Življenje

Bo res konec Sveta?

Nasmejala me je objava nekje v virtualnem svetu interneta, kjer zagotavljajo, da bo konec sveta, če pa nam uspe temu uiti, potem bo zagotovo vsaj par dni teme. Ljudje nakupujejo sveče in mnogi s strahom pričakujejo 21.12. ko naj bi se za nekaj dni popolnoma stemnilo. Z vseh koncev prihajajo vprašanja, če to drži. Sama vedno pogledam kakšna je energija za takim sporočilom in če izhaja iz strahu temu ne posvečam pozornosti, kajti moja namera je svetloba, je ljubezen in življenje. Tja se osredotočam, temu namenjam svojo pozornost in tja teče moja energija.

Zelo blizu mi je šamanska tradicija kot jo predstavlja Don Miguel Angel Ruiz in ko ga berem vedno znova opažam, da je to svet, ki mi je blizu, in ga med vrsticami pogosto vpletam v učenja, ki jih delim naprej. Ko sem odstirala svoje ženske obraze sem ugotovila, da je za to zaslužen arhetip zdravilke, ki je v mojem učenju močno prisoten. Šamani pravijo, da je človeštvo le eden od organov mame Zemlje, tako kot organ mineralov, organ voda, organ rastlinja, organ zraka. Kot človeški organ planeta Zemlje smo neločljivo povezani z vsemi drugimi organi planeta. Karkoli se zgodi na planetu vpliva na vsakogar v človeškem organu in kar vpliva na posameznika v človeškem organu, vpliva na celoten planet.

Naš planet je živo bitje, ki misli in izbira akcije zase. Izbruh vulkana ali potres, poplave in neurja niso naključna dejanja, so izbire bitja, ki mu pravimo Gaia. In naš dogovor s tem čudovitim modro-zelenim bitjem je, da nam pomaga v naši preobrazbi. In ker se upiramo, planet s svojim delovanjem pomaga, da dojamemo, da moramo opustiti svoje navezanosti v fizičnem svetu in svojo pozornost iz zunaj prenesti v svojo notranjost. In planet bo to naredil tudi skozi katastrofe. In če mene vprašate, ne, ne bo konec sveta. Ja, utegnejo pa se nam zgoditi kakšni potresi, neurja in poplave. Pa ne zato, ker bi nas planet hotel kaznovati. Tak je naš dogovor z njim, ker se oklepamo preživelih sistemov in ker je čas za spremembo, za fleksibilnost, za povezanost, za prilagodljivost. Planet nas kliče, naj se prebudimo v svojo polno izvorno moč naše duše in to začnemo živeti vsak dan.

Tako kot ima ena celica moč, da ustvari človeško bitje, leži globoko v naši notranjosti moč, da ustvarimo celoten univerzum. Naš razum je tako omejen, da nam vedno znova preprečuje, da bi resnično dojeli obseg naše moči.
V sebi nosimo moč, da spremenimo karkoli. Vsak posameznik nosi v sebi moč, da preobrazi karkoli. Lahko gradimo ali uničujemo. Naša moč presega vse atomsko orožje.
In potem se sprašujemo ali bo konec sveta? V resnici je moč izbire v naših rokah, mi soustvarjamo realnost v kateri živimo. In resnično se sprašujem kdaj bomo končno dojeli, da imamo v sebi potencial, ki presega vse, kar nam je poznano. Namesto da se ga bojimo bi bil morda resnično že čas, da izberemo … tokrat z več modrosti.

Preseneča me, kako ljudje ne sodelujejo v odločitvah in se potem pritožujejo, da namesto njih izbirajo drugi. Če ne izbereš, si avtomatsko izbral to, kar je izbrala večina, pa če si s tem zadovoljen ali pa ne.

Doba vodnarja v katero vstopamo od nas zahteva jasnost in avtentičnost, da vemo kam gremo. Presenetil me je pogled na astrologijo, ki pravi, da gre za znanost. Znanost tolmačenja metabolizma Univerzuma. Astrologi v starih kulturah so na podlagi pozicije planetov vedeli povedati kaj je energija, ki jo Vesolje pričakuje od Zemlje in od njenih vitalnih organov. In ljudje ustvarjamo močno čustveno energijo, kajti “e-motion” je energija v gibanju. Čustvena energija je glavna energija, ki jo Zemlja izmenjuje s Soncem in iz Sonca ta energija seva v Vesolje. Sonce nam pošilja svetlobo in v sončni svetlobi so informacije, ki jih sonce pošilja na Zemljo v obliki kod. Sončna svetloba nosi s seboj informacijo za ves planet, ki ustvarijo reakcije v Zemlji. Zemljina reakcija na informacijo, ki je zakodirana v svetlobi, prihaja v obliki pošiljanja energije, ki jo želi sonce.

Informacija, ki močno prihaja na planet skozi svetlobo je potreba po energiji ljubezni. Pomembno je, da izberemo ljubezen in jo iz sebe širimo v svet.
S svojimi izobraževanji v zadnjih nekaj mesecih sem dobila jasno potrditev, da ljudje izbiramo med dvema energijama, med pomanjkanjem in obiljem, med strahom in ljubeznijo. In to vedno znova, vsak dan. Tam kjer je vaš fokus, tja teče vaša energija in tam imate rezultate.
In če se osredotočate na to kar si želite kot na nekaj zunaj vas, nekaj kar še nimate, je to informacija, ki jo pošiljate iz sebe v svet in zunanje energije se na to odzovejo tako, da temu pritrdijo, vedno znova in znova. Če je vaš fokus pomanjkanje, se v tej energiji, v katero smo vstopili leta 2009, to pomanjkanje le še povečuje. Izbira je vedno naša in vse je v nas.

12.12.12 nam sporoča, da je zadnji čas, da dojamemo, da se je začela nova doba, da smo že v njej. Da nas nihče ne bo reševal in da je vse odvisno od naše izbire. Zato sem začela s pobudo, da kreiramo to, kar si želimo, da soustvarjamo z ljubeznijo, za ljubezen in iz ljubezni. Kajti le to je pot, ki nas vodi naprej.

Ne gre za to, da bomo karkoli sprejeli, pravzaprav gre za to, da moramo v tej poravnavi mi od sebe dati čustveno energijo, ki jo potrebuje sonce za ta prehod v novo dobo in to je energija ljubezni. Le ljubezen lahko ustvari energijsko ujemanje za preskok, ki se odvija.

In pomembno je, da izberete ZA kaj ste in ne PROTI čemu ste. Kajti ko izbirate proti, pravzaprav podpirate tisto česar nočete podpreti, če razumete zakone univerzuma in mehanizme po katerih delujejo energije.
In jaz izbiram Ljubezen, Mir, Radost, Polnost, Obilje in Celovitost ter Celostnost vedno znova, vsak dan. Kajti ključ za novo dobo so dnevne prakse, kaj vedno znova potrjujete in kaj izbirate v svojem življenju.

Jaz se zavedam, da sem Ljubezen, da sem Mir, da sem Obilje, da sem Enost. In vem, da je to edini način, da je to tudi del mojega življenja, da je to moja Kreacija. Pa Vi?

Pridružite se mi skozi vodeno prakso, ki jo najdete na spletni strani. Kajti sodelovanje in soustvarjanje je nujno. Brez vseh vas ne bo šlo, kajti ko se nas več poveže v isti nameri ustvarjamo čudeže.

