Ljubim Sebe

freewo

Ujeta v glavi in vedno dlje od srca…

To je sodobna ženska.

Ženska, ki se pritožuje, da čas leti, da otroci rastejo kot gobe po dežju in da je njen teden vedno krajši.
Tukaj je ponedeljek, potem je pa že kar nedelja in se začne nov teden.
Da ne govorim o tem, da me včasih kakšna, ko ji zaželim lep vikend pogleda, kot da ne bi več vedela, kaj je že to… vikend!?

Tako žonglira s preobilico dela, pomanjkanjem časa, s tem da bi morala biti na treh mestih hkrati in ob vsem voditi še gospodinjstvo. Kar vodi k temu, da se ji kloniranje zdi celo posrečena zamisel, ko bi morala biti hkrati na dveh sestankih, roditeljskem in službenem, hkrati pa drugi otrok nastopa v glasbeni šoli ali tekmi nogometa.

Ob vsem tem se sploh ne čudim več, da me gleda kot da sem padla z Marsa, ko govorim o tem, da moški potrebuje več seksa. Zase vem, kako sem tuhtala kam naj vtaknem 15 ur z možem na teden, ko sem dobila “domačo” nalogo s strani najinega mentorja.

To, da je 24/7 priklopljena na telefon, da ga nosi s seboj na stranišče in da nekateri razmišljajo celo o tem, da bi si ga vgradili v svojo roko, se ji sploh ne zdi nič nenavadnega.

In ko se srečaš s prijateljico, pa jo vprašaš kako si.
Ali ti fraze kot je »super bizi«, »noro« ali »delovno« zvenijo znano?

Zase vem, da sem brez razmišljanja odgovarjala, da sem divje.
Potem pa sem se v enem trenutku ustavila in pomislila še enkrat. Kaj si govorim?

In seveda ti ob vsem tem ni čisto nič v uteho, da je energija leta, ki je pred nami takšna, da ti ne bo čisto nič pomagala, da bi upočasnila.

Kljub temu, da globoko v sebi veš, da je upočasnitev edini način, da obvaruješ svoje znanje in zdravo pamet v tem norem tempu vsakdana, je potrebno to dejansko tudi narediti.

Ujetost v glavi, v razmišljanju o tem kaj je treba danes, kaj moraš jutri in kaj se mora zgoditi do konca meseca je realnost v kateri živiš. Ob tem pa si vedno dlje od srca.

In da bi lahko prišla v stik s svojim srcem, s svojimi srčnimi hrepenenji, s svojo Žensko Dušo, se moraš najprej spustiti v svoje telo. Da bi to lahko naredila, moraš upočasniti.
Drugače enostavno ne gre.

Dejstvo je, da moraš ustaviti na bencinski črpalki, če želiš v svoj avto natočiti gorivo.

Leto 2018 s seboj nosi energijo moči, sijaja, privlačnosti, strasti, kreativnosti in radikalne iskrenosti. Ta je še posebej aktualna. Leto terja, da si poveš resnico. Brez zavajanja, obrambe in skrivanja.

To je leto, ki te bo postavilo na oder tvojega življenja. In na tebi je, kaj boš pokazala. Brez dvoma bo velika tema soočanje s svojimi notranjimi sencami in ovirami, ki ti onemogočajo, da si resnično vidna točno takšna kot si.
Rada rečem, da imamo vsi svoj polni potencial na dosegu roke. Vendar jih moraš zavestno izbrati, narediti vidne, jih aktivirati in utelesiti, da bi jih čisto zares zaživela v 3D svetu.

Da bi lahko v polnosti zaživela svoj polni potencial, moraš najprej upočasniti. To je edini način, da se sprostiš in odpreš, da bi lahko sprejela in dopustila, da te to nahrani in napolni, da bi iz svoje polnosti to lahko podelila z ljudmi in s svetom.

Upočasnitev je ključnega pomena, če hočeš v tem divjem svetu preživeti.
Ker če se ne boš ustavila sama, te bo tvoje telo. Oziroma tvoje zdravje. Bolje rečeno odsotnost zdravja.
Telo bo terjalo svoje.
Da se lahko regenerira, potrebuje počitek.
Potrebuje čas, da se obnovi. Tega ne moreš potisniti. Celjenja ne moreš pohitriti. S trudom se ne bo zgodilo čisto nič.

Najbolj fascinantno in zagotovo nasprotujočo si izjavo sem slišala pri kolegici, ki je podjetnica. Z menoj je podelila, da je v praksi ugotovila, da več časa, ko si vzame zase in res uživa, bolje ji gre v poslu.

Zato sploh ni presenetljivo, da se vedno več govori o čuječnosti in o tem, da si prisotna in prisluhneš navznoter.
Zagotovo pa je pomembno poznati načine, kako se iz glave premakneš v telo, kajti to je tisto, kar je za sodobno žensko bistvenega pomena.
Moški imajo drugačne prakse, kot ženske.
Zato ni modro, da se poskušaš prisiliti v moške duhovne prakse.

Namesto tega:

1. Sprosti se. In ja, vem kako se to sliši. Včasih dobim s strani ženske tisti pogled »zmešana si«. Ampak eno stvar ti lahko zagotovim iz svoje osebne izkušnje. Če si zakrčena in zategnjena, se ne boš spustila v takšno telo. Nič čudnega se mi ne zdi, da je sodobna ženska možača, če si ne dovoli čutiti. Čutiš lahko le, če si dovoliš spustiti v telo. Izziv je v tem, ker takrat, ko si želiš čutiti običajno najprej čutiš bolečino, ki je bila prisotna tudi prej, le da jo zaradi otopelosti nisi čutila. Bolečina ima svoje sporočilo. Pomembno sporočilo, ki te opominja, da se moraš ustaviti in sprostiti. Poišči si svoj način. Z zrakom… dihanje. Z vodo…plavanje. Z ognjem…gledanje v ogenj. Z zemljo… sprehodi. Uporabi senzualni dih… globoko vdihni in izdihni zvok Aaaaa.

2. Pomiri se, čas ni denar. Čeprav o tem pogosto poslušam. In verjemi mi, da sem v to verjela tudi sama. Kot mama dveh otrok, žena in poslovna ženska sem imela vedno znova občutek, da ni šanse, da si vzamem svoj čas zame. Ker sem bila prepričana, da moram delati še več. In da nikoli ni dovolj. Lahko si misliš, kako sem bila presenečena, ko mi je poslovna ženska povedala, da je ugotovila, da od kar več uživa in manj dela bolje zasluži. Moj dragi je bil tisti, ki mi je odprl oči za to, kako pomembno je, da sebe postavim na prvo mesto in uživam v stvareh, ki me napolnijo, kajti to je edini način da sem lahko najboljša ženska, ki sem lahko, z njim, z otroci in z vsemi ostalimi. Eno najpomembnejših vprašanj v dnevu je; Kako lahko danes uživam?

3. Če v sebi ne začutiš “Jaaaa, itak. ”, reci “NE.” Ta je bila zame najtežja. Udomačena sem bila v ugajanje, ustrezanje in dokazovanje da zmorem sama. Moja težava s postavljanjem meja in s tem, da najprej poskrbim zase je bila več kot očitna. Ko sem postavila meje otrokom in nato možu, sem jih morala postaviti še na poslovnem področju. Namesto, da poskušam ustreči in biti del vsakega dogodka, prisluhnem v svoji notranjosti, kaj je tisto, ob čemer mi zapoje srce? Če mi ne zapoje, potem rečem ne. Tako sem pustila svojo prakso feng shuija. In tako sem zaprla vrata prostora. Ker vem, da je bistvo v tem, da delaš to kar ljubiš in ob čemer ti zaigra srce. Ko opustiš stvari, prakse, ljudi, ki te ne napolnijo in ne negujejo, narediš prostor za tisto, kar te. In ta Čas Zame je ključnega pomena pri upočasnjevanju.

4. Uživaj v trenutku. Del tega, da si utelešena in resnično prisotna je v sposobnosti, da začutiš užitek v tem, kaj počneš. Pogosto slišim ženske, kako nimajo časa in kako hrepenijo po dopustu. Umetnost sodobnega svečeništva se skriva v 60 sekundnih odmorih, ki si jih lahko podariš kjerkoli. Da bi se napolnila in nahranila svojo Žensko Dušo ti ni treba na vikend delavnico ali tedenski retreat, čeprav roko na srce, paše, zadoščajo trenutki. Ključnega pomena je, da si popolnoma v trenutku in da si dovoliš, da res čutiš užitek v opazovanju lepote, v dihanju, v umiritvi, ki se dogaja v tebi. Za to, da tankaš, zadostuje 60 sekund. S prakso, seveda.

Seveda je modro, da si vzameš tudi čas za meditacijo, odklop od vsega in sprostitev na dopustu. Vendar je pomembno, da ne čakaš na ta čas kot nekaj, kar je zunaj tebe, tam nekje. Enkrat. Ko se te bodo usmilili in boš lahko odšla stran od vsega.
Umetnost je v tem, da si v največjem kaosu in si povezana s seboj. Da se znaš napolniti in regenerirati medtem, ko si v najbolj nori gužvi v službi. To je tisto, kar mojstriš.

Da vidiš dragocenost v sebi. V tem trenutku. Točno tukaj, kjer si.
Nikamor ti ni treba iti. Samo potopiti se moraš vase.

