Ljubim Sebe

street

Živeti na polno namesto zgolj životariti…

Leta sem se skrivala.
Če dobro pomislim, sem se skrivala desetletja.
Izmojstrila sem se v umetnosti skrivanja.

Ko so ljudje pogledali v moje življenje, niso videli kako sem skrila neprijetne in težke stvari pred svetom.
Želela sem, da bi verjeli v to, da držim vse niti v svojih rokah.
Da zmorem sama.
Da imam popoln zakon, popolne otroke, popoln posel, da je vse popolno.
Jaz sem verjela v to. Kupila sem svojo lastno zgodbo.

In nekje vmes sem pozabila nase. Izgubila sem samo sebe.
Pozabila sem na svoje sanje.
Moja prijateljica je to opisala zelo popolno – zaprla sem se v škatlico od vžigalic.
Zaprla sem svoje srce.
In nekako shajala.

Najbolj grozno pri celi stvari je bilo to, da sem po vseh standardih imela vse, kar si sploh lahko želiš. Imela sem vse – odnos, otroke, hišo, avto, posel. Ampak mene ni bilo nikjer.

Prezaposlenost in hitrost življenja sta mi pomagala pri skrivanju. Da se s tem, kako se počutim in kje sem, sploh nisem ukvarjala. Nenehno sem bila v pogonu.

In vsaka mama ve, da to takrat, ko so otroci majhni, sploh ni nobena umetnost. Vstaneš, si na avtopilotu – delaš, delaš, delaš – in zvečer padeš v posteljo. Kot bi te nekdo zjutraj vklopil in zvečer izklopil.

In dokler se nisem ustavila, je vse štimalo.

Rada rečem, da sem bila prepričana, da hitreje, ko bom vozila, bolj bom polnila svoj tank, kar ni bilo res. Nekje v sebi sem vedela, da se izčrpavam.
Vendar se nisem ustavila, ker sem hkrati vedela tudi, da bo vse, česar nisem imela časa čutiti, prišlo na površje, če se ustavim.

In potem je prišlo leto 2007 in potovanje v Egipt.
Jesen je bila, kot letos. V tretjem poizkusu sem končno uspela priti v Egipt.
Zlezel mi je pod kožo.
In danes vem zakaj – ker sem končno upočasnila.

Leta sem skrbela za druge in sebe dala na zadnje mesto. Verjela sem, da je to, da se odpovem sebi, plemenito.

V Hurgadi sem skozi pogovore o ženstvenosti uspela prebuditi tisti speči del v meni, ki je hrepenel po tem, da bi bilo zame poskrbljeno.
Prebudila sem svojo Trnuljčico.

Zadelo me je na polno, vendar takrat še nisem vedela, kaj.

In ko sem prišla domov, je bilo, kot bi mi nekdo odgrnil zaveso, ki je bila leta zagrnjena.
Naenkrat sem ugledala, da živim življenje, ki ga ne želim živeti.
Lahko sem si ogledala vse, kar ni bilo tako, kot bi si želela.
Nisem več hotela nazaj v stare tire in hkrati nisem znala drugače.
Če sem se prej trudila, da sem ustvarjala popolno podobo, sem tisto jesen spustila vse niti iz svojih rok.

In tako sem se neko jutro zbudila ob svojem moškem, ko me je zadelo na polno, da sem bolj moškinja od moškega samega.
In občutek ni bil dober.
Najraje bi pobegnila.
Se vdrla v zemljo.

Poznaš tisti občutek, ko stojiš pred ogledalom v svoji kopalnici in nimaš pojma kdo je oseba, ki te gleda nazaj?

Ja, trudila sem se biti ženska, vendar v resnici pojma nisem imela, kdo sploh sem!?

Kdo si?
Kdo si in zakaj si sploh tukaj?
To so bila vprašanja, ki so vznikala v moji notranjosti.
In nanje nisem imela odgovorov.
V meni je zevala praznina.
Izpraznjenost.

In v to praznino je leta 2009 zarezalo – bom ostala ali grem?
Po 15 letih skupnega življenja sva bila na razpotju.
Danes razumem, kako iz svoje notranje praznine nisem znala in nisem mogla ponuditi ničesar, kar bi bilo lepilo za katerikoli odnos v mojem življenju.

Pogosto sem bila nerazpoložena. Sitna. Včasih nesramna. Agresivna. Drugič cinična.
Bilo mi je vseeno.
Hrepenela sem po času, ki bi ga imela samo zase.
Druženje z ljudmi, ki so mi bili blizu, je od mene terjalo preveč energije, zato sem se raje držala sama zase.
Stvari so bile enostavno preveč intenzivne zame.
Odnosi so bili prenaporni.

Soočena z izčrpanostjo, globoko bolečino in sveto jezo sem bila soočena z nečim, kar ima danes ime – izgorevanjem. In zabredla sem zelo globoko.

Vendar je morda ravno to rešilo kar se je rešiti dalo.
Bila sem v tisti fazi izgorevanja, ko nihaš med pretirano aktivnostjo in izčrpanostjo.
Ko vsake toliko udarijo občutki popolne ravnodušnosti. In spet drugič v nihanju razpoloženja začutiš tisto evforijo, ob kateri si mnenja, da lahko rešiš cel svet.

In tako sem se odločila, da ostanem.
NE zaradi drugih. Zaradi sebe.

Tisto jutro, ko sem stala v svoji kopalnici in v ogledalu gledala tujko, sem dojela, da je na meni, da odkrijem kdo sem. In kaj je tisto, kar me tako zelo boli.
Vedela sem, da sem edina oseba, ki lahko v zvezi z vsem, kar sem čutila v sebi, nekaj naredi.
In vedela sem tudi, da sem v riti.

Razpad odnosa me je odprl. Moj oklep je razpadel.
Tako kot poje Leonard Cohen; ‘There is a crack in everything, that’s how the light gets in’.
Ta razpad je postal moj preboj.

Pojma nisem imela kam se podajam in kaj bo nastalo iz vsega.

Če bi me kdo takrat vprašal, kaj si želim in kaj potrebujem, bi mu naštela kaj si želim za otroke, za moj posel in za odnos. Mene ni bilo.
Odnosi so bili vir mojega stresa in hkrati bi naredila vse zanje.
Hkrati pa sem pozabila na najpomembnejši odnos mojega življenja – odnos s seboj.

In danes sprašujem tebe: Si upaš pogledati v svoje življenje in kje sebe daješ na zadnje mesto?
Se skrivaš, kot sem se skrivala jaz?
Kaj so tvoje sanje?

Imaš tudi ti trenutke, ko stojiš v kopalnici in ne veš, kaj bi sama s seboj?
Se gledaš v ogledalo in ne prepoznaš odseva, ki te gleda nazaj?

To kar je del moje poklicanosti in kar srčno želim zate je, da prepoznaš svojo dragocenost, veličastnost, magičnost dejstva, da si Ženska.

Kaj te osrečuje?
Kaj te radosti?
Kaj te polni?
V čem uživaš?

Želim te spomniti na tvoje sanje. Na to, kar te radosti.
Leta 2010 sem imela vizijo, da bi spremenili svet dobesedno čez noč, če bi vsaka ženska postala najsrečnejša ženska na svetu. In danes vem, da je srečna in zadovoljna ženska tista, ki spreminja svet. In to želim zate.

Nič več skrivanja.
Nič več ‘V redu sem.’, ko v sebi čutiš, da umiraš na obroke.
Želim, da živiš.
Živiš na polno.

Si zraven?

V premiku iz preživetja v razcvet…

Pridruži se mi v FB skupini Razcvet Ženske s Tajo Albolena, kjer bom s teboj podelila, kako je moj razpad vodil v najbolj izjemen preboj mojega življenja … iz preživetja v razcvet. Pofočkaš se  >>>TUKAJ<<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

tbear

Zdaj pa nisi več otrok…

Zgodba, ki jo je z menoj podelila moja mami se me je globoko dotaknila.

Po smrti svoje mame je bila na sestanku, kjer je majhen fantič komentiral, da takrat, ko nimaš več svojih staršev, ko ti umrejo, nehaš biti otrok. “Zdaj pa nisi več otrok,” je rekel.

To me je res zadelo.
Ker sem v tem prepoznala toliko resnice.

Ko izgubiš očeta, ki simbolično predstavlja zunanjo avtoriteto in tvoj odnos do zunanjega sveta, je kot bi izgubil vodnika v zunanjem svetu. Naenkrat si odgovoren zase v zunanjem svetu. Nimaš več tiste opore, ki ti jo je oče nudil.

