Ljubim Sebe

poletiva

Taka si, kot tvoj oče…

… mi je rekel.

Zagotovo si že kdaj slišala kakšno primerjavo v tem stilu in veš, kaj to sproži v tvoji notranjosti.

»Samo delaš. Družina pri tebi ni na prvem mestu, ampak ti je posel bolj pomemben,« je nadaljeval.

Zabolelo me je, kot bi mi potisnil v srce ne le en nož, ampak toliko njih, da so dosegli čisto vsak kotiček srca.

Saj veš, kako se ti pred očmi zavrti film; skrbnost, kuhanje, oblačenje, pospravljanje, vožnja. Enostavno ni dovolj. Ne glede na to, kaj narediš nikoli ni dovolj.

In potem me je zadelo kot strela z jasnega, da itak nisem dobra mama.
Ker, če bi bila, potem …
Potem kaj!?

Nisem več slišala tega, kar je govoril. V moji notranjosti je vodstvo prevzel tisti notranji glas moje Perfekcionistke, ki mi je zrecitiral vse tiste dogodke, kjer nisem bila prisotna, ker sem imela stranko, seminar, ker sem delala.
In nihče ni tako glasen kot ona.
In nihče ne ve tako dobro, kam usmeriti kazalec, da mi pokaže, kako nepopolna sem.
Ubije me. V trenutku sem mrtva.

Barve v mojem življenju v trenutku izginejo in vitalnost odteče iz mojega telesa.
Ostane le še lupina, ko se po licih začnejo kotaliti krokodilje solze.
Vedno umrem. Pri živem telesu umrem.
Sivino napolni otopelost in tista obupna praznina. Ne obstajam.

Nimam dovoljenja, da obstajam, ker nisem dovolj dobra.

In temu sledi tisti notranji impulz boja. Ne bom se predala, ne bom kar otrpnila, nekaj moram narediti v zvezi s tem. Nekaj. Karkoli.
In eden od impulzov je boj za obstanek.
Dokazovanje, da zmorem.

Ko sama sebe ne vidiš, ne vidiš svoje vrednosti. Vedno znova se trudiš. In dokazuješ.
In ko si nevidna sama zase, čutiš notranjo šibkost, nemoč, čutiš, da si izven svojega centra.
Iščeš zunanjo potrditev. Iščeš nekoga, ki bi te videl. Sežeš v zunanji svet po potrditev.

Težava s sporočilom, da nisi dovolj je, da je zakodirano v tvoj živčni sistem in da verjameš, da je to tvoja resnica, čeprav je to resnica tvojih staršev, ki so jo ponotranjila.
Kot otrok se vedno znova obračaš k svojim staršem po potrditev, da si dovolj. In verjameš svojim staršem. Oni so tvoji velikani. Zakaj jim ne bi verjela?

Otrok se ne more zaščititi. Na starših je, da ga zaščitijo.

In ta glas starša, ponotranjimo. Postane glas tvoje Perfekcionistke, ki ti govori, da nisi dovolj dobra, lepa, pametna, uspešna. Da nikoli ne bo nič iz tebe. Da nisi vredna, da bi kdo poskrbel zate, ker si lena. Da te itak nihče ne mara.

To, česar po vsej verjetnosti ne veš, je, da se vsak otrok rodi s številnimi nepovezanimi živčnimi končiči v možganih, ki jih imenujemo nevroni. To, kar počnemo kot majhni otroci je, da ustvarjamo povezave med temi nepovezanimi nevroni. Tako se učimo.

Bolj, ko krepimo določene nevronske povezave, s ponavljanjem, močnejše so.
S ponavljanjem se učimo in namenoma krepimo želene živčne povezave.
To je sijajen sistem telesa, da se ni treba vedno znova učiti znanih stvari. Vendar se pojavi izziv, ko se v živčnem sistemu povežejo stvari, ki nam ne služijo.

Otrok se uči tako, da vidi sliko mačke in mu ob tem odrasli neštetokrat ponovijo, da je to mačka, tako možgani ustvarijo povezavo slike mačke z besedo mačka. Če pa je informacija napačna, npr. da ti ob sliki mačke vedno znova povedo, da gre za psa, pride do napačne povezave v možganih.

Če smo bili kot otroci ljubljeni in sprejeti takšni kot smo bili, smo se naučili, da smo ljubljeni in imamo v svojih živčnih povezavah to informacijo, da smo ljubezen.
Zaradi človeške narave in bolečin, ki so jih doživljali naši starši, pa so po vsej verjetnosti svoje pomanjkanje prenesli tudi na nas. Ljudje smo izjemno iznajdljivi in sporočila zbiramo skozi dejanja, zgled in zaključke potegnemo iz obnašanja ljudi okoli nas. Še posebej, ko smo majhni.

Tako so bile ustvarjene živčne povezave, ki po vsej verjetnosti še danes poganjajo tvoj notranji samogovor; tega ne znaš, ne zmoreš, nisi dovolj dobra, nisi ljubljena.

In to sporočilo, da nisi dovolj dobra, ni bilo vedno izgovorjeno. Pogosto dobimo tovrstno sporočilo skozi obračanje z očmi, težko tišino, globoke vzdihe, ki nam dajo vedeti, da je nekaj z nami hudo narobe. Tovrstna sporočila so del našega vsakdana in kot majhni otroci, se nismo znali zaščititi pred njimi. Enostavno sprejeli smo sporočila, jih vsrkali, kot gobe.

Dobra novica je, da lahko zaradi nevroplastičnosti naših možganov, svoje živčne povezave ustvarimo na novo.
Prvi korak je, da prepoznamo stare povezave, ki nam ne služijo več.
Temu pa sledi novo učenje, ki je vse prej kot enostavno. Od nas terja ponavljanje.
Tako, kot je otrok skozi ponavljanje ustvaril povezave v prvi fazi, jih lahko tudi odrasli. Vendar to terja ponavljanje, novo učenje, ki pa ne gre čez noč.

To je, kot bi ustvarjali nove avtoceste v svojih možganih. Energijo iz povezav, ki tečejo, moraš preusmeriti na kolovoze, ki jih ustvariš na novo. In potem s tem, ko vsak dan voziš po tem kolovozu, utrdiš cesto, jo razširiš. Z dnevnim osredotočanjem na nov kolovoz, ga sčasoma asfaltiraš, nato narediš dvopasovnico, pa štiripasovnico. Ves čas energijo iz starega tokokroga usmerjaš v novega s tem, ko mu namenjaš pozornost in vanj usmerjaš energijo.

Zato je tako, da stvari ne spremeniš čez noč.

Zato je v praksi tako, da te vedno znova okoliščine preizkusijo kje si in kako dobro so prevozne nove poti, pa tudi ali boš izbrala stare povezave ali namesto njih raje nove.

Zato govorim o tem, kako pomembne so dnevne prakse in to, da zavestno vedno znova, predvsem v situacijah, ki te izzovejo, izbiraš nove povezave v tvojem živčnem sistemu.

In to terja čas.
Terja budnost. Prisotnost, da opaziš, kaj se dogaja.
Terja prepoznavanje. Da ujameš ranjenost in jo zavestno presežeš s tem, ko izbereš novo zavezo, svoj novi dogovor.

In tega nikoli ni konec.
Tudi ko si mnenja, da si čez, te okoliščine, ljudje, ki so ti blizu, preverijo, kje si.

Danes to vem. In tudi, ko se oglasi moj nevidni otrok in takoj za njim moja Perfekcionistka, se hitro premikam skozi svojo notranjo čustveno pokrajino. Namesto dni, tednov in mesecev kujanja, zamer in bolečine, se znam v nekaj urah popolnoma pomiriti in v sebi izbrati to, kar želim izbrati.

In to želim za vsakogar, tudi zate. Kajti to je mesto iz katerega vznika svoboda, ljubezen, varnost.
Ko veš, da je vse v tebi in da si ti tista, ki izbira.

In res je, veliko delam. Vendar je družina še vedno na prvem mestu. Danes vem, da je bila tudi pri mojemu očetu, čeprav sem mu pogosto očitala to, da me je zapuščal, zaradi službe. Zdaj, ko poznam svoje notranje ranjenosti precej lažje pogledam od daleč in vidim širšo sliko. Danes vem, da sem v vsem tem času zmogla zelo pomembno stvar… Objeti sebe, sprejeti sebe, vzljubiti sebe. Celoto Sebe.

Če te zanima več, te vabim v program Objemi Sebe, kjer podelim, kako ustvariti nove notranje zaveze s seboj in vzljubiti sebe. Več najdeš na povezavi tukaj>>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

S svetlobo svoje ženske duše se želim dotakniti tvoje, da Ti s svojo svetlobo narediš pozitivno razliko v življenju svojega moškega in na svetu. Ker vem, da s svojo svetlobo pustiš sled.

darilo

Moški mora osrečiti žensko…

Je res ali je res!?

Številne ženske bodo temu pritrdile. In včasih sem bila ena izmed njih. Pravzaprav smo ženske ujete v mitu, ki pravi, da bi nas moški moral osrečiti, kar nas naredi še bolj nesrečne. Ženske imamo do moških izjemna pričakovanja, hkrati pa svojih potreb ne znamo skomunicirati in pričakujemo od moških, da bi pač morali vedeti, kaj potrebujemo.

