street

Živeti na polno namesto zgolj životariti…

Leta sem se skrivala.
Če dobro pomislim, sem se skrivala desetletja.
Izmojstrila sem se v umetnosti skrivanja.

Ko so ljudje pogledali v moje življenje, niso videli kako sem skrila neprijetne in težke stvari pred svetom.
Želela sem, da bi verjeli v to, da držim vse niti v svojih rokah.
Da zmorem sama.
Da imam popoln zakon, popolne otroke, popoln posel, da je vse popolno.
Jaz sem verjela v to. Kupila sem svojo lastno zgodbo.

In nekje vmes sem pozabila nase. Izgubila sem samo sebe.
Pozabila sem na svoje sanje.
Moja prijateljica je to opisala zelo popolno – zaprla sem se v škatlico od vžigalic.
Zaprla sem svoje srce.
In nekako shajala.

Najbolj grozno pri celi stvari je bilo to, da sem po vseh standardih imela vse, kar si sploh lahko želiš. Imela sem vse – odnos, otroke, hišo, avto, posel. Ampak mene ni bilo nikjer.

Prezaposlenost in hitrost življenja sta mi pomagala pri skrivanju. Da se s tem, kako se počutim in kje sem, sploh nisem ukvarjala. Nenehno sem bila v pogonu.

In vsaka mama ve, da to takrat, ko so otroci majhni, sploh ni nobena umetnost. Vstaneš, si na avtopilotu – delaš, delaš, delaš – in zvečer padeš v posteljo. Kot bi te nekdo zjutraj vklopil in zvečer izklopil.

In dokler se nisem ustavila, je vse štimalo.

Rada rečem, da sem bila prepričana, da hitreje, ko bom vozila, bolj bom polnila svoj tank, kar ni bilo res. Nekje v sebi sem vedela, da se izčrpavam.
Vendar se nisem ustavila, ker sem hkrati vedela tudi, da bo vse, česar nisem imela časa čutiti, prišlo na površje, če se ustavim.

In potem je prišlo leto 2007 in potovanje v Egipt.
Jesen je bila, kot letos. V tretjem poizkusu sem končno uspela priti v Egipt.
Zlezel mi je pod kožo.
In danes vem zakaj – ker sem končno upočasnila.

Leta sem skrbela za druge in sebe dala na zadnje mesto. Verjela sem, da je to, da se odpovem sebi, plemenito.

V Hurgadi sem skozi pogovore o ženstvenosti uspela prebuditi tisti speči del v meni, ki je hrepenel po tem, da bi bilo zame poskrbljeno.
Prebudila sem svojo Trnuljčico.

Zadelo me je na polno, vendar takrat še nisem vedela, kaj.

In ko sem prišla domov, je bilo, kot bi mi nekdo odgrnil zaveso, ki je bila leta zagrnjena.
Naenkrat sem ugledala, da živim življenje, ki ga ne želim živeti.
Lahko sem si ogledala vse, kar ni bilo tako, kot bi si želela.
Nisem več hotela nazaj v stare tire in hkrati nisem znala drugače.
Če sem se prej trudila, da sem ustvarjala popolno podobo, sem tisto jesen spustila vse niti iz svojih rok.

In tako sem se neko jutro zbudila ob svojem moškem, ko me je zadelo na polno, da sem bolj moškinja od moškega samega.
In občutek ni bil dober.
Najraje bi pobegnila.
Se vdrla v zemljo.

Poznaš tisti občutek, ko stojiš pred ogledalom v svoji kopalnici in nimaš pojma kdo je oseba, ki te gleda nazaj?

Ja, trudila sem se biti ženska, vendar v resnici pojma nisem imela, kdo sploh sem!?

Kdo si?
Kdo si in zakaj si sploh tukaj?
To so bila vprašanja, ki so vznikala v moji notranjosti.
In nanje nisem imela odgovorov.
V meni je zevala praznina.
Izpraznjenost.

In v to praznino je leta 2009 zarezalo – bom ostala ali grem?
Po 15 letih skupnega življenja sva bila na razpotju.
Danes razumem, kako iz svoje notranje praznine nisem znala in nisem mogla ponuditi ničesar, kar bi bilo lepilo za katerikoli odnos v mojem življenju.

Pogosto sem bila nerazpoložena. Sitna. Včasih nesramna. Agresivna. Drugič cinična.
Bilo mi je vseeno.
Hrepenela sem po času, ki bi ga imela samo zase.
Druženje z ljudmi, ki so mi bili blizu, je od mene terjalo preveč energije, zato sem se raje držala sama zase.
Stvari so bile enostavno preveč intenzivne zame.
Odnosi so bili prenaporni.

Soočena z izčrpanostjo, globoko bolečino in sveto jezo sem bila soočena z nečim, kar ima danes ime – izgorevanjem. In zabredla sem zelo globoko.

Vendar je morda ravno to rešilo kar se je rešiti dalo.
Bila sem v tisti fazi izgorevanja, ko nihaš med pretirano aktivnostjo in izčrpanostjo.
Ko vsake toliko udarijo občutki popolne ravnodušnosti. In spet drugič v nihanju razpoloženja začutiš tisto evforijo, ob kateri si mnenja, da lahko rešiš cel svet.

In tako sem se odločila, da ostanem.
NE zaradi drugih. Zaradi sebe.

Tisto jutro, ko sem stala v svoji kopalnici in v ogledalu gledala tujko, sem dojela, da je na meni, da odkrijem kdo sem. In kaj je tisto, kar me tako zelo boli.
Vedela sem, da sem edina oseba, ki lahko v zvezi z vsem, kar sem čutila v sebi, nekaj naredi.
In vedela sem tudi, da sem v riti.

Razpad odnosa me je odprl. Moj oklep je razpadel.
Tako kot poje Leonard Cohen; ‘There is a crack in everything, that’s how the light gets in’.
Ta razpad je postal moj preboj.

Pojma nisem imela kam se podajam in kaj bo nastalo iz vsega.

Če bi me kdo takrat vprašal, kaj si želim in kaj potrebujem, bi mu naštela kaj si želim za otroke, za moj posel in za odnos. Mene ni bilo.
Odnosi so bili vir mojega stresa in hkrati bi naredila vse zanje.
Hkrati pa sem pozabila na najpomembnejši odnos mojega življenja – odnos s seboj.

In danes sprašujem tebe: Si upaš pogledati v svoje življenje in kje sebe daješ na zadnje mesto?
Se skrivaš, kot sem se skrivala jaz?
Kaj so tvoje sanje?

Imaš tudi ti trenutke, ko stojiš v kopalnici in ne veš, kaj bi sama s seboj?
Se gledaš v ogledalo in ne prepoznaš odseva, ki te gleda nazaj?

To kar je del moje poklicanosti in kar srčno želim zate je, da prepoznaš svojo dragocenost, veličastnost, magičnost dejstva, da si Ženska.

Kaj te osrečuje?
Kaj te radosti?
Kaj te polni?
V čem uživaš?

Želim te spomniti na tvoje sanje. Na to, kar te radosti.
Leta 2010 sem imela vizijo, da bi spremenili svet dobesedno čez noč, če bi vsaka ženska postala najsrečnejša ženska na svetu. In danes vem, da je srečna in zadovoljna ženska tista, ki spreminja svet. In to želim zate.

Nič več skrivanja.
Nič več ‘V redu sem.’, ko v sebi čutiš, da umiraš na obroke.
Želim, da živiš.
Živiš na polno.

Si zraven?

V premiku iz preživetja v razcvet…

Pridruži se mi v FB skupini Razcvet Ženske s Tajo Albolena, kjer bom s teboj podelila, kako je moj razpad vodil v najbolj izjemen preboj mojega življenja … iz preživetja v razcvet. Pofočkaš se  >>>TUKAJ<<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

tbear

Zdaj pa nisi več otrok…

Zgodba, ki jo je z menoj podelila moja mami se me je globoko dotaknila.

Po smrti svoje mame je bila na sestanku, kjer je majhen fantič komentiral, da takrat, ko nimaš več svojih staršev, ko ti umrejo, nehaš biti otrok. “Zdaj pa nisi več otrok,” je rekel.

To me je res zadelo.
Ker sem v tem prepoznala toliko resnice.

Ko izgubiš očeta, ki simbolično predstavlja zunanjo avtoriteto in tvoj odnos do zunanjega sveta, je kot bi izgubil vodnika v zunanjem svetu. Naenkrat si odgovoren zase v zunanjem svetu. Nimaš več tiste opore, ki ti jo je oče nudil.

In zase vem, da imam vedno nekje v ozadju misli, da če vse propade in zaj*bem stvari do konca, da je pa vseeno tam nekje moj oči, ki ga lahko prosim za pomoč. Ne da me rešuje, ampak da mi svetuje, da mi pove kako se stvari lotiti, kako planirati. Ker moški je tisti, ki je mojster planiranja in lova.

In ko izgubiš mamo, moraš prevzeti polno odgovornost za svojo notranjost.
Mama je pogosto tisti temelj, ki ti daje čustveno oporo. Mama je tista, ki te je naučila, kako se obnašaš v odnosu do sebe.

Mama je tista, ki te nauči, kako ljubiti Sebe, Celoto Sebe.