In zase vem, da imam vedno nekje v ozadju misli, da če vse propade in zaj*bem stvari do konca, da je pa vseeno tam nekje moj oči, ki ga lahko prosim za pomoč. Ne da me rešuje, ampak da mi svetuje, da mi pove kako se stvari lotiti, kako planirati. Ker moški je tisti, ki je mojster planiranja in lova.

In ko izgubiš mamo, moraš prevzeti polno odgovornost za svojo notranjost.
Mama je pogosto tisti temelj, ki ti daje čustveno oporo. Mama je tista, ki te je naučila, kako se obnašaš v odnosu do sebe.

Mama je tista, ki te nauči, kako ljubiti Sebe, Celoto Sebe.

Ko odideta, ni nikogar več, na kogar bi se lahko zanesla. Nikogar več ni, ki bi karkoli lahko naredil namesto tebe.

In iz opazovanja vidim, da je največji izziv v tem, da vsa dediščina (čustvene stvari, ideje, misli, vzorci), ki jih tvoji starši niso uspeli predelati skozi svoje življenje definitivno v dedni liniji padejo na otroke.

Življenje te prisili v to, da odrasteš, če tega pred tem nisi zavestno naredila.
Na tebi je, da postaneš starš sama sebi in da se pomiriš s stvarmi, ki so boleče.
S stvarmi, ki so te prizadele. S starimi zamerami.

Smrt mame običajno globlje zareže v notranjo tkanino Biti. Prijateljica je z menoj delila, da je ob smrti mame čutila kot da se je notranji temelj, ki ga je imela na voljo, sesul.

Mati verjame vate. Verjame v to, da lahko dosežeš vse, kar si želiš. In dokler je mama živa, je občutek tak, kot da tvoj vir tega zaupanja vate.

Mama simbolično predstavlja skrbnost, plodnost, rast in prenovo. Ona je tista, ki pozna misterije rojstva in ponovnega porajanja. Je brezmejen vir kreacije, ki poganja kolo življenja.
Brez mame in njene sposobnosti rojevanja, je življenja konec.

In zato je ob smrti fizične mame, če ne prej, tako zelo pomembno, da vzpostaviš stik s svojo izvorno Mamo.
Mama je ena sama.
In nikamor ne gre. Vedno ti je na voljo, da se povežeš z njo.
Da izkusiš globoko povezanost med zgornjim in spodnjim svetom.

Potovanje med maternico mame Gaie, ki predstavlja spodnji svet in Kozmično maternico, ki predstavlja zgornji svet je mogoče le skozi oceansko pokrajino tvoje Zlate Zvezde.

Da bi se lahko dvignila v zgornji svet Duha, se moraš najprej spustiti v spodnji svet svoje Duše, v svoje podzemlje.

Vse stare tradicije od šamanizma do misticizma govorijo o tem, kako pomembno je poznati zemljevid potovanja v svoje podzemlje.

Ne glede na to, da je to popotovanje Duše v telo in iz telesa v onostranstvo vedno potekalo skozi maternico, so se znanja svečenic, kako leteti med duhom in materijo, na krilih labodov, izgubilo nekje v dimenzijah časa in prostora.

Ob smrti babice je pri meni vse prišlo ponovno v ospredje.
Spomnila sem se potovanja v Egipt in izkušenj v veliki piramidi.
Pa izkušnje v dolini kraljev, kjer so nam ugasnili luč, ko smo bili v grobnici.
Bilo je kot v maternici.

Dojela sem, kako vsaka duša potuje s tega planeta na enak način, kot prihaja nanj.
Vse se začne v maternici mame Gaie.
In pri sebi sem opazovala, kako mi je povezovanje v podzemlje pomagalo pri soočanju z vsem, kar je prihajalo na površje.

Hkrati pa sva z babico sedeli ob ognju, ko je v času prehoda z menoj delila svoje zgodbe.
Dojela sem, kako ima vsaka duša na voljo čas, da se pomiri z vsem, kar je izkusila in izlušči, kaj bo s seboj nesla v izvorno temo v katero se vrača.
Tja, od koder je v resnici tudi prišla.

Semena tvojih izkušenj ostanejo v zapisih Akaše v domeni planeta in so na voljo komerkoli.
Smrt je sveta tako kot je sveto življenje.
In tako, kot je sveta zemlja. Kot je sveto telo.
Kot je sveta maternica.

Je mesto, kjer izkušaš povezanost in podporo, po kateri hrepeniš.
Ko odidejo tisti, ki so tvoji vodniki po tej pokrajini Življenja, je pomembno, da postaneš sama svoja vodnica.
Svoja Stella Maris.
Svoja zvezda vodnica.

V druženju Odstiranje tančic Ženske Duše bo prvi mesec, mesec november posvečen povezovanju z mamo Gaio in z izvorno mamo. Postavile bomo temelj za spuščanje v svoje podzemlje, soočanje s svojimi sencami in prepoznavanje ovir, ki ti stojijo na poti, da še nisi ta Ženska, za katero si se rodila, da si.

Toplo vabljena v našo družbo. Potapljanje v svojo Žensko Dušo traja 4 mesece in spoznala boš 13 svojih notranjih zaveznic, ki so ti na voljo, da se skozi njih izraziš in izkušaš raznolikost svoje Ženske DUše. Več najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<<

Bodi Sijajno in SIjajna!
Taja Albolena

guess

Povezana s Celoto Sebe

Svoje duhovno raziskovanje sem začela že zgodaj. 1991 sem s sošolkami prebirala knjige o duhovnosti in debatirala o energijah, čakrah in meditaciji. Nadaljevala sem z jogo in se učila o astrologiji, angelih in o čakrah.

Razsvetljenje je bil desetletja moj ideal za katerega sem si močno prizadevala. Delala sem moške duhovne prakse, meditirala, čistila čakre, disciplinirano sledila navodilom.

In ne glede na to, kako zelo sem si prizadevala za to, kar sem si predstavljala kot ognjemet razsvetljenja, ko nekaj narediš prav ali pa dovolj dolgo nekaj delaš prav in se ti odpre nekaj v tebi in si na cilju, sem imela vedno znova občutek, kot bi se mi ta cilj vedno znova oddaljeval.

Desetletja sem preživela kot tekač na dolge proge, ki si prizadeva priti na cilj prvi.

Aktivno sem delala na Sebi.

Poskušala sem se znebiti ega, ker so mi vseskozi govorili, da je ego slab. Borila sem se s svojimi čustvi in se poskušala znebiti negativnih čustev, ker so mi govorili, da me omejujejo na moji poti.
Poslušala sem druge in delala to, kar so mi drugi rekli, da je dobro zame.

Tudi na kraj pameti mi ni prišlo, da imam mogoče v sebi svoj navigacijski sistem, ki ve, kaj je dobro zame.

Zanikala sem sebe, pozabila na to, kdo v resnici sem in aktivno iskala sebe, svoj pravi jaz, zunaj sebe.

To je epidemija, ki jo že dlje časa opazujem okoli sebe.
In če v tem zapisu najdeš sebe… vdihni in izdihni… nisi sama.

Ženske smo danes vzgajane v moško usmerjeni družbi.
Linearnost, usmerjenost na cilj in delovanje je dobrodošlo in nagrajeno.

Naučene smo, da sebe iščemo zunaj sebe.

Tako je bila moja duhovna praksa desetletja osredotočena na cilj, na razsvetljenje. Prizadevala sem si za razsvetljenje, ki me bo vodilo v jasnost, do cilja, kjer bom prišla v blaženost praznine.

Saj sem že delila to, kako sem se počutila kot tisti osel, ki ima korenček privezan, da mu binglja pred očmi in bolj ko si prizadeva, da bi ga dosegel, bolj ko se trudi, bolj se korenček odmika.

Tako zelo vztrajna sem bila, da sem šla čez sebe in popolnoma pozabila na svoje potrebe. Zanikala sem svoje potrebe. Če dobro pomislim, potrebe sploh niso bile zaželene.

To me je vodilo do točke, kjer sem čutila izčrpanost, utrujenost in kjer sem aktivno zanikala samo sebe. V resnici sama sebe nisem sprejemala točno tako kot sem.
No če sem še bolj iskrena, sem v resnici sovražila samo sebe in to, da ne ustrezam idealom, ki sem jim sledila.

To me je vodilo v razpad vsega, v kar sem verjela.