Pričakovanja so žal največji ubijalec strasti in harmonije v odnosu.
Pričakovanja izhajajo iz naših notranjih ranjenosti, ki smo jih dobile v svojem otroštvu. V odličnem članku s pomenljivim naslovom Nerazrešeno otroštvo lahko boli do smrti (delila sem ga v FB skupini DivineFemme), režiser Metod Pevec pripoveduje: »On me je najbolj oblikoval, samo njemu sem vse verjel. Bil je eden redkih ljudi, ki me je v otroštvu opazil, bil pozoren do mene in me razumel. Starši tega niso znali, ves čas so bili v nekaj vpreženi. Ko pa sem prišel k njemu, me je posadil na koleno in me z iskrenim zanimanjem vprašal: »Kaj je novega?« In ko sem mu povedal, se je čudil: »Ali je to mogoče?« Jaz pa sem kar rastel od sreče.«

Če s strani svojih staršev nismo bile ugledane, bomo ljubezen in pozornost iskale zunaj sebe, največkrat v odnosih. Od partnerja pričakujemo, da nam bo dal to, kar potrebujemo in česar nam starši niso dali ali pa ni bilo dovolj. Od tukaj pričakovanja, ki oblikujejo partnerske odnose.

Vse prepogosto si vzamemo čudežnost življenja in ne opazimo blaginje vsega, kar nam je na voljo, zaradi pričakovanj, kako bi stvari morale biti. Ena tistih stvari, ki najbolj zaznamuje življenje sodobne ženske je kontrola in nadzor, ki ga izvajamo nad seboj in nad drugimi.

Ženske nadziramo ljudi in okoliščine v svojem življenju, kontroliramo ljudi, da se nam slučajno ne bi ponovile boleče izkušnje. Ob tem se žal ne zavedamo, da je ravno togost in rigidnost kontrole tisto, kar nas najbolj poškoduje. Pričakovanja ubijejo živost in vitalnost. Ustavijo pretok življenjske energije v našem telesu, ki ga čutimo in doživljamo kot užitek. Pričakovanja ti odvzamejo občutek svobode.

Ko si toga, ne moreš biti hkrati tudi fleksibilna in odprta. Zapreš se.

Ravno zaradi pomanjkanja odprtosti in sprejemljivosti ženske ne pritegnejo k sebi moškega, ki si ga želijo. Rada rečem, da je ženska tista, ki iz moškega izvabi najboljše ali pa najslabše.

Srce ženske mora biti odprto za pretok ljubezni, da bi izkušala ljubezen, strast in užitek, ki si jo želi.

Ob tem ženske še vedno čakamo na moške, da nam bodo vse to dali. Čakamo, da bodo okoliščine prave, da bomo to lahko živele. Čakamo na moške, da bomo potrdili našo vrednost. Ne zavedamo se, da dokler sama ne vidiš svoje vrednosti, ga ni človeka, ki bi ti jo lahko odslikal. Vsaka je sama odgovorna, da ugleda svojo edinstvenost, enkratnost in neponovljivost, svojo izjemnost, veličastnost in čarobnost, namesto, da čaka na zunanji svet, da bo to potrdil.

Ženske čakamo na moške, da bodo ugledali našo vrednost, ki je same ne vidimo.
In sploh ne gre za to, da je ne vidijo, ker jo. Samo nam ni všeč kako nam to povedo. Ne verjamemo jim.

Ženska energija je po naravi odprta in sijoča. Po svoji naravi je magnetično privlačna. Moške pritegne energija ženstvenosti, ta sijaj ženske in ne mladost, videz, telo ali lep obraz.

Ko ženska sije, se moški ob njej počuti kot Moški z veliko začetnico. Želi si poskrbeti za svojo žensko, jo osrečiti še bolj, saj njeno izžarevanje izjemno ceni.

Moški vstopi v odnos z žensko zaradi njene energije. Ženska moškega navdihne, da je boljši moški.

Vendar ne glede na to, kako je moški navdušen nad svojo žensko na začetku, je pogosto ženska tista, ki se spremeni, da bi ustregla in v tem izgubi stik s svojo resnično ženstvenostjo. Pri moškem to pusti slab priokus in tiste iskrice, tisti žar, ki je bil prisoten na začetku zbledi in sčasoma izgine.

Rada rečem, da je ženska tako kot lučka, ki s svojim sijem greje okolico. Pritegne veščo, kot je slikovito poimenoval moške moj dragi, in vešča ostane pri lučki dokler lučka sveti. Potem pa je od posamezne vešče odvisno koliko časa bo ta toplina zadostovala, da bo vztrajal in čakal, da bi se lučka prižgala nazaj.

Slab priokus moškega ima veliko opraviti s temeljnim čustvenim nivojem ženske ali z drugimi besedami, kje je tvoje srce večino časa?

Moški hitro oceni, ko nekaj časa preživi z žensko, ali si želi z njo preživeti preostanek življenja ali ne. Če moški njeno čustveno stanje dojema kot naporno, če se ob njej počuti grozno glede sebe, kar se pogosto zgodi, ko ji poskuša pomagati po svojih najboljših močeh, jo razvedriti in se ona na to ne odziva, ko mu ne pokaže, da jo je osrečil, pa tudi nobene hvaležnosti, radosti ali nagrade za to, ko se trudi in poskuša poskrbeti zanjo, bo moški obupal in odšel. Ne more si pomagati.

Prijatelj je z menoj delil, da je bil na predstavitvi tik pred novim letom, kjer so bile v dvorani v glavnem ženske, razen dveh moških. Ko je bil čas za komentarje in vprašanja je vstal in komentiral: »Sam nimam nič proti temu, da ženske delajo na svoji ženski moči in raziskujejo svojo ženskost. Bi si pa želel, da bi ženske, ob tej moči, ki jo pridobivajo, pokazale tudi spoštovanje do moškega, prijaznost in nežnost. To pogrešam.«

V dvorani je nastala tišina, potem pa je završalo kot v čebelnjaku. Ženske so ga skoraj odnesle ven iz dvorane in komentarjev v smislu kaj si dovoli in kdo on misli da je, pa ni bilo konca.

Ko sem pred leti sama podelila to idejo, da je pomembno, da smo ženske prijazne in spoštljive do moških, na predavanju, so ženske protestno začele zapuščati prostor. Na trenutke sem imela občutek, da bi najraje ven odnesle mene.

Včeraj je prijateljica z menoj delila svojo zgodbo, kako je bila pred novim letom na praznovanju v krogu žensk, kjer so se vse pritoževale čez moške in jih kritizirale, da so nesposobni in da z njimi nimajo kaj početi.

Sodobna ženska od moškega pričakuje, da jo bo osrečil, hkrati pa ga za nagrado kritizira in se pritožuje česa ni naredil in predava o tem, kako bi to moral narediti.

Vsak se zna zaljubiti. Malo pa je takšnih, ki znajo ljubezen negovati za vedno. To ni nekaj samo-po-sebi-umevnega. To je umetnost. Odnos ni domena moškega. Moški ne išče odnosa, moški išče svetlobo ženske. Ženska je tista, ki išče odnos.

Ni na moškemu ali komerkoli drugemu, da te prepozna, da vidi tvojo vrednost, da te potrdi.

Ti moraš prepoznati kdo si in kaj je tvoje Darilo, ki ga prinašaš na ta planet.

Zato je ključnega pomena, da veš kako negovati svojo svetlobo. Da veš kako negovati ljubezen. In začne se s teboj. Ti moraš poznati svojo dragocenost. Ti moraš poznati svojo vrednost kot Ženska. In na tebi je, da jo prepoznaš in aktiviraš v sebi, da bi jo lahko delila z ljudmi in s svetom.

V spletnem programu Neguj Žensko v Sebi govorim o tem, kako. Več najdeš na spletni povezavi tukaj >>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja skozi svoje delo razkriva vrednost in dragocenost Ženske, da s svojim Darilom naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega.

DIVINE.SI

free

Sem, kjer želim biti…

… ali pa morda ne!?

Poslušala sem novo pesem Robbie Williamsa Love my Life, ki jo začne s tem, da je, kar je in konča s tem, da je tam, kjer želi biti.

Pa TI?
Si v svojem življenju tam, kjer si želiš biti?

Čutiš svojo lepoto, izjemnost, čudovitost, enkratnost, čarobnost?
Čutiš svojo moč kot Ženska?
Čutiš polnost, izpolnjenost?

Ljubiš svoje življenje?

Vse je v tebi. Vse ti je vedno na voljo. Ključno vprašanje je ali imaš dovolj energije na voljo da to v prvi vrsti prepoznaš, in ali si v drugi vrsti poveš resnico ter si priznaš, da to si. Tretji korak je, da to v sebi objameš in to zaživiš, tukaj in zdaj.

Zase vem, da sem kjer si želim biti. Tukaj sem. Ljubim življenje, ki ga živim.
Ljubim dejstvo, da delam pozitivno razliko v življenju tistih žensk, ki so izbrale, da jih vodim.
Osrečuje me dejstvo, da vem, kako poskrbeti zase, napolniti svoje rezervoarje, v svoji notranjosti čutiti polnost in izpolnjenost, s tem, kar JE.

Vstopamo v močan čas konec leta, ki nas sooči z vsem, kar nam ni uspelo, kar nismo naredile, za kar nam je zmanjkalo časa. Tukaj stojimo in imamo na izbiro dve možnosti; lahko se ukvarjamo s tem kar ni uspelo, kar bi si želele, da bi bilo, lahko poskušamo na novo narisati sliko novega leta na staro platno, predelati podrobnosti in spremeniti detajle. Lahko pa platno grundiramo na novo in ga pripravimo na novo sliko, ki jo z velikimi potezami naslikamo na čisto, belo platno.

