Kvaliteta tvojega življenja je odvisna od tebe…

Taja Ljubim Sebe 0 Comments

Predstavljaj si, da bi živela v svetu brez ocenjevanja in primerjanja (in ob tem sojenja) z zunanjim svetom.

Če bi živela v družbi, kjer bi vedela, da si, ne glede na vse dosežke, obliko telesa, status in materialne dobrine, TI dovolj. Da tvoj obstoj zadošča.

Da se ti ni treba dokazovati, da si dobra mama, dobra ženska dobra prijateljica, dobra kuharica in gostiteljica.
Primerjanje z drugimi je v samem jedru družbe v kateri živimo.
Vodi te v to, da izgubiš stik s seboj in s svojjo žensko naravo.

Danes je večina žensk naučenih, da potisne svoje občutke in instinkte nekam na stran ali pa jim sploh ne zaupa in vedno znova daje sebe na dno svojega neskončnega seznama obveznosti.

Res je, da so se mnoge ženske – mame, babice, tete – naše prednice, žrtvovale za druge. To je vzor, ki ga imamo in mu na nezavednem nivoju sledimo.
Te ženske so dajale, dajale, dokler ni bilo več kje vzeti.
In nato so vzele sebi in dale še malo več.

Če ženska ni razdajala sebe, bila vedno zaposlena in ni tiho trpela, je čutila občutke krivde in manjvrednosti.

In s tem je bila v stresu.
Kljub temu, da se o stresu govori kot o novodobni težavi prezaposlenih žensk, so v resnici stres izkušale tudi naše prednice.

Kajti pritisk pričakovanj in strah telo preplavljata s stresnimi hormoni kortizola in adrenalina.
In ko si v strahu za svoje preživetje ali preživetje tvojih najdražjih, si v zakrčenosti.
V stresu.

V stresu, ker žongliraš s toliko vlogami v svojem življenju
V stresu, ker si prizadevaš, da bi bili okoli tebe srečni in zadovoljni.
V stresu, ker pozabiš nase.
V stresu, ker ne znaš reči NE stvarem li ljudem.
V stresu zaradi ugajanja in prilagajanja drugim.

Stres vpliva na tvoje telo, na tvoje hormone, na boleče menstrualne cikle, na samopodobo in na odnose z ljudmi okoli tebe.

Ko pozabiš negovati sebe, in zaradi pomanjkanja sočutja do sebe, imaš vedno znova občutek, da nisi dovolj dobra.
Zaradi tega si vedno bolj trda do sebe in s seboj.
In to se ti pozna.
Tudi na telesu.

Ko je ženska zategnjena, trda in v stresu, je kot bi ogenj, ki je prej grel domače ognjišče, ugasnil.
V dom se privlečejo hlad, razdalje v odnosih se začnejo večati in kmalu nihče več ne prihaja v dom z veseljem.

To, da poskrbiš zase, je ključ do topline, občutka varnosti in domačnosti.

Tako v domu tam zunaj. Kot tudi v telesu.
Kljub temu, da se sliši nepotrebno in domišljavo ali celo puhlo, je to, da poskrbiš zase najpomembnejša stvar, ki jo lahko narediš.

Še posebej, ker se ti verjetno zdi, da imaš dovolj drugih stvari, ki bi jih morala narediti.
Vendar to, da neguješ sebe in poskrbiš za svojo žensko dušo ni samo še ena od tistih stvari, ki bi jo morala narediti,

To, da sebe postaviš na prvo mesto in poskrbiš zase je ključ do srečnih hormonov v tvojem telesu.
To je tisto, kar ti bo omogočilo, da boš v sebi ponovno začutila živost, radovednost in veselje do življenja.

To, da poskrbiš zase in neguješ sebe je edini način, da utišaš tisti občutek v sebi, da te vsi potrebujejo in da moraš najprej poskrbeti za druge.

Dejstvo je, da se moraš, če želiš živeti umirjeno in izpolnjujoče življenje, ti počutiti varno.

Brez tvojega notranjega občutka varnosti se tvoje telo ne bo sprostilo, da bi se lahko regenerirala in obnovila, ko bi potrebovala. Zaradi česar boš ves čas v stanju stresa.

Ko tvoje telo ni varno mesto, razviješ preživetvene mehanizme… prenajedanje ali stradanje, alkohol, substance, ki te otopijo, prezaposlenost, skrolanje. Zamotiš se, skriješ se, ločiš se od telesa.

V družbi, ki želi, da ostaneš nepovezana, ločena, v nenehnem premikanju, iskanju, doseganju in delovanju, je ideja počitka in upočasnitve dejanje drznosti.

Vendar je to, da neguješ sebe in poskrbiš najprej zase, neverjetno učinkovit način, da tistim delom v tvojih možganih, ki regulirajo stres sporočiš, da si varna.

In prav ta občutek varnosti je manjkajoči delček za zdravje, harmonijo in ravnovesje v tvojem telesu in v tvojem življenju.

In glede na družbo v kateri živimo, kjer se od ženske pričakuje tako to, da poskrbi za otroke in družino, kot to, da je uspešna v službi in ustvarja svojo kariero, ne moreš več ignorirati svoje potrebe po negi in temu, da je zate poskrbljeno.

Kajti roko na srce, če ti ne boš poskrbela zase, kdo pa bo!?

Če ti ne neguješ sebe in v sebi ne čutiš varnosti, ljubezni, nežnosti in mehkobe, tega ne moreš deliti s svetom tam zunaj. In tega ti nihče ne more dati.

Na tebi je, da poskrbiš za to, da to izkusiš v sebi.
In danes je to bolj pomembno kot kadarkoli prej.

Vsak aspekt tvojega življenja je odvisen od tebe in tvojega zdravja.
Brez zdravja ne boš mogla cveteti na nobenem drugem področju.

Uveli bodo ali odnosi z moškim, odnosi z otroci, odnosi z družino, prijateljicami ali pa odnosi v službi.

Ko si ti srečna, so vsi okoli tebe srečni.
In na tebi je, da poskrbiš za svojo srečo.

In ko prideva do negovanja sebe, je pomembno dejstvo, ki se ga moraš zavedati, da manj časa ko imaš na voljo, bolj si potrebna nege.

Bolj, ko je tvoje življenje stresno in več kot terja od tebe, bolj je pomembno, da znaš upočasniti in poskrbeti najprej zase.