Ko odideta, ni nikogar več, na kogar bi se lahko zanesla. Nikogar več ni, ki bi karkoli lahko naredil namesto tebe.

In iz opazovanja vidim, da je največji izziv v tem, da vsa dediščina (čustvene stvari, ideje, misli, vzorci), ki jih tvoji starši niso uspeli predelati skozi svoje življenje definitivno v dedni liniji padejo na otroke.

Življenje te prisili v to, da odrasteš, če tega pred tem nisi zavestno naredila.
Na tebi je, da postaneš starš sama sebi in da se pomiriš s stvarmi, ki so boleče.
S stvarmi, ki so te prizadele. S starimi zamerami.

Smrt mame običajno globlje zareže v notranjo tkanino Biti. Prijateljica je z menoj delila, da je ob smrti mame čutila kot da se je notranji temelj, ki ga je imela na voljo, sesul.

Mati verjame vate. Verjame v to, da lahko dosežeš vse, kar si želiš. In dokler je mama živa, je občutek tak, kot da tvoj vir tega zaupanja vate.

Mama simbolično predstavlja skrbnost, plodnost, rast in prenovo. Ona je tista, ki pozna misterije rojstva in ponovnega porajanja. Je brezmejen vir kreacije, ki poganja kolo življenja.
Brez mame in njene sposobnosti rojevanja, je življenja konec.

In zato je ob smrti fizične mame, če ne prej, tako zelo pomembno, da vzpostaviš stik s svojo izvorno Mamo.
Mama je ena sama.
In nikamor ne gre. Vedno ti je na voljo, da se povežeš z njo.
Da izkusiš globoko povezanost med zgornjim in spodnjim svetom.

Potovanje med maternico mame Gaie, ki predstavlja spodnji svet in Kozmično maternico, ki predstavlja zgornji svet je mogoče le skozi oceansko pokrajino tvoje Zlate Zvezde.

Da bi se lahko dvignila v zgornji svet Duha, se moraš najprej spustiti v spodnji svet svoje Duše, v svoje podzemlje.

Vse stare tradicije od šamanizma do misticizma govorijo o tem, kako pomembno je poznati zemljevid potovanja v svoje podzemlje.

Ne glede na to, da je to popotovanje Duše v telo in iz telesa v onostranstvo vedno potekalo skozi maternico, so se znanja svečenic, kako leteti med duhom in materijo, na krilih labodov, izgubilo nekje v dimenzijah časa in prostora.

Ob smrti babice je pri meni vse prišlo ponovno v ospredje.
Spomnila sem se potovanja v Egipt in izkušenj v veliki piramidi.
Pa izkušnje v dolini kraljev, kjer so nam ugasnili luč, ko smo bili v grobnici.
Bilo je kot v maternici.

Dojela sem, kako vsaka duša potuje s tega planeta na enak način, kot prihaja nanj.
Vse se začne v maternici mame Gaie.
In pri sebi sem opazovala, kako mi je povezovanje v podzemlje pomagalo pri soočanju z vsem, kar je prihajalo na površje.

Hkrati pa sva z babico sedeli ob ognju, ko je v času prehoda z menoj delila svoje zgodbe.
Dojela sem, kako ima vsaka duša na voljo čas, da se pomiri z vsem, kar je izkusila in izlušči, kaj bo s seboj nesla v izvorno temo v katero se vrača.
Tja, od koder je v resnici tudi prišla.

Semena tvojih izkušenj ostanejo v zapisih Akaše v domeni planeta in so na voljo komerkoli.
Smrt je sveta tako kot je sveto življenje.
In tako, kot je sveta zemlja. Kot je sveto telo.
Kot je sveta maternica.

Je mesto, kjer izkušaš povezanost in podporo, po kateri hrepeniš.
Ko odidejo tisti, ki so tvoji vodniki po tej pokrajini Življenja, je pomembno, da postaneš sama svoja vodnica.
Svoja Stella Maris.
Svoja zvezda vodnica.

V druženju Odstiranje tančic Ženske Duše bo prvi mesec, mesec november posvečen povezovanju z mamo Gaio in z izvorno mamo. Postavile bomo temelj za spuščanje v svoje podzemlje, soočanje s svojimi sencami in prepoznavanje ovir, ki ti stojijo na poti, da še nisi ta Ženska, za katero si se rodila, da si.

Toplo vabljena v našo družbo. Potapljanje v svojo Žensko Dušo traja 4 mesece in spoznala boš 13 svojih notranjih zaveznic, ki so ti na voljo, da se skozi njih izraziš in izkušaš raznolikost svoje Ženske DUše. Več najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<<

Bodi Sijajno in SIjajna!
Taja Albolena

redfor

Njen mali živalski vrt…

Sedela sem in zrla v daljavo. Na zahodu se je sonce ravnokar potopilo nekje za hribi.

Nastopil je mrak, tisti čarobni čas med dnevom in nočjo, ki razkriva tisto, kar je očem nevidno.
Obred se je pravkar zaključil in vedno me gani, kako naravno je, ko se prah vrne mami Zemlji.
Prižgali smo svečke in potem je vsak odhitel za opravki.

Ne da bi hotela sem ostala sama. Na pokopališču.
Včasih me je bilo groza. Danes pa sem sedla na klopco in se potopila v kaos misli, ki so hitele vsaka na svojo stran, tako kot običajno hitijo ljudje okoli mene.

Opazovala sem travo in hribčke, majhne plamenčke sveč, ki so mežikali v mraku.
Razmišljala sem o tem, kako so sveče pravzaprav svetilniki za dušo, da sledi svetlobi na tisto mesto, kjer zbira koščke in spomine, ki jih nese s seboj na drugo stran.

Spomnila sem se, kako sem tisto jutro sanjala, da sedim z babico v jami ob ognju. Pripovedovala je zgodbe. Z menoj je delila modrosti in spoznanja. Svojo dediščino.
In v tistem sem dojela, kako dragoceno je, ko imaš čas prisluhniti, srkati in dopuščati, da te vse, kar izkušaš, plemeniti.

Pridružila se mi je sestrica in objeti sva zrli v plamene svečk.
Obujali sva spomine na najina druženja z babico. Na čas, ki sva ga preživljali z njo in dogodivščine, ki sva jih doživeli, ko sva bili sami z njo.

In potem se je spomnila, kako rada je bila babica lepo urejena.
Kako je še potem, ko je že težko hodila, še vedno hodila v visokih petah.
In četudi je šla samo v trgovino in na banko dvakrat na mesec, je vedno poskrbela, da je bila tipi top kot je temu rekla sama.

Moja babica je imela rada lepe stvari in ena od stvari, ki jo je oboževala, so bili čevlji.
S sestro sva se smejali prispodobi, da je imela doma pravi mali živalski vrt.
Še v tistih časih, ko se pri nas ni kaj dosti dobilo, je imela v Zagrebu šuštarja, ki ji je izdeloval čevlje po naročilu. In to iz kačje ali krokodilje kože, kar se nama je vedno zdelo malce grozljivo. Vendar se babica ni dala. Vedno je vedela kaj hoče in je to tudi dosegla.

Bila je prava upornica. In ni si pustila, da bi jo kdo prepričal v svoje.
Vedno je bilo po njeno.

Ko je ugotovila, da čevljev z visoko peto res ne more več nositi jih je želela podariti. Vendar njene majhne številke nobena ni spravila na nogo. Kar je bil pravzaprav sila dober izgovor, ker njenega živalskega vrta v resnici nobena ni želela imeti doma.

V tem mraku, ki se je počasi prevešal v večer, pa sva se šalili, da bi pravzaprav spomin na babico najlepše počastili, če bi šli po nakupih in to po čevlje.

Včasih res mislimo, da moramo stvari narediti perfektno in si ob tem zelo zagrenimo in zakompliciramo življenje.

Ena tistih stvari, ki me je v teh dneh najbolj ganila, je bil pogovor, ki sva ga z mami imele z na pogrebnem zavodu. Pogovarjali smo se o tem, kako opažajo, da imajo največje težave običajno ljudje, ki jih smrt preseneti in ki čutijo občutke krivde, ker s pokojnimi niso preživljali dovolj časa ali pa niso zaključili stvari.

Pogosto se ljudje zaradi slabe vesti poskušajo odkupiti. Vendar nobena količina sveč ali cvetja ne more pomiriti tega, kar je v tebi.

Kakšni so spomini, ki jih nosiš v sebi? Tvoji so.
In stvari vedno lahko presežeš in se z njimi pomiriš zgolj in samo v sebi.
Pogovor z osebo, ki je še živa, ti lahko pomaga. Ker vse kar je zamujeno se nikoli več ne vrne.

Zato je pomembno, da razčistiš stvari, ki jih čutiš, da jih moraš zdaj.
In da poveš stvari, ki jih želiš povedati še danes.
Ne čakaj na jutri.
Ker se hitro lahko zgodi, da boš čakala za vedno.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

sadness

Darilo Trenutka

V tem trenutku je samo tišina. Tišina, ki odpira portal za portalom in vodi v globino.
Smrt je moja vodnica.
Ustavila me je na mestu.
Terja mojo prisotnost.
Vodi me v lastno ranljivost.
Uči me spoštovanja.
Svetosti življenja.