Zato sem pripravila spletno druženje Čas Zame. Ker vem, kako pomembna je doslednost in redna dnevna praksa potapljanja vase, da si ustvariš novo navado. Iz prve roke namreč vem, da ne moreš biti ženstvena na hlapih energije.
Potrebuješ svoj »čas zame«, da bi utelesila svoj polni potencial in zaživela življenje in ljubezen o kateri sanjaš.
Več o tem bom delila s teboj v spletnem druženju na spletni povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

Globoko verjamem, da ženska, ki si dovoli biti ženstvena, opolnomoči sebe in svojega moškega ter spreminja svet.
Vendar iz prve roke vem, da ne moreš biti ženstvena na hlapih energije.
Potrebuješ svoj »čas zame«, da bi utelesila svoj polni potencial in zaživela življenje in ljubezen o kateri sanjaš.
Več bom s teboj podelila v intenzivu Čas Zame. Prijaviš se >>>TUKAJ<<<

receiving

Dovolj je, draga, zdaj je čas zame.

Spomnim se tistega obdobja, kot bi bilo včeraj.

Bila sem jezna. Kaj jezna, bila sem besna na svojega moškega, ker mi ni znal brati misli.
Resnično sem mislila, da bi, če bi me res imel rad, vedel, kaj potrebujem. In mi to dal.
Brez da bi to povedala na glas. Moral bi znati brati moje misli.
Ker ženske to znamo.

In jaz sem čisto res mislila, da je moj moški točno tak, kot sem jaz, samo da je videz drugačen.

Res sem mislila, da čuti to, kar čutim jaz in da zna poslušati, kot poslušam jaz.
Saj veš tisto, ko pove, kaj bi potreboval, potem pa na to pozabi in to dobi za darilo pod smrekico.

To je moja nedavna izkušnja. Za novo leto je dobil nekaj, kar mi je tri tedne prej povedal, da bi mu res prav prišlo, potem pa je na to pozabil.
Jaz pa sem si zapomnila. Ker je meni to pomembno, da je ljudem mar.

Potem pa je tukaj tista druga izkušnja, ko romantično naivno upaš, kot je z menoj delila ženska na decembrskem druženju, ko ji je mož rekel, če ji lahko kar da denar, pa si sama kupi darilo, ga zavije in poskrbi, da bo pod smrekico z ostalimi.
Ostala je brez teksta, tako je bila osupla.

Ampak ja, tako zelo različni smo.

In zase vem, da je bilo poznavanje razlik med moško in žensko naravo ključnega pomena zame. Predvsem zaradi medsebojne komunikacije.

Ker moški tudi približno ni tak kot ženska. In to sem spoznala neko hladno jutro leta 2008, ko sem dojela, da po vsej verjetnosti mojemu dragemu ni žur biti v postelji še z enim moškim.

Ja, najprej sem dojela, da sem bolj moška od moškega samega. Potem sem začela raziskovati kaj pomeni biti ženstvena, ker sem ugotovila, da imam s tem težave.

Dobesedno prebudila sem se, ko sem ugotovila, da je svetloba drugih žensk mojemu moškemu privlačna. In da sem jaz samo še kresnička. Da svetilnika ni več.

In tako sem se počasi začela učiti komunikacijskih spretnosti, da sem znala svojemu moškemu razložiti kaj potrebujem. Kratko in jedrnato.

Ampak še en korak pred tem je bil pa posvečen temu, da sem se ustavila in si podarila darilo radikalne iskrenosti. Kdo sem? Kaj potrebujem? Kako lahko za to poskrbim?

Morala sem se naučiti, da sem postala starš sama sebi in svojemu notranjemu otroku.
Tako neromantično sem začela svoje popotovanje v ženstvenost.
Ker sem odkrila največjo skrivnost tega, da si kot ženska odprta in sprejemljiva in to je tadam… da se počutiš varna.

Da bi se odprla, moraš najprej vedeti, kako se zapreš.

To je edini način, da se lahko zavestno ponovno odpreš. Dokler ne poznaš svojih mehanizmov upravljanja z energijo, ne moreš ničesar spremeniti.
Tega, kar je zate nevidno, ne moreš preobraziti. In zato je darilo radikalne iskrenosti za žensko bistvenega pomena.

Ko si prisotna tukaj in zdaj, ko si resnična in iskrena s seboj, ustvarjaš varen prostor Zase.
Ko se ti sprostiš v to kdo si in se dobro počutiš v svoji koži, se bo tudi oseba na drugi strani sprostila s teboj. Ker čuti, da prevzemaš odgovornost zase in da ji ni treba poskrbeti zate.

In da bi to lahko naredila, potrebuješ svoj Čas Zame.
Zato sem pripravila mini video serijo v 6 delih, kjer bom s teboj podelila:
Zakaj je pomembno, da si vzameš svoj »čas zame«?
Zakaj je pomembno, da nehaš čakati, da ti bo nekdo dal dovoljenje za tvoj »čas zame«?
Zakaj moraš sebe dati na prvo mesto? Umetnost postavljanja prioritet.
Reci nasvidenje nemogočim standardom, ki jih postavljaš sama sebi, če želiš biti srčna-srečna in sijoča Ženska
Vsega ne moreš narediti sama. Kako dobiš pomoč, ki jo potrebuješ?

Pofočkaš se lahko v zaprti skupini na FB tukaj >>> https://www.facebook.com/groups/1531266150464194/

Vprašanja so zaželena :)

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

Globoko verjamem, da ženska, ki si dovoli biti ženstvena, opolnomoči sebe in svojega moškega ter spreminja svet.
Vendar iz prve roke vem, da ne moreš biti ženstvena na hlapih energije.
Potrebuješ svoj »čas zame«, da bi utelesila svoj polni potencial in zaživela življenje in ljubezen o kateri sanjaš.
Več bom s teboj podelila v 36 dnevnem intenzivu Čas Zame. Prijaviš se >>>TUKAJ<<<

Taja2017

Darilo Sebi

Se še spomniš, ko sem pred tedni delila zapis o tem, kako je moj moški komentiral fotko, ki sem jo dala za svojo profilno fotko na spletni strani? Zapis je še vedno na voljo na povezavi tukaj
Ja, nisem ga izbrisala, kljub temu, da bi se mi to v tistem trenutku zdela najbolj smiselna stvar, ki naj bi jo naredila.

Taka sem. Še vedno skrivam stvari, ki so ranljive, boleče in mi težko padejo.

Zato sem bila v dvomih tudi ali naj s tem sploh nadaljujem…
Pa bom pogumno zagrizla v tole jabolko, ne glede na to, kako kislo utegne izpasti.

Beseda BOUDOIR v enostavnem prevodu iz francoščine pomeni spalnica, oziroma soba. V preteklosti je bila Boudoir zasebna soba dvornih dam, kjer so se oblačile, se ličile in sanjarile. Gre za star viktorijanski izraz, ki je v sodobnem času postal priljubljen fotografski stil.

Fotografi boudoir fotografijo opisujejo kot ustvarjanje čutnih, zapeljivih in estetskih fotografij, katerih namen je prikazati lepoto ženskega telesa. Vsaka fotografija, naravna ali pozirana, na kateri je ženska delno oblečena ali v spodnjem perilu, sodi v zvrst boudoir fotografije.

In moj namen je bil, da fotografije podarim svojemu dragemu za novo leto.
Roko na srce, v svoji romantični predstavi se mi je to zdela sila dobra ideja.

Potem pa sem ravno takrat, ko sem se ukvarjala s tem ali sem na slikah res stara ali ne naletela na zapis moškega (ki ga v originalu lahko prebereš tukaj) o tem, zakaj podarjanje Boudoir fotografij morda ni najboljša ideja. Toliko o tem, kako deluje Vesolje, življenje in sploh vse.

Estetske fotografije ženskega telesa v mojih očeh vedno poudijo tisto mističnost, eterično lepoto, razkrivajo sijaj, ki ga ima v sebi vsaka ženska. In ker vem, da so moški vizualna bitja, sem bila prepričana, da ga ni boljšega darila za moškega kot je knjiga fotografij, ki vse to ujame.

Vendar mi je pogled Mitcha Boersma razkril obzorje, ki se ga prej nisem zavedala.
Kar samo pritrjuje dejstvu, ki ga pogosto poudarjam, da mora tisto, kar je nevidno, postati vidno, da to lahko sprejmeš.

Zreli moški svojo žensko, ki je mati njegovih otrok, njegova muza, pa tudi kuharica, vidi kot celoto, ki je fotografski papir, ne glede na to, kako sijoč je, ne more predstaviti. Temu je pritrdil tudi moj dragi.

Sijaj, ki ga vidi moški je nekaj, česar se ne da ujeti.
Sijaj v očeh, tiste iskrice, ki oživijo prostor med dvema je nekaj, kar lahko le izkusiš v tistem trenutku, točno tam in takrat. Vse ostalo je zgolj približek.

S tem, ko sta dva skupaj dlje časa požlahtni tudi to, kaj je seksi v očeh moškega.

Kaj torej pravi moški o fotografijah svoje ženske?

