Ljubim Sebe

taja_4522

Z izpostavljenostjo “tvegam življenje”.

Vem, da nisem edina. Ne prva in ne zadnja, ki čuti podobno.
Zato sem se odločila, da na to temo podelim še malo več.

Dobila sem povratno informacijo s strani ženske, ki je gledala moj video (najdeš ga tukaj >>>) in je z menoj podelila, kako si ne upa podati na svojo samostojno poslovno pot, ker jo je tako zelo strah, da se bo morala izpostaviti.
Ker zanjo to, da se izpostavi, pomeni, da tvega svoje življenje.
Ganila me je.
Dotaknila se tistega dela v moji notranjosti, ki točne ve, za kaj gre.

To, da vsakič, ko se izpostaviš, tvegaš svoje življenje, namreč zelo, zelo intimno poznam.
In ne, to ni stvar zgolj introvertiranosti.

Vem, kako uničujoča je »dobronamerna« kritika, ki me je večkrat na moji poti ustavila in povzročila, da sem pobegnila vase, se potegnila nazaj, se pomanjšala in šla v hibernacijo.
Za tedne, mesece, leta.

In ko sem o tem govorila s prijateljicami, ki tega mehanizma nevidnosti v sebi nimajo tako zelo izraženega, so me gledale, kot bi bila malce čez les. Saj vendar ne more biti tako grozno.
Vendar je.

Ko gledam ženske, ki z veliko lahkoto govorijo o svojih težkih preizkušnjah javno, jih občudujem, ker je bilo to zame ena najtežjih stvari, ki sem jih naredila, da sem začela deliti sebe.
Golo. Brutalno iskreno.

Kajti tudi zame velja, da z izpostavljenostjo tvegam življenje. Vsakič.

In eden zadnjih velikih izzivov je brez dvoma odločitev, da se pridružim Moderni Marcareting Akademiji Lenje Faraguna (njeno spletna stran najdeš tukaj>>>). Za akademijo sem se odločila, ker se že leta poigravam z idejo, da grem na tuji trg. Vendar si tega nisem upala narediti. Zdaj vem, da je zadaj ta isti mehanizem nevidnosti. Vendar sem zdaj, s soustvarjanjem njene knjige The Naked Brand, zarolala to sneženo kepo in bomo videli, kam me bo odpeljala.

Razlika je v tem, da sem danes precej bolj na Ti z mojim notranjim otrokom, z mojim nevidnim otrokom, ki se je vedno znova skrival, ki me je vedno znova in me še vedno sili v to, da bi pobegnila, se skrila in šla v hibernacijo, zgolj zato, da bi preživela.

V hibernaciji sem namreč preživela svojo mladost. In velik del mojega odraslega življenja.
Enostavno si nisem upala iti za tem, kar sem čutila globoko v svoji notranjosti, da je moje, moje.

In k temu brez dvoma močno prispevajo starši, ki skozi udomačevanje v prvih 14 letih otrokovega življenja skozi vzorce vedenja zasadijo seme »nisem dovolj« v svojega otroka.

In težava je v tem, ker skozi odraščanje svojega zunanjega starša ponotranjimo in tako nadaljujemo z udomačevanjem kar same v sebi.

Tako imam v sebi na eni strani nevidnega otroka, ki čuti, da je nepomemben, neviden in ki vedno znova pobegne v fantazijski svet, ker je realnost tako zelo kruta. Vedno, ko nevidnega otroka ne vidijo in ga ne potrdijo, se počuti izdano. In tako se krepi sveta ranjenost izdaje, ki jo sama krepim s tem, ko ne vidim sebe.

Pogovarjala sem se s svojo hčerko, ki sem ji svojo ranjenost nevidnosti zelo uspešno predala naprej. Razlagala sem ji o tem, kako je 100% za perfekcioniste zgolj “normalno”. In kako je dobro opravljeno za perfekcioniste tam okoli 150%. Kar ima za posledico, da se določenih nalog raje sploh ne lotimo, saj obstaja nevarnost, da je ne bomo dovolj dobro opravili.
Ves čas je kimala.

Dejstvo je, da imamo perfekcionisti izjemno visoke standarde in merila.

Lastna pričakovanja, ki jih ne moremo izpolniti, nas vodijo v razočaranje in frustracijo. Nemoč ob celotni situaciji pa frustracijo zgolj povečuje. In v življenju perfekcionista ni prostora za napake. Napake so za perfekcionista izjemno stresne. Napaka je dokaz, da nisem dovolj.

Napaka predstavlja poraz. Predvidevanje, da lahko v neki dejavnosti naredim vrsto nepredvidljivih napak pa ima za posledico to, da se popolnoma ustavim, zaradi česar se izogibam novostim, kjer bi lahko šlo karkoli narobe. Zaradi tega se pogosto izogibam novostim kot je bilo npr. snemanje FB live videa, da ne bi naredila česa narobe in potem tega ne bi znala sama popraviti.

Pravijo, da perfekcionist živi v prepričanju, da se je vsaki napaki možno vnaprej izogniti.

To česar ne želi je, da bi ga karkoli presenetilo. Ne imeti kontrole nad odzivom ob izpostavljenosti je še dodatni dejavnik “tveganja življenja”. Poskuša se pripraviti na vse možne scenarije, da oceni, ali je dovolj močan, da se bo lahko ubranil, če bi slučajno šlo karkoli narobe. V kolikor oceni, da se napakam ne bo mogoče izogniti, se stvari raje ne loti.

Vsaka napaka namreč pomeni popoln poraz, kar v praksi pomeni vsesplošen poraz na celi črti, ne samo majhen poraz. In kot čistokrvna perfekcionistka lahko pritrdim temu, da pogosto zaradi ene napake doživljam svoje celotno življenje kot napako.

Priznati si lastno nepopolnost je eden največjih izzivov, s katerim te sooća tvoja perfekcionistka.
Izziv mame, ki je perfekcionistka, je v tem, da skriva občutke sama pred seboj. To kar čuti, je zanjo nevidno. In te občutke na drugi strani pogosto izražajo otroci, ki so preveč živahni, preveč glasni, preveč xyz.

Preigrava se polarnost nisem dovolj na eni strani in sem preveč na drugi.

Frustrirana mati je brez dvoma v sožitju z nevidnim otrokom, ki se trudi povzročati kar najmanj težav s svojo prisotnostjo. Trudi se biti neviden, majhen in neopažen.

Verjetno zdaj vidiš, kako pomembno je, da postaneš mama sama sebi in svojemu nevidnemu otroku. Da ti vidiš sama sebe, potolažiš sama sebe, si znaš podariti to, kar potrebuješ, si nameniš pozornost in ljubezen. Da ti prepoznaš, da si dovolj.

Pogosto se nam v življenju zgodi, da se neuspehi zvrstijo kot po tekočem traku z namenom, da se ustavimo in pogledamo s širše perspektive. Kajti neuspeh na enem področju lahko pomeni, da nam življenje pripravlja nekaj dosti boljšega na drugem področju in nas mora v trenutni smeri zaustaviti z močnim neuspehom.

Tipičen primer v zvezi s tem lahko vidimo v življenju svetovno znane pisateljice J.K. Rowling, avtorice knjig o Harryu Potterju. Sama o svojih napakah pravi naslednje:
“Napake olupijo tisto, kar je nebistveno. Bila sem osvobojena, ker so se vsi moji največji strahovi uresničili. In še vedno sem bila živa. In še vedno sem imela hčer, ki sem jo oboževala. In imela sem tudi star pisalni stroj in veliko idejo. In ta ideja je postala trden temelj, na katerem sem ponovno zgradila svoje življenje… Napake v preteklosti so me pripeljale do občutka notranje varnosti – tega občutka prej nisem mogla pridobiti skozi opravljanje izpitov. Napake so me naučile stvari, ki se jih ne bi mogla naučiti na noben drug način. Odkrila sem, da imam močno voljo in dosti več discipliniranosti, kot sem to o sebi prej mislila. Spoznala sem tudi, da imam prijatelje, katerih vrednost je večja od vrednosti rubinov… Spoznanje, da se iz neuspehov dvigneš modrejši in močnejši, pomeni, da si vedno na varnem in vedno preskrbljen v svoji sposobnosti preživetja. Nikoli zares ne spoznaš samega sebe ali moči svojih odnosov z drugimi, dokler oboje ni preizkušeno preko neuspehov.”

Ključ je nedvomno v tem, da spoznaš sebe, objameš sebe in izbereš v sebi, da se izraziš skozi zlati del tega aspekta, ki ima na eni strani Nevidnega otroka in na drugi strani za mamo Perfekcionistko.

Danes vem, da je ta mehanizem nevidnosti nekaj, kar mi je pomagalo preživeti.
Vendar vem tudi, da v življenju prideš do točke, ko te to, kar ti je prej služilo in ti je pomagalo, da si preživela, začne ovirati. Pomembno je, da te mehanizme spoznaš v sebi, jih objameš, da bi lahko zaživela kot ženska, za katero si se rodila, da si. In to je tisto, kar počnemo v spletnem druženju Objemi Sebe. Več najdeš na povezavi tukaj >>>

Skozi svoje delo z ženskami v zadnjih 20 letih, sem prepoznala 5 izvornih načrtov Ženske Duše. Tvoj izvorni načrt Ženske Duše (DivineFemme Blueprint) je kot portal, skozi katerega vstopaš v svojo notranjost, da ponovno vstopiš v stik s svojo naravno esenco, se povežeš z žensko, za katero si se rodila, da si in zaživiš svoj polni potencial tvoje Ženske Duše. Razkriva tvoj jezik ljubezni, tvoj intuitivni jezik, tvoj erotični jezik, pa tudi tvoje boleče točke, da bi izkusila premike v svojem ljubezenskem ali poslovnem življenju.

In ta zlati del ženske, ki v senci skriva na eni strani nevidnost in na drugi perfekcionizem je Magična, čarobna Ženska, MagicalFemme. Več o njej in ostalih 4 izvornih načrtih si lahko prebereš v brezplačnem zapisu 5 izvornih načrtov Ženske Duše. Zagotoviš si ga s prijavo na spletni povezavi tukaj >>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

guess

Ena najtežjih stvari v življenju je brez dvoma opuščanje perfekcionizma, da enostavno samo Si.

Veš tisto, ko ti nekdo reče; Samo Bodi!
Ja, seveda. Slišati je lahko.
Ampak kako to narediš?

Zelo živo se spomnim, ko sem sama sebi navznoter postavljala vprašanje; Kaj naj naredim?
In je bil odgovor notranjega vodstva vedno znova; Samo Bodi!
Spravljal me je ob pamet.
Slišalo se je sijajno, vendar mi v praksi ni čisto nič pomagal.

Če celo svoje življenje preživiš v nevidnosti, razviješ izjemen občutek za perfekcionizem.

Stvari morajo biti perfektne, drugače nisi dovolj.
Nisi dovolj lepa, na kar nimaš zares pravega vpliva, zato se vržeš v iskanje potrditve na intelektualnem področju, vendar nikoli nisi dovolj pametna. In ko se to ne obnese, se trudiš biti dovolj pridna, dovolj aktivna, dovolj xyz. Dejstvo je, da ne glede na to, kaj počneš in kako to počneš, nikoli ni dovolj.

