Ljubim Sebe

holding

Kako sem izgubila sebe na poti reševanja svojega odnosa…

»Kako mi je lahko to naredil?« je bila zgrožena, ko sva se prvič srečali. Eva se je zlomila, ko je ugotovila, da je njen mož, s katerim sta bila poročena 13 let, živel skrivno dvojno življenje. Hodil je v strip klube, na erotične masaže v salone in užival v nočnih pogovorih z ženskami na internetu.

»Povej mi, kaj za vraga, je narobe z menoj? In zakaj se mu zdi čisto normalno, da ženska plača drugi ženski, da poskrbi za njenega moškega, ko gre na poslovno pot? Kaj je narobe z menoj, da se mi to ne zdi normalno, da to obsojam in je zame nesprejemljivo? Bog, moški so taki idioti.«

Jokala je. In jaz sem samo sedela z njo.
Nisem vedela, kaj naj ji rečem.

Vedela sem, kako se je počutila. Globoko sem čutila z njo.
Čutila sem njeno žalost, ponižanost, nevrednost, bolečino in strah.
Vse to sem zelo intimno poznala.

In ob tem sem vedela tudi, da ni šanse, da ji dopovem, da bi morala biti prijazna s svojim moškim. Bila je besna, jezna, žalostna in ranjena. Bila je divji koktajl čustev. In rekla je, da bi ga najraje kar na mestu ubila. Daleč najboljša rešitev se ji je zdela, da ga zapusti.

In to bi naredila takoj, če ne bi z njim imela 3 letnega sina. Vedela sem, da ne bo lahko, karkoli bo izbrala, da naredi. Poznala sem kar nekaj takih Ev, ki so razmišljale o ločitvi, ko so se znašle v krizi v svojem partnerskem odnosu. Bila je frustrirana in jezna. Počutila se je izgubljena in osamljena. Imela je dovolj.

Spomnila me je na to, kako sem se jaz na začetku lotila reševanja svojega odnosa in kako ni delovalo. Dobila sem trdo lekcijo prebujenja.

Ko sem se odločila, da ostanem, ne zaradi njega, ampak zaradi sebe in sem si dala eno leto, da pozdravim svoje ranjenosti (zgodbo sem delila v drugem zapisu na mojem blogu), in sem se zavezala prijaznosti, nečesa nisem vedela.

Obstajata dva načina, kako se lahko lotiš reševanja odnosa;
Lahko se prilagodiš in sklepaš kompromise, kar te zelo hitro odpelje v izgubo stika s seboj ali pa se tega lotiš na pristen način, kar terja radikalno iskrenost s seboj in do sebe.

Sama sem se tega lotila na prvi način in se podala po poti ustrezanja in prilagajanja, kar sem kasneje prepoznala kot arhetip prostitutke. Preveč me je bilo strah, da bom izgubila svojega dragega, da bi postavila jasne meje. Na smrt me je bilo strah tega, da bom, če bom oporekala, če bom povedala, kaj je zame nesprejemljivo, zamenjana. Moja bolečina tega dejstva, da sem zamenljiva, je v meni prebudila zavedanje, da v resnici sama ne vidim svoje vrednosti kot ženska.

Sram me je bilo, da sem navzven dajala vtis, kot da je vse ok, v resnici pa nisem vedela pri čem sem. Sram me je bilo, da se vse skupaj dogaja meni, da sebe ne cenim in da ne verjamem niti vanj, niti vase.

Takrat nisem vedela, kako sem razprodala svojo integriteto in kako sem se pogajala za drobtinice, ker sem bila v preživitvenemu razpoloženju. Na nezavedni ravni sem prodajala sebe in poskušala nadzirati situacijo skozi ugajanje. Razprodala sem svojo moč. Danes vem, da je prostitucija povezana z razprodajo talentov, idej in izražanja sebe, kaj je precej bolj razširjeno, kot tisto, kar je družbeno gledano prepoznano kot prostitucija.

Temeljno učenje notranje prostitutke, ki je eden od 4 preživitvenih arhetipov je potreba po porajanju samozavestne ženske, ki ceni sebe in vidi svojo dragocenost. In to je bila moja trdo priborjena lekcija leta 2009.

Vendar s tem mojega prebujenja še ni bilo konec. Kako sem se prebudila iz svoje iluzije?
Samo dva meseca po prvem sunku, ki je zamajal moj svet do temeljev, je sledil drugi. Imela sem občutek, kot bi me nekdo prijel za gležnje, me obrnil na glavo in začel stresati. Močno stresati. In s tem se je moj svet podrl vse do temeljev.

Zanosila sem in splavila. Zadelo me je, Pravzaprav me je podrlo na tla.
Počutila sem se kot totalna zguba. Ponovno sem zasrala na celi črti.
Na nek način sem izgubila moža in čez dva meseca sem bila soočena s še eno izgubo.

Vse skupaj pa me je še bolj podrlo in zatolklo vse tja do nafte, ko sem čez nekaj mesecev spoznala, da je bila moja nosečnost eden od poskusov, na nezavedni ravni, da bi rešila odnos in obdržala moža.

Še vedno me zaboli, ko se spomnim, kakšna razvalina sem bila v začetku leta 2010, ko se je vse skupaj dogajalo. In kako težko mi je bilo, ker tega nisem imela s kom deliti. Preveč je bilo surovo, preveč je bolelo in preveč sem bila ranljiva, krhka, da bi zmogla komurkoli razlagati čez kaj grem.

Izgubila sem sebe.

To je bilo leto, ko sem izgubljala na vseh področjih in najbolj ne je bolelo to, da nisem več vedela kdo sem in kaj bi sploh rada v življenju.

Zaposlila sem samo sebe, v upanju, da bom ubežala bolečini, ki me je razžirala od znotraj. Poskušala sem delati, vendar ni bilo nikogar, s komer bi lahko delala. Tako se je začel moj boj za preživetje na finančnem nivoju. Če ne delaš in nič ne prihaja k tebi, obveznosti pa ostajajo, te sčasoma stvari potegnejo pod vodo. Komaj sem ostajala nad vodo in borila sem se za zrak.

Ob vsej tej noriji pa sem bila blagoslovljena z dvema krasnima puncama, ki sta rasli – prehitro. Če me danes vpraša, kaj najbolj obžalujem in še vedno se mi v očeh nabirajo solze, ko se spomnim na to, je to čas, ki je bežal mimo mene in vsi skupni trenutki, ki sem jih zamudila, ker sem bila tako potopljena v svojo bolečino.

Bojevala sem se s svojo preobrazbo in še vedno iskala potrditev svoje vrednosti v zunanjem svetu. Neuspešno. Podaljševala sem agonijo, trpljenje in bojevala vojno v svoji notranjosti. Leto 2010 je bilo resnično težko leto zame.

In veš, kako te ljudje tolažijo, da bo naslednje leto boljše. Ne, v resnici ni bilo. Ja, seveda sem naredila velike premike in vestno sem delala na sebi, vendar so me še vedno preganjali občutki nevrednosti, žalosti in tega, da sem zguba. Pa ne le, da sem zguba, da sem ponaredek. Nisem prepoznavala svojega originala.

Še vedno nisem mogla govoriti o tem, kar se mi je dogajalo, ker so ljudje okoli mene pričakovali pozitivnost in pozitivizem.

Klinc z vsem skupaj. Šla sem iz super duhovne osebe v upornika tudi na tem področju. Dovolj sem imela pretvarjanja in hinavščine tako imenovanih duhovnih ljudi tam zunaj.

Vse to me je vodilo do dveh temeljnih spoznanj; prvič, da moraš, če želiš priti v stik s seboj upočasniti in se potopiti vase in drugič, da je potrebna radikalna iskrenost, najprej s seboj.

Preživljanje časa s seboj, negovanje sebe je pot nazaj k sebi.
In ko sem svojo zgodbo podelila z Evo, sem ji razkrila največje odkritje moje izkušnje v letu 2010 – namesto, da se več ukvarjaš s svojim moškim, se moraš naučiti, kako pozornost nameniti najprej sebi.

Jaz sem se zadovoljila z manj, kot sem si želela. Danes vem, da ne moreš poznati osebe na drugi strani in prepoznati, kakšen je njen učinek nate, če ne poznaš sebe.

Začutiti moraš sebe in spoznati sebe.
Spomniti se moraš, kdo si v resnici.
Prepoznati, kako dragocena si.

In to ni niti lahko, niti prijetno. Lahko je neusmiljeno, težko in osamljeno, vendar se na to pot enostavno moraš podati. Moraš spoznati sebe. Vse dele sebe. Še posebej tiste, ki jih ne maraš in jih nočeš spoznati.

Začeti moraš s Seboj.