“Težko si je predstavljati priložnost ob kateri bi užival v njenih fotografijah. Kdaj točno naj bi si jih ogledal? So namenjene temu, da bi se takrat, ko sem zdoma, spomnil nanjo? Ali naj bi jih nosil v denarnici?  Kot poročenemu moškemu se mi zdi ideja, da imam s seboj na poslovni poti pok delno erotičnih fotografij malce čudna zadeva.”

” Bi naj bile namenjene zmenku? Naj bi si jih pogledala skupaj? Samo ti, jaz in steklenica vina ter pok fotografij. Sliši se romantično. Vendar ti si tam, ob meni! Ti si tista v katero sem noro zaljubljen. Če stojiva na sredi Pariza mi ne ponujaj kartic Eifflovega stolpa in Louvra. Pelji me naokrog.”

” Najini telesi se bosta spremenili (in verjetno boš ti imela boljši izgovor kot jaz). Verjetno je to, da ustvariš zamrznjen trenutek preden tvoje telo spremeni nosečnost največji motivator celega podviga. Vendar kot je Tim Carney modro ugotovil v tej seriji pred menoj, so točno te spremembe tvojega telesa tisto, kar bo povzročilo, da te moški ljubi še bolj, seveda, če resnično ljubi celo tebe in ne le tvoje telo.”

” Možje, ki dobijo v dar tovrstne fotografije bodo morda izzvani, da pokažejo nanje, ko s strani svoje ženske dobijo tisto nostalgično vprašanje; “Kdaj sem bila najlepša?” Vendar moški, ki ljubi svojo ženo – njeno telo, um in dušo – pozna odgovor: Jutri.”

Moj dragi je komentiral samo; Res je.

Kaj me je celotna izkušnja naučila?

Potrdila je dejstvo, da ni modro česarkoli početi zaradi nekoga drugega.
Vse je tukaj Zate.

Pomembno je, da karkoli počneš vedno počneš zaradi Sebe in ne zaradi osebe na drugi strani.
In to utegne biti večji izziv kot si morda misliš.

V praksi sem ugotovila, da ženske pogosto počnemo stvari za druge kot izgovor za to, da se jih sploh lotimo.
Ker če tega ne bi delala za svojega moškega, potem se tega sploh ne bi lotila.

Pogosto je moški izgovor za to, da si podariš izkušnjo, o kateri sanjaš.
Vendar ti zagotavljam, da boš imela od vsega skupaj precej več, če si boš povedala resnico in si boš tovrstno fotografiranje podarila. Sama sebi.
Radikalna iskrenost še vedno zmaga.

Če se odločiš za Boudoir fotografiranje, naj bo to darilo Sebi.
Dovoli si, da resnično si tam, v trenutku.
Da v tem uživaš na polno.
Zase.

Naj bo to tvoj Čas Zate.
Trenutek ujet v fotografiji.
Lepota ovekovečena Zate.

Ker ga ni lepšega darila od spoznanja, da si lepa.
Točno takšna kot si.
Spoznanja, da v sebi nosiš tisto nekaj, kar iščeš zunaj sebe.
In kar morda upaš, da ti bo dal nekdo drug. Tvoj moški. Fotograf.
Tisti pok fotografij, ki jih boš dobila v spomin.

Nihče ti ne more dati tega, kar že imaš.
Vse to je v tebi.

In moja izkušnja?
Samo pritrdila je temu, kar sem v zadnjih letih spoznala o sebi.
Ko skozi fotografije vidim izvorne kvalitete moje Duše, ki jih dnevno tankam in zadnja leta pridno utelešam skozi prakse izžarevanja, tako da jih dobesedno diham, vem, da sem na pravi poti.

Teh 50 fotografij je Zame.
Danes to vem tako gotovo kot sedim tukaj in tole pišem.

To je moje darilo Sebi.

P.S. Komentar mojega dragega na fotke; Všeč so mi.

Toliko o gostobesednosti moških. Hi-hi :)

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

O tem, kaj je največja skrivnost ženske, ki jo moški obožuje sem spisala eKnjigo, ki je plod devetletnega strastnega raziskovanja ženstvenosti in predvsem moje nejevere. Več s teboj delim v eKnjigi, pofočkaš se >>>tukaj<<<

Taja-7

Stara si.

Veš tisto, ko se ti en verz v pesmi rola vedno znova in znova po glavi?

To se danes dogaja meni.
Ampak ni verz iz pesmi. Daleč od tega.
Izjava je.
In če bi jo slišala od svojih otrok bi še lahko mirno požrla.
Ampak ne. Izjava je tokrat prišla iz ust mojega moškega.

Ki je zadnji na svetu, od katerega bi si želela to slišati.
OK, če sem precizna, mi je rekel, da sem na tej sliki videti starejša kot sem.

Kar bi mogoče kdo vzel kot kompliment.
Ampak prevajalnik na moji strani je to prevedel v izjavo, ki sem jo zapisala v naslovu; Stara si.

In priznam, prizadelo me je.
Zaradi več razlogov.
Eden je ta, da ko se zjutraj zbudim in se pogledam v ogledalo včasih težko obdržim pogled.
Ja leta se mi poznajo.
Vidi se mi, da imam dve najstnici. Moje telo ni več čvrsto in mišičasto. Zaobljeno je.

In moj obraz… na njemu lahko vedno znova berem številne zgodbe neprespanih noči, prejokanih ur, žalosti in strahu. Sledi vsega sranja, ki sem ga v svojem življenju dala skozi.
Vsaka linija, vdolbina in pika so tam zato, ker sem tukaj kjer sem, taka kot sem.

Vse, čisto vse, kar se mi je zgodilo me je oblikovalo.

In ko zrem vase. Golo, brez olepšav sem, ja, drži stara.
Res je, stara sem.

Čeprav mi to težko sede.
In kljub temu, da mi tašča vedno znova pravi, da sem še pri tamladih.

Ampak vseeno si tega nisem želela slišati od njega. In ne za slike, ki so mu namenjene za darilo.

Veš ženske smo res hecna bitja.
Ok, bom govorila zase, res sem hecno bitje.
Zakomplicirana (ravno nekaj dni nazaj sem se pogovarjala s tem delom v sebi), zakompleksana in na trenutke popolnoma prestrašena.

Vsa razlika med menoj danes in pred leti je v tem, da danes vem, da vse kar delam, prvenstveno delam zase.
Pred leti pa bi mi ta opazka obrnila svet na glavo.

Nič ne bi rekla.
Še manj bi si drznila to razgaliti pred širnim svetom.
Ostala bi tiha siva miška. Točno takšna kot sem bila desetletja.
Verjetno bi darilo, ki sem ga pripravila tiho pospravila v predal.
In nikoli ne bi nihče izvedel, kako zelo me je zabolelo, ko sem slišala tiste besede.

Danes vem, kako selektivno poslušam.
In slišim stvari, ki mi služijo v tistem trenutku.

Naučila sem se, da so možgani ženske zvezani tako, da kljub temu, da ji devet ljudi pove nekaj pozitivnega, sliši samo tistega enega, ki je stvar skritiziral.
Zavedam se tudi, da kot kritiko slišim nekaj, kar je bila na moški strani zgolj opazka, kar je lahko v medsebojnem odnosu sila nadležno. In pri meni je. Vedno znova.

Vem tudi, da sem umetnica v samo-kaznovanju.
Ja, še vedno se pribijam na križ, ker nisem popolna.
Moja popolna ženska je vgravirana vame. V vsako mojo celico.
Res je, da sem danes z njo bolj na ti. Kar pa ne zmanjša dejstva, da je še vedno tam. In da je včasih peklensko glasna. Še posebej takrat, ko mi mora povedati, kako zanič sem in da bi stvari morale biti popolne.

Ja, vem.
Včasih tudi v sanjah ne bi dala od sebe stvari, ki ni bila vsaj 144%. Ker to, kar je za mojo Perfekcionistko malo čez 50% mogoče 60% za druge krepko presega 100%.

Danes pa vem tudi, da se ne morem zanesti na nikogar zunaj sebe. Zgolj nase.
Če si kot jaz, potem bi si želela, da bi tvoj partner zaupal vate. Da bi tvoji otroci zaupali vate.
Bolj kot ti zaupaš sama vase.
Taka sem bila tudi sama. Želela sem si, da bi drugi bolj zaupali vame, kot sem sama.

Žal tako pogosto sežeš ven iz sebe po potrditev, dokazuješ, da zmoreš ali pa da se drugi motijo.
In kakor hitro sežeš ven iz sebe, izgubiš svoj temelj. Lovljenje pohvale vodi v samo-sabotažo.
Zanikanje sebe, umik, v sivo malo miš.

Vendar je zunanji svet vedno zgolj odslikava tvoje notranjosti.
In ena stvar, ki sem jo v zadnjih petih letih vzela za svojo je lekcija zaupanja vase.

Zaupanje vase je dnevna izbira. Izbira v vsakem trenutku 24/7.
Terja doslednost in vsakič znova si izzvana. Lahko izbereš, da zaupaš vase ali pač ne.

Terja, da zapustiš cono udobja. Se izpostaviš. Poveš resnico.
In takrat, ko si v dvomiš, je najbolj modro, da v zvezi s tem nekaj ukreneš.
Ker če boš prežvekovala dvom vase, se bo le razraščal in tako se pogosto ujameš v premlevanje in razglabljanje o tem kako bi bilo, če bi bilo.