In točno to imamo vsako leto priložnost narediti. Da zaključimo leto, se pomirimo z njim, spoznamo, da smo točno tam, kjer moramo biti.
In grundiramo platno, vzamemo svojo energijo nazaj, zaključimo nedokončane zadeve in narišemo svojo sliko na novo.

Zavestna kreacija leta je nekaj, kar me navdihuje vse od daljnega 1999, ko sem prvič zavestno vzela v roke čopič in potegnila poteze na svojem platnu. Že prej sem poizkusila marsikaj od vision boarda do afirmacij, potem pa sem skozi prakso dojela, da je ključnega pomena, da se povežem s svojim notranjim centrom, začutim stik s svojo žensko dušo in se prepustim ustvarjanju, ki je v sami Biti ženske.

Ženske ustvarjamo. Ustvarimo sveti prostor za kreacijo in stvari ustvarimo dobesedno iz nič.
Če pogledamo, kako nastaja novo bitje v telesu ženske lahko zaznamo čudežnost in mističnost tega, kako ženske porajamo stvari iz svoje notranjosti v zunanji svet.

Razlika je med nezavedno kreacijo in zavestno kreacijo, kajti pomembno je, da se zaveš mehanizmov, ki potekajo v ozadju kreacije.
In ker je to, kako stvari delujejo moje področje, kjer raziskujem in stvari dajem v prakso, preizkušam in spoznavam zakonitosti delovanja, vse tisto, kar odkrijem in spoznam delim na druženjih, ki jih oblikujem za ženske.

Kreacija leta je program, ki se je oblikoval vse od leta 1999 in v katerem sem združila vse svoje znanje, informacije o tem kako ustvariti sijajno leto na sijoče ženstveni način.

Začele bomo z ozadjem kreacije, s procesom ustvarjanja prostora za novo kreacijo, grundirale bomo svoje notranje platno in nato s pomembnimi potezami, ki vključujejo tako namero, kot naše štiri notranje zaveznice, nanašale barve občutkov. S pomočjo domišljije bomo ustvarile magnetično platno, ki nam bo služilo kot zemljevid, ki nas bo vodil skozi leto. Če se nam želiš pridružiti, več najdeš na spletni strani tukaj>>>

Želim ti izjemno kreacijo sijajnega leta 2017 :)

Ob tem pa te želim spomniti na to, da si točno tam, kjer si, ker si se do tukaj pripeljala sama. Če si zadovoljna, super. Če nisi pa je morda čas za to, da poskrbiš zase tudi tako, da pustiš nekomu, da ti pokaže pot.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja skozi svoje delo razkriva vrednost in dragocenost Ženske, da s svojim Darilom naredi pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.
DIVINE.SI

skrivn1

Ženske v odnosu z moškim lažemo…

Vem, težka beseda; lažemo. Raje rečem, da sem neiskrena, v njej je manj ostrine.
Kar ne spremeni dejstva, da ženske lažemo, ker nočemo povzročati težav. Lažemo, ker hočemo moškega zaščititi pred neprijetnimi informacijami. Lažemo, ker želimo ustvariti dober vtis.

Neiskrenost se nam vedno znova maščuje, kajti v tistem trenutku, ko začnemo lagati ali skrivati stvari, se med partnerjema ustvari razdalja, kar lahko ogrozi odnos. Pomisli, kako blizu se počutiš z nekom, ki mu zaupaš in s katerim odkrito deliš svoje misli in občutke. In zdaj pomisli, kakšno razdaljo čutiš z osebo, pri kateri čutiš, da ni zaželeno ali sprejeto, da poveš kaj razmišljaš ali kako se počutiš.

O tem sem že pisala, kako sem svojemu možu rekla, da grem v trgovino samo pogledati eno stvar. Njegova ocena je bila, da mi bo vzelo 15 minut. V resnici se je to raztegnilo na 90 minut, ker nisem bila iskrena in sem nezavedno rekla, da gem nekaj pogledati in ne da grem po nakupih.

Zakaj? Nezavedno sem lagala, ker sem se hotela izogniti težavam.

Ker vem, da ne mara čakanja, sem zamolčala zanj pomemben podatek. In vsega skupaj se sploh nisem zavedala. Nisem ga hotela vznemirjati, posledica pa je bila precej bolj dramatična.

Tako je najin dogovor o radikalni iskrenosti, ki je v teoriji precej bolj romantičen kot v praksi, saj mu moj dragi pravi, da je brutalen, razkril nekaj, česar se prej sploh nisem zavedala.

Laganje je tema, ki se ji izogibam že od majhnega. Z resnico imam precej slabe izkušnje, saj je bila pri meni povezana z zavrnitvijo in izločenostjo. Caroline Myss pravi, da vsi otroci nekje pri 7 letih doživijo iniciacijski prehod, ko angeli varuhi predajo varstvo v roke individuumu posameznika. V tej izkušnji se oblikuje tvoj odnos z resnico in pogosto se tukaj občutek varnosti poveže z neresnico, zaradi česar je to, da poveš resnico lahko čisti teror. Če ne prej, nas partnerski odnos sooči z našim odnosom do resnice.

Ne da bi hotele, neprestano lažemo moškim.
Rečemo mu, da imamo hitro vprašanje, ki ni hitro vprašanje. Rečemo mu, da se moramo o nečem pogovoriti in da mu bo vzelo samo 10 minut in potem nam vzame 30 minut, da končno pridemo do bistva. Rečemo, da bomo samo nekaj pogledale in potem opravimo cel nakup, kar  traja precej dlje, kot je moški načrtoval.

Ženske mislimo, da so moški taki kot me, samo, da so videti drugače. Skratka poraščene ženke. Vendar to ni res. Moški se zelo zavedajo minevanja časa. Moški se zaveže temu času s teboj. Želi ti podariti njegovo nedeljeno pozornost. In ko mu rečeš, da potrebuješ 10 minut, da nekaj podeliš z njim in si pri 7 minuti še vedno globoko v detajlih, bistva pa ni na vidiku, moški postane nemiren in vse skupaj ga frustrira. In me ženske smo prepričane, da je nepozoren, ker mu ni mar in ker nas nima rad.

Pa ni res. Moškega frustrira, ker nismo iskrene z njim. Ker pri 10 minuti ugotovi, da to ne bo vzelo samo 10 minut in ker ne ve koliko časa bo moral sedeti s teboj. Moškega frustrira, ker kar naprej lažemo. In ob tem nam sploh ni žal. Pravzaprav nam sploh ni mar, da smo lagale.

V resnici se ne zavedamo, da smo lagale.

Ne glede na to, da vem, kako pomembna je jasna komunikacija z moškim, se mi še vedno zgodi, da pogrnem na celi črti.

Prosim ga za mnenje in rečem, da mi bo vzelo samo 5 minut, po 10 minutah pa sem še vedno pri opisovanju okoliščin in še nisem prišla do bistva.

Instinkt ženske je, da je natančna, z vsemi detajli, ki jih za to potrebuje. Naše življenje temelji na natančnosti. V vsaki ženski je preživetveni instinkt, ki je povezan z nabiralko. V svojih najstarejših možganih imaš to navodilo, ta instinkt, da moraš ob pravem času priti na natančno isto mesto, ali pa bo nekdo drug pobral zrele “jagode”. Kar lahko pomeni, da ne boš preživela. To se zelo lepo vidi takrat ko so razprodaje, če mi ne verjameš.

Vem, da se ti to zdajle morda zdi čisto pretirano, vendar je tvoje preživetje odvisno od podrobnosti. Če ti ne boš uspela po “jagode” na tisto določeno jaso, moraš biti sposobna nekomu razložiti v podrobnosti, kako bo našel grm užitnih “jagod” in jih bo prinesel domov, da ne boste umrli. Zaradi tega ženske podelimo ogromno število podrobnosti, kot da je naše življenje odvisno od podrobnosti.

Veš tisto, ko moža pošlješ v trgovino po konzervo paradižnikove mezge, ki mora biti prave blagovne znamke (užitne jagode) in ko domov pride s pelati neke xyz znamke, si nanj jezna, ker te ni poslušal kje v trgovini, na kateri polici bo našel prave “jagode” in je zdaj prišel domov z neužinimi ali celo strupenimi “jagodami”. Podrobnosti so za žensko življenjskega pomena. In moški tega ne razumejo.

Ženske si ne moremo pomagati. Ko želimo vprašati neko malenkost, se ujamemo v razlaganju podrobnosti, ki s tem vprašanjem nimajo nobene neposredne povezave. Ženske imamo velike težave s tem, da pridemo do bistva.

Težave imamo s tem, da povemo golo resnico.

Ker imamo težave s sortiranjem stvari, se v intimnem pogovoru z moškim vedno zapletemo, ker ne znamo biti konkretne. Znajdemo se v svojih plazilskih možganih, kjer se ukvarjamo s preživetjem in se ne zmoremo  držati obljube.

To je tudi največji razlog za težave v komunikaciji z moškimi, predvsem v partnerskih odnosih. Od moškega pričakujemo, da bo kot naša najboljša prijateljica sedel z nami in nas bo poslušal. In ko moški dobi steklen pogled in čutiš, da ni prisoten, to vzameš kot dokaz, da mu ni mar in te ne spoštuje. Vendar temu ni tako. Moški se izklopi zaradi tvoje nezmožnosti, da mu postaviš vprašanje brez podrobnosti in mu zaupaš, da te bo sam vprašal za potrebne detajle, ki bodo pripomogli k razumevanju celotne zgodbe.