In tukaj sva začeli z Evo, z njo. Ne verjamem v terapijo. Vem, da se je potrebno potopiti vase in spoznati sebe. Naučiti se moraš negovati sebe.

Na svoji poti sem spoznala, da več časa, ko si sama s seboj, bolj udobno ti je v lastni koži, ker se resnično spoznavaš. In to spoznavanje te opremi s potrpežljivostjo, da sprejemaš sebe vedno znova, dnevno.

Ugotovila sem, da so tisti drobni trenutki, ki jih preživiš sama, brez telefona, tablice, računalnika, televizije ali radija, tisti, ki ti omogočijo, da se resnično uglasiš s svojo Žensko Dušo.
Začela sem delati notranje preglede; Kaj čutim v telesu? Kako se počutim? Kaj je najbolj prijazna stvar, ki jo lahko danes naredim zase?

Vse to me je vodilo do temeljnih učenj, ki jih danes delim z ženskami; Ko je ženska srečna, so vsi srečni. Sreča je notranje delo. Je notranji proces, ki ne potrebuje zunanje potrditve. Vse se začne s teboj. Ti moraš postati ta ženska, za katero si se rodila, da si.

Si voljna narediti dve preprosti stvari vsak dan, da bi negovala svojo Žensko Dušo?

Pridruži se mi v izzivu da deliš ljubezen. Več najdeš v FB skupini, ki sem jo oblikovala, da v njej podelimo svoje izkušnje. Uradni jezik v skupini je angleški. SHARE the LOVE for 3 months doing 3 nice things a day for your man :)  Najdeš jo >>> tukaj <<< 

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

alkimija

Kako sem rešila svoj partnerski odnos in kako lahko moja spoznanja uporabiš v svojem…

Še danes se spomnim, kot bi bilo včeraj, tistega grozljivega občutka, ko sem se sredi noči zbudila, ker sta se kregala. Bila sem prepričana, da sem vzrok jaz. Strah me je bilo, da se bosta ločila. Zaradi mene.

Takrat sem se odločila dve stvari;
Prvič, pridna bom, da ne bosta imela razloga za ločitev.
In drugič, nikoli se ne bom kregala.

Obe zaprisegi sem vestno izpolnjevala. Bila sem pridna do te mere, da sem popolnoma zapustila resnično, avtentično sebe. In z mojim dragim se nisva kregala. On bi sicer povedal drugačno zgodbo, vendar v mojih očeh ni bilo kreganja, kot sem ga poznala iz svojega otroštva.

Kljub številnim kompromisom, ki sva jih (to danes vem, takrat pa sem bila bolj zaverovana sama vase) sklepala, pa sem bila po 15 letih v odnosu na tem, da odidem.
Nisva se kregala, vendar sva živela življenje drug mimo drugega.

Nihče te v resnici ne pripravi na to, kaj se zgodi, ko dobiš otroka. In potem še enega.

Ženska, ki jo je moški poznal in v katero se je zaljubil naenkrat izgine. Ženska stopi v svojo vlogo mame, ki je nujno potrebna za preživetje otroka. Vendar kmalu ne najde več poti ven iz te vloge, v katero je vstopila.

Vse drobne stvari, ki so jo prej osrečevale, od nenačrtovanih izletov na morje do stiskanja pod odejo v nedeljo zjutraj, počasi popolnoma izginejo. Izčrpana od dneva z otrokom, v družbi plišastih igrač, plenic in ostalih radosti starševstva od svojega dragega pričakuješ pozornost, naklonjenost, objem, dotik, nekaj.

Dnevi bežijo, minevajo tedni in meseci, ko čakaš. Čakaš, da te bo opazil, te pobožal, da bo v tebi prebudil tisto strastno, sočno žensko, ki je še vedno v tebi. Vedno bolj si užaljena in prizadeta, ker te ne opazi. In tako prideš do trenutka, ko se smiliš sama sebi in se sprašuješ ali ima vse skupaj sploh še smisel?

Tako postaneta kot sostanovalca, ki si delita vse, tudi posteljo. Manjka pa tista strast, tisti žar, sočnost, tista radost, ko ti zaigra srce, ko tvoj dragi pride domov iz službe.
Grozljiv je občutek, ko prideš do točke, ko raje vidiš, da ga ni, da je na poslovni poti, da dela.

Seveda ne vidiš, da on potrebuje iste stvari kot ti, da ga pobožaš, pohvališ, mu poveš, da spoštuješ to, kar naredi zate, da skrbi za družino, služi denar, poskrbi za avto, opravila v domu. Preveč si zaverovana v svoj svet, da bi opazila njegovega.

Neko jutro 2008 sem se zbudila v postelji z mojim dragim in dojela, da mu verjetno ni ravno žur biti v postelji še z enim moškim. To je bil moj klic k prebujenju.
Vedela sem, da je ženstvena ženska tista, ki navdihne moškega, da zanjo naredi vse.
Vendar tega nisem znala dati v prakso.
In bila sem jezna. Jezna nase in na cel svet.
Nisem vedela, kako biti ženstvena. Bila pa sem vedno bolj nezadovoljna, zafrustrirana, sitna in kritična.

Mislila sem, da bi on moral nekaj narediti, da bi bilo drugače.
Čakala sem ga, da me reši.
Čez devet mesecev sem v 2009 zadela dno.

Bila sem na tem, da izgubim vse, ne le moža. Po nekaj urah jokanja v svoji mali kopalnici sem dojela, da njega ne morem spremeniti. Dojela sem, da sem vse, kar se je dogajalo pomagala soustvariti. In da je edina oseba, ki jo lahko spremenim Taja, jaz.

Tisto noč sta se zgodili dve stvari: prvič sem noč prespala na kavču v dnevni sobi in prvič sem sama s seboj sklenila dogovor, da namesto, da pobegnem, kar sem počela vedno do takrat (ko sem bila soočena z bolečino, sem bolečo situacijo zapustila), ostanem. Ne zaradi njega, zaradi sebe.
Dala sem si eno leto. Eno leto, da pozdravim sebe in to, kar je ranilo mene. Če bom po enem letu še vedno hotela oditi, sem si dala dovoljenje, da to naredim.

Živela sva v isti hiši, v resnici pa sva bila kilometre vsaksebi.
Izginili so toplina, nežnost, podpora, zaupanje in medsebojno občudovanje.
Vedela sem, česa ni bilo, vendar nisem vedela, kako izgraditi most čez brezno, ki sva ga ustvarila.

Potem sem dojela, da s svojo kritičnostjo in neprijaznostjo samo uničujem vse, kar sem si želela. Kot slon v trgovini s porcelanom sem poteptala vsako bilko, ki je uspela prilesti iz kamnite zemlje najinega odnosa.

Do jutra, ko sem dobila uvid, kako lahko stvari premaknem – Kaj je najbolj prijazna stvar, ki jo lahko naredim najprej zase in nato zanj?

Začela sem s prijaznostjo.
Zahvalila sem se za vsako stvar, ki jo je naredil.
Zahvalila sem se, ko je nesel ven smeti. Ko je peljal otroke v šolo. Ko je pokosil travo. Zamenjal žarnico.

Ne ni bilo lahko.
Včasih sem se počutila tako plehko, da bi se kar poslala v tri krasne. Bila sem jezna sama nase in se včasih s stisnjenimi zobmi prisilila v prijaznost. Ne zaradi njega, zaradi sebe.

Ko si nadaneš oklepe, izgradiš zidove, da te ljudje ne bi prizadeli, se oddaljiš ne le od njih, v resnici izgubiš stik s seboj. Ko nisi v stiku s seboj, si sama sebi največji sovražnik. Nisem se zavedala, kako kritična, neizprosna in grda sem bila v resnici sama s seboj.

Zavezala sem se prijaznosti. In vztrajala.

Ni bilo prijetno. Ni bilo udobno. Šla sem iz svoje cone udobja. Vendar sem vedno bolj čutila, kako se je začel tajati led oklepa, ki sem ga nosila že desetletja.

V mesecih, ki so sledili se je začelo postopno ogrevanje prej zaledenelega ozračja med nama.
S tem, ko sem vztrajala, je moj dragi po treh mesecih dojel, da moja prijaznost ni le muha enodnevnica, da se nekaj resnično spreminja in se je odzval. Bila sem vztrajna in zelo potrpežljiva (kar je zelo netipično za moj karakter).

V naslednjih mesecih sva si počasi, mic po mic, začela bolj zaupati, se pogovarjati, skupaj preživljati čas, se smejati in hoditi na zmenke.
Ne nisva rešila vseh svojih težav, počasi sva se učila, kako se o različnosti med nama pogovarjati.
Ogromno sva naredila, da sva ostala skupaj in se imava danes, po 23 letih, bolje kot kdajkoli.