Želim vam, da si ustvarite to kar si želite, da kreirate iz sebe.

Namarie
Taja Albolena

Svoboda prihaja skozi ranljivost

Danes sem se srečala s starim prijateljem. Poznava se 12 let, odkar sem začela z energijskim čiščenjem prostorov, ko sem leta 2000 prišla z Balija. Vmes se je zgodilo toliko … ja življenje gre s svojim tokom.

Pogovor je nanesel na meni zelo ljubo temo … ranljivost. Odkar sem začela svoje delo z ženskami sem ozavestila kakšna moč leži v ranljivosti in kako jo napačno interpretiramo, ker jo enačimo z ranjenostjo. Prijatelju sem razložila, da je ključnega pomena, da se sooči s svojim ranjenim otrokom, kajti dokler tega dela ne sprejmemo v sebi in ga ne objamemo v sebi, smo na avtomatiki, na dalinjsko vodenje, ki vedno znova sproža stare odzive. Seveda mu ni bilo všeč, kar sem imela povedati. Tako kot mnogi pred njim, ki mi niso verjeli, kako pomembno se je soočiti s temi deli v sebi. Kajti že leta govorim o naših ranjenih aspektih in o tem, da se moramo pomiriti z njimi v sebi. Vendar sem danes, ko sem to isto zgodbo delila ponovno, stvari povedala na nov način, ki mi je zelo všeč in to želim deliti z vami.

Dejstvo je, da ljudje iščemo potrditve zunaj sebe tam, kjer smo biti nekoč ranjeni in zato ne zaupamo sami sebi. V sebi smo prepričani, da nas mora nekdo videti, nas slišati ali se nas dotakniti, da bi lahko pozdravili svoje ranjenosti in zato rešitelje iščemo v zunanjem svetu. Vendar je resnica taka, da nas nihče ne more rešiti od zunaj. Samo sami sebe lahko objamemo in se ljubimo, da bi lahko pozdravili svoje notranje rane.

Ko ljudje izberemo brezpogojno ljubezen in sočutje pogosto ne prepoznamo, da smo s tem izbrali, da se v polnosti sprejmemo, kar je klic za vse naše ranjene in spregledane, zanikane dele nas samih, da se dvignejo na površje in želijo našo pozornost, našo ljubezen in sočutje. Večina ljudi se teh delov sebe ustraši in jih hoče skriti nekam globoko vase. Vendar so nam v zadnjem času odvzeli preprogo pod katero smo skrivali te dele samih sebe in tako se vedno pogosteje oglasijo naokrog, če smo že pripravljeni skleniti notranji mir z njimi. In življenje je vedno bolj naporno.

To česar nam niso povedali je, da se na teh mestih naših največjih ranjenosti skrivajo naši največji darovi in da je nujno, da se spogledamo s svojimi strahovi, kajti le tako lahko odkrijemo dragulje, ki so v nas.

Ljudje smo v svojih prvih štirinajstih letih oblikovali osebnost, ki je nujno potrebna, kajti skozi osebnost se izraža naša duša, zato ni modro, da osebnost vedno znova sesuvamo v sebi. Kar pa je izjemno modra stvar je, da izkrivljene leče in poglede naše osebnosti, ki jih je oblikovala skozi travme in ranjenosti pozdravimo v sebi, kajti, če so naše notranje leče poškodovane je tudi tok naše duše, ki teče skozi te kanale izkrivljen in potvorjen.

Mi smo tisti, ki izbiramo skozi katere kanale se bo naša duša izražala, vendar to moč izbire pridobimo šele, ko se pomirimo s sabo v sebi in se prenehamo bojevati z različnimi aspekti v sebi. Ključno je, da si dopustimo, da vidimo iluzijo, da se razkrijejo laži, ki jih verjamemo o sebi in da si končno nalijemo čistega vina, da si končno povemo resnico. In resnica nima predznaka. Resnica samo JE.
Čas je, da si dopustimo, da postanemo voljni, da svojo resnico izberemo in jo izrazimo.

V dualnosti smo z namenom, kajti le skozi bolečino lahko prepoznamo darilo ljubezni in jo izberemo. In nato to izbiro ponavljamo vedno znova in znova.

In ko je danes beseda tekla o ranjenemu otroku sem bila zelo jasna, da je to del s katerim se moraš pomiriti in ga objeti v sebi, da ga lahko vzameš izza volana svojega življenja, kjer poskuša voziti avto našega življenja in ga končno damo na zadnji sedež, ter ga pripnemo, da se sprosti v svoji vlogi otroka, ki je igriv, radoveden, radoživ, radosten, namesto da poskuša reševati naš svet in vedno znova išče starša v zunanjem svetu, ki mu bo dal pozornost in ga bo ljubil.

In ko tako s svojim otrokom v ospredju hodimo na zmenke in izbiramo partnerje, se vedno znova znajdemo v poziciji, kjer se vklapljajo naše otroške rane in se ponavljajo nezaključene zgodbe iz otroštva.

Čas je, da odrastemo in sprejmemo polno odgovornost zase in končno postanemo starši temu svojemu notranjemu otroku. Čas je, da sami sebe negujemo in si damo to, kar pričakujemo od drugih, da naj bi nam dali zato, da bomo mi srečni in zadovoljni v svojih življenjih.

Konec koncev smo odrasli in čeprav je res, da v otroštvu nismo imeli izbire kaj bomo prevzeli s strani svojih staršev in kaj ne, meni je še vedno najljubši izraz don Miguela Ruiza, ki pravi, da smo bili udomačeni, drži dejstvo, da smo danes vsi odrasli in lahko izbiramo. In čas je, da izberete, da zaključite s svojo igro ranjenega otroka in ga osvobodite, ter začnete zavestno izbirati in kreirati svoje življenje.

Čas je, da se prebudimo v svojo božansko naravo in jo v polnosti utelesimo tukaj in zdaj. Da smo kar smo. Da smo božanski.

V vsakem od nas se skriva močan glas. Glas, ki se želi izraziti. Glas, ki želi, da ga slišijo. Res je čas, da si dopustite in mu dovolite, da se izrazi.

Živi svojo Božanskost je novo popotovanje vase, ki vam bo dalo glas, in razumevanje kako se izraziti in kako živeti to, kar je vaša življenjska misija.
In ja, ranljivost je del te misije. Kajti ranljivost je mesto iz katerega se rojeva vaš kreativni potencial, mesto od koder prihaja radost, to je mesto navdiha in mesto zaupanja vase.

Čas je, da si dopustimo, da smo ranljivi in v svoji polni moči duše, kajti to dvoje gre z roko v roki. In čas je, da odkrijemo svoje dragulje in jih živimo v polnosti!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Upanje umira zadnje

Kolikokrat ste v svojem življenju naredili nekaj, za kar veste, da ni dobro za vas, pa vseeno ponavljate eno in isto zadevo vedno znova in znova? In kolikokrat ste naredili nekaj, pa ste si za sveto obljubili, da tega ne boste več naredili? In kolikokrat ste potem to ponovili? In še enkrat? Tako radi bi se prepričali, da ni naša krivda, vendar na našo nesrečo, ne moremo zanikati.
Vsi ljudje smo taki. V svojem življenju sem pogosto delala ene in iste napake. In vsakič sem z glavo tolkla ob zid, hotla na silo spremeniti stvari, pa sem naslednjič padla na isto finto. Najprej je bilo po nesreči, kasneje iz navade. Tako je življenje. Saj poznate pet stopenj reševanja zadev, kajne?
Vedno znova se premikamo skozi pet stopenj reševanja zadev.
Prva stopnja:
Hodim po ulici. Na pločniku je globoka luknja. Padem noter. Izgubljen sem. Nemočen sem. To ni moja krivda. Celo večnost traja, da najdem svojo pot ven.
Druga stopnja:
Hodim po isti ulici. Na pločniku je globoka luknja. Pretvarjam se, da ne vidim luknje. Spet padem noter. Ne morem verjeti, da sem spet na istem mestu. Vendar to ni moja krivda. Še vedno traja celo večnost, da zlezem ven.
Tretja stopnja:
Hodim po isti ulici. Na pločniku je globoka luknja. Vidim jo, da je tam. Spet padem noter … stvar navade … vendar imam odprte oči. Vem kje sem. Moja krivda je. Takoj zlezem ven.

Četrta stopnja:
Hodim po isti ulici. Na pločniku je globoka luknja. Grem okoli nje.

Peta stopnja:
Izberem drugo ulico.

In ključno je to, da je na koncu vse stvar naše izbire. Vedno lahko izberemo drugo ulico.
Gre za prispodobo, ki jo vsi lahko preslikamo na svoje življenje. In to kar nam daje je upanje. Upanje, da bomo nekoč prišli do točke, kjer ne bomo več na avtomatskega pilota, do točke, ko bomo zavestno izbrali drugo pot.

V življenju vedno znova padamo v iste luknje. Vedno znova ustrežemo ljudem na iste fore. Pa mislimo, da smo že vzeli lekcijo, pa ugotovimo, da smo zopet padli v isto luknjo. In takih lukenj imamo veliko. Starši, partnerji, sestre, brati, otroci, sodelavci. Kje vi padate v svoje luknje?

Vsi imamo enako možnost, da lahko spremenimo stvari v svojem življenju. Vsi imamo možnost, da spremenimo odločitve, ki so nas peljale po tej ulici in proti luknji na pločniku. Vsi imamo v sebi moč, da rečemo NE, da stopimo okoli luknje. In sčasoma najdemo tudi drugo pot. Seveda gre za proces, pa vendar je res, da ne glede na to, kaj je v vašem življenju vaša globoka luknja, obstaja upanje. Obstaja upanje, da boste našli svojo pot okoli te luknje in da boste sčasoma našli tudi drugo pot. Da boste prenehali s svojimi slabimi navadami, da boste spremenili vedno iste napake, ki jih ponavljate. Vsak sčasoma najde nov način življenja. Vsak lahko izbere življenje brez “luknje v pločniku”.
Vprašanje je samo ali ste voljni nekaj spremeniti. Ali ste voljni, da spremenite svojo rutino in poiščete drugo pot? Vprašanje je, ali imate upanje.
Upanje vase, upanje v svet, upanje v dobroto.
In povem vam, upanje vedno umira zadnje.
Namarie
Taja

P.S.: Zgodba je povzeta po Avtobiografiji v petih delih avtorja Njošul Khenpo.

Kaj izbiraš zase?

Se vam ne zdi, da bi bil počasi že čas, da se nehamo ukvarjati s strahovi, s tem česar nimamo in namesto tega svojo pozornost raje usmerimo na to, kar imamo?
Ljudje veliko preveč stvari jemljemo za samoumevne, pa to niso. To, da imamo dom, avto, družino, otroke, partnerja niso samo po sebi umevne stvari. To so blagoslovi. In čas je, da pogledamo, kje se nahajamo, namesto da se skozi ukvarjamo s tem kje nismo.

Ugotovila sem, da je kriza prišla kot rešiteljica, kajti to kar je njeno osrednje učenje je, da začnemo ceniti to, kar imamo. In dokler ne bomo dojeli tega sporočila, bo vsak dan slabše. Kaj ti to čemur dajemo svojo energijo raste.
In močno upam, da bodo ljudje kmalu dojeli, da je kriza učiteljica in da moramo vzeti njeno lekcijo. Da ne gre za varčevanje in za to, da zategujemo pasove in si vedno manj privoščimo, da se omejujemo in smo vedno bolj nejevoljni. Pomembno je, da dojamemo, da gre za preobrazbo in ta preobrazba od nas zahteva odločitev, kaj podpiramo, kaj izbiramo v svojem življenju. Čemu namenjamo svojo pozornost manjku ali obilju?

Vikend sem preživela v družbi meni dragih ljudi in vendar sem vedno znova ugotavljala, kako močno smo ujeti v stare spone kritiziranja, obtoževanja, prelaganja krivde na druge, češ oni so krivi.

Trenutna klima v državi je zelo prestrašena. Se vam ne zdi, da bi bilo modro kaj narediti v zvezi s tem? Da začnemo pri sebi.
Namesto pritoževanja, jamranja in strahu kar bo, bi bil že čas, da se polno zavemo, da smo mi tisti, ki kreiramo. In da, če se osredotočamo na strah je to tisto, česar bomo imeli še več. In če lažete sami sebi in zanikate svoje strahove in mislite, da se osredotočate na pozitivne stvari, niste naredili tega, kar mislite, da ste naredili.

Kreiramo s svojimi občutki in ne s svojimi mislimi. Če vas je strah, je to tista vibracija, ki prevladuje. In ne mi govoriti kaj nimate in kako slabo vam gre, kajti vsi poznamo, tudi sama sem bila tam.

In vendar vem, da imamo izbiro kam vsak dan usmerimo svojo življenjsko energijo. Vsak dan namreč dobimo 100% življenjske energije, paket, s katero razpolagamo in jo prerazporejamo čez dan. In energija sledi vaši pozornosti. Če je vaša pozornost usmerjena na probleme in na to česa nimate, verjemite mi iz prve roke vam povem, da boste točno tega imeli še več. In če se osredotočate na pomanjkanje in to, da ni, bo to raslo in bo tega še več. Sem naredila daljši eksperiment na to temo in vem, da je kreacija stvar frekvenčnega ujemanja. To kar daješ iz sebe, dobiš nazaj. Frekvenca, ki jo izžarevaš pritegne k tebi ujemajočo frekvenco. In ta frekvenca so vaši občutki, ne misli. Če se počutite žalostni, prestrašeni, besni, je to tista frekvenca, ki deluje. In če čutite zadovoljstvo, izpolnjenost in radost ob tem kjerkoli že ste, je to tisto, česar je vedno več v vašem življenju.

Frekvenca, ki jo dajete iz sebe je izbira. To je vaša odgovornost.
Vi kreirate svoj svet. In vsak soustvarja svet v katerem živimo. Nihče tega ne more narediti namesto nas. Mi smo tisti, ki bomo ali rešili ali zavozili ta svet. Vprašanje je samo, kaj izbirate v svojem življenju.

In ja, seveda ni enostavno. To niso afirmacije, ki si jih ponavljate in upate, da bo delovalo. Gre za vsakodnevno izbiro, gre za disciplino tega, da ne glede na to kaj se ti dogaja vedno znova izbiraš zadovoljstvo in izpolnjenost. In ko si soočen z izzivi, da se soočiš z njimi in si jih ne zanikaš, češ saj meni gre pa tako super. Ne, trenutno sem žalosten, zakaj že? Gre za to, da se soočiš s stvarmi, ki so trenutno prisotne, pa tudi da jih presežeš, namesto, da se z njimi boriš ali jih zanikaš v sebi. Tudi to, da se zatakneš v njih ni najboljša izbira.

Čas je, da se zavemo, da imamo vedno izbiro. In na nas je. da vedno znova izbiramo tisto frekvenco, ki jo pač izbiramo.

Jaz vedno znova izbiram ljubezen in izpolnjenost, zadovoljstvo in polnost življenja. In ko me življenje zabriše ob tla se zjočem, si obrišem kolena, se ponovno postavim na noge in se spomnim, kaj sem izbrala. Ja, izbiram vsak dan. In tako iz trenutka v trenutek, 24/7. Gre za prakso, gre za novo navado.

In kaj izbiraš ti zase?

Namarie
Taja

Hočem nazaj svoja rožnata očala

Spravila me je v smeh, ko sva po dolgi dabati zaključili z njeno izjavo; I want my pink glasses back! Ja, rožnata očala. Kako radi imamo rožnata očala in kako težko jih odložimo. Zanikanje je tista rana srca, ki je sploh ne prepoznavamo kot ranjenost. Za večino je zanikanje nekaj normalnega. In vendar nas vodi v otopelost. Zanikanje sebe je podobno zadrževanju zraka. Sprva je čutiti neudobje, nato se zgodi panika, ko telo kriči po tem kar potrebuje. Če bi zanikali svojemu telesu zrak si lahko predstavljamo kam pridemo. Če pa si zanikamo svoje zadovoljstvo in tisto v čemer uživamo, pa pravzaprav v telesu ravno tako ustvarjamo stres, le da tega ne prepoznamo.

Zanikanje delov sebe je eden od hobijev velike večine ljudi na planetu. Večina meni, da bodo neprijetne stvari kar izginile same od sebe. In senca je ena tistih stvari za katero večina ljudi poskuša sebe okrog prinesti, ker jo zanikajo v svoji notranjosti. In zanikanje je izjemno subtilno.

Gledam na eni strani ljudi, ki se trudijo biti pozitivni. Vso svojo voljo usmerijo v doseganje pozitivnega pogleda na stvari in svet, ampak kvazi pozitivnost na eni strani se vedno pokaže skozi polarnost na drugi, ko potem v tistih najintimnejših odnosih seka ven senčna plat človeka. In ko sem bila priča posameznikom, ki so učili pozitivnost in pozitivno mišljenje, potem pa so doma res grdo delali s svojimi domačimi sem ugotovila, da to ni to. Ne moreš se pretvarjati da nekaj nisi in brez posledic iti mimo.

Sami sebe prinašamo na okrog s tem, ko zanikamo stvari v sebi, ko poskušamo skriti ali zanikati, da boli. Moj pogled na stvari je, da je nujno, da se potopiš direktno v stvari in greš v samo srce težave s katero se soočaš, direktno v strahove, direktno v skrbi in da pogledaš kaj je zadaj, kaj drži to stvar ujeto v tvojem energijskem sistemu. Kajti šele takrat si sposoben odločitve ali boš ostal ujet ali se boš osvobodil. Samo resnica osvobaja. In soočenje z resnico je nujno za rast.

In dejstvo je, da je velika večina pozabila, kako uživati v svojem življenju. Užitek je v sodobnem svetu omejen na spolnost, povsod drugje pa velja moto, da je trpljenje tisto, ki prinaša rezultate in da je potrebno garati. In vendar sem sama pri sebi ugotovila, da garanje prinaša le stres in ne zadovoljstva in radosti v moje življenje. In ko je telo preplavljeno s stresnimi hormoni, to omejuje pretok krvi po telesu, pretoki zastajajo in razpoloženje človeka gre globoko v podzemlje.

Hodim po mestu in opazujem ženske. Malokatera se smeji, večinoma so napete, v stresu, vidi se jim, da so zakrčene. Pogosto žalostne, v depresiji, rahlo sitne, napete, jezne. In ko se počutimo takole napete in v stresu pogosto posežemo po zunanjih stvareh, ki bi nas sprostile. Po nečem, kar bi pomagalo, da bi se počutila bolje. Take hitre rešitve pogosto vključujejo substance kot je kofein, nikotin, ostale substance na -in ter sladkor. Vse kar gre hitro v kri in zasvoji. In ker nosimo rožnata očala pogosto to upravičujemo sami pred seboj, češ da si zaslužiš to majhno pozornost, glede na to koliko garaš. Zanikanje, zanikanje.

In ker se po taki dozi substanc na -in, no saj niso vse na -in pa vendar, počutimo bolje, vsaj na kratek rok to hitro postane nova navada. Pozabimo, da je prenajedanje, opijanje, zakajanje ali kakršen koli drugačen način, da smo “high” pravzaprav otopelost. Ko narediš vse, da ne čutiš nelagodja ali bolečine v sebi. In bolj ko se zatekaš k hitrim rešitvam, bolj otopel postajaš, bolj ločen v sebi, bolj zanikaš samega sebe. In ko se navadiš na substance, ki ti pomagajo na hitro spremeniti razpoloženje, potrebuješ vedno več te snovi v sebi, da dosežeš enak učinek vznesenosti.

In vendar obstaja drugačen način življenja, brez rožnatih očal. Veliki večini ni všeč, ker zahteva odgovornost in prevzemanje odgovornosti zase v življenju in za svoje izbire. In zahteva pogum, da se potopiš v svojo notranjost in se soočiš s seboj brez zanikanja samega sebe.

Redna praksa zadovoljstva, tega v čemer resnično uživaš je nujno potrebna, če želimo v svojem življenju ustvariti radost. In ko enkrat poznaš mehanizme in načine, kako pomagati svojemu telesu, da čutiš zadovoljstvo in si brez potrebe po zunanjih substancah svojo pozornost usmerjaš v to, kar si resnično želiš. Poišči v sebi kaj je tisto kar te navdihuje, navdušuje in tega počni vedno več. In tako ti nikoli ne bo treba nazaj po svoja rožnata očala.

Potem je izjavila še tole; Veš s tabo sploh ni žur. Vzela si mi moja rožnata očala. Kako naj zdaj po vsem, kar si delila z menoj nataknem na nos svoja rožnata očala. Sploh ne morem. Ugotavljam, da je zanikanje same sebe bolj boleče kot to, da vidim da se zanikam in da sem otopela. In kaj zdaj?

V smehu sem jo povabila na druženje za ženske, kjer bom delila več o kreaciji, ženskih ciklih in užitku.

Namarie

Taja

Življenje je ljubezen v akciji

Življenje je ljubezen in ljubezen je življenje. Ljubezen je osnova realnosti v kateri živimo. In ker se v to realnost steka vedno več ljubezni, se ob tem vedno bolj razkriva vse kar ljubezen ni.
Ko ste v toku ljubezni, se razkriva vse tisto, kar je nesprejeto, s čimer se borite, kar obsojate, kajti ljubezen je vse kar je in če del življenja ne priznavamo kot del ljubezni, se nam to razkrije.

In upiranje ljubezni se kaže kot bolečine, bolezni, nelagodje, depresije, nezadovoljstvo, izčrpanost. Kajti ogromno življenjske energije, ki je namenjena regeneraciji telesa porabljate za notranji boj.
Nikoli nisem bila prepričana v učenja, ki pravijo, da lahko brez da se soočiš s stvarmi v življenju te stvari v sebi objameš in se pomiriš z njimi. Zdaj definitivno vem, da moraš objeti stvari v sebi, da se pomiriš z njimi. Sama to počnem skozi blagoslavljanje.

Ko pridem v stik z nekom ali nečim, kar je boleče, neprijetno, kar bi z največjim veseljem obsodila, se najprej ustavim.

Potem globoko vdihnem in izdihnem.
In nato blagoslovim to dušo, ki je izbrala, da namesto mene izkusi to kar izkuša, gre skozi bolečino in razočaranja zato, da bi ozavestila, kar je kot duša izbrala, da izmojstri, objame, se s tem pomiri.
Potem blagoslovim vse tiste, ki jih ta bolečina, to kar počne rani, žalosti, vpliva nanje na kakršen koli način.

In nato blagoslovim še sebe kot opazovalca te drame.
Blagoslavljanje mi pomaga, da vse kar se mi zdi preplavljujoče, ker na to ne morem vplivati ali pa spremeniti stvari enostavno predam božanskemu v sebi.

Nikoli nisem bila del religije, ker je to institucija, kot upornik pa sem v nenehnem boju s strukturami ega in vsemi ostalimi sistemi in strukturami. Arhetip upornika mi pomaga, da prepoznam kje je togost, rigidnost sistemov, kje sem ujeta vanje, da to prepoznam in presegam sama v sebi. Upornik ni nujno destruktiven, ko spoznaš njegovo senčno plat, ga lahko uporabiš v njegovi svetli plati in z njim soustvarjaš kot z zaveznikom.

Vendar pa so me učenja Yeshue preobražala in so še vedno v mojem srcu na posebnem mestu. Marija Magdalena je tista moja vzornica in učiteljica, ki me vedno znova poveže z resnico ljubezni in življenja, ki v meni deli z menoj vedenje o ljubezni in o življenju.

Iz ljubezni je ustvarjeno vse. In ljubezen dobesedno ukazuje materiji. Ko sem imela zadnji vikend seminar o notranji Biti sem dojela, resnično sem dojela, kako je iskanje izpolnjenosti v zunanjem svetu jalovo početje.

Ko sem danes sedela s prijateljico, mi je razlagala, kako v sebi čuti praznino za katero ve, da je ne more napolniti nobena zunanja stvar. Ta meni draga ženska nikoli ni poslušala mojih predavanj ali brala duhovnih knjig in vendar čuti, se zaveda resnice, ki pravi, da izpolnjenosti ne moreš najti v zunanjih stvareh.

Ljubezen ti je dana, ne moreš je najti. Ni ti je treba zaslužiti. Ne moreš je najti v zunanjih stvareh, v dosežkih, titulah, materijalnih stvareh. Zunanja motivacija, pehanje za dosežki ubije človekovo sposobnost da prepozna in spoštuje svoj resnični namen. Ljubezen do namena je ljubezen notranje izpolnjenosti, ko prepoznaš kdo v resnici si in da ni ničesar, kar bi preseglo veličastnost tvoje Biti. Tvoj življenjski namen je življenje samo, je sama ljubezen, si ti.

Čas je, da ugledaš moč ljubezni v procesu življenja.
Ljubezen razkriva kdo si, ti pokaže tvojo veličastnost.
In ljubezen do sebe presega zunanja dejanja s pomočjo katerih si poskušamo kupiti ljubezen zunaj sebe. Ljubezen do sebe je notranji ocean, je vseprisotnost, je veličastnost, je vsevednost.

Vsaka izbira, ki jo opraviš na poti podpira življenje, ljubezen in resnico ali pa jo zanika. Jaz še vedno pravim ali resnica ali posledice, to je naša izbira. Svobodna volja je pravica da si to kar si in da v vsaki situaciji izbiraš znotraj sebe odgovore, delaš izbire za katere 100% odgovarjaš, kajti odgovornost pomeni, da so vsi odgovori v tebi. Nič ni zunaj tebe vse je v tebi in iz tebe se širi v svet.

Vendar pa je to šele tretja stopnja v našem razvoju. Najprej se premikamo skozi fazo, ko se stvari dogajajo meni in sem jaz tisti ubogi jaz, skozi fazo odvisnosti od drugih, ko rabiš nekoga, ki je kriv. Potem pride prva mala smrt, ko se premakneš v zavedanje, da se stvari dogajajo od tebe v svet, da si ti tisti, ki si neodvisen in odločaš o tem, kakšno bo tvoje življenje, tukaj meniš, da si kreator svojega življenja in ti vplivaš na vse. In vendar si še vedno ti center svojega sveta. In ko se naredi naslednji premik in ta realnost umre je to prava druga smrt.

In potem dojameš, da ni poanta v jaz, meni, temveč v nas. Da je poanta v soustvarjanju in ko se premakneš v zavedanje, da vse teče skozi tebe in da kreiraš skozi sebe, iz sebe v svet se premakneš v služenje drugim in v služenje svetu. Vendar temu sledi še tretja smrt, ki ti vzame vse odvisnosti in te hkrati še bolj osvobodi, premakneš se v zavedanje, da je vse v meni in da jaz sem vse kar je.

Pot ljubezni nas vodi vedno globlje vase, v spoznavanje svojih globin, svoje resnice. Hodim po tej poti in sem brezmejno hvaležna za vse kar lahko delim naprej, kajti vse kar se mi je zgodilo v življenju in sem to presegla, je ostalo kot zgodba, kot izkušnja, ki jo lahko delim z drugimi in navdihujem druge, da naredijo svoje premike, da presežejo sami sebe. Kajti ko iz dogodka vzameš naboj, čustveni naboj sojenja, plusa ali minusa, ostane samo lekcija, samo učenje, samo izkušnja iz katere se lahko vsakdo, ki je pripravljen imeti ušesa da sliši in odpreti oči, da vidi nekaj nauči. Pravzaprav mu je izkušnja navdih, da se premakne ven iz svoje.

In zato vedno znova pravim Iz Ljubezni, z Ljubeznijo, za Ljubezen sem kar sem Ljubezen.

Namarie
Taja Albolena

Ranljivost je pomembna

Ranljivost je občutenje, ki je bistvenega pomena za odprtost in povezanost. Ko smo se v seminarju Premik iz delovanja v veličastnost Biti pogovarjali o tem, kako se odpreti in povezati sem dobila odgovor na eno izmed izjemno pomembnih vprašanj; kaj nam preprečuje odprtost. Kaj je tisto, kar povzroči, da se ženske zapremo in da se moški odmaknejo.

Odgovor je prišel v zanimivi obliki in sicer kaj so tiste rane, ki nam preprečujejo, da bi bili odprti in povezani.
Sram je eden tistih občutkov v katerega se ne potapljamo radi. Prevzaprav raje vidimo, da ga ne bi bilo. In vendar nas spremlja na zelo globokih notranjih nivojih in nam vsake toliko pokuka na plano. Edini način, da se z njim pomirimo je skozi direktno soočenje z njim.

Sram je v strokovni literaturi opredeljen kot stanje, v katerem ima posameznik občutek izpostavljenosti, ranljivosti in razvrednotenja sebe, s tem, ko je izpostavljen drugim. Posameznik, ki je pretirano nagnjen k doživljanju sramu, v sebi doživlja neprestan proces ocenjevanja, pri katerem v vse interakcije ocenjevane v skladu z zaznano stopnjo kritike, posmeha, presojanja ali neposrednega poniževanja. Sram je pravzaprav občutek, da nisi vreden povezanosti z drugimi ljudmi in je zato bistvenega pomena za našo odprtost in povezanost v življenju.

Za razliko od krivde, ki naj bi bila povezana le s konkretnimi dejanji posameznika in naj bi služila ponovnemu iskanju stika z osebami, ki so bile zaradi teh dejanj prizadete, je sram globalno občutje, katerega jedro niso dejanja, ampak oseba v celoti in njeno doživljanje sebe. Tudi kadar je vzrok za občutenje sramu napačno dejanje se v posameznikovem svetu ocenjevanje dejanja spremeni v globalno sodbo o sebi. Ta globalni negativni afekt je povezan z občutki, ko bi se oseba najraje pomanjšala, se skrila, bi izginila, z občutkom nemoči in nevrednosti.

Pet dimenzij v katerih se sram in krivda bistveno razlikujeta:

1.  Sram vodi v skrivanje, zanikanje in beg, medtem ko krivda vodi v izpovedi, kesanje, spravo in reparacijo
2.  Sram povzroči stisko, ki je usmerjena na osebo samo, medtem ko krivda povzroči empatično držo, usmerjeno na drugega
3.  Sram je za razliko od krivde tesno povezan z nekonstruktivnim izražanjem jeze in besa in nekonstruktivnim reagiranjem na jezo in bes ter pripisovanjem krivde drugim
4.  Dovzetnost za sram je v bistveno večji meri kot krivda povezana s celo vrsto psiholoških težav in motenj
5.  Občutljivost za sram je tesno povezana s tveganim, nezakonitim, antisocialnim in drugače neprilagojenim vedenjem, medtem, ko je občutljivost na krivdo tesno povezana s socialno zaželenim in prilagojenim vedenjem

Pri otrocih se sram začne razvijati pri 2 letu starosti, ko otrok zaznava stopnjo povezanosti, ki jo ima mati z njim. Izjemnega pomena je, da mati zna ohranjati povezanost z otrokom kljub stresu in vsemu, kar se ji dogaja, kajti če to povezavo prekine, bo otrok imel občutek, da je on kriv za prekinitev te povezave in bo naredil vse kar misli, da je potrebno, da bi ponovno pridobil pozornost in vzpostavil povezavo. Tukaj začnemo ljudje ugajati, ustrezati drugim, da bi bili sprejeti in ljubljeni, tukaj je igrišče, kjer se učimo.

Razlika je tudi pri spolu, kajti ženske sram doživljajo kot nekaj kar je povezano s tem da so nepopolne, nesposobne, moški pa ga doživljajo le v povezavi z eno stvarjo, šibkostjo.

Sram se pogosto izraža skozi nasilje, agresivnost, sumničavost, sovražnost, preobčutljivost in strokovnjaki opozarjajo, da so otroci vzgojeni v zasramovanju veliko bolj podvrženi nasilju in temu da so sami nasilni do drugih.

Sram je čustvo, ki se razvije v drugem letu življenja. Za dinamiko čustva sramu je bistvena prekinitev stika, kar se v medosebnih odnosih najočitneje kaže kot nezmožnost vzpostavitve oziroma hitra prekinitev očesnega stika. Čustva so nekakšen kompas za preživetje. To je pomembno zlasti v svetu medsebojnih odnosov, saj s čustvi izražamo, beremo in interpretiramo nebesedna znamenja oziroma dojemamo svet precej temeljiteje, kot zgolj preko besedno-razumskih kanalov. Stik z lastnimi čustvi je pravzaprav predpogoj za intuicijo.

Zato je ključnega pomena, da se soočite s svojimi ranami in presežete sami sebe.

Namarie.
Taja

Preplavljeni s plastiko

Plastik fantastik ;) Gledam takole okoli sebe in ugotavljam, da nas je plastika čisto preplavila. Fascinirajo nas plastični predmeti, plastika v kozmetiki, plastika v hrani, plastika v telesu, plastika je zadnji trend.
In vendar, plastika je zgolj kopija, ki posnema naravno. Plastika v tkaninah posnema bombaž ali svilo, plastika v hrani se dela, da je hrana, plastika v kozmetiki je nadomestila rožice in plastika v telesu se dela, da je naravna, pa vsi vemo, da je samo kopija, pogoslo slab, neokusen posnetek. Ja, saj vem, kaj sledi, mnogi bodo rekli, da rešuje življenja mnogih, sama se vedno znova sprašujem, koliko jih pravzaprav vzame, pa ne le v človeškem kraljestvu, še več jih jemlje v živalskem kraljestvu.

Plastika v človeškem vedenju, plastika v vrednotah, slabe kopije originalov je nekaj, kar je trend družbe v kateri bivamo. Ustvarili smo celo kulturo plastike, kjer slavni narekujejo zadnje trende in ljudje sledijo originalom ter poskušajo postati čim bolj izvirna kopija, plastika.
Ko takole opazujem evforijo, ki je zadnja epidemija na planetu, kako so množice fascinirane z originali in se trudijo postati čim boljša kopija se sprašujem kam smo zašli? Kje smo izgubili svoj original?

Če ste eden od povprečnih Zemljanov, potem ste bili takoj po rojstvu podvrženi udomačevanju. Začne se s prvim udarcem novorojenčka po ritki, da zadiha. Tako vstopimo v matrico življenja na Zemlji. In potem nas udomačijo v prijazne, podrejene kopije originalov, ki pogosto sploh niso originali temveč le kopija kopije originala. Saj poznate igro kaznovanja in nagrajevanja, kajne?

Ko sem tako hodila po svoji poti in poskušala postati čim bolj originalna kopija, sem sčasoma spoznala, da lahko postanem le druga kopija in nikoli original, če sledim drugim in poskušam posnemati druge. Skozi kaos razpada mojega sveta in temno noč ega sem odkrila, da nočem biti kopija, da imam dovolj plastike. Vedno močnejša je bila želja po originalu, po tem, da sprejemem izvorne aspekte in materiale v svoje življenje. Da sem prva v svojem življenju, da sem original. In če kdo misli, da je pot k originalu lahka, se lahko vpraša, zakaj jih je potem tako malo na Zemlji? Pot rasti je pot razočaranj in izzivov, kajti vsako razočaranje postavi pred tebe izbiro plastika ali original? Ali kot sama rada rečem; Resnica ali Posledice? Resnica je original in posledice so plastika :)

Avtentičnost je ključ do originala. Avtentičnost je original. Ko si avtentičen in si kar si, potem si original. In moja želja po tem, da grem iz povprečnosti in sem to kar sem je bila tako močna, da sem začela hoditi po poti Ljubezni. Pot Ljubezni je učenje Yeshue, ki ga je širila Marija Magdalena, čeprav to ni bilo učenje, ki bi zraslo v njegovi glavi. Pot Ljubezni je starodavno učenje, ki prehaja iz roda v rod še iz časom Lemurije in Atlantide. Yeshua je bil tisti, ki je to znanje obudil za vse nas. Knjiga Ljubezni je zapis o avtentičnosti, o originalu, kako biti to kar si in živeti to kar si tukaj in zdaj. In močno se me je dotaknilo, ko je to učenje začelo prihajati v moje življenju.