In moja točka razpada je bila hkrati točka preboja.
Nikamor več nisem mogla naprej. Nazaj pa nisem več želela.
Edina pot je vodila navznoter.

Iskanja je bilo konec, kajti dojela sem, da je vse že v meni.

Začela sem spoznavati ženske duhovne prakse. Globoko poslušanje, povezanost s svojo medenico, ples kot meditacijo, stik s svojo Žensko Dušo.

Končno sem se lahko sprostila. Globoko vdihnila in izdihnila z olajšanjem.
Ničesar ni bilo treba narediti. Si prizadevati za karkoli. Se truditi.
Večino svojih knjig sem podarila v knjižnici in namesto iskanja zunaj sebe, sem se začela potapljati vase.

In bolj, ko sem se potapljala v globine svoje Biti, večjo osvobojenost sem čutila.
Prostranost moje Ženske Duše je postala moj Dom.

Dojela sem, da je prvi korak na poti nazaj k Sebi upočasnitev in sprostitev.

Vendar tukaj pot ni bila končana.

V zadnjem času prejemam številna vprašanja na to temo, v stilu, našla sem sebe ali je pot zaključena?

V resnici ni. Kajti s sprostitvijo so na površje začeli prihajati vsi zatrti deli moje notranjosti; žrtev, saboter, otrok, ustrežljivka, neumnica, beračica in drugi deli, ki so iskali sprejetost in mojo ljubezen.

Vsi tisti deli mene, ki sem se jim odrekla, ki sem jih zanikala in skrila sama pred seboj, da bi ustrezala, so začeli prihajati na površje.
To je bilo sprva strašljivo, kajti deli mene, ki jih nisem želela videti ne srečati, so aktivno iskali stik z menoj.

In dojela sem, da je temeljni del sprejemanja sebe povezan s tem, da sprejmeš Celoto Sebe. To predvsem pomeni, da sprejmeš vse tiste dele, ki jih ne maraš, se jih bojiš, jih skrivaš pred seboj in jih zapiraš v svojo klet.

In bolj, ko sem sprejemala sebe, vse dele sebe, bolj sproščeno sem se počutila.
Bolj sem bila povezana s seboj, s svojo Žensko Dušo.

Iz te povezanosti so vznikali Mir, Negovanje, Milina, Nežnost, Ljubezen, Povezanost… izvorne kvalitete moje Ženske Duše, ki so me nahranile in napolnile.

Dojela sem, da skriti, zanikani deli tebe pridejo na površje z enim namenom, da jih sprejmeš. Kakorkoli že to narediš. Ker če jih ne, boš šla še en krog in bodo ob naslednji priliki prišli na površje.
In verjemi, tekla sem mnogo takih krogov, kjer sem bežala sama pred seboj in nato mesece ali leta kasneje prišla v iste zgodbe, le da so bili igralci okoli mene drugi.

Eno tistih bolečih spoznanj, ki je močno zarezalo v mojo mehkobo, je bilo povezano s tem izogibanjem sama sebi.
In s tem, kako sem leta vozila po duhovnih obvozih v upanju, da se bom izognila vsemu sranju v sebi, na koncu pa me je ravno soočenje z vsem, kaj je del mene, osvobodilo. Več o duhovnih obvozih najdeš v zapisu tukaj…

Objemanje Sebe je postalo moja duhovna praksa.
To je praksa, ki od mene dnevno terja prijaznost in sprejemljivost.
Da sem v opazovanju, v globokem poslušanju, sprejemanju in negovanju sebe.
Z ljubeznijo.
Spoznala sem, da smo moški in ženske drugačni… z razlogom.

In več o sedemkratnem izžarevanju, ki ni povezan s čakrami in o tem, kako se učimo o moškem energijskem sistemu, ki govori o 7 čakrah, ne omenja pa najpomembnejših, ki so za žensko ključnega pomena in o tem, kako resnično objeti sebe bom danes zvečer govorila v spletnem druženju na FB strani Razcvet Ženske s Tajo Albolena.
Pofočkaš se lahko na FB strani >>>tukaj<<<

Če si pripravljena na to, da Objameš Sebe v polnosti pa te vabim na 3 mesečno popotovanje vase, kjer bom s teboj podelila več o 4 preživetvenih mehanizmih, s katerimi prideš v stik takrat, ko si pripravljena na to, da sprejmeš sebe in si želiš povezave s svojo Žensko Dušo. Če te zanima več, se mi pridruži >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

Verjamem v moč izžarevanja, v bisere in ženstveno žensko. Z biseri. In z iskricami v očeh. Ker vem, da s svojo svetlobo pustiš sled. Več najdeš na divine.si

sad

Neumna…

Kako sem lahko tako zelo neumna?
Že stotič sem se spraševala isto stvar.

Kako sem lahko tako zelo neumna, da delim stvari, ki so mi tako ljube, s tistimi, ki tega ne vidijo?
Ne vidijo, kako zelo sveto mi je to. Ne vidijo, kako zelo čutim to za svoje.
Kot bi mi iztrgali iz srca del mene in ga poteptali, raztrgali s posmehom, s kritiko, z besedami, ki me vedno znova opominjajo na to, da sem glupa kot noč.

Tolikokrat sem se že srečala s temi istimi občutki.
Nezadostnosti.
Nesposobnosti.
Naivnosti.
Neumnosti.

Ko sem končno začela verjeti, da sem našla svojo družino, dvoj Dom, svoje sestre, se je še enkrat pokazalo, da ne pripadam, da sem drugačna, čudna, da sem črna ovca.

Iskala sem zunaj sebe.
In vedno znova pristala v istem občutku, da sem glupa kot noč.
Ne spomnim se, kdo mi je to rekel prvi, vendar se je vtisnilo v mojo dušo kot vroč žig.

Danes vem, da sem vseskozi hrepenela po vključenosti, po Celoti.

In danes vem tudi to, da je bilo ravno to moje hrepenenje kot kažipot nazaj Domov.
Domov v prostranost moje ženske duše.

Tako kot mnogi tudi sama nisem prepoznavala tega klica kot povabilo k vrnitvi nazaj k Sebi.
Namesto tega sem se s tem bolj ali manj uspešno borila, od tega bežala in se delala, da to ne obstaja.
Prizadevala sem si, da bi bila sprejeta. Da bi pokazala in dokazala, da zmorem, znam sem naredila vse v svoji moči. Učila sem se, bila pridna in nabirala znanje.

Saj veš, vse ti enkrat prav pride.

Izziv je bil v tem, da bolj, ko sem si prizadevala in iskala zunaj sebe, bolj neumno in čudno sem se počutila.
Borila sem se, da bi dokazala, da zmorem in bolj, ko sem bila v dokazovanju, bolj nesrečna sem bila sama v sebi.

Bila sem kot tisti osel, ki ima korenček privezan, da mu binglja pred očmi in bolj ko si prizadeva, da bi ga dosegel, bolj ko se trudi, bolj vneto se korenček odmika.

Dokler se mi ni zgodilo, da enostavno nisem mogla več.
Dovolj mi je bilo dokazovanja, da zmorem.
Dovolj dela na sebi, dela na prepričanjih.
Dovolj čiščenja in iskanja.
Dovolj zanikanja same sebe.

Srečali sva se iz oči v oči.
In ni mi bila všeč.

Vendar sem jo prvič povabila v ospredje.
Da mi pove svojo zgodbo.
Da z menoj podeli svojo bolečino, svoja razočaranja, svojo globoko osamljenost.

Dojela sem, kako zelo sem ranila sama sebe s tem, ko sem zanikala njen obstoj in njeno darilo, ki ga je imela zame.

To, da jo vključim v svoj tim se je zdelo kot najbolj neumna ideja na svetu.
In hkrati najbolj smiselna, naravna stvar na svetu.

Vodila me k temu, da sem prepoznala njeno globoko srčno potrebo in da sem zmogla raztopiti frustracije, jezo, zamere in žalost, ki je visela nekje v zraku.

Jaz sem bila tista, ki jo je potisnila stran od sebe. Jaz sem se počutila izdana in zapuščena.
Jaz sem se ločila od nje, ker je bilo preveč boleče, da bi jo vključila.
In jaz sem jo toliko desetletij kasneje ponovno povabila v ospredje.

Vse je del tebe. Vse je v tebi.

Lahko se s tem boriš, od tega bežiš, to ignoriraš ali pa sprejmeš in postajaš vedno bolj Celota vsega, kar je.
Kajti vse je Eno in Eno je v vsem.
Vedno.