Vsak odnos je težak, kot je vse ostalo, kar ti je drago in pomembno. In tako kot drugje, tudi v odnosu ni bližnjic.

V letih, ki so sledila, sem se naučila, da je odnos tempelj, v katerem spoznavaš sebe, se srečuješ z ranjenimi in zatrtimi deli v sebi in zdraviš sebe.

Vedno več sem vedela o razliki med moško in žensko naravo in o tem sem se vedno več pogovarjala s svojim dragim.
Naučila sem se sprejemanja odgovornosti za svoje življenje, za svoje sranje ali ka-ka, kot ga ljubkovalno imenuje moj mentor Tom Kenyon.

Naučila sem se dragocene lekcije, ki ji nikoli ne poteče rok uporabnosti – prijaznost je tek na dolge proge, je maraton in ne šprint.

Vsi se znamo zaljubiti, izpolnjujoče partnerstvo pa je umetnost, ki se je moraš naučiti.
Romantična zaljubljenost temelji na zaslepljenosti, da je oseba na drugi strani tista, ki te bo rešila in na želji, kaj bo oseba na drugi strani naredila zate. Resnična ljubezen pa od tebe terja, da si ta oseba, ki ljubi vse dele sebe, v sebi.

Ti moraš biti najprej prijazna z vsemi deli sebe, če želiš to izkušati v zunanjem svetu.
Ti moraš postati ta ženska, ki ima odnos, kot si ga želiš.

In ne, ne pravim, da bi morali rešiti vsak odnos. Vendar zase vem, da sem brezmejno hvaležna, da sem vztrajala.

3 pomembna spoznanja, ki so vzniknila iz te izkušnje:

1. Obrni mizo; Seveda ima vsak svoje napake, vendar je na koncu ključno to, kako se ti soočiš s tem, kar prepoznavaš na svoji strani. Vsako situacijo, ne glede na njeno težo soustvarjata oba, ki sta v odnosu. Vsak je dodal svoj del v mozaik, ki ga ustvarjata skupaj. Pogosto vidiš, kaj bi morala rešiti ali spremeniti oseba na drugi strani, na vidiš pa, kaj k mizi prinašaš ti. Obrni mizo in poglej nase – kaj je tvoje v tej situaciji?

2. Kaj lahko naredim zate?
Ja, vem. On bi moral poskrbeti zate. Vendar ti zagotavljam, da je ena najhitrejših poti k obnovi odnosa, če zmoreš osebo na drugi strani iskreno vprašati, kaj lahko danes naredim zate in to narediš. Prijaznost je tek na dolge proge, se spomniš.

3. Vztrajaj! Ena od presunljivih resnic, ki jo je moj dragi podelil z menoj, je bilo to, da je moški priča toliko eksperimentiranja na strani ženske, da ne ve, kaj so zgolj poskusi, ki se ne bodo obdržali in kaj je resnično spremenila pri sebi. Zato počaka, dokler ni temu priča vsaj 3 mesece, preden ti bo dal potrditev. Zato je pomembno, da vztrajaš. In zato je tako ključnega pomena, da poznaš razliko med moško in žensko naravo, da si lahko sprejemljiva in sočutna do njega.

Kako rešiš svoj odnos, korak po korak, delim v spletnem druženju Alkimija Ljubezni, ki je vzniknila iz moje osebne izkušnje. Več najdeš na spletni povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, da v odnosu obnovi sočnost, strast in žar, tako, da se sprosti v svojo ženstvenost, ker verjamem, da ženstvena ženska iz svojega moškega izvabi najboljše.

H

Mladost hitro mine.

Maturantski ples.
Priznam, svojega se sploh ne spomnim.

Ko smo vsi ganjeni opazovali ples maturantov s starši, me je oče čez mizo vprašal, če se še spomnim, kako sva midva plesala na mojem maturantskem plesu. Nerodno mi je bilo priznati, da se ga ne.

Čas leti in so obdobja, ki jih zakopljemo tako globoko v svoji notranjosti, da kasneje ne najdemo več povezav do njih. Moje otroštvo in v veliki meri tudi najstništvo je eno takih obdobij. In zrelostni izpit mature me je zaznamoval za vedno. Po tem izpitu se svojega življenja spominjam zelo jasno.

Na maturantskem plesu generacije 2017 me je močno ganil, ob številnih drugih stvareh, tudi nagovor g. Ervina Hladnik Milharčiča, ki je maturante pospremil z besedami, da je matura tista, ki zaključi obdobje najstništva in odpira vrata v kratko, a sladko, obdobje mladosti. “Mladost hitro mine. In nikoli več ne boste tako pametni, kot ste sedaj.” je zaključil.

Mladost je čas raziskovanja, preizkušanja sebe. To je čas, ko vse, kar so tie naučili, kar si prevzela od skrbnikov in avtoritet v svojem življenju obrneš na glavo, pretreseš in iz vsega vzameš le tisto, kar ustreza tebi. Vsaj tako naj bi bilo.

V praksi se pokaže, da nas družba pogosto tako močno uklešči, da se njenih okov ne uspemo osvoboditi niti v mladosti, niti kasneje.

Mladost je čas, ko si že dovolj zrel za brezskrbno raziskovanje sveta in prevzemanje odgovornosti zase, hkrati pa še nimaš odgovornosti, ki jih prinese s seboj samostojno preživetje in ustvarjanje družine.

Po zaslugi znanosti v 20. st. je človekov razvoj v obdobju odraščanja najbolj raziskan in razčlenjen. Med klasičnimi razvojnimi avtorji je znan Erik H. Erikson (1902-1994), ki govori o časovnem zaporedju vstopanja in delovanja glavnih psihosocialnih sposobnosti v človekovem razvoju. Osnova je epigenetski razvoj človeka, od spočetja do rojstva, ko mora v določenem času začeti z delovanjem posamezni organ, sicer ostane razvojna motnja. V zasnovi so vsi organi v genetski osnovi prve celice.

Razvoj v maternici med nosečnostjo je prvo in temeljno življenjsko podobdobje. Erikson ugotavlja, da podobno kot vstopajo pred rojstvom v delovanje organi, vstopajo skozi vse življenje psihosocialne sposobnosti; v določenem času se mora vsaka od njih razviti do polnega delovanja. V kolikor se to ne zgodi, ostane človeku na tem področju bolestna globinska rana, ki se bo v prihodnosti ponovno pojavila.

Razvoj v prvi fazi odraščanja do zaključka mladosti je Erikson razdelil v šest stopenj:

1. v prvih 23 mesecih je otrokovo socialno okolje mati, razvija se vrlina upanja in prazaupanje, razvojna motnja tega obdobja je globinsko nezaupanje vase, v ljudi in svet. Ključno vprašanje je ali lahko zaupam svetu? Če mati poskrbi za otrokove osnovne potrebe in je dosledno vir topline, udobja, naklonjenosti, potem bo otrok zaupal svetu okoli sebe. V kolikor mati ali primarni skrbnik otroka ne ustvari varnega okolja in ne poskrbi za temeljne potrebe otroka po rutini, bo otrok razvil nezaupanje, kar lahko vodi v občutke frustracije, sumičavosti, zadržanosti in pomanjkanje samozaupanja. Ko otrok nezaupa, vidi svet kot nepredvidljivo, nezanesljivo in nevarno mesto.

2. v drugem in tretjem letu so njegovo socialno okolje starši, razvije se volja in z njo avtonomija (shodi, postane čist, se navaja na red), razvojna motnja tega obdobja je negotovost, dvom, sramežljivost, sovražnost ter zavračanje drugih, sveta in sebe. Ključno vprašanje tega obdobja je, ali lje v redu, če sem, kar sem? Potrpežljivost staršev in opogumljanje otroka pri njegovi samostojnosti v tem času pomagajo razviti avtonomijo otroka. Otrok pri teh letih začne raziskovati svet okoli sebe. Če starši otroka omejujejo, so restriktivni, bo otrok začel dvomiti vase in bo kazal odpor do novih izzivov. Če starši otroku naložijo preveč odgovornosti in od njega pričakujejo preveč samostojnosti, bo ravno tako dvomil vase in bo čutil sram, da ne ustreza.

3. v predšolskem obdobju, v četrtem in petem letu, je njegovo socialno okolje družina, razvije se vrlina namena in pobuda, razvojna motnja tega obdobja je temačna nesproščenost, ki se izraža v nerazumnih občutkih krivde brez razloga. Ključno vprašanje je ali je v redu, da se premikam in delujem? To je faza, ko otroci čutijo močan namen, da začeto tudi končajo. Krivda je novo čustvo, ki se pojavi. Lahko se počutijo krivo brez razloga ali ko začeto ne prinese želenega rezultata. Podpora in opogumljanje pri izbiri realističnih in primernih izbir sta ključnega pomena v tej fazi, da otrok razvije občutek za pobudo. Če ga starši ne podprejo v samostojnosti ali ga zavrnejo kot smešnega in nesposobnega, bo otrok čutil občutke krivde zaradi svojih potreb in želja.