Druga skrajnost je, da je vedno preveč. In tako si preveč glasna, ko se smejiš, pretirano živahna, ko noriš naokrog, preveč pametna, ko izraziš svoje mnenje. V vsakem primeru si nepopolna.

In to ponavadi zdraviš s tem, da se trudiš še bolj, delaš še več, si prizadevaš, da bi stvari naredila brez napake, kar je naravnost utopično. V strahu, da te bodo ljudje sodili, se skriješ, se pomanjšaš in se narediš nevidno. To je preživetveni mehanizem, ki ti je pomagal, da nisi povzročala preveč težav ali skrbi avtoritetam okoli sebe in da si se na drugi strani izognila konfliktom.

Ampak v življenju prideš do točke, ko se želiš izpostaviti, se pokazati in narediti pozitivno razliko s svojim delom. Takrat je modro, da res razumeš kdo SI, kajti v nasprotnem primeru je praktično nemogoče Biti ta oseba, ki ti SI.

Največja tragedija tega, da se nenehno trudiš biti nevidna je v tem, da postaneš nevidna sama zase.
Enostavno ne vidiš kakšne so tvoje potrebe, kaj si ti želiš in tako zlahka zdrsneš v rutino ugajanja drugim, prilagajanja in tuhtanja kaj so stvari, ki jih enostavno moraš narediti, v kolikor se želiš izogniti kritiki perfekcionista.

Nevidni otrok ima na drugi strani za starša perfekcionista, ki raje kritizira kot pohvali. Poleg tega imajo perfekcionisti izjemno visoke standarde in merila. Kar za druge predstavlja 100%, je za perfekcioniste zgolj »normalno«. In v kolikor ocenijo, da določene stvari ne bodo uspeli opraviti perfektno – po lastnih pričakovanjih, seveda, se temu raje izognejo.

In to me je leta, kaj leta, desetletja, ustavljalo, da bi resnično stopila v svoj polni potencial in zaživela življenje, ki sem si ga naskrivaj želela.
Kajti tudi svoje izjemno življenje sem skrila, celo sama pred seboj.
Ko sem na številnih seminarjih, ki sem se jih udeleževala dobila vprašanje, kakšno je moje sanjsko življenje, sem vprašanje enostavno preskočila.

Če je perfekcionizem del tvoje notranjosti, potem poznaš tudi to, kako se raje izogneš sanjam v celoti, kot da bi naredila napako.
Kajti, če boš naredila napako in stvari ne boš zapisala popolno, potem se ne bo uresničilo.

Napake so za perfekcionista izjemno stresne, zato si prizadeva, da bi jih predvidel in se jim vnaprej izognil. In ko se mu napaka pripeti, postane nejevoljen in se obtožuje, kako je lahko tako neumen (ponovno se vklopi mehanizem, da ni dovolj), da tega ni videl vnaprej in se temu izognil.

Trudi se biti vse za vsakogar, kar ga vedno znova izčrpava, saj njega ni nikjer. Vedno znova se ukvarja z drugimi, ob tem pa izgubi stik s seboj in s tem kdo je in kaj so njegove resnične želje. Enostavno ne vidi sebe, ne ceni sebe in pogosto potrebuje kar nekaj desetletij tlačenja te zemlje, da dojame, da nič manj vreden od drugih, če ni popoln.

Vedno, ko se daješ v škatlico za vžigalice, kot se je slikovito izrazila prijateljica, ko poskušaš ustrezati mnenju nekoga drugega, pričakovanjem nekoga drugega, ne vidiš sebe, svojih darov in svoje izjemnosti, edinstvenosti in dragocenosti.

In verjemi, da to poznam zelo intimno, saj imam nevidnost dobesedno vgravirano v svojem DNKju. Eden največjih izzivov mojega življenja je brez dvoma ljubezensko življenje, kajti v mojih očeh nikoli nisem dovolj. Sprejemljivost, ki jo je od mene terjalo potapljanje v lastno ženstvenost je bilo zame svojevrstno mučenje.

Kako sprejeti vse dele sebe, vključno z vsemi nepopolnostmi in napakami?

Vsaka napaka namreč pomeni popoln poraz.
Moj dragi mi je pogosto očital, kako lahko na svet gledam tako črno-belo in zakaj ne vidim vseh barvnih odtenkov, ki so na voljo.
Priznam, tole je zame golo iskreno, če mi nekaj ne uspe, je to zame poraz, brez vmesnih opcij. In to običajno pomeni vsesplošen poraz na celi črti, ne samo majhen poraz.

Zato zelo dobro vem, kaj pomeni izkušati notranjo praznino. Zelo dobro vem, kako trdo znam delati in kako zelo sem si prizadevala za kratkotrajne občutke izpolnjenosti, ki jim je takoj sledil nov projekt ali nov cilj. Enostavno nisem znala praznovati svojih uspehov in kako hitro me je potegnilo v nezadovoljstvo, saj ta novi cilj še ni bil dosežen.

Kako naj bi se sprostila in uživala, če je življenje trenutku ponovno postalo nepopolno?
In tega nekdo, ki teh težav z nevidnostjo nima, enostavno ne bo razumel.

Tako kot tega, da je partnerstvo moj daleč največji izziv v življenju. Kajti, ko ljubiš nekoga, ga ljubiš v celoti, je res!?
Z vsemi njegovimi napakami.

V resnici težava ni v osebi na drugi strani, temveč v tem, da v kolikor ne ljubiš in ne zmoreš sprejeti sebe, nikogar drugega v resnici ne sprejemaš in ne ljubiš takega kot je.

Ljudje pač delamo napake in da bi se lahko pomirila s tem, moraš najprej videti in objeti sebe in svojo nepopolnost, namesto, da se z njo boriš ali pred njo bežiš.

Nepopolnosti so v resnici tiste, ki nas naredijo edinstvene, enkratne in neponovljive.
In to, kar je del učenja, ki ga objemam dnevno je, da moj obstoj zadošča. Nič mi ni treba narediti. Nikomur ustreči. Ni se mi treba prilagoditi. Vse kar je potrebno je, da samo sem.

Ob tem mi zelo pomaga praksa Pregleda, kjer sem v opazovanju, spremljanju tega, kar je. Kaj je v tem trenutku prisotno v mojem telesu, v mojem energijskem polju, v mojem notranjem čustvenem svetu, v mojih mislih. Kje sem in kaj v resnici potrebujem.

Da samo sem. Sama s seboj. Da se čutim. Da se vidim. Da obstajam.

Moje največje učenje je bilo brez dvoma povezano s tem, da sem se mic po mic naučila objeti sebe in da sem utišala potrebo po tem, da bi me ugledali in potrdili zunaj mene.

V praksi vidim, da je največji izziv številnih žensk objeti sebe in postati starš sama sebi. Da prenehaš z iskanjem nadomestnega starša, ki ti bo dal to, kar potrebuješ in da namesto tega prepoznaš kaj potrebuješ in sama poskrbiš zase. To je tisto, kar z ženskami delim v spletnem druženju Objemi Sebe, ki ga začenjam v aprilu.

Seveda je to proces, ki se ne zgodi čez noč. Vendar je učenje tega, da objameš vse dele sebe, da se sprejmeš točno takšna kot si največje darilo, ki si ga lahko podariš. Pa ne le sebi, to, da objameš sebe je največje darilo, ki ga lahko podariš svetu.

Ko se enostavno nehaš ukvarjati s tem, kaj si mislijo o tebi drugi in postaneš ti Ti, sama svoja, takrat lahko v resnici svetu ponudiš največ. Takrat to, kdo Ti SI, svoje darilo, začneš deliti z ljudmi in s svetom.

Podeliš Sebe, v vsej svoji veličastnosti, izjemnosti, enkratnosti in dragocenosti!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Objemi Sebe je spletno druženje, ki traja 12 tednov, več si lahko prebereš na spletni povezavi tukaj >>>

par7

Partnerski odnos ne pozdravi bolečin tvojega otroštva, samo razkrije jih.

Veš kolikokrat slišim ženske govoriti, kako bo po tem, ko najde tisto pravo osebo, njeno življenje popolnoma drugačno.

Zase lahko mirno povem, da sem v svojih 20tih verjela v teorijo duš dvojčic in mit, da bo moje življenje popolno, ko in če bom našla Njega. Saj veš, On, princ na belem konju je popoln moški, ki ustreza vsem parametrom na tvojem seznamu popolnega moškega, ki v tebi prebudi metuljčke že samo, ko se spomniš nanj in ko si z njim, doživljaš ognjemete strasti in izpolnjujoče ljubezni.

S tem je šel z roko v roki tudi mit, ki pravi, da sta potem, ko sta se našla, srečno živela do konca svojih dni. Pravljice se po navadi tukaj končajo. Nihče pa nam ne pove resnice, ki je običajno vse prej, kot rožnata.

Vsi vemo, da gredo odnosi skozi svoje vzpone in padce. Vendar smo tako prežete s sporočili medijev, pop kulture in novodobnega gibanja, ki nam sporočajo, da je zunaj nas tisti popolni Moški, ki nas bo osrečil in bo vse naredil prav, da dejansko pričakujemo od moškega, da nas bo osrečil. In da se razumemo, tudi moški na drugi strani išče svojo popolno žensko, ki bo popolna gospodinja, mati njegovim otrokom, vedno pripravljena in strastna ljubica.

Vendar vedno, ko iščeš nekoga zunaj sebe, da bi te osrečil, svojo moč predaš tej osebi. In Vesolje je naravnano tako, da nas to vedno znova razočara. Kar vodi v občutke izdanosti. Posledica tega je, da se zapremo in gremo pogosto v svojo žrtev, ubogi jaz, ki se mu dogaja krivica.

Resnica je, da lahko z drugimi podeliš samo tisto, kar je v tebi. Ti moraš v sebi čutiti srečno in zadovoljstvo, da to iz sebe izžarevaš v zunanji svet in da ti to lahko ljudje zunaj tebe odslikajo. V kolikor želiš, da se tvoj odnos ohrani, moraš zelo dobro poznati na eni strani Sebe in na drugi strani svojega moškega.

Ljudje smo bitja odnosov. Dejstvo je, da se naše globoke ranjenosti pokažejo samo, ko smo v odnosu z nekom, ki mu zaupamo in s katerim čutimo globoko povezanost.

Tvoj ranjeni del vedno znova poskuša dobiti potrditev svoje vrednosti, odobravanje in ljubezen zunaj tebe. Vse, kar si skozi svoje življenje izkusila, je zapisano v tvojem živčnem sistemu in se bo pokazalo na površju vedno, ko se boš znašla v situaciji, ki zgolj diši po tem, da bi bila lahko ponovno izdana, zavrnjena, ranjena, zapuščena ali ločena.

Vse te ranjenosti najlažje preobrazimo skozi izkušnjo, zato se v odnosih vedno znova znajdemo v situacijah, kjer bi se lahko soočile s tem, kar nosimo v sebi. Na nezavednem nivoju smo zavezane temu, da ponavljamo isto zgodbo toliko časa, dokler je ne prepoznamo in ji dopustimo, da se zlije z nami, da postane del nas, namesto, da se z njo bojujemo ali bežimo pred njo.