Kako lahko objameš celo sebe ti pokažem v spletnem programu Objemi Sebe.
Več najdeš >>>tukaj<<<

Bodi Sijano in Sijajna!
Taja Albolena

sunset

Ljubi Sebe!

Zagotovo si bila v svojem življenju v stiku z dojenčkom. Že samo, ko pomisliš na malo bitje, se raznežiš in začutiš toploto pri srcu. Je res!?

Imam prijateljico, ki je pred kratkim rodila in imela sem priložnost držati v naročju malo bitje. Nežno, krhko, nemočno bitje, ki je hkrati tako veličastno, izjemno in modro. Otrok je bitje ljubezni.

Vsi smo začeli popotovanje svojega življenje kot mala bitja ljubezni.

In veliko nas je bilo v stiku z ljudmi, s starši, ki so bili ranjeni. Ki so bili ločeni od srca, od svoje prave narave, ločeni od sposobnosti, da bi v polnosti, zavestno podelili sebe z osebo na drugi strani. Da bi ustvarili zavesten, ljubeč odnos.

To kar potrebuje vsak otrok je ugledanost. Potrebuje nekoga, ki ga resnično vidi, takega kot je.

Vendar je malo otrok, ki so tega deležni. Ločenost, ki ji je otrok priča pri svojih starših, enostavno prekopira v svoj živčni sistem. To, da ni ugledan, da ni prepoznan kot božansko bitje ljubezni postane temeljna rana, ki jo nosi s seboj.
Lahko vse življenje, če tega ne prepozna in preobrazi v sebi.

Bolečina te ločenosti, bolečina izdaje samega sebe je najmočnejša ranjenost sodobnega človeka.
Zaradi nje enostavno ne verjameš, da si vredna ljubezni.

Zaradi nje pogosto sodiš, kritiziraš in sovražiš sebe.
Seveda to kategorično zanikaš, češ jaz že ne.
Vendar izkušnje govorijo drugače.

Kolikokrat si rekla NE in si mislila JA? In kolikokrat si rekle JA, ko si v resnici mislila NE?

Obstaja neskončno število načinov, kako zanikati, zanemariti, razvrednotiti in zapustiti samo sebe. In vsaj enega od teh načinov si izmojstrila do potankosti. Resnično obvladaš kako sebe pomanjšati, se ponižati, se zasramovati in zasmehovati.

Samo-kritika, sojenje sebe, sovraštvo do sebe, zanikanje sebe, zastrahovanje in nezaupanje sebi so del našega vsakdana.

Ko ne verjameš, da si vredna ljubezni, si poskušaš občutek lastne vrednosti kupiti v zunanjem svetu. Razprodajaš svoja darila, svoj sijaj, za občutek pomembnosti, uspešnosti ali preprosto zato, da bi čutila občutek ljubljenosti, zaželenosti in da bi imela pozornost, po kateri hrepeniš.

Naučila si se, da si cenjena le, če imaš stvari v zunanjem svetu; status, novo hišo, avto, drage počitnice, oblačila po zadnji modi, … Še vedno je lažje seči ven iz sebe in si nadeti še eno plast, še en ščit, še eno stvar, namesto, da bi si okrepila svoj notranji temelj.

V svojem dolgoletnem »delu na sebi« sem uspešno preigravala dva aspekta v sebe, ki sem ju prepoznala kot piedestale in kleti. Ali sem bila v samoljubju ali pa sem igrala vlogo žrtve.
In verjemi, da smo tako dobro udomačeni v ti dve vlogi, da smo nenehno na gugalnici v svojem življenju.

Vendar dokler ne ozavestiš kaj je v tebi, sploh ne veš, da si na tej gugalnici.

Ko si v samoljubju, projiciraš to, kar se skriva v tvoji notranjosti, česar ne prepoznavaš v sebi, to kar je Jung poimenoval “senca” na druge. V želji, da bi osvetlila sebe, se daješ na piedestal. Prepričuješ se, da ti gre super in da si zmagala. Ob tem pa v sebi čutiš praznino in nezadovoljstvo, ki ju sploh ne moreš zagrabiti.

In ko čutiš, da si v svojem življenju žrtev ljudi, okoliščin in stvari, se ta senca usmeri nazaj nate, kar povzroči, da sebe daš v klet. Ob tem se prepričuješ, da si zguba in da ti v življenju nič ne uspeva.

In kar naprej imaš veliko dela sama s seboj.
To je začarani krog v katerem vedno znova pristaneš na eni ali drugi strani.
Vse dokler se ne daš v srce.

Ko sebe in vse druge, pravzaprav ves svet, daš v srce, vse samo je.
Sojenje in razsojanje ni potrebno.
Ni dobrih in slabih stvari.
Vse samo je.
In ti samo si.

In tukaj se začne razvijati najpomembnejši odnos v tvojem življenju – odnos do sebe.
Ljubezen do sebe se razvija skozi prakso samoopazovanja, samozaupanja, sočutja do sebe in negovanja sebe.

Tukaj naj razjasnim, da negovanje sebe ni povezno z masažami, kopelmi, negovanje ni povezano s čimerkoli, kar lahko poješ, si namažeš nase ali si oblečeš.

Negovanje sebe je povezno s popolnim sprejemanjem sebe, točno take kot si.
Z vsemi svojimi plusi in minusi, z vso prtljago.

Negovanje sebe te spomni, da se ti ni treba ščititi pred negativnim, ker to “negativno” ni zunaj tebe, ampak je del tebe.
Negovanje sebe ti pokaže, da je vse kar vidiš zunaj sebe, v tebi.
Zato je najbolj modra stvar, ki jo lahko narediš, da se s temi stvarmi pomiriš in jih sprejmeš kot del sebe.

Negovanje sebe je povezano s povezovanjem, s sprejemanjem, namesto ločevanjem in kritiko.

Vsak trenutek svojega življenja imaš možnost izbire, da se izogibaš sebi, se ločuješ od sebe ali pa sprejmeš sebe in se naučiš ljubiti sebe. Brezpogojno.

Ljubiti sebe pomeni, da se v celoti sprejemaš. In ob tem se ti ni treba prepričevati, da “boš od jutri naprej” rekla NE vsem, ki kaj hočejo od tebe; ali da se boš v stilu navijaštva s pomočjo afirmacij spodbujala; super ti gre, uspešna si; ali pa da se odločiš, da boš jutri pa res shujšala, jedla bolj zdravo in se imela rada.

Ljubezen do sebe ni prepričevanje na miselni ravni.

Ko si tako iz dneva v dan lažeš in se prepričuješ kako bi moralo biti, si vedno bolj nesrečna, ker te nihče “tukaj noter” ne posluša in ker nihče nič ne naredi.

Vendar sebe ne moreš spremeniti od zunaj navznoter. Preobrazba se vedno zgodi v tvoji notranjosti.
Iz tebe navzven.

Najprej moraš ti biti ta ženska, ki ljubi sebe, da bi lahko to izkušala tudi v zunanjem svetu.

Dolgo časa sem potrebovala, da sem dojela, kako smo ujeti v paradigmi pomanjkanja. Kjer moraš nekomu ali sebi vzeti, da lahko daš.
in to pogosto vodi v jemanje na silo, da bi lahko vsilila nekomu oziroma mu dala to, kar ti meniš, da potrebuje.

Paradigma blaginje je povezana z mojstrenjem sprejemanja.
Ničesar ni potrebno vzeti, ker vse že je.
Le odpreti se moraš in sprejeti.

In odpreti se ne moreš na silo, tako enostavno ne gre.
Ali si odprta ali pa zaprta.

In na silo se ne boš odprla, temveč se boš še bolj zaprla in zakrčila v sebi.

Sodobna ženska je pogosto v krču. Pozabila je, da je vredna vsega, kar ji je na voljo.
Počuti se ločena od same sebe in od sveta.

In če se spomnim same sebe, mi je čisto jasno, da enostavno ne moreš slišati navodila, ki pravi: ko ti je najhuje, se odpri in sprejmi, namesto da bi sledila instinktu, ki te hoče zapreti, kot školjko.

Samozavedanje je prvi korak na tej poti Razcveta. Kajti dokler ne veš, kaj počneš, tega ne moreš preseči.

In ne gre za to, da je potrebno karkoli spremeniti. Gre za to, da ozavestiš in to presežeš v sebi svojo izvorno rano. In da izbereš drugače.

Preseči je potrebno preživetvene mehanizme boja, bega in ignorance.
Potrebno se je odpreti in biti. Biti to, kar si.