4. v šolskem obdobju, od šestega do dvanajstega leta je socialno okolje šola, razvije se vrlina znanj, kompetentnosti in delavnost, razvojna motnja tega obdobja je zlovešči občutek manjvrednosti in nezmožnosti. Ključno vprašanje je ali mi lahko uspe v svetu tam zunaj? Otrok se mora soočiti z zahtevami učenja novih stvari ali tvega občutek manjvrednosti, nezmožnosti in neuspeha. Če jim ne omogočimo, da odkrivajo svoje talente v tem času, razvijejo pomanjkanje motivacije, nizko samopodobo in otopelost (pomanjkanje energije in motivacije).

5. v puberteti od trinajstega leto in mladostništvu do devetnajstega leta so socialno okolje vrstniki in svet vzornikov, razvije se vrlina zvestobe in identiteta, razvojna motnja tega obdobja je razpršena identiteta z nepovezanimi delčki samega sebe. Ključno vprašanje je kdo sem in kdo sem lahko? V tem času je pomembno, da mladostnik razvije občutek za svoje meje. Najti mora svojo identiteto v svojem delu, spolu, družbi, religiji, politiki. V tem obdobju pogosto družba ukalupi mladostnika s tem, da se podredi željam drugih in ne posluša sebe in je nezvest sebi.

6. v današnjem poznem mladostništvu
, ki je bilo pred nekaj desetletji že zgodnja odraslost 20. do 39. let je socialno okolje osebni, učni in delovni krog prijateljev, spolni partner, sodelavci in tekmeci v družbi, razvije se vrlina ljubezni, globoka povezanost intimnosti in solidarnost. Če človeku spodleti razvoj intimnosti in solidarnosti, se bolestno zapre vase in izolira, kar je zelo nevarna usmerjenost za srednja leta in starost. Ključno vprašanje je ali lahko ljubim? Šele, ko razviješ občutek za lastno identiteto, lahko sebe podeliš z drugimi. Izziv tega obdobja je ugajanje in prilagajanje drugim, zaradi strahu pred zavrnitvijo ali zapuščenostjo s strani partnerja. To pogosto vodi v izolacijo in zapiranje vase.

Ta krhka ptica z imenom Mladost pa ni le obdobje, v katerem jo najbolj uživamo in naj bi jo v polnosti živeli, je kvaliteta, ki je v tebi ne glede na starost. Tvoj dostop do nje in pozornost, ki jo nameniš mladosti pa določata v kolikšni meri je del tvojega življenja.

Izvorne kvalitete tvoje duše so del tvojega dušnega dogovora. Gre za vrline, ki naj bi jih utelesila za časa svojega življenja. Ravno zaradi izzivov skozi razvojne faze pa se le-te ne utelesijo, kar v tvoji notranjosti pušča občutek praznine, ki je nič ne more zapolniti.

Blizu mi je prispodoba, da je naše telo kot avto, ki ga je potrebno redno servisirati in tankati gorivo, da se lahko premika. Če želimo, da naš “avto” brezhibno dela, je potrebna kvalitetna hrana, pijača, zrak, pa tudi redno negovanje hormonskega sistema z oksitocinom. Oksitocin je kot olje, ki poskrbi za notranje izžarevanje, tisti notranji sijaj, žar, ki poskrbi za iskrice v očeh. In to pomembno sestavino, ki neguje in podmazuje tvoj notranji sistem, je potrebno redno dotakati. V nasprotnem primeru motor zariba, kar vodi v izgorelost in občutek izpraznjenosti.

Zato je ključnega pomena, da redno tankaš izvorne kvalitete tvoje ženske duše, da neguješ svoj ženski energijski sistem in se zavedaš kaj čutiš v sebi. Pomembno je, da poskrbiš in utelesiš tri temeljne moči svoje ženstvenosti; intuitivno moč, čustveno moč in senzualno moč.

Kako?
Skozi doslednost in redno dnevno prakso.

Več delim v brezplačni eKnjigi Drzni si Biti ženstvena, ki je na voljo s prijavo >>> tukaj <<<

Bodi SIjajno in SIjajna!
Taja Albolena

Taja iz srčne ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je, tako da s svojo svetlobo naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker verjamem, da ženstvena Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

par7

Moški bo za žensko, ki jo ljubi, naredil veliko več, če bo z njene strani cenjen.

Poznaš tisti občutek, ko te nekdo pusti na cedilu?
Auč. Boleče.

Januarja sem objavila oglas za mojo vijolično masažno mizo in dogovorili sva se, da jo kupi. Mesec dni kasneje je bila miza še vedno zapakirana in pospravljena v mojem poslovnem prostoru. Prosila sem jo, da mi sporoči ali dogovor še drži, pa nisem dobila odgovora. Zame je dogovor, dogovor in še vedno sem verjela, da dogovorjeno drži. Vstopili smo v marec in miza je bila še vedno pri meni. Ko sem jo poskusila kontaktirati, je bil edini odziv sms, ko sem jo klicala, v katerem mi je sporočila, da ravno vozi. Minil je še en mesec brez odgovora.

Počutila sem se ignorirano. Izdano je boljša beseda. Vem, da se stvari vedno znova vračajo k moji otroški ranjenosti izdaje in zdaj, jo prepoznam. Ja, še vedno boli. Ja, še vedno čutim.

Pa je prišel maj in še vedno nisem dobila nobenega odgovora, kljub temu da sem prosila, da mi javi vsaj ali ja ali ne, ker sem končno dojela, da očitno dogovor ne velja. In ja, vem, življenje se dogaja, in smo samo ljudje.
Ko sem en dan svojemu dragemu razlagala, kako izdano sem se počutila zaradi celotne situacije, mi je rekel, da se ženske ne zavedamo, da se moški podobno počutijo takrat, ko ne povemo, kaj potrebujemo od njega.

Čukasto sem ga gledala in obsedela v tišini, v razmišljanju.
»Veš, ko ne poveš, kaj potrebuješ, pa jaz vem, da nekaj je na stvari, to je zame zahtevnost.
Vzameš mi pozornost in energijo namenjam tebi, ker te čakam, da poveš, kaj potrebuješ.
Če ti to ignoriraš, čutim, da ne ceniš mojega časa in moje energije.
Počutim se necenjenega.«

Tuhtala sem. Točno tako sem se počutila v tej situaciji, necenjeno.

Cenjenje je v odnosu pogosto težava. Če ne ceniš sebe, težko izkažeš cenjenje osebi na drugi strani. In tisti aspekt, ki je v ženski povezan z energijo cenjenja je Hetaira, ljubimka, muza. Zase vem, da je bil to tisti del, ki mi je povzročal številne težave. Nisem vedela kaj pomeni, da cenim sebe in sem bila mnenja, da ne vidim lastne vrednosti. Potem mi je moški, moj mentor na področju financ, razložil, da ne gre za lastno vrednost, temveč za cenjenje sebe.

Dokler se osredotočaš na zunanji svet in iščeš potrditev v zunanjem svetu, stvari primerjaš in sodiš glede na vrednost nekoga ali nečesa. Vrednost je vedno povezana s sojenjem in s tem, da potrebuješ mero, s katero se lahko primerjaš. Razlike so subtilne, vendar je lastna vrednost povezana z iskanjem potrditve in identitete zunaj sebe. In s tem s prilagajanjem in ugajanjem. To mi je bilo zelo poznano.

Cenjenje sebe na drugi strani, pa je povezano z zavedanjem, da si dragocena, kot bitje in da si dovolj.
Brez potrebe po primerjanju, sojenju, ugajanju in prilagajanju komerkoli.

Darilo cenjenja osebe, ko osebo vidiš takšno kot je, brez potrebe po primerjanju s komerkoli, je v odnosu zlata vredno. Vendar lahko resnično ceniš druge šele takrat, ko najprej ugledaš in ceniš sebe.

Moški bo za žensko, ki jo ljubi, naredil veliko več, če bo z njene strani cenjen.

To me je v mojem pogovoru z mojim dragim zadelo kot strela z jasnega.

Ko je ženska srečna, je tudi moški srečen.
Ko ženska ni srečna, se moški počuti kot zguba.
V resnici bi bilo bolj korektno, če bi rekla, da se takrat, ko je ženska srečna, moški počuti uspešnega, takrat zmaga.

Moški odneha, ko njegov trud ne obrodi sadov.
Zakaj? Na začetku tega zapisa sem rekla, da v kolikor usmerja pozornost in energijo v nekaj, kar ne obrodi sadov in mu ne omogoči, da zmaga, da se počuti necenjenega.