In ne glede na upor, ki ga ženske čutijo ob tem, ko jim to povem, je pomembno, da veš, da mi je globoko mar za tvoje zdravje in tvoje dobro počutje.

Ker vem, da če bi vsaka ženska postala najsrečnejši človek na svetu, bi skupaj pozdravile svet.

To, da sebe postaviš na prvo mesto je najbolj pomembna stvar, ki jo lahko narediš zase, za svoje otroke in vse svoje odnose.
Ko postaneš prioriteta v svojem življenju, se tvoje življenje razcveti.
In verjemi, da se ta čas, ko sebe postaviš na prvo mesto vedno oplemeniti in obrestuje.

Zato te vabim, da sebe postaviš na prvo mesto.
In poskrbiš najprej zase.
Naredi to, Zase.

V druženjih Umetnost Izžarevanja ti pokažem kako. Več najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<< Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu! Taja Albolena

Izgubila sem se v življenju…

Taja Ljubim Sebe 0 Comments

Včasih me življenje preseneti na polno.
In to je bil eden takih trenutkov.

Dobili sva se na kavi.
Ki se je spremenila v odkrit pogovor ob kozarcu vina.
Sedeli sva obsijani s toplim sončkom, ko je z menoj začela deliti svojo zgodbo.
Eno tistih, zaradi katere je vredno posedeti dlje časa kot je bilo planirano.

“Veš, spomnim se,” je začela,
“kako sem sedela po zaključenem srečanju v Parizu, v luksuznem hotelu, kjer mi je bilo vse na dosegu roke.
Jaz pa sem bila tako zelo utrujena, da si nisem želela nič od tega, kar je bilo na voljo.
Samo mir sem potrebovala. Želela sem si, da bi me vsi pustili na miru.

Imela sem vse; denar, moža, super službo, potovanja, drage počitnice, avto. Vse.
In bila vsem v Parizu, v najbolj romantičnem mestu na svetu.
Jaz pa sem hotela stran. Stran od vsega.
Si predstavljaš!?”

Pogledala me je.
In ja, lahko sem si predstavljala.
Ker sem slišala toliko podobnih zgodb, da sem točno vedela, kako se je počutila.

“Bila sem na dnu.
Tako zelo utrujena.
Prazna. Brez energije.
In najraje bi ušla.
Ven iz telesa. Dol iz planeta.
Nisem hotela biti tam.
Bilo je grozno.

Imela sem vse. In cena tega je bila, da sem izgubila Sebe.
Izgubila sem se v življenju.”

V tistem trenutku sem dojela….
Ničesar ne moreš preobražati, ko si prazna.

V trenutku mi je postalo jasno, zakaj sodobna ženska ne naredi tega, kar bi morala.
Ne more vzpostaviti stika s seboj, ker nima na voljo niti prostora, niti energije, da bi to lahko naredila.

V tistem trenutku sem vedela, da je to, kar vedno znova govorim, da moraš upočasniti resnično prvi korak nazaj k Sebi.

Hitenje je eden glavnih razlogov za preplavljenost in stres, ki ga velika večina žensk doživlja v svojem vsakdanu.

Samo, ko upočasniš, se lahko povežeš s svojimi globinami.
Samo, ko upočasniš, lahko začutiš, kaj se premika v tvojem telesu.
Samo, ko upočasniš, lahko prepoznaš, kaj v resnici potrebuješ.

Stik s telesom je bistvenega pomena.

Večina žensk s katerimi pridem v stik ima težave s tem, ker ne čutijo sebe in ker nimajo razsodnosti glede tega kaj je njeno in kaj ne.
Potrebuješ občutek za lastne meje.
In to, da postaviš lastne meje je povezano z osebnim prostorom.

Tvoj osebni prostor je tvoj Dom.
Tvoj osebni prostor ti daje občutek podpore in ti nudi občutek varnosti in zaledja.
Da se lahko zaneseš nase in zaupaš vase.

To je temelj za to, da lahko zasiješ.
Kajti šele takrat, ko ti poskrbiš za svojo posodo, za svoj osebni prostor, boš energijo lahko obdržala v njemu.

In to, kar vedno znova opažam so boji, ki jih ženska bije sama s seboj, ker se želi izraziti, podeliti sebe s svetom ob tem, ko je njena notranja posoda prazna.

Če ti nimaš na voljo energije zase, boš težko karkoli naredila za druge ali delila sebe z drugimi.

Zato so pomembne osnove.
Prva je, da imaš občutek za svoj osebni prostor. To ti bo dalo občutek varnosti in notranjega miru.
Druga je, da imaš na voljo energijo za preobrazbo in za negovanje sebe. S tem se začne. Šele, ko si ti v sebi polna, boš iz svoje polnosti lahko delila z drugimi.
Tretja je, da končaš vojno v sebi. Dokler se ti bojuješ v sebi s seboj, ne boš mogla sebe podeliti na način kot bi si želela.
Četrta je, da zaupaš vase. Le skozi neomajno zaupanje sebi boš lahko pustila sled in naredila pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.

Vse se začne z zaceljeno posodo, z ozaveščenim osebnim prostorom.

Ko si utelešena v telesu, v stiku s svojimi občutki, lahko prepoznaš, kaj so tvoje potrebe.
In v zvezi s tem lahko nekaj narediš samo, če si upočasnila.

Dokler bezljaš 100 km/h po avtocesti življenja, prazniš svoj notranji rezervoar z gorivom.
Iluzija je mišljenje, ki je v sodobnem času zelo močno prisotno, da s tem, ko se hitreje premikaš, polniš svojo posodo z gorivom.
To je mit. Ne drži.

Ti se moraš ustaviti na bencinski črpalki in natočiti gorivo v svoj rezervoar.
In to moraš početi redno.

Če si zelo zaposlena in počneš veliko stvari, potem je pomembno, da pogosto polniš svojo notranjo posodo.

Ne moreš si privoščiti, da bi vozila s prazno posodo.
Poskrbeti moraš za svoj osebni prostor.
Redno moraš čistiti negativne in destruktivne energije iz svojega osebnega prostora.
Zakrpati luknje, če se pojavijo.

Samo takrat, ko si ozavestila svoj osebni prostor in poskrbiš zase, boš začutila v sebi pristne občutke in srčne želje.

Tvoj srčni kompas pravilno kaže sever samo, ko je tvoja posoda cela in zaceljena in ko imaš na voljo energijo, da tem notranjim usmeritvam tudi slediš.