Z menoj deli darilo prehoda.
Prehoda v novo življenje.
Prehoda, ki ga ne moreš doživeti, resnično izkusiti, če nisi zares prisotna.
Budna v danem trenutku.
Pa naj bo to prehod v tuzemsko življenje, ki ga izkušamo v obliki rojstva.
Ali pa prehod na drugo stran, ki ga izkušamo v obliki smrti.

Prehod na eno ali drugo stran te mavrice, ki ji pravimo življenje, te ustavi na mestu.
Kajti dragocenost trenutka, to darilo trenutka lahko ujameš le, če si zares popolnoma prisotna.
Smrt in rojstvo sta del iste zgodbe, ki ji pravimo življenje. Prihodi in odhodi.

Ko se ustaviš, imaš priložnost za največje darilo trenutka – čutenje.
Smrt te odpre za čutenje, izkušanje, doživljanje. To je darilo Zemlje.

To kar čutim v njeni prisotnosti je spokojnost, mir.
In v tem miru, v tej svetosti izkušnje… čutim.
Čutim žalost. Čutim izgubo.
Čutim minljivost življenja v vsej veličastnosti trenutka.

Samo en trenutek imam na voljo.
Kako ga bom oplemenitila?
Ga bom praznovala?
Izkusila v polnosti?
Ali zgolj preživela?

Bližje, ko ti smrt pride, bolj surovo, celo kruto je soočenje.
Zakaj si tukaj?
Kaj boš pustila?
Kakšne odtise boš pustila na planetu?

Darilo tega prehoda je izjemno. Spoznavam, da je moje darilo zaupanje vase. Vedno.
Da bi pustila sled moraš biti pogumna, drzna, srčna in brezmejno moraš zaupati vase. Tudi takrat, ko nihče drug ne zaupa vate.

Kot pravi moj dragi, je darilo podpore v tem, da te preizkusi ali boš zvesta sama sebi.
Boš sledila sebi tudi, če ne bo nikogar ob tebi?

Tvoja notranja gotovost ustvarja stabilnost in hkrati fleksibilnost.
Da ne glede na to, kaj se zgodi, zmoreš preživeti z milino, z gotovostjo, da ne glede na globine, v katere se podajaš, v svoji notranjosti nosiš vse, kar na tej poti potrebuješ.

Vse je že v tebi.
Zaupanje vase in v vse, kar je že v tebi.
Zaupanje v povezave, v vezi, ki te bogatijo, plemenitijo.
Kajti povezave so vedno dvosmerne. Ljubezen teče skozi povezave, ne glede na to na kateri strani mavrice se nahajaš.

Smrt pa je tista, ki te preizkusi… boš praznovala in spoštovala medsebojno povezanost in ljubezen. Boš ugledala vsa darila trenutkov stkana v tapiserijo skupaj preživetega časa?

Ali se boš namesto tega raje oklepala navezanosti na osebo. Navezanosti na podobo osebe.
Podoba je vedno projekcija tvojih pričakovanj, tvojih idealov, tvojih idej na nekoga drugega.
Smrt razkriva naravo povezanosti.
Navezanost na osebo je uničujoča, če osebo izgubiš. Občutek imaš, kot da si izgubila del sebe. Kajti tvoja projekcija na to osebo je tvoja energija, ki jo investiraš v podobo, ki jo ustvariš.
Ko imaš občutek, da je ta podoba umrla, s tem umira del tebe.

Če pa veš, da povezanost nikoli ne umre, povezanosti nikoli ni konec, te ni strah in ne obžaluješ ničesar.

Kar ne pomeni, da ne čutiš bolečine izgube. Žalosti ob vedenju, da je nikoli več ne boš objela. nikoli več začutila na ta zemeljski način.

V sebi čutim surovost, ranljivost, ki me odpira na načine, ki so neudobni, novi in od mene terjajo veliko sočutja do sebe.
Nežnosti. Mehkobe. Počitka.

Vem, to je Darilo.
Darilo trenutka.

Moj poklon.
Taja Albolena

eye

Bolečina izgube…

Ko izgubiš nekoga, ki ti je ljub in drag je videti, kot bi se ves svet ustavil.

Z mojo sestrico sva danes sedeli na kavi, ko me je presenetila z izjavo, kako nenavaden je občutek, ko takole sediš in gledaš ljudi, ki vsi nekam hitijo, tebi pa se zdi, kot da se je vse ustavilo.
Včeraj mi je umrla babica.
In danes sva s sestro sedeli na kavi in tuhtali kako se soočiš z izgubo osebe, ki je pustila globok pečat v tvojem življenju.

Danes se mi zdijo vse izjave o tem, da je postala angel, kot tudi vsi tisti pomiljujoči pogledi, ki si jih deležna, ko poveš, kaj se ti je zgodilo, nepomembni.

Ja, vem, želimo izraziti sočutje. In vendar pogosto ne sedimo s tem, kar je resnično prisotno, ker je preveč boleče.
In potem s tem raje čim hitreje opravimo.

Priznam tudi sama nisem ravno zgled tega, da bi sedela z nekom, ki žaluje.
Največkrat se mi je zdelo, da nimam časa.
Nisem razumela tega, kar je danes opisala moja sestra.

Ko izgubiš nekoga ali nekaj, kar ti je bilo dragoceno, te življenje ustavi na mestu.
Kot bi zabremzala in se vkopala na mestu.
Življenje se iz 1000km/h ustavi na nulo.
In to v trenutku.

Počutiš se kot vesoljec na planetu, kjer vse vrvi.

In morda me je življenje pripravilo na prehod moje babice na drugo stran s tem, da sem že prejšnji teden upočasnila. Se odklopila od kolektivnega hitenja in se zazrla vase.

Najbolj bizarna stvar je, da sem konec leta 2016, ko smo kreirale leto 2017 dobila uvid v to, kaj me čaka. V koledarju leta za september nisem dobila ničesar. Nobenih navodil v povezavi s tem, kaj naj bi se dogajalo.
Na koledar sem si zapisala “kot da vse stoji” in zraven narisala velik vprašaj.
Imela sem občutek, da bo nekaj povezano s smrtjo, vendar mi ni bilo dano videti in vedeti več.

Dejstvo je, da takrat, ko si na tem, da izgubiš nekoga o tem nočeš zares ničesar vedeti.
In ko je bil september mimo sem si oddahnila v smislu ok, itak sem malo čudna, pustimo to.
Ampak danes, ko sem dobila klic, je bila prva stvar, ki sem jo slišala v sebi; “fak, saj sem vedela”.

In zaradi tega me ni čisto nič manj “zadelo” kot se je izrazila moja sestra.

Dejstvo je, da vedno vse vemo, le da, z besedami meni ljube Caroline Myss ustvarimo energijski bafer, da nas resnica ne bi zadela direktno v glavo. Sami s seboj sklenemo dogovor, koliko časa potrebujemo, da neko resnico spustimo v in skozi svoj energijski sistem.

Na neki ravni veš, vendar nočeš vedeti.
In ko te zadane, je kot orkan, ki tvoje življenje obrne na glavo.

Leonard Cohen je pel, da je razpoka v vseh stvareh in da tako svetloba vstopi vate.
Odpre tvoj oklep in vstopi.

Vsaka izguba te odpre, vsebino pretrese, obrne na glavo in te spusti nazaj v ta svet.
Od tvoje čustvene stabilnosti pa je odvisno, kako se boš s tem soočila.

Danes sem žalostna.
Nepopisno žalostna.
Žalost prihaja kdo bi vedel od kje in vstopa v moje telo.
Čutim, kako pomembno je, da sem z njo in jo spuščam skozi sebe.
Da je ne ustavljam, oviram, da ji pustim, da je in sedim z njo.

Sedim s svojo bolečino izgube nečesa neopisljivega.
Nečesa, kar se šele oblikuje. Preoblikuje.
Kaj bo porodila iz sebe še ne vem.

Brez dvoma pa bo v meni pustila globoke kanjone in rečne struge.

Vsaka oseba se te dotakne.
Vsaka v tebi pusti svojo sled.
Kako milo in nežno se te dotakne, ko odhaja in kakšno zapuščino pusti v tvoji notranjosti, pa je vedno odvisno samo in zgolj od tebe.

Ko odide vidiš, da si bil vedno sam.
Sam s seboj in s svojimi idejami o tem, kakšna ta oseba je.
V vsakem primeru je bila glasnik.
Prenesla je sporočilo, ki je bilo namenjeno tebi in je bilo vedno le zate.

Vsak ima svoje.

In ko odide z njo ne odhaja nič tvojega. Vse tvoje ostane.
In na koncu vidiš, da je bilo vse in še vedno je tukaj zate.

Obžalovanja, zamere, jeza, vsi lepi spomini.
Vse kar je resnično pomembno in kar šteje so izkušnje.

In moja babi mi je dala res veliko…
Ljubezen do zdravilnih rožic. Skupaj sva nabirali tavžentrože in šentljanževko, timijan, kamilice in glog. Vedno mi je povedala kaj te zdravilne rože naredijo za človeka in vsak večer me je dala spat z velikim čajem iz melise, da me bo pomirila in sprostila, mi je rekla.

Ljubezen do Zemlje in do živali. Na kmetiji sem skupaj z njo okopaval, sušila mrvo in hranila kokoši. Z mojim Rexom (velikim črnim nemškim ovčarjem) sva vsako nedeljo sedela na verandi in jedla tenstan krompir, ki je ostal od kosila. Eno šeflo njemu na tla in eno meni v usta.