Vendar to ni pasivnost. Pasivnost je polarnost z delovanjem, z aktivnostjo. Takrat, ko si srcu, greš s tokom. Nič ne delaš na silo. Sinhronost je jezik srca, ko si ob pravem času na pravem mestu in s pravimi ljudmi.

Večinoma smo bili kot otroci udomačeni v prepričanje, da je ljubiti druge dobro, ljubiti sebe pa sebično in narcistično. Če to zate drži, potem še vedno verjameš, da ljubiti sebe pomeni, da si sebična.

Vendar sebičnost in narcizem izhajata iz poveličevanja samega sebe, ki temelji na lastnih fantazijah in podcenjevanju drugih. Narcisoidno osebo, ki ima sebe na piedestalu, vodi zavist.
Zavist pa nima nič skupnega z ljubeznijo in je pravzaprav odsotnost ljubezni oziroma ločenost od nje.

Razumevanje je tukaj ključno, kajti dokler ne ozavestiš, kje si in kaj počneš sebi, tega ne moreš preobraziti, tudi če bi hotela. In vse se začne z vprašanjem; Kdo sem?

Živimo v družbi, ki nas je navadila, da je bolj udobno prebrati knjigo o desetih načinih, kako povzročiti, da se nekdo zaljubi vate, kot da ljubiš sebe in to deliš s svetom.

Od zunanjega sveta pričakuješ, da te bo sprejel, te imel rad, da bo poskrbel zate.
In pogosto se na trd način prebudiš v dejstvo, da ni nikogar, ki bi te imel rad, če najprej ne ljubiš same sebe.

Potrebno je izbrati, da razviješ odnos z najbolj pomembno osebo v svojem življenju, ki te nikoli ne bo zapustila, s sabo.
Kajti, ko enkrat ljubiš sebe, ti tega nihče ne more odvzeti.

In, ko se zavežeš ljubezni do sebe, je potrebno vedeti, da te bo Vesolje izzvalo ali boš vztrajala, ne glede na okoliščine. In ta test pride v obliki sence, ki se dvigne na površje.

Ko ljubiš sebe brezpogojno, ljubiš celo sebe, brez izjeme. In tako si takoj, ko se zavežeš temu, da sebe ljubiš brezpogojno, soočena z vsemi deli sebe, ki jih ne maraš, ki jih sodiš, kritiziraš in zavračaš.

Zakaj? Ker vsi deli Tebe želijo biti ljubljeni in sprejeti.

Test Vesolja ali beri same sebe je v tem, da je potrebno objeti vse dele sebe in ne samo “pozitivnih” delov sebe.
V očeh Vesolja ni negativnih in pozitivnih delov in to, da stopiš v polno moč svoje Duše pomeni, da se soočiš z vsemi deli sebe, ki jih sovražiš, zanikaš, zavračaš, nesprejemaš, od katerih se ločuješ.
In vendar nikamor ne grejo. Tukaj so in čakajo na tvojo brezpogojno ljubezen.

Objemi Sebe je spletno popotovanje, ki te vodi v globino sebe. Da odkriješ, kaj je tista temeljna rana zaradi katere se medsebojni konflikti in nerazumevanje ponavljajo v vseh zunanjih odnosih; s partnerjem, otroci, prijatelji, družino, v službi.

To je srečanje s tvojimi notranjimi zavezniki kot so notranji otrok, žrtev, prostitutka in saboter, ki so tvoji življenjski zavezniki. in vendar svojega zlatega dela ne razkrijejo, dokler nisi voljna objeti njihovo lekcijo senčnega dela.

In tukaj vse upiranje, praskanje, grizenje ne pomaga kaj dosti, le “kladivo”, kot temu slikovito pravi moja prijateljica, s katerim te tvoja Duša vedno znova preizkuša je vsakič, ko se soočiš z isto stvarjo, večje.

Več o spletnem programu Objemi Sebe najdeš tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

P.S: Brezplačno predavanje Ljubi Sebe ti je na voljo, če se pofočkaš na spletni povezavi tukaj…

 

droplets

Neuspeh me je pripeljal do tukaj, kjer sem danes…

Vem, kako neverjetno se sliši, vendar drži; to, kar me je pripeljalo do tukaj, kjer sem danes, je bil neuspeh.

Strah pred neuspehom je bil dolga leta moje gorivo, da sem vedno znova šla za korenčkom v upanju, da bom ustvarila boljše življenje in vse tisto, kar sem si želela.

Biti neuspešna je bilo zame nekaj grozljivega.

Šele pred nekaj leti sem se lahko soočila z grožnjo, ki sem jo v otroštvu poslušala vedno znova; če ne boš pridna in se učila, boš pometala ceste.
Nisem hotela pometati cest in zato sem se vsakič, ko mi ni uspelo zagnala še bolj.

Dosegla sem vse kar sem si zadala.
In moja motivacija je bila dokazovanje, da zmorem in da znam biti uspešna.
Vedno znova. Vedno znova.

Dokler me to dokazovanje ni spravilo na rob preživetja.

Utrujena, nezadovoljna in nesrečna sem leta 2009 ugotovila, da ne glede na vse svoje dosežke, v sebi še vedno čutim, da sem v samem temelju neuspešna.
To me je zlomilo.

Ker če bi bila uspešna, se ne bi soočala s tem, da moj odnos razpada, da sem poslovno pogorela in da me ljudje ne marajo.

Bili so dnevi, ko bi kričala. In dnevi, ko bi ustavila planet in izstopila.
Počutila sem se brezupno sama, osamljena in brez vrednosti.

Vendar moja Neuspešna ni šla nikamor.
Skupaj sva sedeli.
In se gledali.
Iz oči v oči.

Leta sem se trudila, da bi jo prepodila, da bi jo izločila iz svojega življenja, da bi jo »pozdravila«, rezala sem vezi in jo zapirala v klet.
Vendar je bila še vedno tam.

In tako sem počasi dojela, da nikamor ne bo šla.
Da je na meni, da z njo ustvarim odnos. In da je moja izbira kakšen bo ta odnos.

Vedela sem, da jo lahko še naprej ignoriram, se borim z njo ali pa bežim od nje. Vse tri načine sem že poizkusila. Vse tri sem preigravala že desetletja.

Dojela sem, da je vsak odnos lahko nenehen boj, nenehen beg ali pa ignoranca.

Ko sem se zavezala temu, da bom iskrena do sebe, radikalno iskrena, sem prepoznala, kako zelo ignoriram tiste notranje odnose, ki so temeljni za moje preživetje.
Pa ne le za preživetje. Dojela sem, da moram, če želim res stopiti v svoj polni razcvet, namesto boja, bega ali otopelosti ustvariti zavestne odnose.

In začela sem s seboj.

Rada rečem, da je naše življenje kot igrišče, na katerem igramo svojo igro življenja. Vsi imamo svoj notranji tim, ki igra na tem igrišču.
In če si izposodim prispodobo iz košarke, lahko igraš svojo igro tako, da igralce siliš v strategije, ki so vnaprej naštudirane, v dinamiko, ki je postavljena. Ali pa igralce spoznaš, kot je to naredil Igor Kokoškov z zlato ekipo košarkašev in iz njih izvabiš najboljše kar zmorejo.

Da bi ustvarila harmonične in izpolnjujoče odnos najprej v sebi, moraš dobro poznati svoje igralce, ki jih imaš na igrišču življenja.

Ravno zaradi nepoznavanja tega, koga sploh imaš v svojem timu, se redno dogaja, da na tvoje igrišče življenja uletavajo zatrti, zanikani, skriti deli tebe, ki jih ne maraš.

In tako je moja Neuspešna pred kratkim spet uletela na igrišče mojega življenja.
Za razliko od prejšnjih srečanj, sem jo tokrat prepoznala in se z njo nisem borila. Nisem šla na igrišče, da bi jo zvlekla z njega in jo zaprla nazaj v klet, kar sem včasih redno počela.
Pa tudi ignorirala je nisem, kar sem včasih bolj ali manj uspešno počela.

Prepoznala sem, da me je ves ta čas učila, kako pomembno je, da si vzamem čas zase in za svoj počitek. Pa tega nisem prepoznala. Nisem ugledala blagoslova, ki ga je imela zame. Tako, kot nisem prepoznavala svoje dragocenosti.

To, da zmoreš ljudi, situacije in stvari v svojem življenju, namesto na piedestal ali v klet, dati v srce je ena največjih lekcij mojega življenja.