To, da ceniš njegov trud, je za moškega zmaga.

Moj dragi je popravljal vrtna vrata in ko je končal, je prišel pome k računalniku, da sem mogla it pogledat, kaj je ustvaril. Ko sva se o tem pogovarjala čez čas, mi je povedal, da je zanj ključnega pomena, da je njegova vložena pozornost in energija oplemenitena s tem, ko pokažem, da cenim njegov vloženi trud. Ko sem se bunila, češ meni pa nihče ne pokaže, da ceni to, kar naredim, mi je zaprl usta s tem, ko mi je rekel, da nikoli ne povem, da to potrebujem.

In ko sem se razburjala, da bi bilo treba zamenjati žarnice, ki so že 14 dni mrtve, mi je rekel, da zaradi mojega pritoževanja v povezavi s tem ni motiviran, da bi to naredil, ker ve, da tudi, če zamenja žarnice to ne bo cenjeno. Zakaj bi se torej ukvarjal s tem!?

Vedno znova me osupne, kako ženske s pritoževanjem in kastracijo moškega nikamor ne pridemo. Zakaj bom s teboj delila v brezplačnem spletnem predavanju, ki bo na voljo v nedeljo zvečer, 21.5.2017. >>>Prijaviš se tukaj <<<

Ko moškega ponižaš in ne prepoznaš njegovega vloženega truda, se počuti nezadostnega, kot da ni dovolj moški. Obnaša se kot otrok in pozablja stvari, ki so ženski pomembne. Moški s tem, da »pozablja« stvari nezavedno odgovarja na pomanjkanje cenjenja s strani ženske.


V nadaljevanju najdeš osem načinov, kako lahko izraziš, da ga ceniš:

1) Prijaznost odpira vrata. Pozdravi ga z navdušenjem in se nasmehni, ko ga zagledaš. Izrazi hvaležnost, da ga vidiš. Pristnost je seveda pomembna, kajti moški ve kdaj nisi iskrena. Tudi o tem bom več delila na brezplačnem predavanju v nedeljo zvečer.

2) Izrazi svoje občudovanje na glas. To je še posebej pomembno pred drugimi. Moškemu pohvala veliko pomeni. Ena tistih stvari s katero moškega najbolj povoziš je, ko se pred drugimi pritožuješ nad njim. Običajno so moški takrat videti kot politi kužki. In na dolgi rok ti kritika ne bo pomagala ustvariti ljubečega odnosa. Prav tako ne bo prinesla oboževanja z njegove strani.

3) Povej mu, kaj ceniš pri njemu. Moški radi sliši v čem je dober. Stvar vedno lahko poveš na dva načina, kot potrditev njegove veličine ali zmanjšanje njegove veličine. Ni modro tekmovati s svojim moškim. Več o tekmovanju in kako na to gledajo moški bom podelila v nedeljo zvečer.

4) Zahvali se. Izrazi hvaležnost za njegovo potrpežljivost, pozornost, za njegov čas, ko te posluša. Hvaležnost iz moškega izvabi njegov najboljši del. Zahvali se za njegovo vlogo skrbnika, da poskrbi zate in za otroke. Velika večina sodobnih žensk to jemlje kot moško dolžnost. Vendar modra ženska tega ne jemlje za samo-po-sebi-umevno. Ko ceniš to, kar počne, mu to pomaga, da se obnovi in regenerira po svojem dolgem delovnem dnevu.

5) Bodi igriva. Iz njega izvabi njegovo radost in hudomušnost. Ko se v odnosu ustališ, pogosto pozabiš na zabavo. Igrivost pomlajuje.

6) Povej, kaj potrebuješ od njega brez pritoževanja. Ženske imamo običajno težave s tem, da povemo, kaj potrebujemo ali želimo od svojega moškega. Namesto tega se pritožujemo nad njim, zaradi česar se vedno znova počuti, da ni dovolj. Ne poskušaj ga pripraviti do tega, da naredi nekaj zate z vzbujanjem krivde, ker bo to naredil samo enkrat in nikoli več.

7) Izrazi svojo ljubezen. Ne s kartico. Povej mu. Iskrenost vedno seže do srca in več o tem, kako ključna je v življenju moškega iskrenost bom s teboj delila v zgodbi v nedeljo zvečer.

8) Poslušaj ga. Eno največjih razlik v odnosu naredi ženska sposobnost, da ustvari varen prostor, v katerem se moški lahko čustveno izrazi. Prisluhni njegovim ciljem, sanjam, frustracijam, brez prekinjanja, brez popravljanja. To je umetnost, ki jo delim z ženskami v drugem delu DivineFemme Akademije, kajti pogosto ženske sploh ne doživimo tega, da se moški odpre in podeli stvari z nami, ker ne znamo ustvariti prostora zanj.

Cenjenje moškega je ključnega pomena v odnosu s sinom, bratom, sodelavcem in ne zgolj in samo s partnerjem.
Več o tem, kako drugačni smo si in kaj moški potrebujejo od ženske delim v 14 tedenskem spletnem druženju Alkimija Ljubezni. Več informacij je na voljo >>> tukaj <<<

“Ko čutiš hvaležnost in je ne izraziš, je kot bi zavila darilo in ga ne bi podarila.” William A. Ward

In moja vijolična miza? Včeraj je dobila novo lastnico. Po tem, ko sem nehala čakati na prvo, se je skoraj čez noč odprla nova priložnost. Hvaležna do Lune in nazaj :)

Bodi SIjajno in SIjajna!
Taja Albolena

Taja iz srčne ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je, tako da s svojo svetlobo naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker verjamem, da ženstvena Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

taja_4522

Z izpostavljenostjo “tvegam življenje”.

Vem, da nisem edina. Ne prva in ne zadnja, ki čuti podobno.
Zato sem se odločila, da na to temo podelim še malo več.

Dobila sem povratno informacijo s strani ženske, ki je gledala moj video (najdeš ga tukaj >>>) in je z menoj podelila, kako si ne upa podati na svojo samostojno poslovno pot, ker jo je tako zelo strah, da se bo morala izpostaviti.
Ker zanjo to, da se izpostavi, pomeni, da tvega svoje življenje.
Ganila me je.
Dotaknila se tistega dela v moji notranjosti, ki točne ve, za kaj gre.

To, da vsakič, ko se izpostaviš, tvegaš svoje življenje, namreč zelo, zelo intimno poznam.
In ne, to ni stvar zgolj introvertiranosti.

Vem, kako uničujoča je »dobronamerna« kritika, ki me je večkrat na moji poti ustavila in povzročila, da sem pobegnila vase, se potegnila nazaj, se pomanjšala in šla v hibernacijo.
Za tedne, mesece, leta.

In ko sem o tem govorila s prijateljicami, ki tega mehanizma nevidnosti v sebi nimajo tako zelo izraženega, so me gledale, kot bi bila malce čez les. Saj vendar ne more biti tako grozno.
Vendar je.

Ko gledam ženske, ki z veliko lahkoto govorijo o svojih težkih preizkušnjah javno, jih občudujem, ker je bilo to zame ena najtežjih stvari, ki sem jih naredila, da sem začela deliti sebe.
Golo. Brutalno iskreno.

Kajti tudi zame velja, da z izpostavljenostjo tvegam življenje. Vsakič.

In eden zadnjih velikih izzivov je brez dvoma odločitev, da se pridružim Moderni Marcareting Akademiji Lenje Faraguna (njeno spletna stran najdeš tukaj>>>). Za akademijo sem se odločila, ker se že leta poigravam z idejo, da grem na tuji trg. Vendar si tega nisem upala narediti. Zdaj vem, da je zadaj ta isti mehanizem nevidnosti. Vendar sem zdaj, s soustvarjanjem njene knjige The Naked Brand, zarolala to sneženo kepo in bomo videli, kam me bo odpeljala.

Razlika je v tem, da sem danes precej bolj na Ti z mojim notranjim otrokom, z mojim nevidnim otrokom, ki se je vedno znova skrival, ki me je vedno znova in me še vedno sili v to, da bi pobegnila, se skrila in šla v hibernacijo, zgolj zato, da bi preživela.

V hibernaciji sem namreč preživela svojo mladost. In velik del mojega odraslega življenja.
Enostavno si nisem upala iti za tem, kar sem čutila globoko v svoji notranjosti, da je moje, moje.

In k temu brez dvoma močno prispevajo starši, ki skozi udomačevanje v prvih 14 letih otrokovega življenja skozi vzorce vedenja zasadijo seme »nisem dovolj« v svojega otroka.

In težava je v tem, ker skozi odraščanje svojega zunanjega starša ponotranjimo in tako nadaljujemo z udomačevanjem kar same v sebi.