Ljubezen do kuhanja in priprave nedeljskih kosil. Še vedno imam rada, ko se cela družina dobi na kosilu in ko jim lahko skuham kaj novega, jih gostim in pečem dobrote. Vem, da je v tem, da je poskrbela za vse nas brezmejno uživala.

Ljubezen do šivanja. Nikoli ne bom pozabila, kako je preklinjala, ko mi je v osmem razredu na koncu šivala obleko, ker nič ni šlo skupaj. Skupaj s psi nas je poslala ven iz hiše, ker sem umirala od smeha ob njenem preklinjanju, ki ga nisem prav pogosto slišala.

Ljubezen do Lepote. Bila je fanica čevljev. Z ekstra visoko peto. In imela je občutek za to kaj gre skupaj in kako kombinirati stvari. Verjetno je bila moja želja, da bi bila nekoč modna kreatorka posledica njenega občutka za tekstil, teksturo in barve.

Ljubezen do cvetja. Oboževala je vrtnice. Še posebej tiste temno skoraj črno rdeče. In na mojem vrtu bi našli številne vrtnice. Vse so dišeče. Obožujem sladke vonjave vrtnic na vroč poletni večer. Ko vse dehti in se tista mističnost plazi čez vrt.

Ljubezen do okultnega. Ona je bila moja prva astrologinja in numerologinja. Brala je Avro v časih, ko je bilo to nekaj nezamisljivega in bila je tista, ki mi je dala v branje mojo prvo knjigo od Shirley MacLaine.

Ljubezen do pisanja. Pisala je pravljice za otroke. Z njimi je razveseljevala otroke v vrtcu in kasneje so bile njene pravljice predvajane na radiu. nJena Kraljica in dvor nam ostala v spomin. In morda sem tudi zaradi tega ugriznila v to jabolko in napisala svojo knjigo Noura, za katero je rekla, da je zelo ponosna, da sem jo napisala. In doživela je izdajo knjige svoje pravnukinje, kar samo priča o tem, kako velik vpliv imamo na generacije, ki prihajajo za nami.

“In na koncu, so vse, kar nam ostane, spomini. Drobci in koščki časa, ki smo ga preživeli skupaj. Ne glede na to, kako dolg čas nam je bil namenjen, se nikoli ne bo zdelo dovolj.” Maud Berben

Hvala. Hvala.
Moj poklon.

Taja Albolena

P.S. Moje povabilo tebi pa je, da namesto sožalja z menoj deliš kaj je tvoja babica, teta, mama, ženska, ki je že zapustila ta planet in se je dotaknila tvojega srca, za sabo pustila v tebi. Hvala, da si.

darkface

Tvoje telo je mesto srečanja…

V eni od poslovnih skupin, kjer aktivno sodelujem, smo imele ta teden post… post od vseh socialnih medijev in medijev na sploh.
Ker medijev kot so časopisi, revije, televizija in radio ne spremljam že leta, mi ta del ni bil izziv.
Spletni mediji, hja no, priznam, tukaj pa sem se morala kar zavestno opominjati, ko bi v tistih trenutkih, ko imaš občutek, da nimaš kaj početi, ko ti postane dolgčas, šla malo na Facebook pogledat, kaj dogaja.

To kar se mi je zgodilo čisto spontano, je bila čuječnost, prisotnost, zavestno opazovanje sebe. Opazovanje tega, kaj čutim, kako se počutim, kje bi pobegnila v mental in kje ne bi čutila tega, kar čuti telo.

Upočasnila sem. In čas je tekel zelo drugače.

V zadnjih tednih se ukvarjam s Sofijo, z Žensko Dušo, ki predstavlja tudi Dušo Sveta.
Odkrivam globine, ki jih prej nisem zaznala in to, kar vedno bolj vidim je, kako je življenje sveto.

Telo je sveto.

Telo je mesto srečanja tvojega Jaza in Jaza sveta.
Sofija prinaša dušne kvalitete na Zemljo, skozi kondenzacijo štirih temeljnih elementov; zemlje, vode, zraka in ognja.
Tvoje telo je sestavljeno iz teh istih štirih elementov.
In elementi so kot membrana, skozi katero je tvoje telo v stiku, v povezavi s telesom Sveta.

V resnici je čisto vsaka stvar, ki je del Zemlje sestavljena iz teh štirih izvornih substanc.

Elementi so v resnici dinamične kvalitete, ki imajo zunanje in notranje izražanje. Ogenj se primarno izraža kot zunanji element s kvaliteto izžarevanja, toplote in svetlobe, ki se giblje iz tvoje notranjosti navzven. Ogenj ni vročina, temveč izraža kvaliteto toplote.
Zemlja je zunanja forma, oblika, ki pripada predmetu ali telesu. Ni substanca, temveč izraža kvaliteto trdnosti.
Voda je notranja forma, ki jo zaznavaš kot pretočnost, globino, mokroto. Voda ni pretok, temveč izraža kvaliteto pretočnosti.
Zrak je notranje gibanje širjenja.

Elementi so ključnega pomena za kreacijo.
Skozi štiri elemente zunanjega trdnega sveta se v resnici notranji svet Duše izraža in kreira.
Telo je vidna oblika tvoje Ženske Duše. Tvoje telo se nenehno kreira skozi kvalitete tvoje Duše, ki jih utelešaš in izkušaš v sebi. To me fascinira že leta in več o tem procesu z ženskami delim v DivineFemme Akademiji.

Če želiš resnično spoznati Sebe in sveto ženstvenost, moraš spoznati svojo Žensko Dušo.

V zadnjih letih, ok v zadnjem desetletju, mogoče dveh se kar naprej govori o koncu sveta.
Čutiti je, kot da se vse, kar poznamo, ruši. Ljudi je strah konca.

Skoraj kogarkoli vprašaš, v teh časih, izkuša neke vrste zlom. Osebni, na partnerskem področju, poslovno, finančno. Fascinira me, kako se k duši običajno obrnemo takrat, ko nič drugega ne funkcionira.

In v časih v katerih živimo v zunanjem svetu vlada kaos. Videti je, kot da se bliža konec sveta in vendar je tako le videti! V resnici ni konec sveta, temveč začetek novega.

Duša je v vseh kulturah veljala za aspekt božanskega ženskega dela.

In zanimivo je, da deluje v tandemu in v skladu z modrostjo boginje Sofije. Duša sveta je bila pogosto opisana kot Sofija, kot modrost.

O spremembah, ki smo jim priča danes, je Rudolf Steiner daljnega 1911 zapisal: “Iz svojih duš moramo izkoreniniti strah in teror pred tem, kar k nam prihaja v prihodnosti… V prihodnost moramo zreti s popolno mirnostjo nad vsem, kar utegne priti in razmišljati moramo o tem, da karkoli že pride s strani Zemlje oz. sveta, je polno modrosti.”

Seveda je strah prisoten. In v času v katerem živimo, se velika večina sploh ne zaveda, po kako tankem ledu v resnici hodimo.

Sofija je več kot zgolj boginja ali arhetip. Sofija predstavlja Dušo Sveta.
Dvakrat je po starih zapisih močna nuja po povezanosti z dušo sveta v ljudeh skoraj pripeljala preporod v modrost na naši Zemlji in vendar se je obakrat stvar izjalovila. Čas v katerem živimo predstavlja tretji poskus.

Apokalipso predstavlja znana številka 666. Trevor Ravenscroft in T. Wallace-Murphy sta raziskovala zgodovino te številke skozi zgodovino sveta, na osnovi raziskav Rudolfa Steinerja (res je bil genij).

Ugotovila sta; da je leto 666 v Perziji zaznamovala ustanovitev akademije Jurdi-Shapur. Akademija je bila ustanovljena kot odgovor na zapiranje grških akademij oziroma filozofskih šol, ki jih je ukinil cesar Justinian, ki je želel pomesti z vsem pred-krščanskim znanjem. Izgnani grški filozofi so potovali v Perzijo, kjer so odprli novo akademijo. In tukaj se je zgodila bistvena sprememba v usmeritvi in nameri akademije, saj se je zgodil preskok iz razumevanja, da je telo substanca duše v bolj tehnično medicinski pogled na človeški organizem. Znanje fizičnega sveta kot dela duše sveta se je spremenilo v čisto materialno fiziko.

Prvo porajanje Sofije so zatrli in rodila se je znanost, namesto povezanosti znanosti, umetnosti in religije.