In tako se je plastika začela topiti, kajti zanimiva lastnost plastike je, da je v ognju ustvarjena in jo ogenj raztopi, preoblikuje. In ko sem se talila v ognju Duha sem vedno bolj zaznavala svoj izvorni original, to kar sem. Iz mene je začela sijati avtentičnost. In ta avtentičnost ima izjemno moč, kajti preobraža vse v tvojem življenju. In tako je prišla na vrsto tudi moja zunanja podoba, moj posel, celostna podoba tega kar počnem. Vse je v procesu preobrazbe, vse, kar delam se preobraža in dobiva novo podobo. Vse je postalo orodje v rokah originala, kajti skozi vse proseva to kdo jaz sem, vedno bolj. Prej sem s podobami od zunaj oblikovala stvari in okoli sebe nameščala to, kar sem mislila, da mi je všeč. Zdaj je proces obraten, od znotraj navzven. In moč, ki jo čutim zadaj me včasih osupne, vendar se počasi navajam na to kako je biti avtentičen, kako je biti ven iz povprečja brez potrebe, da si viden. Zdaj vem, kaj pomeni leteti pod radarjem, kajti to, kar je del moje misije ni za množice, to kar delam je za tiste, ki so zasičeni s plastiko, ki so spoznali, da jih ne zanima biti kopija, je za tiste, ki želijo obuditi svoj original in ga v polnosti zaživeti. In ta original je tvoja božanskost, je to kar si.

Kajti velika lekcija originalov je, da morajo to izbiro, da so originali izbirati vsak dan znova. Gre za prakso Ljubezni, ki ji nikoli ni konca. Vedno znova si soočen z izzivi in razočaranji na poti. In vendar, ko veš, da je to le del poti in da so izzivi nujno potrebni za tvojo rast, enostavno presegaš samega sebe, vsak dan znova v vsaki težki izkušnji znova. In nekega dne poletiš na krilih svojega notranjega metulja in prepoznaš veličastnost svoje Biti.

Moja vizija je, da vam pokažem pot do vaše veličastnosti, da vas vodim po tej poti Ljubezni. Iz Ljubezni, z Ljubeznijo, za Ljubezen.

In če vas zanima več na to temo, se mi pridružite na enodnevnem druženju Pot Ljubezni v templju Divine.

Namarie
Taja

Ko se rodiš na novo

Lahko bi rekla, da sem veteran v svojem raziskovanju lastnih globin, prekopavanju notranjih vrtov in puljenju plevela. Zelo rada sem obiskovala vse vrste seminarjev, brala na tone knjig in imela vrsto čudovitih vpogledov tako imenovanih “peak experience” vrhuncev v spoznavanju sebe. Dokler nisem ugotovila, da sledim mnogim stvarem, delam mnogo terapij, uporabljam številne tehnike, in vendar ne poznam sebe. Takrat sem obrnila svoj pogled namesto ven iz sebe vase in spoznala mnoge nelepe, grde, temne strani sebe. Z veliko poguma sem jih objemala in se soočala sama s seboj.
Nato sem dojela, da je pravzaprav moja izbira kakšne poti ubiram, kaj izbiram v življenju, kaj pravzaprav soustvarjam svoj svet. In ker mi je bilo trpljenje tako blizu, sem se še kar nekaj časa trpinčila za male stvari, ki sem jih počela, ker niso bile v skladu s tem v kaj sem verjela, z mojimi prepričanji o sebi.
Potem sem se prebudila. Ustavila sem se. In ustavitev je prišla v obliki zanimive situacije, ko sem s strani dveh nutricistk dobila čisto diametralno nasprotni informaciji. Torej ali je boljša himalajska ali morska sol? Totalno brezvezna zadeva in vendar se je izkazala za izjemno močno dilemo, ki me je ustavila. Vprašala sem sebe, kaj to pomeni meni? Kaj moja telesna deva pravi na to? Kaj je bolje za moje telo? In se zavedla, da je v meni izjemen vir modrosti, ki pove točno tisto, kar je prav zame.
In tako sem začela prakticirati, da hodim k notranjemu vodnjaku modrosti, da se obračam na modreca v meni in spoznanja me vsakič znova presunejo. Vse to je spremenilo moj pogled na svet in moj način delovanja. Na novo sem postavila parametre delovanja in danes se rojevam v nov cikel v mojem življenju. Danes praznujem moje novo rojstvo. Čas je za rast, čas je za širitev. In danes vem kaj je strast, kako je čutiti v meni, kako jo živeti in deliti.
Končno sem se osvobodila vseh tehnik in moških duhovnih praks in dojela, da so mi ženske duhovne prakse bliže. Resnično sem dojela in sprejela, da sem ženska in zato objemam v sebi predajo, sprejemljivost in polnost v vseh njenih izrazih in si dovolim, da je moj moški 100% prisoten, usmerjen, fokusiran in v opazovanju ženske. Da sijem lepoto, izžarevam svojo toplino in sem v služenju z negovanjem in milino, ki ju nosim v sebi. Hvaležna sem, da sem kjer sem in da čutim izpolnjenost, polnost.
Zdaj je čas, da opravim kompletno čiščenje, da postavim vse na novo in zato je moj današnji dan posvečen meni, mojemu svetemu prostoru, mojemu templju.
Namarie
Taja

Prebujenje

Ko se pogovarjam z ljudmi me pogosto preseneti to, kako ljudje mislimo, da bo hrepenenje naše duše potešeno skozi nekaj v zunanjem svetu – skozi dosežke kot so zaključen študij, boljša služba, več denarja, pravo telo, pravi odnos.
Smo družba, ki se peha za iluzijo izpolnitve notranjega hrepenenja v zunanjem svetu.
In pogosto so krize tiste, ki pravzaprav razkrijejo iluzijo, ki nas drži ujete v človeški školjki. Krize so nekaj, s čimer se ne moremo spopadati na razumskem nivoju, so nekaj pri čemer naš razum v popolnosti odpove, kajti kriza nima vzroka in posledice. Kriza vznikne iz hrepenenja duše po osvoboditvi in tega razum ne more dojeti.

Zunanja školjka ljudem služi kot zaščita pred svetom in prave zaklade pravzaprav skrivamo v sebi. Večina skriva svoje zlato, svoj pravi diamant pod plastjo človeške gline, tega zunanje plasti, persone, ki jo moramo razkriti in se z njo pomiriti, če hočemo odkriti svojo resnično vrednost – zlato naše duše.
Zunanja školjka vam preprečuje, da bi v sebi videli svojo svetlobo, svojo izvorno esenco, svojo moč, resnično vrednost. In vendar dokler nismo sposobni videti tega kdo pravzaprav smo v samem notranjem temelju, se zadovoljujemo s persono, ki jo poznamo, ki nam je domača, kar pogosto spremlja trpljenje.