Tako imam v sebi na eni strani nevidnega otroka, ki čuti, da je nepomemben, neviden in ki vedno znova pobegne v fantazijski svet, ker je realnost tako zelo kruta. Vedno, ko nevidnega otroka ne vidijo in ga ne potrdijo, se počuti izdano. In tako se krepi sveta ranjenost izdaje, ki jo sama krepim s tem, ko ne vidim sebe.

Pogovarjala sem se s svojo hčerko, ki sem ji svojo ranjenost nevidnosti zelo uspešno predala naprej. Razlagala sem ji o tem, kako je 100% za perfekcioniste zgolj “normalno”. In kako je dobro opravljeno za perfekcioniste tam okoli 150%. Kar ima za posledico, da se določenih nalog raje sploh ne lotimo, saj obstaja nevarnost, da je ne bomo dovolj dobro opravili.
Ves čas je kimala.

Dejstvo je, da imamo perfekcionisti izjemno visoke standarde in merila.

Lastna pričakovanja, ki jih ne moremo izpolniti, nas vodijo v razočaranje in frustracijo. Nemoč ob celotni situaciji pa frustracijo zgolj povečuje. In v življenju perfekcionista ni prostora za napake. Napake so za perfekcionista izjemno stresne. Napaka je dokaz, da nisem dovolj.

Napaka predstavlja poraz. Predvidevanje, da lahko v neki dejavnosti naredim vrsto nepredvidljivih napak pa ima za posledico to, da se popolnoma ustavim, zaradi česar se izogibam novostim, kjer bi lahko šlo karkoli narobe. Zaradi tega se pogosto izogibam novostim kot je bilo npr. snemanje FB live videa, da ne bi naredila česa narobe in potem tega ne bi znala sama popraviti.

Pravijo, da perfekcionist živi v prepričanju, da se je vsaki napaki možno vnaprej izogniti.

To česar ne želi je, da bi ga karkoli presenetilo. Ne imeti kontrole nad odzivom ob izpostavljenosti je še dodatni dejavnik “tveganja življenja”. Poskuša se pripraviti na vse možne scenarije, da oceni, ali je dovolj močan, da se bo lahko ubranil, če bi slučajno šlo karkoli narobe. V kolikor oceni, da se napakam ne bo mogoče izogniti, se stvari raje ne loti.

Vsaka napaka namreč pomeni popoln poraz, kar v praksi pomeni vsesplošen poraz na celi črti, ne samo majhen poraz. In kot čistokrvna perfekcionistka lahko pritrdim temu, da pogosto zaradi ene napake doživljam svoje celotno življenje kot napako.

Priznati si lastno nepopolnost je eden največjih izzivov, s katerim te sooća tvoja perfekcionistka.
Izziv mame, ki je perfekcionistka, je v tem, da skriva občutke sama pred seboj. To kar čuti, je zanjo nevidno. In te občutke na drugi strani pogosto izražajo otroci, ki so preveč živahni, preveč glasni, preveč xyz.

Preigrava se polarnost nisem dovolj na eni strani in sem preveč na drugi.

Frustrirana mati je brez dvoma v sožitju z nevidnim otrokom, ki se trudi povzročati kar najmanj težav s svojo prisotnostjo. Trudi se biti neviden, majhen in neopažen.

Verjetno zdaj vidiš, kako pomembno je, da postaneš mama sama sebi in svojemu nevidnemu otroku. Da ti vidiš sama sebe, potolažiš sama sebe, si znaš podariti to, kar potrebuješ, si nameniš pozornost in ljubezen. Da ti prepoznaš, da si dovolj.

Pogosto se nam v življenju zgodi, da se neuspehi zvrstijo kot po tekočem traku z namenom, da se ustavimo in pogledamo s širše perspektive. Kajti neuspeh na enem področju lahko pomeni, da nam življenje pripravlja nekaj dosti boljšega na drugem področju in nas mora v trenutni smeri zaustaviti z močnim neuspehom.

Tipičen primer v zvezi s tem lahko vidimo v življenju svetovno znane pisateljice J.K. Rowling, avtorice knjig o Harryu Potterju. Sama o svojih napakah pravi naslednje:
“Napake olupijo tisto, kar je nebistveno. Bila sem osvobojena, ker so se vsi moji največji strahovi uresničili. In še vedno sem bila živa. In še vedno sem imela hčer, ki sem jo oboževala. In imela sem tudi star pisalni stroj in veliko idejo. In ta ideja je postala trden temelj, na katerem sem ponovno zgradila svoje življenje… Napake v preteklosti so me pripeljale do občutka notranje varnosti – tega občutka prej nisem mogla pridobiti skozi opravljanje izpitov. Napake so me naučile stvari, ki se jih ne bi mogla naučiti na noben drug način. Odkrila sem, da imam močno voljo in dosti več discipliniranosti, kot sem to o sebi prej mislila. Spoznala sem tudi, da imam prijatelje, katerih vrednost je večja od vrednosti rubinov… Spoznanje, da se iz neuspehov dvigneš modrejši in močnejši, pomeni, da si vedno na varnem in vedno preskrbljen v svoji sposobnosti preživetja. Nikoli zares ne spoznaš samega sebe ali moči svojih odnosov z drugimi, dokler oboje ni preizkušeno preko neuspehov.”

Ključ je nedvomno v tem, da spoznaš sebe, objameš sebe in izbereš v sebi, da se izraziš skozi zlati del tega aspekta, ki ima na eni strani Nevidnega otroka in na drugi strani za mamo Perfekcionistko.

Danes vem, da je ta mehanizem nevidnosti nekaj, kar mi je pomagalo preživeti.
Vendar vem tudi, da v življenju prideš do točke, ko te to, kar ti je prej služilo in ti je pomagalo, da si preživela, začne ovirati. Pomembno je, da te mehanizme spoznaš v sebi, jih objameš, da bi lahko zaživela kot ženska, za katero si se rodila, da si. In to je tisto, kar počnemo v spletnem druženju Objemi Sebe. Več najdeš na povezavi tukaj >>>

Skozi svoje delo z ženskami v zadnjih 20 letih, sem prepoznala 5 izvornih načrtov Ženske Duše. Tvoj izvorni načrt Ženske Duše (DivineFemme Blueprint) je kot portal, skozi katerega vstopaš v svojo notranjost, da ponovno vstopiš v stik s svojo naravno esenco, se povežeš z žensko, za katero si se rodila, da si in zaživiš svoj polni potencial tvoje Ženske Duše. Razkriva tvoj jezik ljubezni, tvoj intuitivni jezik, tvoj erotični jezik, pa tudi tvoje boleče točke, da bi izkusila premike v svojem ljubezenskem ali poslovnem življenju.

In ta zlati del ženske, ki v senci skriva na eni strani nevidnost in na drugi perfekcionizem je Magična, čarobna Ženska, MagicalFemme. Več o njej in ostalih 4 izvornih načrtih si lahko prebereš v brezplačnem zapisu 5 izvornih načrtov Ženske Duše. Zagotoviš si ga s prijavo na spletni povezavi tukaj >>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

guess

Ena najtežjih stvari v življenju je brez dvoma opuščanje perfekcionizma, da enostavno samo Si.

Veš tisto, ko ti nekdo reče; Samo Bodi!
Ja, seveda. Slišati je lahko.
Ampak kako to narediš?

Zelo živo se spomnim, ko sem sama sebi navznoter postavljala vprašanje; Kaj naj naredim?
In je bil odgovor notranjega vodstva vedno znova; Samo Bodi!
Spravljal me je ob pamet.
Slišalo se je sijajno, vendar mi v praksi ni čisto nič pomagal.

Če celo svoje življenje preživiš v nevidnosti, razviješ izjemen občutek za perfekcionizem.

Stvari morajo biti perfektne, drugače nisi dovolj.
Nisi dovolj lepa, na kar nimaš zares pravega vpliva, zato se vržeš v iskanje potrditve na intelektualnem področju, vendar nikoli nisi dovolj pametna. In ko se to ne obnese, se trudiš biti dovolj pridna, dovolj aktivna, dovolj xyz. Dejstvo je, da ne glede na to, kaj počneš in kako to počneš, nikoli ni dovolj.

Druga skrajnost je, da je vedno preveč. In tako si preveč glasna, ko se smejiš, pretirano živahna, ko noriš naokrog, preveč pametna, ko izraziš svoje mnenje. V vsakem primeru si nepopolna.

In to ponavadi zdraviš s tem, da se trudiš še bolj, delaš še več, si prizadevaš, da bi stvari naredila brez napake, kar je naravnost utopično. V strahu, da te bodo ljudje sodili, se skriješ, se pomanjšaš in se narediš nevidno. To je preživetveni mehanizem, ki ti je pomagal, da nisi povzročala preveč težav ali skrbi avtoritetam okoli sebe in da si se na drugi strani izognila konfliktom.