Ključ je v tem, kako vzamemo lekcijo, oziroma kako alkimiziramo zlato iz izkušnje.

In običajno se po tem, ko je obdobje metuljčkov in ognjemetov končano, pokaže realnost bolečih izkušenj, ki jih vsi nosimo v sebi. In veliko ljudi se potolaži, da je nekaj narobe z osebo na drugi strani, zapustijo odnos in se vržejo v iskanje nove »popolne« osebe.

Žal je »popolna« oseba zgolj iluzija, ki jo nosiš v svoji glavi in ki krasno podpira mit o popolni osebi.

Da bi lahko zaživela izpolnjujoče partnerstvo, se morata oba partnerja zavezati temu, da bosta skozi vzpone in padce v odnosu potovala skupaj.

Temeljni občutek, po katerem hrepenimo v svojih odnosih je občutek varnosti. Da bi se zdravljenje lahko zgodilo, se moraš čutiti varna. Vendar tega občutka nihče ne more ustvariti namesto tebe. Na tebi je, da v sebi začutiš občutek varnosti. Vse je že v tebi, včasih le potrebuješ zunanji odsev, da se spomniš tega, kar je že v tebi.

Največji izziv v številnih partnerskih odnosih je iskanje nadomestnega starša, nekoga, ki bo poskrbel zate in ti dal to, česar ti tvoji starši niso zmogli dati ali ti niso dali dovolj tega, kar si želela. Od tukaj izhajajo pričakovanja do naših partnerjev, da bodo nadomestili to pomanjkanje za nas. Neizpolnjene potrebe iz otroštva niso nikamor šle zgolj zato, ker si odrasla. Še vedno so skrite v tvoji notranjosti.

Limbični del tvojih možganov se uči skozi izkušnjo in ne skozi razumevanje ali teoretiziranje o stvareh. V teoriji ti je lahko vse kristalno jasno, in pogosto nam je, v praksi pa se pokaže, da imamo težave.

Skozi izkušnjo, da je za tvojo potrebo poskrbljeno, se lahko zgodi zdravljenje tega dela v tebi. Rada rečem, da moramo postati starši same sebi in si dati to, kar pričakujemo iz zunanjega sveta.

Idealno bi bilo, če bi se s svojimi čustvenimi ranjenostmi soočile in jih preobrazile preden vstopimo v partnerski odnos, vendar je realnost po navadi drugačna. V odnosu ponavljamo svoje zgodbe, ki smo jih začeli v odnosu s svojimi starši.

Partnerski odnos razkrije, kje nas boli, na nas pa je, da to bolečino prepoznamo, si jo priznamo, da bi jo lahko preobrazile in zavestno izbrale, da poskrbimo za svoje potrebe.

In ko prepoznamo za kaj gre, ko prepoznamo svoje potrebe, je modro, da jih podelimo na drugo stran. Kajti ne glede na to, da pričakujemo, da bi oseba na drugi strani morala vedeti, kaj potrebujemo, v resnici ne zna brati misli. Če partnerju poveš, da potrebuješ objem ali vzpodbudne besede, to lahko naredi ZaTe.

Pogosto se moramo povezovanja s svojo notranjostjo, s svojo Bitjo naučiti. To, da ljubiš sebe, prevzameš polno odgovornost zase in se nahraniš, se napolniš, da čutiš notranjo polnost iz katere lahko podeliš sebe z drugimi je nujno potrebno, če želiš pustiti sled in narediti pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu. Kajti tukaj si, da v polnosti deliš sebe in svoje Darilo z drugimi. To terja prakso in če si pripravljena, da v polnosti objameš sebe, se mi pridruži v spletnem druženju. Več najdeš na povezavi tukaj >>>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

dark_light

Na temni strani življenja…

Tisti trenutek, ko sem dojela, da gre za medsebojni dušni dogovor, da midve odigrava igro čustvene manipulacije z namenom, da se on spomni, kdo je in kaj je njegovo učenje, sem se spomnila na knjigo Mala Duša in sonce, v kateri je Neal Donald Walsch zapisal: »V trenutku, ko te bom našla in ti storila tisto strašno,« je odgovorila prijazna duša, »ko ti bom storila tisto najstrašnejše, kar si lahko predstavljaš,…torej v tem trenutku…«

»In,« je rekla mala duša, »in…«
Prijazna duša je postala še tišja. »…spomni se na to, kdo v resnici sem.«
»O, prav gotovo bom,« je zaklicala mala duša, »obljubljam ti! Vedno se te bom spominjala kot te vidim v tem trenutku tukaj!«

»Dobro,« je rekla prijazna duša, »veš, tako se bom pretvarjala, da bom sama pozabila. In če me ti ne boš spomnila, kdo v resnici sem, se sama ne bom spomnila zelo dolgo časa. Če pozabim, kdo sem, se lahko zgodi, da boš tudi ti pozabila, kdo si in obe bi bili izgubljeni. Potem bi potrebovali drugo dušo, ki bi prišla v najini življenji in naju spomnila, kdo v resnici sva.«

»Ne, ne bova,« je še enkrat obljubila mala duša, »vedno se te bom spominjala! In zelo ti bom hvaležna za tako veliko darilo za priložnost, da lahko izkusim sebe kot kar resnično sem »

Vendar se on ni spomnil našega medsebojnega dogovora. Pozabil je nanj. V njegovih očeh sem bila jaz napadalec, ona na drugi strani pa žrtev. On se je čutil poklicanega, da jo reši s tem, da napade mene.

Bila sem osupla, kajti vmes sem že dojela za kaj gre, se ji opravičila in podelila z njo svoja dognanja. In ko je prihrumel na sceno, se je vsulo iz njega… bes, sovraštvo in vse najhujše, kar si lahko predstavljaš. Bila sem malo-da-ne izmeček, ker si kaj takega pač ne bi smela dovoliti.
Takrat me je zadelo, da je lekcija namenjena njemu in da sva obe odigrali to igro zanj.

Kajti življenje se vedno dogaja ZaTe in ne Tebi.
In včasih imamo dogovor na dušni ravni, da si odigramo igre, da bi dojeli učenja, ki se skrivajo zadaj.

Vendar se tukaj zgodba ni zaključila.

Ker je vse zgolj energija, če z njo ne znamo upravljati, lahko naredimo veliko škode. In tega se velika večina ljudi ne zaveda.

Ko te nekdo napade, imaš vedno tri izbire, lahko napadeš nazaj, zbežiš ali zmrzneš, se delaš kot da se nič ni zgodilo, si kot noj z glav v pesku. Pravzaprav je na voljo še en odziv, ko omedliš, ki je ravno tako del zamrznitve.

Redkokdo izbere zavestno pot, ki presega preživetvene mehanizme, ko izbereš, da ne odreagiraš, temveč se odzoveš, po navadi po temeljitem premisleku. Sama, če se le da, ubiram to pot, ki pa je najtežja.

Tokrat sem bila soočena z odkritim napadom, ki je bil kratke sape, ker je na sredi ugotovil, da je stvar že rešena, ker sva se midve že pogovorili. Tisto, kar je sledilo pa je bil nevidni del, ki je pogosto spregledan, ker se o njemu ne govori.

Čez kakšno uro me je začela boleti glava in slabost se je razlezla čez celo telo. Hkrati s tem me je bolela še moja desna rama, kar tako »iz zraka«. Vse skupaj je bilo vedno bolj neznosno. Naslednji dan in pol sem preležala, ker nisem mogla ne sedeti, ne stati.

Po dveh dneh agonije, pa me je po pogovoru o dogodku, zadelo kot strela z jasnega, da sem doživela psihični napad. In da je bolečina v lopatici, posledica bodala, ki je bil na energijski ravni še vedno zapičen v moje energijsko polje.
Posledica strupenega sovraštva je bilo tudi to, da je moje energijsko polje implodiralo in se sesedlo samo vase. Bila sem osupla.

Leta se mi ni zgodilo, da bi me kdo tako globoko ranil, čeprav sem, roko na srce, doživela kar nekaj takih močnih energijskih ali psihičnih napadov s strani ljudi, za katere bi dala roko v ogenj.

Dojela sem, da sem mu dovolila, da mi pride do živega, ker sem mu pustila vstop v svoje energijsko polje.
In pogosto je tako, da nas na energijski ravni najbolj ranijo ravno tisti, ki so nam najbližje.
Ker jim zaupamo, ker se jim odpremo.

To, kar me je osupnilo je bila reakcija mojega celotnega sistema. Ker je bila moja energijska krogla poškodovana, sem zaradi travme pobegnila iz telesa – seveda se tega nisem zavedala. Zadnji del moje energijske krogle je bil tako poškodovan, da je bilo videti kot bi eksplodiral, energija na nivoju ledvic pa je odtekala kot slap.

Sledil je pogovor s prijateljico, po katerem sem odstranila bodalo. Z njeno pomočjo sem se lahko utelesila in si pogledala, kaj se mi dogaja. Temu je sledilo še celjenje mojega energijskega telesa.

Zakaj sploh pišem o tem?
Ženske učim, kako negovati svojo maternico in svojo svetlobno kroglo. Vendar takrat, ko je tvoje telo pod vplivom travme, v šoku zaradi dogodkov, ki so te pretresli na katerikoli ravni, čustveni, mentalni, energijski ali fizični, zapustimo telo. Ženske smo izmojstrile to, da zapustimo svoje telo in se preselimo na mentalno raven, kjer vse vemo in nam je vse jasno, vendar smo v otopelosti in ne čutimo bolečine, ki jo čuti telo.

Zaradi dolgoletne prakse utelešanja sem čutila nelagodje in slabost in vse simptome, vendar v resnici nisem mogla v maternico. Nisem je čutila. Bilo je, kot, da bi bila tam prazna luknja. To, da me je moja prijateljica vodila in je s svojo pozornostjo usmerjala energijo, mi je pomagalo, da sem začutila svojo medenico in stopala, da sem začutila, kaj se je zgodil na zadnji strani mojega energijskega telesa.

Vse to mi je pomagalo, da sem prepoznala, kaj se je zgodilo, si priznala stvari in se lotila tega, kar je bilo potrebno narediti, da sem se sestavila skupaj.
To mi je vzelo cele tri dni in noči.