Da znaš vzljubiti sebe, namesto, da se zavračaš.
Celoto sebe, vse svetle in senčne dele sebe.

Ljubiti Sebe je temelj vseh odnosov.

Moj velik AHA moment je bil, da moram jaz postati ta ženska, ki brezpogojno ljubi sebe, če jo želim izkušati v svojem življenju.

V sredo 27.9.2017 ob 20.uri pripravljam brezplačno druženje Ljubi Sebe! o tem, kako ustvariti ljubeč odnos s seboj in z drugimi.
S teboj bom podelila kako si se naučila, da zavračaš sebe, namesto, da bi ljubila sebe v celoti.
Razkrila bom povezavo mod nezadovoljstvom, zaskrbljenostjo, depresijo in zavračanjem sebe.
In zakaj to, da ljubiš sebe ni sebično, kot pogosto mislimo.
Podelila bom 6 korakov da ustvariš ljubeč odnos s seboj in to lahko preslikaš tudi na svoje odnose zunaj sebe. Prijaviš se >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

free_300

Življenje je sveto…

Prihaja tisti čas v letu, ki te opomni na to, kako ključnega pomena je mojstrenje ženskih moči.

Ko narava začne upočasnjevati je ključnega pomena, da zmoreš upočasniti in se odpreti za darove, ki so ti na voljo. Potenciali so ti vedno na voljo, vendar je pomembno, da se jih prepoznaš, jih zavestno izbereš in utelesiš.

Da bi lahko utelesila svoj polni potencial, se moraš odpreti in sprejeti.

S tem se vse začne.
Jesen je čas žetve, čas, ko obiraš sadeže, pobiraš pridelek celotnega leta, pa naj se tega zavedaš ali pač ne. In potrebna je voljnost, da si ranljiva, da bi lahko sprejela to, kar si zasadila.

Potrebno se je povezati s svetostjo življenja, da bi lahko ustvarila nov svet in novo prihodnost zase. Biti, samo biti je ključ, pomemben ključ, ki nam ga podaja v roke tokratna prazna luna.

In vse je odvisno samo od tebe, ali si pripravljena sprejeti.

Sprejemljivost je res ena največjih skrivnosti ženske esence in nekaj, kar moramo enostavno dati v prakso, kajti v tem trenutku se še zelo upiramo.

Svetost življenja in zavedanje, kako pomembno je ustvariti sveto posodo, jo negovati in skrbeti zanjo, so ključne zato, da bo to seme, ki si ga zasadila vzklilo in zraslo v močno drevo. Pomembno je, da se spomniš, kako kreirati najprej v notranjih svetovih, da se potem ta kreacija odslika v zunanjem svetu.

Kolektivno gledano zdaj ni čas za delovanje, zdaj je čas Biti in kreacije. Spomniti se je potrebno kako to gre, kajti vse je v tebi. V oknu mlaja 19. do 21.9. izkoristi posvečeni čas za stik s črno svetlobo, z izvorno ljubeznijo, s kozmično maternico matere, ki te drži in neguje, skrbi zate, pa če se je zavedaš ali ne.

Arhetipsko je mati tista, ki te spomni, da je življenje sveto. Mati daje življenje. Ona poraja novo življenje.

Mati je tista, ki poraja novo tebe in zato je stik z notranjo mamo ključnega pomena zato, da v ta svet vedno znova porajaš sama sebe.

Mati je tista, ki pozna vrednost življenja in vedno, ko v svojem življenju daruješ del sebe na notranjem oltarju, ko daruješ svoj Ego, je mati tista, ki ti je priča.

Mama je tista, ki ti drži prostor in ti omogoči čustveno stabilnost in če te stabilnosti nimaš v sebi, jo boš tako kot varnost, iskala v zunanjem svetu.

Zato je ključnega pomena, da objameš arhetip svoje notranje matere in si daš to, kar potrebuješ, namesto da preigravaš njeno senčno različico in se kot mučenica razdajaš, žrtvuješ za druge v upanju, da boš z njihove strani dobila to, kar potrebuješ.

Brezpogojna ljubezen je tema te prazne lune in celotnega meseca.

Vstopamo v domeno boginje, kjer se um in srce združita in zlijeta skozi njeno maternico v sam izvor življenja in vsega kar je. Hrepenenja srca nam šepetajo čisto potiho in čas je, da jim prisluhnemo.

Ustvariti je potrebno sebe, svoj avtentični jaz, svoje darilo, ki v tebi čaka, da ga izbereš in živiš.

Kajti tukaj si, da pustiš sled, da vplivaš na svet, da narediš pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.

Vsak je kreator svoje realnosti, le spomniti se moraš moči, ki je skrita v tebi.
Uspešno kreacijo!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

O tem, kaj je največja skrivnost ženske, ki jo moški obožuje sem spisala eKnjigo, ki je plod devetletnega strastnega raziskovanja ženstvenosti in predvsem moje nejevere. Več s teboj delim v eKnjigi, pofočkaš se >>>tukaj<<<

dark_light

Kdo vodi tvoje življenje?

Nisem vredna življenja.
Sebična sem ker hočem živeti.
Jaz sem napaka.
Ne bi smela živeti

In čutim, kako se skrčim, pomanjšam, izginem, enostavno ne obstajam več.
Raje sprejemam po kapljicah – malo po malo – to je zame dovolj.

Ker če velikodušno sprejmem, sem slaba.
Sem grabežljiva. Sem sebična.
In nočem biti sebična.
Nočem, da mi očitajo, da sem razvajena.
In to boli, tako faking boli.

To sem zapisala pred letom dni, ko sem bila v isti bolečini, ko sem se že milijontič valjala v isti zgodbi, pa še vedno nisem prišla na konec z njo.

Nisem si upala pogledati direktno noter, ker je bilo tako zelo boleče.
Pogledati kam? V svojo notranjo temo…

Potrebovala sem tenstanje, to, da sem sedela s seboj in s svojo bolečino.
Ker bolečina je lahko tisti motor, ki te potisne v premik, v spremembo, v to, da dvigneš rit in stopiš direktno noter.

Znani psihiater in psihoanalitik C. G. Jung je vsebine, potisnjene iz polja človekovega zavedanja, poimenoval senca.

Senca so vsi tisti deli vas, ki se ne skladajo s predstavo, ki jo imaš o sebi.
Najbolj fascinantna stvar pa je, da tvoja senca skriva bistvo tega, kar si.

Tvoja senca je rodovitna prst v katero zaseješ semena svojih potencialov.
In ta prst v sebi skriva vse, kar je umrlo.

Leta sem se trudila, da bi živela zgolj pozitivni pol v svojem življenju. Trudila sem se biti pozitivna. Vendar me je vedno znova povozilo na polno, ko se je oglasil ta isti glas, ki me je vodil v iste, stare zgodbe.

Delala sem na temu, da se ga rešim, rezala vezi, ga ignorirala, se ločevala od njega, dokler nisem dojela, da je del mene.
In da je najbolj modra stvar, ki jo lahko naredim, da ga sprejmem, ga objamem v sebi, ga vzljubim in dam v srce.

Toliko se govori o ljubezni do sebe, hkrati pa biješ vojno v svoji notranjosti, ko se bojuješ, bežiš ali se delaš, da velik del v tvoji notranjosti sploh ne obstaja.

Ti si ustvarila zemljevid svojega življenja na podlagi izkušenj iz tvojega otroštva.
In vedno znova poustvarjaš ene in iste izkušnje na podlagi tega zemljevida.

Senca se spočne, ko se iz veličastne enosti zavesti, iz katere vsi izhajamo, začne osamosvajati ”jaz”. To je del vsakega človeka, brez izjeme. Tisto, kar se ne vključuje v razvijajoči se ego ideal – v tvoj idealizirani občutek jaza, ki ga krepita tvoja družina, tvoje pleme, družba in kultura – postane senca.

Upiranje senci je oblika treniranja tvoje mišice pozitivnosti. S tem, ko nočeš biti neumna, pohlepna, sebična, zlobna, v sebi aktiviraš in razvijaš kvalitete, ki jih želiš živeti – vedoželjnost, radodarnost, prijaznost, ljubeznivost.

Tvoji senčni deli so tvoji zavezniki v tvoji evoluciji, v tvojem procesu razcveta.
In pomembno je, da jih prepoznaš kot svoje zaveznike.

V prvem delu življenja, tam nekje do 28 leta lahko svoje sence uporabljaš kot gorivo, ki te potiska naprej. S tem, ko dokazuješ, da zmoreš, da si dobra, odlična, ko dosežeš vse, kar si zadaš.

Vendar pride čas, ko gorivo, ki ti je bilo na voljo za tvojo rast, da ti pomaga v prehodu na naslednji nivo v tvojem življenju enostavno ni več na voljo.

To je tista faza, ko stari mehanizmi ne delujejo več. Ko stvari postanejo boleče. Ko te to, da se siliš v stvari bremeni, čutiš utrujenost, izčrpanost, preplavljenost. Goriva ni več.

In tudi, če si uspešna po vseh zunanjih standardih čutiš, da ti nekaj pomembnega manjka.
Nimaš korenin, ni temelja.
In vsak najmanjši veter te zamaje.

To je znak, da je v tvojem življenju nastopil nov cikel, ki potrebuje nove veščine.
In ena pomembnih veščin je delo s svojo notranjo senco.

Dejstvo je, da se vse življenje poraja iz notranje teme.
Notranja tema je maternica kreacije iz katere se poraja čisto vse.

In namen tvoje sence je, da te uči, vodi in ti podari blagoslov vseh področij, ki jih moraš raziskati in jih izpostaviti – vseh skritih delov v tvoji notranjosti.

Čeprav so te vsebine potisnjene globoko v nezavednem, si preko projekcije poskušajo izboriti svojo pot nazaj v tvoje zavedanje. Zato v svoje življenje pritegneš ljudi, na katere projiciraš svojo senco.
Ti deli tebe skušajo priti na svetlo in pogosto jih spodbudijo negativne lastnosti, ki te močno vznemirjajo pri drugih ljudeh.

Senca vsebuje vse, kar skušaš prikriti ali zanikati.
Vsebuje tiste temne lastnosti za katere meniš, da niso sprejemljive za družino, prijatelje in kar je najpomembnejše, zate.

Temno stran si potlačila globoko v svojo zavest, jo skrila pred seboj in drugimi.

Vendar iz tega skrivnega kraja prihaja preprosto sporočilo: Z menoj je nekaj narobe. Nisem takšna, kot bi morala biti. Ni me mogoče ljubiti. Ne zaslužim si. Nisem vredna.

In običajno gremo s tem delom v boj ali pa bežimo pred njim. To so preživetveni mehanizmi; boj, beg, zanikanje.

Namesto, da bi senco poskušala prikriti, je pomembno, da jo razkriješ, jo objameš in si prilastiš vse tiste stvari, ki se jih najbolj bojiš in so ti najbolj boleče.

Senca razkriva tisti del tvoje osebnosti, ki uniči tvoja razmerja, ti ubija duha, in ti preprečuje, da bi v polnosti zaživela svoj polni potencial in uresničila svoje sanje.

Bi rada bila vidna? Spremenila svet? Naredila pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu?

Potem je potrebno pogledati v svojo notranjo temo, se spustiti vanjo in jo vzljubiti.

Dejstvo je, da je vse del božanskega tako senca kot luč. Moraš se potopiti v svojo temo, da bi lahko zasijala tvoja luč. In vse, kar skrivaš v sebi moraš prepoznati in potrditi v sebi.

Tako sem ponovno sedela s svojo sebično grabežljivko, ki bi se skrila in ki naredila vse kar je v njeni moči, da ji kdo ne bi očital, kako razvajena in sebična je. Ker ni bilo varno sprejeti je šla v golo preživetje, na minimum. In to je bilo tisto, kar sem morala sprejeti.

Vodila me je nazaj, v maternico, ko sem bila zarodek v 5 mesecu in sem prvič doživela kako je, ko nisi velikodušno sprejeta. Kako se počutiš, ko vzameš sama sebi, da ne bi bila uničena.
In dojela sem, kako zelo ta del potrebuje mojo pozornost, sprejemanje in ljubezen.

In tega nihče ni mogel narediti namesto mene.
Naučiti sem se morala biti z njo.

In to lahko naučim tudi tebe.
Kako sedeti s seboj in skozi proces duhovne alkimije alkimizirati svojo senco in razkriti zlato, ki se skriva v senci.

Več o senci delim v programu Objemi Sebe, kjer se srečamo z izvornimi ranami notranjega otroka in preživetvenimi mehanizmi tvojega Jaza. Več najdeš >>>tukaj<<<

Objemi Sebe. Vzljubi sebe. Zaživi kot Ti!

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

P.S. O tem, kako bolje razumeti moške sem spisala eKnjigo, ki jo lahko prejmeš, če se prijaviš >>>tukaj<<<.
Pripravila sem jo, ker sem zaradi nerazumevanja svojega moškega po 15 letih v odnosu skoraj odšla. In ker zate želim, da preden zabredeš v težave, poznaš 10 stvari, ki sem se jih v reševanju svojega odnosa naučila.

redheadq

Boš šla še en krog?

Pride dan, ko tveganje, da bi ostala trdno v popku, postane bolj boleče, od tveganja, ki ga terja razcvet, je zapisala Anais Nin.

In to sem izkusila na lastni koži.
Upirala sem se z vsemi štirimi, dokler me moja duša ni soočila z mojimi največjimi strahovi. In moje življenje je leta 2009 razpadlo. To je bil moj klic k prebujenju.

Kajti pride dan, ko enostavno ne moreš več biti popek, se skrivati, se delati, da je to, da si majhna in da ne veš kdo si ali zakaj si tukaj, dovolj.

Pride dan, ko te tvoja Ženska Duša pokliče… glasno.

In pogosto ta klic prihaja skozi razpad v življenju, skozi krizo, izgubo, skozi ločitev, skozi odhode ljudi v našem življenju. Pa ni treba, da je tako.

Mene je duša poklicala leta 2007. V Egiptu, na Nilu sem dobila navodila, kaj je moj življenjski klic, kaj je moje delo. in sem rekla NE.

In če tega ne prepoznaš kot priložnost za tvojo rast in razcvet, boš šla v življenju še en krog.
In še enega. Vedno znova.

In tako je prišlo leto 2009, ko se je vse nagrmadilo v nekaj tednih. Vse v kar sem verjela, za kar sem živela, je razpadlo. Ostala sem gola in bosa.

Takrat nisem vedela, tako kot to vem danes, da sta stres in čustvene težave posledica notranjega boja, vojne, ki jo biješ v sebi.

Nisem vedela, da je to klic, ko se nekaj večjega želi poroditi skozi tebe, da se tvoj izvorni načrt ženske duše želi v polnosti utelesiti in izraziti skozi tebe, kot ti.

Kajti, če si v upiranju, v preživetvenih mehanizmih boja, bega ali zamrznitve, tega potenciala, ki se želi poroditi skozi tebe ne boš prepoznala.

Izziv sodobne ženske je, da mora postati Kreatrix, vizionarka, ki uteleša in poraja svojo vizijo skozi sebe, namesto, da se trudi in rešuje probleme v svojem življenju. In verjemi, to se precej bolj romantično bere kot izvaja v realnosti.

Ker v praksi to pomeni, da je tvoja identiteta, tvoja osebnost, ki si jo ustvarila kot majhna punčka, da si preživela v svetu izkušenj, ki si jih imela enostavno premajhna za tvoj polni potencial, ki se želi poroditi skozi tebe.

To je tako, kot bi se želod trudil ostati želod, medtem ko se mogočen hrast poskuša prebiti iz želoda in pognati koreninice v tla. Medtem, ko se hrast tvojega življenja poskuša prebiti ven iz tebe, se na vse pretege trudiš, da bi ostala v enem kosu in da bi bila vedno boljši želod.

James Hillman je v svoji teoriji o želodu zapisal, da je v želodu že skrita celotna struktura in potencial hrasta, ki iz njega zraste. Tvoja duša v sebi skriva celoten potencial, ki se želi poroditi skozi tebe, tako kot se v majcenem želodku skriva usoda velikega hrasta.

Rada govorim o svetlobi in o tem, kako se moraš odpreti in sprejeti več in več svetlobe, da teče skozi tebe.

Mnoge ženske s katerimi prihajam v stik, bi rade živele svoj polni potencial reciva temu 1000W. Vendar če je tvoje telo sposobno skozi sebe spustiti samo 10W svetlobe, bi te že 20W lahko poškodovalo, 150W pa ubilo.

Ti moraš ojačati svoje fizično telo, svojo živčno napeljavo okrepiti v sebi, da bi lahko skozi tebe teklo več svetlobe.

Watt po Watt se moraš odpreti še malo bolj, sprejeti še malo več in dopustiti, da te to nahrani in te neguje, preden lahko to podeliš z ljudmi in s svetom. Ti moraš biti najprej polna v sebi, da bi lahko iz te polnosti podelila stvari.

Seme želoda, ki je v tebi, bo moralo umreti, razpasti, da bo iz tega semena pognala rastlinica. Tako kot mora gosenica, ki se zabubi, popolnoma razpasti v kozmično juho, iz katere se oblikuje metulj.

V svojem življenju moraš zapustiti staro identiteto gosenice, če hočeš stopiti v novo identiteto metulja.

Ker gosenica si ne more predstavljati niti v najlepših sanjah kaj pomeni biti metulj. To ni v njenem dometu. Lahko si predstavlja to, kar pozna in si ustvari najlepše življenje gosenice, vendar nikoli ne bo postala metulj, če ne bo opustila svoje identitete gosenice.

Kriza v življenju je vedno tvoja priložnost za razcvet. Razpad, ki ga doživlja želod je v resnici preboj hrasta – nekaj večjega se želi poroditi iz tega želoda.

In krize v tvojem življenju so priložnosti, kjer se hrast poskuša osvoboditi želoda in pognati korenine novega drevesa.

Ne gre za to, da moraš karkoli popraviti, spremeniti, zmanipulirati. To kar se poraja skozi tebe je tvoj polni potencial tvoje ženske duše. Naredi prostor tej Ženski, za katero si se rodila, da si.

Prebuditi se moraš v žensko, ki ti si.

Kriza je klic k temu, da se povežeš s svojo žensko dušo. Tvoj izvorni načrt tvoje duše trka na tvoja notranja vrata.
Tvoj dušni namen, tvoje življenjsko poslanstvo se poskuša poroditi iz tebe v svet.
In pomembno je, da prepoznaš, kaj te v tem procesu ovira, kaj je potrebno sprejeti in objeti v sebi, da bi se tvoja duša lahko porodila v polnosti v ta svet.

Ta proces porajanja sebe v svet sem poimenovala razcvet ženske.

V trenutku, ko prosiš da bi zaživela svoj polni potencial, se začne v tvojem življenju dogajati razpad. En del tebe umre, da se drugi lahko porodi. Lešnik umre, da se lahko porodi leska. Gosenica umre, da se lahko porodi metulj.

To je radikalen proces in pogosto se ga ustrašiš, ko se ti dogaja, če ne veš za kaj gre.
Ker ti razpada življenje, ki si ga živela do sedaj, ker se ti dogajajo stvari, ki so boleče.
Vendar je dejstvo, da se tvoje cvetoče življenje poraja skozi tebe kot Ti.

Ti moraš postati sprememba, ki jo želiš videti v svetu, z besedami Mahatma Gandhija.
Če se oklepaš tega, kar je, če prosiš za stvari in čakaš na zunanji svet, da se bo nekaj spremenilo, da bo to prišlo k tebi, boš čakala do večnosti.

Če prosiš za več in več, vendar ti nisi voljna postati ta Ženska, ki to poraja skozi sebe, boš v svojem življenju imela vedno več energije, ki bo pospeševala dogajanje v tvojem življenju, premikala se boš vedno hitreje proti krizi, izgubi,razpadu..

Če nisi uglašena s tem kdo si, boš skozi prošnje aktivirala to, kamor usmerjaš svojo energijo – v pomanjkanje, izgubo, nezadovoljstvo, neizpolnjenost.

Vedno, ko v zunanjem svetu iščeš izpolnjenost, obilje, srečo, varnost te bo življenje izdalo, zapustilo, te bo prevaralo, ker v resnici ni ničesar tam zunaj. Vse je že v tebi.

In vse se iz tebe poraja v svet tam zunaj.

Ključno vprašanje tukaj je… boš stopila v svoj razcvet zdaj ali boš šla še en krog in počakala na naslednjo priložnost? Ker vedno pride.
Vprašanje je samo v kakšni obliki pride naslednjič.
Kako velika kriza, izguba, nesreča, bolezen bo potrebna za tvoje prebujenje?

Razcvet Ženske je program, kjer z ženskami delim štiri temeljna orodja in tri temeljne prakse v procesu razcveta.

Pogledale bomo pet ovir s katerimi se srečujemo na poti in kako jih preseči.
Podelila bom tri moči tvoje ženske duše in kako jih uporabiti v praksi.
Spoznala boš pet izvornih načinov, kako nahraniš Žensko v sebi, izraziš Žensko v sebi, neguješ Žensko v sebi in spoznaš senčne dele, izzive s katerimi te sooča.

Več najdeš na spletni povezavi http://divine.si/divinefemme/razcvet.html

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

P.S. O tem, kako bolje razumeti moške sem spisala eKnjigo, ki jo lahko prejmeš, če se prijaviš >>>tukaj<<<.
Pripravila sem jo, ker sem zaradi nerazumevanja svojega moškega po 15 letih v odnosu skoraj odšla. In ker zate želim, da preden zabredeš v težave, poznaš 10 stvari, ki sem se jih v reševanju svojega odnosa naučila.

homm

Oda Moškemu…

Moški. Raznoliki. Edinstveni. Enkratni. Neponovljivi.
Vsak je svet zase.
Lepi. Visoki. Čokati. Poraščeni.

Ženske se trudimo biti kot moški.
Se dokazati.
Doseči cilje. Visoke cilje.
In pozabimo, kdo smo.
Zakaj smo tukaj?

Pozabimo, da je ženska tista, ki navdihne moškega, da je boljši moški.
Pozabimo, da moraš ti kot ženska držati svoj prostor in biti kar si, če želiš dobiti in sprejeti kompliment, občudovanje, oboževanje moškega.

Ker resnica je, da moški obožuje žensko.
Vendar se vse prepogosto zgodi, da ženska ob tem odreagira na enega od treh načinov…

Gre v boj z moškim in mu dokazuje, da se moti. Prepričuje ga v nasprotno in jasno poda vse argumente proti povedanemu.
Se umakne in skrije, ker ji je pozornost moškega preveč. Enostavno se počuti preplavljena zaradi pozornosti, ki jo ima.
Ali pa otrpne in se dela, da ničesar ne vidi in ne sliši.

In verjemi, poznam vse tri. Od blizu.

Ena mojih brez dvoma najbolj neudobnih lekcij tega življenja je biti v družbi z očarljivim moškim, ki odkrito pokaže, da si zanj najbolj pomembna oseba v tistem trenutku. Ostati odprta, pretočna, sprejemljiva in dopustiti, da te občudovanje neguje.

Ker takrat, ko se dogaja preveč dobrega zlahka zdrsnem v stare mehanizme, kjer naredim vse, kar je v moji moči, da luči, ki so usmerjene name usmerim na koga drugega.

In vedno, vedno, ko svojo pozornost iz sebe usmeriš na kogarkoli ali karkoli, v želji, da bi našla varnost zunaj sebe, blokiraš pretok, ki teče skozi tebe.

Vse je že v tebi.
Ničesar ti ni treba narediti, doseči ali dobiti.

Tudi moški je v tebi, preden pride k tebi v zunanjem svetu.
Moški v zunanjem svetu je odsev tega dela v tebi. In tvojega odnosa z njim.

Dokler sem se jaz bojevala s svojim notranjim moškim, sem bila boje tudi v zunanjem svetu.
Nisem vedela v čem je fora. Potem sem počasi, počasi dojela… vse je v meni. Tudi On.

Moj Moški, z veliko začetnico.
Moj ljubimec, moj bojevnik, moj heroj.

In razviti sem morala svojo žensko stran v sebi, svojo ženstvenost, svojo magnetično privlačnost, svojo lepoto.
Jaz sem morala okrepiti svojo posodo za vse kar sem, da je moj notranji moški del začel spoštovati in oboževati njo, mojo Žensko.

Dokler so moški v zunanjem svetu v tvojih očeh idioti, kreteni, barabe in kurbirji, je zagotovo podoben odnos tudi v tvojem notranjem svetu.

Ker je vse v enem in vse v enem.

Sprejmi sebe, vzljubi sebe, objemi sebe… celo Sebe.
Tudi Njega, ki čaka, da ga sprejmeš, vzljubiš in objameš v sebi.

Bodi Cela, Celostna in Celovita TI.

Tale je zate….

Da bi moškega bolje razumela, sem pripravila druženje Vodnik k razumevanju moškega in možatosti. Več najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<<

Bodi SIjajno in SIjajna!
Taja ALbolena