Ampak v življenju prideš do točke, ko se želiš izpostaviti, se pokazati in narediti pozitivno razliko s svojim delom. Takrat je modro, da res razumeš kdo SI, kajti v nasprotnem primeru je praktično nemogoče Biti ta oseba, ki ti SI.

Največja tragedija tega, da se nenehno trudiš biti nevidna je v tem, da postaneš nevidna sama zase.
Enostavno ne vidiš kakšne so tvoje potrebe, kaj si ti želiš in tako zlahka zdrsneš v rutino ugajanja drugim, prilagajanja in tuhtanja kaj so stvari, ki jih enostavno moraš narediti, v kolikor se želiš izogniti kritiki perfekcionista.

Nevidni otrok ima na drugi strani za starša perfekcionista, ki raje kritizira kot pohvali. Poleg tega imajo perfekcionisti izjemno visoke standarde in merila. Kar za druge predstavlja 100%, je za perfekcioniste zgolj »normalno«. In v kolikor ocenijo, da določene stvari ne bodo uspeli opraviti perfektno – po lastnih pričakovanjih, seveda, se temu raje izognejo.

In to me je leta, kaj leta, desetletja, ustavljalo, da bi resnično stopila v svoj polni potencial in zaživela življenje, ki sem si ga naskrivaj želela.
Kajti tudi svoje izjemno življenje sem skrila, celo sama pred seboj.
Ko sem na številnih seminarjih, ki sem se jih udeleževala dobila vprašanje, kakšno je moje sanjsko življenje, sem vprašanje enostavno preskočila.

Če je perfekcionizem del tvoje notranjosti, potem poznaš tudi to, kako se raje izogneš sanjam v celoti, kot da bi naredila napako.
Kajti, če boš naredila napako in stvari ne boš zapisala popolno, potem se ne bo uresničilo.

Napake so za perfekcionista izjemno stresne, zato si prizadeva, da bi jih predvidel in se jim vnaprej izognil. In ko se mu napaka pripeti, postane nejevoljen in se obtožuje, kako je lahko tako neumen (ponovno se vklopi mehanizem, da ni dovolj), da tega ni videl vnaprej in se temu izognil.

Trudi se biti vse za vsakogar, kar ga vedno znova izčrpava, saj njega ni nikjer. Vedno znova se ukvarja z drugimi, ob tem pa izgubi stik s seboj in s tem kdo je in kaj so njegove resnične želje. Enostavno ne vidi sebe, ne ceni sebe in pogosto potrebuje kar nekaj desetletij tlačenja te zemlje, da dojame, da nič manj vreden od drugih, če ni popoln.

Vedno, ko se daješ v škatlico za vžigalice, kot se je slikovito izrazila prijateljica, ko poskušaš ustrezati mnenju nekoga drugega, pričakovanjem nekoga drugega, ne vidiš sebe, svojih darov in svoje izjemnosti, edinstvenosti in dragocenosti.

In verjemi, da to poznam zelo intimno, saj imam nevidnost dobesedno vgravirano v svojem DNKju. Eden največjih izzivov mojega življenja je brez dvoma ljubezensko življenje, kajti v mojih očeh nikoli nisem dovolj. Sprejemljivost, ki jo je od mene terjalo potapljanje v lastno ženstvenost je bilo zame svojevrstno mučenje.

Kako sprejeti vse dele sebe, vključno z vsemi nepopolnostmi in napakami?

Vsaka napaka namreč pomeni popoln poraz.
Moj dragi mi je pogosto očital, kako lahko na svet gledam tako črno-belo in zakaj ne vidim vseh barvnih odtenkov, ki so na voljo.
Priznam, tole je zame golo iskreno, če mi nekaj ne uspe, je to zame poraz, brez vmesnih opcij. In to običajno pomeni vsesplošen poraz na celi črti, ne samo majhen poraz.

Zato zelo dobro vem, kaj pomeni izkušati notranjo praznino. Zelo dobro vem, kako trdo znam delati in kako zelo sem si prizadevala za kratkotrajne občutke izpolnjenosti, ki jim je takoj sledil nov projekt ali nov cilj. Enostavno nisem znala praznovati svojih uspehov in kako hitro me je potegnilo v nezadovoljstvo, saj ta novi cilj še ni bil dosežen.

Kako naj bi se sprostila in uživala, če je življenje trenutku ponovno postalo nepopolno?
In tega nekdo, ki teh težav z nevidnostjo nima, enostavno ne bo razumel.

Tako kot tega, da je partnerstvo moj daleč največji izziv v življenju. Kajti, ko ljubiš nekoga, ga ljubiš v celoti, je res!?
Z vsemi njegovimi napakami.

V resnici težava ni v osebi na drugi strani, temveč v tem, da v kolikor ne ljubiš in ne zmoreš sprejeti sebe, nikogar drugega v resnici ne sprejemaš in ne ljubiš takega kot je.

Ljudje pač delamo napake in da bi se lahko pomirila s tem, moraš najprej videti in objeti sebe in svojo nepopolnost, namesto, da se z njo boriš ali pred njo bežiš.

Nepopolnosti so v resnici tiste, ki nas naredijo edinstvene, enkratne in neponovljive.
In to, kar je del učenja, ki ga objemam dnevno je, da moj obstoj zadošča. Nič mi ni treba narediti. Nikomur ustreči. Ni se mi treba prilagoditi. Vse kar je potrebno je, da samo sem.

Ob tem mi zelo pomaga praksa Pregleda, kjer sem v opazovanju, spremljanju tega, kar je. Kaj je v tem trenutku prisotno v mojem telesu, v mojem energijskem polju, v mojem notranjem čustvenem svetu, v mojih mislih. Kje sem in kaj v resnici potrebujem.

Da samo sem. Sama s seboj. Da se čutim. Da se vidim. Da obstajam.

Moje največje učenje je bilo brez dvoma povezano s tem, da sem se mic po mic naučila objeti sebe in da sem utišala potrebo po tem, da bi me ugledali in potrdili zunaj mene.

V praksi vidim, da je največji izziv številnih žensk objeti sebe in postati starš sama sebi. Da prenehaš z iskanjem nadomestnega starša, ki ti bo dal to, kar potrebuješ in da namesto tega prepoznaš kaj potrebuješ in sama poskrbiš zase. To je tisto, kar z ženskami delim v spletnem druženju Objemi Sebe, ki ga začenjam v aprilu.

Seveda je to proces, ki se ne zgodi čez noč. Vendar je učenje tega, da objameš vse dele sebe, da se sprejmeš točno takšna kot si največje darilo, ki si ga lahko podariš. Pa ne le sebi, to, da objameš sebe je največje darilo, ki ga lahko podariš svetu.

Ko se enostavno nehaš ukvarjati s tem, kaj si mislijo o tebi drugi in postaneš ti Ti, sama svoja, takrat lahko v resnici svetu ponudiš največ. Takrat to, kdo Ti SI, svoje darilo, začneš deliti z ljudmi in s svetom.

Podeliš Sebe, v vsej svoji veličastnosti, izjemnosti, enkratnosti in dragocenosti!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Objemi Sebe je spletno druženje, ki traja 12 tednov, več si lahko prebereš na spletni povezavi tukaj >>>

par7

Partnerski odnos ne pozdravi bolečin tvojega otroštva, samo razkrije jih.

Veš kolikokrat slišim ženske govoriti, kako bo po tem, ko najde tisto pravo osebo, njeno življenje popolnoma drugačno.

Zase lahko mirno povem, da sem v svojih 20tih verjela v teorijo duš dvojčic in mit, da bo moje življenje popolno, ko in če bom našla Njega. Saj veš, On, princ na belem konju je popoln moški, ki ustreza vsem parametrom na tvojem seznamu popolnega moškega, ki v tebi prebudi metuljčke že samo, ko se spomniš nanj in ko si z njim, doživljaš ognjemete strasti in izpolnjujoče ljubezni.

S tem je šel z roko v roki tudi mit, ki pravi, da sta potem, ko sta se našla, srečno živela do konca svojih dni.
Pravljice se po navadi tukaj končajo. Nihče pa nam ne pove resnice, ki je običajno vse prej, kot rožnata.

Vsi vemo, da gredo odnosi skozi svoje vzpone in padce.
Vendar ti sporočila medijev, pop kulture in novodobnega gibanja, ki ti sporočajo, da je zunaj tebe tisti popolni Moški, ki te bo osrečil enostavno zlezejo pod kožo. In ko ga srečaš res misliš, da je on tisti, ki bo vse naredil prav. Dejansko pričakuješ od moškega, da te bo osrečil.

In da se razumemo, tudi moški na drugi strani išče svojo popolno žensko, ki bo popolna gospodinja, mati njegovim otrokom, vedno pripravljena in strastna ljubica.