Ob tem sem dojela celo vrsto stvari:
1. Vsi imamo dušne dogovore z ljudmi v naši okolici. Imamo dušne dogovore s svojimi najdražjimi. Ko se odigrajo, je pomembno, da se zavedamo tega, kaj se je zgodilo in predvsem, da se ne kaznujemo zaradi tega, kar se je zgodilo. Glede na okoliščine dogodka sem bila sama mnenja, da je bilo vse zaman, ker oseba ni dojela, kaj se je zgodilo, pa me je prijateljica potolažila, da temu ni tako – svoj del dogovora sem izpolnila. Če oseba na drugi strani ni dojela, kaj se je zgodilo zanjo, si bo situacijo ponovila z nekom drugim.
2. Odziv na situacijo je odvisen zgolj in samo od tebe. Lahko bi napadla nazaj ali šla v žrtev in verjemi, kasneje sem v treh dneh imela svoje žute minute s svojo žrtvijo, vendar sem se v situaciji odzvala mirno in preudarno. Povedala sem kaj sem dojela in se opravičila. Moje osebno mnenje je tako, da je ravno zaradi tega, ker on ni imel ventila, da bi se lahko znesel nad mano v živo, priletelo bodalo za mano. In če ne bi bila v dani situaciji jaz tako čustveno vpletena, bi verjetno tudi ta energijski napad prepoznala.
3. Pomembno je, da vzameš svojo lekcijo v dani situaciji; moja je bila povezana z nevidnostjo. Običajno sem se v takih situacijah, ko me je kdo napadel umaknila in nisem pokazala svoje bolečine in ranjenosti. V tem primeru sem jo. In prosila sem za pomoč, ker enostavno nisem mogla funkcionirati.
4. Ključnega pomena je, da poznaš svojo energijsko anatomijo in si znaš pomagati. Kajti če ti ne veš, kaj se ti dogaja, si lahko tedne in tedne v bolečini, dokler tvoje biofotonsko polje ne uspe stvari zakrpati do te mere, da lahko funkcioniraš. Če ti veš, da si energijsko bitje svetlobe in da je na tebi, da aktiviraš svoje sposobnosti samozdravljenja, lahko stvari zelo hitro poustvariš. Potrebuješ mir, čas zase in veščine zdravljenja s svetlobo.

Da bi si lahko pomagala, se moraš zavedati, imeti razumevanje, si dovoliti, da čutiš in izkušaš stvari. Vse štiri ravni so pomembne.
Ni dovolj, da o tem zgolj teoretiziraš in se zavedaš stvari, kar dandanes v poplavi informacij radi naredimo.

Telo je res čudežno in z našo pomočjo se lahko ekstremno hitro pozdravi, obnovi in revitalizira. Svetloba, ki jo izžarevajo tvoje celice, zdravi telo in ga obnavlja. Če znaš upravljati s svojo svetlobo, se vse dogaja toliko hitreje. Temeljna je praksa.

In včasih potrebujemo težke, boleče in travmatične izkušnje, da dojamemo, da ugledamo, da resnično lahko nevidno postane vidno. Zase vem, da je bila to še ena od lekcij moje nevidnosti in brezmejno sem hvaležna vsem vpletenim za izkušnjo in lekcijo.

Več o nevidnem otroku in ostalih preživetvenih arhetipih, tudi žrtvi pa delim v spletnem druženju Objemi Sebe, ki ga začnemo že kmalu. Več najdeš na spletni povezavi tukaj >>>

Zgodba Mala Duša in Sonce – Neale Donald Walsch je na voljo v obliki knjige, ki jo je izdala založba Primus.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

sad

Včasih moraš pobegniti pred svetom, da najdeš sebe.

Minljivi smo. In včasih pozabimo, kako krhko je človeško bitje.

Ženska. Moj letnik. Duhovna učiteljica. Samomor.
Dotaknilo se me je. Zelo.

Vem, da bo kak cinik rekel, da je vsak dan kar nekaj takih. Vem.

Resnica boli.
Zareže v globino in se te dotakne tam, kjer si najbolj ranljiva.
Vem, kako malo je v resnici potrebno, ko te boli, ko je nevzdržno, ko bi pobegnila, da pobegneš za vedno.

V sebi menimo, da smo močne, vendar je pogosto življenje tisto, ki nam pokaže, kako krhke smo v resnici. In v tej krhkosti je lepota. V tej lepoti je resnica.

Spet sem na begu. In vem, kako se to sliši… odrasla ženska, s svobodno voljo… Kako na begu?
Vendar globoko v sebi poznam razliko – zelo.

Desetletja sem na begu.
Na begu pred resnico.
Resnico o sebi.

Kot majhna deklica sem bežala v sanjski svet, v pravljice.
Res sem verjela, da me nekje čaka nekdo, ki me bo rešil.

Najprej sem mislila, da me bo rešil moj deda. Vendar je umrl, ko sem bila še deklič.
Bilo je, kot bi se moje sanje razblinile. Prvič.
Ostala sem s svojim vsakdanom, s prepiri in strahom, da bom postala otrok ločenih staršev.
Moj mehanizem, da sem preživela, je postal beg.
Beg od sebe in od sveta.

Postala sem pridna punčka, v upanju, da bo kaj drugače, če bom vse naredila prav.
Da bodo opazili, da me imajo.
Imela sem obdobje, ko sem si želela, da bi se mi kaj res hudega zgodilo, ker bi potem dojeli, da me imajo, da obstajam.

Moja strategija, ki sem jo do takrat že dobro razvila, je bila nevidnost.

Počutila sem se, kot da me sploh ne bi bilo, kot da sploh ne bi obstajala.
Nekomu tam zgoraj se je moje življenje zdelo pomembno. Čuvali so me, da se moje želje niso uresničile.

Hrepenela sem po bližini, po potrditvi, po tem, da bi bila vidna. Hkrati pa sem se ves čas zatekala v nevidnost in se skrivala.
Tudi tako, da sem bežala sama pred seboj.
Nepopolna perfekcioniska, vedno nezadovoljna s seboj.
Ne glede na vse svoje dosežke, moje življenje nikoli ni bilo popolno.
In še danes ni.

To k čemur stremimo, je svoboda. Osvobojenost spon življenja.
Vendar jim ne moremo ubežati.

V svoji notranjosti imamo dve naravi. Tisto človeško, ki stremi k preživetju in ki odreagira na stvari iz strahu. Ter tisto drugo, angelsko naravo, ki nas povezuje z duhom, ki izbira, da se odzove na stvari z ljubeznijo.
Tvoja angelska narava pozna občutek svobode.
Tvoja osebnost, ki stremi k preživetju, pozna le odsev svobode, ki jo išče v hitrih avtomobilih, potovanjih in velikih vsotah denarja.

Vsi bi bili angeli in vsi bi ta človeški del sebe izpustili, ga preskočili.
In dnevno se poskušamo izogniti svoji človeškosti.

Zapuščamo telo in hitimo v glavo.
Prepričane smo, da vse vemo.
Načitane smo in v teoriji nam je vse kristalno jasno.
V praksi pa, ko smo soočene s sramom, krivdo, strahom, žalostjo, jezo, ne vemo, kaj naj z vsem tem.
Ne čutimo. Ujete smo v otopelosti.

In vsake toliko nas resnica sooči s tem, kje se nahajamo.
In takrat imamo svobodno izbiro, kaj bomo izbrale.
Beg je vedno opcija. Težje je ostati in se soočiti s seboj.

Včasih pa se moraš umakniti, pobegniti pred svetom, da najdeš sebe.

Svoje zatočišče se našla pod veliko brezo, ki je ravno začela brsteti. Nežna zelena barva, ki se je svetlikala kot majhni dragulji, ko je sonce posijalo skozi listke, me je pomirjala. In globoko oceansko dihanje me je spomnilo na dejstvo, da imam telo.

Breza me je spomnila na dragocenost življenja in na njegovo krhkost.
Brste lahko uniči mraz. Nežni listki še nimajo moči, da bi v polnosti opravljali svoje delo. Ranljivi so. Tako kot je otrok.

Svojega notranjega otroka sem peljala na sprehod, v gozd.
Opazovali sva življenje in poslušali ptičje petje.
Potrebovala sem mir. Samoto. Čas zase.

In pogosto na svojih neskončnih seznamih, ne najdemo časa, za tiste redke trenutke dragocenosti, ko se potopimo v izkušanje, čutenje, doživljanje, tukaj in zdaj.

Minljivost je zadnja leta moja spremljevalka.
Opominja me, da življenje ni večno. Da je moja duša izbrala Darilo, ki ga nosim v sebi z namenom, da ga prepoznam in podelim.
In nikoli v resnici ne veš, kdaj je tista tvoja zadnja ura, zadnji dan,…

Smrt ženske, ki se je globoko dotaknila moje ženske duše, me je ponovno opomnila na to, da je življenje minljivo. Da je tudi moj čas tukaj, na tem modrem dragulju, določen. Da ni neskončen.

Vedno bolj ga cenim. Vidim dragocenost trenutkov. Bogastvo, ki nam je dano. In kako pomembno je, da to bogastvo prepoznamo. Da ga v polnosti zaživimo.

Objeti sebe v polnosti, biti celovita je moje popotovanje.
Vem, da še nisem tam.
“Dokler si tukaj, v telesu, tvoje popotovnaje ni zaključeno,” je nekoč podelila z menoj.
Vem, da je to popotovanje, kjer je cilj na prehodu na drugo stran.
Vem, da se nezadržno bliža.

Vem pa tudi, da imam še toliko, da podelim.
Toliko, da izkusim.
Toliko, da izrazim.

Življenje je resnično čudežno.
Izjemno je. In tako zelo dragoceno je.
Tako zelo dragoceno.
Tako zelo.

Članek na podobno temo, o tem, da si ljubezni ne moreš zaslužiti, najdeš tukaj…

Pripravila sem spletno druženje, o tem, kako objeti sebe. Vabim te, da se mi pridružiš.
Več najdeš na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

 

tbear

Zaključi svoje otroštvo za voljo svojih otrok…

Srečali sva se, ko je imela težave s ponavljajočimi slabostmi, ki so se pojavile vedno, ko je zaužila hrano. Bilo mi je jasno, da je težava povezana z negovanjem, bolj natančno s pomanjkanjem občutka za negovanje sebe.

Po pogovoru in temeljitem izpraševanju z moje strani je začela z menoj deliti svojo zgodbo, ki se me je globoko dotaknila.

»Veš pliškoti so mi zelo pri srcu. Še vedno imam rada njihovo mehkobo in prijaznost. Vsak moj pliško je vedno imel ime in svoj karakter. Ko sem bila majhna sem oboževala pliškote in spomnim se enega dogodka, ko sem enega svojih najljubših medvedov nesla s seboj v šolo.

Bilo mu je ime Mici. Bila je medvedka, ki me je vedno spomnila na mojega dedka, ker je bila njegovo darilo.
Ne samo, da so se moji sošolci norčevali iz mene, medvedka so mi izpulili iz rok, si ga med seboj podajali in ga pretepali.

Vsak udarec se čutila v sebi. Bilo je, kot bi pretepali mene. Počutila sem se ponižano, razvrednoteno, zlorabljeno in oskrunjeno. Bilo mi je grozno.

Vendar si nisem upala nikomur povedati, kaj se mi je zgodilo, da se mi ne bi še odrasli posmehovali, kako otročja sem, ker nosim medvedke v šolo. Enkrat prej me je moja mama poskušala potolažiti, ko sva ga pozabili doma, s tem, da mi je rekla, da sem zdaj pa že velika punca in da velike punce ne potrebujejo medvedkov. Ni razumela, da je bila Mici tista, ki mi je pomagala, da sem v sebi začutila nežnost in mehkobo, ki sem jo tako zelo potrebovala z njene strani.«

Ko sva nekaj časa sedeli v tišini, sem jo povabila, naj mi pove več o svoji mami.

»Moja mami je bila čisto normalna ženska in moja družina je bila čisto povprečna. Odraščala sem brez agresije, nasilja in pretepanja,« mi je zagotovila.

