Življenje

V 2014 izberi mir … vsak dan znova!

, 0 Comments

Kreacija je tema, ki me fascinira že desetletja. Vedno znova sem si jo ogledovala, vedno znova z drugega zornega kota, dokler mi stvari niso postale jasne in sem jih preko  zavedanja in razumevanja skozi čutenje tudi utelesila skozi izkušnjo.

Kreacija je del vsakega posameznika. Ne moreš, da ne bi kreiral, to je del tebe. Kar lahko naredimo pa je, da izbiramo kako kreiramo. V vsakem trenutku sta nam na voljo dve izbiri. Lahko kreiramo iz strahu ali iz ljubezni. V resnici sta to edini izbiri, med katerima izbiramo. In večinoma kreiramo iz strahu. Saboter je tisti del v naši notranjosti, ki nas vodi v to, da sabotiramo sami sebe, zavračamo priložnosti, se zadržujemo in smo pogosto paralizirani … iz strahu. Dolgo časa nisem razumela kako to, da vedno znova zavračam priložnosti v mojem življenju, ki bi me peljale tja, kamor sem si želela, ki bi mi omogočile, da uspem. In vedno znova sem iz strahu izbirala varno igro.

Saboter je tisti del v nas, ki ima moč, da nas vodi v soočenje z našimi najglobljimi in najbolj skritimi strahovi. In v teh strahovih je skrito največje zlato, vaša največja darila. In ker smo ravno v tem obdobju obdarovanja ni napak, če pogledamo, kako to gre, čisto zares.

Tvoja resnična narava je celostna, celovita, popolna sama po sebi in je eno. Katere koli podobe, misli, občutka ali izkušnje se zavemo v svoji zavesti, v resnici izhaja iz našega polja zavedanja. Naša zavest se lahko zaveda samo nečesa, kar ona JE. Naša zavest se ne more zavedati nečesa, kar ona ni. Karkoli izkušamo, to izkušamo zato, ker je del našega zavedanja, ki se manifestira v zunanji formi. Vse se rojeva iz nas.

Lahko bi rekli, da gre za valove iste substance, vendar ima vsak val svoj okus, svojo teksturo, barvo, kvaliteto, ki določa našo izkušnjo. Karkoli se dogaja, je vedno neločljivo povezano z nami, kajti vse je eno in eno je v vsem – vedno. Ko se zavemo svoje izvorne narave, svoje resnične narave, prepoznamo, da se vse dviga iz te izvorne narave , ki je v nas. Nič ni ločeno od te prisotnosti Jaz sem. Vse je eno in eno je v vsem.

In če smo v vojni sami s seboj, če se borimo s čimerkoli v naši izkušnji v zunanjem svetu, se ločujemo, delimo to v sebi. Kadarkoli se borimo, odrivamo, zanikamo dele sebe, smo v vojni sami s seboj in z elementi svoje izkušnje v zunanjem svetu. Tudi, ko nečesa nočemo občutiti v polnosti v sebi, smo v vojni s sabo. To našo tendenco, da se borimo sami s seboj in z izkušnjami v zunanjem svetu imenujemo upiranje.

Včasih sploh nočemo vedeti kaj nas moti, žuli, iritira, pa naj bo pozitivno ali negativno, boleče, širitev ali zakrčenost v naši zavesti. Če gre za nekaj neznanega, če nas je strah ali pa se počutimo slabo v zvezi z nečim, se tega nočemo zavedati. Enostavno, to sabotiramo in se delamo, da to ne obstaja. In zato se pogosto upiramo temu, kar se še ni utelesilo, kar še ni znano.

V sebi poskušamo ločiti nekaj, kar se ne da ločiti, postanemo okorni in robati, in zavedanje izgubi svetlobo, svetlost, jasnost. Vedno ko se upirate, se upirate sami sebi. Namesto, da bi bili sami s sabo se upirate temu, da ste sami s sabo. In s tem ustvarjate vojno v sebi. Vsakič, ko se identificirate s svojo preteklostjo ali prihodnostjo ste v uporu vaši resnični naravi tukaj in zdaj.

Nižji jaz, naš ego, vedno poskuša delovati, dela to in ono ali pa nas napeljuje, da bi morali nekaj narediti. Naša resnična narava pa ničesar ne dela, samo je. Je vaša resnična, izvorna narava, vaša Bit, je sijoča prisotnost. Narava ega je upiranje temu, kar je. In ego je v skrivni navezi s saboterjem v nas, kajti ko se prenehamo upirati, ko nehamo z notranjim bojem, se razširimo, ustvarimo prostor in dopustimo, da se to, kar se dogaja, dogaja.

In ob koncu leta, ko sejemo semena za naslednje leto je ključnega pomena, da si dopustite, da samo ste. Ko se borimo s stvarmi iz preteklosti, ko odrivamo izkušnje in priložnosti od sebe, jim ne damo priložnosti ali prostora, da bi bile to kar so. Ne damo jim priložnosti, da se razvijejo v svoj polni potencial in razkrijejo svojo pravo naravo. Zaradi strahu sabotiramo sami sebe in stvari ostajajo take kot so bile na začetku, znane. Na smrt se bojimo neznanega. Kajti v resnici razširitev in naša izbira, da gremo v neznano pomeni smrt našega ega.

Upiranje ustvarja ločenost v nas, ustvarja dualnost. Naša izvorna narava ni ustvarjena za ločenost ali konflikt. Njene manifestacije v zunanjem svetu pa se lahko zdijo, kot da so ločene. S tem sporočamo, da ne prepoznavamo kaj se manifestira v naši zavesti, v našem zavedanju. Ključno je, da prepoznamo svoj upor. Ko ga prepoznamo, to ne pomeni, da moramo z njim karkoli narediti. Naše učenje je povezano z odpiranjem izkušnji, da se zavedamo upora v sebi, da smo prisotni z njim, ga čutimo v sebi in smo radovedni v povezavi z njim. Pomembno je, da se znamo pomiriti s svojim notranjim uporom, da ga prepoznamo, da ga spregledamo in izberemo mir namesto vojne.

V letu 2014 bo to nedvomno ena največjih lekcij … prisotnost, budnost in samozavedanje. Ko začutimo jezo ali sovraštvo je na nas, kaj bomo naredili s to izkušnjo. To je del naše duše, je naša zavest, ki je prevzela obliko jeze, v tem času, iz razloga, ki ga morda ne razumemo. Namesto da gremo v voj no s svojo jezo, ker je to nekaj »negativnega« je pomembno, da ji dopustimo, da se pokaže in jo objamemo v sebi s tem, da jo v polnosti začutimo, ji damo prostor, da je to kar je, kajti če smo sposobni slediti tej niti resnice, nas bo vodila v naš resnični jaz. Upiranje jezi na drugi strani ustvarja ločenost v naši izkušnji, ustvarja dualnost ali konflikt. Njene manifestacije pa se lahko zdijo, kot da so ločene od nas samih.

In zato vam želim, da v letu 2014 objamete sebe v celoti, praznujete celega sebe in sprejmete vse dele v sebi. Naj bo to leto, ko ustvarjamo mir v sebi, celovitost in celostnost v sebi. Kajti le s tem, ko ustvarjate mir v sebi, ga boste tudi v svojem zunanjem svetu.

Moja želja je mir v svetu in vem, da se mir začne v meni. In zato tole pisanje pošiljam v svet z upanjem, da tudi ti izbereš mir v svojem svetu. In več ko nas bo izbiralo mir v sebi, pomirjenost s seboj … bolj bo mir del zunanjega sveta. Zato izbiraj mir …dnevno … zase.

Kozmični objem.

Taja Albolena

Zakaj v teh dneh potrebujemo počitek?

, , 0 Comments

Smo družba, ki ceni hitrost in produktivnost, rezultate. In ravno zaradi te naše tendence, da pozabimo nase in na svoje potrebe, medtem, ko drvimo skozi dneve, je zadnjih 11 dni, ko se leto zaključuje resnično modro, da se umirimo in gremo vase.

Mnogi v zadnjih dneh pišemo o istih stvareh in vsak na svoj način spominjamo na dejstvo, da je ta čas najbolj idealen v letu za umik vase. Kajti resnično je potrebno opraviti inventuro starega leta na vseh nivojih. Kajti le, če si vzamemo čas za opuščanje starega, lahko naredimo prostor za novo, to, kar želimo, da zraste. Vstopamo v posvečeni čas opuščanja in oproščanja. Vse od keltskega praznika Samhaina 30.10. smo v času umirjenosti, ki ga je modro preživeti v počitku in nabiranju moči. To, da gre v naravi v tem času vse v zimsko spanje sploh ni naključje, kajti do 21.12., ko se rodi novo sonce je čas tišine, teme, počitka. Vendar v naši v rezultate usmerjeni družbi pač nimamo časa za svojo dušo in notranje popotovanje v neznano.

Vendar ni odveč opozoriti, da smo z letom 2012 vstopili v Soul-arno dobo, kjer z razumom in mentalnim »mastrubiranjem« kot je prepričevanje, da imamo nekaj, česar nimamo, ne bomo daleč prišli, Vsako leto bo težje, kajti duša od nas zahteva drugačna orodja v tem, ko se spuščamo v neznano. Osebne krize in razpadi so le način, kako nas duša prisili v notranji stik sam s sabo, da se umirimo in poiščemo odgovore v sebi. Ni nam treba čakati na izzive, če smo voljni, da se zavestno premaknemo skozi proces ozaveščanja in čiščenja vsega, kar nam ne služi več.

V času, ki je pred nami je ključno, da se posvetimo kreaciji našega leta. Kajti ne pozabimo, da sadimo semena, za katera bomo nato celo leto skrbeli, jih negovali vsak mesec v skladu z luninimi cikli in tako zavestno kreirali to kar si srčno želimo.

Pomembno je, da se spomnimo na to dejstvo, da tja, kamor usmerjamo svojo pozornost, tja teče naša energija in to bo zraslo. Ni dovolj, da energijo usmerite v svoje sanje, v želje in domišljijo in potem spustimo stvar. Verjemite mi, da sem na lastni koži preizkusila številne variante na temo kreacije od tega da nisem naredila čisto nič do tega, da sem samo posejala semena in sem pozabila nanje. Vendar sem skozi prakso ugotovila, da je ključna nega vaših želja, da jih čez leto zalivate, hranite in ste jim sonce in voda. V skladu z luninimi cikli, ki so nam dani, da z njihovo pomočjo krepimo svojo dušo in njene usmeritve in želje lahko ustvarimo resnično čarobno leto.

Prvi korak v procesu je nedvomno razsodnost ali se osredotočamo na svoje avtentične želje, smo sploh v stiku s svojim avtentičnim jazom ali ustvarjamo iz svojega nižjega jaza in hranimo želje, ki pravzaprav niso tisto, po čemer srčno hrepenimo. Letos bomo na enodnevnem srečanju svojo pozornost usmerili ravno v to smer.

Stik s svojim avtentičnim jazom je v času v katerega se premikamo ključnega pomena. In kot del enodnevnega druženja boste prejeli vodeno prakso skozi katero si bomo pridobili razsodnost kdo je tisti, s katerim smo v stiku?

Še vedno je usmerjanje na zunanji svet tisto, kar je v ospredju pri mnogih ljudeh. In vendar je spraševanje drugih in iskanje zunaj sebe nekaj, kar nam v teh dneh ne bo služilo. Stik s svojo notranjostjo, umirjenost, jasnost in sledenje srcu je tisto, kar vam bo razkrilo srčno usmerjenost in modrost, ki je že v vas.

Resnično izkoristite dni od 21.12. do 1.1. za samorefleksijo in samoizpraševanje. Refleksija in notranji vpogled v dušo bosta razkrila vse tisto, kar morate videti in vedeti. Ključ je v sposobnosti, da postavite pravo vprašanje in se tako uglasite na odgovor, ki že leži v vas. Vsi udeleženci sobotnega druženja bodo prejeli vprašalnike z 20 vprašanji, na katere si je modro odgovoriti v tem posvečenem času.

To je tudi čas, ko je modro, da uporabimo hvaležnost. Pa ne le za vse dobre stvari, ki jih prepoznamo, pomembno je, da znamo biti hvaležni za vse izzive s katerimi se na poti srečujemo. Kajti vsak izziv je priložnost za rast in razvoj.

Ta posvečeni čas je namenjen druženju s svojo dušo in to nam razkriva tudi modrost četrte adventne nedelje, ki je posvečena stiku duše z dušo, empatiji, ranljivosti, ko si moramo priznati kje se nahajamo, da bi se lahko premaknili tja, kamor si želimo. Pomembno je odkriti kaj nas ovira na poti, kaj je modro opustiti in oprostiti, kaj naj ostane v odhajajočem letu in kaj izbiramo, da nesemo s seboj v naslednje leto.

Pri sebi opažam, da se pogosto zataknemo v svojih preteklih sanjah, v tem, kar smo pisali pred leti, kar sploh ni več ažurno, kar smo prerasli. In to osredotočanje na svoj notranji svet je ključnega pomena, saj nam da pomembne smernice kam se premikamo. Rada rečem, da ob koncu leta naravnavamo svoj notranji kompas, vendar ne smemo pozabiti na to dejstvo, da ko seme posadimo, da ga je potrebno tudi negovati.

In ko naredimo prostor za novo lažje posadimo to, kar čutim, da si resnično želimo.

Torej tri pomembne prakse v tem tednu:

1. Refleksija, notranji vpogled. Zapisovanje v dnevnik. Ustvarjanje svetega prostora.

2. Hvaležnost za preteklost.

3. Samoizpraševanje, stik z dušo. Kaj so srčna hrepenenja? Kam bo usmerjena moja pozornost? Kaj kreiram zase v letu 2014?

In če želite ustvariti avtentične, navdihnjene kreacije, ki jih čutite v sebi pa vas je strah kako boste naredili ta premik v neznano, se mi pridružite na našem skupnem Ustvarjanju čudovitega leta 2014. Vem kako strašljivo je videti, ko se premakneš v kreacijo tega, kar te presega, kar je večje od tvoje trenutne paradigme, kajti sama hodim po tej poti mojih srčnih želja vse od leta 2009. Poznam ovire na poti in vem kako strašljivo je lahko na poti.

Zato sem letos prvič oblikovala načrt za vse tiste, ki se boste udeležili enodnevnega druženja Ustvarite čarobno 2014, ki nas bo čez vse leto podpiral v naših kreacijah. Vsi udeleženci druženja boste poleg vsega kar je del programa, vse podpore, ki je na voljo v obliki vodenih praks dobili še mesečna navodila za lunin koledar kako negovati svoje kreacije vsak mesec sproti. Z vami bom delila modrost tega kako in na kaj vsak mesec usmerjati svojo pozornost. Svojih kreacijam bomo tako redno dajali hranila, vodo, sonce, vse potrebno, da bodo uspešno rasle in resnično uspevale v vsem svojem razcvetu.

To kar sem sama na svoji poti najbolj pogrešala je podpora. Ta sveta posoda, ki nas drži, da skupaj potujemo, da se družimo tudi virtualno in da skozi redne prakse krepimo to, kar so naše kreacije. In točno to se ustvarila za vse vas, ki potujete z mano in delite z mano svoje sanje. Letos kreiramo velike stvari! Združimo moči.

Želim vam krasen prehod skozi velika zvezdna vrata v novo rojstvo in če ga želite praznovati v naši družbi ste vabljeni na praznovanje Yula 21.12. in pred tem na enodnevno druženje Ustvarite čarobno 2014!

Namaste

Taja

Petek 13

, 0 Comments

Danes je spet napočil tisti zlovešči dan v koledarju, ki se ga zaradi starih vraž boji toliko ljudi – petek, 13.

Vsak posameznik mora sam presoditi koliko bo verjel vražam, res pa je, da mnogi na to enostavno nimajo vpliva. Vraževerje je povezano z biokemičnimi reakcijami v telesu in čustvenimi reakcijami, ki jih najprej sprožijo najstarejši možgani v naši glavi, gre za r-complex. Vaši reptilijanski možgani predstavljajo vaše osebno nezavedno in imajo izjemen vpliv na vraže in na osebne rituale in ceremoniale. Več tisočletij se strah  aktivira na določeno časovno povezavo in tako smo strah pred petkom trinajstega enostavno podedovali. In vendar to lahko spremenimo, če se zavemo in si priznamo za kaj v resnici gre.

Pa si poglejmo nekaj dejstev o tem posebnem dnevu.

Zakaj petek?

Jezus je bil križan na petek po zadnji večerji s 13 gosti (on in 12 apostolov)- 13. je bil prav Jezusov izdajalec Juda Iškariot. Vsesplošna fobija pred petkom, 13., najverjetneje izvira prav iz tega. Petek je bil v starem Rimu dan pogubljenja – takrat so izvrševali smrtne kazni, medtem ko so druge predkrščanske religije, Kitajci, pa tudi poznejši islam, petek spoštovali kot svet dan. Zaradi prej omenjenega se je v srednjem veku razvilo prepričanje o petku kot o “čarovniški soboti”. Petek je tudi pojmovan kot ženski (vsaj med tistimi, ki so proti nežnejšemu spolu) in kot tak slab dan. Na primer, v angleščini edino petek nosi ime po ženski boginji Freyi (Frey day -Friday).

Zakaj 13?

Številka 13 je tudi predstavljala ženskost, ker je odgovarjala številu mesečnih ciklov v letu (28 x 13 = 364), kar je bilo v patriarhalni družbi sinonim za “hudičevo orodje”.

Nekateri verjamejo, da so se zlovešča znamenja združila 13. oktobra 1307, ko je dal francoski kralj Filip IV. aretirati in mučiti na stotine vitezov Templarjev. Francoski kralj Filip IV. Lepi si je od njih sposodil veliko količino denarja, ki pa je ni mogel vrniti, zato je dal vse templjarje aretirati na petek trinajstega v letu 1307 (od tega dne velja petektrinajsti za nesrečen dan). Nato so jih mučili, tako da so večinoma priznali, da so pljuvali po križu ter homoseksualnost, kar pa ni bilo res. Leta 1314 je bil zadnji vodja templjarjev, Jacques de Molay, zažgan na grmadi. Ko je gorel, je baje preklel takratnega papeža in kralja Filipa IV. ter ju povabil, naj se mu pridružita v smrti. To ni potrjeno, res pa je, da je papež umrl le en mesec po tej grmadi, Filip IV. pa sedem mesecev pozneje.

Čeprav ni zanesljivih zapisov o tem, kako so se ljudje pred 19. stoletjem bali petka, 13., je nesrečni dan najverjetneje sestavljen  z enostavno logiko: petek je nesrečni dan, 13 je nesrečna številka, torej je petek,13., bolj nesrečen petek od preostalih.

Nordijske legende, egipčanska duhovnost

Stari Vikingi so verjeli, da če jih bo ob istem času za mizo 13, bo vse goste kmalu obiskala smrt. V Valhallu je bilo namreč poklicanih 12 bogov, medtem ko je 13., zlobni Loki, prišel nepovabljen in ukanil bogove, da so se med seboj pobili, in tako izzval Tora, vrhovno nordijsko božanstvo.

Stari Egipčani so skozi življenje šli čez 12 duhovnih stopenj, 13. pa je bila tista po smrti. Zaradi tega so 13-ico povezovali s smrtjo.

V zahodni kulturi je bila številka 12 sveta (12 apostolov, 12 mesecev v letu …), medtem ko je 13 rušila to popolnost in so se je bali celo bojeviti Vikingi. Nekatere študije segajo še dlje v preteklost in izhajajo iz tega, da so prvi ljudje imeli za štetje deset prstov in dve stopali, tako da je vse, kar je bilo več od tega, nerazumljivo in predmet praznoverja.

Podlegli so strahu

Se vam zdi strah pred 13-ico neumen? Se sliši kot nekaj, v kar resna podjetj ane bi nikoli vložila denarja, le da se številki izognejo? No, po podatkih Phobia Instituta v Ashvillu v Severni Karolini več kot 80 odstotkov stanovanjskih zgradb v ZDA nima 13. nadstropja, številna letališča nimajo 13.vrat, veliko bolnišnic in hotelov nima 13. nadstropja ali številke sobe, kar nekaj glasbenih plošč pa nima 13 pesmi.

Izognite se potovanju

Ena najbolj razširjenih vraž, povezanih s petkom 13., je ta, da na ta dan ne bi smeli potovati. Strah izvira iz 18. stoletja, ko je ladja HMS Friday izplula iz Anglije na petek 13. Ladja je izginila in nihče ni nikoli več slišal zanjo. Potem ladje na ta dan niso več izplule in celo nekatere zavarovalnice niso hotele zavarovati ladij, ki bi plovbo začele na ta dan. V bližnji preteklosti je nesrečni Apollo 13, ki se mu skoraj ne bi uspelo vrniti z odprave na Luno, še utrdil strah pred potovanji na ta datum.

Strah ima ime

Za strah pred številko 13 obstaja ime: triskaidekafobija. Še več, ime obstaja tudi za strah pred petkom 13.: paraskavedekatriafobija. Strah pred petkom, 13. je tako razširjen, da je dobil strokovni izraz, samo v ZDA pa za njim trpi približno 20 milijonov ljudi. Vendar pravega razloga za paniko ni. Psihologi trdijo, da smo sami krojači svoje usode. Torej, ko se vas v petek 13. polastijo črne misli, se spomnite, da je verjetnost za veliko nesrečo dokaj majhne. Več možnosti imate, da si z negativno naravnanostjo pokvarite dan.

Celo film

Leta 1980 je Sean Cunningham režiral film Petek, trinajsti, v katerem najstnike terorizira s hokejsko masko zamaskirani morilec Jason Voorhees. In katero prizorišče si je Cunningham izbral za snemalno lokacijo prvih Jasonovih pokolov? Okrožje Warren in kamp No-be-bo-sco v Blairstownu. Kamp deluje še danes. In da, film je doživel 11 nadaljevanj, kar zagotavlja, da številne generacije najstnikov povezujejo petek, 13., z noži in morilci.

Naredite si krasen dan

Taja

Moč je v ranljivosti…

, , 2 komentarja

Ste se kdaj vprašali, kaj vodi našo družbo? Sama se to pogosto sprašujem. In vedno bolj ugotavljam, kajti stvari se razkrivajo same od sebe, da je glavno vodilo številnih ljudi po svetu pomanjkanje. Ljudje se radi pritožujemo, da nimamo dovolj. In morda je videti, da je težava številka ena pomanjkanje denarja, vendar je v resnici stvar precej bolj temeljna, kot si predstavljamo.

Številni posamezniki v sodobni družbi se pritožujejo, da nimajo dovolj časa, varnosti, gotovosti, ljubezni, ženske rade rečemo, da nismo dovolj popolne, iz česar sta se razvili dve zelo močni industriji – modna in kozmetična industrija in najnovejša, ki jo zelo dobro podpihuje novodobno gibanje (New Age) – da nismo dovolj posebni, izredni. Zaradi tega sodobnega trenda, da bi vsi morali živeti posebno življenje, smo razvili tezo, da je “navadno” življenje enačeno z nevrednim življenjem. Sploh se ne zavedamo, koliko zamujamo s svojim iskanjem in potrjevanjem posebnosti. In to se v naši družbi začne že takoj, ko se otrok rodi – je indigo, morda kristalen, je mavričen, v resnici ni pomembno, samo da je nekaj posebnega. Poznate?

To česar se sploh ne zavedamo je, da svoja prepričanja infiltriramo v svojo dnk in to postane sporočilo, ki ga prenašamo iz generacije v generacijo. In zelo očitno je, da smo postali družba pomanjkanja. In to kar smo naredili v odgovor temu pomanjkanju je, da zjutraj vstanemo in prva stvar, ki jo naredimo je, da si nadanemo oklep.

Danes je trend, da se ljudje ščitimo. Treba si je nadeti ščite. In tudi če vas novodobno gibanje sploh ne zanima, je dejstvo, da si zjutraj najprej nadanete svoje ščite. Ščiti nam omogočijo, da nas drugi ne vidijo take kot v resnici smo, kajti prizadevamo si biti takšni, kot drugi želijo od nas. Ščiti nam omogočijo, da mislimo, da smo zaščiteni pred stvarmi, ki bi nas utegnile raniti – sojenje, kritiziranje, graja, zasmehovanje. Ljudje smo prepričani, da če se zaščitimo z oklepom, potem smo varni. Pravzaprav smo mnenja, da je ta oklep nekaj resnično pametnega in tako je razumskost in poduhovljenost skupaj s perfekcionizmom pogosto del našega oklepa, del našega ščita. Ja prav ste slišali, perfekcionizem je naše orodje s katerim ščitimo svoje srce.

Sodobna družba je mnenja, da lahko zaščiti svoj občutek za ljubečnost, sprejetost in vrednost z oklepom. Zelo močno branimo svoje srce. Vendar je dejstvo, ki se ga ne zavedamo to, da s tem, ko se ščitimo pred bolečino, zapremo svoje srce za vse občutke, temne in svetle, grde in lepe. Ko takole hodim po svetu ugotavljam, da je na pohodu epidemija otopelosti. In to kar je najbolj zanimivo v povezavi z otopelostjo je to, da ko si v otopelosti, sploh ne veš, da si v otopelosti, kajti imaš občutek, da je vse kul. No, lahko bi bilo še boljše ampak v bistvu je vse ok. Edina stvar, ki vedno znova sporoča, da si v otopelosti je preplavljujoč občutek pomanjkanja in strahu, ki vsake toliko predre oklep. Smo družba, ki je razočaranje vzela za svoj način življenja. Veliko lažje je živeti življenje razočaranja, kot občutiti razočaranje. Veliko raje delamo stvari za katere vemo, da niso tiste, ki nas navdušujejo, kot da bi delali to kar nas navdušuje in doživeli polom, občutili razočaranje.

Popolnost je teža, ki jo nosimo s seboj, iz katere ugajamo, ustrežemo drugim in poskušamo poskrbeti za to, da je vse narejeno popolno.

Ljudje smo pozabili na ranljivost. Ko vodim seminarje in druženja za ženske vedno znova prepoznavam, kako enačimo ranljivost in ranjenost ali ponižnost in ponižanost. In ljudje ne prepoznavamo, da je ranljivost rojstno mesto ljubezni, pripradnosti, intimnosti, kreativnosti in spremembe. Brez ranljivosti ne moremo izkusiti tega, kar si naše srce srčno želi. In ja, seveda s tem ,ko odpremo svoje srce in smo ranljivi tvegamo tudi to, da bomo ranjeni, vendar je moje osebno opažanje, da če se soočimo s svojimi ranami in se pomirimo z njimi v sebi enostavno nimamo tistih gumbov, ki bi v nas sprožili reakcije in ki bi nas vodili v stres in zanikanje samega sebe.

In včasih kar težko verjamem, kako nepopularno je soočenje s svojimi ranami, s svojimi ranjenostmi, kajti velika večina ljudi je mnenja, da bo to nekako izvenelo, da se bo pozdravilo samo od sebe. Nismo se voljni soočiti s svojimi ranjenostmi, da bi skozi to razvili svojo ranljivost. Nismo voljni odložiti svojih ščitov, preveč dobro nam služijo. In vendar nas energije in predvsem evolucija silijo v to smer. Odložiti bo potrebno ščite, če hočemo zapustiti to vojno polje in izbrati mir v svojem življenju. Kajti glavna izbira, ki nam je dnevno na voljo je; mir ali vojna.

In tisto, kar nam pomaga odložiti ščite, tisto, kar nas popelje v sam center ranljivosti, avtentičnosti v naši notranjosti je empatija. Empatija je občutenje, ko čutiš to, kar čuti oseba na drugi strani, ko ga vidiš in ga čutiš. To kar empatija zahteva od nas je, da se odpremo, da odložimo svoje ščite in samo smo. Da smo v tej poziciji čutenja. Kar od nas zahteva, da v sebi najdemo to isto mesto, kjer se nahaja oseba na drugi strani, ko smo bili mi ponižani in razžaljeni, ko smo bili ranjeni, kajti le na tem mestu lahko stojimo z osebo, za njo, ji damo podporo in razumevanje, da vemo kje se nahaja in da stojimo z njo in za njo, da imamo v sebi to vero, da bo premagala to s čimer se sooča. Z empatijo izražamo vero v druge. In empatija od nas zahteva resničnost, iskrenost, avtentičnost. Empatije ne moremo ponarediti. Ali je prisotna ali pa ni. In to čutimo.

Ko se ne odpremo, ko imamo na sebi svoje ščite, ne moremo biti empatični, ne moremo čutiti, ne moremo se povezati, čutimo se nekako ločeni. In to so simptomi sodobne družbe. Večina ljudi danes se čuti izgubljene, izdane, zanikane, izolirane, zapuščene, ločene, osramočene, zasmehovane. Sploh se ne zavedamo, kako močno sram vodi naša življenja, kako močno smo vpeti v okove sramu in kako močno poskušamo ustrezati in ugajati, da bi bili sprejeti in potrjeni iz zunajega sveta.

Na svoji poti sem ugotovila, da edina pot v srce vodi skozi polje ranjenosti. Rane s katerimi se moramo pomiriti in jih sprejeti v sebi, začutiti empatijo do sebe in do tega dela v sebi, drugače se nikoli ne premaknemo onkraj tega polja ranjenosti. Moramo prevzeti odgovornost za svojo zgodbo. Brez sojenja in obsojanja drugih, brez zvračanje krivde in obtoževanja kaj so nam naredili in kako grozno otroštvo smo imeli.

Priznati si moramo svojo zgodbo. Naša je! In DivineFlow je lahko orodje, ki vam na tej poti pomaga. DivineFlow nas vodi v srce, da začutimo sebe, da prepoznamo empatijo, jo začutimo, da prepoznamo in si priznamo svoje rane in se z njimi pomirimo na naraven način, skozi božanski tok občutkov. Res je čas, da se pomirimo sami s seboj, da končamo svoje notranje vojne in da stopimo v mir, v notranjo pomirjenost.

Ranljivost je mesto, iz katerega rojevamo sami sebe in pomembno je, da vstopimo na to svoje notranje mesto pomirjenosti s seboj, kjer čutimo ljubezen in mir, kjer smo vse tisto, kar smo in od koder zavestno izbiramo kako se bomo pokazali v svetu. Da bi lahko bili na tem mestu ranljivosti moramo razviti razsodnost in namesto omejevanja, postavljanja omejitev in ščitov spoznati, kaj so moje potrebe, kje so moje osebne meje in se tega držati, skleniti zavezo sam s seboj, da ceniš sebe, da spoštuješ sebe in svoje potrebe in to postaviš na prvo mesto v svojem življenju.

Vendar vsega tega ne moremo narediti brez da se soočimo s svojimi ranjenostmi, brez da objamemo svojo ranljivost v sebi. Rada rečem, da so pomembni vsi štirje nivoji, da se zavedaš, da razumeš, da čutiš in potem lahko zavestno izbereš.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Bodi srečen!

, 0 Comments

O sreči se veliko govori. Večina ljudi je mnenja, da bodo srečni, ko bodo … in potem pride seznam, ki mora biti izpolnjen preden bodo lahko srečni. Takšna je bila moja izkušnja. Mislila sem, da moram narediti še tole in tole in tole in potem bom začutila srečo v sebi in … nikoli ni prišla. Ko sem naredila svoj “eksperiment”, kot ga ljubkovalno imenujem, sem se spravila do take skrajnosti, da sem se v trgovini zjokala, ker enostavno nisem mogla kupiti hrane. Z blokiranmimi karticami in 1€ v žepu nisem vedela kaj naj. Kaj lahko kupiš za 1€ in s tem nahraniš 4 ljudi?

In po dolgem tunelu teme sem dojela, da ni ničesar zunaj mene, kar me bo rešilo. Enostavno moram poskrbeti sama zase. Smiljenje sebe in igranje žrtve sem pripeljala v skrajnost in dojela, da resnično soustvarjamo svoj svet in da ne gre le za lepe besede. Gre za realnost. To kar čutiš in objameš v sebi, to kar SI, to je tvoja vsakodnevna realnost.

In dojela sem, da sem zelo negativno nastrojena. Vedno sem najprej razmišljala o vsem slabem, kar se mi lahko zgodi ali o tem, kaj lahko gre narobe v neki situaciji. In s tem, ko sem svojo pozornost namenjala temu kar lahko gre narobe in stroškom in  in  in … sem to dejansko kreirala, vedno več tega, česar nisem želela, ker sem temu namenjala svojo pozornost.

No, na vseh seminarjih in v knjigah, ki sem jih obiskala mi nihče ni povedal kako težko je premakniti svoj tanker, ki pluje v negativne vode. Vedno bolj si v strahu, zakrčen in vedno težje je. Nesrečni ljudje imamo več negativnih živčnih tokokrogov v sebi in negativno razmišljanje je stvar navade. Ne moreš se preprosto odločiti, da boš srečen in prezreti svojo notranjo napeljavo. Prepoznati je bilo treba dejavnike, ki vodijo k sreči kot tudi tiste, ki so me vodili v trpljenje.

V procesu sem dojela, da zakon privlačnosti dela v tvojo korist takrat, ko si ti srečen. Ko si srečen, iz sebe širiš radost, umirjenost, veselje, zadovoljstvo in po zakonu privlačnosti ti Vesolje to vrača nazaj. Dokler si nesrečen v resnici ne moreš dobiti tega kar si želiš. Kajti postati moraš to kar si želiš, da bi to pritegnil do sebe. In tako sem začela z osredotočanjem na Bit namesto na delovanje in tehnike. Soočiti sem se morala s svojo željo po nadzoru in kontroli, ki sem jo udejanjala skozi tehnike. Opustiti je bilo potrebno vse znano in enostavno biti. Biti srečna.

Sreča je navada, ki jo je potrebno gojiti. Ni stvar pozitivnega razmišljanja, je stvar nevrofizionomije človeka. In moja pot iz teme se je začela s hvaležnostjo, vendar je trajalo še dolgo, da sem sestavila celoten proces, kako spustiti svoj tok čustev skozi tokokroge živčnega sistema in zaživeti srečo vsakodnevno. Biti v Toku je ključ! Kajti, ko si v Toku, si odprt, sprejemljiv, sproščen in slediš sinhronosti v svojem življenju. Spoznala sem, da je to, da si v Toku najpomembnejša stvar, kajti ko si nesrečen se zapiraš, se upiraš, si zakrčen in se ločuješ. In vsa svoja znanja in to kako gojim srečo v sebi sem zbrala v filozofiji Najsrečnejše ženske v sebi. Kajti kot rada poudarjam, moramo mi postati Najsrečnejše osebe v svojem svetu. Prevzeti moramo odgovornost za svoje življenje in za svojo kreacijo, brez pričakovanj in brez obsojanja. Potrebno je enostavno Biti to kar si in to ni enkratna odločitev, to je stvar vsakodnevne izbire, vedno znova in znova izbiramo srečo ali trpljenje, strah ali ljubezen, stres ali radost. To je naša izbira 24/7, vsak trenutek.

Kaj izbiraš zase?

Kajti bližnjica do vsega , kar si želiš v življenju je, da si najsrečnejši človek na svetu!

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena

Ali znate upravljati s svojo življenjsko energijo?

, 2 komentarja

Kaj je najdragocenejša stvar, ki nam je na voljo? Kaj je tisto, kar nam omogoča dostop do uspeha, zdravja in dobrobiti v življenju? Vse se vrti okoli energije.

In upravljanje z energijo je bolj pomembno kot upravljanje s časom. In vendar upravljanju svoje življenjske energije posvečamo precej manj pozornosti. Ljudje smo v glavnem mnenja, da z našim življenjem upravljajo drugi. In ob tej predpostavki ni čudno, da jim dajemo svojo življenjsko energijo zato, da z njo upravljajo za nas. Mnogi o življenjski energiji govorijo kot o svoji moči, vendar gre za isto energijo. V naslednjih mesecih in naslednjem letu še posebej bo ključnega pomena kako negujete in kako upravljate s svojo dragoceno življenjsko energijo. In to ne samo zaradi zdravja in vitalnosti, energija je ključna za vse vaše kreacije v življenju.

Vitalna energija poznana kot či, prana je naša vitalna esenca in je vir vsega življenja. Gre za življenjsko energijo, ki je potrebna za naš obstoj. Čutimo jo kot moč, pulziranje, pretok, toplino, vibracijo. Brez prane ni življenja in ko izčrpamo svojo vitalno energijo, zbolimo.

Stres, požiralec vitalnosti.

Eden največjih požiralcev vitalne energije je stres. In ko smo v stresu se zakrčimo, zajezimo naravni pretok energije skozi naše telo in ustvarimo blokade, ki preprečujejo temu subtilnemu toku prost pretok skozi naše telo. Blokade vodijo v še večjo zakrčenost in ko smo zakrčeni, čutimo bolečino. Življenjski stil sodobnega človeka je prepoln stresa in če niste vedeli, samo 5 minut jeze je dovolj, da se vaš kortizol (stresni hormon) v telesu zviša. Kortizol vpliva na imunski sistem telesa in sicer zniža nivo protiteles imunoglobulin A (IgA) še 6 ur po tem, ko smo bili jezni samo 5 minut. In zato, ker je IgA naša prva obrambna vrsta v  telesu to pomeni, da upad teh protiteles vpliva na dojemljivost za viruse in s tem za viroze, obolenja dihal, gripe. Skratka stres pomembno vpliva na stanje vašega imunskega sistema in na nivo življenjske energije v telesu.

Če pa čutimo ljubezen, cenjenje in to samo 5 minut, se nivo nivo IgA protiteles občutno poviša. V raziskovalnem centru Instituta HeartMath, kjer so poizkus izvedli so povedali, da je merjenje kortizola in DHEA hormona za mnoge zelo jasen znak stresa in staranja. Kot pravi McCraty: “Če sta DHEA in kortizol ven iz ravnovesja, kot na primer visok kortizol in nizek DHEA, to v praksi pomeni hitro staranje. Naučiti se je potrebno zavestno ljubiti, bolj pogosto, da bi ta dva hormona uravnovesili v sebi. To je direkten način, kako lahko vidimo vpliv ljubezni na zdravje.” DHEA (dehidroepiandrosteron) je najpogosteje zastopani hormon v človeškem telesu. Številni raziskovalci ga smatrajo kot materinski hormon zaradi pomembne vloge, ki jo igra pri nastanku vseh drugih hormonov. Znan pa je tudi kot hormon pomlajevanja.

Vitalno, pranično telo

Prana in pranično telo je direktna povezava med fizičnim telesom in umom in zato vemo, da naše misli vplivajo na naše razpoloženje in pretoke naše življenjske energije. In vendar je ključnega pomena zavedanje, da so naša čustva energija v gibanju, kar pomeni, da misli vplivajo na naša čustva in njihovo pretočnost. Mnogi danes interpretirajo, da lahko skozi misli kontroliramo pretoke energije v našem telesu, kajti kontrola in nadzor sta zelo blizu našemu sodobnemu načinu razmišljanja. Vendar starodavne prakse kot so vedno bolj popularne borilne veščine dokaz, da ne gre za kontrolo uma in naših misli, temveč da je potrebno usvojiti upravljanje s svojo življenjsko energijo. In v telesu se upravljanje z energijo začne. Če se naučite, kako upravljati s svojo življenjsko energijo, boste okrepili svoje fizično telo, povečali svojo notranjo moč in ravnovesje.

Kje vaša vitalna energija odteka?

Kadar vas skrbi in vas je strah to vpliva na vašo vitalno energijo, kajti strah in skrbi porabita enormne količine vaše vitalne energije. Izjemno pomembno je zavedanje kje in kako vam odteka življenjska energija. Primeri v praksi: z obrekovanjem, z nezaupanjem vase, s strahovi, prepiranjem, z delom, ki vas ne podpira. Primer: ‘Vsakič, ko se skregam z možem, zaradi xyz, sem potem čisto brez energije.’ Poglejte na svojo življenjsko energijo kot na bančni račun – rodili smo se z določenim stanjem na tem računu in naša odgovornost je, da svojo energijo cenimo in jo pomnožujemo skozi vse svoje življenje. Namesto tega sodoben človek svojo dragoceno vitalno energijo nenehno prši naokrog, in razmetava z njo, zato ni čudno, da jo izgublja, kar vodi v slabo počutje in bolezen. Naši odzivi in odločitve nas krepijo ali šibijo. Dejstvo je, da kljub temu, da svojih okoliščin ne moremo vedno izbrati, je naša reakcijo nanje vedno naša izbira.

Kaj je prana?

Prana je subtilna energija, ki teče skozi meridiane ali nadije, to so kanali našega telesa. Ta električna energija je povezana z našim živčnim sistemom in ravnovesjem simpatetičnega in parasimpatetičnega živčnega sistema. Neravnotežje med simpatičnim in parasimpatičnim živčnim sistemom v kombinaciji s spremenjenim čustvenim okoljem lahko poveča dojemljivost telesa za bolezni. Timus, limfne vozle in kostni mozeg oživčuje avtonomni živčni sistem. Tako ima vsako področje, ki ustvarja celice imunskega sistema, tako stopalko za plin (simpatični tonus) kot zavorno stopalko (parasimpatični tonus). Preko tega sistema telo zaznava in predeluje čustva ter hormone in nevrokemikalije, ki jih le-ta spodbudijo. Vsaka vaša misel in čustvo in vsaka zaznava spremeni biološko ravnovesje vašega telesa.  Ravnovesje v živčnem sistemu neguje in krepi prano, vašo vitalno energijo telesa.

Prana ni zrak in vendar je dihanje eno ključnih orodij za upravljanje s prano. Prano začutimo kot živost in vitalnost, ki pulzira. Stagnacija in blokiran, zajezena energija v telesu pa zmanjšuje pretoke prane skozi telo. Ljudje zato v stresu čutijo otopelost, izčrpanost, težo, mraz, stagnacijo, ki kaže na to, da je v telesu pomanjkanje vitalne energije.

Kako negovati prano?

Naučimo se lahko kako generirati in hraniti prano. Vendar je prvi korak, da se je začnemo zavedati. Trije glavni načini kako generirati vitalno življenjsko energijo so:

  1. Pazljivo izbirajte okolje. Ob vodi in v hribih je več vitalne energije kot v mestih. Ravno zaradi tega je tako priporočljiv obisk gozda, jezera in ostalih naravnih lepot. Ko dihamo čist zrak, lahko čutimo kako je kvaliteta tega zraka drugačna, saj je nivo prane v tem okolju precej večji. In s tem se poveča tudi občutek vitalnosti v telesu. Zato je v mestu običajno težji občutek in več depresivnosti. Torej globoko dihajte v okolju, kjer je nivo prane visok.
  2. Uživajte najkvalitetnejše gorivo! Življenjska energija je sestavljena iz več vrst energije in pomemben del prane pride iz hrane in pijače, ki ju zaužijemo. Naravna hrana ima večji delež prane ali vitalne energije v sebi. Zato je tako izbira kot priprava hrane ključnega pomena za naše počutje. Torej sadje in zelenjava sta pomemben vir prane.
  3. Telo potrebuje počitek in sprostitev, da bi se lahko regeneriralo. Zato je kvaliteta spanja ključnega pomena za naš nivo vitalnosti. In ne gre le za vaše spalne navade. Ključno je, da znamo živeti umirjeno življenje, kjer se širimo, rastemo in čutimo, da imamo prostor, da se izrazimo taki kot smo. Pomembno je, da se naučimo, kako svoj stres preobraziti v sebi in izbiramo zase radost in vitalnost, živost in užitek.

Želim krasen teden.

Taja Albolena

 

 

Ljubezen do Sebe

1 Comment

Aktualna tema, vedno. O njej se res veliko govori. Kajti še vedno, vsaj za ženski del lahko napišem iz lastnih izkušenj, čakamo na to, da nas bo imel rad nekdo zunaj nas. Iščemo potrditev zunaj sebe. In to česar dolgo časa nisem razumela je, da dejansko potrebujemo to, da nas nekdo vidi, to da čutimo, da nas nekdo čuti. To je bilo dolgo časa moje globoko hrepenenje, dokler se mi ni zgodilo prvič.
In ko se je zgodilo sem ugotovila, da ne znam sprejeti. Občutki krivde so pogosti pri ljudeh, ki so se naučili skozi življenje, da se razdajajo drugim in enostavno ne znajo sprejeti, ko jim je dano to, kar so si želeli.

Dobrobit je tisto, za kar si prizadevamo in k čemer stremimo. In za mnoge je zmedenost okrog tega kaj je ljubezen do sebe in ali je ljubezen do sebe ok in ali to pomeni, da so prevzetni in samoljubni, tisto, kar jih odvrača od tega, da bi sebe postavili na prvo mesto v svojem življenju.

Samoljubje ali samoprevzetnost, tudi samopomembnost nas navaja k temu, da imamo mi vedno prav. In drugim poskušamo dokazati, da imamo mi prav in oni ne. Samoljubje nas napelje k temu, da zamerimo in da te zamere prenašamo s seboj kot nahrbtnik. In samoljubje nam daje pravico, da prizadanemo, da napademo tiste, ki so nas prizadeli. Ker si to zaslužijo, saj so nas ranili. Samoljubje je gluho za sočutje, gluho za nežnost. Samoljubje udari z vso silo nazaj, ker mu to pripada, ker smo do tega upravičeni. Upravičenost do stvari je nekaj, kar nas najbolj rani in vendar se tega ne zavedamo. Ko mislimo, da nam stvari pripadajo, da smo do njih upravičeni. Vendar resnično, kaj ti pripada v življenju? Do česar si upravičen?

To kar je zanimivo je, da ljudje, ki imajo močan občutek, da so upravičeni do stvari, pogosto utelešajo arhetip žrtve v senčni strani. Tisti, ki čuti, da je žrtev ima občutek, da mu je bilo nekaj vzeto, da ga nekdo “zajebava” in da mu ne da tega, kar mu pripada. Upravičen je do xyz

Ustavi se za trenutek. Si prepričana, da ti pripada, da si uspešna, da si zdrava, da imaš nekoga v življenju? Si prepričana, da ti pripada, da imaš službo, da greš lahko na počitnice, da greš lahko v trgovino in kupiš stvari? In ali si prepričana, da tipripada, da imaš vodo, elektriko, streho nad glavo?

Resnica je, da nam nič ne pripada. Do ničesar nismo upravičeni. In ker smo prepričani, da smo upravičeni, smo postali družba, kjer nas je strah, da ne bi izgubili to, do česar menimo, da smo upravičeni. In ko gledam okoli sebe me globoko presune vsakič, ko vidim, kako nam je odvzeto točno to, do česar smo menili, da smo upravičeni. Naučiti se moramo ponižnosti, ne ponižanosti, ampak ponižnosti, da znamo biti hvaležni za vse kar nam je dano. V resnici nismo upravičeni niti do življenja, lahko smo globoko hvaležni, da nam je bilo dano, da smo ga izbrali in da ga soustvarjamo. Hvaležnost zdravi.

Žrtev je mnenja, da mora zanjo poskrbeti nekdo zunaj nje in da je do tega upravičena. In žrtev za svojo igro rabi nekoga, ki je “bad guy” pa naj bo to vlada, urnik, seznam na delu, vreme, alergeni, nekaj potrebuje, da lahko to okrivi za vse svoje težave. Ta zlobni, podli xyz zunaj je tisti, ki je kriv, da se meni dogaja krivica, da sem jaz brez, da jaz nimam. Ta zlobni nekdo je pomemben v tej igri žrtve, kajti on je tisti, ki povzroča, da sem jaz šibek, nemočen in brez vseh možnosti.

In tukaj se začne igra samoljubja, kajti ko imaš nekoga, ki je podel in ti jemlje to, kar pripada tebi, imaš nekoga, ki ga lahko napadaš, ga kritiziraš, ga sodiš in mu zameriš, ker ti je vzel to, kar pripada tebi. Hmmm. Igra piedestalov in kleti. Ko daš sebe v klet moraš dati nekoga na piedestal in ko daš sebe na piedestal moraš dati nekoga v klet. Da ne govorim o tem, kako žrtev vedno potrebuje simpatizerje okoli sebe, ki ji prikimajo in se z njo strinjajo v tem, kako hudo ji je.

Ko ljubiš sebe brezpogojno, se zavedaš, da vse igre soustvarjaš, da so to vse tvoje igre. In ko jih sprejmeš v sebi, ko lahko ljubiš sebe, neguješ sebe in objameš sebe v vseh aspektih sebe, se spremenijo tudi igre zunaj tebe. Dokler si v sebi, do sebe krut in se boriš in hočeš stvari doseči na silo, ustvarjaš nasilje. In to nasilje, ki ga zganjamo v sebi, samo projiciramo ven iz sebe.

Ljubiti sebe pomeni, da vse aspekte sebe vzameš dol s piedestalov in vse aspekte sebe ven iz kleti in jih daš v srce. Ko si v srcu, sebe daš na prvo mesto. Zakaj? Če ne poskrbiš najprej zase, koga lahko deliš z drugimi ljudmi – razvalino ali imitacijo sebe? Če nimaš sama sebe na prvem mestu, ne moreš dati drugim tega kar nimaš – sebe. In najdragocenejša stvar, ki jo imaš, da jo deliš z drugim, predvsem s svojim otroci in partnerjem, je primer srečnega in izpolnjenega življenja. Ko postaneš najsrečnejša oseba v svojem življenju, lahko narediš izjemen vtis na cel svet in preobražaš svet.

Če želiš resnično živeti življenje in drugim dati najboljše, potem moraš najprej ljubiti sebe in najprej poskrbeti zase. In ko ljubiš sebe veš, da si ljubezen. Do ničesar nisi upravičen, ker vse si. Nič ti ne pripada, ničesar se ti ni treba oklepati, ker je vse že v tebi. Moraš napolniti svojo posodo ljubezni, da bi lahko iz nje delila z drugimi. Moraš se napolniti, da bi začutila izobilje. Moraš se napolniti, če želiš resnično živeti in ne le preživeti.

Ključno vprašanje, ki si ga moraš postaviti je, želiš samo životariti ali resnično živeti?

Če si izbrala, da želiš resnično živeti, moraš začeti pri sebi. Prevzemanje polne odgovornosti za svoje življenje pomeni, da se zavedaš, da se vse začne v tebi. Izbiraš strah ali ljubezen? Izbiraš stres ali radost? Izbiraš životarjenje ali življenje? Izbira je samo tvoja.

Kaj lahko narediš že danes?

Začuti sebe. Začuti ljubezen. Začuti hvaležnost zase. Nehaj si dopovedovati, da si oseba, ki je polna ljubezni, ki občuti blaženost, mir in je spravljena s seboj. Namesto tega raje začuti, občuti ljubezen do tistega dela sebe, ki ga je strah, namesto da se skušaš prepričati, da te ni strah. Začuti ljubezen do tistega dela sebe, ki za vse krivi druge, namesto da se boriš z njim in se skušaš prepričati, da nisi taka. Prenehaj zganjati nasilje nad seboj in začuti kje se nahajaš. In ko si dopustiš, da začutiš kje si trenutno, začuti tudi kaj je tisto, kar ti situacija sporoča, kaj je tisto, kar si srčno želiš. Začuti svoje srčne želje in jim sledi.

Začuti ljubezen do sebe, zdaj. Kajti resnica je, da si ljubezen. Začuti sebe.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

 

Kozarec za majonezo in pivo

, 0 Comments

Tole zgodbo sem pred dnevi prebrala na internetu in ker je včasih resnično tako, da imamo enostavno preveč stvari, ki jih je potrebno narediti in 24 ur v dnevu enostavno ne zadošča, je modro imeti zgodbo, referenco, nekaj, kar te razvedri takrat, ko je vsega čez kapo. Takrat se spomnite na majonezo in pivo 😉

Profesor je stal pred razredom študentov in začenjal svojo uro filozofije. Pred seboj je imel nekaj skrajno nenavadnih predmetov in ko se je ura začela, je brez besed dvignil velik prazen kozarec, v katerem je bila, sodeč po nalepki, včasih majoneza. Začel je polniti kozarec z žogicami za golf. In nato je svoje študente vprašal, če je kozarec poln. Seveda so se strinjali, da je poln. Niti ene golf žogice ne bi več mogel stlačiti vanj.

Profesor pa je vzel škatlo s frnikolami in jih začel stresati v kozarec. Rahlo je potresel kozarec in frnikole so se skotalile na prazna mesta med žogicami za golf. Nato je vprašal svoje študente, če je kozarec poln. Strinjali so se, da je poln.

Profesor je nato vzel škatlo s peskom in začel polniti kozarec. Seveda je pesek napolnil prazne prostore med žogicami za golf in frnikolami. In ponovno je vprašal študente, če je kozarec poln. In študenti so se odzvali z enotnim “JA.”

Sedaj je profesor izpod pulta potegnil na plano dve pločevinki piva in celotno vsebino obeh zlil v kozarec. In pivo je brez rtežav steklo na prazno mesto med peskom. Študenti so se začeli glasno smejati.

Ko se je smeh polegel je profesor rekel: “Sedaj želim, da prepoznate ta kozarec kot da predstavlja vaše življenje. Žogice za golf so pomembne stvari v vašem življenju – vaši ljubljeni, družina, otroci, zdravje, prijatelji in vaše strasti, to kar imate najraje – in če bi vse ostalo izgubili, in bi ostali samo oni, bi vaše življenje ostalo polno.

Frnikole so druge stvari, ki so pomembne v vašem življenju, kot je vaša služba, avto, hiša.

Pesek je vse ostalo – majhne stvari. “Če bi najprej vsuli v kozarec pesek,” je nadaljeval, “ne bi bilo prostora za frnikole ali žogice za golf. In enako velja za življenje. Če vso svojo energijo in čas posvetite majhnim stvarem, nikoli ne boste imeli prostora za stvari, ki so resnično pomembne v vašem življenju.”

“Svojo pozornost posvečajte stvarem, ki so pomembne za vašo srečo. Preživite čas s svojimi dragimi. Preživite čas s svojimi otroci in s svojimi starši. Obiskujte stare starše. Vzemite si čas za svoje zdravje. Peljite partnerja na večerjo. Igrajte se monopoli ali tarok. Vedno bo čas za to, da pospravite hišo in popravite svoj razpored.

Najprej poskrbite za svoje žogice za golf – za stvari, ki so resnično pomembne. Postavite si prioritete. Vse ostalo je samo pesek.”

Eden od študentov je dvignil roko in vprašal po pivu. Profesor se je nasmehnil in rekel, “Me veseli, da si vprašal.

Pivo je tukaj z namenom, da vam pokaže, da ne glede na to, kako polno je videti vaše življenje, je vedno prostor za pijačo s prijatelji.”

Zato si v kratkem, ne glede na to, kako polno je tvoje življenje naredi prostor za pijačo s prijatelji!

In naj bo tale deževen dan krasen navznoter in navzven.

Taja Albolena

Katerega volka hraniš v svojem srcu?

2 komentarja

Seveda poznate to staro zgodbo iz plemena Cherokee indijancev. Legendarna je. In vendar pogosto njenega sporočila ne živimo v praksi. V glavi vse vemo, imamo vse potrebne informacije. Praksa je tista, ki šepa. Pa poglejmo zgodbo:

Dedek se z vnučkom sprehaja v tišini. Čez čas prekine tišino, se obrne k svojemu vnuku in spregovori: »Moj vnuk, v mojem srcu stalno poteka boj med dvema ‘volkovoma’. Eden je maščevalen in jezen, Želi prizadeti druge. Je nevoščljiv, ljubosumen, žalosten, veliko obžaluje, je pohlepen, aroganten, samopomilujoč, zamerljiv, ima občutek manjvrednosti, laže, je samopomemben in ima občutek večvrednosti. Drugi pa je miren, radosten in ljubeč. Prijezen je, spokojen, usmiljen, dobronameren, sočuten, radodaren, resnicoljuben, zna se vživljati v druge in zaupa.«

Vnuček, ki to posluša se prestraši in vpraša dedka: »Dedek, kateri volk bo zmagal v tej bitki v tvojem srcu?«

Dedek odgovori: »Bitko v mojem srcu bo dobil volk, ki bo zmagal v srcu vsakega človeka. Tisti, ki ga hranim.«

In ta bitka v našem srcu se odvija vsak dan, vsak trenutek. Bitke mojega srca so bile dolgo časa hrana jeznemu volku v moji duši, ki je zavijal okoli vogalov in renčal na ljudi okoli mene. Dolgo časa nisem vedela, s čim ga hranim, da je bil tako rad v moji družbi. In potem sem počasi dojela, da kljub temu, da sem bila prijazna do ljudi v svoji okolici,  v sebi do sebe, za sebe tega nisem mogla reči. Vedno sem si predstavljala najslabšo možno opcijo, bila sem pesimist in vedno me je bilo strah, da bom naredila napako. Seveda sem bila sama sebi najhujši sodnik, ko sem ga polomila in čeprav tega ni slišal nihče zunaj mene, me je to lastno sojenje in obsojanje vedno znova spravilo na notranja kolena. Občutek, da sem žrtev okoliščin in življenje v preteklosti je bilo del mojega dnevnega repertoarja. In včasih je bilo res težko slišati resnico, ko mi je moj najdražji rekel, naj že neham s smiljenjem sama sebi in se vzamem v roke. Res sem si želela, da bi se našel kdo, ki bi me rešil. Upirala sem se realnosti z vsemi štirimi in vedno znova zavračala svojo dobrobit in srečo. In ta volk je še vedno v meni, ni izginil, trenutno je v mirovanju. Včasih pokuka iz svojega brloga, vendar sem se naučila, kako hraniti ljubečega volka v mojem srcu.

In ta lekcija je bila ena težjih v mojem življenju, kajti svet v katerem bivamo hlepi po negativnosti. Pravzaprav smo biološko nagnjeni k negativnosti. Zapisana je v naših genih. Zakaj? Ker je stres in izogibanje kazni za naše prednike pomenilo preživetje. Borili so se za ozemlje, tekmovali, in strah je bil tisti, ki jim je reševal življenja. Stresni tokokrogi v našem živčnem sistemu so se preslikali v naše nevrone, ko smo bili dojenčki … s strani staršev, sorodnikov, vzgojiteljev. Pridno smo jih shranjevali, kajti v našem živčnem sistemu imajo oznako “prednostno”.

Na drugi strani naš živčni sistem potrebuje razmerje 1:5, da bi se zares počutili dobro in da bi začeli delovati naši tokokrogi radosti v živčnem sistemu. To pomeni razmerje ene slabe izkušnje proti petim dobrim. V praksi to pomeni, da hranite svojega volka ljubezni bolj kot svojega volka strahu v sebi. Kaj je vaša dominantna izbira? Strah ali ljubezen? Predvsem do sebe, v sebi, kajti veščina, ki jo moramo razviti v sebi in ni sama po sebi umevna je sočutje do sebe, ljubezen do sebe.

Pomembno je, da gojimo obrede, ki hranijo volka ljubezni; obrede sprejemljivosti, obrede hvaležnosti, obrede blagoslavljanja, obrede navdušenja in radosti. Naučila sem se prepoznavati lepoto v majhnih stvareh in pustiti lepoti da me vodi v tokokroge radosti. Da zavestno izbiram s čim se hranim v notranjosti.

In budnost, čuječnost je potrebna vsakič, ko bi stopila na pot notranje avtomatike, starih navad in rutin, kajti volk strahu in jeze je vedno blizu. Moja izbira je, katerega volka hranim v svojem srcu. In naučila sem se kako izbirati radost vedno znova in znova, krepiti notranje moči in ljubezen do sebe.

In to kako hraniti svojega volka ljubezni delim skozi 40 dnevni plan varovanja Ljubezni. Kajti le skozi radost in ljubezen lahko spremenimo ne le sebe, temveč svet okoli sebe. Knjiga je na voljo na povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolenawolves

Multipraktik

, 0 Comments

Čutite nemir, stres? Je stres del vašega telesa? Misli? Čustev? Eno najbolj presenetljivih spoznanj tega leta je zame osebno dejstvo, da negativna čustva ne obstajajo. Gre le za zakrčenost, ki povzroča bolečino, ko nočemo spustiti toka skozi sebe in v tej zakrčenosti se oblikuje napetost, ne le v čustveni sferi, temveč tudi v telesu. Kadarkoli prepoznamo, da smo zagozdeni in da nekaj ne deluje v našem življenju imamo možnost, da se soočimo z zastalimi čustvi v svojem živčnem sistemu. Dokler se ne soočimo s svojimi čustvi in zgodbami, ki jih proizvajajo ter jih projiciramo ven iz sebe v svet, ne moremo spremeniti svojega notranjega omrežja. Dokler se ne soočimo s svojimi notranjimi demoni, ostajamo v svetu žrtve, v svetu plena in lovca.

Tradicionalno so bile iniciacije tiste, ki so ustvarile sveto posodo, v kateri so se iniciati soočali s svojimi čustvi in jih preobrazili zavestno. Sama sem resnično preobrazbo doživela skozi iniciacijo, ki mi jo je nastavilo življenje, kajti če teh prehodov v svojem življenju ne opravimo zavestno, nas iniciira življenje. Dejstvo je, da kadar se poskušamo izogniti prehodom v svojem življenju, kot so puberteta, poroka, menopavza, nas življenje potisne v notranjo krizo, ki nas prisili, da opustimo stare »igrače« na svoji poti in zastarele načine delovanja. Iniciacija vedno predstavlja premik iz znanega v neznano, zato se jim tako močno upiramo.

Blagoslov življenjskih kriz je, da spodbudijo višje možgane, da lahko izkusimo avtentični preboj in preobrazbo v sebi. Do sedmega leta so vaše živčne poti začele asociirati nove izkušnje z nečim, kar se je zgodilo v preteklosti. Tako se prebudi notranja povezava za zapuščenost, izdajo in zasveti se trenutek, ko se je zgodilo nekaj kar ustreza preteklim izkušnjam. Vidimo kar želimo videti; čustva ustvarja naša živčna mreža.  Čustva so kot virusni programi, ki tečejo po notranjem sistemu, gre za programe v naši živčni mreži, ki se vedno znova obudijo, ko neko stvar v zunanjem svetu asociiramo z nekim preteklim dogodkom. Sama temu pravim tokokrogi stresa.

Da bi lahko preobrazili te čustvene viruse v sebi, te vzorce, se je potrebno soočiti s tem, da živimo v svetu lastne kreacije. Dejstvo je, da ste vi sami kreator sanj ali nočne more v kateri živite. Vsi dogodki so nevtralni, mi smo tisti, ki jim pripišemo kvalitete. Šele, ko prepoznate iluzijo, ki so jo ustvarili primitivni možgani, lahko osvobodite to pajkovo mrežo in prebudite kvalitete čistosti, ljubezni, sočutja in jasnosti v sebi. Kar je pomembno je, da se osvobodimo teh čustev v sebi in očistimo notranje asociacije, ki jih imamo, da bi lahko brez sojenja in razsojanja uživali v občutkih, ki so sveža, nova doživljanja trenutka.

Pomembno je, da si dopustimo, da izkusimo čustvo in opustimo zgodbo, ki je povezana z njom. To kar naredi proces prevezave tokokrogov je, da razdre stare živčne povezave, stare tokokroge stresa, stara čustva, skupaj z navadami in obnašanjem, ki ga spremlja. Preusmeri vso energijo, ki je ujeta v stresnih tokokrogih v tokokroge radosti in s tem oslabi stare živčne povezave v primitivnih možganih in očisti vsa čustva, ki so bila ujeta v teh povezavah. To vam omogoči, da ponovno začutite avtentične občutke v sebi. Skozi prakso ustvarimo nove poti v vaših možganih, ki so povezane s sočutjem, mirom, izobiljem. V svoj živčni sistem vnesete energijo višjega jaza.

Ko je naš živčni sistem prežet z novimi kvalitetami skozi novo perspektivo opazujemo pretekle izkušnje in lahko prepoznamo blagoslove tega, kar so nas naučili. Prevezava živčnih tokokrogov je proces v katerem na novo povežemo povezave v primitivnih možganih. Kar je pomembno v nadaljevanju je redna praksa.

Če je tokokrog za užitek in bolečino prisoten in na voljo že od rojstva pa je operativni sistem povezan z radostjo dostopen šele, ko se neokorteks popolnoma vključi v operativni sistem. In to je privilegij, ki si ga moramo zaslužiti. Pravzaprav je to stvar zavestne izbire.

V turbulentnih časih v katerih se nahajamo se zaradi stresa, ki smo mu izpostavljeni vedno znova vklapljajo stresni tokokrogi in zato je življenje za mnoge postalo nevzdržno. In s  stresom je tako, da aktivira hormon kortizol, ki dobesedno ugrabi naše najnovejše možgane, kjer se dogajajo procesi analize in učenja in ko smo v stresu je do tega dela svojih možganov praktično nemogoče dostopati. Zato si s praksami vizualizacije ali afirmacijami ko ste resnično v stresu ne morete pomagati, ker vaši nevronski tokokrogi ne omogočajo dostopa do tega dela možganov. Potrebno je zmanjšati nivo kortizola v telesu kar najlažje naredimo s hormonom oksitocinom, ki se sprošča skozi prakse v katerih uživamo.

Val radosti je ena najpomembnejših dnevnih praks, ki so na mojem dnevnem programu, da aktiviram tokokroge radosti in počnem stvari, ki me osrečujejo. Vsa praksa, ki se skriva za programom Postani Najsrečnejša Ženska na Svetu, ima osnovo v bioloških procesih, ki se dogajajo v naših možganih (v vseh treh možganih telesa, ne le v glavi). In ker sem dojela in spoznala mehanizme, kako postati radosten in to vedno znova ponoviti, sem, kot je slikovito poimenovala moja prijateljica, kot multipraktik. Ob svojih dnevnih opravilih v domu, pišem, oblikujem, sem deklica za vse in naredim ogromno. Včasih sem presenečena sama nad seboj, vendar zdaj poznam skrivnost. Postani najsrečnejša ženska na svetu je umetnost, je dnevna praksa, ki je presenetljivo enostavna. Namesto na stres svojo pozornost usmeriš na radost. Namesto na strah se zavestno usmerjaš na ljubezen. Gre za revolucijo, ki jo ustvarjaš od znotraj navzven. In to sem poimenovala DivineFlow.

In da bi resnično zaživela svoje Darilo, svoj polni potencial moramo svojo pozornost namesto na vprašanje ali si zaslužimo svojo pozornost usmeriti na vprašanje kaj potrebujem, da to dosežem. Zmenek z dušo nas bo ta vikend vodil v stik s svojimi potenciali, talenti, s svojim srčnim hrepenenjem in to utelesiti s strastjo, močjo in milino. Pogledale bomo kako se premakniti in usvojiti novo navado tega, da poskrbimo najprej zase. Da v tem ni nič arogantnega in vzvišenega, kar je pogosta bojazen žensk. Ko poskrbiš zase, si v poziciji, kjer v polnosti živiš svoje Darilo in si to kar si. Čas je, da v polnosti objamemo najsrečnejšo žensko, ki se skriva v nas.

Želim Ti krasen vikend.

Taja Albolena

«< 9 10 11 12 13 >»