Dvakrat 666 je bilo leta 1332, ko naj bi se Sofija pojavila drugič in tudi tokrat je bila zatrta. To je bilo leto, ko je francoski kralj Filip Lepi zatrl gibanje Vitezov Templarjev, reda, ki je bil zvest Sofiji.
Templarji so uvedli prvi sistem kreditov, ki je v resnici zametek današnjih bank. Kmalu so si pridobili veliko bogastvo, saj jim je veliko takratnih vladarjev podarjalo zemljo in denar. V takratnem času je bilo prepovedano dajati posojila za obresti, zato so se templjarji odločili, da bodo posojali denar tako, da bodo ljudje, ki si bodo hoteli izposoditi denar, najprej morali položiti določeno vsoto denarja. Šele nato so lahko vzeli posojilo.
S tem so preslepili krščansko Cerkev, ki je prepovedovala posojila. Imeli so zemljo na mnogo krajih v Evropi, tam so zgradili majhne hiše, ki so služile kot današnje banke. Tam so ljudje lahko hranili denar, dajali posojila, plačevali najemnino (če so imeli najeto zemljo, ki je bila v lasti templjarjev), ukvarjali pa so se tudi s prenosom denarja na dolge razdalje (nekakšni potovalni čeki). Skratka, imeli so zelo velik finančni vpliv za takratni čas. Zanimivo je to, da nikoli niso uporabili profita zase, temveč so prispevali k skupnosti tako, da so gradili katedrale, bolnišnice, podpirali so umetnost in dobrodelnost.

Francoski kralj Filip IV. Lepi si je od njih sposodil veliko količino denarja, ki pa je ni mogel vrniti, zato je dal vse templjarje aretirati v petek, 13. oktobra v letu 1307 (od tega dne velja petek trinajstega za nesrečen dan).
Papež Klemen V. je 22. marca 1312 s papeško bulo Vox in excelso razpustil in za vedno prepovedal Templjarski red. 18. marca 1314 sta bila zadnji “veliki mojster” templjarjev Jacques de Molay in njegov pomočnik, sežgana na grmadi.

Sofija je bila drugič zatrta in namesto povezanosti z dušo sveta je kralj Filip IV. ustvaril začetek ekonomije kot ustvarjanje profita namesto prispevanja k svetu in služenja svetu.

Trikrat 666 je bilo leta 1998. To leto je bilo znano kot leto svetega Duha. Januarja 1998 je Rev. Francis J. Peffley v publikaciji “Edition of the Arlington Catholic Herald” objavil, da je kot pripravo na leto 2000 papež John Paul II v apostolskem pismu, “Tertio Millennio Adveniente” to leto oznanil kot leto svetega Duha, z obnovljenim razumevanjem pomena svetega Duha za krščansko cerkev. Tisto kar mnogi ne vedo pa je, da je cerkev v svetega Duha pravzaprav skrila božanski ženski del, boginjo modrosti, znano kot Sofijo ali mati Marijo.
Kajti le tako so ohranili sveto trojnost očeta, mati in sina.
Kar naj bi se zgodilo v tem obdobju je združenje in povezanost znanosti, umetnosti in religije in še bolj pomembno, to kar je to leto prineslo je osredotočenost na individualnost, namesto na sistem.

Nevarnost pred katero smo vsi skupaj je v tem, da bi hoteli kot se je v preteklosti že zgodilo, dušo sveta uporabiti v osebne namene in ne v dobro celotnega sveta. Če naj bi se to zgodilo, se bo strah sveta povečal, kar lahko pripelje do dejanske fizične apokalipse.

Če je duša in z njo globina, misteriji, sanje, domišljija, kvaliteta, lepota, povezanost in celostnost nekaj, kar izkoristimo in apliciramo le na osebno dušo in ne na dušo sveta, smo iz stališča zunanjega sveta vsi fundamentalisti. Osredotočenost le nase je narcizem. In narcizem najhujše vrste, ki smo mu priča danes je, ko ljudje uničujejo stvari, da jih ne bi imeli drugi. “Če tega ne morem imeti jaz, potem tudi nihče drug ne bo imel tega.”

Prvič se je želja po vedenju in modrosti večne duše izjalovila v začetek materialistične znanosti in drugič v ekonomijo za lastne potrebe, namesto v služenje duši sveta, kaj nam bo prineslo v tretje?

Zanikanje duše sveta v tretje nam utegne prinesti, kot prvič materialistično znanost brez duše in drugič ekonomijo brez domišljije, virtualno realnost kot imitacijo duše sveta.

Virtualna realnost imitira fantazijo, domišljijo, sanje, kreativnost, notranjost duše in vendar se obrača proti svetu.
Virtualna realnost je ustvarila občutek, da je svet popolnoma nepomemben in vas naredi odvisne.
Dušo zniža na nivo zabavljaštva in tako zunanji svet prepustimo izkoriščanju.

Povezanost znanosti, umetnosti in religije, ki je v tem času omogočena je v resnici ogrožena, ponovno.

Prvi aspekt enosti je bil poškodovan, ko se je znanost obrnila stran od duše sveta.
Danes se vendarle na tem področju nekaj premika, saj se znanost in medicina ponovno zanimata za dušo.

Drugi aspekt enosti je bil poškodovan, ko se je umetnost ustvarjanja stvari v svetu, ki izraža dušo namesto tega obrnila k ustvarjanju denarja.
In tudi tukaj se nekaj premika, ko se svet, v katerem so dominirale ekonomske zadeve, sesuva in se ustvarja nov občutek za ekonomijo, ki naj bi bolj skrbela za svet.

Tretji aspekt pa lahko poškodujemo s tem, ko vzamemo notranji svet posameznika za edini tempelj duše.
Z nepriznavanjem duše sveta, lahko uničimo tretjo priložnost, da ustvarimo povezanost in združenost v en ocean, katerega izraz je vsak posameznik na tem svetu.

Preseči narcizem, ki se razbohotil preko vseh meja je tisto, kar moramo storiti, vsak v sebi. Narcizem je sebičnost, nečimrnost, ponos in egoizem. Egoizem je osredotočenost nase, ko se ne zavedaš sebe in se trdno oklepaš svojega majhnega jaza v strahu, da ti bo to kar imaš, odvzeto. Ego je šibak in išče izolacijo. Ne zaupa drugim, želi biti poseben, drugačen in postane ljubosumen, ko nekomu drugemu gre bolje, kar vodi v tekmovalnost.

Razlika med egoizmom in zdravo polno prebujeno Ego zavestjo je razlika med individualnostjo (osebnostjo, ki kreira in sebe deli z ljudmi in svetom) ter individualizmom/samoljubnostjo.

Kreacija je srečanje sveta in individuuma, kjer s svetom podeliš nekaj novega. Kreiraš nekaj, kar še ne obstaja.
Ne zaradi lastnega interesa, temveč zato, ker je to tvoje Darilo za ljudi in svet.

Človeška moč kreacije samega sebe je odgovornost vsakega posameznika.
Ne pride naravno. Je pot razcveta. Je pot Ljubezni. Kajti svet preobraziš le od znotraj navzven.

To, kar sem na svojem enotedenskem postu ugotovila je, da je kaj bom naredila s časom, ki mi je na voljo, na meni.
Dojela sem, da je ključnega pomena, da ostajam v stiku s seboj to, da ne iščem v zunanjem svetu potrditve kdo sem.
Upočasnitev in stik s seboj sta mi potrdila, da je vse že v meni.

In dojela sem, kako hitro se v virtualnem svetu socialnih medijev izgubiš. Kako hitro si začneš prizadevati za klike, lajke in to, da bi te drugi imeli radi, ob tem pa pozabiš na to, kdo si in kaj je edinstveno tvoje.
Pri sebi sem opazila, kako hitro se začnem ukvarjati z drugimi in se primerjati… kaj bi morala in kako bi morala, namesto, da sledim sama sebi.

Ponovno sem dojela, kako spolzka so tla in kako budna moram biti, da ne izgubim stika s seboj.
Zato se vsakič znova sprašujem;
Nam bo tokrat uspelo?

Kot vedno je vse na nas, na vsakem posamezniku.

In kot je v Harryju Potterju lepo rekel prof. Dumbledor: “Kdo smo v resnici ne kažejo naše sposobnosti, temveč naše odločitve.”

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

guess

Povezana s Celoto Sebe

Svoje duhovno raziskovanje sem začela že zgodaj. 1991 sem s sošolkami prebirala knjige o duhovnosti in debatirala o energijah, čakrah in meditaciji. Nadaljevala sem z jogo in se učila o astrologiji, angelih in o čakrah.

Razsvetljenje je bil desetletja moj ideal za katerega sem si močno prizadevala. Delala sem moške duhovne prakse, meditirala, čistila čakre, disciplinirano sledila navodilom.

In ne glede na to, kako zelo sem si prizadevala za to, kar sem si predstavljala kot ognjemet razsvetljenja, ko nekaj narediš prav ali pa dovolj dolgo nekaj delaš prav in se ti odpre nekaj v tebi in si na cilju, sem imela vedno znova občutek, kot bi se mi ta cilj vedno znova oddaljeval.

Desetletja sem preživela kot tekač na dolge proge, ki si prizadeva priti na cilj prvi.

Aktivno sem delala na Sebi.

Poskušala sem se znebiti ega, ker so mi vseskozi govorili, da je ego slab. Borila sem se s svojimi čustvi in se poskušala znebiti negativnih čustev, ker so mi govorili, da me omejujejo na moji poti.
Poslušala sem druge in delala to, kar so mi drugi rekli, da je dobro zame.

Tudi na kraj pameti mi ni prišlo, da imam mogoče v sebi svoj navigacijski sistem, ki ve, kaj je dobro zame.

Zanikala sem sebe, pozabila na to, kdo v resnici sem in aktivno iskala sebe, svoj pravi jaz, zunaj sebe.

To je epidemija, ki jo že dlje časa opazujem okoli sebe.
In če v tem zapisu najdeš sebe… vdihni in izdihni… nisi sama.