Prvi korak je brez dvoma v tem, da se tega začnemo zavedati.

Drugi korak je, da si poveš resnico. Kakšen je tvoj način, kako si neiskrena? Kako lažeš sebi in zakaj?

Tretji korak je, da prepoznamo, kako zelo smo si različni in to damo v prakso. Moški so res drugačni in dokler ne prepoznamo razlike in spoštujemo razlike, imamo v odnosu težave.

V pogovoru z moškim je ključnega pomena, da veš kako mu postaviti vprašanje. In še bolj pomembno je, da mu daš na voljo prostor, da ti odgovori. Moški temu pravijo manevrski prostor.

In medtem, ko moški manevrira po svoji notranjosti je pomembno, da si tiho. In čakaš. Kar je pogosto za žensko izjemno mučenje, vsaj na začetku. Vendar je tvoja sposobnost, da dobiš od moškega to, kar potrebuješ odvisna od tvoje sposobnosti, da presežeš svoje notranje nelagodje ob tem, ko bi ga spodbudila ali postavila novo vprašanje.

Moja osebna izkušnja je, da je za izpolnjujoče partnerstvo pomembno dvoje; zelo dobro poznavanje sebe, za kar je potrebno veliko iskrenosti do sebe in zelo dobro poznavanje razlik med moško in žensko naravo.

V druženju Alkimija Ljubezni smo ravno odprle temo o radikalni iskrenosti. Več najdeš na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja skozi svoje delo razkriva vrednost in dragocenost Ženske, da s svojim Darilom naredi pozitivno razliko v življenju moškega.
DIVINE.SI

tbear

Vse se dogaja ZaTe…

…in ne Tebi.

Seveda je lahko biti pameten takrat, ko je vse že za tabo. Takrat, ko si v situaciji, pa je lahko uničujoče.

Zasramovanje, poniževanje je nekaj, kar močno zareže v tvojo dušo in dogodki, ki so se nam zgodili, ko smo bili majhni so še vedno del naše notranjosti.

Ko sem bila majhna sem bila močnejše postave. Moj oče je pravil, da sem buckasta. Moji sošolci pa so me vedno znova zmerjali, da sem debela. Na to sem pozabila, dokler moje mlajše hčerke niso začeli sošolci zbadati, da je debela. Bila sem prizadeta, jaz sem se soočala s svojo travmo zasramovanja in s spomini, ki so bili tako boleči, da sem jih desetletja skrivala v svojih globinah. Kot majhna punčka sem se počutila osramočena  zaradi česar sem se zaprla vase, se skrila, ker sem se počutila ničredno.

To je še desetletja kasneje vplivalo na mojo samopodobo, in vedno znova sem sabotirala priložnosti zato, da bi se pokazala. Vedno, ko sem bila izpostavljena, sem naredila nekaj, da sem se osmešila ali pa sem se iz preventive raje umaknila in se skrila. Zelo slabo sem prenašala kritiko in ko je kdo komentiral, da nekaj ni v redu s tem, kar sem delala, sem raje kar nehala, kot da bi tvegala, da bom ponovno osramočena.

In ko sem na roditeljskem sestanku želela o tem spregovoriti, sem se zjokala, nisem mogla govoriti, ker sem se jaz počutila tako zelo prizadeta. Po pogovoru z mojo hčerko, ki je vse skupaj precej bolje prenašala kot jaz, sem dojela, da imam sama s tem večjo travmo, kot ona. Dojela sem, da se je to zgodilo Zame.

Vsi boleči dogodki so še vedno v nas, v njih je ujeta energija, dokler jih ne osvetlimo v svoji notranjosti.. Pomembno je, da jih pogledamo, osvetlimo, kajti ne moremo preobraziti nečesa, kar skrivamo sami pred seboj.

Začetek preobrazbe je vedno, da s svetlobo zavesti posiješ na to, kar je boleče. Potrebno se je soočiti s tem, kar drži tvojo energijo, na kar se na nezavedni ravni še vedno osredotočaš, kar te zaboli, ko prideš v stik z nekom, ki ima isto težavo.

Smisel tega ni v ranologiji, v ujčkanju svojih ran. Smisel je v tem, da to ugledaš, si priznaš, da je del tebe, da to lahko preobraziš in objameš v sebi. Pomembno se mi zdi, da ko to prepoznaš, da objameš svojega notranjega otroka, da tvoj starš, ki je v tebi pove resnico temu notranjemu otroku in ga pomiri. Pomembno je, da se zavedaš, da se ti ne bo opravičil nihče zunaj tebe. Nesmiselno je čakati, da nas bodo potrdili naši starši ali učitelji ali prijatelji, kdorkoli je bil tisti, ki nas je prizadel. Ponavadi ne dočakamo, da bi se nam opravičili.

Ko odrasteš, je na tebi, da poskrbiš za svojega notranjega otroka, za svoje potrebe, ki jih imaš. Osvobojeno energijo čustev, ki si jo osvobodila ob preobrazbi, uporabiš za ustvarjanje novega odnosa s seboj.

Na kakršen koli način to počneš je pomembno zavedanje, da se vse v življenju dogaja zate. Da te spomni, osvetli tisto, kar se skriva v tebi. Tvoja izbira pa je, kaj boš s tem naredila.

Modro je energijo, ki jo osvobodiš, usmeriti v to, kar ustvarjaš in si želiš zase.

Zakaj še ne delaš tega, kar si želiš? Odgovor se ti morda razkrije v članku kako si sama sebi največja ovira, na poti k sebi, ki ga lahko prebereš tukaj…

Kot pravi Lenja Faraguna, da ves shit življenja uporabiš zato, da ustvariš življenje, kot si ga želiš.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja skozi svoje delo razkriva vrednost in dragocenost Ženske, da s svojim Darilom naredi pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.
DIVINE.SI

homm

Moški niso poraščene ženske…

…ki se neprimerno obnašajo, kot smo pogosto prepričane ženske. Vendar kljub vsemu ženske pogosto pričakujemo od od moškega, da se bo vedel kot popolna ženska. To sem prvič slišala pri Alison Armstrong, svoji mentorici, ki mi je pomagala bolje razumeti moške in njihovo naravo. Ženske smo prepričane, da so moški točno taki kot smo me, samo, da so videti drugače, kar žal ne drži.
Seveda bo sedaj nekaj žensk skočilo v zrak, da posplošujem, kar drži.
Hkrati pa drži tudi to, da velika večina žensk skuša moškega spremeniti, ga kaznovati ali pa ga držijo na distanci, ker se vede drugače, kot bi pričakovala od ženske.

Pa ne katerekoli ženske, od popolne ženske.

Tvoja popolna ženska biva v tvoji glavi. Je skupek vsega, kar si se o svetu, ljudeh in sploh vsem naučila od svojih staršev, sorodnikov, prijateljev, avtoritet v svojem življenju. In to kar je njeno delo je, da te vedno opominja, kadar kdorkoli vključno s teboj ne dela stvari tako, kot bi jih naredila popolna ženska.

Seveda veš, o čem govorim. Ko moškemu naročiš, naj obesi perilo ali odnese smeti in potem to naredi po svoje, te to iritira in vodi v slabo voljo, ker stvari ni naredil tako, kot bi jo naredila ti. To vodi v popravljanje ter kritiziranje s tvoje strani in slabo voljo na moški strani. Ob tem se ponavadi zapriseže, da ne bo nikoli več naredil tega, kar ga prosiš, ker namesto nagrade dobi s kladivom po glavi. In tukaj ne govorim le o partnerju, isto počnemo sinovom, sodelavcem in bratom.

Če kritika na ženski strani vodi v premik in spremembo motečega vedenja, se to na moški strani praviloma ne zgodi.

Moški ne razmišljajo ali se odzivajo na načine, kot bi se odzvala prijateljica. Moški ne ve, kaj ti razmišljaš in kako bi se odzvala tvoja prijateljica. Vendar kljub temu vedno znova verjamemo, da bi moral vedeti kako narediti stvari in da jih namenoma naredi drugače. Ženske pogosto ubesedijo, da moški nalašč dela stvari, da jo jezi.

Vendar moški možgani delujejo drugače kot ženski, kar je posledica hormonskega ustroja moškega telesa. Testosteron povzroči, da so moški bolj podobni lovcu, ki s svojo usmerjeno pozornostjo sledi plenu in vso svojo energijo usmeri na eno stvar naenkrat. Zato rada rečem, da je svet projektov moški svet, kjer začnejo eno stvar, jo vodijo do zaključka, ko sledi nagrada. Možgani marinirani v testosteronu imajo poseben odnos do informacij, motivacije, komunikacije, organiziranja in planiranja.

Ravno to slednje je še vedno kamen spotike v mojem partnerstvu… planiranje.

Ravno čez vikend je moj dragi splaniral dan po svoje. Seveda plana ni v celoti delil z menoj. Glede na to, da je moški bitje, ki potrebuje več časa za obnovo energije, z njo zelo previdno ravna. In ko je ogrožen plan, ki ga je zelo ekonomično sestavil in vanj vključil vse pomembne informacije, ki jih je imel na voljo, to pomeni, da bo potrebno več energije, kot jo je planu namenil.

Še vedno ne morem razumeti, kako ga razjezi dejstvo, da v trgovini porabim trikrat več časa kot mi ga je splaniral. In tukaj se zavedam, da največkrat ženske ne moremo videti zakaj moški delajo, kar delajo, ker gledamo skozi svoje ženske oči. Ženski možgani pa so zvezani čisto drugače kot moški.