Če se ne znaš ustaviti in natočiti gorivo v svojo notranjo posodo, boš izgubila stik s tem, kar je zate bistveno. Izgubiš stik z Žensko v Sebi. Izgubiš stik s svojim srčnim kompasom. S svojo Žensko Dušo.

Ko izgubiš ta stik s seboj, izgubiš občutek varnosti v sebi, počutiš se ogroženo in preplavljeno z vsem, kar življenje vrže vate. Iz te preplavljenosti vznika stres. Ko ne veš več kje si in kdo si. ko pozabiš zakaj si tukaj in kaj je tvoje Darilo. Kaj je tisto, kar imaš, da deliš z ljudmi in s svetom.

Zato je stik s svojim centrom, s svojim notranjim virom tako zelo ključen.
Kajti iz tvojega notranjega centra vznikajo navdihi, navodila, srčne usmeritve, ki jim je modro slediti. Iz zaupanja vase, tega, da se zaneseš nase delaš korake odgovorno in s spoštovanjem do sebe in do ljudi okoli sebe ter sveta.

Samo, ko se potopiš v svoje globine, dobiš navodila.

Če brziš po avtocesti 100 km/h vse zgolj brzi mimo tebe in enostavno ne slišiš navodil, ki vznikajo iz tvoje notranjosti.

Zato je vsak dan ključnega pomena, da se znaš ustaviti in prisluhniti šepetom tvoje Duše.

Kajti stres je signal telesa, ki ti sporoča, da ne more več. Ko se zakrčiš in zapreš vase, sledi zmedenost, preplavljenost, izčrpanost, izgubljenost, izpraznjenost in nenehno izgorevanje.

In bolj, ko si izpraznjena in izčrpana, bolj boš bezljala. Bolj se boš gnala.
Bolj se boš trudila. Potiskala.
Zato je prvi korak, da se ustaviš.

Stresa ne boš nadmudrila. Tudi, če boš poskušala.
Kajti takrat, ko si v stresu, si v zakrčenosti, si v zapiranju vase.

In ko si v stresu se ne moreš odpreti in sprejeti, ker to ni varno.
Zato je tako zelo pomembno, da najprej upočasniš.
Začutiš svoj prostor, stik s svojim telesom.
Ustvariš varen prostor zase.
Prostor v katerem se boš počutila dovolj varno, da se odpreš in sprejmeš, nahraniš sebe in iz te polnosti deliš sebe z ljudmi in s svetom.

Ko izgubiš stik s Seboj, tega ne moreš kupiti.
Ne moreš izsiliti ali manipulirati s seboj, da bi se počutila varno.
Stik s Seboj je mogoč le, ko si voljna, da si avtentična, pristna, radikalno iskrena.
Ko si zvesta sebi in se zaneseš nase, se boš odprla, postala sprejemljiva in iz tega mesta boš lahko v polnem zaupanju zasijala kot TI.

In dokler ne vidiš kje si zataknjena, ne boš mogla čez to.

Model Razcveta™ sem ustvarila za žensko, ki ve, da je tukaj z razlogom.
Da ima Darilo v sebi, ki ga želi podeliti z ljudmi in svetom.
Vendar zavlačuje.
Išče izgovore
Ne ve kje začeti.
Se zadovoljuje z manj.
In vedno znova pozablja nase.

Model Razcveta™ ti bo pokazal kje izgubljaš največ.
In kaj je tisto, kar ti onemogoča, da bi se razcvetela in v polnosti zaživela kot ženska za katero si se rodila, da Si.
Najdeš ga v vodniku Razcvet v Žensko.

Na voljo samo ZaTe.
Da odpres oči.
In narediš korak naprej.
Korak k Sebi.
Korak nazaj Domov.
Najdeš ga na spletni povezavi >>>TUKAJ<<<

Ker skupaj letimo hitreje in dlje!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥ www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.

>>> Pokukaj kako postaviš temelj Ljubezni. Kajti odnosi – pa tudi odsotnost odnosov – so v tvojem življenju ali veter pod tvojimi krili, da lahko letiš ali pa teža, ki te vleče navzdol in ti onemogoča, da zaživiš življenje o katerem sanjaš.
Žal večina med nami ni imela zgleda, poleg tega smo brez modrosti, orodij ali vodstva, kako ustvariti ljubeč odnos s seboj, z ljudmi in s svetom, ki te podprejo, da se razcvetiš. V tem spletnem druženju bom s teboj delila 10 ključev, s pomočjo katerih boš postavila stabilen in konkreten temelj Ljubezni do Sebe, do ljudi in sveta. Več najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

Dovolj

Taja Ljubim Sebe 0 Comments

Ustavila sem se dobesedno na sredi stavka in začela tuhtati….
Veš tisto, ko ti nekdo postavi vprašanje ali pa samo pove nekaj in se v tebi odpre cel poligon stvari, ko se ti koščki v mozaiku začnejo povezovati v celoto, ob tem pa je vse vedno bolj jasno.

Ja, dovolj je….
Res je dovolj.

V resnici sem jaz dovolj.

Desetletja sem poganjala hrčkovo kolo na katerem je pisalo, da ni dovolj.
Da jaz nisem dovolj.
Pisala sem afirmacije.
Delala mentalno telovadbo, kjer sem si vsakič, ko se je v ospredje prikradla misel, da nisem dovolj prepričevala, da sem dovolj.

Bolj Sizifovo delo, priznam.

Ker sem se vedno znova uspela prepričati, da če bi imela, naredila, bila….. potem bi bilo vse drugače.

Vse se je začelo že zelo zgodaj.
Prezgodaj, da bi se zares spomnila kdaj sem začela učinkovito dvomiti vase.
In verjeti svetu okoli sebe.
Da enostivno nimam tistega x faktorja.

Meni nihče ni rekel, da bom zmogla.
Ali pa sem nekaj posebnega in imam potencial.
Bila sem bolj ali manj prepuščena sama sebi.

In sem plavala.
Saj veš tisto, ko komaj držiš glavo nad vodo.
Ko vsi okoli tebe pravijo, da zate se pa ni kaj bati, ker Ti se boš pa itak vedno znašla.

Ja, preživela sem vedno.
Za razcvet, hja no, za razcvet mi je pa vedno zmanjkalo sonca, hranil, vode ali česa drugega kar je bilo potrebno.
In okolica mi ni čisto nič pomagala, ker se je vedno, ko sem bila tik na tem, da se razcvetim našel nekdo, ki mi je dal jasno vedeti da v meni ni tistega, kar bi bilo potrebno, da bi se zares odprla.

Vmes so minevala desetletja.
Desetletja sporočil v duhu NI DOVOLJ.

Sporočil, da moraš biti večja, boljša, bolj uspešna, hitrejša.
Skratka nikoli dovolj.

In ko poganjaš to hrčkovo kolo pozabiš, da si enkrat splezala nanj in da se lahko tudi ustaviš.
Se spočiješ.
Vdihneš s polnimi pljuči.
In opazuješ.

Praznuješ vse, kar si ustvarila na poti.
Ker praznovanje, je nekaj, kar pozabiš.
KOt bi izgubila spomin, kaj to je.
Kaj je že to? Praznovanje!?

Tale avgust je poseben.
Poseben zato, ker me je ustavil.
Ko je začela deliti z menoj to, da je vse kar sem in kar imam, da delim že tukaj in naj neham hlastati po več in več, ker ni več, ker je vse že tukaj, sem jo slišala.

Bilo je kot bi govorila smo meni.
Vsi in vse je izginilo.
In slišala sem upočasnjeni posnetek tega, kar je govorila.

Ob tem pa so moje oči postajale vedno večje, ker sem dojela, kako se že leta ženem.
Za več in boljše.

V trenutku sem dojala da ne gre za to, da delaš več ali da si več.
To kjer si popolnoma zadošča.

Prisotnost tukaj kjer si v tem trenutku je ključna.

In to me je ustavilo na mestu.

Zanimiva je dinamika, ki se začne dogajati, ko ustaviš.
Čutiti je kot bi te celo življenje ujelo.

In verjetno tudi zaradi tega bezljamo.
Da te ne bi ujela bolečina, žalost, občutek praznine, strah. Vse tisto pred čimer bežiš.

Le da jaz nisem imela občutka, da bi pred čim bežala.
In vendar sem.
Pred lepimi stvarmi. Pred svojimi sanjami.
Bežala sem pred praznovanjem.

V tem, ko sem poskušala tistim okoli sebe, ki niso verjeli vame dokazati, da jaz verjamem vase, sem divjala naokrog v dokazovanju.

In res je hecen občutek, ko se ustaviš.
Ko ugotoviš, da mogoče ti pa res ni treba toliko delati.
In toliko pisati.
In toliko deliti.

Da tudi, če ne bom pisala vsak teden maila in se trudila, da ljudem pokažem kako super stvari lahko ponudim ne bo konec sveta.

In sem nehala.

In čutim, da je vse kar sem in kar imam že tukaj.
Kot bi cela jaz prispela v ta trenutek, tukaj in zdaj.
In časovnica je božanska.

Kajti začela se je faza vdiha.
Čutim jo.
Globoko v svojih celicah čutim, kako me hrani, neguje, polni.

Ja, čas je zdaj.
In čas je za moje sanje.
Če sem do zdaj živela sanje nekoga drugega, sem zdaj našla svoje. in bil je že čas.

V resnici jih nisem našla 🙂
Ujele so me, ko sem se ustavila.
Zdaj smo se spogledale in prepoznale.

Zato iz prve roke vem, da je vse že v tebi.
Ničesar ti ni treba iskati tam zunaj.
Hkrati pa se moraš potopiti vase.

Da jih prepoznaš.
Začutiš.

In potem potrebuješ orodja, veščine, da te sanje zaživiš.

Zato sem oblikovala spletno druženje Cenim Sebe, kjer sem skupaj zbrala orodja, prakse in predvsem moje izkušnje na tej poti nazaj k Sebi. Več najdeš v nadaljevanju 🙂

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako lahko začneš ceniti Sebe. Ker iz prve roke vem, kako težko sem prišla do tega, ti želim pomagati in ti olajšati potovanje. Pripravila sem enodnevni spletni intenziv Cenim Sebe, kjer bom s teboj podelila:
1. Zakaj je za sodobno žensko cenjenje sebe tako velik izziv in kaj lahko v zvezi s tem narediš…
2. Zakaj se iskanje lastne vrednosti ne obnese in kaj je tisto, kar je v resnici potrebno najti… v sebi.
3. Zakaj pomanjkanje cenjenja sebe vpliva na tvoje finance in kako vpliva na odnos do denarja.
Intenziv sem pripravila ker sem leta opazovala ženske kako se trudimo, potiskamo in pogosto na silo poskušamo ustvariti tisto, kar si želimo in ob tem pozabimo na najpomembnejšo stvar in to je odnos s seboj in do sebe.
Ugotovila sem, da v kolikor želiš prodati karkoli, moraš najprej ceniti sebe. Ker je to edini način, da postaviš srčno ceno. In v teh negotovih časih vidim, da je izziv številnih žensk to, da jih je strah postaviti svojo srčno ceno in stati za njo. Več najdeš na spletni povezavi >>>tukaj<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

Nora ženska

Taja Ljubim Sebe 0 Comments

Sedeli sva v njenem zimskem vrtu s pogledom na vrt in na stoletna drevesa v njem, ko me je vprašala, kaj je moj največji strah, če bi se pokazala točno takšna, kot sem.
In izstrelila sem kot iz topa: “Da bi me imeli za noro.”

Obsedela sem z odprtimi usti in široko odprtimi očmi.
Od kje je pa to priletelo!?

“No, zato nisi vidna,” je počasi začela. In vse kar je sledilo je bilo JAAAAAAA.

Trajalo pa je skoraj eno leto, da sem bila pripravljena na to, da se soočim s svojim največjim strahom.
Eno leto opazovanja, držanja svoje posode, soočanja s stvarmi in nabiranja energije.

Ko sva se srečali po desetih mesecih, sem vedela, da sem pripravljena.
Pripravljena na spust v globine, kjer še nisem bila.
Pripravljena, da se spogledam s svojim največjim strahom.

Zato brez sence dvoma vem, da živimo v času, ki bolj kot kadarkoli prej terja voljnost, da skozi življenje hodiš s široko odprtimi očmi; da vidiš, slišiš, čutiš in zaznavaš tisto, kar se skriva v senci nezavednega in čaka, da bo razkrito.

V zadnjih tednih še tisti, ki se nikoli prej niso pritoževali ugotavljajo, da je življenje na Zemlji vedno bolj intenzivno in vedno težje.

Mnogi izkušajo čudne simptome, ki ostajajo brez diagnoze, in povzročajo vedno večje neudobje.

Zemlja je del fizičnega telesa in s tem, ko se odvijajo spremembe v njeni notranjosti to čutimo tudi njeni prebivalci.

Povečana količina svetlobe vpliva na telo in terja, da se prilagodiš, kar lahko narediš samo, če opustiš energijske blokade, programe in ranjenosti, ki so s teboj še iz otroštva.
To je edini način, da si uglašena s planetarno frekvenco, ki se viša.

Da bi ohranila zdrav energijski pretok skozi fizično telo, kar preprečuje staranje in bolezni, moraš opustiti ranjenosti, ki se jih oklepaš in ki ti preprečujejo, da bi zaživela izpolnjujoče življenje v povezanosti z vsem stvarstvom.

Rane, ki si jih dobila v otroštvu so kot oblak, ki zakriva sonce in ti onemogoča stik s tvojo izvorno naravo božanskega. Ta izvorna narava ti je vedno na dosegu roke, vendar ti oblaki jeze, zamer, krivde, dvomov in občutkov nevrednosti (če omenim le nekatere) preprečujejo, da bi zaživela in utelesila svoj polni potencial Duše.

Kaj je tisto, kar je v teh napornih časih nujno?

Da se pomiriš s svojim notranjim otrokom, očistiš svoje energijsko polje in razrešiš nezaključene stvari na nivoju Duše.

Ko s seboj nosiš staro prtljago iz preteklosti, te to vleče navzdol. Upočasnjuje tvoje potovanje. Povzroča občutek teže v telesu, umu in duhu. Namesto, da bi živela tukaj in zdaj ostajaš ujeta v preteklosti tako v svojem razmišljanju, kot tudi občutenju in dejanjih.

Včasih so alkimisti preobražali svinec v zlato. To je bila metafora za preobražanje svinca ujete energije osebnosti v zlato duše, ki živi brez omejitev, v blaginji in izpolnjenosti.

Kaj je tisti svinec, ki te drži ujeto na mestu, da porabljaš svojo energijo/moč/svetlobo medtem, ko na polno pritiskaš na plin in se ne premakneš nikamor?

Pogosto so to izgovori, ki te držijo v togosti, okorelosti in nefleksibilnosti.

To kar v zadnjih mesecih opažam so programi in sistemi prepričanj, ki izhajajo iz dednih linij ali dušne linije in so usidrani v zapisih v DNK, ter številnim ženskam onemogočajo premik naprej.

Na površje se dviga balast, ki si ga vsrkala že od spočetja naprej preko svoje mame, veliko si ga prevzela skozi socializacijo s strani staršev in učiteljev vse od majhnega naprej.
In vse to dobesedno potisne resnico, ki jo poznaš kot otrok na stran in te napolni s tem kdo bi morala biti, s pričakovanji in idejami drugih.

Udomačijo te v to kaj pomeni, da si uspešna, vredna in cenjena in potem si prizadevaš, da bi bila dovolj. Dovolj dobra. Dovolj uspešna. Dovolj pridna.
S tem pridejo na površje strah, upor, jeza, ljubosumje, pohlep, sovraštvo, krivda, sojenje sebe in drugih. In to je tisto, kar povzroča tako fizično, kot tudi čustveno in mentalno bolečino. In s tem tudi staranje.

V svojih 27 letih na poti ljubezni sem spoznala, da ne moreš izsiliti, zahtevati ali z razmišljanjem najti poti ven iz teh ujetosti. Preobrazba tega terja pogum, da se spustiš v svoje telo, počistiš staro kramo, ki ti ne služi več in zaseda prostor, ki pripada tvoji duši – temu kdo si in zakaj si tukaj.

Svojo dušo moraš utelesiti.
Da bi to lahko naredila pa moraš narediti prostor zanjo.

Duhovna alkimija je proces preobrazbe, ki je hiter, globok in trajen. Vendar od tebe terja, da si pripravljena na opuščanje vsega, kar te drži na mestu, da bi vzela Sebe nazaj – svojo moč/svetlobo, avtentičnost, lepoto, ljubezen, ki tvoja Duša je.

Opustiti je potrebno ves balast sovraštva, pohlepa, ljubosumja, da bi zaživela nedolžnost, milino, ljubezen in lepoto tvojega notranjega otroka.

Bolj, ko si voljna biti pristna, avtentična, sočutna, lažje boš začutila stik s svojo Dušo, z izpolnjenostjo in dobroto, ki je v Tebi.

Ko izkušaš kvalitete svoje Duše in sidraš, utelešaš svojo Dušo v svoje fizično telo, skozi to odkriješ svoj notranji vrelec živosti in mladosti, ki je v tebi.

Ko osvobodiš svojega notranjega otroka, se vrneš v nedolžnost v sebi in začutiš radost in dobrobit tvojega avtentičnega jaza, se poveča tvoja vitalnost in sposobnost, da vidiš življenje v bolj pozitivni luči.

V opazovanju sebe in žensk, v zadnjih 10 letih, sem bila priča poškodovanosti, ki so jo izkusile številne ženske na svoji herojski poti.

Dojela sem, da je to posledica tega, ker večina žensk sledi modelu, ki v resnici zanika kdo ženska je in kako ženska raste.

In to je tista točka, kjer imaš na voljo samo dve možnosti:
ali odpreš oči in se prebudiš ali pa greš še globje v nezadovoljstvo in za svojo nesrečo kriviš druge.

In na tebi je, da izbereš Zase.

In ker sem šla skozi svoj delež soočanja s svojo Dušo in balasta, ki me je ločevalo od nje vem, kako ti lahko pomagam, da vzljubiš sebe in ustvariš ljubezenski odnos s seboj.

Vprašanje je ali si pripravljena TI?

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako lahko začneva soustvarjati življenje, za katero si se rodila, da ga živiš. Prebujenje se zgodi, ko te življenje izzove, da opustiš svojo obrambno naravnanost, odložiš ščite, podreš zidove okoli svojega srca, izoliranost in osredotočenost zgolj na preživetje. Ko se oglasi tvoja Duša, ki si želi v polnosti živeti, izkušati, se širiti in se izražati. Gre za klic tvoje Biti, tvoja izvorne esence, tvojega sebstva, da bi se vrnila nazaj k sebi, nazaj domov. Prebujenje je klic k integraciji in edini namen je združevanje v Celoto, ki ti si. In skozi ta proces moraš znati navigirati, da ne izgubiš stika s seboj. In vem, kako ti lahko v tem procesu povezovanja in integracije, da vzljubiš sebe in ustvariš ljubezenski odnos s seboj, pomagam. Več o druženju si lahko prebereš na spletni strani >>>TUKAJ<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

Ko nikoli ni dovolj…

Taja Ljubim Sebe 0 Comments

“Prav imaš. Morala bi početi nekaj drugega. To ni dovolj.”

Veš kolikokrat sem se na svoji poti soočila s tem stavkom.
Ko sem vrgla roke v zrak.
Čutila sem se napadena.
In odreagirala sem iz mesta notranjega pomanjkanja.

Šla sem še en krog.
In še enega.
V želji, da bi stvari popravila.
Jih naredila prav.
Ker nikoli ni bilo dovolj.

In na eni točki prideš do prebujenja, ko ugotoviš, da je dovolj.
Nihče te ne more popraviti in ti ne moreš popraviti nikogar.
Tudi sama sebe ne.

To kar me je naučila moja duša, in te lekcije nisem vzela zlahka, prej bi rekla, da sem se otepala, brcala in občasno tudi glasno protestirala, je, da delo na sebi ne deluje.

Vedno znova vidim to, kar sem doživljala tudi sama, kako sem se skozi delovanje in aktivno delo na sebi v resnici še bolj oddaljevala sama od sebe.
To je bil moj mehanizem za pobeg same pred seboj.

Ker sem delala na sebi, sem se počutila pomembno.
Včasih več vredno od drugih.
Mislila sem, da sem prijela boga za jajca.
In vedno znova ugotavljala, da še nisem tam.
Da še ni dovolj.

Da moram prebrati še eno knjigo.
Obiskati še en tečaj.
Bila sem nabiralka znanja.

Le da tega znanja nisem dajala v prakso.
In zaradi tega ne verjamem v delo na sebi.

Ker izhaja iz paradigme, da je s teboj nekaj narobe in da moraš delati na sebi, da bi to popravila.

In to poznam zelo od blizu.
Dobro desetletje in pol sem verjela v delo na sebi.
Verjela sem, da me bo premaknilo tja, kamor sem si želela.
In sem trdo delala.

Le da sem leta 2009 obstala pred zaprtimi vrati.
Jezna. Žalostna. Razočarana.
Ker mi ni dalo tega, kar sem pričakovala.
Osvoboditve od mene same.

Dojela sem, da osvoboditev ne potrebuje dela na sebi.
Še manj potrebuje potiskanje na silo in to da se trudiš na vse pretege.
Svoboda samo je. In da bi se osvobodila, moraš čutiti svobodo.

V vsaki celici, dihati jo moraš z vsako poro telesa.
Biti moraš Svoboda, da bi jo živela.

In ta ista paradigma dela na sebi je vedno znova poskrbela za to, da sem imela pred očmi korenček, ki je bingljal nekaj centimetrov pred menoj. Nikoli nisem mogla dejansko priti do njega.
Ker vedno bi morala narediti še eno stvar.
In še eno.
In še eno, da bi čisto zares prišla na cilj.

Danes vem, da nikoli nikamor ne greš in nikamor ne prideš.
Danes vem, da so vsi korenčki namenjeni temu, da iščeš zunaj sebe, ko je v resnici vse že v tebi.

Vendar moraš to v sebi odkriti, prepoznati, si priznati in prisvojiti.
In to je popotovanje na katerem sem jaz in si ti.

Popotovanje, ki se nikoli zares ne konča.
Je kot razcvet v katerem se vedno lahko odpreš še malo bolj in sprejmeš še malce več, vsrkaš še več in deliš še več sebe.

Hkrati pa danes vem tudi, da moraš zato, da bi lahko delila sebe, najprej imeti.
Tebi mora biti kristalno jasno kdo si in kaj se skriva v tebi.
In to moraš znati varovati. Še posebej takrat, ko prideš do drugega dela prakse, kjer moraš sebe tudi izraziti. Jasno in glasno, ter pogosto.

Začne se z negovanjem.
S tem, da se zavežeš negovanju sebe.
Kar se za mnoge sliši sebično.
Vendar v resnici ne moreš deliti tega, česar sama ne čutiš v svojem telesu.
Stvari moraš utelesiti, da bi jih lahko delila.
Tudi ljubezen.

Vedno znova vidim, da je zvestoba sebi ključen izziv sodobne ženske.
Pa ne le ženske, družbe.
Kar se odslikava v nezvestobi v zunanjem svetu.

Izgovor velike večine je, da se itak nič ne bo spremenilo.
Vendar je dejstvo, da se premik začne v tebi in s teboj!

Da bi se karkoli lahko spremenilo je potrebna izbira.
Zavestna izbira premakne stvari.
Ne glede na absurdnost situacije okoli tebe, boš dobila zagon, kar bo premaknilo trenutno situacijo.
Izbrati moraš negovanje sebe.

Vendar boš preden se bodo stvari čisto zares prevesile na drugo stran soočena s preizkušnjo ali boš ostala zvesta sama sebi ali se boš vrnila v preživetvene mehanizme, kjer boš izdala samo sebe, zanikala samo sebe, zlorabila sebe, zapustila sebe ali se zapustila in šla v otopelost.

Če izbiraš in kreiraš iz strahu, dvomov in nezaupanja, bodo tvoje izbire šibke in omejene. Ko pa izbiraš iz zaupanja in ljubezni, čutiš v sebi notranjo gotovost, ki te vodi skozi vse preizkušnje s katerimi se soočaš na poti.

Kajti vsaki izbiri vedno sledi preizkušnja tvoje zavezanosti. Potrebna je dosledna zavezanost svoji izbiri. In ko si soočena s preizkušnjami je potrebno v sebi preseči ovire, da se premikaš naprej.

Zavezanost izbiri pomeni, da lahko vidiš stvar izpolnjeno, udejanjeno.
Pomeni, da si ne puščaš zasilnih izhodov, če bi se kaj zalomilo. Zavedaš se, da si izbrala in da to pomeni, da se boš morala na svoji poti soočiti z vsemi ovirami, ki ti preprečujejo, da tega že ne živiš v tem trenutku.

Zavezanost izbiri je še posebej pomembna takrat, ko gredo stvari po svoje.
Ko se stvari ne udejanjajo po planu. Takrat je najbolj pomembno, da ostajaš zvesta sama sebi in svoji izbiri.
Da ne zapustiš sama sebe.

Nezvestoba sebi pomeni, da vedno znova prelomiš zaveze, ki si jih sprejela, ko cesta postane neudobna in polna lukenj ali ko tvoje čustveno morje postane razburkano.

Zase vem, kako zlahka bi se zlagala sama sebi in si povedala neresnico, ko stvari postanejo neudobne. In kako budna in prisotna moram biti, da vztrajam takrat, ko v meni vse kriči, naj zapustim ladjo v neurju.

Vendar ko ne moreš zaupati sama sebi, da boš negovala sebe, v resnici ne boš izbrala.
S figo v žepu se lotevaš stvari, ki jih nikoli zares ne pripelješ do konca.
Ker ti zapustiš samo sebe takrat, ko si na preizkušnji ali boš ostala ali odšla.

Zato je velika večina v neodločenosti, ko sebi in ljudem okoli sebe dopovedujejo, da ne vedo kaj je zanje in kaj naj naredijo. Resnica je, da vedno veš. Vendar sabotiraš sebe, ker nočeš prevzeti odgovornosti za izbiro in za svoje življenje.

In to si je vedno najtežje priznati.
Lažje je s prstom pokazati na koga drugega, ki je kriv, da se ti v življenju ne premakneš naprej.

In če ob prebranem v sebi čutiš ali potrebo po begu in skrivanju, boju in napadanju, upravičevanju, da to zate ne drži ali pa otopelost, vsi ti odzivi kažejo na preživetvene mehanizme, ki te držijo v status quo poziciji.

Zaveza temu, kar si v življenju želiš, te bo vodila v situacije, kjer bo potrebno biti dosledna v svoji izbiri.
Doslednost te sooči z vrednotami, prepričanji in ljudmi, ki te ne podpirajo v tvoji izbiri.
In tvoja izbira je vedno znova ali boš ostala zvesta svoji zavezi ali boš odstopila in se prilagodila za voljo drugih.

Ko si dosledna, boš na vse okoli sebe vedno bolj lahko pogledala skozi nov pogled.
Tudi sebe boš vedno bolj ugledala skozi druge oči. To je moč navade.
Če je tvoje obnašanje uglašeno s tvojo zavezo daljši čas, se spremeni tudi tvoja drža, tvoj odnos.

Osebno ne verjamem v pristop, kjer se pretvarjaš, da nekaj si, če to nisi.
Morda to deluje v sistemu patriarhata.
Duše pa ne moreš preslepiti.

Duša ve.
In vodi te v to, da vedno znova izbiraš, ter sčasoma zrasteš v to, kar si izbrala skozi zavezanost in doslednost. Tvoji cilji so nekaj v kar zrasteš.

Ne gre za pretvarjanje.
Gre za zavestno kreiranje.
Gre za zvestobo sebi.
Da ne zapustiš sebe. Ne izdaš sebe. Ne zlorabiš sebe.
Tudi takrat, ko je videti, da bi bila to najlažja izbira.

Gre za to, da ustvariš novo navado.
Tudi s tem, da poslušaš sebe in svojo intuicijo.

Kajti takrat, ko se zavežeš sebi, ko zavestno izbereš kar si želiš in vztrajaš s to izbiro, začneš dobivati notranje namige kaj narediti, koga poklicati, čemu slediti.

In takrat je pomembno, da zaupaš vase.
In da slediš notranjim navdihom.

V opazovanju sebe in žensk, v zadnjih 10 letih, sem bila priča poškodovanosti, ki so jo izkusile številne ženske na svoji herojski poti.

Dojela sem, da je to posledica tega, ker večina žensk sledi modelu, ki v resnici zanika kdo ženska je in kako ženska raste.

In to je tista točka, kjer imaš na voljo samo dve možnosti: ali odpreš oči in se prebudiš ali pa greš še globje v nezadovoljstvo in za svojo nesrečo kriviš druge.

In na tebi je, da izbereš Zase.

Jaz vem, kako ti lahko pomagam, da vzljubiš sebe in se prebudiš v zavedanje, da Si dovolj. V programu Temelj Ljubezni bom s teboj delila 9 pomembnih ključev, s pomočjo katerih boš v polnosti zaživela kot Varuhinja Ljubezni.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako lahko začneva soustvarjati življenje, za katero si se rodila, da ga živiš. Prebujenje se zgodi, ko te življenje izzove, da opustiš svojo obrambno naravnanost, odložiš ščite, podreš zidove okoli svojega srca, izoliranost in osredotočenost zgolj na preživetje. Ko se oglasi tvoja Duša, ki si želi v polnosti živeti, izkušati, se širiti in se izražati. Gre za klic tvoje Biti, tvoja izvorne esence, tvojega sebstva, da bi se vrnila nazaj k sebi, nazaj domov. Prebujenje je klic k integraciji in edini namen je združevanje v Celoto, ki ti si. In skozi ta proces moraš znati navigirati, da ne izgubiš stika s seboj. In vem, kako ti lahko v tem procesu povezovanja in integracije, da vzljubiš sebe in ustvariš ljubezenski odnos s seboj, pomagam. Več o druženju si lahko prebereš na spletni strani >>>TUKAJ<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

Odpri oči…

Taja Ljubim Sebe 0 Comments

Danes je luna v zodiakalnem znamenju Raka.
Kar pritiska na družinsko področje v psihi posameznika in na kolektivni ravni.

Na površje prihajajo družinske stvari.
Nezaključene dinamike po liniji prednikov.
Razkrivajo se strahovi v povezavi z družino, v povezavi z odnosi.
Strahovi v povezavi z varnostjo.

Kot je zapisala prijateljica v svojem zapisu na FB, ki sem ga ujela danes:
“Pišem opomnik zase,
Ker diham globoko in spuščam.
Tele transgenerecijske zadeve pogosto jemljejo sapo.
Ampak jaz vem, da zmorem zase, za vse pred mano in za mano.
Blagoslavljam vse kar se zatika in dopuščam da se transformira.
Moja letošnja tematika je osvobajanje.”

Yes, yes. To je to.

Dihanje je ključno.

In pomembno je, da si radikalno iskrena s seboj, da si poveš resnico.

Ker je toliko žensk, ki živijo čisto “normalno” življenje, to slišim zelo pogosto. Ko je navzven vse čisto super.
SI v odnosu. imaš službo ali posel. Družino. Dom. Avto. Denar.