Ženske smo danes vzgajane v moško usmerjeni družbi.
Linearnost, usmerjenost na cilj in delovanje je dobrodošlo in nagrajeno.

Naučene smo, da sebe iščemo zunaj sebe.

Tako je bila moja duhovna praksa desetletja osredotočena na cilj, na razsvetljenje. Prizadevala sem si za razsvetljenje, ki me bo vodilo v jasnost, do cilja, kjer bom prišla v blaženost praznine.

Saj sem že delila to, kako sem se počutila kot tisti osel, ki ima korenček privezan, da mu binglja pred očmi in bolj ko si prizadeva, da bi ga dosegel, bolj ko se trudi, bolj se korenček odmika.

Tako zelo vztrajna sem bila, da sem šla čez sebe in popolnoma pozabila na svoje potrebe. Zanikala sem svoje potrebe. Če dobro pomislim, potrebe sploh niso bile zaželene.

To me je vodilo do točke, kjer sem čutila izčrpanost, utrujenost in kjer sem aktivno zanikala samo sebe. V resnici sama sebe nisem sprejemala točno tako kot sem.
No če sem še bolj iskrena, sem v resnici sovražila samo sebe in to, da ne ustrezam idealom, ki sem jim sledila.

To me je vodilo v razpad vsega, v kar sem verjela.

In moja točka razpada je bila hkrati točka preboja.
Nikamor več nisem mogla naprej. Nazaj pa nisem več želela.
Edina pot je vodila navznoter.

Iskanja je bilo konec, kajti dojela sem, da je vse že v meni.

Začela sem spoznavati ženske duhovne prakse. Globoko poslušanje, povezanost s svojo medenico, ples kot meditacijo, stik s svojo Žensko Dušo.

Končno sem se lahko sprostila. Globoko vdihnila in izdihnila z olajšanjem.
Ničesar ni bilo treba narediti. Si prizadevati za karkoli. Se truditi.
Večino svojih knjig sem podarila v knjižnici in namesto iskanja zunaj sebe, sem se začela potapljati vase.

In bolj, ko sem se potapljala v globine svoje Biti, večjo osvobojenost sem čutila.
Prostranost moje Ženske Duše je postala moj Dom.

Dojela sem, da je prvi korak na poti nazaj k Sebi upočasnitev in sprostitev.

Vendar tukaj pot ni bila končana.

V zadnjem času prejemam številna vprašanja na to temo, v stilu, našla sem sebe ali je pot zaključena?

V resnici ni. Kajti s sprostitvijo so na površje začeli prihajati vsi zatrti deli moje notranjosti; žrtev, saboter, otrok, ustrežljivka, neumnica, beračica in drugi deli, ki so iskali sprejetost in mojo ljubezen.

Vsi tisti deli mene, ki sem se jim odrekla, ki sem jih zanikala in skrila sama pred seboj, da bi ustrezala, so začeli prihajati na površje.
To je bilo sprva strašljivo, kajti deli mene, ki jih nisem želela videti ne srečati, so aktivno iskali stik z menoj.

In dojela sem, da je temeljni del sprejemanja sebe povezan s tem, da sprejmeš Celoto Sebe. To predvsem pomeni, da sprejmeš vse tiste dele, ki jih ne maraš, se jih bojiš, jih skrivaš pred seboj in jih zapiraš v svojo klet.

In bolj, ko sem sprejemala sebe, vse dele sebe, bolj sproščeno sem se počutila.
Bolj sem bila povezana s seboj, s svojo Žensko Dušo.

Iz te povezanosti so vznikali Mir, Negovanje, Milina, Nežnost, Ljubezen, Povezanost… izvorne kvalitete moje Ženske Duše, ki so me nahranile in napolnile.

Dojela sem, da skriti, zanikani deli tebe pridejo na površje z enim namenom, da jih sprejmeš. Kakorkoli že to narediš. Ker če jih ne, boš šla še en krog in bodo ob naslednji priliki prišli na površje.
In verjemi, tekla sem mnogo takih krogov, kjer sem bežala sama pred seboj in nato mesece ali leta kasneje prišla v iste zgodbe, le da so bili igralci okoli mene drugi.

Eno tistih bolečih spoznanj, ki je močno zarezalo v mojo mehkobo, je bilo povezano s tem izogibanjem sama sebi.
In s tem, kako sem leta vozila po duhovnih obvozih v upanju, da se bom izognila vsemu sranju v sebi, na koncu pa me je ravno soočenje z vsem, kaj je del mene, osvobodilo. Več o duhovnih obvozih najdeš v zapisu tukaj…

Objemanje Sebe je postalo moja duhovna praksa.
To je praksa, ki od mene dnevno terja prijaznost in sprejemljivost.
Da sem v opazovanju, v globokem poslušanju, sprejemanju in negovanju sebe.
Z ljubeznijo.
Spoznala sem, da smo moški in ženske drugačni… z razlogom.

In več o sedemkratnem izžarevanju, ki ni povezan s čakrami in o tem, kako se učimo o moškem energijskem sistemu, ki govori o 7 čakrah, ne omenja pa najpomembnejših, ki so za žensko ključnega pomena in o tem, kako resnično objeti sebe bom danes zvečer govorila v spletnem druženju na FB strani Razcvet Ženske s Tajo Albolena.
Pofočkaš se lahko na FB strani >>>tukaj<<<

Če si pripravljena na to, da Objameš Sebe v polnosti pa te vabim na 3 mesečno popotovanje vase, kjer bom s teboj podelila več o 4 preživetvenih mehanizmih, s katerimi prideš v stik takrat, ko si pripravljena na to, da sprejmeš sebe in si želiš povezave s svojo Žensko Dušo. Če te zanima več, se mi pridruži >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

Verjamem v moč izžarevanja, v bisere in ženstveno žensko. Z biseri. In z iskricami v očeh. Ker vem, da s svojo svetlobo pustiš sled. Več najdeš na divine.si

sad

Neumna…

Kako sem lahko tako zelo neumna?
Že stotič sem se spraševala isto stvar.

Kako sem lahko tako zelo neumna, da delim stvari, ki so mi tako ljube, s tistimi, ki tega ne vidijo?
Ne vidijo, kako zelo sveto mi je to. Ne vidijo, kako zelo čutim to za svoje.
Kot bi mi iztrgali iz srca del mene in ga poteptali, raztrgali s posmehom, s kritiko, z besedami, ki me vedno znova opominjajo na to, da sem glupa kot noč.

Tolikokrat sem se že srečala s temi istimi občutki.
Nezadostnosti.
Nesposobnosti.
Naivnosti.
Neumnosti.

Ko sem končno začela verjeti, da sem našla svojo družino, dvoj Dom, svoje sestre, se je še enkrat pokazalo, da ne pripadam, da sem drugačna, čudna, da sem črna ovca.

Iskala sem zunaj sebe.
In vedno znova pristala v istem občutku, da sem glupa kot noč.
Ne spomnim se, kdo mi je to rekel prvi, vendar se je vtisnilo v mojo dušo kot vroč žig.

Danes vem, da sem vseskozi hrepenela po vključenosti, po Celoti.

In danes vem tudi to, da je bilo ravno to moje hrepenenje kot kažipot nazaj Domov.
Domov v prostranost moje ženske duše.

Tako kot mnogi tudi sama nisem prepoznavala tega klica kot povabilo k vrnitvi nazaj k Sebi.
Namesto tega sem se s tem bolj ali manj uspešno borila, od tega bežala in se delala, da to ne obstaja.
Prizadevala sem si, da bi bila sprejeta. Da bi pokazala in dokazala, da zmorem, znam sem naredila vse v svoji moči. Učila sem se, bila pridna in nabirala znanje.

Saj veš, vse ti enkrat prav pride.

Izziv je bil v tem, da bolj, ko sem si prizadevala in iskala zunaj sebe, bolj neumno in čudno sem se počutila.
Borila sem se, da bi dokazala, da zmorem in bolj, ko sem bila v dokazovanju, bolj nesrečna sem bila sama v sebi.

Bila sem kot tisti osel, ki ima korenček privezan, da mu binglja pred očmi in bolj ko si prizadeva, da bi ga dosegel, bolj ko se trudi, bolj vneto se korenček odmika.

Dokler se mi ni zgodilo, da enostavno nisem mogla več.
Dovolj mi je bilo dokazovanja, da zmorem.
Dovolj dela na sebi, dela na prepričanjih.
Dovolj čiščenja in iskanja.
Dovolj zanikanja same sebe.

Srečali sva se iz oči v oči.
In ni mi bila všeč.

Vendar sem jo prvič povabila v ospredje.
Da mi pove svojo zgodbo.
Da z menoj podeli svojo bolečino, svoja razočaranja, svojo globoko osamljenost.

Dojela sem, kako zelo sem ranila sama sebe s tem, ko sem zanikala njen obstoj in njeno darilo, ki ga je imela zame.

To, da jo vključim v svoj tim se je zdelo kot najbolj neumna ideja na svetu.
In hkrati najbolj smiselna, naravna stvar na svetu.

Vodila me k temu, da sem prepoznala njeno globoko srčno potrebo in da sem zmogla raztopiti frustracije, jezo, zamere in žalost, ki je visela nekje v zraku.

Jaz sem bila tista, ki jo je potisnila stran od sebe. Jaz sem se počutila izdana in zapuščena.
Jaz sem se ločila od nje, ker je bilo preveč boleče, da bi jo vključila.
In jaz sem jo toliko desetletij kasneje ponovno povabila v ospredje.

Vse je del tebe. Vse je v tebi.

Lahko se s tem boriš, od tega bežiš, to ignoriraš ali pa sprejmeš in postajaš vedno bolj Celota vsega, kar je.
Kajti vse je Eno in Eno je v vsem.
Vedno.

Kako lahko objameš celo sebe ti pokažem v spletnem programu Objemi Sebe.
Več najdeš >>>tukaj<<<

Bodi Sijano in Sijajna!
Taja Albolena

sunset

Ljubi Sebe!

Zagotovo si bila v svojem življenju v stiku z dojenčkom. Že samo, ko pomisliš na malo bitje, se raznežiš in začutiš toploto pri srcu. Je res!?

Imam prijateljico, ki je pred kratkim rodila in imela sem priložnost držati v naročju malo bitje. Nežno, krhko, nemočno bitje, ki je hkrati tako veličastno, izjemno in modro. Otrok je bitje ljubezni.

Vsi smo začeli popotovanje svojega življenje kot mala bitja ljubezni.

In veliko nas je bilo v stiku z ljudmi, s starši, ki so bili ranjeni. Ki so bili ločeni od srca, od svoje prave narave, ločeni od sposobnosti, da bi v polnosti, zavestno podelili sebe z osebo na drugi strani. Da bi ustvarili zavesten, ljubeč odnos.

To kar potrebuje vsak otrok je ugledanost. Potrebuje nekoga, ki ga resnično vidi, takega kot je.

Vendar je malo otrok, ki so tega deležni. Ločenost, ki ji je otrok priča pri svojih starših, enostavno prekopira v svoj živčni sistem. To, da ni ugledan, da ni prepoznan kot božansko bitje ljubezni postane temeljna rana, ki jo nosi s seboj.
Lahko vse življenje, če tega ne prepozna in preobrazi v sebi.

Bolečina te ločenosti, bolečina izdaje samega sebe je najmočnejša ranjenost sodobnega človeka.
Zaradi nje enostavno ne verjameš, da si vredna ljubezni.

Zaradi nje pogosto sodiš, kritiziraš in sovražiš sebe.
Seveda to kategorično zanikaš, češ jaz že ne.
Vendar izkušnje govorijo drugače.

Kolikokrat si rekla NE in si mislila JA? In kolikokrat si rekle JA, ko si v resnici mislila NE?

Obstaja neskončno število načinov, kako zanikati, zanemariti, razvrednotiti in zapustiti samo sebe. In vsaj enega od teh načinov si izmojstrila do potankosti. Resnično obvladaš kako sebe pomanjšati, se ponižati, se zasramovati in zasmehovati.

Samo-kritika, sojenje sebe, sovraštvo do sebe, zanikanje sebe, zastrahovanje in nezaupanje sebi so del našega vsakdana.

Ko ne verjameš, da si vredna ljubezni, si poskušaš občutek lastne vrednosti kupiti v zunanjem svetu. Razprodajaš svoja darila, svoj sijaj, za občutek pomembnosti, uspešnosti ali preprosto zato, da bi čutila občutek ljubljenosti, zaželenosti in da bi imela pozornost, po kateri hrepeniš.

Naučila si se, da si cenjena le, če imaš stvari v zunanjem svetu; status, novo hišo, avto, drage počitnice, oblačila po zadnji modi, … Še vedno je lažje seči ven iz sebe in si nadeti še eno plast, še en ščit, še eno stvar, namesto, da bi si okrepila svoj notranji temelj.

V svojem dolgoletnem »delu na sebi« sem uspešno preigravala dva aspekta v sebe, ki sem ju prepoznala kot piedestale in kleti. Ali sem bila v samoljubju ali pa sem igrala vlogo žrtve.
In verjemi, da smo tako dobro udomačeni v ti dve vlogi, da smo nenehno na gugalnici v svojem življenju.

Vendar dokler ne ozavestiš kaj je v tebi, sploh ne veš, da si na tej gugalnici.

Ko si v samoljubju, projiciraš to, kar se skriva v tvoji notranjosti, česar ne prepoznavaš v sebi, to kar je Jung poimenoval “senca” na druge. V želji, da bi osvetlila sebe, se daješ na piedestal. Prepričuješ se, da ti gre super in da si zmagala. Ob tem pa v sebi čutiš praznino in nezadovoljstvo, ki ju sploh ne moreš zagrabiti.

In ko čutiš, da si v svojem življenju žrtev ljudi, okoliščin in stvari, se ta senca usmeri nazaj nate, kar povzroči, da sebe daš v klet. Ob tem se prepričuješ, da si zguba in da ti v življenju nič ne uspeva.

In kar naprej imaš veliko dela sama s seboj.
To je začarani krog v katerem vedno znova pristaneš na eni ali drugi strani.
Vse dokler se ne daš v srce.

Ko sebe in vse druge, pravzaprav ves svet, daš v srce, vse samo je.
Sojenje in razsojanje ni potrebno.
Ni dobrih in slabih stvari.
Vse samo je.
In ti samo si.

In tukaj se začne razvijati najpomembnejši odnos v tvojem življenju – odnos do sebe.
Ljubezen do sebe se razvija skozi prakso samoopazovanja, samozaupanja, sočutja do sebe in negovanja sebe.

Tukaj naj razjasnim, da negovanje sebe ni povezno z masažami, kopelmi, negovanje ni povezano s čimerkoli, kar lahko poješ, si namažeš nase ali si oblečeš.

Negovanje sebe je povezno s popolnim sprejemanjem sebe, točno take kot si.
Z vsemi svojimi plusi in minusi, z vso prtljago.

Negovanje sebe te spomni, da se ti ni treba ščititi pred negativnim, ker to “negativno” ni zunaj tebe, ampak je del tebe.
Negovanje sebe ti pokaže, da je vse kar vidiš zunaj sebe, v tebi.
Zato je najbolj modra stvar, ki jo lahko narediš, da se s temi stvarmi pomiriš in jih sprejmeš kot del sebe.

Negovanje sebe je povezano s povezovanjem, s sprejemanjem, namesto ločevanjem in kritiko.

Vsak trenutek svojega življenja imaš možnost izbire, da se izogibaš sebi, se ločuješ od sebe ali pa sprejmeš sebe in se naučiš ljubiti sebe. Brezpogojno.

Ljubiti sebe pomeni, da se v celoti sprejemaš. In ob tem se ti ni treba prepričevati, da “boš od jutri naprej” rekla NE vsem, ki kaj hočejo od tebe; ali da se boš v stilu navijaštva s pomočjo afirmacij spodbujala; super ti gre, uspešna si; ali pa da se odločiš, da boš jutri pa res shujšala, jedla bolj zdravo in se imela rada.

Ljubezen do sebe ni prepričevanje na miselni ravni.

Ko si tako iz dneva v dan lažeš in se prepričuješ kako bi moralo biti, si vedno bolj nesrečna, ker te nihče “tukaj noter” ne posluša in ker nihče nič ne naredi.

Vendar sebe ne moreš spremeniti od zunaj navznoter. Preobrazba se vedno zgodi v tvoji notranjosti.
Iz tebe navzven.

Najprej moraš ti biti ta ženska, ki ljubi sebe, da bi lahko to izkušala tudi v zunanjem svetu.

Dolgo časa sem potrebovala, da sem dojela, kako smo ujeti v paradigmi pomanjkanja. Kjer moraš nekomu ali sebi vzeti, da lahko daš.
in to pogosto vodi v jemanje na silo, da bi lahko vsilila nekomu oziroma mu dala to, kar ti meniš, da potrebuje.

Paradigma blaginje je povezana z mojstrenjem sprejemanja.
Ničesar ni potrebno vzeti, ker vse že je.
Le odpreti se moraš in sprejeti.

In odpreti se ne moreš na silo, tako enostavno ne gre.
Ali si odprta ali pa zaprta.

In na silo se ne boš odprla, temveč se boš še bolj zaprla in zakrčila v sebi.

Sodobna ženska je pogosto v krču. Pozabila je, da je vredna vsega, kar ji je na voljo.
Počuti se ločena od same sebe in od sveta.

In če se spomnim same sebe, mi je čisto jasno, da enostavno ne moreš slišati navodila, ki pravi: ko ti je najhuje, se odpri in sprejmi, namesto da bi sledila instinktu, ki te hoče zapreti, kot školjko.

Samozavedanje je prvi korak na tej poti Razcveta. Kajti dokler ne veš, kaj počneš, tega ne moreš preseči.

In ne gre za to, da je potrebno karkoli spremeniti. Gre za to, da ozavestiš in to presežeš v sebi svojo izvorno rano. In da izbereš drugače.

Preseči je potrebno preživetvene mehanizme boja, bega in ignorance.
Potrebno se je odpreti in biti. Biti to, kar si.

Vendar to ni pasivnost. Pasivnost je polarnost z delovanjem, z aktivnostjo. Takrat, ko si srcu, greš s tokom. Nič ne delaš na silo. Sinhronost je jezik srca, ko si ob pravem času na pravem mestu in s pravimi ljudmi.

Večinoma smo bili kot otroci udomačeni v prepričanje, da je ljubiti druge dobro, ljubiti sebe pa sebično in narcistično. Če to zate drži, potem še vedno verjameš, da ljubiti sebe pomeni, da si sebična.

Vendar sebičnost in narcizem izhajata iz poveličevanja samega sebe, ki temelji na lastnih fantazijah in podcenjevanju drugih. Narcisoidno osebo, ki ima sebe na piedestalu, vodi zavist.
Zavist pa nima nič skupnega z ljubeznijo in je pravzaprav odsotnost ljubezni oziroma ločenost od nje.

Razumevanje je tukaj ključno, kajti dokler ne ozavestiš, kje si in kaj počneš sebi, tega ne moreš preobraziti, tudi če bi hotela. In vse se začne z vprašanjem; Kdo sem?

Živimo v družbi, ki nas je navadila, da je bolj udobno prebrati knjigo o desetih načinih, kako povzročiti, da se nekdo zaljubi vate, kot da ljubiš sebe in to deliš s svetom.

Od zunanjega sveta pričakuješ, da te bo sprejel, te imel rad, da bo poskrbel zate.
In pogosto se na trd način prebudiš v dejstvo, da ni nikogar, ki bi te imel rad, če najprej ne ljubiš same sebe.

Potrebno je izbrati, da razviješ odnos z najbolj pomembno osebo v svojem življenju, ki te nikoli ne bo zapustila, s sabo.
Kajti, ko enkrat ljubiš sebe, ti tega nihče ne more odvzeti.

In, ko se zavežeš ljubezni do sebe, je potrebno vedeti, da te bo Vesolje izzvalo ali boš vztrajala, ne glede na okoliščine. In ta test pride v obliki sence, ki se dvigne na površje.

Ko ljubiš sebe brezpogojno, ljubiš celo sebe, brez izjeme. In tako si takoj, ko se zavežeš temu, da sebe ljubiš brezpogojno, soočena z vsemi deli sebe, ki jih ne maraš, ki jih sodiš, kritiziraš in zavračaš.

Zakaj? Ker vsi deli Tebe želijo biti ljubljeni in sprejeti.

Test Vesolja ali beri same sebe je v tem, da je potrebno objeti vse dele sebe in ne samo “pozitivnih” delov sebe.
V očeh Vesolja ni negativnih in pozitivnih delov in to, da stopiš v polno moč svoje Duše pomeni, da se soočiš z vsemi deli sebe, ki jih sovražiš, zanikaš, zavračaš, nesprejemaš, od katerih se ločuješ.
In vendar nikamor ne grejo. Tukaj so in čakajo na tvojo brezpogojno ljubezen.

Objemi Sebe je spletno popotovanje, ki te vodi v globino sebe. Da odkriješ, kaj je tista temeljna rana zaradi katere se medsebojni konflikti in nerazumevanje ponavljajo v vseh zunanjih odnosih; s partnerjem, otroci, prijatelji, družino, v službi.

To je srečanje s tvojimi notranjimi zavezniki kot so notranji otrok, žrtev, prostitutka in saboter, ki so tvoji življenjski zavezniki. in vendar svojega zlatega dela ne razkrijejo, dokler nisi voljna objeti njihovo lekcijo senčnega dela.

In tukaj vse upiranje, praskanje, grizenje ne pomaga kaj dosti, le “kladivo”, kot temu slikovito pravi moja prijateljica, s katerim te tvoja Duša vedno znova preizkuša je vsakič, ko se soočiš z isto stvarjo, večje.

Več o spletnem programu Objemi Sebe najdeš tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

P.S: Brezplačno predavanje Ljubi Sebe ti je na voljo, če se pofočkaš na spletni povezavi tukaj…

 

droplets

Neuspeh me je pripeljal do tukaj, kjer sem danes…

Vem, kako neverjetno se sliši, vendar drži; to, kar me je pripeljalo do tukaj, kjer sem danes, je bil neuspeh.

Strah pred neuspehom je bil dolga leta moje gorivo, da sem vedno znova šla za korenčkom v upanju, da bom ustvarila boljše življenje in vse tisto, kar sem si želela.

Biti neuspešna je bilo zame nekaj grozljivega.

Šele pred nekaj leti sem se lahko soočila z grožnjo, ki sem jo v otroštvu poslušala vedno znova; če ne boš pridna in se učila, boš pometala ceste.
Nisem hotela pometati cest in zato sem se vsakič, ko mi ni uspelo zagnala še bolj.

Dosegla sem vse kar sem si zadala.
In moja motivacija je bila dokazovanje, da zmorem in da znam biti uspešna.
Vedno znova. Vedno znova.

Dokler me to dokazovanje ni spravilo na rob preživetja.

Utrujena, nezadovoljna in nesrečna sem leta 2009 ugotovila, da ne glede na vse svoje dosežke, v sebi še vedno čutim, da sem v samem temelju neuspešna.
To me je zlomilo.

Ker če bi bila uspešna, se ne bi soočala s tem, da moj odnos razpada, da sem poslovno pogorela in da me ljudje ne marajo.

Bili so dnevi, ko bi kričala. In dnevi, ko bi ustavila planet in izstopila.
Počutila sem se brezupno sama, osamljena in brez vrednosti.

Vendar moja Neuspešna ni šla nikamor.
Skupaj sva sedeli.
In se gledali.
Iz oči v oči.

Leta sem se trudila, da bi jo prepodila, da bi jo izločila iz svojega življenja, da bi jo »pozdravila«, rezala sem vezi in jo zapirala v klet.
Vendar je bila še vedno tam.

In tako sem počasi dojela, da nikamor ne bo šla.
Da je na meni, da z njo ustvarim odnos. In da je moja izbira kakšen bo ta odnos.

Vedela sem, da jo lahko še naprej ignoriram, se borim z njo ali pa bežim od nje. Vse tri načine sem že poizkusila. Vse tri sem preigravala že desetletja.

Dojela sem, da je vsak odnos lahko nenehen boj, nenehen beg ali pa ignoranca.

Ko sem se zavezala temu, da bom iskrena do sebe, radikalno iskrena, sem prepoznala, kako zelo ignoriram tiste notranje odnose, ki so temeljni za moje preživetje.
Pa ne le za preživetje. Dojela sem, da moram, če želim res stopiti v svoj polni razcvet, namesto boja, bega ali otopelosti ustvariti zavestne odnose.

In začela sem s seboj.

Rada rečem, da je naše življenje kot igrišče, na katerem igramo svojo igro življenja. Vsi imamo svoj notranji tim, ki igra na tem igrišču.
In če si izposodim prispodobo iz košarke, lahko igraš svojo igro tako, da igralce siliš v strategije, ki so vnaprej naštudirane, v dinamiko, ki je postavljena. Ali pa igralce spoznaš, kot je to naredil Igor Kokoškov z zlato ekipo košarkašev in iz njih izvabiš najboljše kar zmorejo.

Da bi ustvarila harmonične in izpolnjujoče odnos najprej v sebi, moraš dobro poznati svoje igralce, ki jih imaš na igrišču življenja.

Ravno zaradi nepoznavanja tega, koga sploh imaš v svojem timu, se redno dogaja, da na tvoje igrišče življenja uletavajo zatrti, zanikani, skriti deli tebe, ki jih ne maraš.

In tako je moja Neuspešna pred kratkim spet uletela na igrišče mojega življenja.
Za razliko od prejšnjih srečanj, sem jo tokrat prepoznala in se z njo nisem borila. Nisem šla na igrišče, da bi jo zvlekla z njega in jo zaprla nazaj v klet, kar sem včasih redno počela.
Pa tudi ignorirala je nisem, kar sem včasih bolj ali manj uspešno počela.

Prepoznala sem, da me je ves ta čas učila, kako pomembno je, da si vzamem čas zase in za svoj počitek. Pa tega nisem prepoznala. Nisem ugledala blagoslova, ki ga je imela zame. Tako, kot nisem prepoznavala svoje dragocenosti.

To, da zmoreš ljudi, situacije in stvari v svojem življenju, namesto na piedestal ali v klet, dati v srce je ena največjih lekcij mojega življenja.

Da znaš vzljubiti sebe, namesto, da se zavračaš.
Celoto sebe, vse svetle in senčne dele sebe.

Ljubiti Sebe je temelj vseh odnosov.

Moj velik AHA moment je bil, da moram jaz postati ta ženska, ki brezpogojno ljubi sebe, če jo želim izkušati v svojem življenju.

V sredo 27.9.2017 ob 20.uri pripravljam brezplačno druženje Ljubi Sebe! o tem, kako ustvariti ljubeč odnos s seboj in z drugimi.
S teboj bom podelila kako si se naučila, da zavračaš sebe, namesto, da bi ljubila sebe v celoti.
Razkrila bom povezavo mod nezadovoljstvom, zaskrbljenostjo, depresijo in zavračanjem sebe.
In zakaj to, da ljubiš sebe ni sebično, kot pogosto mislimo.
Podelila bom 6 korakov da ustvariš ljubeč odnos s seboj in to lahko preslikaš tudi na svoje odnose zunaj sebe. Prijaviš se >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena