guess

Ena najtežjih stvari v življenju je brez dvoma opuščanje perfekcionizma, da enostavno samo Si.

Veš tisto, ko ti nekdo reče; Samo Bodi!
Ja, seveda. Slišati je lahko.
Ampak kako to narediš?

Zelo živo se spomnim, ko sem sama sebi navznoter postavljala vprašanje; Kaj naj naredim?
In je bil odgovor notranjega vodstva vedno znova; Samo Bodi!
Spravljal me je ob pamet.
Slišalo se je sijajno, vendar mi v praksi ni čisto nič pomagal.

Če celo svoje življenje preživiš v nevidnosti, razviješ izjemen občutek za perfekcionizem.

Stvari morajo biti perfektne, drugače nisi dovolj.
Nisi dovolj lepa, na kar nimaš zares pravega vpliva, zato se vržeš v iskanje potrditve na intelektualnem področju, vendar nikoli nisi dovolj pametna. In ko se to ne obnese, se trudiš biti dovolj pridna, dovolj aktivna, dovolj xyz. Dejstvo je, da ne glede na to, kaj počneš in kako to počneš, nikoli ni dovolj.

Druga skrajnost je, da je vedno preveč. In tako si preveč glasna, ko se smejiš, pretirano živahna, ko noriš naokrog, preveč pametna, ko izraziš svoje mnenje. V vsakem primeru si nepopolna.

In to ponavadi zdraviš s tem, da se trudiš še bolj, delaš še več, si prizadevaš, da bi stvari naredila brez napake, kar je naravnost utopično. V strahu, da te bodo ljudje sodili, se skriješ, se pomanjšaš in se narediš nevidno. To je preživetveni mehanizem, ki ti je pomagal, da nisi povzročala preveč težav ali skrbi avtoritetam okoli sebe in da si se na drugi strani izognila konfliktom.

Ampak v življenju prideš do točke, ko se želiš izpostaviti, se pokazati in narediti pozitivno razliko s svojim delom. Takrat je modro, da res razumeš kdo SI, kajti v nasprotnem primeru je praktično nemogoče Biti ta oseba, ki ti SI.

Največja tragedija tega, da se nenehno trudiš biti nevidna je v tem, da postaneš nevidna sama zase.
Enostavno ne vidiš kakšne so tvoje potrebe, kaj si ti želiš in tako zlahka zdrsneš v rutino ugajanja drugim, prilagajanja in tuhtanja kaj so stvari, ki jih enostavno moraš narediti, v kolikor se želiš izogniti kritiki perfekcionista.

Nevidni otrok ima na drugi strani za starša perfekcionista, ki raje kritizira kot pohvali. Poleg tega imajo perfekcionisti izjemno visoke standarde in merila. Kar za druge predstavlja 100%, je za perfekcioniste zgolj »normalno«. In v kolikor ocenijo, da določene stvari ne bodo uspeli opraviti perfektno – po lastnih pričakovanjih, seveda, se temu raje izognejo.

In to me je leta, kaj leta, desetletja, ustavljalo, da bi resnično stopila v svoj polni potencial in zaživela življenje, ki sem si ga naskrivaj želela.
Kajti tudi svoje izjemno življenje sem skrila, celo sama pred seboj.
Ko sem na številnih seminarjih, ki sem se jih udeleževala dobila vprašanje, kakšno je moje sanjsko življenje, sem vprašanje enostavno preskočila.

Če je perfekcionizem del tvoje notranjosti, potem poznaš tudi to, kako se raje izogneš sanjam v celoti, kot da bi naredila napako.
Kajti, če boš naredila napako in stvari ne boš zapisala popolno, potem se ne bo uresničilo.

Napake so za perfekcionista izjemno stresne, zato si prizadeva, da bi jih predvidel in se jim vnaprej izognil. In ko se mu napaka pripeti, postane nejevoljen in se obtožuje, kako je lahko tako neumen (ponovno se vklopi mehanizem, da ni dovolj), da tega ni videl vnaprej in se temu izognil.

Trudi se biti vse za vsakogar, kar ga vedno znova izčrpava, saj njega ni nikjer. Vedno znova se ukvarja z drugimi, ob tem pa izgubi stik s seboj in s tem kdo je in kaj so njegove resnične želje. Enostavno ne vidi sebe, ne ceni sebe in pogosto potrebuje kar nekaj desetletij tlačenja te zemlje, da dojame, da nič manj vreden od drugih, če ni popoln.

Vedno, ko se daješ v škatlico za vžigalice, kot se je slikovito izrazila prijateljica, ko poskušaš ustrezati mnenju nekoga drugega, pričakovanjem nekoga drugega, ne vidiš sebe, svojih darov in svoje izjemnosti, edinstvenosti in dragocenosti.

In verjemi, da to poznam zelo intimno, saj imam nevidnost dobesedno vgravirano v svojem DNKju. Eden največjih izzivov mojega življenja je brez dvoma ljubezensko življenje, kajti v mojih očeh nikoli nisem dovolj. Sprejemljivost, ki jo je od mene terjalo potapljanje v lastno ženstvenost je bilo zame svojevrstno mučenje.

Kako sprejeti vse dele sebe, vključno z vsemi nepopolnostmi in napakami?

Vsaka napaka namreč pomeni popoln poraz.
Moj dragi mi je pogosto očital, kako lahko na svet gledam tako črno-belo in zakaj ne vidim vseh barvnih odtenkov, ki so na voljo.
Priznam, tole je zame golo iskreno, če mi nekaj ne uspe, je to zame poraz, brez vmesnih opcij. In to običajno pomeni vsesplošen poraz na celi črti, ne samo majhen poraz.

Zato zelo dobro vem, kaj pomeni izkušati notranjo praznino. Zelo dobro vem, kako trdo znam delati in kako zelo sem si prizadevala za kratkotrajne občutke izpolnjenosti, ki jim je takoj sledil nov projekt ali nov cilj. Enostavno nisem znala praznovati svojih uspehov in kako hitro me je potegnilo v nezadovoljstvo, saj ta novi cilj še ni bil dosežen.

Kako naj bi se sprostila in uživala, če je življenje trenutku ponovno postalo nepopolno?
In tega nekdo, ki teh težav z nevidnostjo nima, enostavno ne bo razumel.

Tako kot tega, da je partnerstvo moj daleč največji izziv v življenju. Kajti, ko ljubiš nekoga, ga ljubiš v celoti, je res!?
Z vsemi njegovimi napakami.

V resnici težava ni v osebi na drugi strani, temveč v tem, da v kolikor ne ljubiš in ne zmoreš sprejeti sebe, nikogar drugega v resnici ne sprejemaš in ne ljubiš takega kot je.

Ljudje pač delamo napake in da bi se lahko pomirila s tem, moraš najprej videti in objeti sebe in svojo nepopolnost, namesto, da se z njo boriš ali pred njo bežiš.

Nepopolnosti so v resnici tiste, ki nas naredijo edinstvene, enkratne in neponovljive.
In to, kar je del učenja, ki ga objemam dnevno je, da moj obstoj zadošča. Nič mi ni treba narediti. Nikomur ustreči. Ni se mi treba prilagoditi. Vse kar je potrebno je, da samo sem.

Ob tem mi zelo pomaga praksa Pregleda, kjer sem v opazovanju, spremljanju tega, kar je. Kaj je v tem trenutku prisotno v mojem telesu, v mojem energijskem polju, v mojem notranjem čustvenem svetu, v mojih mislih. Kje sem in kaj v resnici potrebujem.

Da samo sem. Sama s seboj. Da se čutim. Da se vidim. Da obstajam.

Moje največje učenje je bilo brez dvoma povezano s tem, da sem se mic po mic naučila objeti sebe in da sem utišala potrebo po tem, da bi me ugledali in potrdili zunaj mene.

V praksi vidim, da je največji izziv številnih žensk objeti sebe in postati starš sama sebi. Da prenehaš z iskanjem nadomestnega starša, ki ti bo dal to, kar potrebuješ in da namesto tega prepoznaš kaj potrebuješ in sama poskrbiš zase. To je tisto, kar z ženskami delim v spletnem druženju Objemi Sebe, ki ga začenjam v aprilu.

Seveda je to proces, ki se ne zgodi čez noč. Vendar je učenje tega, da objameš vse dele sebe, da se sprejmeš točno takšna kot si največje darilo, ki si ga lahko podariš. Pa ne le sebi, to, da objameš sebe je največje darilo, ki ga lahko podariš svetu.

Ko se enostavno nehaš ukvarjati s tem, kaj si mislijo o tebi drugi in postaneš ti Ti, sama svoja, takrat lahko v resnici svetu ponudiš največ. Takrat to, kdo Ti SI, svoje darilo, začneš deliti z ljudmi in s svetom.

Podeliš Sebe, v vsej svoji veličastnosti, izjemnosti, enkratnosti in dragocenosti!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Objemi Sebe je spletno druženje, ki traja 12 tednov, več si lahko prebereš na spletni povezavi tukaj >>>

par7

Partnerski odnos ne pozdravi bolečin tvojega otroštva, samo razkrije jih.

Veš kolikokrat slišim ženske govoriti, kako bo po tem, ko najde tisto pravo osebo, njeno življenje popolnoma drugačno.

Zase lahko mirno povem, da sem v svojih 20tih verjela v teorijo duš dvojčic in mit, da bo moje življenje popolno, ko in če bom našla Njega. Saj veš, On, princ na belem konju je popoln moški, ki ustreza vsem parametrom na tvojem seznamu popolnega moškega, ki v tebi prebudi metuljčke že samo, ko se spomniš nanj in ko si z njim, doživljaš ognjemete strasti in izpolnjujoče ljubezni.

S tem je šel z roko v roki tudi mit, ki pravi, da sta potem, ko sta se našla, srečno živela do konca svojih dni. Pravljice se po navadi tukaj končajo. Nihče pa nam ne pove resnice, ki je običajno vse prej, kot rožnata.

Vsi vemo, da gredo odnosi skozi svoje vzpone in padce. Vendar smo tako prežete s sporočili medijev, pop kulture in novodobnega gibanja, ki nam sporočajo, da je zunaj nas tisti popolni Moški, ki nas bo osrečil in bo vse naredil prav, da dejansko pričakujemo od moškega, da nas bo osrečil. In da se razumemo, tudi moški na drugi strani išče svojo popolno žensko, ki bo popolna gospodinja, mati njegovim otrokom, vedno pripravljena in strastna ljubica.

Vendar vedno, ko iščeš nekoga zunaj sebe, da bi te osrečil, svojo moč predaš tej osebi. In Vesolje je naravnano tako, da nas to vedno znova razočara. Kar vodi v občutke izdanosti. Posledica tega je, da se zapremo in gremo pogosto v svojo žrtev, ubogi jaz, ki se mu dogaja krivica.

Resnica je, da lahko z drugimi podeliš samo tisto, kar je v tebi. Ti moraš v sebi čutiti srečno in zadovoljstvo, da to iz sebe izžarevaš v zunanji svet in da ti to lahko ljudje zunaj tebe odslikajo. V kolikor želiš, da se tvoj odnos ohrani, moraš zelo dobro poznati na eni strani Sebe in na drugi strani svojega moškega.

Ljudje smo bitja odnosov. Dejstvo je, da se naše globoke ranjenosti pokažejo samo, ko smo v odnosu z nekom, ki mu zaupamo in s katerim čutimo globoko povezanost.

Tvoj ranjeni del vedno znova poskuša dobiti potrditev svoje vrednosti, odobravanje in ljubezen zunaj tebe. Vse, kar si skozi svoje življenje izkusila, je zapisano v tvojem živčnem sistemu in se bo pokazalo na površju vedno, ko se boš znašla v situaciji, ki zgolj diši po tem, da bi bila lahko ponovno izdana, zavrnjena, ranjena, zapuščena ali ločena.

Vse te ranjenosti najlažje preobrazimo skozi izkušnjo, zato se v odnosih vedno znova znajdemo v situacijah, kjer bi se lahko soočile s tem, kar nosimo v sebi. Na nezavednem nivoju smo zavezane temu, da ponavljamo isto zgodbo toliko časa, dokler je ne prepoznamo in ji dopustimo, da se zlije z nami, da postane del nas, namesto, da se z njo bojujemo ali bežimo pred njo.

Ključ je v tem, kako vzamemo lekcijo, oziroma kako alkimiziramo zlato iz izkušnje.

In običajno se po tem, ko je obdobje metuljčkov in ognjemetov končano, pokaže realnost bolečih izkušenj, ki jih vsi nosimo v sebi. In veliko ljudi se potolaži, da je nekaj narobe z osebo na drugi strani, zapustijo odnos in se vržejo v iskanje nove »popolne« osebe.

Žal je »popolna« oseba zgolj iluzija, ki jo nosiš v svoji glavi in ki krasno podpira mit o popolni osebi.

Da bi lahko zaživela izpolnjujoče partnerstvo, se morata oba partnerja zavezati temu, da bosta skozi vzpone in padce v odnosu potovala skupaj.

Temeljni občutek, po katerem hrepenimo v svojih odnosih je občutek varnosti. Da bi se zdravljenje lahko zgodilo, se moraš čutiti varna. Vendar tega občutka nihče ne more ustvariti namesto tebe. Na tebi je, da v sebi začutiš občutek varnosti. Vse je že v tebi, včasih le potrebuješ zunanji odsev, da se spomniš tega, kar je že v tebi.

Največji izziv v številnih partnerskih odnosih je iskanje nadomestnega starša, nekoga, ki bo poskrbel zate in ti dal to, česar ti tvoji starši niso zmogli dati ali ti niso dali dovolj tega, kar si želela. Od tukaj izhajajo pričakovanja do naših partnerjev, da bodo nadomestili to pomanjkanje za nas. Neizpolnjene potrebe iz otroštva niso nikamor šle zgolj zato, ker si odrasla. Še vedno so skrite v tvoji notranjosti.

Limbični del tvojih možganov se uči skozi izkušnjo in ne skozi razumevanje ali teoretiziranje o stvareh. V teoriji ti je lahko vse kristalno jasno, in pogosto nam je, v praksi pa se pokaže, da imamo težave.

Skozi izkušnjo, da je za tvojo potrebo poskrbljeno, se lahko zgodi zdravljenje tega dela v tebi. Rada rečem, da moramo postati starši same sebi in si dati to, kar pričakujemo iz zunanjega sveta.

Idealno bi bilo, če bi se s svojimi čustvenimi ranjenostmi soočile in jih preobrazile preden vstopimo v partnerski odnos, vendar je realnost po navadi drugačna. V odnosu ponavljamo svoje zgodbe, ki smo jih začeli v odnosu s svojimi starši.

Partnerski odnos razkrije, kje nas boli, na nas pa je, da to bolečino prepoznamo, si jo priznamo, da bi jo lahko preobrazile in zavestno izbrale, da poskrbimo za svoje potrebe.

In ko prepoznamo za kaj gre, ko prepoznamo svoje potrebe, je modro, da jih podelimo na drugo stran. Kajti ne glede na to, da pričakujemo, da bi oseba na drugi strani morala vedeti, kaj potrebujemo, v resnici ne zna brati misli. Če partnerju poveš, da potrebuješ objem ali vzpodbudne besede, to lahko naredi ZaTe.

Pogosto se moramo povezovanja s svojo notranjostjo, s svojo Bitjo naučiti. To, da ljubiš sebe, prevzameš polno odgovornost zase in se nahraniš, se napolniš, da čutiš notranjo polnost iz katere lahko podeliš sebe z drugimi je nujno potrebno, če želiš pustiti sled in narediti pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu. Kajti tukaj si, da v polnosti deliš sebe in svoje Darilo z drugimi. To terja prakso in če si pripravljena, da v polnosti objameš sebe, se mi pridruži v spletnem druženju. Več najdeš na povezavi tukaj >>>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

dark_light

Na temni strani življenja…

Tisti trenutek, ko sem dojela, da gre za medsebojni dušni dogovor, da midve odigrava igro čustvene manipulacije z namenom, da se on spomni, kdo je in kaj je njegovo učenje, sem se spomnila na knjigo Mala Duša in sonce, v kateri je Neal Donald Walsch zapisal: »V trenutku, ko te bom našla in ti storila tisto strašno,« je odgovorila prijazna duša, »ko ti bom storila tisto najstrašnejše, kar si lahko predstavljaš,…torej v tem trenutku…«

»In,« je rekla mala duša, »in…«
Prijazna duša je postala še tišja. »…spomni se na to, kdo v resnici sem.«
»O, prav gotovo bom,« je zaklicala mala duša, »obljubljam ti! Vedno se te bom spominjala kot te vidim v tem trenutku tukaj!«

»Dobro,« je rekla prijazna duša, »veš, tako se bom pretvarjala, da bom sama pozabila. In če me ti ne boš spomnila, kdo v resnici sem, se sama ne bom spomnila zelo dolgo časa. Če pozabim, kdo sem, se lahko zgodi, da boš tudi ti pozabila, kdo si in obe bi bili izgubljeni. Potem bi potrebovali drugo dušo, ki bi prišla v najini življenji in naju spomnila, kdo v resnici sva.«

»Ne, ne bova,« je še enkrat obljubila mala duša, »vedno se te bom spominjala! In zelo ti bom hvaležna za tako veliko darilo za priložnost, da lahko izkusim sebe kot kar resnično sem »

Vendar se on ni spomnil našega medsebojnega dogovora. Pozabil je nanj. V njegovih očeh sem bila jaz napadalec, ona na drugi strani pa žrtev. On se je čutil poklicanega, da jo reši s tem, da napade mene.

Bila sem osupla, kajti vmes sem že dojela za kaj gre, se ji opravičila in podelila z njo svoja dognanja. In ko je prihrumel na sceno, se je vsulo iz njega… bes, sovraštvo in vse najhujše, kar si lahko predstavljaš. Bila sem malo-da-ne izmeček, ker si kaj takega pač ne bi smela dovoliti.
Takrat me je zadelo, da je lekcija namenjena njemu in da sva obe odigrali to igro zanj.

Kajti življenje se vedno dogaja ZaTe in ne Tebi.
In včasih imamo dogovor na dušni ravni, da si odigramo igre, da bi dojeli učenja, ki se skrivajo zadaj.

Vendar se tukaj zgodba ni zaključila.

Ker je vse zgolj energija, če z njo ne znamo upravljati, lahko naredimo veliko škode. In tega se velika večina ljudi ne zaveda.

Ko te nekdo napade, imaš vedno tri izbire, lahko napadeš nazaj, zbežiš ali zmrzneš, se delaš kot da se nič ni zgodilo, si kot noj z glav v pesku. Pravzaprav je na voljo še en odziv, ko omedliš, ki je ravno tako del zamrznitve.

Redkokdo izbere zavestno pot, ki presega preživetvene mehanizme, ko izbereš, da ne odreagiraš, temveč se odzoveš, po navadi po temeljitem premisleku. Sama, če se le da, ubiram to pot, ki pa je najtežja.

Tokrat sem bila soočena z odkritim napadom, ki je bil kratke sape, ker je na sredi ugotovil, da je stvar že rešena, ker sva se midve že pogovorili. Tisto, kar je sledilo pa je bil nevidni del, ki je pogosto spregledan, ker se o njemu ne govori.

Čez kakšno uro me je začela boleti glava in slabost se je razlezla čez celo telo. Hkrati s tem me je bolela še moja desna rama, kar tako »iz zraka«. Vse skupaj je bilo vedno bolj neznosno. Naslednji dan in pol sem preležala, ker nisem mogla ne sedeti, ne stati.

Po dveh dneh agonije, pa me je po pogovoru o dogodku, zadelo kot strela z jasnega, da sem doživela psihični napad. In da je bolečina v lopatici, posledica bodala, ki je bil na energijski ravni še vedno zapičen v moje energijsko polje.
Posledica strupenega sovraštva je bilo tudi to, da je moje energijsko polje implodiralo in se sesedlo samo vase. Bila sem osupla.

Leta se mi ni zgodilo, da bi me kdo tako globoko ranil, čeprav sem, roko na srce, doživela kar nekaj takih močnih energijskih ali psihičnih napadov s strani ljudi, za katere bi dala roko v ogenj.

Dojela sem, da sem mu dovolila, da mi pride do živega, ker sem mu pustila vstop v svoje energijsko polje.
In pogosto je tako, da nas na energijski ravni najbolj ranijo ravno tisti, ki so nam najbližje.
Ker jim zaupamo, ker se jim odpremo.

To, kar me je osupnilo je bila reakcija mojega celotnega sistema. Ker je bila moja energijska krogla poškodovana, sem zaradi travme pobegnila iz telesa – seveda se tega nisem zavedala. Zadnji del moje energijske krogle je bil tako poškodovan, da je bilo videti kot bi eksplodiral, energija na nivoju ledvic pa je odtekala kot slap.

Sledil je pogovor s prijateljico, po katerem sem odstranila bodalo. Z njeno pomočjo sem se lahko utelesila in si pogledala, kaj se mi dogaja. Temu je sledilo še celjenje mojega energijskega telesa.

Zakaj sploh pišem o tem?
Ženske učim, kako negovati svojo maternico in svojo svetlobno kroglo. Vendar takrat, ko je tvoje telo pod vplivom travme, v šoku zaradi dogodkov, ki so te pretresli na katerikoli ravni, čustveni, mentalni, energijski ali fizični, zapustimo telo. Ženske smo izmojstrile to, da zapustimo svoje telo in se preselimo na mentalno raven, kjer vse vemo in nam je vse jasno, vendar smo v otopelosti in ne čutimo bolečine, ki jo čuti telo.

Zaradi dolgoletne prakse utelešanja sem čutila nelagodje in slabost in vse simptome, vendar v resnici nisem mogla v maternico. Nisem je čutila. Bilo je, kot, da bi bila tam prazna luknja. To, da me je moja prijateljica vodila in je s svojo pozornostjo usmerjala energijo, mi je pomagalo, da sem začutila svojo medenico in stopala, da sem začutila, kaj se je zgodil na zadnji strani mojega energijskega telesa.

Vse to mi je pomagalo, da sem prepoznala, kaj se je zgodilo, si priznala stvari in se lotila tega, kar je bilo potrebno narediti, da sem se sestavila skupaj.
To mi je vzelo cele tri dni in noči.

Ob tem sem dojela celo vrsto stvari:
1. Vsi imamo dušne dogovore z ljudmi v naši okolici. Imamo dušne dogovore s svojimi najdražjimi. Ko se odigrajo, je pomembno, da se zavedamo tega, kaj se je zgodilo in predvsem, da se ne kaznujemo zaradi tega, kar se je zgodilo. Glede na okoliščine dogodka sem bila sama mnenja, da je bilo vse zaman, ker oseba ni dojela, kaj se je zgodilo, pa me je prijateljica potolažila, da temu ni tako – svoj del dogovora sem izpolnila. Če oseba na drugi strani ni dojela, kaj se je zgodilo zanjo, si bo situacijo ponovila z nekom drugim.
2. Odziv na situacijo je odvisen zgolj in samo od tebe. Lahko bi napadla nazaj ali šla v žrtev in verjemi, kasneje sem v treh dneh imela svoje žute minute s svojo žrtvijo, vendar sem se v situaciji odzvala mirno in preudarno. Povedala sem kaj sem dojela in se opravičila. Moje osebno mnenje je tako, da je ravno zaradi tega, ker on ni imel ventila, da bi se lahko znesel nad mano v živo, priletelo bodalo za mano. In če ne bi bila v dani situaciji jaz tako čustveno vpletena, bi verjetno tudi ta energijski napad prepoznala.
3. Pomembno je, da vzameš svojo lekcijo v dani situaciji; moja je bila povezana z nevidnostjo. Običajno sem se v takih situacijah, ko me je kdo napadel umaknila in nisem pokazala svoje bolečine in ranjenosti. V tem primeru sem jo. In prosila sem za pomoč, ker enostavno nisem mogla funkcionirati.
4. Ključnega pomena je, da poznaš svojo energijsko anatomijo in si znaš pomagati. Kajti če ti ne veš, kaj se ti dogaja, si lahko tedne in tedne v bolečini, dokler tvoje biofotonsko polje ne uspe stvari zakrpati do te mere, da lahko funkcioniraš. Če ti veš, da si energijsko bitje svetlobe in da je na tebi, da aktiviraš svoje sposobnosti samozdravljenja, lahko stvari zelo hitro poustvariš. Potrebuješ mir, čas zase in veščine zdravljenja s svetlobo.

Da bi si lahko pomagala, se moraš zavedati, imeti razumevanje, si dovoliti, da čutiš in izkušaš stvari. Vse štiri ravni so pomembne.
Ni dovolj, da o tem zgolj teoretiziraš in se zavedaš stvari, kar dandanes v poplavi informacij radi naredimo.

Telo je res čudežno in z našo pomočjo se lahko ekstremno hitro pozdravi, obnovi in revitalizira. Svetloba, ki jo izžarevajo tvoje celice, zdravi telo in ga obnavlja. Če znaš upravljati s svojo svetlobo, se vse dogaja toliko hitreje. Temeljna je praksa.

In včasih potrebujemo težke, boleče in travmatične izkušnje, da dojamemo, da ugledamo, da resnično lahko nevidno postane vidno. Zase vem, da je bila to še ena od lekcij moje nevidnosti in brezmejno sem hvaležna vsem vpletenim za izkušnjo in lekcijo.

Več o nevidnem otroku in ostalih preživetvenih arhetipih, tudi žrtvi pa delim v spletnem druženju Objemi Sebe, ki ga začnemo že kmalu. Več najdeš na spletni povezavi tukaj >>>

Zgodba Mala Duša in Sonce – Neale Donald Walsch je na voljo v obliki knjige, ki jo je izdala založba Primus.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

smowoman

Očisti preteklost, naredi prostor za novo

Smo tik pred polno luno v Tehtnici, ki nas opominja na pomen ravnovesja in modrega razreševanja konfliktov v naših življenjih.

Polna luna je čas praznovanja.
Čas, ko so naša čustva vzburjena.
Čas, ko sta naša harmonija in notranji mir pogosto izzvana.

Sonce v Ovnu nam daje polno podporo v širjenju in rasti, vendar zahteva avtentičnost in iskrenost predvsem v odnosu do sebe. Medtem pa Tehtnica teži k ravnovesju v zunanjih odnosih.
In ta izziv se pogosto odslika v našem partnerstvu v obliki konfliktov, kajti oven ti bo dal pogum, da poveš svojo resnico, ki pa ni nujno, da bo sprejeta na drugi strani.
Na drugi strani pa lahko v tem času skleneš tudi izjemna zavezništva s tem, da poveš svojo resnico in se izraziš.

Izkoristi ta izjemen čas za druženje, zahvaljevanje, obdaj se z lepoto in vsem, kar te navdihuje.

Drama življenja se v tej pomlad odvija na vseh nivojih in mesec april nam ne daje prav nič miru in časa, za premislek ali umik. April je ognjen mesec premikanja. To je čas, ko je modro izkoristiti moč osredotočnja.  Tvoja pozornost usmerja tvojo energijo točno tja, kamor se osredotočaš. Jasnost je v tem času do Velike noči ključna beseda. Do takrat se je modro naravnati in usmeriti tja, kamor želiš, da se podaš v svojih odnosih.

Pomembno je, da razkriješ v sebi vse tendence žrtvovanja za druge, obžalovanja, zanikanja sebe, razočaranja, nevrednotenja sebe, kajti v nasprotnem primeru bodo one vodile tebe.

Eden velikih izzivov v tem času je cenjenje. Prepoznavanje vsega, za kar si lahko hvaležna. Hvaležnost je še vedno velik ključ za premike v tem času. Bodi hvaležni za vse kar je, brez pričakovanj in brez obžalovanj. Čas je, da se osvobodiš vseh starih paradigm, starih pogledov na stvari, tvoje notranje in zunanje krame.

Pomladansko čiščenje je v polnem teku. Izkoristi ta izjemen čas, ki te podpira v čiščenju vsega starega, kajti le tako lahko narediš prostor za novo.

Energijsko čiščenje prostora je v tem času do Velike noči idealno, pa naj bo to čiščenje Doma ali maternice, notranjega templja ženske.

Dom je pravzaprav most med notranjim in zunanjim Vesoljem.
In tako kot se spreminjamo same, tudi naš prostor kliče po spremembi.
Običajno si spremembe v prostoru zaželimo takrat, ko smo zaključile z nekim projektom in je namera, ki smo jo postavile v prostor, zaključena.

In v praksi je pomlad tisti čas v letu, ko s pomladnim enakonočjem vstopimo v novo leto, ko se življenje v polnosti začne izražati navzven.

V praksi opažam, da ljudje po tem, ko se v življenju ljudi zgodi velika sprememba začutijo močno željo po tem, da vse stvari v prostoru spremenijo. Začne se čistilna akcija, ko ljudje zamenjajo staro pohištvo, prepleskajo stene ali pa dom enostavno prodajo in se preselijo v nov prostor.

Ko se spremenimo običajno zamenjamo prostor, pa naj bo tako da se selimo ali ga prenovimo.
Kajti  prostor nas podpira v naši rasti in spremembah. In ko dosežemo neko namero, pri kateri nas je prostor podpiral, začutimo intuitivno željo po tem, da nekaj spremenimo, da gremo v nov krog rasti.

To je ritem spremembe, ki je del nas in pomembno je da mu znamo prisluhniti.
Običajno prostor postavimo z jasno namero, kaj želimo v življenju doseči, potem, ko to izpolnimo, pa pozabimo energijo v prostoru ponovno obnoviti.

Naš dom je sveti prostor, prav tako, kot je sveti prostor naše lastno telo.

Naš dom simbolično predstavlja nas same in dejstvo, da je v globljem pomenu dom le podaljšek nas samih. Odseva naše interese, želje, naša prepričanja, naša oklevanja, našega duha in našo strast. Ko stopimo v prostor, nam le-ta pripoveduje zgodbo o tem, kako se počutijo prebivalci sami s seboj in s svetom, ki jih obdaja.

Stara slovenska tradicija je bila, da so na veliko noč Dom prenovili, ga prezračili in hišni Devi kupili nekaj novega, kot simbol novega začetka, novega cikla, v katerega so vstpali.
Dom je bilo potrebno poškropiti s sveto vodo in zadimiti s kadilom, ob tem so vse stare energije zamenjali z novimi. In to tradicijo je modro ohraniti.
V tem izjemnem času zelo svetujem, da opravite energijsko čiščenje vašega Doma.

Ljubezen in hvaležnost sta močni energiji, ki se zapišeta v fizično okolje. To razkrivajo tudi raziskave dr. Emota, ki je skozi fotografiranje zamrznjenih vzorcev vode razkril, kako močno se energija čustev, kot je jeza ali radost, pokažeta v obliki kristalov fotografirane vode.
Te kvalitete v resnici naredijo iz hiše Dom.
In ravno zaradi tega je energijsko čiščenje prostora tako ključno.
Vsak prostor ima namreč svojo energijsko matrico, v katero se zapisujejo vse želje, ideje, vsa čustva in misli vseh, ki v njem bivajo ali živijo.
Ta matrico ob energijskem čiščenju dobesedno pretresemo in iz nje odstranimo vse, kar je nanjo naloženo.
Nato v to matrico postavimo vse, kar si želimo in kar nas podpira v tem, da to tudi dosežemo.
In to ni neka novodobna izmišljotina, dejstvo je, da imamo na Slovenskem dolgoletno tradicijo čiščenja in blagoslavljanja doma.

Čustva so kot programi, ki se zapišejo v matrico tako telesa kot prostora, hiše, našega Doma. In če želite odstraniti negativni naboj, oziroma ga uravnovesiti v nevtralno kvaliteto občutij, je pomembno, da opravite energijsko čiščenje. Dejstvo je, da ljudje vplivamo na svoje okolje in okolje nazaj vpliva na nas.
Ko se premikamo v življenju naprej in rastemo, pogosto pozabimo na vtise, ki smo jih pustili v prostorih in tako zlahka zdrnemo nazaj v stanja, za katera smo menili, da smo jih že prerasli. Vendar pa nas matrica vedno znova spomni nanje in tako se nam lahko zgodi, da se vedno znova vračamo v ene in iste probleme.

Osebno me fascinira, ko opazujem tovrstne zapise, ki vplivajo na podjetja, ki nasledijo propadla podjetja ali taka v težavah. Od njih poceni kupijo prostore skupaj z vso zgodovino in se kmalu znajdejo na podobni poti, ker je energijski zapis v prostoru ostal in jih ne podpira v njihovih namerah in vizijah.

Tako veliko modrosti preteklih generacij smo pozabili in mislimo, da smo pametnejši od narave.
Pogosto si otežujemo premikanje skozi življenje, ker ne cenimo in ne sledimo starodavnim modrostim.

Zato Ti v času te polne lune, ki te podpira v čiščenju vsega starega, polagam na srce – razčisti sama s seboj, opusti preteklost in naredi prostor za nove stvari. Pa naj bo to v osebnem življenju ali v domu. Oboje je povezano in se medsebojno podpira.

Tvoje telo je tvoj prvi Dom in tvoja hiša ali stanovanje je tvoj drugi Dom.
Osvobodi se krame in zaživi kot si sama najbolj želiš!

Pod okriljem polne lune v Tehtnici začenjam s spomladanskim čiščenjem zavesti. Pridruži se mi tukaj >>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

Objavljeno na spletnem portalu svetloba.si

sad

Včasih moraš pobegniti pred svetom, da najdeš sebe.

Minljivi smo. In včasih pozabimo, kako krhko je človeško bitje.

Ženska. Moj letnik. Duhovna učiteljica. Samomor.
Dotaknilo se me je. Zelo.

Vem, da bo kak cinik rekel, da je vsak dan kar nekaj takih. Vem.

Resnica boli.
Zareže v globino in se te dotakne tam, kjer si najbolj ranljiva.
Vem, kako malo je v resnici potrebno, ko te boli, ko je nevzdržno, ko bi pobegnila, da pobegneš za vedno.

V sebi menimo, da smo močne, vendar je pogosto življenje tisto, ki nam pokaže, kako krhke smo v resnici. In v tej krhkosti je lepota. V tej lepoti je resnica.

Spet sem na begu. In vem, kako se to sliši… odrasla ženska, s svobodno voljo… Kako na begu?
Vendar globoko v sebi poznam razliko – zelo.

Desetletja sem na begu.
Na begu pred resnico.
Resnico o sebi.

Kot majhna deklica sem bežala v sanjski svet, v pravljice.
Res sem verjela, da me nekje čaka nekdo, ki me bo rešil.

Najprej sem mislila, da me bo rešil moj deda. Vendar je umrl, ko sem bila še deklič.
Bilo je, kot bi se moje sanje razblinile. Prvič.
Ostala sem s svojim vsakdanom, s prepiri in strahom, da bom postala otrok ločenih staršev.
Moj mehanizem, da sem preživela, je postal beg.
Beg od sebe in od sveta.

Postala sem pridna punčka, v upanju, da bo kaj drugače, če bom vse naredila prav.
Da bodo opazili, da me imajo.
Imela sem obdobje, ko sem si želela, da bi se mi kaj res hudega zgodilo, ker bi potem dojeli, da me imajo, da obstajam.

Moja strategija, ki sem jo do takrat že dobro razvila, je bila nevidnost.

Počutila sem se, kot da me sploh ne bi bilo, kot da sploh ne bi obstajala.
Nekomu tam zgoraj se je moje življenje zdelo pomembno. Čuvali so me, da se moje želje niso uresničile.

Hrepenela sem po bližini, po potrditvi, po tem, da bi bila vidna. Hkrati pa sem se ves čas zatekala v nevidnost in se skrivala.
Tudi tako, da sem bežala sama pred seboj.
Nepopolna perfekcioniska, vedno nezadovoljna s seboj.
Ne glede na vse svoje dosežke, moje življenje nikoli ni bilo popolno.
In še danes ni.

To k čemur stremimo, je svoboda. Osvobojenost spon življenja.
Vendar jim ne moremo ubežati.

V svoji notranjosti imamo dve naravi. Tisto človeško, ki stremi k preživetju in ki odreagira na stvari iz strahu. Ter tisto drugo, angelsko naravo, ki nas povezuje z duhom, ki izbira, da se odzove na stvari z ljubeznijo.
Tvoja angelska narava pozna občutek svobode.
Tvoja osebnost, ki stremi k preživetju, pozna le odsev svobode, ki jo išče v hitrih avtomobilih, potovanjih in velikih vsotah denarja.

Vsi bi bili angeli in vsi bi ta človeški del sebe izpustili, ga preskočili.
In dnevno se poskušamo izogniti svoji človeškosti.

Zapuščamo telo in hitimo v glavo.
Prepričane smo, da vse vemo.
Načitane smo in v teoriji nam je vse kristalno jasno.
V praksi pa, ko smo soočene s sramom, krivdo, strahom, žalostjo, jezo, ne vemo, kaj naj z vsem tem.
Ne čutimo. Ujete smo v otopelosti.

In vsake toliko nas resnica sooči s tem, kje se nahajamo.
In takrat imamo svobodno izbiro, kaj bomo izbrale.
Beg je vedno opcija. Težje je ostati in se soočiti s seboj.

Včasih pa se moraš umakniti, pobegniti pred svetom, da najdeš sebe.

Svoje zatočišče se našla pod veliko brezo, ki je ravno začela brsteti. Nežna zelena barva, ki se je svetlikala kot majhni dragulji, ko je sonce posijalo skozi listke, me je pomirjala. In globoko oceansko dihanje me je spomnilo na dejstvo, da imam telo.

Breza me je spomnila na dragocenost življenja in na njegovo krhkost.
Brste lahko uniči mraz. Nežni listki še nimajo moči, da bi v polnosti opravljali svoje delo. Ranljivi so. Tako kot je otrok.

Svojega notranjega otroka sem peljala na sprehod, v gozd.
Opazovali sva življenje in poslušali ptičje petje.
Potrebovala sem mir. Samoto. Čas zase.

In pogosto na svojih neskončnih seznamih, ne najdemo časa, za tiste redke trenutke dragocenosti, ko se potopimo v izkušanje, čutenje, doživljanje, tukaj in zdaj.

Minljivost je zadnja leta moja spremljevalka.
Opominja me, da življenje ni večno. Da je moja duša izbrala Darilo, ki ga nosim v sebi z namenom, da ga prepoznam in podelim.
In nikoli v resnici ne veš, kdaj je tista tvoja zadnja ura, zadnji dan,…

Smrt ženske, ki se je globoko dotaknila moje ženske duše, me je ponovno opomnila na to, da je življenje minljivo. Da je tudi moj čas tukaj, na tem modrem dragulju, določen. Da ni neskončen.

Vedno bolj ga cenim. Vidim dragocenost trenutkov. Bogastvo, ki nam je dano. In kako pomembno je, da to bogastvo prepoznamo. Da ga v polnosti zaživimo.

Objeti sebe v polnosti, biti celovita je moje popotovanje.
Vem, da še nisem tam.
“Dokler si tukaj, v telesu, tvoje popotovnaje ni zaključeno,” je nekoč podelila z menoj.
Vem, da je to popotovanje, kjer je cilj na prehodu na drugo stran.
Vem, da se nezadržno bliža.

Vem pa tudi, da imam še toliko, da podelim.
Toliko, da izkusim.
Toliko, da izrazim.

Življenje je resnično čudežno.
Izjemno je. In tako zelo dragoceno je.
Tako zelo dragoceno.
Tako zelo.

Članek na podobno temo, o tem, da si ljubezni ne moreš zaslužiti, najdeš tukaj…

Pripravila sem spletno druženje, o tem, kako objeti sebe. Vabim te, da se mi pridružiš.
Več najdeš na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

 

tbear

Zaključi svoje otroštvo za voljo svojih otrok…

Srečali sva se, ko je imela težave s ponavljajočimi slabostmi, ki so se pojavile vedno, ko je zaužila hrano. Bilo mi je jasno, da je težava povezana z negovanjem, bolj natančno s pomanjkanjem občutka za negovanje sebe.

Po pogovoru in temeljitem izpraševanju z moje strani je začela z menoj deliti svojo zgodbo, ki se me je globoko dotaknila.

»Veš pliškoti so mi zelo pri srcu. Še vedno imam rada njihovo mehkobo in prijaznost. Vsak moj pliško je vedno imel ime in svoj karakter. Ko sem bila majhna sem oboževala pliškote in spomnim se enega dogodka, ko sem enega svojih najljubših medvedov nesla s seboj v šolo.

Bilo mu je ime Mici. Bila je medvedka, ki me je vedno spomnila na mojega dedka, ker je bila njegovo darilo.
Ne samo, da so se moji sošolci norčevali iz mene, medvedka so mi izpulili iz rok, si ga med seboj podajali in ga pretepali.

Vsak udarec se čutila v sebi. Bilo je, kot bi pretepali mene. Počutila sem se ponižano, razvrednoteno, zlorabljeno in oskrunjeno. Bilo mi je grozno.

Vendar si nisem upala nikomur povedati, kaj se mi je zgodilo, da se mi ne bi še odrasli posmehovali, kako otročja sem, ker nosim medvedke v šolo. Enkrat prej me je moja mama poskušala potolažiti, ko sva ga pozabili doma, s tem, da mi je rekla, da sem zdaj pa že velika punca in da velike punce ne potrebujejo medvedkov. Ni razumela, da je bila Mici tista, ki mi je pomagala, da sem v sebi začutila nežnost in mehkobo, ki sem jo tako zelo potrebovala z njene strani.«

Ko sva nekaj časa sedeli v tišini, sem jo povabila, naj mi pove več o svoji mami.

»Moja mami je bila čisto normalna ženska in moja družina je bila čisto povprečna. Odraščala sem brez agresije, nasilja in pretepanja,« mi je zagotovila.

»Občasno se je zgodilo, sploh kadar se ji je mudilo, da me je pograbila za roko in odvlekla za sabo, ampak saj to se dogaja vsem, a ni tako!?«

»In kadar sem bila poredna me je po riti, ampak saj to ni nič takega, a ne!?«

Iskala je potrditev pri meni, jaz pa sem samo tiho sedela. Čutila sem njeno bolečino. In poznala sem vse izgovore, ki si jih tako radi povemo takrat, ko začutimo v sebi bolečino preteklosti, ki se začne plaziti kot senca nekje iz globin tvoje notranjosti.

Čutila sem njen sram, kako se plazi po njeni notranjosti in jo stiska. Sram, da govori o tem. Sram, da se ji je to zgodilo. Sram zaradi svojega obilnega telesa, v katerega se je skrila.

»Kaj čutiš v sebi?« sem jo vprašala.
»Sram me je. Sram moje nesposobnosti. Sram me je, da se mi to dogaja.«
»In kaj se skriva spodaj?« nisem odnehala.
»Strah, da bom zapuščena, da bom ostala sama, če bom povedala svojo resnico. In žalostna sem, ker se skrivam, ker vem, da sem se obdala s kilogrami zato, da bi se počutila varno. Veš, to kar si želim je, da bi imela kontrolo, da bi lahko nadzirala, kaj se dogaja okoli mene.«

Razložila sem ji, da se pogosto trudimo, da bi se počutile varno s tem, da nadziramo druge. In potem verjamemo, da so drugi odgovorni za naše počutje. Poskušamo kontrolirati druge, da bi se počutile varne in vredne.

»Veš, kaj čutim, da mi manjka?« je rekla. »Varnost.«

»Medvedka Mici je bila moj temelj varnosti. Ko so mi jo vzeli in jo pretepli je bilo, kot da bi mi vzeli varnost in jo razbili na tisoč koščkov. In ta punčka, ki se ji je to zgodilo, je še vedno v meni.«

Obrnila se je k meni in me pogledala s široko razprtimi očmi, ki so razkrivale strah, teror in bolečino, ki je bila še po vseh teh letih živa v njej.

Pogosto se nam skozi otroštvo zgodijo stvari, zaradi katerih se odločimo, da nikoli ne bomo takšni, kot so odrasli, ki nas obdajajo.

In potem se znajdemo v svojih 30-tih ali 40-tih in ugotavljamo, da smo vedno bolj takšni, kot so bili naši starši.
Tega se lahko lotevamo skozi boj s tem ali z bežanjem od tega, mnogi se tega lotevajo skozi ignoranco, ko se delajo, kot da to ne obstaja.

In potem se ti zgodi, da zjutraj v stresu zaradi naglice, ker se vam mudi, doma pozabite najljubšega medveda tvoje hčere, zaradi česar je ves čas vožnje do vrtca v avtu jok in po dobrih 30 minutah prepričevanja, ti popustijo živci, ker se ti mudi v službo in se odzoveš točno tako, kot se je tvoja mama: »Zdaj pa dovolj, nehaj s to dramo. Velika punca si in velike punce lahko preživijo en dan brez medveda. Pika.«

Pravkar se je odigrala tvoja drama, tvoja nezaključena zgodba, tvoja bolečina iz tvojega otroštva.

Tvoj notranji otrok nosi v sebi vse spomine, dogodke, travme, zlorabe, zanikanje, izdaje, občutke zapuščenosti, ki si jih doživljala kot otrok. Nikamor niso šle. Še vedno so v tebi. Tvoji strahovi, prepričanja in vedenje iz otroštva vplivajo na tvoje odraslo življenje.

Tvoj ranjeni del v tebi je tisti, ki uporablja substance, delo, spolnost, aktivnosti, da otopi občutek osamljenosti v sebi.
In eden od načinov, da otopiš svoje občutke je tudi hrana.

Tvoj ranjeni del ne ve, kako se soočiti s stvarmi in dogodki, brez, da jih vzameš osebno. Skozi jezo, obtoževanje, upiranje, zanikanje ali umikanje ta del v tebi upa, da se bo izognil ali kontroliral to, česar se boji.

In temu delu v sebi se ne moreš izogniti. Zasleduje te kot senca. In če želiš za svoje otroke drugačno otroštvo je modro, da te dele v sebi pozdraviš.

Odrasli se ne zavedamo, kako lahko pravzaprav katerokoli aktivnost uporabimo kot zaščito pred bolečino, ki jo čutimo v sebi.

Mnogi meditirajo, hodijo na številne seminarje, berejo knjige, imajo številne obveznosti, so zaposleni čez vse meje, hitijo in to uporabljajo kot zaščito proti svoji bolečini.
Meditacijo lahko uporabiš kot način za povezavo z virom ali pa kot izogibanje prevzemanju odgovornosti za svoja čustva.

Ko hočeš zaščititi sebe pred bolečino, zapreš svoje srce, da bi se izognila občutkom osamljenosti, nemoči, šibkosti, sramu. Vendar zapiranje srca vodi v še močnejšo osamljenost in praznino. In potem poskušamo ljubezen dobiti s kritiko, obtoževanjem, tihimi dnevi ali ustrežljivostjo in se čudimo, zakaj ne deluje.

Iz svoje ranjenosti ustvarjamo dominantne odnose, kjer se trudiš, da bi se izognila bolečini skozi nadziranje drugih. Poskušaš nadzirati načine kako bi dobila ljubezen od njih. In bolj, ko se trudiš dobiti ljubezen od drugih, bolj grozno se počutiš in bolj se trudiš z aktivnostmi, da bi se počutila bolje.

Gre za začarani krog.

Ob tem pozabljamo na očitno dejstvo, da vedno, ko sežeš ven iz sebe in iščeš odobravanje in ljubezen zunaj sebe, vedno, ko poskušaš nadzorovati čustva nekoga drugega do tebe, zavračaš sebe, zanikaš sebe, zapuščaš sebe.
To je kot bi rekla: »Ne bom prevzela odgovornosti zase in za to, kar čutim, hočem, da nekdo drug poskrbi zame.«

V resnici iščeš nadomestnega starša, ki bo poskrbel za tvojega notranjega otroka, ki je še vedno tam.

In to se najbolj kaže ravno v intimnih odnosih, kjer tvoj otrok hodi na zmenke, kjer tvoj otrok iz svojih otroških ranjenosti poskuša pripraviti osebo na drugi strani, da bi te imela rada in bi ti dala odobravanje, ki ga iščeš.

Skozi ranjeni del sebe vstopaš v odnose in iščeš nekoga, ki ti bo dal to, kar potrebuješ. Pritegneš ljudi, ki na enak način kot ti zavračajo sebe, ki so na identičnem nivoju tega kako ljubijo sebe.

Zato je ključnega pomena, da ti zaključiš svoje otroštvo, se naučiš ljubiti sebe, spoštovati sebe, ceniti sebe, če želiš, da ti ljudje to odslikajo. To kar daješ iz sebe se vedno vrača nazaj k tebi. To je zakon privlačnosti.

Podobno privlači podobno.

Če se vrnem na zgodbo na začetku… to kar sva ugotovili je, da je iskala nadomestnega starša pri meni. Hotela me je pripraviti k temu, da bi ji potrdila to, kar mi je pripovedovala. Iskala je potrditev svojih preživetvenih mehanizmov. Jaz pa sem videla onkraj tega, kar mi je govorila.

Prepoznala sem njeno ranjeno deklico, ki je bila preobčutljiva, preveč nežna, preveč skrbna in ki se je obdala s kilogrami, da ji kritika, pikrost in zloraba ne bi prišli do živega. Hrana je bil njen način, kako si je zagotovila otopelost, da ni čutila, da se je obvarovala. Vendar je ugotovila, da ji ta »ščit« ne služi.
In edina izbira, ki jo je poznala v sebi je bilo ali ščit ali pa zloraba.

To, da je prepoznala svojo ranjenost in prevzela odgovornost zanjo, da se je naučila ljubeče poskrbeti za svoje boleče občutke namesto, da se jim je izogibala, je bilo ključno za njeno boljše počutje in izgubo teže.

Zase lahko rečem, da sem se na to pot podala, ko sem dojela, da je to nujno potrebno, če ne želim svoje zgodbe predati naprej svojim otrokom.

Dejstvo je, da iz svoje praznine in zanikanja sebe ne moreš deliti ljubezni, ker je ti ne čutiš do sebe.
Dokler ne prepoznaš svojega ranjenega dela, ne moreš resnično zaživeti svojega izvornega jaza. Tvoj izvorni jaz se je umaknil na stran in čaka, da ga povabiš v ospredje skozi proces zdravljenja preteklosti. In to ni nekaj avtomatskega, kar se zgodi, ko si pripravljena, gre za izbiro, svobodno izbiro.

Če čutiš, da si pripravljena na stik s svojim izvornim jazom, te vabim v spletno druženje Objemi Sebe, kjer te bom v 13 tednih vodila skozi proces povezovanja s svojim izvornim Jazom. Več najdeš na spletni povezavi tukaj…

Ljubezen do Sebe se sliši zelo romantično, vendar je v resnici povezana s samozavedanjem, samosprejemanjem, cenjenjem sebe in zaupanjem vase. To so veščine, ki se jih moraš naučiti. Niso avtomatske in ne glede na to, kako dolgo čakaš, da pride pravi trenutek, nikoli ne bo prišel.

Ljubezen do Sebe je stvar svobodne izbire. Kar v praksi pomeni, da imaš vedno, vsak trenutek na izbiro ali ljubiš sebe ali ne. Članek na to temo najdeš na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

heartlight

Če delaš, kar delaš, dobiš, kar imaš.

Leta 2004 sem v članku, ki ga najdeš na povezavi tukaj zapisala;

“Smo luč, božansko bitje, ki je tukaj zato, da spozna svojo lastno naravo.
Naš ego pa je tisti, ki si najbolj od vsega želi ostati v svetu, ki ga pozna. Ego ne želi spremembe. Ego je tisti, ki nas drži ujete v coni udobja, ker tam zunaj je negotovost in neznano področje, tam ni varnosti, tam je svoboda.

Katera stvarnost je tvoja?
Zavedati se moraš, da tisto, kar verjameš, tudi živiš, iz dneva v dan in če ti tvoja stvarnost ni všeč, jo spremeni.

Če delaš tisto, kar delaš, dobiš tisto, kar imaš.
Če ti ni všeč, kar imaš, spremeni tisto, kar delaš!”

Če želiš ustvariti izjemno, veličastno življenje, kjer živiš svoj polni potencial, moraš vedeti, da se bo potrebno premakniti ven iz starih strategij, ki si jih prevzela v otroštvu. Če poskušaš ostati varno v življenju, ki ti je znano in udobno, ne moreš v resnici zaživeti življenja za katerega si se rodila, da ga zaživiš. Enostavno ne gre.

Če delaš stvari tako, kot si jih delala vedno, ustvarjaš identično realnost, v kateri že živiš.

Želiš drugačno življenje?
Potem moraš narediti premik.
Najprej v sebi.

Sodobna ženska se vse prerada vrže v spreminjanje zunanjega življenja, da bi zaživela življenje, kot si ga potihoma želi. In pogosto poslušam zgodbe v stilu; “Kupila sem nov avto, spremenila stil in frizuro, zamenjala službo in imam novega ljubimca, ampak v resnici moje življenje ni čisto nič drugačno. Še vedno sem globoko v sebi nesrečna.”

Če se držiš zunanje varnosti, kupuješ stvari, kreiraš iz svojega starega kalupa, boš ustvarila enako življenje, kot je bilo tisto, ki je del tvoje preteklosti, s katerim si odraščala.

Veliko žensk na prehodu v štirideseta osupne spoznanje, da živijo življenje, ki je zelo podobno življenju, ki so ga živeli njeni starši. Tudi, če je navzven videti drugačno zaradi kopice stvari, ki jih imajo, ugotovijo, da se spopadajo z istimi težavami pri otrocih, reagirajo na enak način in so podobno nesrečne, kot ljudje, ki so jih opazovale, ko so odraščale.

Če želiš živeti boljše življenje, bolj izpolnjujoče življenje, če želiš resnično postati Ženska, za katero si se rodila, da si, se ne moreš ozirati nazaj v preteklost, da bi ustvarila novo življenje, kot si ga želiš.

Opustiti je potrebno življenje, ki ga je narekoval zunanji svet, življenje, ki temelji na predpostavkah, željah in odločitvah drugih ljudi, da bi resnično lahko ustvarila in stopila v življenje, ki je izvorno, srčno, dušno Tvoje.

Da bi postala oseba, ki v polnosti živi svoj potencial, moraš prenehati z iskanjem vodstva in odgovorov v svoji preteklosti ali zunaj sebe. Odgovori niso v preteklosti, pa tudi ne v prihodnosti.

V resnici se nahajajo v tvoji notranjosti, tukaj in zdaj.

V tebi se skriva tvoje Darilo, tvoj življenjski namen, tvoj Dragulj, to kdo v resnici Si in kaj imaš, da deliš z ljudmi in s svetom.

Tvoj Dragulj se skriva v tvoji notranji temi. In te čaka, da ga odkriješ, očistiš z njega plasti prahu in umazanije, da ga spoliraš in podeliš z ljudmi in s svetom.

Vendar je tvoje delo, da se spustiš v svoje globine, ga odkriješ v sebi, da ga sprejmeš v celoti, mu pustiš, da te nahrani in te neguje, da bi ga lahko iz svoje notranje polnosti podelila z ljudmi in s svetom.

In proces čiščenja tvojega dragulja, poliranja in negovanja je tvoje delo.
Tega nihče ne more narediti namesto tebe.

Da bi resnično lahko zaživela kot Ženska, za katero si se rodila, da SI, moraš najprej pozdraviti svojo preteklost, svoje ranjenosti, ki si jih pometla pod preprogo pozabe.

Sedem stvari je potrebno, da bi resnično lahko zaživela svoj Dragulj tukaj in zdaj;

1. Zaključiti je potrebno nedokončane stvari iz preteklosti. Ne glede na to, kako popolno je bilo tvoje otroštvo in mladost, ne glede na to, kako ljubeče starše in učitelje si imela in ne glede na to , kako uspešno si se izognila travmam v svojem življenju, se vedno najdejo stvari, dogodki ali odnosi, ki mečejo senco na naše življenje. Da bi resnično v polnosti zaživela svoj polni dušni potencial, moraš najprej pozdraviti svojo osebnost. Osebnostna rast je pomembne korak na poti k odkrivanju tvojega notranjega Dragulja.

2. Opuščanje odvisnosti igra pomembno vlogo v procesu razcveta. Vsi imamo v sebi mesta, ki so preveč boleča, da bi pogledali vanje. Vsi imamo v sebi izgube, sram, strahove, krivdo in rane iz preteklosti. In vse te stvari, ki kričijo po naši pozornosti, pogosto utišamo skozi odvisnosti. Včasih so odvisnosti kemične, kot so kafein, nikotin, droge, zdravila, bolj pogosto pa so hrana, brezoseben seks, TV, igre na srečo, delo. In še bolj pogosto so to odvisnosti od ljudi, vedenja, čustev, prepričanja, ki jih ponavljamo brez da bi se zavedale, kako nam služijo.

3. Objemanje senčnih aspektov sebe. Podosebnosti so skupek vedenja, občutkov in misli v ljudeh, ki so se oblikovale ko smo bile majhne in so nam služile, da smo preživele. To so deli tvoje psihe, ki jih moraš spoznati, saj so ti zagotavljale fizično, čustveno in družabno preživetje. Mednje spadajo žrtev, saboter, ustrežljivka, kritik, reševalka in druge, ki so te zaščitile. Pomembno jih je spoznati, se pomiriti z njimi in jih objeti v sebi.

4. Zdravljenje temeljnih ranjenosti. Vsi imamo v sebi pet temeljnih ranjenosti, ki jim pravijo tudi svete rane. Sama sem v njih prepoznala pet arhetipov notranjega otroka, ki jih moramo spoznati v sebi, Ti arhetipi v sebi skrivajo zlato, ki se skriva pod plastmi bolečine in ranjenosti. Vendar tvoja sveta ranjenost drži ključ do tvoje usode. Ranjenosti s katerimi se je potrebno soočiti so izdaja, zavrnitev, zloraba, zapuščenost in ločenost.

5. Izbira avtentičnosti namesto družbene sprejetosti je ena ključnih stvari. Kajti, če želiš resnično zaživeti kot Ženska, za katero si se rodila, da Si, ne moreš slediti drugim. Biti moraš iskrena s seboj in resnična do sebe. Družbena sprejetost je nekaj, kar je vodilo prve dve ali tri desetletja tvojega življenja. Prizadevanje za sprejetost in potrditev s strani družbe je ena največjih ovir, ki jo številne ženske imajo, da bi resnično zaživele svoj polni potencial.

6. Pomiritev s preteklostjo je še ena ključna točka, da bi zaživela svoj Dragulj v polnosti. Zapustiti je potrebno svojo staro hišo, beri preteklost, da bi lahko naselila novo. Globoko v sebi si želiš selitve, vendar se nisi pripravljena premakniti, ker te je strah, kaj bo prinesla pot. Vendar moraš staro hišo zapustiti, če želiš vstopiti v novo, to je korak, ki terja samozavedanje, samospoštovanje, cenjenje sebe in samozaupanje. Enostavno se moraš zanesti nase, da bo selitev uspešna in narediti korak.

7. Učenje novih veščin povezanosti, prisotnosti, pregleda, povabila. Na tebi je, da spoznaš svojo notranjo pokrajino, da veš kje je domena tvoje osebnosti, kje se nagaja pokrajine tvoje duše in kje je domena duha. Poznavanje sebe, svoje notranjosti je temelj tega, da v polnosti zaživiš kot Ženska, ki ti SI.

In moja osebna izkušnja je, da na tej poti selitve iz starega življenja, ki ga poznaš, iz osebnosti, ki si jo ustvarila skozi otroštvo in mladost, v novo osebnost, ki podpira tvoje življenjsko poslanstvo, tvojo dušno misijo, ki podpira tvoje Darilo, tvoj Dragulj, potrebuješ vodstvo. Zase vem, da tega ne bi zmogla brez mojih mentorjev in vodnikov na poti.
Preveč je slepih poti, preveč je udobno, da pobegneš nazaj v stare, znane mehanizme. Včasih je enostavno preveč strašljivo in potrebuješ lučko, ki ti sveti na poti.

Vsi potrebujemo svetilnike na poti, ki nas usmerjajo in nam vlivajo upanje, ko se znajdemo v megli, ko je vidljivost v tvoji notranji pokrajini zmanjšana na nulo ali ko pade noč in se počutiš izgubljeno v prostranstvih notranjega sveta. Takrat, ko ne veš kaj je zgoraj in kaj spodaj, ko dvomiš vase in v vse okoli sebe.

Vsi potrebujemo vodnike, mentorje na poti nazaj k Sebi. In zato sem oblikovala programe, ki so kot svetilniki na tvoji poti.
Začne se z zdravljenjem osebnosti, s tem, da se soočiš z zgoraj omenjenimi stvarmi in oblikovala sem program, ki te vodi skozi spoznavanje in objemanje Sebe v 12 tednih. Več najdeš na povezavi tukaj >>>

Če te zanima osebno mentorstvo, se lahko slišiva ;)

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

deklica

Veliko lažje bi bilo, če bi imela navodila za uporabo…

Nihče od nas se ne rodi z vodičem v rokah, ki bi nam omogočil uspešno in srečno življenje že od začetka. Skozi življenje s poizkušanjem spoznavamo, kaj deluje in kaj ne deluje. Skozi proces življenja ugotovimo tudi, da razcvet ali rast ni udobna, pogosto ravno zaradi tega, ker se moramo stegniti onkraj tega, kar nam je postalo udobno. In udobje se skriva v rutinah in navadah, ki so znane in zato udobne.

Rast onkraj cone udobja je nujen proces, ki spremlja evolucijo in od nas je odvisno ali smo se voljne sprostiti in sprejeti novosti, ali se bomo upirale in ob tem trpele. Rast je nujno potrebna v našem življenju, kajti vse stvari ali rastejo ali pa stagnirajo in umirajo.
Zato vedno znova govorim o tem, kako je zavestno sproščanje napetosti ključnega pomena za pretočnost, živost in s tem rast. Kamorkoli usmeriš svojo pozornost, tja teče energija in stvari se lahko sprostijo.

Zakrčenost je povezana s stresom, ki pomeni napetost, pritisk, obremenitev. Stres je odziv organizma na potencialno škodljiv dejavnik, ki je lahko zunanji (telesni napad, ropot, blisk) ali notranji (žalost, bolezen, pomanjkanje kisika ali glukoze v krvi). Ne glede na vrsto ogrožajočega dejavnika – stresorja pa se organizem nanj vedno odzove na enak način, z alarmno reakcijo.
Poznamo štiri reakcije; boj, beg (angl. fight or flight), zmrzni, kjer kot noj potisneš glavo v pesek in se delaš da to ne obstaja, ter četrto, kjer izgubiš zavest. Reakcija v organizmu steče vedno, kadar neko dogajanje ocenimo za ogrožajoče in to ne glede na to, ali smo pravkar opazili strupeno kačo, ali nas je razjezila nesposobnost mimo vozečega voznika, ali pa nas skrbi za otrokovo zdravje ali lastno službo.

Ko naši možgani prepoznajo neko dogajanje zunaj ali znotraj telesa, kot potencialno nevarno ali škodljivo, hipotalamus prek hipofize spodbudi nadledvični žlezi, da povečata izločanje hormonov (adrenalina, noradrenalina in kortizola).
Hormoni nato v telesu sprožijo niz dogajanj, ki telo pripravijo na “boj ali beg”: srce začne utripati hitreje in močneje, pospeši se dihanje in zviša krvni tlak, v kri se pospešeno sprošča “gorivo” za dodatno mišično delo (glukoza, maščobne kisline), hkrati pa se kri iz trenutno manj pomembnih delov telesa (kože, prebavil) usmeri v življenjsko pomembne organe in mišice, ki jih potrebujemo tako za boj kot tudi za beg.

Gre za zapleten sistem usklajenih reakcij, ki telo in duha pripravijo na čim učinkovitejšo obrambo pred grozečo nevarnostjo – v evoluciji se je izoblikoval za preživetje in čimprejšnjo ponovno vzpostavitev ravnotežja v telesu.

Vedno, ko smo v strahu za svojo iluzijo, ko se bojimo resnice, gremo v boj ali beg.

V našem telesu je okrog 680 mišic in ko dobijo ukaz, da naj se pripravijo na nevarnost (boj ali beg), večina njih to tudi stori in se skrčijo. Napete mišice se utrudijo in zato bolijo. To lahko povzroči različne težave: glavobol, bolečino v vratu, prsih, ramenih,… Vsak od nas ima najbolj občutljivi del telesa, kjer je napetost še posebej krčevita in le s težavo popusti. Pri nekaterih je to glava, pri drugih križ, pri tretjih pa kak drug del telesa.

Reakcija “boj ali beg” je signal, da smo v nevarnosti.

Gre za hitro reakcijo, kot da bi pritisnili na gumb, ki vključi delovanje simpatičnega živčnega sistema. Simpatični živčni sistem prevzame krmilo v roke in nadvlada parasimpatični sistem, ki je začasno zavrt. Simpatično živčevje nadzoruje večino telesnih notranjih organov. Je promotor stresa in nasprotuje učinkom parasimpatičnega živčevja, ki narekuje telesne funkcije v obdobjih mirovanja. Opisano delovanje velja le na splošno, v resnici pa so učinki obeh, simpatičnega in parasimpatičnega živčevja, veliko zapletenejši in prepleteni.

Zakrčenost na čustveni ravni in mentalni ravni, ko so ljudje v strahu, vpliva na fizični nivo, na naše telo in najbolj učinkovita stvar, ki jo lahko narediš je, da se sprostiš.

Večina ljudi se je stresa in zakrčenosti v preteklosti lotevala na tak način, da so enostavno svoj um zaposlili in s tem preusmerili svojo pozornost drugam. S tem so se sicer do neke mere znebili notranjega nemira, vendar ta rešitev deluje le na zavestni ravni. S preusmeritvijo pozornosti namreč potisnemo negativni naboj čustva globoko v nezavedno, na fizični ravni pa nadaljujemo z ustvarjanjem in stopnjevanjem le-te. Navidezno je površini sicer plast miru in harmonije, v globinah uma pa spi vulkan potlačenih negativnosti, ki bo prej ali slej eksplodiral v silovitem izbruhu.

Preusmerjanje pozornosti s težave drugam, je v resnici le beg pred problemom in ustvarja dodatni stres in nemir v notranjosti. V begu pa ni rešitve, s problemom se moramo soočiti. In zato je odprtost, ne glede na situacije ključnega pomena v času izzivov.
Pomembno je, da se soočimo s svojimi ranami v sebi, kajti drugače jih bo energija potencirala v naši notranjosti. Rane naše preteklosti, ki jih hranimo v svojem notranjem otroku, in smo jih potisnili globoko v svojo notranjost nam onemogočajo, da bi se premaknile čez to točko v svojem življenju. To je kot steklena streha ob katero vedno znova trčimo.

Pri sebi sem vedno znova opazovala, kako pomembno je, da soočim s svojo senco, s svojo notranjo temo, kajti v procesu duhovne alkimije lahko preobrazimo stvari šele, ko imamo na voljo posodo (element zemlje) in energijo, ter snov, ki jo želimo preobraziti (tvoj notranji svinec).

Vsakič, ko se v umu pojavi ranjenost, jo moramo opazovati, se z njo soočiti, in ji biti priča. Takoj, ko začnemo z opazovanjem katerekoli nečistosti (svinca), začne le ta izgubljati svojo moč. Opazovanje resničnosti, take kot dejansko je, s pomočjo opazovanja resnice, ki je znotraj nas, je izkušanje.

Praksa zavestne odprtosti in sprejemljivosti, namesto, da se zapreš, se skriješ ali pobegneš, je vedno, ko si soočena z izzivi, ključnega pomena. Praksa prevajanja energije, ki se ji najbolj upiraš, je ključna za odpiranje. Katerikoli energiji se upiraš, da bi se utelesila v tvojem telesu, se temu upiraš v drugih ljudeh. In po zakonu privlačnosti točno to pritegneš k sebi.

Rast vključuje sposobnost človeka, da začuti, kar čuti v sebi, stopi direktno v to, kar čuti, brez sojenja in razsojanja, brez da to poskuša odgnati ali spremeniti, da se premakne skozi in ostaja odprt. Zelo pomembno je prepoznati zakrčenost, togost, rigidnost in se sprostiti, če želiš resnično uživati v življenju.

Pretočnost je povezana z Bitjo in sila z osebnostjo. Pogosto poskušamo na silo doseči stvari, ki se nam zdijo logične in nam jih narekuje razum.

Pomlad je čas rasti. Je čas, ki nas spomni na to, da želimo narediti premik, da želimo napredovati. In pomembno je, da v sebi slediš toku energije, namesto da na silo potiskaš stvari.
Pomembno je, da se zmoreš odpreti in sprejeti to, kar ti življenje ponuja.

Odpri se in pozdravi pomlad, to energijo brbotanja, življenjsko energijo, ki se želi izraziti skozi tebe. Pozdravi svojo kreativnost in jo izrazi.

V kolikor čutiš, da želiš narediti premik, pa ne veš kako, Te vabim na spletno druženje Objemi Sebe, kjer s teboj delim orodja, kako se premakniti iz stagnacije, status quoja, v razcvet in rast. Več o spletnem druženju Objemi Sebe najdeš na spletni povezavi tukaj >>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

zadovoljstvo

Si Zanj Dom ali Delo?

Zelo jasno se spomnim tistega obdobja v mojem življenju, ko sva z mojim dragim začenjala najino skupno pot.
Čas, ki sva ga preživljala skupaj je bil zame tako dragocen in poln doživetij, da sem vedno znova hrepenela po več.

Končno sem imela v svojem življenju nekoga, ki me je videl, ki je z menoj delil navdušenje, me zasipaval s pozornostjo in bil prisoten z menoj. Komaj sem čakala, da bova spet skupaj.
Ob tem se nisem zavedala, da sem ga s svojim navdušenjem in hlepenjem po več dobesedno dušila.

Ni bil daleč tisti dan, ko sem dojela, da se umika, da dobesedno beži od mene in nisem vedela, kaj se dogaja. Bila sem ljubeča, naredila sem vse, se vedno prilagodila, da bi ustregla, hkrati pa je bil moj dragi vedno bolj zaposlen in nedosegljiv.

Takrat nisem vedela, da je ena od stvari, ki se v odnosu pri ženski zgodi zelo hitro, da se na površje dvignejo tvoji strahovi, zavrnitve in travme iz preteklosti. Ko se to zgodi, se pogosto začnemo oklepati svojega moškega. Na nek način v njem vidimo svojega nadomestnega starša, ki nam bo dal vse to, česar v otroštvu nismo dobile in tega se oklenemo.

V sebi imamo nezavedne programe glede tega, kako se povezujemo s seboj, z drugimi in v odnosih, ki jih preigravamo v svojih odnosih.
Ko poskušamo svojega moškega pripraviti do tega, da bi nas ljubil, ga s tem nezavedno odrivamo od sebe.

Pričakovanja nikoli ne ustvarijo več bližine, le distanco.

Tako se ujamemo v cikel prosjačenja za ljubezen, kjer se prostituiramo. Svoje Darilo, svoje talente, to kdo smo, zanikamo, odrinemo na stran za drobtinice ljubezni. Ne zavedamo se, da s tem uničujemo partnerski odnos.

Tako sem prosjačila za njegov čas in ko to ni delovalo, sem se pritoževala, da si ne vzame več časa zame, ga kritizirala, ker si ga je vzel za svoje hobije in prijatelje in besnela vedno, ko sem ugotovila, da stvari spet ne gredo po mojih načrtih.

Iz prijazne, pretirano ustrežljive ljubimke sem se spremenila v pasjo žensko, ki je vedno znova uporabljala svoj strupeni jezik in vihtela svoj meč kritike in pritoževanja. Takrat še nisem vedela, da tisto, kar nadziraš in poskušaš kontrolirati zadušiš.
V želji, da bi zaščitila najin partnerski odnos, sem ga v resnici dušila, energija je vedno bolj stagnirala in najin odnos je začel umirati.

In ker smo ženske fenomenalne v tem, da takrat, ko zaznamo, da stvari ne gredo tako, kot bi si želele, stvari vzamemo v svoje roke kot štafeto in tečemo z njo. Tako si omislimo nove projekte kot so otrok, selitev, nov skupni projekt, da bi rešile, kar se rešiti da.

In ko mi je prijateljica rekla, da z mojim moškim nimam drugega kot skupne projekte, je odveč povedati, da sem svojo čeljust pobirala po tleh. Bila sem užaljena. In ko sem razmišljala o tem, kajti vsak tak komentar, ki nam seže globoko v srce, postane kost za glodanje, sem se vedno znova prepričala, da midva pa res nimava zgolj skupnih projektov, ker midva se imava pa res rada.

Da bi dokazala, da nima prav, sem se še bolj besno pognala v ugajanje, ki je kmalu povzročilo novo pritoževanje na moji strani.
Danes vem, da če si prazna v sebi, te to, da boš dajala še več, ne bo napolnilo.

Resnica je, da ne moreš moškega pripraviti do tega, da s teboj preživlja čas, če to ne prihaja iz njegove notranje želje. In če siliš, potiskaš, ga s tem ne navdihneš, da bi ti posvetil svoj čas in pozornost.

Ženska, ki je v svoji moški energiji, se trudi, deluje, potiska, zahteva, je v notranji vojni sama s seboj in to moški dojema kot breme, kot delo. Moški je na svoji misiji, dela svoje stvari in potem pride domov, da bi se spočil.
Če ga tudi doma čaka delo, se bo domu raje začel izogibati.

Moški ve, da ne more delati oboje, delati v službi in priti domov in spet delati v odnosu.

Moj dragi mi je stvar razložil takole: »Če si ti zadovoljna sama s seboj, če veš kdo si in kaj hočeš, me s tem osvobodiš. Ker potem se jaz lahko fokusiram na to, kar mi je pomembno in sem v tem lahko uspešen. In potem sem lahko fokusiran v službi in sem tam uspešen. In ko pridem domov, se lahko fokusiram nate in sem v najinem odnosu uspešen.
Če pa ti nisi zadovoljna, vem, da v zvezi s tem ne morem ničesar narediti, kar me frustrira in izgubljam fokus in energijo povsod.«

Si za svojega moškega Dom ali Delo?

Ali vedno znova tekmuješ z njegovim delom, njegovo službo za pozornost, energijo in vire, v želji, da ti posveča več časa, več pozornosti, več energije?

Ali znaš ustvariti prostor zanj, kjer se počuti Doma, prostor, kjer se lahko obnovi, napolni na vseh nivojih?

Si Delo ali Dom?

Zase vem, da sem bila takrat, ko sem bila uspešna karieristka, ki je večino svojega dne preživljala v moški energiji, zanj Delo. Ko sem prišla domov, sem od svojega moškega pričakovala, da me bo osrečil, da bo naredil nekaj, da se bom počutila bolj zadovoljno in izpolnjeno. In tudi takrat, ko je do pike naredil to, kar sem mu povedala, da bi rada, nisem bila zadovoljna.

Ker v resnici to, da te osreči, da si zadovoljna, ni delo tvojega moškega.

Ko ženska pričakuje od svojega moškega, da jo bo osrečil, on ne najde prostora, da bi se obnovil, odnos ni več tempelj in ženska ni več njegov Dom.

Moški se bo trudil, poskušal bo ustreči svoji ženski, vendar bo obupal, če bodo vsi njegovi poskusi zavrnjeni, če se bo ženska še naprej pritoževala in bo nezadovoljna. Kar zagotovo bo, v kolikor ne bo v sebi začutila polnosti po kateri hrepeni in jo poskuša dobiti zunaj sebe, od svojega moškega.

To, da v sebi čutiš polnost, po kateri tako globoko hrepeniš, je tvoje delo.
Ko ti postaneš Dom za moškega, se mu ni treba truditi. Lahko se sprosti, kajti ve, da bo v tebi našel vse, kar potrebuje; sprejemljivost, navdih in živost, ki jo tako zelo potrebuje.

Tvoj sijaj, ki ga izžarevaš iz sebe, ko si srečna, izpolnjena in zadovoljna, ga nahrani in tega nikoli ne bo želel izgubiti.

Ko ženska postane ženstvena, je magnetično privlačna za svojega moškega.

O tem govorim v Koda:Ženska, ki je čisto v vsaki ženski.
Vendar bo, dokler je ti ne prepoznaš in jo utelesiš, zate nevidna.

Moški bo za ženstveno žensko naredil vse, kar lahko naredi.
Zato je tako ključnega pomena, da postaneš Dom za njegovo Dušo, s tem, ko aktiviraš in v polnosti zaživiš svojo ženstvenost.

Več o tem, kaj Koda:Ženska je bom delila v sklopu 6 predavanj, kjer bom podelila 6 ključnih kvalitet, ki so za srčnega moškega neustavljivo privlačne. S teboj želim podeliti 6 kvalitet, ki ustvarijo Dom za moškega.

Si zraven?

Več najdeš na spletni povezavi tukaj >>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled.

redheadq

Darilo retrogradne Venere

Venera, planet denarja, ljubezni in moralnih vrednot 3.3.2017 potuje v retrogradno gibanje za 41 dni. Njena področja so tista, ki so pri večini ljudi na vrhu najpomembnejših področij njihovega življenja.

Ker se bo tokratno retrogradno gibanje Venere zgodilo v ognjenem znamenju Ovna, lahko pričakujemo ognjevitost, nevihte strasti in poželenja ter soočanje z željami, ki jih pogosto ne znamo umestiti ali obrazložiti. To je idealen čas za razkrivanje, preoblikovanje in spominjanje stvari, ki so pozabljene.

Čas retrogradnega gibanja bo v nas odstrl vse senčne strani in skrivnosti, ki jih čuvamo v svoji notranjosti, daleč stran od pogleda drugih. To je čas globokega zdravljenja, potapljanja v svoje globine in mehčanja starih brazgotin, ki so jih v tvoji notranjosti pustili odnosi z moškimi. To bo čas soočanja in opuščanja.

Poznaš mit o Inanni in Ereškigal?

Mit govori o Inanni, najpomembnejši boginji starodavne Mezopotamije; boginji ljubezni, obilja, vojne in kraljici Neba, ki se za tri dni in noči spusti v podzemlje. Njeno popotovanje v podzemlje simbolično predstavlja cikel življenja – rojstva, smrti in ponovnega rojstva.

Mit govori o njenem sestopu iz realnosti svetlobe, luči v realnost teme, v spodnji svet. Njena zlobna sestra Ereškigal je vladarica Spodnjega sveta. Inanna sijoča, vesela in čutna boginja, katere življenje teče brez pretresov, se tukaj seznani s svetom, ki ga še ne pozna, s svetom depresije, teme in smrti. Inanna se pripravi na potovanje s katerega se nihče ne vrne. Zbere sedem simbolov moči, sedem simbolov identitete, ki jih vzame na svoje popotovanje.

Mit govori o preobrazbi, ki nam vzame nekaj, kar je do tedaj dajalo smisel našemu življenju (ljudi, stvari, ideale, ki nam ne služijo več). Ko se srečamo z Ereškigal, s svojo notranjo senčno stranjo, moramo sprejeti depresijo, bolečino, temo in smrt kot del življenja. Ključno je zavedanje, sprejemanje, razumevanje, občutenje tega v naši notranjosti, si dovoliti žalovanje, tarnanje in občutenje jeze. To omogoča zdravljenje. Le če globoko spoštujemo Ereškigal, tako kot Inano, se lahko ponovno vrnemo v zgornji svet, v novo življenje.

Popotovanje v podzemlje poteka v treh fazah, tako kot opisuje mit; spust v podzemlje, kjer je potrebno odložiti vse kar simbolično predstavlja tvojo identiteto, vse s čimer se identificiraš, sledi zlitje z duhom in notranja sprava ter tretji del dvig nazaj v svet forme, v svet materije.

To popotovanje preobrazbe od nas zahteva, da opustimo in predamo vse zemeljske simbole moči, kajti le na tak način nam je dana modrost, ki presega vse znano. Šele, ko se spustimo v neznano se okrepimo in vstanemo prenovljeni.

Inanna kot kraljica neba in zemlje ne pozna podzemlja. Da bi lahko vstopila v duhovno razsežnost spodnjega sveta, se mora odreči svojim zemeljskim močem. Ko izkusi smrt, s tem pridobi modrost. Spremenjena je, kajti ne pozabimo, spustila se je v svet, ki ga nihče ne zapusti in nihče se ne vrne nazaj ne da bi bil zaznamovan.

In na to popotovanje vase nas vodi Venera v svojem retrogradnem gibanju. Potrebno se bo soočiti s svojimi nedokončanimi zadevami. Ključna beseda je ovrednotenje, ponovno ovrednotenje vsega, kar je trenutno del tvojega življenja.

Potrebno bo od blizu pogledati svoj sistem vrednot in se soočiti s svojimi senčnimi platmi. To je čas refleksije in ponovnega pregleda vsega, kar nam je pomembno in vredno v življenju. Lastna vrednost bo v naslednjih 41 dneh izzvana in najpomembnejše popotovanje v teh dneh bo nedvomno tisto navznoter.
Idealno priložnost imamo, da v tem svetem času opustimo in osvobodimo vse tisto, kar nam ne služi več in naredimo prostor za novo.

To bo nedvomno čas izjemne rasti, in hkrati lahko izjemne bolečine ob spoznanju, da je potrebno iz svojega življenja opustiti vse tisto, kar nam ne služi več. In najtežje bo opuščati stvari, ki so nam všeč. In vendar je to čas, ko bo potrebno izprazniti skodelico, da bi jo lahko napolnili na novo.

Izzvani bomo v tem, da si bo potrebno povedati Resnico. In resnica ni vedno prijetna in ponavadi ni udobna. Vendar ne moremo zanikati dejstva, da Resnica osvobaja.

Temu pomembnemu vplivu retrogradne Venere se ne bo moč izogniti. Vsi vemo, kaj moramo narediti. Zdaj bomo izzvani, če sami sebe sabotiramo in si vedno znova izmišljujemo izgovore, da tega ne storimo.

Saboter je arhetip, ki nas vedno znova spomni na moč kreacije, ki je v nas. In če nasedemo saboterju, vedno znova sabotiramo priložnosti, ki nam pridejo v življenje in kreiramo svoje življenje iz strahu. Ustvarjamo vojno, ne glede na to, kako močno hrepenimo po notranjem miru.

Tako kot se je Jezus podal za 40 dni v puščavo nam je dano, da se za 40 dni potopimo v lastno temo, v notranje soočenje s samim seboj, kjer se bo potrebno sleči do golega, kot je to na svoji poti storila Innana. Če želiš v polnosti objeti luč v sebi, se bo potrebno podati na to notranje popotovanje.

In moj osebni nasvet je, poišči nekoga, s komer boš lahko potovala, po možnosti nekoga, ki je že potoval v temno noč svoje duše in ve, kam se podajaš. Imej nekje blizu orodja, ki Ti lahko pomagajo ven iz notranjih zank depresije, besa, panike ali sramu.

To je tudi čas, ki te bo soočil s tvojim odnosom do Lepote. Lepota je tista kvaliteta ženske Duše, ki je izrabljena in pomembno jo je spoznati v njeni izvorni naravi. Brez dvoma bo odnos z lepoto terjal spremembe. Pomembno je, da v tem času ne napoveš vojne sama sebi, da se ne kaznuješ in da prepoznaš svojo lastno vrednost. V tem procesu ti lahko pomaga 28 dnevno potapljanje v moč lopote, ki ga začenjamo 8.3.2017.

Povezanost bo v tem času dobila čisto novo dimenzijo in ustvarjanje odnosov na čisto vseh ravneh bo v ospredju. Odnos s sabo, odnos s svojim notranjim moškim ali svojo notranjo žensko, ter preslikava v odnose z nasprotnim spolom bo v ospredju. V realnosti partnerskih odnosov lahko pričakuješ izzive, bitke in boje. Brez dvoma bo to čas močnih spoznanj in notranjih uvidov. Ostani v stiku s seboj in …

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker ve, da Ženska s svojo svetlobo pušča sled.