»Občasno se je zgodilo, sploh kadar se ji je mudilo, da me je pograbila za roko in odvlekla za sabo, ampak saj to se dogaja vsem, a ni tako!?«

»In kadar sem bila poredna me je po riti, ampak saj to ni nič takega, a ne!?«

Iskala je potrditev pri meni, jaz pa sem samo tiho sedela. Čutila sem njeno bolečino. In poznala sem vse izgovore, ki si jih tako radi povemo takrat, ko začutimo v sebi bolečino preteklosti, ki se začne plaziti kot senca nekje iz globin tvoje notranjosti.

Čutila sem njen sram, kako se plazi po njeni notranjosti in jo stiska. Sram, da govori o tem. Sram, da se ji je to zgodilo. Sram zaradi svojega obilnega telesa, v katerega se je skrila.

»Kaj čutiš v sebi?« sem jo vprašala.
»Sram me je. Sram moje nesposobnosti. Sram me je, da se mi to dogaja.«
»In kaj se skriva spodaj?« nisem odnehala.
»Strah, da bom zapuščena, da bom ostala sama, če bom povedala svojo resnico. In žalostna sem, ker se skrivam, ker vem, da sem se obdala s kilogrami zato, da bi se počutila varno. Veš, to kar si želim je, da bi imela kontrolo, da bi lahko nadzirala, kaj se dogaja okoli mene.«

Razložila sem ji, da se pogosto trudimo, da bi se počutile varno s tem, da nadziramo druge. In potem verjamemo, da so drugi odgovorni za naše počutje. Poskušamo kontrolirati druge, da bi se počutile varne in vredne.

»Veš, kaj čutim, da mi manjka?« je rekla. »Varnost.«

»Medvedka Mici je bila moj temelj varnosti. Ko so mi jo vzeli in jo pretepli je bilo, kot da bi mi vzeli varnost in jo razbili na tisoč koščkov. In ta punčka, ki se ji je to zgodilo, je še vedno v meni.«

Obrnila se je k meni in me pogledala s široko razprtimi očmi, ki so razkrivale strah, teror in bolečino, ki je bila še po vseh teh letih živa v njej.

Pogosto se nam skozi otroštvo zgodijo stvari, zaradi katerih se odločimo, da nikoli ne bomo takšni, kot so odrasli, ki nas obdajajo.

In potem se znajdemo v svojih 30-tih ali 40-tih in ugotavljamo, da smo vedno bolj takšni, kot so bili naši starši.
Tega se lahko lotevamo skozi boj s tem ali z bežanjem od tega, mnogi se tega lotevajo skozi ignoranco, ko se delajo, kot da to ne obstaja.

In potem se ti zgodi, da zjutraj v stresu zaradi naglice, ker se vam mudi, doma pozabite najljubšega medveda tvoje hčere, zaradi česar je ves čas vožnje do vrtca v avtu jok in po dobrih 30 minutah prepričevanja, ti popustijo živci, ker se ti mudi v službo in se odzoveš točno tako, kot se je tvoja mama: »Zdaj pa dovolj, nehaj s to dramo. Velika punca si in velike punce lahko preživijo en dan brez medveda. Pika.«

Pravkar se je odigrala tvoja drama, tvoja nezaključena zgodba, tvoja bolečina iz tvojega otroštva.

Tvoj notranji otrok nosi v sebi vse spomine, dogodke, travme, zlorabe, zanikanje, izdaje, občutke zapuščenosti, ki si jih doživljala kot otrok. Nikamor niso šle. Še vedno so v tebi. Tvoji strahovi, prepričanja in vedenje iz otroštva vplivajo na tvoje odraslo življenje.

Tvoj ranjeni del v tebi je tisti, ki uporablja substance, delo, spolnost, aktivnosti, da otopi občutek osamljenosti v sebi.
In eden od načinov, da otopiš svoje občutke je tudi hrana.

Tvoj ranjeni del ne ve, kako se soočiti s stvarmi in dogodki, brez, da jih vzameš osebno. Skozi jezo, obtoževanje, upiranje, zanikanje ali umikanje ta del v tebi upa, da se bo izognil ali kontroliral to, česar se boji.

In temu delu v sebi se ne moreš izogniti. Zasleduje te kot senca. In če želiš za svoje otroke drugačno otroštvo je modro, da te dele v sebi pozdraviš.

Odrasli se ne zavedamo, kako lahko pravzaprav katerokoli aktivnost uporabimo kot zaščito pred bolečino, ki jo čutimo v sebi.

Mnogi meditirajo, hodijo na številne seminarje, berejo knjige, imajo številne obveznosti, so zaposleni čez vse meje, hitijo in to uporabljajo kot zaščito proti svoji bolečini.
Meditacijo lahko uporabiš kot način za povezavo z virom ali pa kot izogibanje prevzemanju odgovornosti za svoja čustva.

Ko hočeš zaščititi sebe pred bolečino, zapreš svoje srce, da bi se izognila občutkom osamljenosti, nemoči, šibkosti, sramu. Vendar zapiranje srca vodi v še močnejšo osamljenost in praznino. In potem poskušamo ljubezen dobiti s kritiko, obtoževanjem, tihimi dnevi ali ustrežljivostjo in se čudimo, zakaj ne deluje.

Iz svoje ranjenosti ustvarjamo dominantne odnose, kjer se trudiš, da bi se izognila bolečini skozi nadziranje drugih. Poskušaš nadzirati načine kako bi dobila ljubezen od njih. In bolj, ko se trudiš dobiti ljubezen od drugih, bolj grozno se počutiš in bolj se trudiš z aktivnostmi, da bi se počutila bolje.

Gre za začarani krog.

Ob tem pozabljamo na očitno dejstvo, da vedno, ko sežeš ven iz sebe in iščeš odobravanje in ljubezen zunaj sebe, vedno, ko poskušaš nadzorovati čustva nekoga drugega do tebe, zavračaš sebe, zanikaš sebe, zapuščaš sebe.
To je kot bi rekla: »Ne bom prevzela odgovornosti zase in za to, kar čutim, hočem, da nekdo drug poskrbi zame.«

V resnici iščeš nadomestnega starša, ki bo poskrbel za tvojega notranjega otroka, ki je še vedno tam.

In to se najbolj kaže ravno v intimnih odnosih, kjer tvoj otrok hodi na zmenke, kjer tvoj otrok iz svojih otroških ranjenosti poskuša pripraviti osebo na drugi strani, da bi te imela rada in bi ti dala odobravanje, ki ga iščeš.

Skozi ranjeni del sebe vstopaš v odnose in iščeš nekoga, ki ti bo dal to, kar potrebuješ. Pritegneš ljudi, ki na enak način kot ti zavračajo sebe, ki so na identičnem nivoju tega kako ljubijo sebe.

Zato je ključnega pomena, da ti zaključiš svoje otroštvo, se naučiš ljubiti sebe, spoštovati sebe, ceniti sebe, če želiš, da ti ljudje to odslikajo. To kar daješ iz sebe se vedno vrača nazaj k tebi. To je zakon privlačnosti.

Podobno privlači podobno.

Če se vrnem na zgodbo na začetku… to kar sva ugotovili je, da je iskala nadomestnega starša pri meni. Hotela me je pripraviti k temu, da bi ji potrdila to, kar mi je pripovedovala. Iskala je potrditev svojih preživetvenih mehanizmov. Jaz pa sem videla onkraj tega, kar mi je govorila.

Prepoznala sem njeno ranjeno deklico, ki je bila preobčutljiva, preveč nežna, preveč skrbna in ki se je obdala s kilogrami, da ji kritika, pikrost in zloraba ne bi prišli do živega. Hrana je bil njen način, kako si je zagotovila otopelost, da ni čutila, da se je obvarovala. Vendar je ugotovila, da ji ta »ščit« ne služi.
In edina izbira, ki jo je poznala v sebi je bilo ali ščit ali pa zloraba.

To, da je prepoznala svojo ranjenost in prevzela odgovornost zanjo, da se je naučila ljubeče poskrbeti za svoje boleče občutke namesto, da se jim je izogibala, je bilo ključno za njeno boljše počutje in izgubo teže.

Zase lahko rečem, da sem se na to pot podala, ko sem dojela, da je to nujno potrebno, če ne želim svoje zgodbe predati naprej svojim otrokom.

Dejstvo je, da iz svoje praznine in zanikanja sebe ne moreš deliti ljubezni, ker je ti ne čutiš do sebe.
Dokler ne prepoznaš svojega ranjenega dela, ne moreš resnično zaživeti svojega izvornega jaza. Tvoj izvorni jaz se je umaknil na stran in čaka, da ga povabiš v ospredje skozi proces zdravljenja preteklosti. In to ni nekaj avtomatskega, kar se zgodi, ko si pripravljena, gre za izbiro, svobodno izbiro.

Če čutiš, da si pripravljena na stik s svojim izvornim jazom, te vabim v spletno druženje Objemi Sebe, kjer te bom v 13 tednih vodila skozi proces povezovanja s svojim izvornim Jazom. Več najdeš na spletni povezavi tukaj…

Ljubezen do Sebe se sliši zelo romantično, vendar je v resnici povezana s samozavedanjem, samosprejemanjem, cenjenjem sebe in zaupanjem vase. To so veščine, ki se jih moraš naučiti. Niso avtomatske in ne glede na to, kako dolgo čakaš, da pride pravi trenutek, nikoli ne bo prišel.

Ljubezen do Sebe je stvar svobodne izbire. Kar v praksi pomeni, da imaš vedno, vsak trenutek na izbiro ali ljubiš sebe ali ne. Članek na to temo najdeš na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

heartlight

Če delaš, kar delaš, dobiš, kar imaš.

Leta 2004 sem v članku, ki ga najdeš na povezavi tukaj zapisala;

“Smo luč, božansko bitje, ki je tukaj zato, da spozna svojo lastno naravo.
Naš ego pa je tisti, ki si najbolj od vsega želi ostati v svetu, ki ga pozna. Ego ne želi spremembe. Ego je tisti, ki nas drži ujete v coni udobja, ker tam zunaj je negotovost in neznano področje, tam ni varnosti, tam je svoboda.

Katera stvarnost je tvoja?
Zavedati se moraš, da tisto, kar verjameš, tudi živiš, iz dneva v dan in če ti tvoja stvarnost ni všeč, jo spremeni.

Če delaš tisto, kar delaš, dobiš tisto, kar imaš.
Če ti ni všeč, kar imaš, spremeni tisto, kar delaš!”

Če želiš ustvariti izjemno, veličastno življenje, kjer živiš svoj polni potencial, moraš vedeti, da se bo potrebno premakniti ven iz starih strategij, ki si jih prevzela v otroštvu. Če poskušaš ostati varno v življenju, ki ti je znano in udobno, ne moreš v resnici zaživeti življenja za katerega si se rodila, da ga zaživiš. Enostavno ne gre.

Če delaš stvari tako, kot si jih delala vedno, ustvarjaš identično realnost, v kateri že živiš.

Želiš drugačno življenje?
Potem moraš narediti premik.
Najprej v sebi.

Sodobna ženska se vse prerada vrže v spreminjanje zunanjega življenja, da bi zaživela življenje, kot si ga potihoma želi. In pogosto poslušam zgodbe v stilu; “Kupila sem nov avto, spremenila stil in frizuro, zamenjala službo in imam novega ljubimca, ampak v resnici moje življenje ni čisto nič drugačno. Še vedno sem globoko v sebi nesrečna.”

Če se držiš zunanje varnosti, kupuješ stvari, kreiraš iz svojega starega kalupa, boš ustvarila enako življenje, kot je bilo tisto, ki je del tvoje preteklosti, s katerim si odraščala.

Veliko žensk na prehodu v štirideseta osupne spoznanje, da živijo življenje, ki je zelo podobno življenju, ki so ga živeli njeni starši. Tudi, če je navzven videti drugačno zaradi kopice stvari, ki jih imajo, ugotovijo, da se spopadajo z istimi težavami pri otrocih, reagirajo na enak način in so podobno nesrečne, kot ljudje, ki so jih opazovale, ko so odraščale.

Če želiš živeti boljše življenje, bolj izpolnjujoče življenje, če želiš resnično postati Ženska, za katero si se rodila, da si, se ne moreš ozirati nazaj v preteklost, da bi ustvarila novo življenje, kot si ga želiš.

Opustiti je potrebno življenje, ki ga je narekoval zunanji svet, življenje, ki temelji na predpostavkah, željah in odločitvah drugih ljudi, da bi resnično lahko ustvarila in stopila v življenje, ki je izvorno, srčno, dušno Tvoje.

Da bi postala oseba, ki v polnosti živi svoj potencial, moraš prenehati z iskanjem vodstva in odgovorov v svoji preteklosti ali zunaj sebe. Odgovori niso v preteklosti, pa tudi ne v prihodnosti.

V resnici se nahajajo v tvoji notranjosti, tukaj in zdaj.

V tebi se skriva tvoje Darilo, tvoj življenjski namen, tvoj Dragulj, to kdo v resnici Si in kaj imaš, da deliš z ljudmi in s svetom.

Tvoj Dragulj se skriva v tvoji notranji temi. In te čaka, da ga odkriješ, očistiš z njega plasti prahu in umazanije, da ga spoliraš in podeliš z ljudmi in s svetom.

Vendar je tvoje delo, da se spustiš v svoje globine, ga odkriješ v sebi, da ga sprejmeš v celoti, mu pustiš, da te nahrani in te neguje, da bi ga lahko iz svoje notranje polnosti podelila z ljudmi in s svetom.

In proces čiščenja tvojega dragulja, poliranja in negovanja je tvoje delo.
Tega nihče ne more narediti namesto tebe.

Da bi resnično lahko zaživela kot Ženska, za katero si se rodila, da SI, moraš najprej pozdraviti svojo preteklost, svoje ranjenosti, ki si jih pometla pod preprogo pozabe.

Sedem stvari je potrebno, da bi resnično lahko zaživela svoj Dragulj tukaj in zdaj;

1. Zaključiti je potrebno nedokončane stvari iz preteklosti. Ne glede na to, kako popolno je bilo tvoje otroštvo in mladost, ne glede na to, kako ljubeče starše in učitelje si imela in ne glede na to , kako uspešno si se izognila travmam v svojem življenju, se vedno najdejo stvari, dogodki ali odnosi, ki mečejo senco na naše življenje. Da bi resnično v polnosti zaživela svoj polni dušni potencial, moraš najprej pozdraviti svojo osebnost. Osebnostna rast je pomembne korak na poti k odkrivanju tvojega notranjega Dragulja.

2. Opuščanje odvisnosti igra pomembno vlogo v procesu razcveta. Vsi imamo v sebi mesta, ki so preveč boleča, da bi pogledali vanje. Vsi imamo v sebi izgube, sram, strahove, krivdo in rane iz preteklosti. In vse te stvari, ki kričijo po naši pozornosti, pogosto utišamo skozi odvisnosti. Včasih so odvisnosti kemične, kot so kafein, nikotin, droge, zdravila, bolj pogosto pa so hrana, brezoseben seks, TV, igre na srečo, delo. In še bolj pogosto so to odvisnosti od ljudi, vedenja, čustev, prepričanja, ki jih ponavljamo brez da bi se zavedale, kako nam služijo.

3. Objemanje senčnih aspektov sebe. Podosebnosti so skupek vedenja, občutkov in misli v ljudeh, ki so se oblikovale ko smo bile majhne in so nam služile, da smo preživele. To so deli tvoje psihe, ki jih moraš spoznati, saj so ti zagotavljale fizično, čustveno in družabno preživetje. Mednje spadajo žrtev, saboter, ustrežljivka, kritik, reševalka in druge, ki so te zaščitile. Pomembno jih je spoznati, se pomiriti z njimi in jih objeti v sebi.

4. Zdravljenje temeljnih ranjenosti. Vsi imamo v sebi pet temeljnih ranjenosti, ki jim pravijo tudi svete rane. Sama sem v njih prepoznala pet arhetipov notranjega otroka, ki jih moramo spoznati v sebi, Ti arhetipi v sebi skrivajo zlato, ki se skriva pod plastmi bolečine in ranjenosti. Vendar tvoja sveta ranjenost drži ključ do tvoje usode. Ranjenosti s katerimi se je potrebno soočiti so izdaja, zavrnitev, zloraba, zapuščenost in ločenost.

5. Izbira avtentičnosti namesto družbene sprejetosti je ena ključnih stvari. Kajti, če želiš resnično zaživeti kot Ženska, za katero si se rodila, da Si, ne moreš slediti drugim. Biti moraš iskrena s seboj in resnična do sebe. Družbena sprejetost je nekaj, kar je vodilo prve dve ali tri desetletja tvojega življenja. Prizadevanje za sprejetost in potrditev s strani družbe je ena največjih ovir, ki jo številne ženske imajo, da bi resnično zaživele svoj polni potencial.

6. Pomiritev s preteklostjo je še ena ključna točka, da bi zaživela svoj Dragulj v polnosti. Zapustiti je potrebno svojo staro hišo, beri preteklost, da bi lahko naselila novo. Globoko v sebi si želiš selitve, vendar se nisi pripravljena premakniti, ker te je strah, kaj bo prinesla pot. Vendar moraš staro hišo zapustiti, če želiš vstopiti v novo, to je korak, ki terja samozavedanje, samospoštovanje, cenjenje sebe in samozaupanje. Enostavno se moraš zanesti nase, da bo selitev uspešna in narediti korak.

7. Učenje novih veščin povezanosti, prisotnosti, pregleda, povabila. Na tebi je, da spoznaš svojo notranjo pokrajino, da veš kje je domena tvoje osebnosti, kje se nagaja pokrajine tvoje duše in kje je domena duha. Poznavanje sebe, svoje notranjosti je temelj tega, da v polnosti zaživiš kot Ženska, ki ti SI.

In moja osebna izkušnja je, da na tej poti selitve iz starega življenja, ki ga poznaš, iz osebnosti, ki si jo ustvarila skozi otroštvo in mladost, v novo osebnost, ki podpira tvoje življenjsko poslanstvo, tvojo dušno misijo, ki podpira tvoje Darilo, tvoj Dragulj, potrebuješ vodstvo. Zase vem, da tega ne bi zmogla brez mojih mentorjev in vodnikov na poti.
Preveč je slepih poti, preveč je udobno, da pobegneš nazaj v stare, znane mehanizme. Včasih je enostavno preveč strašljivo in potrebuješ lučko, ki ti sveti na poti.

Vsi potrebujemo svetilnike na poti, ki nas usmerjajo in nam vlivajo upanje, ko se znajdemo v megli, ko je vidljivost v tvoji notranji pokrajini zmanjšana na nulo ali ko pade noč in se počutiš izgubljeno v prostranstvih notranjega sveta. Takrat, ko ne veš kaj je zgoraj in kaj spodaj, ko dvomiš vase in v vse okoli sebe.

Vsi potrebujemo vodnike, mentorje na poti nazaj k Sebi. In zato sem oblikovala programe, ki so kot svetilniki na tvoji poti.
Začne se z zdravljenjem osebnosti, s tem, da se soočiš z zgoraj omenjenimi stvarmi in oblikovala sem program, ki te vodi skozi spoznavanje in objemanje Sebe v 12 tednih. Več najdeš na povezavi tukaj >>>

Če te zanima osebno mentorstvo, se lahko slišiva ;)

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

deklica

Veliko lažje bi bilo, če bi imela navodila za uporabo…

Nihče od nas se ne rodi z vodičem v rokah, ki bi nam omogočil uspešno in srečno življenje že od začetka. Skozi življenje s poizkušanjem spoznavamo, kaj deluje in kaj ne deluje. Skozi proces življenja ugotovimo tudi, da razcvet ali rast ni udobna, pogosto ravno zaradi tega, ker se moramo stegniti onkraj tega, kar nam je postalo udobno. In udobje se skriva v rutinah in navadah, ki so znane in zato udobne.

Rast onkraj cone udobja je nujen proces, ki spremlja evolucijo in od nas je odvisno ali smo se voljne sprostiti in sprejeti novosti, ali se bomo upirale in ob tem trpele. Rast je nujno potrebna v našem življenju, kajti vse stvari ali rastejo ali pa stagnirajo in umirajo.
Zato vedno znova govorim o tem, kako je zavestno sproščanje napetosti ključnega pomena za pretočnost, živost in s tem rast. Kamorkoli usmeriš svojo pozornost, tja teče energija in stvari se lahko sprostijo.

Zakrčenost je povezana s stresom, ki pomeni napetost, pritisk, obremenitev. Stres je odziv organizma na potencialno škodljiv dejavnik, ki je lahko zunanji (telesni napad, ropot, blisk) ali notranji (žalost, bolezen, pomanjkanje kisika ali glukoze v krvi). Ne glede na vrsto ogrožajočega dejavnika – stresorja pa se organizem nanj vedno odzove na enak način, z alarmno reakcijo.
Poznamo štiri reakcije; boj, beg (angl. fight or flight), zmrzni, kjer kot noj potisneš glavo v pesek in se delaš da to ne obstaja, ter četrto, kjer izgubiš zavest. Reakcija v organizmu steče vedno, kadar neko dogajanje ocenimo za ogrožajoče in to ne glede na to, ali smo pravkar opazili strupeno kačo, ali nas je razjezila nesposobnost mimo vozečega voznika, ali pa nas skrbi za otrokovo zdravje ali lastno službo.

Ko naši možgani prepoznajo neko dogajanje zunaj ali znotraj telesa, kot potencialno nevarno ali škodljivo, hipotalamus prek hipofize spodbudi nadledvični žlezi, da povečata izločanje hormonov (adrenalina, noradrenalina in kortizola).
Hormoni nato v telesu sprožijo niz dogajanj, ki telo pripravijo na “boj ali beg”: srce začne utripati hitreje in močneje, pospeši se dihanje in zviša krvni tlak, v kri se pospešeno sprošča “gorivo” za dodatno mišično delo (glukoza, maščobne kisline), hkrati pa se kri iz trenutno manj pomembnih delov telesa (kože, prebavil) usmeri v življenjsko pomembne organe in mišice, ki jih potrebujemo tako za boj kot tudi za beg.

Gre za zapleten sistem usklajenih reakcij, ki telo in duha pripravijo na čim učinkovitejšo obrambo pred grozečo nevarnostjo – v evoluciji se je izoblikoval za preživetje in čimprejšnjo ponovno vzpostavitev ravnotežja v telesu.

Vedno, ko smo v strahu za svojo iluzijo, ko se bojimo resnice, gremo v boj ali beg.

V našem telesu je okrog 680 mišic in ko dobijo ukaz, da naj se pripravijo na nevarnost (boj ali beg), večina njih to tudi stori in se skrčijo. Napete mišice se utrudijo in zato bolijo. To lahko povzroči različne težave: glavobol, bolečino v vratu, prsih, ramenih,… Vsak od nas ima najbolj občutljivi del telesa, kjer je napetost še posebej krčevita in le s težavo popusti. Pri nekaterih je to glava, pri drugih križ, pri tretjih pa kak drug del telesa.

Reakcija “boj ali beg” je signal, da smo v nevarnosti.

Gre za hitro reakcijo, kot da bi pritisnili na gumb, ki vključi delovanje simpatičnega živčnega sistema. Simpatični živčni sistem prevzame krmilo v roke in nadvlada parasimpatični sistem, ki je začasno zavrt. Simpatično živčevje nadzoruje večino telesnih notranjih organov. Je promotor stresa in nasprotuje učinkom parasimpatičnega živčevja, ki narekuje telesne funkcije v obdobjih mirovanja. Opisano delovanje velja le na splošno, v resnici pa so učinki obeh, simpatičnega in parasimpatičnega živčevja, veliko zapletenejši in prepleteni.

Zakrčenost na čustveni ravni in mentalni ravni, ko so ljudje v strahu, vpliva na fizični nivo, na naše telo in najbolj učinkovita stvar, ki jo lahko narediš je, da se sprostiš.

Večina ljudi se je stresa in zakrčenosti v preteklosti lotevala na tak način, da so enostavno svoj um zaposlili in s tem preusmerili svojo pozornost drugam. S tem so se sicer do neke mere znebili notranjega nemira, vendar ta rešitev deluje le na zavestni ravni. S preusmeritvijo pozornosti namreč potisnemo negativni naboj čustva globoko v nezavedno, na fizični ravni pa nadaljujemo z ustvarjanjem in stopnjevanjem le-te. Navidezno je površini sicer plast miru in harmonije, v globinah uma pa spi vulkan potlačenih negativnosti, ki bo prej ali slej eksplodiral v silovitem izbruhu.

Preusmerjanje pozornosti s težave drugam, je v resnici le beg pred problemom in ustvarja dodatni stres in nemir v notranjosti. V begu pa ni rešitve, s problemom se moramo soočiti. In zato je odprtost, ne glede na situacije ključnega pomena v času izzivov.
Pomembno je, da se soočimo s svojimi ranami v sebi, kajti drugače jih bo energija potencirala v naši notranjosti. Rane naše preteklosti, ki jih hranimo v svojem notranjem otroku, in smo jih potisnili globoko v svojo notranjost nam onemogočajo, da bi se premaknile čez to točko v svojem življenju. To je kot steklena streha ob katero vedno znova trčimo.

Pri sebi sem vedno znova opazovala, kako pomembno je, da soočim s svojo senco, s svojo notranjo temo, kajti v procesu duhovne alkimije lahko preobrazimo stvari šele, ko imamo na voljo posodo (element zemlje) in energijo, ter snov, ki jo želimo preobraziti (tvoj notranji svinec).

Vsakič, ko se v umu pojavi ranjenost, jo moramo opazovati, se z njo soočiti, in ji biti priča. Takoj, ko začnemo z opazovanjem katerekoli nečistosti (svinca), začne le ta izgubljati svojo moč. Opazovanje resničnosti, take kot dejansko je, s pomočjo opazovanja resnice, ki je znotraj nas, je izkušanje.

Praksa zavestne odprtosti in sprejemljivosti, namesto, da se zapreš, se skriješ ali pobegneš, je vedno, ko si soočena z izzivi, ključnega pomena. Praksa prevajanja energije, ki se ji najbolj upiraš, je ključna za odpiranje. Katerikoli energiji se upiraš, da bi se utelesila v tvojem telesu, se temu upiraš v drugih ljudeh. In po zakonu privlačnosti točno to pritegneš k sebi.

Rast vključuje sposobnost človeka, da začuti, kar čuti v sebi, stopi direktno v to, kar čuti, brez sojenja in razsojanja, brez da to poskuša odgnati ali spremeniti, da se premakne skozi in ostaja odprt. Zelo pomembno je prepoznati zakrčenost, togost, rigidnost in se sprostiti, če želiš resnično uživati v življenju.

Pretočnost je povezana z Bitjo in sila z osebnostjo. Pogosto poskušamo na silo doseči stvari, ki se nam zdijo logične in nam jih narekuje razum.

Pomlad je čas rasti. Je čas, ki nas spomni na to, da želimo narediti premik, da želimo napredovati. In pomembno je, da v sebi slediš toku energije, namesto da na silo potiskaš stvari.
Pomembno je, da se zmoreš odpreti in sprejeti to, kar ti življenje ponuja.

Odpri se in pozdravi pomlad, to energijo brbotanja, življenjsko energijo, ki se želi izraziti skozi tebe. Pozdravi svojo kreativnost in jo izrazi.

V kolikor čutiš, da želiš narediti premik, pa ne veš kako, Te vabim na spletno druženje Objemi Sebe, kjer s teboj delim orodja, kako se premakniti iz stagnacije, status quoja, v razcvet in rast. Več o spletnem druženju Objemi Sebe najdeš na spletni povezavi tukaj >>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

free

Vznemirjeno pričakovanje novega.

Obdobje med mrkoma je bilo intenzivno in mnogi so bili na adrenalinu. Zdaj, ko je vsega konec pa se mnogi soočajo s tem, da se stvari niso odvile po pričakovanjih.
Pogosto namreč čakamo, da se bo novo razvilo preden smo voljni opustiti staro in narediti prostor za novo.

In opuščanje starega ni nekaj, kar bi z navdušenjem naredili.
Premik v neznano je pogosto pospremljen s strahom, negotovostjo, dvomi in uporom.

Pogosto poslušam, kako ljudi strah ohromi in kako iz strahu ne morejo narediti tega, kar si želijo. V praksi pa opažam, da je to, kar mi opisujejo kot strah, pravzaprav nekaj drugega in ne strah.

Pred dnevi sem se pogovarjala s prijateljico, ki mi je razlagala o strahu pred neznanim in ko sem ji razložila razliko med strahom in vznemirjenim pričakovanjem, sem dojela, da sem to v nekaj dneh razlagala že tretjič. Takrat sem si rekla, da bom o tem napisala članek, ker zagotovo nisem sama v tem prepoznavanju razlike.

Ko smo bili majhni, smo bili vznemirjeni pred vsakim novim podvigom in to vznemirjeno pričakovanje so naši starši pogosto interpretirali kot strah. To se je kasneje v šoli še bolj izrazilo, kajti vedno, ko se lotevamo novih in neznanih stvari, vstopamo na področje, ki je nepoznano. Pravzaprav gre za pridobivanje novih izkušenj, kar je vedno povezano z vznemirjenjem.
In ker večina ne loči med vznemirjenim pričakovanjem in strahom, so nas pogosto spraševali, ali nas je strah.

In ker si kot otrok in kasneje najstnik nesiguren vase, pogosto ljudem okoli sebe enostavno bolj verjameš kot sebi in tako smo se pustili prepričati, da nas je strah. In zato ljudje pogosto takrat, ko stopajo v nove okoliščine v svojem življenju, sami sebe sabotirajo, se ustavijo iz prepričanja, da jih je strah, kar pomeni, da je pred njimi nedvomno nekaj nezaželenega. Vendar to ni nujno res.

Pri sebi sem ugotovila, da sem pogosto vznemirjena pred novimi podvigi, ko se lotevam stvari, ki jih še nikoli nisem počela. Simptomi so identični strahu; nemir, potenje rok, hitrejši utrip, vendar je v energiji bistvena razlika. In ko sem se tako opazovala nekaj časa, sem spoznala, da je to vznemirjenje ob novih stvareh pravzaprav nekaj, kar je dobro in da se mi ni treba s tem boriti ali pred tem pobegniti.
Ključno je, da si dopustim, da to čutim v sebi in da temu občutku dam pozornost, da dobesedno zavestno širim svojo posodo za nove stvari.

Razcvet je proces v katerem širimo svojo posodo oziroma svoj notranji kanal za več energije, ki teče skozi nas. S tem, ko širimo svojo posodo, širimo svoje zavedanje, širimo razumevanje, čutenje in izkušanje stvari.

Pomembno je, da na vseh štirih nivojih razširimo svoja obzorja; duhovnem, mentalnem, čustvenem in fizičnem. Dejstvo je, da nas življenje včasih preseneti s situacijami, kjer se moramo razširiti, pogosto pa se podajamo v nove situacije zavestno. Ne glede na to, kako smo soočeni z izkušnjami, je ključno to, da zmoremo biti odprti za nove izkušnje.

Življenje je rast. In rast ni nikoli udobna. Ko se širimo, rastemo oziroma smo v razcvetu stopimo ven iz svoje cone udobja, v neznano. In to neznano je tisto, kar nam povzroči vznemirjeno pričakovanje ob tem, kar nas čaka za vogalom, kakšne nove izkušnje so pred nami.

Vedno, ko se podajamo v neznano, s tem svojim korakom aktiviramo notranje vznemirjenje. Res je tako, da je zelo podobno strahu, vendar je kvaliteta vznemirjenja popolnoma drugačna, kot je v strahu.

Vznemirjenje nas širi, strah nas krči.

Vznemirjenje te odpira, strah te zapira.
In razliko lahko prepoznaš le sama, v sebi, kajti, ko te nekdo gleda zunaj tebe, ne vidi razlike.

S tem vznemirjenjem prihaja kvaliteta radosti in ljubezni, prepoznavaš pričakovanje in srčnost, pogumno se premikaš naprej, kljub temu, da se premikaš v neznano. In če ti manjka samozaupanja, če nisi prepričana vase, te okolica lahko zelo hitro prepriča v to, da te je strah in da moraš biti previdna.

Samozaupanje je ena izmed ključnih veščin, ki jih moramo razviti v sebi, kajti vera vase je tisto, kar ti omogoča, da se v življenju vedno premikaš naprej in da se razcvetaš.

In tukaj smo zato, da rastemo, da se širimo, da se razcvetamo. 

Vedno, ko opisujem odpiranje in dejstvo, da je potrebno pripraviti prostor za novo, se v tem procesu srečujemo z vznemirjenim pričakovanjem novega.
In vsakič, ko se v svojem življenju lotiš nečesa novega, ko se lotiš podviga, kjer nimaš izkušenj, boš v sebi doživljala to isto vznemirjeno pričakovanja novega. Če boš to vznemirjenje interpretirala kot strah, tebo to ustavilo. Potegnila se boš nazaj v svojo cono udobja in ne boš sledila svojim željam in navdihom.
Če pa boš prepoznala to neudobje vznemirjenja, kot to kar je, vznemirjenje zaradi tega, ker se odpiraš nečemu novemu, boš zmogla vedno znova presegati samo sebe in se odpirati novemu, vedno znova in znova.

In če želiš rasti, je izjemno pomembno, da usvojiš to razliko v sebi.
Le tako se lahko pogumno premikaš v nove podvige in najdeš nove poti.