Estrogen je tisti, ki oblikuje ženske možgane, ki so sila podobni tistim od nabiralke. Če se vrnem k najinemu sporu čez vikend, to lahko zelo transparentno vidim. Kot nabiralka v trgovini nabiram izkušnje, tipam materiale, uživam v barvah in v kopici stvari najdem tiste prave, »užitne« jagode, vendar šele potem, ko sem trgovino (beri travnik) trikrat prehodila in ob tem mi uspe od nekje potegniti točno tisto, po kar smo prišle (skratka užitne jagode).

Kar terja čas. Veliko več časa, kot mi jih je namenil plan mojega dragega in njegovi ekonomični možgani. Ker estrogen vpliva na razpršeno zavedanje, ženske zbiramo informacije zelo drugače kot moški in smo precej bolj bombardirane z detajli kot moški. Hkrati pa nismo le nabiralke, temveč tudi povezovalke. Ravno razlike med nami pa vse prepogosto vodijo v jezo, sojenje in kritiko.

Ob tem ne preseneča, da moški gledajo na žensko, kot da je pomehkužena, ljubka, raztresena verzija moškega.
Naj omenim, da moški načeloma lažje odpuščajo oziroma sprejemajo dejstvo, da smo ženske drugačne. Radi rečejo, da take pač smo. Kar mi sicer čisto nič ne pomaga, ko se moram zagovarjati, ker me je spet čakal.

In ravno to, da tudi moški gledajo na ženske skozi svoje moške oči pogosto vodi v to, da žensko ranijo, saj moški svoja čustva procesirajo v drugem delu telesa, kot ženske. Moškemu se bo zadrgnil vrat in ko je prizadet, enostavno ne bo mogel spraviti iz sebe nobene besede. Prizadetost lahko vidno opazimo na njegovih ramenih, ki upadejo navznoter in moški radi rečejo, da čutijo skrušenost.

Ženske pa prizadetost čutimo v prsnem delu, kjer imamo občutek, kot bi nam nekdo zaril nož v srce. Moški ponavadi ne vedo, kaj pomeni, ko ženska reče: »Prizadel si moje občutke.« Pojma nima, kaj naj naredi s tem, zato se običajno odzove kot moški in zapusti prostor. In s tem žensko rani še enkrat. (Tudi o tem govorim v predavanju, o katerem si več lahko prebereš tukaj….)

Moški navigira svet s pomočjo logike in analiziranja, išče rešitve na probleme in želi biti junak za žensko. Njegova vloga je, da je trden in se racionalno, umirjeno sooča s stvarmi, ki pridejo do njega. Moškega spravlja ob pamet preplavljanje s čustvi, detajli, barvami, kaos ženskega sveta, v katerem se ženske odlično znajdemo.

Moj dragi pravi, da ženska vnese barve v črno-beli svet moškega.
Kar se sliši sila romantično, vendar je pogosto vse prej kot prijetno. Pogosto je naporno za pop**dit.

Čustvenost je nekaj, čemur se moški poskuša izogniti že na daleč. Pa ne zaradi tega, ker ne bi bil čustven, temveč zato, ker čustva zameglijo njegovo sposobnost izbire in motijo jasnost misli, kar mu onemogoči, da svoje darilo tega, da je moški, ne more deliti s teboj. Moj dragi pravi, da pravi moški izbira v skladu s svojimi notranjimi vrednotami in mora spoštovati v prvi vrsti sebe. Če mora izbirati med prilagajanjem in spoštovanjem, bo izbral, da ostane zvest sebi.

Ženske rade sodimo moške, da so neobčutljivi in da stvari delajo nalašč. Ženske pogosto mislimo, da se nam moški maščujejo, kot bi to naredila druga ženska. Vendar se v resnici ne. Moški je po naravi zaščitnik in poskuša poskrbeti za svojo žensko po svojih najboljših močeh.

Za konec želim s teboj deliti nasvet moškega, ki se me je zelo dotaknil: »Ne govori mi o izzivih, ki jih imaš. Pojma nimam o čem govoriš. Povej mi kakšne težave imaš in kaj lahko rešim zate.«

Moški je fokusiran, usmerjen in obožuje reševanje problemov. Ženske na drugi strani se povezujemo. Če ni povezanosti, se počutimo ogrožene. Pomembno je, da razumemo medsebojne razlike in tudi v praksi upoštevamo, kako različne potrebe imamo.

Če se zavedaš, da moški ni poraščena ženska in ga nehaš primerjati s svojo popolno žensko, si boš olajšala medsebojno komunikacijo, tako na delovnem mestu, v prijateljstvu kot tudi v partnerstvu.

Več o medsebojni razliki delim v druženju Kako ustvariti odnos odporen na nezvestobo, ki je na voljo tukaj>>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

par

Dovoli moškemu, da je tak, kot je.

Najina debata se je začela zelo nedolžno: »Veš, ženske se sploh ne zavedate, kako zakomplicirate življenje moškemu. Čisto konkretno; kupila si luči, ki imajo tako nenavadne žarnice, da nikoli ne vem, katero je potrebno kupiti in si me prisilila v to, da to delaš ti, ker enostavno ne vem kaj potrebujemo. In ko hočem popraviti steno, ne morem, ker imamo vsak prostor v drugi barvi in se ne znajdem kateri odtenek je za katero sobo. Prisilila si me v to, da čakam tebe in da si ti tista, ki mora poiskati pravo barvo, mi jo izročiti, da lahko naredim to, kar bi rad naredil.«

Obsedela sem z odprtimi usti. Ponovno mu je uspelo, da sem ostala brez teksta. In v glavi se mi je rolal film o kontroli, nadzoru, ki ga imamo ženske nad moškimi. Pogosto subtilno, vendar so mi zelo poznani tudi tisti, manj subtilni načini.

Ženske se pogosto obnašamo do moških kot da ne znajo šteti do pet. Bom govorila kar v ednini, ker mi je vse to še kako znano. In boleče. Od kar se zavedam razlik v naravi moškega in ženske, vidim kako pogosto smo ženske same sebi največja ovira, da ne živimo življenja kot si ga želimo in ne izkušamo ljubezni v odnosu, po kateri tako globoko hrepenimo.

Vem. Vem. Zelo bom ranljiva, ker je to še vedno področje velike bolečine v moji notranjosti. Boli me, ko vidim, kako poskušam nadzirati vse, kar počne moj dragi in mu ne pustim, da je to, kar je. Boli me, ko vidim, kako uživam v tem, da mora za vsako stvar vprašati mene. Boli me manipulacija, ki jo prepoznavam, ko ga pripravim do tega, da me mora prositi za stvari, ker sem mu jih onemogočila ali zakomplicirala. Hrepenim po tem, da vsega tega ne bi počela in hkrati vem, da si pogosto preprosto ne morem pomagati.

Dokler ne ozavestim, dokler ne prepoznam, dokler ne vidim, dokler nisem voljna slišati kaj počnem, mi še vedno zdrsne. Jaz se moram ujeti na delu in to ni enostavno. To od mene terja veeeeliko sočutja, veliko ljubezni do sebe, veliko srčnosti, da se ne kaznujem, da ne grem v napad sebe ali njega, da se ne umaknem, ne stisnem repa med noge in pobegnem, da se ne skrijem in ne dam glave v pesek kot noj, ter se delam, da nisem opazila, slišala, takrat, ko mi zdrsne.

Ja, ni enostavno, res ni.

In ob tem mi je vse govoričenje o tem, kako bi morale biti prijazne, ljubeče in pridne, bul shit. Tukaj moraš razumeti, da ko enkrat prebereš o stvareh in ti je vse jasno, s tem še nisi ničesar spremenila. Potrebno je stvari dati v prakso, da dejansko nehaš s tem, kar je bilo del tvojega vsakdana desetletja. Ja, drage moje, tukaj se žur šele začne, ker je potrebno ustvariti novo navado. In to je vse prej kot enostavno.

Če sem se v vseh teh letih naučila eno stvar je to, da ni v moji naravi, da sem lovka in osvajalka. Ok, čisto realno, znam biti tudi lovka in osvajalka, ampak ni mi všeč, kaj se zgodi z mojim moškim, če sem v tej vlogi v najinem odnosu.
Spoznala sem, da je moški po svoji naravi lovec in tisti, ki uživa v osvajanju. In jaz kot ženska sem tista, ki povabi, ki zapeljuje in ki z izžarevanjem ljubezen skozi odprto, pretočno telo navdihnem svojega moškega, da poskrbi zame, me razvaja in me obožuje.

Pomembno je, da dovolim svojemu moškemu, da je tak, kot je.

Izziv sodobne ženske, ki ga zelo dobro poznam tudi iz prve roke je, da preveč zlahka razdamo vse, kar imamo. S tem moškemu onemogočimo, da bi se potrudil za nas. Ženske predamo nagrado moškemu preden se je dirka čisto zares začela. Z drugimi besedami onemogočimo moškemu, da bi nas osvajal.

Moja težava je bila v tem, da sem dokazovala, da zmorem sama in da moškega ne potrebujem. To ima za posledico dve zelo boleči izkušnji; moški se dolgočasi in ženska je zagrenjena.

Moški v resnici ne marajo biti plen, ni jim všeč ta igra, da ženska lovi moškega. Ob tem se vedno znova spomnim fantov, ki sem jih poslušala, kako so se zgražali nad dekleti, ki se jim mečejo v naročje. Seveda to ne pomeni, da ne bodo izkoristili ponujenega.

Vendar zgolj spolna privlačnost ni razlog, da bi moški ostal v odnosu na dolgi rok. Ob tem se ženske pritožujemo, da so moški neobčutljivi prasci, ki izkoristijo to, kar je bilo ponujeno. Vendar, če smo zelo iskrene s seboj, zakaj ne bi izkoristil tega, kar ponujamo? Zanj je to zgolj fizična privlačnost in če je ženska za, moški ne čuti nobene dolžnosti, da bi se povezal tudi čustveno ali intelektualno. Pri ženski je zaradi anatomije zgodba zelo drugačna, kajti hormon oksitocin naredi svoje. Ampak o tem ne bom razglabljala na tem mestu.

Ženske v odnosu z moškimi menimo, da stvari dojemajo tako, kot jih dojemamo me same. Skratka mislimo, da so moški poraščene ženske. Pogosto zaradi nepoznavanja razlik v naši medsebojni naravi postanemo nepotrpežljive in moškemu ne damo prostora, manevrskega prostora, ki ga potrebuje, da gre v akcijo.

Ko moški v odnosu ni predvidljiv, ko se izogiba stikom, ko ne daje pobude, ženske začnemo razmišljati kako rešiti nastalo situacijo. Ko se moški v odnosu umakne, začne ženska razmišljati: »Kaj naj naredim?«

In gre v delovanje. Ker je treba nekaj narediti, ker je treba odnos rešiti, je res!?

Ok, tako sem se jaz lotila najinega odnosa, ko so bile težave. Kot projekta, ki ga bom rešila v x mesecih. Podala sem se na lov za načini, tehnikami, strategijami, ki delujejo. Postala sem lovka. In da ne pozabim, osvajalka.
Naravni instinkt ženske je da želi nekaj narediti, namesto da bi obsedela in opazovala, ko je ogroženo tisto, kar ji največ pomeni. Pozabila sem na svojo izvorno naravo zapeljivke, na svojo magnetično privlačnost in sijaj.

Zato te tokrat izzivam; Poglej kaj je tisto, kar te požene v lov, da postaneš lovka?

Kaj je tisto, kar te vodi v to, da začneš ti zasledovati svojega moškega, ga nadzirati, slediti vsak njegov korak v želji, da bi dosegla kar si želiš. Pa naj bo to, da obdržiš moškega ali dobiš moškega.

Ko greš na lov se tvoja energija spremeni. Ti se spremeniš, fizično. Tvoj obraz neha žareti. Si na misiji, kar te naredi napeto in trdo. Bodi pozorna ali vedno ti delaš korake, pišeš sporočila, kličeš, delaš načrte, ker te je strah, da če za to ne boš poskrbela ti, da boš ostala brez.

Veliko vode je preteklo, da sem resnično dojela, kaj pomeni umetnost povabila in kako ključnega pomena je za žensko, da zna moškega povabiti v njegovo možatost.

Ko moškega povabiš in poveš kaj lahko naredi zate, ter mu pustiš prostor, da to naredi zate s tem izraziš spoštovanje njega, takega kot je. Moški si želi biti ugledan in sprejet tak kot je. Ženske pa smo pogosto tiste, ki vidimo njegov potencial in si ustvarimo idealno podobo o tem kakšen je lahko, ob tem pa pogosto pozabimo na to, da moramo svojemu moškemu jasno povedati kaj si želimo, brez pričakovanj ali zahtev. Da ga znamo s svojo mehkobo in ženstvenostjo povabiti.
Moški potrebuje kvalitetne informacije, da te lahko osreči. Potrebuje prostor, da se ti umakneš in mu dovoliš, da nekaj naredi zate.

Dokler si ti v delovanju in reševanju, moški nima prostora, da bi lahko kaj naredil… zate.
Ti si tista, ki mu moraš jasno povedati kaj lahko naredi zate in mu dati na voljo prostor, da to naredi.
In to je umetnost. Ženska mora poznati sebe in ljubiti sebe kot bi si želela, da jo ljubi moški, da to umetnost daje v prakso. Zato vedno znova ponavljam… ti moraš postati ta ženska, ki ima odnos, kot si ga želiš.

Ti si tista, ki navdihne moškega, da poskrbi zate.

Če te zanima 5 napak, ki jih v odnosu z moškim delamo ženske se mi pridruži na brezplačnem predavanju, ki je na voljo tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

reflection

Duša potrebuje intimnost

Thomas Moore, avtor knjige Nega duše pravi: “Intimnost se začne s teboj. Nič ti ne pomaga, če intimnost iščeš zunaj sebe, pri prijateljih, ljubimcih, družini, če izhajaš iz odtujenosti in ločenosti od sebe.”

Intimnost v svoji osnovi je občutek globoke povezanosti z drugo osebo, ko dopustiš, da je druga oseba vidi, ko sebe deliš z osebo na drugi strani. Tovrstna bližina poboža tvojo dušo. Biti ugledana in prepoznana v globini tvoje biti je hrepenenje tvoje duše.

Velika večina ljudi si želi intimnosti, te globoke dušne povezanosti in vendar se nam vedno znova izmika.
Zakaj?
Zakaj bi sabotirala nekaj, po čemer globoko hrepeniš?

Brez dvoma te nič ne osreči bolj, kot živost in ekstaza intimnosti. Hkrati pa je ni bolj strašljive stvari, kot je globoka povezanost. Ko si globoko povezana, si ranljiva, razgaljena si in to, česar te je strah, je, da se bodo razkrile stvari v tvojih globinah, ki jih hočeš skriti pred drugimi. Dejstvo je, da dokler nisi intimna in povezana s seboj, ne moreš izkusiti te dušne bližine, globoke povezanosti z drugimi.

Strah pred intimnostjo je v samem jedru strah pred izgubo. Pogosto smo takrat, ko smo čutile globoko povezanost z nekom, to osebo izgubile. Živo se spomnim, kako krivo sem se počutila, ko je umrl moj dedek. Bili smo na morju, ko je prišlo sporočilo, da je umrl. Leta sem verjela, da bi bilo vse drugače, da me ne bi zapustil, če ne bi jaz nekaj naredila drugače. Pa nisem vedela kaj. Otroci nimajo izkušenj in razumevanja, kot ga imajo odrasli. Pogosto nase prevzamejo stvari, ki jih ne morejo spremeniti.

Drug tak primer je kreganje staršev, ko je otrok prepričan, da se starša kregata zaradi njega, in poskuša narediti vse, kar je v njegovi moči, da bi se situacija spremenila. Tako postanemo pridne punčke, ki se za povezanost z nekom odrečemo delu sebe, izgubimo del sebe, ga skrijemo same pred seboj. Ko smo bile povezane s svojimi starši ali skrbniki in smo čutile zavrnitev, izdajo, jezo, sojenje, kritiko ali zapuščenost, smo ob tem izgubile nekaj, kar je bilo zelo dragoceno.

In če je bila oseba na drugi strani tiranska, če je nadzirala, zatirala in dušila tvojo edinstvenost, si se zavoljo povezave odrekla delu sebe, da bi dobila odobravanje, potrditev. V svoji notranjosti veš, da so vsi trije načini povzročili izgubo, zato te je strah intimnosti.

Da bi pozdravila svoj strah pred intimnostjo, se je potrebno spustiti v svoje lastne globine.

Kot otrok si se naučila, skozi zgled svojih staršev, kako ravnati s seboj. Ponotranjila si to, kako so se starši obnašali do tebe in tako še danes zapuščaš sebe, zavračaš sebe, zlorabljaš sebe, izdajaš sebe in se ločuješ od sebe, če nisi imela zdravega, ljubečega zgleda, kako upravljati s svojimi čustvi, ko si zavrnjena ali zatrta s strani avtoritet v svojem življenju. Vendar ni nikoli prepozno, da se to naučiš.

Kot odrasla ženska se lahko postaviš zase, poskrbiš zase in postaviš meje zatiranju. Lahko okrepiš sebe in lahko zavestno izbereš, da odideš iz odnosa, kjer izgubljaš sebe. Vendar je potrebno, da bi to lahko dala v prakso prepoznati, da imaš v sebi sposobnost, da lahko prebrodiš izgubo ljubljene osebe, brez da ob tem izgubiš sebe.

Strah pred intimnostjo vznika iz naših otroških ranjenosti. In kot odrasli se, če nismo pozdravili tega dela v sebi, še vedno odzivamo iz teh istih mehanizmov.

Prvi korak je brez dvoma povezan s tem, da prevzameš polno odgovornost za svoje življenje in da nehaš svojo moč dajati v roke ljudem okoli sebe v upanju, da te bodo rešili, da bodo poskrbeli zate na način, ki ga pričakuješ od njih. Pogosto nadzorujemo ljudi odnosih skozi kritiziranje, pritoževanje, jezne izbruhe, perfekcionizem ali dramo. Skozi svoje obrambne mehanizme jih skušamo pripraviti do tega, da bi nam namenili ljubezen. Tukaj je potrebno biti zelo iskrena s seboj – si voljna prevzeti 100% odgovornost za to, kar čutiš? Če je odgovor ja, potem si pripravljena, da stopiš v proces spoznavanja svojega notranjega otroka. Če je odgovor ne, potem je modro, da raziščeš, kaj te drži nazaj, da nisi pripravljena prevzeti odgovornosti zase in za svoje življenje.

Drugi korak je, da se odpreš ljubezni in si se voljna učiti, kako ljubiti sebe. Tvoj ranjeni jaz verjame, da če opustiš nadzor nad tem, da dobiš s strani drugih to, kar potrebuješ, da boš ostala sama, osamljena. Dokler nisi voljna, da se odpreš ljubezni, ne moreš prepoznati, da to, da si dovolj močna, da brezpogojno ljubiš, pomeni, da si dovolj močna, da izgubiš ljubezen in preživiš.

Tretji korak je objemanje sebe, vseh aspektov sebe, tako ranjenih delov, kot izvornih delov sebe. Pomembno je, da sprejmeš sebe z ljubeznijo. To povezovanje postane način življenja. Dnevna praksa je povezovanje s svojo notranjostjo in objemanje sebe, v vseh odtenkih, vseh notah, vseh okusih.

Kako razviješ ta ljubeči odrasli del v sebi, ki ve, brez kančka dvoma, da si sposobna preživeti izgubo, zavrnitev, zapuščenost, zavrnjenost, ločenost?
Skozi vzpostavljanje novega odnosa v svoji notranjosti, s tem, da poskrbiš za svoj ranjeni del, ga prepoznaš, ga priznaš, mu nameniš ljubečo pozornost in ga sprejmeš. In to učim ženske v druženjih DivineFemme Akademije.

Pomembno je, da se naučiš ljubiti sebe, vse dele sebe. Vsak trenutek imaš na voljo izbiro, ali ljubiš sebe ali pa se izogibaš sebi. Ko izbereš namero, da vzljubiš sebe, to odpre tvoje srce. Vsem zatiranim, ranjenim delom v tebi da vedeti, da si jih voljna sprejeti in zato pridejo na površje, se pokažejo skozi dnevne situacije.

Iskrenost do sebe je edina pot skozi vse ranjene dele tebe, ki pridejo na površje, po ljubezen.

Zato je ključnega pomena, da imaš na voljo orodje, kako se z njimi srečaš, jih objameš, saj se jih pogosto ustrašimo in se jim poskušamo izogniti. Želimo zaščititi sebe pred bolečino, pred strahom in s tem, ko ščitimo sebe, se izognemo prevzemanju odgovornosti za svoje občutke. Dejstvo je, da katero koli aktivnost, substanco, odnos lahko uporabiš kot ščit pred bolečino.

Zato je iskrenost tako ključnega pomena, kajti povedati si moraš resnico; ali meditacijo, branje knjig, poslušanje predavanj uporabljaš kot zaščito pred tvojo bolečino, da se izogneš prevzemanju odgovornosti za svoja občutke, ali je meditacija način za povezovanje s tvojo dušo.

Več o DivineFemme Akademiji najdeš na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Objavljeno na spletni strani www.svetloba.si

pogum

Pogumna nisi takrat, ko te ni strah…

Odprla sem majhno zlato kuverto in iz nje vzela umetelno zložen tanek papir. Bilo je, kot bi pred seboj razgrnila zgodbo svojega srca. Majhen košček je v sestavljanki življenja padel na svoje mesto, ko sem med vrsticami prebrala: »Srčnost poglabljanja v lastne globine te vodi, da ustvarjaš sveti prostor za druge. Hvala, da si pogumna, da se drzno spuščaš  v globine in da sem lahko ob tebi to, kar sem. Hvala, da si mi odprla oči za dragocene dragulje, ki jih nosim v sebi. Vedno zaupaj svoji dragocenosti in bodi kar si. Rada te imam.«

Nisi pogumna takrat, ko te ni strah. Strah ti razkrije, kje so deli tebe, ki se jim izogibaš in se nočeš spogledati z njimi.  
V tem spogledovanju potrebujemo tisto srčno neustrašnost, da stopimo onkraj znanega, smo radovedne, raziskujemo in odkrivamo sebe. Srčnost je zavestna izbira, je preseganje same sebe, kljub strahu.

Ob tem vedno znova opažam, da nam v sodobnem svetu kronično primanjkuje poguma, ki se poraja v globini tvojega bitja in ki se izraža skozi pomirjenost s seboj in s svetom.

Pozabile smo na srčnost, ki je ukoreninjena v duši, ki ti daje občutek zaupanja vase, in tudi spoštovanja do sebe in do drugih. Predvsem pa nam primanjkuje najpomembnejšega med vsemi vrstami poguma – pogum za soočenje s samo seboj, da bi se bolje spoznala, da bi razlikovala med vrlinami in pomanjkljivostmi, vzpodbujala prve in izkoreninila druge.

Primanjkuje nam poguma, da bi bila to, kar si. Da bi lahko zavrgla lažne maske in sprejela sebe točno tako, kot si. Pogum, da bi sledila svojemu navdihu in ustvarila življenje, pozitivno delovanje, ki pelje k tistemu, o čemer sanjaš, da je dobro zate in za svet.

Vedno znova razlagam ženskam, ki mi vzhičene razlagajo, da so se končno odločile in zavezale temu, da bodo v življenju v polnosti zaživele samo sebe, da je to super, vendar je to šele prvi korak. To je izbira, ki jo moraš ponavljati vedno znova.

Življenje te bo izzvalo, ali je tvoja izbira resnična in ali boš srčno stala sama za seboj, vsak trenutek.

Življenje ti bo poslalo ljudi in ustvarilo situacije, kjer bo na prvi pogled videti, da je udobje znanega rešitev za neudobje premikanja v neznano. Sama sebe boš preizkusila, ali boš ostala zvesta svoji zavezi, svoji novi izbiri, ali se boš raje vrnila v stare rutine in navade.

Najtežja stvar v življenju je slediti sebi in ostati zvesta sama sebi takrat, ko imaš občutek, da nihče ne verjame vate.

Vendar se pogumna ženska ne naslanja na odobravanje večine, zanjo v vsakem primeru njena lastna vest predstavlja večino.

Dr. Jože Ramovš je nekje zapisal: “Stara beseda srčnost dobesedno pravi, da je treba “imeti srce”. Srce, ki se ob ovirah ne ustraši, pa tudi človeško srce, ki zmore kljub oviram uresničiti vrednote, ne da bi pri tem strlo druga srca.”

Iz tega kriterija izhaja, da je pogum temeljna lastnost iskalke modrosti, tiste, ki potrebuje to posebno moč za odpiranje poti navznoter in navzven. Kako lahko odkrivaš svet in njegove zakonitosti brez poguma? Kako lahko brez poguma prestaneš preizkušnje, ki ti jih prinaša obstoj? Kako lahko presežeš samo sebe brez poguma?

Tokratni cikel dnevnih praks je posvečen razvijanju poguma v sebi, da ga lahko vsakodnevno damo v akcijo in ga prepoznamo kot vrlino. Da pogum uporabljamo v vseh okoliščinah, ki jih prinaša življenje, bodisi v raziskovanju svoje notranje čustvene pokrajine bodisi v odnosih z drugimi človeškimi bitji.

Moč poguma bomo začele v sebi krepiti na polno luno 16.9.2016.
Si zraven?

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

hands

Bližnjica

Saj vem, v razcvetu bližnjice ne obstajajo.

Vendar iz lastnih izkušenje vem, kako pomembna je izkušnja nekoga, ki je prehodil pot pred teboj in je voljan podeliti svojo izkušnjo.
Nihče ne more ničesar narediti namesto tebe, lahko ti je navdih in zgled, da se da narediti, kar bi naredila ti.

DivineFemme Akademija je moja bližnjica, ki ti jo lahko ponudim. In vem, kako je slišati, ko nekomu ponudiš 9 mesečni program kot bližnjico, ki to ni.

Trdno verjamem v dejstvo, da rast zaradi katere smo tukaj, ni šprint. To ni stvar ene delavnice, enega seminarja ali enega vikenda. Verjemi, veliko jih imam za seboj. in spoznala sem, da je najbolj zdravilna stvar, ki si jo ženske lahko podarimo, žensko druženje. Ko sedimo druga z drugo, druga ob drugi in delimo svoje zgodbe.

DivineFemme Akademija je zrasla iz vizije, da ženske lahko spremenimo svet, da lahko rodimo novo dobo, vendar vem, da v tem ni čisto nič romantičnega. Neudobno je in neprijetno, sitno in občasno nevzdržno, boleče je kot porod in če te svoje izkušnje, tega, kar se ti dogaja ne moreš z nikomer deliti, imaš občutek, da se ti meša in zato raje zdrsneš nazaj v znano udobje, v stare navade in rutine, v stare načine delovanja, ker je neznano enostavno preveč naporno. In vem o čem govorim, kajti dnevno smo izzvane v tem, da bi bilo lažje, če bi odnehale. In zato sem oblikovala sveto posodo, devet mesecev druženja, podpore, soustvarjanja.

Na klicu sem prejela vprašanje zakaj 9 mesecev?

Dejstvo je, da smo ženske bitja procesov in ne projektov. In vsak proces potrebuje čas. Ko vstopimo v proces preobrazbe, je prvo druženje naša zaveza sebi. Spomni nas na to, da smo same odgovorne za svoje življenje. Proces opolnomočenja je povezan s tem, da stopimo v polno moč svoje duše. In ker smo veliko svojega življenja preživele v razprševanju energije, je sveti prostor pomemben, da bi postale Priča sama sebi in da bi vzela svojo moč nazaj.

Ko sem oblikovala DivineFemme Akademijo sem tematiko razdelila v štiri module, ki povzemajo štiri naravne aspekte ženske moči, ki jih moramo ženske utelesiti; odpiranje, sprejemanje, gnezdenje oziroma negovanje v svoji sveti posodi in rojevanje. Gre za štiri naravne aspekte kreacije, ki vodijo v ustvarjanje novega življenja.

Ko sem raziskovala proces rojstva, sem spoznala, da je razdeljen na 3 mesečna obdobja. V prvem trimesečju mati preden sploh pride do oploditve pripravlja sveti prostor zato, da se oploditev sploh lahko zgodi. Sledi najbolj ranljivo trimesečje, kjer mora najprej sprejeti seme in biti priča procesu oploditve, ter nato negovati skupek celic, ki se razvija, da se lahko ugnezdi. Sledi ugnezditev in faza negovanja novo nastajajočega bitja in zadnje trimesečje je povezano z rojstvom.

Ženska se mora najprej odpreti, da bi seme lahko sprejela, da bi lahko prišlo do oploditve, narediti mora prostor, da bi se nekaj novega lahko rodilo. Nato mora znati ustvariti svojo notranjo posodo in oplojeno jajčece zadržati v tej posodi, da bi se lahko oblikovalo bitje in na koncu mora priti do rojstva tega novega življenja. In tako se bomo tudi me premikale skozi prebujanje ženstvenosti, kjer se bomo mojstrile v sprejemanju, nato je utelešanje ženstvenosti povezano z mojstrenjem utelešanja v telesu in negovanjem svoje svete posode, kajti posoda, ki pušča ne more zadržati življenja v sebi.

DivineFemme Akademija ti drži prostor,  je “kotel”, je sveti prostor v katerem si devet mesecev.

Drži te  in te vodi skozi prehod na ljubeč način in vendar te z jasnostjo in odločnostjo vodi direktno skozi. Kajti iz izkušenj vem kako pomembno je, da se premikaš skozi in se ne zatakneš na poti.

Program je zasnovan tako, da živiš svoje življenje, na polno, brez potrebe po tem, da se skrivaš, umikaš in životariš, kajti že od prvega srečanja naprej te vodim v globine sebe. Gre za izkustveno popotovanje za tiste ženske, ki se nahajajo na prehodu in imajo občutek, da se ne znajdejo, ki se trudijo obdržati koščke življenja skupaj. Za ženske, ki čutijo preplavljenost in nemoč, občutek da nič ni dovolj, za tiste, ki se razdajajo in ugajajo, da bi obdržale iluzijo sreče v svojem življenju.

Prehodi so boleči in so polni izzivov in če skoznje potuješ sama je potovanje precej bolj naporno, kot če imaš podporo skupine. In svoje življenje sem posvetila temu, da ženskam na prehodu podam roko in ustvarim sveti prostor v katerem se proces alkemije odvija za vse v skupini.

In seveda se lahko skozi ta proces premikaš sama, to je bila tudi moja osebna izkušnja. Bila sem sama v svojem premiku iz zunanjega sveta v svoj notranji svet, sama v iskanju sebe, soočena z obveznostmi mame, žene, poslovne ženske, in z notranjim obupom razpadanja življenja kot sem ga poznala.

Leta 2009 je serija “bomb Resnice” porušila moje življenje, kot sem ga poznala in živela, do temeljev. Preobrazba gosenice v metulja me je vodila skozi štiri prepoznavne korake preobrazbe, ki sem jih združila v procesu Razcveta. Gre za proces skozi katerega potuje čisto vsaka ženska v svojem življenju.

1. Najprej sem morala sprejeti, kje se nahajam in ustvariti sveto posodo, ki me je držala v procesu alkemične preobrazbe. Soočiti sem se morala z razpadom življenja kot sem ga poznala. In pogledati Resnici v oči. Prvi korak v procesu Razcveta je, da naredimo prostor za novo.

2. Temu je sledilo soočanje z dejstvom, da ne vem kdo sem in odpiranje resnici ter sprejemanje odgovornosti – vsi odgovori so v meni. To je bilo spuščanje v globine. Drugi korak v procesu Razcveta je sprejemanje tega, kar je.

3. Sledilo je obdobje, ko sem bila v kokonu, ko sem šla skozi proces notranje alkimije in spoznavanje kdo sem, zakaj sem tukaj, kaj je moje unikatno, edinstveno darilo, ki ga imam, da ga delim z ljudmi in s svetom. Tretji korak v Razcvetu je gnezdenje in negovanje sebe.

4. In temu je sledilo rojstvo same sebe, svojega metulja. Razcvet je dejanje ljubezni, odpiranja, izražanja in povezanosti. V živosti, širjenju, odpiranju, božansko izkuša svojo lastno božanskost. Četrti korak v Razcvetu je predaja rojstvu “nove” Sebe.

Tvoj razcvet je popolnoma drugačen od mojega in zgodil se bo ob natanko pravem času. Vse kar moraš storiti je, da si greš s poti in dopustiš naravi, da opravi svojo sveto nalogo, da bi se lahko razcvetela.

Razcvet ženske te vodi, da se odpreš in svoje Darilo deliš s svetom.

Jaz sem šla skozi svoj proces, kot sem vedela in znala. Učila sem se na poti, delala napake, brcala in se upirala in za svoj prehod porabila pet let svojega življenja. Zdaj vem, da to lahko narediš precej hitreje, če imaš na voljo ustrezna orodja, sveti prostor v katerem si lahko to kdor si, da prisluhneš sebi, se potapljaš vase in skupino žensk, ki te na tvoji poti brezpogojno podpira, brez tekmovalnosti, brez metanja polen pod noge, brez ljubosumja in ostale navlake. Skupnost, podpora in srčnost tistih, ki potujejo s teboj so nenadomestljivi.

In danes vem, da bi svoj proces zelo skrajšala, če bi vse to imela, ko sem v svoj proces prehoda vstopala sama. In zato želim vse to ponuditi in deliti s tistimi ženskami, ki so pripravljene “roditi Novo Sebe” in zaživeti svoje življenje na polno.

Vsako druženje je Darilo sebi. Vsako druženje je priložnost za negovanje sebe. In negovanje sebe ni delovanje. Negovanje sebe ni šprint. Negovanje sebe je opazovanje sebe, je poslušanje v svoji notranjosti. Umiriti se moraš in prisluhniti temu, kar se premika v tvoji notranjosti. Zato je potrebna upočasnitev.

Ko si del skupnosti, del sestrstva, ki ga ustvarimo je to kot posoda, ki te drži v procesih soočanja s seboj in s svetom. Takrat, ko se skregaš z ljubimi, takrat, ko imaš občutek, da si padla na celi črti, so ti na voljo vodene prakse in tvoje sestre, s katerimi se lahko družiš, se slišiš z njimi ali se povežeš z nami in deliš to, kar izkušaš v posebni FB skupini.

Čustveno prebujenje je proces…

Moja osebna izkušnja čustvenega prebujenja mi je razkrila, kako pomembno je druženje v ženski družbi. Ko te je sram, ko si ranjena, prizadeta, žalostna je izjemno pomembno, da si upaš seči ven iz sebe in izraziti to, kar doživljaš. Prevzeti moraš polno odgovornost za svoj proces in dojeti, da le ti sama lahko osrečiš samo sebe.

DivineFemme Akademijo sem oblikovala, ko sem dojela, da nam tega nihče ne more dati, da je to nekaj, kar moramo prepoznati v sebi. Prvi del Prebujanje ženstvenosti nas sooči z našo udomačenostjo in s tem kako smo bile udomačene v uslužnost in ugajanje. Pogledale bomo, kako osvoboditi svojega notranjega otroka in postati starš svojemu notranjemu otroku. Drugi del Utelešanja ženstvenosti posvetimo spoznavanju sebe in to vseh aspektov svoje Biti ter utelešanju, čutenju sebe v vseh delih sebe. Pomembno je, da začutiš sebe, da si dopustiš in začutiš svet okoli sebe skozi vse svoje čute in teh ni le pet.

Porajanje Sebe v svet je proces, ki se odvija v 9 mesecih, ki jih podarimo sebi.

Vse to te pripravi na drugi del DivineFemme Akademije, kjer je v ospredju umetnost ženstvenosti. Umetnosti ženstvenosti je moj najljubši del akademije, saj žensko uči, kako biti sprejemljiva brez potrebe po kontroliranju in nadziranju drugih, ter kako osvoboditi svojo ljubimko njenih ranjenosti. Osvoboditi moramo užitek, ki leži skrit v naših globinah, da bi resnično lahko postale sočne, čutne, mehke in sijoče ženstvene. Šele takrat smo resnično pripravljene, da v roke dobimo zemljevid po moškem svetu, ki razkriva, kako sebe podeliti z moškim, da ga navdihneš in iz njega potegneš najboljše.

Akademija je sestavljena iz 20 srečanj, ki se odvijejo v 9 mesecih, skozi katera potujemo vedno globlje vase in odkrivamo svojo ženstvenost ter postajamo Ženske z velikim Ž. To je popotovanje vase, spoznavanje sebe, objemanje vseh delov sebe, ki jih na poti spoznavaš. In to je tisto, kar je moja strast, moj navdih in tista dragocenost, ki je kot redek dragulj, ki ga imaš priložnost pogledati od blizu.

In številne ženske mi rečejo, da je to, da si v družbi žensk, ki ne sodijo ali kritizirajo kot balzam za njihovo žensko dušo. To je tisto, kar sem želela ustvariti – sveto mesto, kjer ženska lahko vzpostavi stik s seboj, s svojim pristnim Jazom, sebe postavi na prvo mesto in brez občutkov krivde ali sramu neguje sebe.

Si zraven?

Več informacij najdeš na spletni povezavi DivineFemme Akademije.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si