Ker, če bi ti naredila to in to, na tak način, potem bi bilo pa vse drugače. Je res!?

In ja, včasih bi ostala tiho. Tokrat pa sem v skladu z najinim dogovorom o radikalni iskrenosti vse skupaj izrazila. Kar je bilo ranljivo. In počutila sem se nemočno.
Hkrati pa tako opolnomočeno.

Izrazila sem svojo resnico.
Svoje strahove in bolečino.
In ja, ni popolnih odnosov.
Vsi imamo vsak svoje izzive in težave.
Vsa razlika je v tem, kako jih rešujemo.

Kajti vedno lahko stvari pometeš pod preprogo. Se umakneš.
Ali pa si glasna. Se pritožuješ. Napadaš. Zaropotaš.
Obstaja še tretja možnost, da ignoriraš vse skupaj. Se delaš da se nič ni zgodilo.

To, da si srčna in poveš kaj čutiš.
Da si drzneš izraziti sebe, je tisto pravo.

Zaupanje vase je resnično najbolj seksi stvar na svetu.
O tem, kakšen je bil odgovor mojega dragega pa kdaj drugič, prav

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

sunset

Ker se je ženska prilagodila, je svet tako hladen, kot je.

Po treh urah pogovora sva prišli do te ugotovitve.
Vendar se je vse skupaj začelo popolnoma drugje.

Vem, da je ženska tista, ki ustvarja sveti prostor, vendar dolgo časa nisem vedela, kako to naredi.
Iskanje odgovora me je vodilo po svetu, kjer sem prejemala izvorna znanja, najprej v Indiji, pa kasneje na Baliju, Kauai otoku in v Egiptu.

Danes vem, da je v resnici vse že tebi, vendar zase vem tudi, da sem potrebovala ključe, ki sem jih dobila na različnih koncih sveta, ki so me vodili nazaj k meni, nazaj na izvorno mesto iz katerega vse vznika.

Moja radovednost in raziskovanje izvornih modrosti egipčanske alkimije in drugih svetih praks me je vodilo k razumevanju, da je posoda ena ključnih sestavin alkimije. Če želiš alkimizirati stvari, potrebuješ posodo.

To, kar vidim in zelo dobro poznam iz prve roke je, da ženske ne skrbimo preveč dobro za svojo posodo fizičnega telesa. Zase vem, da sem zlahka ignorirala svoje potrebe in sem na drugi strani z življenjem sklenila tihi dogovor, da bo zame poskrbljeno, če bom naredila vse tako, kot je treba.

Pozabila sem, da je ženska tista, ki je mojstrica prostora. In prostor je
Ženska je bila v različnih kulturah tista, ki je ustvarila Dom in ki je skrbela za ognjišče v Domu.

Ognjišče v prenesenem in konkretnem smislu.

Stare tradicije govorijo o tem, kako je ženska vedno skrbela za ogenj v Domu in ta izvorni ogenj gori v maternici Ženske. Njena Shakti energija vznika v samem centru njene maternice in ženska je varuhinja tega notranjega ognja. Na ženski je, da skrbi za svoj ogenj in ga neguje.

Gorivo, ki te resnično polni je ustvarjeno iz izvornih kvalitet tvoje duše.

Fascinantna lastnost ognja je, da potrebuje gorivo, da stalno gori. Potrebno je stalno nalagati na ogenj, drugače ugasne.

In v Domu je ženska tista, ki skrbi zato, da ogenj ne ugasne. Če ženska neha nalagati na ogenj, so vsi, ki so del tega ognjišča, pogubljeni.

Če je sveti prostor Doma oskrunjen v ženski, ne zmore ustvariti tega svetega prostora v zunanjem svetu. In to je tisto, kar dnevno opažam pri ženskah. Zaradi oskrunitve Doma so se številne ženske odpovedale svojim znanjem in modrosti, ki jo nosijo v sebi.

Veliko žensk čuti strah ob tem, da bi stopile v stik s svojim izvornim domom, pa ne vedo zakaj.

Moški je tisti, ki zgradi bivališče, hišo, postavi šotor, vendar ne zna ustvariti topline in domačnosti, ki jo lahko občutiš, ko si Doma. Ženska je tista, ki ustvari Dom. Dom ustvari iz svoje ženske Duše. Napolni ga izvornimi kvalitetami svoje Duše. S toplino. Mehkobo. Mirom. Ljubeznijo.

Dom je le odsev tebe.

Zato v svoj dom umestiš stvari, ki predstavljajo to, kar ti veliko pomeni v življenju. Predmeti so odsev izvornih kvalitete, tvojih vrednot in radosti. In zato lahko takoj, ko vstopiš v nek prostor, prepoznaš, kaj so glavne vrednote človeka, ki tam biva, kot tudi ali se ceni ali ne.

Skrivnost je v tem, da ženska Dom ustvari iz svojega notranjega svetega prostora. In to ni srce, temveč maternica.

Maternica je bila prvi dom čisto vsakega bitja.
Moje svečeniško urjenje je razkrivalo pomen maternice in kako je ženska tista, ki iz svoje maternice, iz svetega prostora svoje maternice, ustvari zunanji sveti prostor, ki je preslikava tega kar je v njej, v zunanji prostor.

Ženska zunanji prostor postavlja iz svojega notranjega prostora z dušnimi kvalitetami, ki so del njene Biti.

Da bi to lahko naredila skozi izžarevanje, mora biti v stiku s svojo posodo, ki drži ta prostor. Ta posoda je maternica. Ženska iz svoje notranje posode ustvarja in skrbi za različne posode kot so starševstvo, partnerstvo, kariera, prijateljstva. Zato je ključnega pomena, da poskrbiš za svojo notranjo posodo, da lahko držiš prostor oziroma energijski prostor za vse kar ti veliko pomeni.

In to je tisto mesto, kjer gre ženska pogosto na pot izgorevanja. Ustvari prostor, ki ni odsev njenih kvalitet, temveč kvalitet, za katere je ocenila, da jih želijo ljudje za katere ustvarja prostor.

Izgorevanje se začne, ko nehaš slediti svoji izvorni naravi in želiš ustreči drugim, se prilagodiš v želji, da bi dobila potrditev z njihove strani.

Občutek varnosti je ena tistih stvari, ki je za žensko ključnega pomena. Ženska se počuti varno takrat, ko čuti povezanost. Ženska se varno počuti v odnosu. To je del notranjega instinkta. In da bi to varnost dobila od moškega, službe ali česa drugega, se je voljna prilagoditi, ugajati, ustreči v upanju, da bo nekaj zunaj nje poskrbelo za to njeno notranjo potrebo.

Instinktivno se podrediš in pričakuješ od nekoga drugega, da ti bo dal to, kar tebe napolni in nahrani. S tem, ko se prilagodiš ubiješ izpolnjenost, živost, lahkotnost in radost v sebi. IOb tem v sebi čutiš izčrpanost, nezadovoljstvo, praznino, ciničnost, ujetost in jezo.

Vedno bolj se trudiš. Delaš vedno več in več. Potiskaš, se siliš v delovanje in ob tem tvegaš, da izgubiš vse – zdravje, srečo, povezanost, včasih celo življenje.

In pomembno je, da prepoznaš svoje potrebe, da lahko izstopiš iz te igre preživetja in životarjenja. Svojo zgodbo sem opisala v zapisu >>>tukaj<<<

Najin pogovor sva zaključili z ugotovitvijo, da je zaradi tega, ker se je ženska prilagodila, svet tako hladen.

Ženska iz svoje maternice poraja dušne kvalitete v ta svet. Ti jih moraš najprej poznati v sebi. Se odpreti zanje. JIh sprejeti v sebi. Pustiti, da te nahranijo. Vsrkati jih moraš vase, v svoje srce. Šele iz te polnosti v sebi jih lahko podeliš z ljudmi in s svetom. Zavestno.

O tem, kako sveti prostor ustvarjaš iz svoje maternice in kako se zgodi oskrunitev Doma sem že delila v Templju SiStars . V pogovoru s prijateljico pa sva podelili več o tem, kako pomembno je, da znaš zavestno ustvariti sveti prostor, ki ga napolniš s svojimi dušnimi kvalitetami. Če še nisi del plemena SiStars, te vabim, da se nam pridružiš. Več najdeš na spletni povezavi >>>tukaj <<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

P.S. O tem, kako bolje razumeti razliko med moško in žensko naravo sem spisala eKnjigo, ki jo lahko prejmeš, če se prijaviš tukaj >>>.
Pripravila sem jo, ker sem zaradi nerazumevanja svojega moškega po 15 letih v odnosu skoraj odšla. In ker zate želim, da preden zabredeš v težave, poznaš 10 stvari, ki sem se jih v reševanju svojega odnosa naučila.

street

Živeti na polno namesto zgolj životariti…

Leta sem se skrivala.
Če dobro pomislim, sem se skrivala desetletja.
Izmojstrila sem se v umetnosti skrivanja.

Ko so ljudje pogledali v moje življenje, niso videli kako sem skrila neprijetne in težke stvari pred svetom.
Želela sem, da bi verjeli v to, da držim vse niti v svojih rokah.
Da zmorem sama.
Da imam popoln zakon, popolne otroke, popoln posel, da je vse popolno.
Jaz sem verjela v to. Kupila sem svojo lastno zgodbo.

In nekje vmes sem pozabila nase. Izgubila sem samo sebe.
Pozabila sem na svoje sanje.
Moja prijateljica je to opisala zelo popolno – zaprla sem se v škatlico od vžigalic.
Zaprla sem svoje srce.
In nekako shajala.

Najbolj grozno pri celi stvari je bilo to, da sem po vseh standardih imela vse, kar si sploh lahko želiš. Imela sem vse – odnos, otroke, hišo, avto, posel. Ampak mene ni bilo nikjer.

Prezaposlenost in hitrost življenja sta mi pomagala pri skrivanju. Da se s tem, kako se počutim in kje sem, sploh nisem ukvarjala. Nenehno sem bila v pogonu.

In vsaka mama ve, da to takrat, ko so otroci majhni, sploh ni nobena umetnost. Vstaneš, si na avtopilotu – delaš, delaš, delaš – in zvečer padeš v posteljo. Kot bi te nekdo zjutraj vklopil in zvečer izklopil.

In dokler se nisem ustavila, je vse štimalo.

Rada rečem, da sem bila prepričana, da hitreje, ko bom vozila, bolj bom polnila svoj tank, kar ni bilo res. Nekje v sebi sem vedela, da se izčrpavam.
Vendar se nisem ustavila, ker sem hkrati vedela tudi, da bo vse, česar nisem imela časa čutiti, prišlo na površje, če se ustavim.

In potem je prišlo leto 2007 in potovanje v Egipt.
Jesen je bila, kot letos. V tretjem poizkusu sem končno uspela priti v Egipt.
Zlezel mi je pod kožo.
In danes vem zakaj – ker sem končno upočasnila.

Leta sem skrbela za druge in sebe dala na zadnje mesto. Verjela sem, da je to, da se odpovem sebi, plemenito.

V Hurgadi sem skozi pogovore o ženstvenosti uspela prebuditi tisti speči del v meni, ki je hrepenel po tem, da bi bilo zame poskrbljeno.
Prebudila sem svojo Trnuljčico.

Zadelo me je na polno, vendar takrat še nisem vedela, kaj.

In ko sem prišla domov, je bilo, kot bi mi nekdo odgrnil zaveso, ki je bila leta zagrnjena.
Naenkrat sem ugledala, da živim življenje, ki ga ne želim živeti.
Lahko sem si ogledala vse, kar ni bilo tako, kot bi si želela.
Nisem več hotela nazaj v stare tire in hkrati nisem znala drugače.
Če sem se prej trudila, da sem ustvarjala popolno podobo, sem tisto jesen spustila vse niti iz svojih rok.

In tako sem se neko jutro zbudila ob svojem moškem, ko me je zadelo na polno, da sem bolj moškinja od moškega samega.
In občutek ni bil dober.
Najraje bi pobegnila.
Se vdrla v zemljo.

Poznaš tisti občutek, ko stojiš pred ogledalom v svoji kopalnici in nimaš pojma kdo je oseba, ki te gleda nazaj?

Ja, trudila sem se biti ženska, vendar v resnici pojma nisem imela, kdo sploh sem!?

Kdo si?
Kdo si in zakaj si sploh tukaj?
To so bila vprašanja, ki so vznikala v moji notranjosti.
In nanje nisem imela odgovorov.
V meni je zevala praznina.
Izpraznjenost.

In v to praznino je leta 2009 zarezalo – bom ostala ali grem?
Po 15 letih skupnega življenja sva bila na razpotju.
Danes razumem, kako iz svoje notranje praznine nisem znala in nisem mogla ponuditi ničesar, kar bi bilo lepilo za katerikoli odnos v mojem življenju.

Pogosto sem bila nerazpoložena. Sitna. Včasih nesramna. Agresivna. Drugič cinična.
Bilo mi je vseeno.
Hrepenela sem po času, ki bi ga imela samo zase.
Druženje z ljudmi, ki so mi bili blizu, je od mene terjalo preveč energije, zato sem se raje držala sama zase.
Stvari so bile enostavno preveč intenzivne zame.
Odnosi so bili prenaporni.

Soočena z izčrpanostjo, globoko bolečino in sveto jezo sem bila soočena z nečim, kar ima danes ime – izgorevanjem. In zabredla sem zelo globoko.

Vendar je morda ravno to rešilo kar se je rešiti dalo.
Bila sem v tisti fazi izgorevanja, ko nihaš med pretirano aktivnostjo in izčrpanostjo.
Ko vsake toliko udarijo občutki popolne ravnodušnosti. In spet drugič v nihanju razpoloženja začutiš tisto evforijo, ob kateri si mnenja, da lahko rešiš cel svet.

In tako sem se odločila, da ostanem.
NE zaradi drugih. Zaradi sebe.

Tisto jutro, ko sem stala v svoji kopalnici in v ogledalu gledala tujko, sem dojela, da je na meni, da odkrijem kdo sem. In kaj je tisto, kar me tako zelo boli.
Vedela sem, da sem edina oseba, ki lahko v zvezi z vsem, kar sem čutila v sebi, nekaj naredi.
In vedela sem tudi, da sem v riti.

Razpad odnosa me je odprl. Moj oklep je razpadel.
Tako kot poje Leonard Cohen; ‘There is a crack in everything, that’s how the light gets in’.
Ta razpad je postal moj preboj.

Pojma nisem imela kam se podajam in kaj bo nastalo iz vsega.

Če bi me kdo takrat vprašal, kaj si želim in kaj potrebujem, bi mu naštela kaj si želim za otroke, za moj posel in za odnos. Mene ni bilo.
Odnosi so bili vir mojega stresa in hkrati bi naredila vse zanje.
Hkrati pa sem pozabila na najpomembnejši odnos mojega življenja – odnos s seboj.

In danes sprašujem tebe: Si upaš pogledati v svoje življenje in kje sebe daješ na zadnje mesto?
Se skrivaš, kot sem se skrivala jaz?
Kaj so tvoje sanje?

Imaš tudi ti trenutke, ko stojiš v kopalnici in ne veš, kaj bi sama s seboj?
Se gledaš v ogledalo in ne prepoznaš odseva, ki te gleda nazaj?

To kar je del moje poklicanosti in kar srčno želim zate je, da prepoznaš svojo dragocenost, veličastnost, magičnost dejstva, da si Ženska.

Kaj te osrečuje?
Kaj te radosti?
Kaj te polni?
V čem uživaš?

Želim te spomniti na tvoje sanje. Na to, kar te radosti.
Leta 2010 sem imela vizijo, da bi spremenili svet dobesedno čez noč, če bi vsaka ženska postala najsrečnejša ženska na svetu. In danes vem, da je srečna in zadovoljna ženska tista, ki spreminja svet. In to želim zate.

Nič več skrivanja.
Nič več ‘V redu sem.’, ko v sebi čutiš, da umiraš na obroke.
Želim, da živiš.
Živiš na polno.

Si zraven?

V premiku iz preživetja v razcvet…

Pridruži se mi v FB skupini Razcvet Ženske s Tajo Albolena, kjer bom s teboj podelila, kako je moj razpad vodil v najbolj izjemen preboj mojega življenja … iz preživetja v razcvet. Pofočkaš se  >>>TUKAJ<<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

tbear

Zdaj pa nisi več otrok…

Zgodba, ki jo je z menoj podelila moja mami se me je globoko dotaknila.

Po smrti svoje mame je bila na sestanku, kjer je majhen fantič komentiral, da takrat, ko nimaš več svojih staršev, ko ti umrejo, nehaš biti otrok. “Zdaj pa nisi več otrok,” je rekel.

To me je res zadelo.
Ker sem v tem prepoznala toliko resnice.

Ko izgubiš očeta, ki simbolično predstavlja zunanjo avtoriteto in tvoj odnos do zunanjega sveta, je kot bi izgubil vodnika v zunanjem svetu. Naenkrat si odgovoren zase v zunanjem svetu. Nimaš več tiste opore, ki ti jo je oče nudil.

In zase vem, da imam vedno nekje v ozadju misli, da če vse propade in zaj*bem stvari do konca, da je pa vseeno tam nekje moj oči, ki ga lahko prosim za pomoč. Ne da me rešuje, ampak da mi svetuje, da mi pove kako se stvari lotiti, kako planirati. Ker moški je tisti, ki je mojster planiranja in lova.

In ko izgubiš mamo, moraš prevzeti polno odgovornost za svojo notranjost.
Mama je pogosto tisti temelj, ki ti daje čustveno oporo. Mama je tista, ki te je naučila, kako se obnašaš v odnosu do sebe.

Mama je tista, ki te nauči, kako ljubiti Sebe, Celoto Sebe.

Ko odideta, ni nikogar več, na kogar bi se lahko zanesla. Nikogar več ni, ki bi karkoli lahko naredil namesto tebe.

In iz opazovanja vidim, da je največji izziv v tem, da vsa dediščina (čustvene stvari, ideje, misli, vzorci), ki jih tvoji starši niso uspeli predelati skozi svoje življenje definitivno v dedni liniji padejo na otroke.

Življenje te prisili v to, da odrasteš, če tega pred tem nisi zavestno naredila.
Na tebi je, da postaneš starš sama sebi in da se pomiriš s stvarmi, ki so boleče.
S stvarmi, ki so te prizadele. S starimi zamerami.

Smrt mame običajno globlje zareže v notranjo tkanino Biti. Prijateljica je z menoj delila, da je ob smrti mame čutila kot da se je notranji temelj, ki ga je imela na voljo, sesul.

Mati verjame vate. Verjame v to, da lahko dosežeš vse, kar si želiš. In dokler je mama živa, je občutek tak, kot da tvoj vir tega zaupanja vate.

Mama simbolično predstavlja skrbnost, plodnost, rast in prenovo. Ona je tista, ki pozna misterije rojstva in ponovnega porajanja. Je brezmejen vir kreacije, ki poganja kolo življenja.
Brez mame in njene sposobnosti rojevanja, je življenja konec.

In zato je ob smrti fizične mame, če ne prej, tako zelo pomembno, da vzpostaviš stik s svojo izvorno Mamo.
Mama je ena sama.
In nikamor ne gre. Vedno ti je na voljo, da se povežeš z njo.
Da izkusiš globoko povezanost med zgornjim in spodnjim svetom.

Potovanje med maternico mame Gaie, ki predstavlja spodnji svet in Kozmično maternico, ki predstavlja zgornji svet je mogoče le skozi oceansko pokrajino tvoje Zlate Zvezde.

Da bi se lahko dvignila v zgornji svet Duha, se moraš najprej spustiti v spodnji svet svoje Duše, v svoje podzemlje.

Vse stare tradicije od šamanizma do misticizma govorijo o tem, kako pomembno je poznati zemljevid potovanja v svoje podzemlje.

Ne glede na to, da je to popotovanje Duše v telo in iz telesa v onostranstvo vedno potekalo skozi maternico, so se znanja svečenic, kako leteti med duhom in materijo, na krilih labodov, izgubilo nekje v dimenzijah časa in prostora.

Ob smrti babice je pri meni vse prišlo ponovno v ospredje.
Spomnila sem se potovanja v Egipt in izkušenj v veliki piramidi.
Pa izkušnje v dolini kraljev, kjer so nam ugasnili luč, ko smo bili v grobnici.
Bilo je kot v maternici.

Dojela sem, kako vsaka duša potuje s tega planeta na enak način, kot prihaja nanj.
Vse se začne v maternici mame Gaie.
In pri sebi sem opazovala, kako mi je povezovanje v podzemlje pomagalo pri soočanju z vsem, kar je prihajalo na površje.

Hkrati pa sva z babico sedeli ob ognju, ko je v času prehoda z menoj delila svoje zgodbe.
Dojela sem, kako ima vsaka duša na voljo čas, da se pomiri z vsem, kar je izkusila in izlušči, kaj bo s seboj nesla v izvorno temo v katero se vrača.
Tja, od koder je v resnici tudi prišla.

Semena tvojih izkušenj ostanejo v zapisih Akaše v domeni planeta in so na voljo komerkoli.
Smrt je sveta tako kot je sveto življenje.
In tako, kot je sveta zemlja. Kot je sveto telo.
Kot je sveta maternica.

Je mesto, kjer izkušaš povezanost in podporo, po kateri hrepeniš.
Ko odidejo tisti, ki so tvoji vodniki po tej pokrajini Življenja, je pomembno, da postaneš sama svoja vodnica.
Svoja Stella Maris.
Svoja zvezda vodnica.

V druženju Odstiranje tančic Ženske Duše bo prvi mesec, mesec november posvečen povezovanju z mamo Gaio in z izvorno mamo. Postavile bomo temelj za spuščanje v svoje podzemlje, soočanje s svojimi sencami in prepoznavanje ovir, ki ti stojijo na poti, da še nisi ta Ženska, za katero si se rodila, da si.

Toplo vabljena v našo družbo. Potapljanje v svojo Žensko Dušo traja 4 mesece in spoznala boš 13 svojih notranjih zaveznic, ki so ti na voljo, da se skozi njih izraziš in izkušaš raznolikost svoje Ženske DUše. Več najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<<

Bodi Sijajno in SIjajna!
Taja Albolena

guess

Povezana s Celoto Sebe

Svoje duhovno raziskovanje sem začela že zgodaj. 1991 sem s sošolkami prebirala knjige o duhovnosti in debatirala o energijah, čakrah in meditaciji. Nadaljevala sem z jogo in se učila o astrologiji, angelih in o čakrah.

Razsvetljenje je bil desetletja moj ideal za katerega sem si močno prizadevala. Delala sem moške duhovne prakse, meditirala, čistila čakre, disciplinirano sledila navodilom.

In ne glede na to, kako zelo sem si prizadevala za to, kar sem si predstavljala kot ognjemet razsvetljenja, ko nekaj narediš prav ali pa dovolj dolgo nekaj delaš prav in se ti odpre nekaj v tebi in si na cilju, sem imela vedno znova občutek, kot bi se mi ta cilj vedno znova oddaljeval.

Desetletja sem preživela kot tekač na dolge proge, ki si prizadeva priti na cilj prvi.

Aktivno sem delala na Sebi.

Poskušala sem se znebiti ega, ker so mi vseskozi govorili, da je ego slab. Borila sem se s svojimi čustvi in se poskušala znebiti negativnih čustev, ker so mi govorili, da me omejujejo na moji poti.
Poslušala sem druge in delala to, kar so mi drugi rekli, da je dobro zame.

Tudi na kraj pameti mi ni prišlo, da imam mogoče v sebi svoj navigacijski sistem, ki ve, kaj je dobro zame.

Zanikala sem sebe, pozabila na to, kdo v resnici sem in aktivno iskala sebe, svoj pravi jaz, zunaj sebe.

To je epidemija, ki jo že dlje časa opazujem okoli sebe.
In če v tem zapisu najdeš sebe… vdihni in izdihni… nisi sama.

Ženske smo danes vzgajane v moško usmerjeni družbi.
Linearnost, usmerjenost na cilj in delovanje je dobrodošlo in nagrajeno.

Naučene smo, da sebe iščemo zunaj sebe.

Tako je bila moja duhovna praksa desetletja osredotočena na cilj, na razsvetljenje. Prizadevala sem si za razsvetljenje, ki me bo vodilo v jasnost, do cilja, kjer bom prišla v blaženost praznine.

Saj sem že delila to, kako sem se počutila kot tisti osel, ki ima korenček privezan, da mu binglja pred očmi in bolj ko si prizadeva, da bi ga dosegel, bolj ko se trudi, bolj se korenček odmika.

Tako zelo vztrajna sem bila, da sem šla čez sebe in popolnoma pozabila na svoje potrebe. Zanikala sem svoje potrebe. Če dobro pomislim, potrebe sploh niso bile zaželene.

To me je vodilo do točke, kjer sem čutila izčrpanost, utrujenost in kjer sem aktivno zanikala samo sebe. V resnici sama sebe nisem sprejemala točno tako kot sem.
No če sem še bolj iskrena, sem v resnici sovražila samo sebe in to, da ne ustrezam idealom, ki sem jim sledila.

To me je vodilo v razpad vsega, v kar sem verjela.

In moja točka razpada je bila hkrati točka preboja.
Nikamor več nisem mogla naprej. Nazaj pa nisem več želela.
Edina pot je vodila navznoter.

Iskanja je bilo konec, kajti dojela sem, da je vse že v meni.

Začela sem spoznavati ženske duhovne prakse. Globoko poslušanje, povezanost s svojo medenico, ples kot meditacijo, stik s svojo Žensko Dušo.

Končno sem se lahko sprostila. Globoko vdihnila in izdihnila z olajšanjem.
Ničesar ni bilo treba narediti. Si prizadevati za karkoli. Se truditi.
Večino svojih knjig sem podarila v knjižnici in namesto iskanja zunaj sebe, sem se začela potapljati vase.

In bolj, ko sem se potapljala v globine svoje Biti, večjo osvobojenost sem čutila.
Prostranost moje Ženske Duše je postala moj Dom.

Dojela sem, da je prvi korak na poti nazaj k Sebi upočasnitev in sprostitev.

Vendar tukaj pot ni bila končana.

V zadnjem času prejemam številna vprašanja na to temo, v stilu, našla sem sebe ali je pot zaključena?

V resnici ni. Kajti s sprostitvijo so na površje začeli prihajati vsi zatrti deli moje notranjosti; žrtev, saboter, otrok, ustrežljivka, neumnica, beračica in drugi deli, ki so iskali sprejetost in mojo ljubezen.

Vsi tisti deli mene, ki sem se jim odrekla, ki sem jih zanikala in skrila sama pred seboj, da bi ustrezala, so začeli prihajati na površje.
To je bilo sprva strašljivo, kajti deli mene, ki jih nisem želela videti ne srečati, so aktivno iskali stik z menoj.

In dojela sem, da je temeljni del sprejemanja sebe povezan s tem, da sprejmeš Celoto Sebe. To predvsem pomeni, da sprejmeš vse tiste dele, ki jih ne maraš, se jih bojiš, jih skrivaš pred seboj in jih zapiraš v svojo klet.

In bolj, ko sem sprejemala sebe, vse dele sebe, bolj sproščeno sem se počutila.
Bolj sem bila povezana s seboj, s svojo Žensko Dušo.

Iz te povezanosti so vznikali Mir, Negovanje, Milina, Nežnost, Ljubezen, Povezanost… izvorne kvalitete moje Ženske Duše, ki so me nahranile in napolnile.

Dojela sem, da skriti, zanikani deli tebe pridejo na površje z enim namenom, da jih sprejmeš. Kakorkoli že to narediš. Ker če jih ne, boš šla še en krog in bodo ob naslednji priliki prišli na površje.
In verjemi, tekla sem mnogo takih krogov, kjer sem bežala sama pred seboj in nato mesece ali leta kasneje prišla v iste zgodbe, le da so bili igralci okoli mene drugi.

Eno tistih bolečih spoznanj, ki je močno zarezalo v mojo mehkobo, je bilo povezano s tem izogibanjem sama sebi.
In s tem, kako sem leta vozila po duhovnih obvozih v upanju, da se bom izognila vsemu sranju v sebi, na koncu pa me je ravno soočenje z vsem, kaj je del mene, osvobodilo. Več o duhovnih obvozih najdeš v zapisu tukaj…

Objemanje Sebe je postalo moja duhovna praksa.
To je praksa, ki od mene dnevno terja prijaznost in sprejemljivost.
Da sem v opazovanju, v globokem poslušanju, sprejemanju in negovanju sebe.
Z ljubeznijo.
Spoznala sem, da smo moški in ženske drugačni… z razlogom.

In več o sedemkratnem izžarevanju, ki ni povezan s čakrami in o tem, kako se učimo o moškem energijskem sistemu, ki govori o 7 čakrah, ne omenja pa najpomembnejših, ki so za žensko ključnega pomena in o tem, kako resnično objeti sebe bom danes zvečer govorila v spletnem druženju na FB strani Razcvet Ženske s Tajo Albolena.
Pofočkaš se lahko na FB strani >>>tukaj<<<

Če si pripravljena na to, da Objameš Sebe v polnosti pa te vabim na 3 mesečno popotovanje vase, kjer bom s teboj podelila več o 4 preživetvenih mehanizmih, s katerimi prideš v stik takrat, ko si pripravljena na to, da sprejmeš sebe in si želiš povezave s svojo Žensko Dušo. Če te zanima več, se mi pridruži >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

Verjamem v moč izžarevanja, v bisere in ženstveno žensko. Z biseri. In z iskricami v očeh. Ker vem, da s svojo svetlobo pustiš sled. Več najdeš na divine.si

sad

Neumna…

Kako sem lahko tako zelo neumna?
Že stotič sem se spraševala isto stvar.

Kako sem lahko tako zelo neumna, da delim stvari, ki so mi tako ljube, s tistimi, ki tega ne vidijo?
Ne vidijo, kako zelo sveto mi je to. Ne vidijo, kako zelo čutim to za svoje.
Kot bi mi iztrgali iz srca del mene in ga poteptali, raztrgali s posmehom, s kritiko, z besedami, ki me vedno znova opominjajo na to, da sem glupa kot noč.

Tolikokrat sem se že srečala s temi istimi občutki.
Nezadostnosti.
Nesposobnosti.
Naivnosti.
Neumnosti.

Ko sem končno začela verjeti, da sem našla svojo družino, dvoj Dom, svoje sestre, se je še enkrat pokazalo, da ne pripadam, da sem drugačna, čudna, da sem črna ovca.

Iskala sem zunaj sebe.
In vedno znova pristala v istem občutku, da sem glupa kot noč.
Ne spomnim se, kdo mi je to rekel prvi, vendar se je vtisnilo v mojo dušo kot vroč žig.

Danes vem, da sem vseskozi hrepenela po vključenosti, po Celoti.

In danes vem tudi to, da je bilo ravno to moje hrepenenje kot kažipot nazaj Domov.
Domov v prostranost moje ženske duše.

Tako kot mnogi tudi sama nisem prepoznavala tega klica kot povabilo k vrnitvi nazaj k Sebi.
Namesto tega sem se s tem bolj ali manj uspešno borila, od tega bežala in se delala, da to ne obstaja.
Prizadevala sem si, da bi bila sprejeta. Da bi pokazala in dokazala, da zmorem, znam sem naredila vse v svoji moči. Učila sem se, bila pridna in nabirala znanje.

Saj veš, vse ti enkrat prav pride.

Izziv je bil v tem, da bolj, ko sem si prizadevala in iskala zunaj sebe, bolj neumno in čudno sem se počutila.
Borila sem se, da bi dokazala, da zmorem in bolj, ko sem bila v dokazovanju, bolj nesrečna sem bila sama v sebi.

Bila sem kot tisti osel, ki ima korenček privezan, da mu binglja pred očmi in bolj ko si prizadeva, da bi ga dosegel, bolj ko se trudi, bolj vneto se korenček odmika.

Dokler se mi ni zgodilo, da enostavno nisem mogla več.
Dovolj mi je bilo dokazovanja, da zmorem.
Dovolj dela na sebi, dela na prepričanjih.
Dovolj čiščenja in iskanja.
Dovolj zanikanja same sebe.

Srečali sva se iz oči v oči.
In ni mi bila všeč.

Vendar sem jo prvič povabila v ospredje.
Da mi pove svojo zgodbo.
Da z menoj podeli svojo bolečino, svoja razočaranja, svojo globoko osamljenost.

Dojela sem, kako zelo sem ranila sama sebe s tem, ko sem zanikala njen obstoj in njeno darilo, ki ga je imela zame.

To, da jo vključim v svoj tim se je zdelo kot najbolj neumna ideja na svetu.
In hkrati najbolj smiselna, naravna stvar na svetu.

Vodila me k temu, da sem prepoznala njeno globoko srčno potrebo in da sem zmogla raztopiti frustracije, jezo, zamere in žalost, ki je visela nekje v zraku.

Jaz sem bila tista, ki jo je potisnila stran od sebe. Jaz sem se počutila izdana in zapuščena.
Jaz sem se ločila od nje, ker je bilo preveč boleče, da bi jo vključila.
In jaz sem jo toliko desetletij kasneje ponovno povabila v ospredje.

Vse je del tebe. Vse je v tebi.

Lahko se s tem boriš, od tega bežiš, to ignoriraš ali pa sprejmeš in postajaš vedno bolj Celota vsega, kar je.
Kajti vse je Eno in Eno je v vsem.
Vedno.

Kako lahko objameš celo sebe ti pokažem v spletnem programu Objemi Sebe.
Več najdeš >>>tukaj<<<

Bodi Sijano in Sijajna!
Taja Albolena

sunset

Ljubi Sebe!

Zagotovo si bila v svojem življenju v stiku z dojenčkom. Že samo, ko pomisliš na malo bitje, se raznežiš in začutiš toploto pri srcu. Je res!?

Imam prijateljico, ki je pred kratkim rodila in imela sem priložnost držati v naročju malo bitje. Nežno, krhko, nemočno bitje, ki je hkrati tako veličastno, izjemno in modro. Otrok je bitje ljubezni.

Vsi smo začeli popotovanje svojega življenje kot mala bitja ljubezni.

In veliko nas je bilo v stiku z ljudmi, s starši, ki so bili ranjeni. Ki so bili ločeni od srca, od svoje prave narave, ločeni od sposobnosti, da bi v polnosti, zavestno podelili sebe z osebo na drugi strani. Da bi ustvarili zavesten, ljubeč odnos.

To kar potrebuje vsak otrok je ugledanost. Potrebuje nekoga, ki ga resnično vidi, takega kot je.

Vendar je malo otrok, ki so tega deležni. Ločenost, ki ji je otrok priča pri svojih starših, enostavno prekopira v svoj živčni sistem. To, da ni ugledan, da ni prepoznan kot božansko bitje ljubezni postane temeljna rana, ki jo nosi s seboj.
Lahko vse življenje, če tega ne prepozna in preobrazi v sebi.

Bolečina te ločenosti, bolečina izdaje samega sebe je najmočnejša ranjenost sodobnega človeka.
Zaradi nje enostavno ne verjameš, da si vredna ljubezni.

Zaradi nje pogosto sodiš, kritiziraš in sovražiš sebe.
Seveda to kategorično zanikaš, češ jaz že ne.
Vendar izkušnje govorijo drugače.

Kolikokrat si rekla NE in si mislila JA? In kolikokrat si rekle JA, ko si v resnici mislila NE?

Obstaja neskončno število načinov, kako zanikati, zanemariti, razvrednotiti in zapustiti samo sebe. In vsaj enega od teh načinov si izmojstrila do potankosti. Resnično obvladaš kako sebe pomanjšati, se ponižati, se zasramovati in zasmehovati.

Samo-kritika, sojenje sebe, sovraštvo do sebe, zanikanje sebe, zastrahovanje in nezaupanje sebi so del našega vsakdana.

Ko ne verjameš, da si vredna ljubezni, si poskušaš občutek lastne vrednosti kupiti v zunanjem svetu. Razprodajaš svoja darila, svoj sijaj, za občutek pomembnosti, uspešnosti ali preprosto zato, da bi čutila občutek ljubljenosti, zaželenosti in da bi imela pozornost, po kateri hrepeniš.

Naučila si se, da si cenjena le, če imaš stvari v zunanjem svetu; status, novo hišo, avto, drage počitnice, oblačila po zadnji modi, … Še vedno je lažje seči ven iz sebe in si nadeti še eno plast, še en ščit, še eno stvar, namesto, da bi si okrepila svoj notranji temelj.

V svojem dolgoletnem »delu na sebi« sem uspešno preigravala dva aspekta v sebe, ki sem ju prepoznala kot piedestale in kleti. Ali sem bila v samoljubju ali pa sem igrala vlogo žrtve.
In verjemi, da smo tako dobro udomačeni v ti dve vlogi, da smo nenehno na gugalnici v svojem življenju.

Vendar dokler ne ozavestiš kaj je v tebi, sploh ne veš, da si na tej gugalnici.

Ko si v samoljubju, projiciraš to, kar se skriva v tvoji notranjosti, česar ne prepoznavaš v sebi, to kar je Jung poimenoval “senca” na druge. V želji, da bi osvetlila sebe, se daješ na piedestal. Prepričuješ se, da ti gre super in da si zmagala. Ob tem pa v sebi čutiš praznino in nezadovoljstvo, ki ju sploh ne moreš zagrabiti.

In ko čutiš, da si v svojem življenju žrtev ljudi, okoliščin in stvari, se ta senca usmeri nazaj nate, kar povzroči, da sebe daš v klet. Ob tem se prepričuješ, da si zguba in da ti v življenju nič ne uspeva.

In kar naprej imaš veliko dela sama s seboj.
To je začarani krog v katerem vedno znova pristaneš na eni ali drugi strani.
Vse dokler se ne daš v srce.

Ko sebe in vse druge, pravzaprav ves svet, daš v srce, vse samo je.
Sojenje in razsojanje ni potrebno.
Ni dobrih in slabih stvari.
Vse samo je.
In ti samo si.

In tukaj se začne razvijati najpomembnejši odnos v tvojem življenju – odnos do sebe.
Ljubezen do sebe se razvija skozi prakso samoopazovanja, samozaupanja, sočutja do sebe in negovanja sebe.

Tukaj naj razjasnim, da negovanje sebe ni povezno z masažami, kopelmi, negovanje ni povezano s čimerkoli, kar lahko poješ, si namažeš nase ali si oblečeš.

Negovanje sebe je povezno s popolnim sprejemanjem sebe, točno take kot si.
Z vsemi svojimi plusi in minusi, z vso prtljago.

Negovanje sebe te spomni, da se ti ni treba ščititi pred negativnim, ker to “negativno” ni zunaj tebe, ampak je del tebe.
Negovanje sebe ti pokaže, da je vse kar vidiš zunaj sebe, v tebi.
Zato je najbolj modra stvar, ki jo lahko narediš, da se s temi stvarmi pomiriš in jih sprejmeš kot del sebe.

Negovanje sebe je povezano s povezovanjem, s sprejemanjem, namesto ločevanjem in kritiko.

Vsak trenutek svojega življenja imaš možnost izbire, da se izogibaš sebi, se ločuješ od sebe ali pa sprejmeš sebe in se naučiš ljubiti sebe. Brezpogojno.

Ljubiti sebe pomeni, da se v celoti sprejemaš. In ob tem se ti ni treba prepričevati, da “boš od jutri naprej” rekla NE vsem, ki kaj hočejo od tebe; ali da se boš v stilu navijaštva s pomočjo afirmacij spodbujala; super ti gre, uspešna si; ali pa da se odločiš, da boš jutri pa res shujšala, jedla bolj zdravo in se imela rada.

Ljubezen do sebe ni prepričevanje na miselni ravni.

Ko si tako iz dneva v dan lažeš in se prepričuješ kako bi moralo biti, si vedno bolj nesrečna, ker te nihče “tukaj noter” ne posluša in ker nihče nič ne naredi.

Vendar sebe ne moreš spremeniti od zunaj navznoter. Preobrazba se vedno zgodi v tvoji notranjosti.
Iz tebe navzven.

Najprej moraš ti biti ta ženska, ki ljubi sebe, da bi lahko to izkušala tudi v zunanjem svetu.

Dolgo časa sem potrebovala, da sem dojela, kako smo ujeti v paradigmi pomanjkanja. Kjer moraš nekomu ali sebi vzeti, da lahko daš.
in to pogosto vodi v jemanje na silo, da bi lahko vsilila nekomu oziroma mu dala to, kar ti meniš, da potrebuje.

Paradigma blaginje je povezana z mojstrenjem sprejemanja.
Ničesar ni potrebno vzeti, ker vse že je.
Le odpreti se moraš in sprejeti.

In odpreti se ne moreš na silo, tako enostavno ne gre.
Ali si odprta ali pa zaprta.

In na silo se ne boš odprla, temveč se boš še bolj zaprla in zakrčila v sebi.

Sodobna ženska je pogosto v krču. Pozabila je, da je vredna vsega, kar ji je na voljo.
Počuti se ločena od same sebe in od sveta.

In če se spomnim same sebe, mi je čisto jasno, da enostavno ne moreš slišati navodila, ki pravi: ko ti je najhuje, se odpri in sprejmi, namesto da bi sledila instinktu, ki te hoče zapreti, kot školjko.

Samozavedanje je prvi korak na tej poti Razcveta. Kajti dokler ne veš, kaj počneš, tega ne moreš preseči.

In ne gre za to, da je potrebno karkoli spremeniti. Gre za to, da ozavestiš in to presežeš v sebi svojo izvorno rano. In da izbereš drugače.

Preseči je potrebno preživetvene mehanizme boja, bega in ignorance.
Potrebno se je odpreti in biti. Biti to, kar si.

Vendar to ni pasivnost. Pasivnost je polarnost z delovanjem, z aktivnostjo. Takrat, ko si srcu, greš s tokom. Nič ne delaš na silo. Sinhronost je jezik srca, ko si ob pravem času na pravem mestu in s pravimi ljudmi.

Večinoma smo bili kot otroci udomačeni v prepričanje, da je ljubiti druge dobro, ljubiti sebe pa sebično in narcistično. Če to zate drži, potem še vedno verjameš, da ljubiti sebe pomeni, da si sebična.

Vendar sebičnost in narcizem izhajata iz poveličevanja samega sebe, ki temelji na lastnih fantazijah in podcenjevanju drugih. Narcisoidno osebo, ki ima sebe na piedestalu, vodi zavist.
Zavist pa nima nič skupnega z ljubeznijo in je pravzaprav odsotnost ljubezni oziroma ločenost od nje.

Razumevanje je tukaj ključno, kajti dokler ne ozavestiš, kje si in kaj počneš sebi, tega ne moreš preobraziti, tudi če bi hotela. In vse se začne z vprašanjem; Kdo sem?

Živimo v družbi, ki nas je navadila, da je bolj udobno prebrati knjigo o desetih načinih, kako povzročiti, da se nekdo zaljubi vate, kot da ljubiš sebe in to deliš s svetom.

Od zunanjega sveta pričakuješ, da te bo sprejel, te imel rad, da bo poskrbel zate.
In pogosto se na trd način prebudiš v dejstvo, da ni nikogar, ki bi te imel rad, če najprej ne ljubiš same sebe.

Potrebno je izbrati, da razviješ odnos z najbolj pomembno osebo v svojem življenju, ki te nikoli ne bo zapustila, s sabo.
Kajti, ko enkrat ljubiš sebe, ti tega nihče ne more odvzeti.

In, ko se zavežeš ljubezni do sebe, je potrebno vedeti, da te bo Vesolje izzvalo ali boš vztrajala, ne glede na okoliščine. In ta test pride v obliki sence, ki se dvigne na površje.

Ko ljubiš sebe brezpogojno, ljubiš celo sebe, brez izjeme. In tako si takoj, ko se zavežeš temu, da sebe ljubiš brezpogojno, soočena z vsemi deli sebe, ki jih ne maraš, ki jih sodiš, kritiziraš in zavračaš.

Zakaj? Ker vsi deli Tebe želijo biti ljubljeni in sprejeti.

Test Vesolja ali beri same sebe je v tem, da je potrebno objeti vse dele sebe in ne samo “pozitivnih” delov sebe.
V očeh Vesolja ni negativnih in pozitivnih delov in to, da stopiš v polno moč svoje Duše pomeni, da se soočiš z vsemi deli sebe, ki jih sovražiš, zanikaš, zavračaš, nesprejemaš, od katerih se ločuješ.
In vendar nikamor ne grejo. Tukaj so in čakajo na tvojo brezpogojno ljubezen.

Objemi Sebe je spletno popotovanje, ki te vodi v globino sebe. Da odkriješ, kaj je tista temeljna rana zaradi katere se medsebojni konflikti in nerazumevanje ponavljajo v vseh zunanjih odnosih; s partnerjem, otroci, prijatelji, družino, v službi.

To je srečanje s tvojimi notranjimi zavezniki kot so notranji otrok, žrtev, prostitutka in saboter, ki so tvoji življenjski zavezniki. in vendar svojega zlatega dela ne razkrijejo, dokler nisi voljna objeti njihovo lekcijo senčnega dela.

In tukaj vse upiranje, praskanje, grizenje ne pomaga kaj dosti, le “kladivo”, kot temu slikovito pravi moja prijateljica, s katerim te tvoja Duša vedno znova preizkuša je vsakič, ko se soočiš z isto stvarjo, večje.

Več o spletnem programu Objemi Sebe najdeš tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

P.S: Brezplačno predavanje Ljubi Sebe ti je na voljo, če se pofočkaš na spletni povezavi tukaj…