Življenje nam nenehno postavlja na pot številne priložnosti, da se odpremo svoji božanski naravi. In pogosto se dogaja v času velike krize, da se odpremo, da si dopustimo vpogled v notranji svet. Vzpostavljanje intimnega odnosa z vsemi deli sebe je ključ da spoznamo celostnost tega kdo v resnici smo. Po 18 letih zavestnega ozaveščanja sebe lahko z gotovostjo rečem, da je edini način, da spremenite svet tako, da spremenite svoj pogled nanj in predvsem, da svoj fokus, svojo pozornost usmerite iz iskanja zadovoljitev zunaj sebe v zadovoljitev v sebi. Ključ je v soočenju tako s svetlobo kot s temo, zmagami kot izgubami, blagoslovi in razočaranji, ki so v resnici le prikriti blagoslovi.

Šele, ko bolečino sprejmete in objamete v sebi le-ta postane vaš duhovni zaveznik, ki navdihne nove začetke in vodi k osvoboditvi duše. Izzivi se na naši poti pojavljajo z enim samim namenom, da rastemo, da se obrnemo navznoter.

Krizam se lahko izognemo, če sami zavestno opravimo proces čiščenja svoje zavesti, kar ustvari most med notranjim in zunanjim svetom. Preko tega mostu pa se lahko vrnemo nazaj h globokemu namenu naše duše.

Kadar niste zadovoljni sami s seboj in se ne cenite v vas zazeva globoka praznina, ki je ne more zapolniti nič in nihče iz zunanjega sveta. In vendar ljudje skušamo ta občutek praznine zapolniti z odvisnostmi, pa naj bo to facebook, internet, nakupovanje, pornografija, kajenje, prenajedanje, substance, zdravila, igre na srečo ali zapravljanje. Ne glede na to kaj probavamo nič ne more zapolniti te notranje luknje. Gre za temno luknjo v nas, ki hoče več ljubezni, več denarja, več spoštovanja, več priznanja, več materialnih stvari. Več, še več in še več … Nikoli ni dovolj.

Ne glede na to, koliko ljudje imajo so pogosto čustveno čisto izčrpani in duhovno osiromašeni in ko ta lačni duh prevzame igro je ni stvari v zunanjem svetu, ki bi ga lahko zapolnile, zadovoljile. Ironično je pravzaprav, da ko si v popolni povezanosti z duhom, s svojo božansko esenco, zelo malo potrebuješ, saj imaš izpolnjenost in bogastvo v sebi.

Obstaja ena sama pot kako nahraniti tega lačnega duha v sebi, kako zapolniti to grozečo luknjo v sebi, to praznino in to je tako, da se obrnete k sebi in ga napolnite z ljubeznijo. Saj vem kako plehko se sliši in vendar vem iz lastne izkušnje, da je ni druge poti, kot navznoter, k svoji duši. Ko se povežemo z globljim namenom svoje duše lahko v svetu izrazimo to, kar je naše hrepenenje da damo, da delimo. Ko ste v pristni moči svoje duše, naravno čutite ljubezen, čutite tok življenja, sočutje, prijaznost tako do sebe kot tudi do ljudi in sveta. Takrat ste polni moči in samozaupanja da ste na pravem mestu in delate prave stvari. Takrat ste v služenju, ko delate to, kar najbolj odslikava in izraža najvišji potencial vaše duše. To je služenje v svojem pravem pomenu besede.

Skozi mnoge preizkušnje sem šla, da lahko sedaj z gotovostjo rečem, da vem kako vas lahko peljem skozi preizkušnje in iniciacijo vaše duše. Kako se prebuditi v svojo pristno moč in živeti svoj najvišji potencial. Kajti notranja popotovanja, ki sem jih sestavila so namenjena izkušanju, temu da resnično pridete v stik s sabo, prepoznate ovire v sebi, ki vam preprečujejo, da ste to kar ste. Premikamo se na nova ozemlja znotraj nas samih, za katera ni zemljevidov, kajti vodijo nas v neznano. Potrebno je veliko poguma, da se v ta neraziskana ozemlja podamo sami in zaupanje samemu sebi je eno izmed najpomembnejših veščin, ki si jih lahko na tej poti želite. Če potujete po tej poti s sopotniki, je veliko lažje. Dejstvo je, da vsak potuje sam in vendar sem prepoznala dragocenost druženja, da stojimo drug z drugim in drug ob drugem v tem soočanju s samim seboj. Zato so notranja in zunanja popotovanja, ki jih vodim, priložnost, da spoznate enakomisleče ljudi in se na to potovanje iz notranje krize odpravite v dobri družbi.

Šele, ko smo vzpostavili svoje meje, ko smo spoznali sebe smo pripravljeni na intimno partnerstvo, da smo v služenju drugim.

Ko se povežete s sabo v sebi izkusite to, kar je tako briljantno opisal Franz Kafka; Ni vam treba zapustiti sobe. Sedite za mizo in poslušajte. Ni vam treba poslušati, enostavno samo čakajte. V resnici sploh ni treba čakati, samo bodite mirni v svoji edinstvenosti. In svet se vam bo svobodno ponudil brez mask. Nima druge izbire. V ekstazi se bo valjal pred vašimi nogami.

Kajti v sebi nosimo vero in zaupanje v božanskost vsake duše in lahko opazujemo kako božansko odgovarja na individualni klic vsake duše na planetu. In če se lahko utišate v sebi in se osrediščite v svojem notranjem centru, boste slišali glas svoje duše, ki vam bo razkrila življenje onkraj vaših najbolj divjih sanj.
Kar sem ugotovila na svojem notranjem popotovanju je pravzaprav to, da ne moremo manifestirati svojih sanj, kajti manifestiramo lahko samo nam znane stvari. Ko se povežemo z glasom svoje duše in si dopustimo, da živimo svoj notranji klic, se premikamo onkraj znanega, zato sta vera in zaupanje naša zelo pomembna zaveznika na tej poti.

Življenje je resnično izjemen ples med notranjim in zunanjim, gre za popotovanje, ki si ga naša duša želi in ki ga pravzaprav potrebujemo. Kajti zunanje izkušnje potrebujemo, da se spomnimo, se učimo, da se razvijamo in rastemo. Vendar je za rast v zunanjem svetu nujna opora v notranjem svetu, drugače boste končali globoko razočarani in prazni. In če se osredotočite samo na notranji svet, razen, če ste izbrali življenje meniha ali nune ali ste svetnik, boste izkusili izoloranost, osamljenost in pomanjkanje.

Otrok Univerzuma ste, otrok ene pesmi, popone povezanosti z vsem kar je. In da resnično lahko izkusite življenje polnega zadovoljstva, izpolnjenosti, radosti in hvaležnosti morate sprejeti dejstvo, da ste del večje igre. Igre v kateri če zmagaš ti, zmagam tudi jaz in če zmagam jaz, zmagaš tudi ti. In če izgubiš, izgubim tudi jaz in če izgubim jaz, izgubiš tudi ti. V tej igri vzajemnosti, popolne povezanosti, odprtosti in pretoka so stave izjemno visoke in zmagovalci so redki, kajti za to, da lahko igrate to igro življenja, morate poznati pravila te igre.

Namarie
Taja Albolena