Če dopustiš strahu, da te ustavlja, če to vznemirjenje vedno znova interpretiraš kot strah, sama sebe ustavljaš in ob tem se v tebi ustvarja nezadovoljstvo, zamera sami sebi in občutek ločenosti.

Jeza, ki je pogosto skrita pod strahom opozarja na dejstvo, da se ne poslušaš in da ne prepoznavaš, kaj je tista skrita potreba, ki jo ignoriraš v sebi.

Človek v sebi nosi potrebo po raziskovanju. Tvoja duša si želi širiti, izkušati, vodi te v razcvet. Otroška radovednost nima meja. In ta delček je še vedno skrit v tvoji notranjosti. Če nisi voljna, da tvegaš in se podaš za tem vznemirjenjem, ki te vodi na nove celine in v nova odkritja, ostajaš ujetnica svoje notranjosti in svojega strahu.

To notranje nezadovoljstvo potem pogosto projiciramo na ljudi okoli sebe, ki postanejo krivci za naše stanje in situacijo v kateri se nahajamo.

Vse kar je potrebno, je voljnost, da resnično začutiš sebe.
Voljnost, da prepoznaš, kje se nahajaš in kaj zaznavaš.
Postati moraš budna opazovalka svoje notranjosti, da bi lahko prepoznala priložnosti za razcvet, za rast in svoje širjenje posode.

Izbira je pravzaprav zelo preprosta; svoboda neznanega ali omejenost, ujetost v okvire znanega. In izbira vsak posameznik sam.
Vendar pa to ni lahka izbira, saj običajno terja premik, ki je neudoben, neprijeten in zato strašljiv.

Vse to ne zmanjša dejstva, da moraš izbrati.
Kaj izbiraš zase?

Zase vem. Udobje neudobja, brez dvoma.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu.
Ker vem, da Ženska s svojo svetlobo pusti sled.

wsmile

Če želiš ljubiti, nehaj lagati…

Ena najtežjih lekcij v mojem življenju je bila brez dvoma ta, da intimnost, ta globoka povezanost, po kateri sem tako močno hrepenela, ni mogoča brez resnice.

Ne moreš reči, da nekoga ljubiš in hkrati prikrivati informacij drug pred drugim.

Realnost je takšna, da nenehno zavajamo druge v želji, da bi zaščitile sebe. Skrivamo se in se ob tem ne zavedamo, da gre za past v katero se ujamemo. Ohranjanje distance in neiskrenost v povezavi s tem, kaj si želimo, kaj smo naredile in kaj si mislimo je za odnose pogosto uničujoče.
Ko zadržuješ informacije, ker veš, da bi to vplivalo na mnenje osebe na drugi strani, to ustvarja izolacijo in odtujenost drug od drugega.

Če si v odnosu želiš več intimnosti, več globoke povezanosti, več radosti in izpolnjenosti v življenju, potem je radikalna iskrenost nekaj, kar je pomembno, da daš v prakso.

Ko sva z mojim dragim začela postavljati temelje izpolnjujočemu partnerstvu, ki ga nekateri imenujejo tudi sveto partnerstvo, sem se srečala s štirimi darili, ki si jih morava podariti. Eno od štirih daril je radikalna iskrenost, ki me je osebno pošteno pretresla. Dojela sem, da sem vedno takrat, ko ne vem, kaj potrebujem ali pa svojih potreb ne delim s svojim moškim, neiskrena. Vedno, ko sem bila mnenja, da on ve, kaj potrebujem, da bi moral vedeti, sem bila neiskrena najprej sama s seboj in tudi z njim.

Iskrenost se začne z opazovanjem sebe in s tem, da začutiš, kaj dejansko izkušaš v dani situaciji in da poveš, kaj čutiš. Da si poveš resnico. Kar je v sodobni družbi, kjer si ljudje prizadevajo, da je videti, kot da je njihovo življenje super, skoraj nezaslišano.

Velika večina ljudi se pretvarja, da so nekdo, ki niso. Naučeni smo, da se igramo igro »delaj prav«. Nenehno nas skrbi ali delamo prav ali bi morali početi kaj drugega. V resnici smo precej nevrotična družba, ki jo nenehno skrbi in je depresivna glede tega, da stvari niso kot naj bi bile. Nenehno sodimo sami sebe, da nismo, kar mislimo, da bi morali biti. Trudimo se, delujemo, potiskamo.

Ko si z nekom v odnosu, se vedeš na način kot ti meniš, da si oseba na drugi strani želi od tebe. Vendar, če se vedeš na tak način, ne boš nikoli zares poznala ljubezni. Tudi, če tovrstne laži povzročijo, da te oseba ljubi, te v resnici ne ljubi. Ljubi tvoje laži.

Ljudje smo udomačeni, da se ukvarjamo s tem, kaj si o nas mislijo drugi in poskušamo ustreči temu, kar naj bi si drugi ljudje predstavljali o nas.

Tvoja identiteta je tvoja igra, je tvoja zgodba. In delamo vse, kar je v naši moči, da to zgodbo vzdržujemo. Od otroštva smo vzgojene v prepričanje, da smo naše ocene in da smo to, kar si učitelji mislijo o nas. Kasneje smo prepričane, da smo to, kar si o nas mislijo vrstniki. Družba nas prepričuje v to, da je tvoja identiteta tvoj ugled. V resnici pa sploh ne veš, kdo si. Ves čas si prizadevaš, deluješ v smeri tega, da bi ustrezala temu, kar misliš, da od tebe pričakujejo drugi.

V resnici ves stres, ki ga ob tem doživljaš, izhaja iz tebe. V resnici nimaš stresne službe, to kar je stresno, je tvoje poizkušanje, da ustrezaš pričakovanjem, ki si jih ti ustvarila v svoji glavi, glede tega, kaj drugi pričakujejo od tebe.

Vsi smo se kot otroci pretvarjali, da smo nekdo drug. Težava s pretvarjanjem nastane, ko se pretvarjaš, da se ne pretvarjaš, takrat, ko se v resnici pretvarjaš in to je laganje. Vsi vstopimo v to igro tam nekje okoli desetega leta. Nehamo govoriti resnico glede tega, kaj čutimo in kako se počutimo, glede izkušnje, ki jo imamo in namesto tega začnemo ustvarjati vtis skozi pretvezo. Pretvarjaš se, da se ne pretvarjaš, takrat, ko se pretvarjaš, da si nekdo, ki ti nisi. Nisi iskrena s seboj. In nisi iskrena z ljudmi na drugi strani. Želiš ustvariti dober vtis.

Glavni vir stresa je laganje. Laganje nas izčrpava. Laganje nas ubija. Laganje nas stane izgube stika sama s seboj.

Iskrenost se lahko zgodi samo, ko si utelešena. Prizemljenost je ključnega pomena za iskrenost. Avtentično osvobajanje in preseganje, je izkušnja, ki se zgodi v tvojem telesu. To ni nekaj, kar lahko rešiš s pozitivizmom. Ko si jezna, je bistveno, da si poveš resnico; Jezna sem. Pomembno je, da čutiš, kar čutiš in pustiš, da sediš s tem, kar doživljaš. To, da si jezna, je tvoja resnica. Ko si s tem, kar je, se to razpusti, izgubi naboj in steče skozi tebe. Glede tega ti ni treba ničesar narediti. Vse, kar to terja od tebe je iskrenost in opazovanje, da si priča temu, kar občutiš.  To, da greš skozi izkušnjo jeze ti omogoči, da jo presežeš. Občutiš jo. Imaš povečan srčni utrip, čutiš občutke v svojem telesu in si poveš resnico glede tega, kar čutiš. In na koncu lahko rečeš; OK, to je to.

To je avtentično osvobajanje. Tako kot otrok začuti jezo in če je starš prisoten, brez potrebe, da zatre, kar otrok doživlja, bo otrok izrazil svojo jezo, jo bo spustil skozi sebe in čez 5 minut se bo otrok spet igral, smejal in nadaljeval s svojo igro. Tovrstno avtentično osvobajanje se zgodi v telesu.

Osvobajanje se ne zgodi, ker se mora. Osvobajanje se zgodi, ker si iskrena, si poveš resnico in izkusiš to, kar čutiš v telesu. Ko doživiš izkušnjo, pride in gre. Ko se ji upiraš, ostaja. Eden od načinov, kako se upremo izkušanju je, ko si povemo, da bi morali izkušati nekaj drugega, kot v danem trenutku izkušamo. To je način, kako blokiramo to, da bi stvar lahko presegle.

Tvoji občutki so tvoja odgovornost in ne odgovornost kogarkoli zunaj tebe. Prevzemanje odgovornosti pomeni, da nehaš obtoževati zunanje okoliščine ali druge ljudi, pretekle dogodke, za stanje tvojega življenja.

Ravno zaradi tega večina odnosov ne deluje. Ljudje se hitro zaljubijo, ker idealizirajo kako čudovito je bilo prvo srečanje. Potem pričakujejo od osebe na drugi strani, da bo vedno takšna. Vendar je resnica vsak trenutek drugačna. Če hočeš resnično čutiti ljubezen, moraš opustiti tvoja pričakovanja in spomine glede tega, kako si se počutila… takrat, prvič. Da bi se resnično lahko odprla ljubezni, moraš spustiti spomine glede tega, kako si se počutila v preteklosti. Namesto, da živiš v preteklosti ali v prihodnosti, moraš prispeti v ta trenutek, tukaj in zdaj, da bi resnično lahko začutila, kaj čutiš.

V nasprotnem primeru je spomin ljubezni tvoj standard, kako bi te oseba morala ljubiti in če tega ne izpolnjuje, čutiš jezo glede tega, da ne ustreza pričakovanjem, ki jih imaš. Nisi tukaj in zdaj. Ne čutiš v tem trenutku. Ujeta si v stari pesmi; Zakaj me ne ljubiš več, kot si me nekoč ljubil?

Svetovni dan Ljubezni do Sebe nas opomni, da je to stvar izkušanja v vsakem trenutku. Ljubezen do Sebe ni stvar delovanja, ko moraš nekaj narediti. Ljubezen je občutenje in temelj za občutenje ljubezni je, da si utelešena v svojem telesu, da čutiš, kar čutiš in si poveš resnico.

Radikalna iskrenost ali kot jo imenuje moj dragi, brutalna iskrenost, je temelj za izpolnjujoče partnerstvo. Kajti v partnerstvu gre za dve celoti, ki ustvarjata neskončnost. V partnerstvu mora vsak prevzeti odgovornost zase in za to, kar se mu dogaja in biti iskren z osebo na drugi strani.

Obstaja razlika med iskrenostjo in nepremišljenostjo, kjer stopi v igro moč intuicije, ki je del tvoje notranjosti. Ravno zaradi tega je tako ključnega pomena, da prepoznaš svojo senzualno moč, kajti le takrat, ko si v stiku s svojo senzualno močjo in si v telesu, si lahko radikalno iskrena in se osvobodiš.

Zame osebno je največje darilo, ki ga lahko za Valentinovo podarim sebi in tistim, ki jih imam rada – radikalna iskrenost. Pa tvoje? Deli z menoj v komentarjih…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu.
Ker vem, da Ženska s svojo svetlobo pusti sled.