Nič ti ne fali. Čisto nič.

Če pa si radikalno iskrena s seboj je tvoje življenje totalna čustvena zmešnjava. Tempirana bomba.
Čutiš, da nisi srečna?
Da nisi izpolnjena?
Da enostavno nisi svobodna?

Vem, kako je to videti. Zelo od blizu.

In ja, tudi jaz sem kar nekaj časa odlašala in čakala, da se bo nekaj spremenilo.

Še danes se spomnim tistega hladnega jutra leta 2008, kot bi bilo včeraj, ko sem ležala ob mojem dragem in dojela, da mu po vsej verjetnosti ni žur biti v postelji še z enim moškim.
Ko sem dojela, da sem moškinja.

Pa sem vseeno čakala še leto in pol, da se bo nekaj spremenilo, dokler nisem zadela dna jeseni 2009 in se raztreščila na koščke.

Tisto, kar me je čisto zares prebudilo je bilo dejstvo, da moram spustiti vse.
Da se ne morem več oklepati življenja, ki sem ga živela.

Razpadla je iluzija odnosa v katerem sem živela in ko sem se lotila reševanja odnosa, sem zanosila in splavila.
To je bilo kot bi mi slekli kožo v svetu, kjer je kislina privoščljivosti, grobosti in komentarjev v stilu saj si za vse kriva sama, žgala mojo dušo.

Ja, počutila sem se krivo.
Sram me je bilo onkraj vseh besed.

Skrila bi se.
Zbežala dol s planeta.
Nehala bi obstajati.

Sovražila sem vse. Cel svet.
In še najbolj sama sebe.
Kako sem si lahko vse to naredila?
Kako?

Vendar kot gosenica, ki gre v kokon in razpade v kozmično juho nisem imela nobene izbire.
Duša me je stisnila v kot.
Edina pot je bila naprej skozi preobrazbo v metulja.

In danes sem globoko hvaležna modrosti moje duše, njeni vztrajnosti in temu, da je bila kljub vsemu z menoj nežna.

Ker danes slišim tudi veliko bolj krute zgodbe žensk, ki jih je življenje prebujalo in so bili klici duše k prebujenju precej bolj konkretni.

Kot npr. Nika, ki je verjela, da ni dovolj dobra, da ne zmore, skupaj z vsemi dvomi in strahovi, ki jih zagotovo čutiš tudi sama in si je ustvarila okoliščine, v katerih je bankrotirala, v naslednjem mesecu pa so ji odkrili raka v četrtem stadiju in ji napovedali samo 8 tednov življenja. V vsej tej čustveni zmedi pa jo je zapustil še zaročenec.
Vendar se je soočila s stvarmi in je danes že štiri leta brez raka, v zvezi kjer sta zaljubljena bolj kot kadarkoli prej.

Zgodbe, ki jih piše življenje so včasih res težke.
In ko vse začne prihajati na plano, je vse prej kot prijetno.

Vendar lahko iz prve roke povem, da se da.
Da lahko ustvariš življenje v katerem čutiš radost, izpolnjenost, zaljubljenost, blaginjo, notranjo pomirjenost s seboj in s svetom.

Danes sem pogosto priča ženskam, ki se soočajo s svojimi krizami v življenju in vem eno stvar;
Temu, kar je duša izbrala zate ne moreš ubežati.

Vseeno pa imaš izbiro, kako boš skozi proces prebujenja potovala.

Ker imaš izbiro.
Lahko greš bolj nežno ali pa bolj na trdo. Temu drugemu sama pravim ruženje po asfaltu.
Ko te duša prebuja na “hard”.

Lekcije zaradi katerih si tukaj boš morala sprejeti.
Lahko izbereš bolezen, bankrot, izgube, ločitve ali pa to, da zavestno vstopiš v proces preobrazbe.

In ja, to je proces.
Kar v praksi pomeni, da nima roka trajanja.
In da ne moreš povedati koliko časa boš v njem.

Dokler ne boš vzela lekcij, ki si jih kot duša izbrala za to življenje.

Začne se z osebno zgodovino.
Nadaljuje po liniji prednikov.
In na koncu se soočiš s svojo dušo.
Iz oči v oči z lekcijami, ki so olala.

Ker potrebuješ nabrati moč/svetlobo na svoji poti.
NE moreš vse naenkrat.

Zakaj ne?
Ker bi te ubilo.

Ker bi bilo preveč.

Zato stvari prihajajo počasi.
Mic po mic.

Močnejša kot si, z bolj težkimi stvari se lahko soočiš.

Ker moraš ojačati svoje fizično telo.
Ojačati svojo živčno napeljavo v telesu, da bi lahko več elektrike spustila skozi sebe.

Ponavadi se ne boljimo slabih stvari v svojem življenju, s tem smo se naučile ravnati.
Bojimo se dobrih stvari.

Kaj bodo potem rekli drugi.
Bojiš se primerjanja.
Bojiš se foušije.
Metanja polen pod noge.

In zato raje ostajaš tam kjer si.
Ker potem imaš mir pred drugimi.

Ampak enkrat je dovolj.
In žal večino žensk s katerimi se srečam prebujajo krize vseh vrst.
Zdravstvene so tam 40+ najbolj pogoste.

Zato sem svoje delo usmerila na žensko, ki je v premiku, običajno je stara 35 ali več, ker je 36 leto tisto, ko se duša začne oglašati, glasno.

In če jo ignoriraš je klic pri 45 definitivno nekaj, kar ne moreš preslišati.

Če živiš kot empatinja ne da bi se tega zavedala že dlje časa, morda desetletja, si verjetno k sebi pritegnila celo vrsto odnosov, situacij, obveznosti in ponavljajočih se vzorcev, ki ti v resnici ne služijo.

Potrebno je narediti prostor za novo.

Potrebno je postaviti stabilen TEMELJ.
Začeti…

S telesom.
S čutenjem.
S prisotnostjo.
Z opazovanjem.
Z budnostjo.

Ker ni modro, da hodiš po svetu z zaprtimi očmi.

Prvi korak je ODPRI OČI.
Radikalna iskrenost.
Kje si?
Kaj te boli?

Odlepiti je potrebno obliž in pogledati v rano.

Ker življenje čaka nate.
Da odkriješ svoje dragulje.
Da postaneš ta Ženska, za katero si se rodila, da SI!

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena