke in nadvlada parasimpatični sistem, ki je začasno zavrt. Simpatično živčevje nadzoruje večino telesnih notranjih organov. Je promotor stresa in nasprotuje učinkom parasimpatičnega živčevja, ki narekuje telesne funkcije v obdobjih mirovanja. Opisano delovanje velja le na splošno, v resnici pa so učinki obeh, simpatičnega in parasimpatičnega živčevja, veliko zapletenejši in prepleteni.
Zakrčenost na čustveni ravni in mentalni ravni, ko so ljudje v strahu, vpliva na fizični nivo, na naše telo in najbolj učinkovita stvar, ki jo lahko narediš je, da se sprostiš.
Večina ljudi se je stresa in zakrčenosti v preteklosti lotevala na tak način, da so enostavno svoj um zaposlili in s tem preusmerili svojo pozornost drugam. S tem so se sicer do neke mere znebili notranjega nemira, vendar ta rešitev deluje le na zavestni ravni. S preusmeritvijo pozornosti namreč potisnemo negativni naboj čustva globoko v nezavedno, na fizični ravni pa nadaljujemo z ustvarjanjem in stopnjevanjem le-te. Navidezno je površini sicer plast miru in harmonije, v globinah uma pa spi vulkan potlačenih negativnosti, ki bo prej ali slej eksplodiral v silovitem izbruhu.
Preusmerjanje pozornosti s težave drugam, je v resnici le beg pred problemom in ustvarja dodatni stres in nemir v notranjosti. V begu pa ni rešitve, s problemom se moramo soočiti. In zato je odprtost, ne glede na situacije ključnega pomena v času izzivov.
Pomembno je, da se soočimo s svojimi ranami v sebi, kajti drugače jih bo energija potencirala v naši notranjosti. Rane naše preteklosti, ki jih hranimo v svojem notranjem otroku, in smo jih potisnili globoko v svojo notranjost nam onemogočajo, da bi se premaknile čez to točko v svojem življenju. To je kot steklena streha ob katero vedno znova trčimo.
Pri sebi sem vedno znova opazovala, kako pomembno je, da soočim s svojo senco, s svojo notranjo temo, kajti v procesu duhovne alkimije lahko preobrazimo stvari šele, ko imamo na voljo posodo (element zemlje) in energijo, ter snov, ki jo želimo preobraziti (tvoj notranji svinec).
Vsakič, ko se v umu pojavi ranjenost, jo moramo opazovati, se z njo soočiti, in ji biti priča. Takoj, ko začnemo z opazovanjem katerekoli nečistosti (svinca), začne le ta izgubljati svojo moč. Opazovanje resničnosti, take kot dejansko je, s pomočjo opazovanja resnice, ki je znotraj nas, je izkušanje.
Praksa zavestne odprtosti in sprejemljivosti, namesto, da se zapreš, se skriješ ali pobegneš, je vedno, ko si soočena z izzivi, ključnega pomena. Praksa prevajanja energije, ki se ji najbolj upiraš, je ključna za odpiranje. Katerikoli energiji se upiraš, da bi se utelesila v tvojem telesu, se temu upiraš v drugih ljudeh. In po zakonu privlačnosti točno to pritegneš k sebi.
Rast vključuje sposobnost človeka, da začuti, kar čuti v sebi, stopi direktno v to, kar čuti, brez sojenja in razsojanja, brez da to poskuša odgnati ali spremeniti, da se premakne skozi in ostaja odprt. Zelo pomembno je prepoznati zakrčenost, togost, rigidnost in se sprostiti, če želiš resnično uživati v življenju.
Pretočnost je povezana z Bitjo in sila z osebnostjo. Pogosto poskušamo na silo doseči stvari, ki se nam zdijo logične in nam jih narekuje razum.
Pomlad je čas rasti. Je čas, ki nas spomni na to, da želimo narediti premik, da želimo napredovati. In pomembno je, da v sebi slediš toku energije, namesto da na silo potiskaš stvari.
Pomembno je, da se zmoreš odpreti in sprejeti to, kar ti življenje ponuja.
Odpri se in pozdravi pomlad, to energijo brbotanja, življenjsko energijo, ki se želi izraziti skozi tebe. Pozdravi svojo kreativnost in jo izrazi.
V kolikor čutiš, da želiš narediti premik, pa ne veš kako, Te vabim na spletno druženje Objemi Sebe, kjer s teboj delim orodja, kako se premakniti iz stagnacije, status quoja, v razcvet in rast. Več o spletnem druženju Objemi Sebe najdeš na spletni povezavi >>>tukaj<<<
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si
Srečali sva se, ko je z menoj delila zgodbo, ki se me je globoko dotaknila.
“Veš, danes mi je prijateljica povedala, da se je njena sestra zaročila in se seli na Nizozemsko. Strah jo je, da bo sestra pozabila nanjo in je ful žalostna, ker ob tem čuti izjemno izgubo.”
“Ampak veš, tega ne upa nikomur povedati, ker so vsi tako srečni za sestro in ji čestitajo. Noče izpasti čudna ali poslušati kritik, da je ljubosumna ali sebična, da ne privošči svoji sestri sreče.”
Kdaj smo postali družba, kjer žalost ni dovoljena? Kjer moraš biti srečen in navdušen, kjer se pričakuje, da si v “ljubezni in svetlobi”, ker drugače je nekaj hudo narobe s teboj. Še posebej, če se giblješ v duhovnih krogih. Tam si takoj, ko si resničen in poveš, da imaš fu*king slab dan, označen za negativnega. In duhovni ljudje se ne valjajo v blatu negativnega razmišljanja.
Jaz se. In če je to, da sem resnična cena tega, da sem označena za neduhovno, potem podpišem, da nisem duhovna.
Ker želim biti človeška.
Izbiram, da sem človeška.
Ker želim čutiti vse dele sebe in ne samo tiste lepe, svetle, “ljubezen in svetloba” varianta.
To je zame tak “fake”. In ja, vem, sem dala skozi svojih 5 minut, ko sem zagovarjala, da je vse “ljubezen in svetloba”, dokler me življenje ni soočilo z dejstvom, da vsak dan ljudje, ki so mi blizu umirajo, da vsake toliko izgubim meni koga ali kaj resnično ljubega, da ni vsak dan sonce in da so ljudje, ki so vseskozi pozitivni v resnici zelo plitki.
Dojela sem, da se ločiš od polovice življenja. Tiste polovice, ki predstavlja občutke, ki niso zaželeni, kot je bolečina, žalost, strah, jeza. S tem se ločiš od delov sebe, ki nikamor ne izginejo. Ostanejo v tebi, potlačeni, skriti, zatrti v tvoji notranjosti. In ob naslednji priliki te preplavijo na polno, ker si želijo biti sprejeti. Želijo si biti del tvoje Celote.
Zato učim svoje otroke in svoje najdražje, da je ok, če si žalosten, prizadet, jezen, da pa je bistvenega pomena, da prevzameš odgovornost za to, kar čutiš v sebi.
“Veš kaj razmišljam?
Kaj pa, če ji napišem pismo in uporabim srčno komunikacijo, ki si jo podelila z menoj?”
Sedeli sva v tišini.
“Kaj, če z njo podelim svojo izkušnjo, kako me je bolelo, ko je prijateljica Maja odšla v tujino in sem mislila, da je nikoli več ne bom videla?
Veš kako sem bila žalostna, ko je povedala, da odhaja v Peru? Sem mislila, da ne bom preživela.”
Zmanjkalo ji je glasu. In trenutek kasneje sva jokali obe.
“Odšla je. In pogrešam jo,” je nadaljevala “Veš kako jo pogrešam.”
Potem sva obe jokali kot dež.
“Ampak veš, ko je lani poleti prišla na obisk in sem jo po treh letih ponovno videla, sem bila pomirjena. Sprejela sem, da je ponovno odšla in mi ni bilo tako boleče, kot prvič.”
Nisem vedela, da ji je bilo tako hudo. Ko je Maja odšla, ni pokazala svojih čustev. In hudo mi je bilo, ker nisem vedela, kako trpi v sebi. Ker je skrila to, kar je čutila v sebi in ni povedala, da jo tako zelo boli.
V trendu pozitivizma smo začeli skrivati to, kar čutimo v sebi.
Ker, če nisi pozitiven, si čuden.
Ampak kot pravi moja prijateljica Andrejka, sem raje čudna, kot, da me ni.
“Veš,” sem začela, “meni se zdi pa to krasna ideja, da podeliš svojo zgodbo, ker zgodba, ki jo podeliš iz svoje človeškosti, iz svoje ranljivosti, je zdravilna.
Vem, da ji bo dragocena in da ji boš s tem dala izjemno darilo. Napiši ji pismo.
In veš, v mojih očeh si izjemno pogumna. Hvala ti, da si tole podelila z menoj.”
Včasih pozabimo, da smo ljudje.
Z vsem, kar pride zraven v paketu.
V resnici nikoli ne vemo, kaj se dogaja ljudem okoli nas. Pogosto ugibamo. Vendar v resnici nikoli ne vemo zagotovo, dokler se nam ne odprejo in podelijo z nami, kaj čutijo.
Resnično nikoli ne veš, kdaj se s svojo zgodbo dotakneš nekoga, ki potrebuje točno to, kar imaš ti, da podeliš z njim.
Nikoli ne veš, kaj se dogaja v notranjosti osebe, ki ti je ljuba.
Jaz nisem vedela, da jo je ta dogodek tako zelo zaznamoval, jo ranil, jo užalostil.
In bila sem presrečna, da je svojo izkušnjo podelila z menoj.
Vsak dan imamo izbiro ali smo prisotni z nekom, ki nam je blizu ali ga vzamemo za samo-po-sebi umevnega in preslišimo sporočilo, ki nam ga preda. Vse prepogosto ubijemo sla, ki nam prinaša sporočilo, ker nam sporočilo ni všeč.
Ob tem pa vedno znova slišim, kako ljudje obžalujejo, da niso več časa preživljali z nekom, ki jim je blizu, po tem, ko ga ni več. Pa ni treba, da umre. Lahko se preseli, tako kot se je Maja.
Zato se danes ustavi.
Ustavi se.
Podari si čas in napiši pismo nekomu, ki ga imaš rada.
Pokliči osebo, ki ti je ljuba in ji povej, kaj je tisto, kar čutiš v njeni bližini.
Objemi otroka, partnerja, mamo, sestro.
Povej, kaj čutiš.
Dovoli si, da se zjokaš. Bodi pogumna, bodi srčna.
Jaz bom svojo zgodbo podelila s teboj v nedeljo zvečer.
Zakaj v nedeljo zvečer?
Ker mi je bila v mojih otroških letih to ena tistih oddaj, ki smo jo poslušali vsi.
V nedeljo zvečer je bil naš večer.
Oče je prižgal radio in vsi smo prisluhnili žametnemu glasu Marjana Kralja, ki je dolga leta z glasbo in prijazno besedo navduševal mlade in starejše ter tolažil nesrečne.
V spomin na povezanost, iskrenost, sočutje in domačnost bom v nedeljo zvečer s teboj v brezplačnem klicu podelila, kako sem začela delati to, kar me danes najbolj navdihuje in izpolnjuje.
S svetlobo svoje ženske duše se želim dotakniti tvoje, da Ti s svojo svetlobo narediš pozitivno razliko v življenju svojega moškega in na svetu. Ker vem, da Ti s svojim sijajem puščaš sled!
Sedim na samotni plaži in gledam sonce, ki počasi drsi proti obzorju. Poslušam valove morja, ki se zlivajo na obalo in veter, ki jih peni. Hladno je, čeprav sonček še vedno oblizuje mojo kožo. Sama sem. Končno pet minut samo zame.
Ženske potrebujemo čas samo zase. Potrebujemo čas, da občutimo polnost življenja, ki mu lahko prisluhnemo le, ko upočasnimo. Potrebno je upočasniti, da sedemo, zapremo oči in se potopimo v svoj notranji svet.
Potrebujemo odmik od svojih neskončnih seznamov, zahtevnih otrok, partnerjev, ki se jim ves čas prilagajamo.
To je ena tistih presenetljivih ugotovitev, do katerih sem prišla, ko sem končno sprejela, da moj dragi potrebuje svoj umik, umik v samoto, v praznino in tišino. Takrat sem dojela, kako različno dojemava ta čas vsak zase. On se v tem času izprazni, ustvari prostor, v katerem stopi v stik s svojimi prioritetami v življenju, s svojimi vrednotami in s svojo misijo. Jaz pa potrebujem čas zase, da se napolnim, da začutim življenje, svetlobo, polnost energije in vsega, kar me obdaja. Zame je to čas vdiha, zanj je to čas izdiha.
Ob tem sem dojela tudi, kako sem ves čas kot blažilec med otroci in mojim možem, kako ves čas posredujem in kako naporno je to. Ko on gre, se vse umiri. Ko je prisoten, smo vseskozi v akciji.
Ženske smo ves čas na preži, ali morda kdo potrebuje našo pomoč.
Zato se včasih enostavno moramo umakniti in svoji reševalki reči; Dovolj je, draga, zdaj je čas zame.
In za to ni potrebno veliko časa ali umik daleč stran od civilizacije. Ženske smo pogosto mnenja, da potrebujemo zato, da se umirimo in povežemo s seboj veliko časa, vendar to ne drži.
V praksi sem ugotovila, da 60 sekund zadošča, vse ostalo je bonus.
Sedim na plaži in čakam sončni zahod. Ravno sem odložila moža, da je šel po svojih opravkih in se peljem v svoj začasni Dom, da poskrbim za otroke. Ampak tale ura je samo moja.
Čas zame, ko sem sama s seboj, z vetrom, s soncem, z valovi, s peskom, ki boža moja bosa stopala s svojo toploto.
Preprosto uživam v času s seboj.
Lahko bi sedela kjerkoli. Spominjam se, ko sem takole sedela na plaži v Egiptu, pa v Indiji, na Baliju, na Havajih in danes v Franciji. Ne glede na to, kje sem, je občutek isti – globina, polnost, mir.
Povsod sem si podarila to dragoceno darilo, časa zame.
Ker sem dragocena in ker vem, da samo, če poskrbim najprej zase, lahko radostna, z lahkotnostjo in s hvaležnostjo poskrbim za druge.
Preden sem se pred dvema urama odpravila na pot, sem opazovala mamo, kako je poskrbela za svojega otroka in je zanj naredila stvari, ki bi jih lahko naredil sam. Čez čas se je vidno utrujena in izčrpana razburjala nanj zaradi malenkosti.
Še predobro vem, kako je, ko si na hlapih energije in upaš, da bo kdo opazil, kako obupno si potrebna počitka, pa tega nihče ne vidi.
Enostavno te ne slišijo in predvsem ti ne slišiš same sebe, dokler ne obležiš, ne zboliš ali se poškoduješ.
Dokler te življenje ne ustavi tako, da potegne ročno.
Danes vem, kako pomembno je, da upočasniš.
Pomembno je, da se naučiš, da ustaviš na bencinski črpalki in se napolniš z lepoto, tišino, z mirom.
Ženska se mora napolniti s tem, kar jo nahrani, od znotraj.
S polnim rezervoarjem lahko odbrziš nazaj po opravkih.
Zato sem oblikovala 60 sekund za Ritual, gibanje, kjer ženske spomnim na to, da preverjeno v praksi 60 sekund zadošča, da se napolniš in se prenoviš.
Vprašanje je le, ali si jih boš podarila?
Več o gibanju 60 sekund z Ritual si lahko prebereš, če se prijaviš na http://divine.si/darilo/ritual.html
Vsak mesec ob mlaju je na voljo nov ritual in to brezplačno.
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
Globoko verjamem, da ženska, ki si dovoli biti ženstvena, opolnomoči sebe in svojega moškega ter spreminja svet. Vendar iz prve roke vem, da ne moreš biti ženstvena na hlapih energije.
Potrebuješ svoj »čas zame«, da bi utelesila svoj polni potencial in zaživela življenje in ljubezen o kateri sanjaš.
Več bom s teboj podelila v 8 tedenskem programu Zdaj je čas Zame. Prijaviš se >>>TUKAJ<<<
Priznam, sem ena tistih, ki svojega rojstnega dne ni pričakovala s prevelikim navdušenjem. Vsako leto me je presenetilo obvestilo FaceBooka, da praznujem svoj rojstni dan. Voščila, ki sem jih prejela kljub temu, da sem okoli datuma zelo skrivnostna, sem vedno znova začutila kot ganljiva in segla so mi do srca.
Potem pa me je letos, ko je zopet prišel moj dan, prešinilo… skrivam se. Spet je na delu moj nevidni otrok. Spet zanikam svoj obstoj. Dojela sem, da je rojstni dan tisti dan, ko praznuješ svoj obstoj.
Rojstni dan je pravzaprav praznovanje življenja. In življenje bi morali v polnosti živeti. Pa ne le za rojstni dan, vsak dan.
Mojega ne-praznovanja ni določal strah pred staranjem ali obremenjenost s številkami, temveč enostavno ne-prepoznavanje moje vrednosti in cenjenje dejstva, da mi je bilo na ta dan podarjeno življenje. To je bilo nekaj samo-po-sebi-umevnega, sploh nisem prepoznavala pomembnosti tega dejstva.
Zato zdaj bereš ta zapis, kajti do mojega rojstnega dneva, pred nekaj dnevi, se tega nisem zavedala, pa naj se sliši še tako nemogoče. Zdaj me je zadelo, da je čas za praznovanje mojega obstoja.
Dejstvo je, da je tvoja izbira, kot je tudi moja izbira, da na rojstni dan gledaš kot na dan, ko praznuješ svoj obstoj.
Zdaj pomisli, kako bi bilo, če bi vsak dan živela, kot da je tvoj rojstni dan vsak dan?
Si drzneš pogledati nazaj in se spomniti svojega najboljšega rojstnega dne, ter si zamisliti, da bi vsak dan preživljala radostno, nasmejano, da bi prejemala darila, voščila in dobre želje s strani tvojih najdražjih?
Pogosto nam rojstni dan uničijo ravno pričakovanja, ki jih imamo v sebi, tiste tihe in neizražene potrebe, ki tlijo globoko v naši notranjosti, vendar si jih ne upamo izraziti. Ženske pogosto pričakujemo od svojih moških, da je ujel tista rahla namigovanja ali pa malo bolj konkretne namige glede darila, vendar ob tem pozabljamo, da moški niso specialisti za detajle, kot smo ženske.
Pred dnevi je svojo izkušnjo z menoj podelila prijateljica, ki je svojemu možu priredila zabavo za okroglo obletnico in vanjo vključila podrobnosti celega dvajsetletnega skupnega obdobja. Zbirala je podrobnosti, tiste redke dragulje, ko ji je mož zaupal, kaj mu je v življenju veliko pomenilo in ga je presenetila. Zdaj nekje v globini sebe upa, da bo mož to naredil zanjo, ker jo ima rad.
Kar ne pomeni, da se moški ne potrudijo za nas, brez dvoma se, vendar pogosto ne na način, kot bi si želele me. In tako lahko popolnoma nenamenoma uničiš svoj dan s tem, da se pritožuješ, da so pozabili nate, da ti nihče ni čestital, da moraš pospravljati hišo in da ti ni nihče prinesel rož. Meni osebno zelo poznano.
Pogosto pričakujemo, da bi v sivini vsakdana rojstni dan moral biti nekako poseben, moral bi izstopati, biti radosten in potem vse skupaj uničimo z eno pripombo, kritiko ali pričakovanjem.
To je čas za refleksijo…
To je nekako tako kot pregled leta, ki ga začneš že v začetku decembra. Se spomniš, kako sem konec leta govorila o tem, da je pomembno, kako zaključiš leto? (Naj te spomnim s člankom, ki ga najdeš tukaj…) No, tvoj rojstni dan je zaključek tvojega osebnega leta in predstavlja začetek novega cikla. Več o teh ciklih delim v Varuhinji Ciklov.
Pogled v to, kje se nahajaš in kaj ti je leto prineslo je močan opomnik, kako rasteš in s premikaš v svojem življenju.
To pa je tudi čas, ko pogledaš nazaj in prepoznaš, kaj je tisto, za kar si hvaležna.
Če bi bil tvoj rojstni dan danes, kaj je tisto, za kar bi bila hvaležna v svojem življenju?
Vsak dan prejemamo številna darila. Potrebno pa je upočasniti in jih opaziti. Pogosto tako hitro vozimo skozi svoje življenje, da sploh ne prepoznamo stvari, za katere smo lahko hvaležne. Ko enkrat začutimo hvaležnost, in praksa hvaležnosti postane naša dnevna praksa, je ta tok hvaležnosti nekaj, kar postane stalnica našega življenja.
To je tudi čas, ko je potrebno biti odprta in sprejemljiva. Številne ženske se ne zavedajo, da veliko večino svojega življenja preživljajo v moški domeni dajanja. Rojstni dan je tista priložnost, kjer lahko zavestno prakticiraš sprejemanje in vsako darilo, vsako voščilo resnično sprejmeš. Da bi lahko sprejela, se moraš odpreti, kar je ena najbolj ranljivih stvari, ki jih je potrebno narediti. Vendar brez odpiranja ni sprejemanja.
Zato se vprašaj – kaj je potrebno narediti ali opustiti, da bi postala bolj sprejemljiva?
Pomemben del sprejemljivosti je povezan s tem, da se odpreš in poveš, kaj je tisto, kar si želiš. Letos sem ves april na vprašanja kaj si želim, odgovarjala z ne vem. Dokler ni prišel moj dan in sem dojela, kako sem sabotirala svoje želje in se spet zadovoljila z manj, kot bi si želela. Poskrbela sem za vse druge in sem odpovedala vikend na morju, ki sem ga želela preživeti z družino, ker me je moj dragi prepričal, da bo itak kmalu prvi maj in da bomo takrat šli na morje.
Kakšno dediščino ustvarjaš skozi svoje življenje?
Ob tem, da sem raje poslušala svojega moža kot sebe, sem spet zapustila samo sebe in svoje želje. Moje opravičilo je bilo vedno; saj res, kaj se pa grem. Spet hočem biti nekaj posebnega in spet sem draga, ker se ne zadovoljim z nečim majhnim. Ob tem sem se spet spomnila na vse tiste ljudi, ki so mi v mojem življenju to povedali na glas. Vendar sem se bila tokrat pripravljena spogledati s svojo senco.
Jutro mojega rojstnega dne je prineslo veliko razočaranje, ko me je mož vprašal, če bom s hčerko pospravila njeno sobo. Ne, rojstni dan ni bil dan, ko bi si želela pospravljati hišo. Dojela sem, da jaz ne vidim svoje vrednosti, svoje dragocenosti, da jaz ne vidim dediščine, ki jo s svojim življenjem ustvarjam.
Jaz ne vidim sebe. Dojela sem, da sem nevidna sama zase in da ne vidim vrednosti mojega obstoja.
Pozabila sem na dejstvo, da s tem, kdo sem in kar vem, delam pozitivno razliko v življenju moje družine, ljudi in na svetu.
Tako sem najprej vse svoje zbrala na kup in jim povedala česa nočem, kaj bi želela in ob številnih solzah sem zmogla biti prisotna, držati sebe, se premakniti skozi vse to, kar učim ženske, ki prihajajo k meni in prepoznati dragulj, ki se je skrival spodaj.
Dojela sem, da skozi vse svoje delo ustvarjam zapuščino. In stvari je potrebno utelesiti. Ker je vse medsebojno povezano, vsak posameznik vpliva na ljudi v svoji okolici. Rojstni dan je idealna priložnost, da pogledaš na dediščino, ki jo s svojim življenjem ustvarjaš.
Kar ne pomeni, da je rojstni dan tisti dramatičen dan, ko gre vse narobe. Vendar je dejstvo, da se nas še vedno veliko skriva, da igramo majhno igro in ob tem upamo, da nas bo nekdo odkril. Tvoj rojstni dan je priložnost, da prepoznaš svojo vrednost, svojo dragocenost, da prepoznaš, kako s svojim obstojem spreminjaš svet.
Brez dvoma mi je to letos uspelo in v svoje novo leto vstopam bogatejša za nova spoznanja in novo milino, ki sem jo odkrila, da ne govorim o hvaležnosti, ki jo ob čutim.
Ker vem, da moj obstoj zadošča.
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da je biti Ženska Darilo. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si
To, da povabiš silo namere k soustvarjanju je ključnega pomena, da se tvoje Kreacije udejanjijo. In če te je strah tvoje moči, boš svoje kreacije sabotirala s tem, da nikoli ne boš zavestno povabila sile namere v svojo igro. In zelo dobro vem, o čem govorim.
Ženske imamo zelo dobro intuicijo. Zelo dobro vemo, česa smo sposobne. In pogosto svojega potenciala ne živimo enostavno zato, ker nas je na smrt strah, kaj bi se zgodilo, če bi resnično v polnosti bile to, kar smo.
Vsi imamo dostop do polja neskončnih potencialov, iz katerega izbiramo semena, ki jih nato zasejemo v svoji notranjosti in jih negujemo s hranili, vodo, soncem in namero. Namera je sila, ki jo povabimo k soustvarjanju in je ne postavljamo. Priklic namere ustvari pot izpolnitve. Globoko v sebi vsi vemo, da vedno dosežeš, kar si zaželiš. Namera je sila, ki te kot val vodi k temu, kar kreiraš.
Sama vem, da me je bilo te sile strah. Zato je raje nisem klicala. Zato se je pogosto dogajalo, da sem pisala sezname svojih želja, ki jih nikoli nisem čisto zares negovala. Pogosto že v začetku nisem verjela, da je mogoče, da se uresničijo. Mnoge stvari sem si želela, pa si nisem niti upala prositi zanje. Skozi prakso sem dojela, da če ne povabim namere v igro, ostanem brez asistence Vesolja v tej igri.
Če ne povem jasno in glasno kaj potrebujem, skozi občutenje, tega ne morem dobiti. Občutki so jezik s katerim komuniciramo z namero. Če sem izgubljena in ne ustavim ter povprašam po poti, je velika verjetnost, da bom ostala izgubljena. Ko kreiramo stvari, še posebej v začetku leta je ključnega pomena, da v igro povabimo silo namere.
Eden od načinov, kako nameri vzamemo moč je, da vanjo ne verjamemo ali da smo mnenja, da smo od nje ločene, v stilu to deluje za druge, zame pa ne. In od namere se ločiš, ko si v otopelosti, ko si ne dopustiš, da jo začutiš. Da bi namero resnično sprejela, moraš biti ta ženska, ki to, kar priklicuješ, tudi sprejema.
In tukaj sem sama sebe uspešno sabotirala leta, kaj leta, desetletja.
Enostavno nisem bila voljna biti ta ženska, videti svoje vrednosti, enkratnosti in veličastnosti, da sem vredna tega, kar sem si želela.
S tem, ko sebe ne vidiš kot vredne tega, kar si želiš, si sama sebi največja ovira na poti kreacije. Zato je bistvenega pomena, da zavestno kreiraš svoje leto in da veš, da moraš Ti postati ta ženska, ki živi to življenje, ki ga želiš živeti.
In to je bilo tisto, česar me je bilo na smrt strah.
Kaj bi bilo, če bi si čisto zares dopustila, da sem to kar sem!?
Zato je modro, ko priklicuješ namero upoštevati naslednje pomembne korake:
Opusti ovire na poti.
Če ti sebe ne vidiš, kot vredne tega, kar si želiš, tega enostavno ne boš dobila. Če svoje želje pišeš v obliki … »Jaz sem vredna ljubezni.« v podnapisih lahko preberemo, da ti ne verjameš v to, da si vredna ljubezni in da sama sebe skušaš prepričati v to, da si vredna ljubezni. Iskrenost s seboj, ko pride do želja, je bistvenega pomena in namera se odziva na občutke, ki so v podnapisih. Pomembno je prepoznati, kaj so ovire v tebi, ki ti preprečujejo, da bi se počutila vredno ljubezni. Dokler so ovire v tebi, ne boš dopustila, da stvari pridejo k tebi.
Bodi jasna.
Seneca je rekel, “Če ne veš, v katero pristanišče pluješ, noben veter ni ugoden.”
Jasnost in konkretnost je bistvenega pomena, ko h kreaciji povabiš namero. Bodi zelo jasna kaj je tvoja želja in hkrati voljna slediti namigom in sinhronostim, skozi katere se te namera usmerja tja, kamor si usmerila svojo ladjo. Ne pozabi, da je na dolgem potovanju potrebno ustaviti ladjo v več pristaniščih in da je včasih daljša pot skriti blagoslov na poti.
Aktiviraj vse svoje čute.
Občutki so močno povezani s tvojimi čuti. Pomembno je, da si dopustiš, da aktiviraš vse svoje čute, da slišiš, vidiš, vonjaš, okušaš in se dotikaš tega, kar želiš, da postane tvoja nova realnost. Povečaj glasnost izkušnje skozi svoje notranje doživljanje z vsemi svojimi čuti. Tukaj je bistvenega pomena, da vključiš tudi svoj čut za sprejemljivost. Zato je senzualnost v kreaciji bistvenega pomena.
Sledi svojemu srcu.
Vedno, ko povabimo namero k soustvarjanju se zgodijo sinhronosti, ki nas vodijo k temu, da je potrebno slediti srcu in narediti navdihnjeno akcijo. Zaupanje sebi in sledenje toku je ključnega pomena, da priložnosti, ki pridejo k tebi prepoznaš in jih udejanjiš. To kar si želiš, nikoli ne bo kar padlo v tvoje naročje, potreben bo premik. Dnevne prakse te bodo vsak dan vodile bližje tvoji kreaciji.
Praznuj sinhronosti.
Na potovanju vedno dobimo majhne znake, ki kažejo na dejstvo, da smo na pravi poti. Pomembno je, da opazimo sinhronosti in jih znamo praznovati. Sinhronost je mesto, kjer namera vstopa v realnost. Pomembno je, da si budna, da si priča, da opazuješ in opaziš majhne znake, da si na pravi poti. Prakse hvaležnosti so izjemen blagoslov, kajti to je eden od načinov, kako počastimo in praznujemo sinhronosti, skozi hvaležnost zanje.
Podpora sestrstva.
Ko priklicuješ namero v krogu žensk, ki jim zaupaš in skupaj z njimi zapičiš svojo zastavico v tla, imaš podporo enako mislečih. Če ena lahko spremeni realnost, potem skupina lahko premika gore. Ko s tistimi, ki jim zaupaš deliš, kaj kreiraš zase, imaš že takoj na začetku podporo. Več glav več ve in pogosto se najdejo ženske, ki imajo kontakte, navdihe, uvide, ki lahko že takoj na začetku predstavljajo pomembne sinhronosti in veter v jadra tvoji ladji.
Dnevna praksa.
Vem, ta ti ni všeč. Meni tudi ni bila. Vendar je dejstvo, da je kreacija kot treniranje mišice. Zahteva dnevno prakso. Pomembno je, da se dnevno uglašuješ na svoje želje, da dnevno obnavljaš stik z namero. Dnevna praksa izgradi tvoje zaupanje in tvoje akcije postajajo vedno bolj samozavestno naravnane na tvoje sanje. Začni že takoj zjutraj, ko vstaneš. In zvečer dan zaključi s hvaležnostjo za vse sinhronosti, ki jih je prinesel dan.
Zapomni si, priklic namere ni enkratno dejanje, je dnevna praksa. In namera je ključnega pomena, če želiš, da se tvoje sanje uresničijo. Zaupaj vase in bodi vztrajna.
Pogosto pozabimo na dejstvo, da je potrebna doslednost, da se naše želje tudi udejanjijo. Doslednost pomeni, da vedno znova ravnaš po zastavljenih načelih, da si vztrajen, kar naprej.
Torej, kaj si želiš v življenju? Kakšno leto želiš ustvariti?
Te zanima več in želiš izvedeti več o tem, kako povabiti namero v igro? Prijavi se na spletno druženje Kreacija Leta 2016, kjer je eno celo druženje posvečeno nameri. Več najdeš tukaj…
V komentarjih podeli z menoj tvojo izkušnjo z namero!
Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki se prebujajo v zavedanje, da so prerasle življenje, ki so ga živele do sedaj in želijo več od življenja. Ženskam asistira, da dvignejo svoj nivo samozavesti in zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si