Vendar vedno, ko iščeš nekoga zunaj sebe, da bi te osrečil, svojo moč predaš tej osebi.
In Vesolje je naravnano tako, da te to vedno znova razočara.
Kar vodi v občutke izdanosti.
Posledica tega je, da se zapreš in greš pogosto v svojo žrtev, ubogi jaz, ki se mu dogaja krivica.

Resnica je, da lahko z drugimi podeliš samo tisto, kar je v tebi.

Ti moraš v sebi čutiti srečno in zadovoljstvo, da to iz sebe izžarevaš v zunanji svet in da ti to lahko ljudje zunaj tebe odslikajo. V kolikor želiš, da se tvoj odnos ohrani, moraš zelo dobro poznati na eni strani Sebe in na drugi strani svojega moškega.

Ljudje smo bitja odnosov.
Dejstvo je, da se naše globoke ranjenosti pokažejo samo, ko smo v odnosu z nekom, ki mu zaupamo in s katerim čutimo globoko povezanost.

Tvoj ranjeni del vedno znova poskuša dobiti potrditev svoje vrednosti, odobravanje in ljubezen zunaj tebe.
Vse, kar si skozi svoje življenje izkusila, je zapisano v tvojem živčnem sistemu in se bo pokazalo na površju vedno, ko se boš znašla v situaciji, ki zgolj diši po tem, da bi bila lahko ponovno izdana, zavrnjena, ranjena, zapuščena ali ločena.

Vse te ranjenosti najlažje preobraziš skozi izkušnjo, zato se v odnosih vedno znova znajdeš v situacijah, kjer bi se lahko soočila s tem, kar nosiš v sebi.
Na nezavednem nivoju si zavezana temu, da ponavljaš isto zgodbo toliko časa, dokler je ne prepoznaš in ji dopustiš, da se zlije s teboj. Da postane del tebe, namesto, da se z njo bojuješ ali bežiš pred njo.

Ključ je v tem, kako vzameš lekcijo, oziroma kako alkimiziraš zlato iz izkušnje.

In običajno se po tem, ko je obdobje metuljčkov in ognjemetov končano, pokaže realnost bolečih izkušenj, ki jih vsi nosimo v sebi. In veliko ljudi se potolaži, da je nekaj narobe z osebo na drugi strani, zapustijo odnos in se vržejo v iskanje nove »popolne« osebe.

Žal je »popolna« oseba zgolj iluzija, ki jo nosiš v svoji glavi in ki krasno podpira mit o popolni osebi.

Da bi lahko zaživela izpolnjujoče partnerstvo, se morata oba partnerja zavezati temu, da bosta skozi vzpone in padce v odnosu potovala skupaj.

Temeljni občutek, po katerem kot ženska hrepeniš v svojih odnosih je občutek varnosti.
Da bi se zdravljenje lahko zgodilo, se moraš čutiti varna.
Vendar tega občutka nihče ne more ustvariti namesto tebe.
Na tebi je, da v sebi začutiš občutek varnosti.

Vse je že v tebi, včasih le potrebuješ zunanji odsev, da se spomniš tega, kar je že v tebi.

Največji izziv v številnih partnerskih odnosih je iskanje nadomestnega starša, nekoga, ki bo poskrbel zate in ti dal to, česar ti tvoji starši niso zmogli dati ali ti niso dali dovolj tega, kar si želela.
Od tukaj izhajajo pričakovanja do naših partnerjev, da bodo nadomestili to pomanjkanje za nas.
Neizpolnjene potrebe iz otroštva niso nikamor šle zgolj zato, ker si odrasla.
Še vedno so skrite v tvoji notranjosti.

Limbični del tvojih možganov se uči skozi izkušnjo in ne skozi razumevanje ali teoretiziranje o stvareh.
V teoriji ti je lahko vse kristalno jasno, in pogosto ti je. V praksi pa se pokaže, da imaš težave.

Skozi izkušnjo, da je za tvojo potrebo poskrbljeno, se lahko zgodi zdravljenje tega dela v tebi.
Rada rečem, da moraš postati starš sama sebi in si dati to, kar pričakuješ iz zunanjega sveta.

Idealno bi bilo, če bi se s svojimi čustvenimi ranjenostmi soočila in jih preobrazila preden vstopiš v partnerski odnos, vendar je realnost po navadi drugačna.

V odnosu ponavljaš svoje zgodbe, ki si jih začela v odnosu s svojimi starši.

Partnerski odnos razkrije, kje te boli. Na tebi pa je, da to bolečino prepoznaš, si jo priznaš, da bi jo lahko preobrazila in zavestno izbrala, da poskrbiš za svoje potrebe.

In ko prepoznaš za kaj gre, ko prepoznaš svoje potrebe, je modro, da jih podeliš na drugo stran.
Jasno, glasno in pogosto.
Kajti ne glede na to, da pričakuješ, da bi oseba na drugi strani morala vedeti, kaj potrebuješ, v resnici ne zna brati misli. Če partnerju poveš, da potrebuješ objem ali vzpodbudne besede, to lahko naredi ZaTe.

Pogosto se moraš povezovanja s svojo notranjostjo, s svojo Bitjo naučiti.
To, da ljubiš sebe, prevzameš polno odgovornost zase in se nahraniš, se napolniš, da čutiš notranjo polnost iz katere lahko podeliš sebe z drugimi je nujno potrebno, če želiš pustiti sled in narediti pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.

Kajti tukaj si, da v polnosti deliš sebe in svoje Darilo z drugimi.
To terja prakso in če si pripravljena, da v polnosti objameš sebe, se mi pridruži v spletnem druženju. Več najdeš na povezavi tukaj >>>>

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

dark_light

Na temni strani življenja…

Tisti trenutek, ko sem dojela, da gre za medsebojni dušni dogovor, da midve odigrava igro čustvene manipulacije z namenom, da se on spomni, kdo je in kaj je njegovo učenje, sem se spomnila na knjigo Mala Duša in sonce, v kateri je Neal Donald Walsch zapisal: »V trenutku, ko te bom našla in ti storila tisto strašno,« je odgovorila prijazna duša, »ko ti bom storila tisto najstrašnejše, kar si lahko predstavljaš,…torej v tem trenutku…«

»In,« je rekla mala duša, »in…«
Prijazna duša je postala še tišja. »…spomni se na to, kdo v resnici sem.«
»O, prav gotovo bom,« je zaklicala mala duša, »obljubljam ti! Vedno se te bom spominjala kot te vidim v tem trenutku tukaj!«

»Dobro,« je rekla prijazna duša, »veš, tako se bom pretvarjala, da bom sama pozabila. In če me ti ne boš spomnila, kdo v resnici sem, se sama ne bom spomnila zelo dolgo časa. Če pozabim, kdo sem, se lahko zgodi, da boš tudi ti pozabila, kdo si in obe bi bili izgubljeni. Potem bi potrebovali drugo dušo, ki bi prišla v najini življenji in naju spomnila, kdo v resnici sva.«

»Ne, ne bova,« je še enkrat obljubila mala duša, »vedno se te bom spominjala! In zelo ti bom hvaležna za tako veliko darilo za priložnost, da lahko izkusim sebe kot kar resnično sem »

Vendar se on ni spomnil našega medsebojnega dogovora. Pozabil je nanj. V njegovih očeh sem bila jaz napadalec, ona na drugi strani pa žrtev. On se je čutil poklicanega, da jo reši s tem, da napade mene.

Bila sem osupla, kajti vmes sem že dojela za kaj gre, se ji opravičila in podelila z njo svoja dognanja. In ko je prihrumel na sceno, se je vsulo iz njega… bes, sovraštvo in vse najhujše, kar si lahko predstavljaš. Bila sem malo-da-ne izmeček, ker si kaj takega pač ne bi smela dovoliti.
Takrat me je zadelo, da je lekcija namenjena njemu in da sva obe odigrali to igro zanj.

Kajti življenje se vedno dogaja ZaTe in ne Tebi.
In včasih imamo dogovor na dušni ravni, da si odigramo igre, da bi dojeli učenja, ki se skrivajo zadaj.

Vendar se tukaj zgodba ni zaključila.

Ker je vse zgolj energija, če z njo ne znamo upravljati, lahko naredimo veliko škode. In tega se velika večina ljudi ne zaveda.

Ko te nekdo napade, imaš vedno tri izbire, lahko napadeš nazaj, zbežiš ali zmrzneš, se delaš kot da se nič ni zgodilo, si kot noj z glav v pesku. Pravzaprav je na voljo še en odziv, ko omedliš, ki je ravno tako del zamrznitve.

Redkokdo izbere zavestno pot, ki presega preživetvene mehanizme, ko izbereš, da ne odreagiraš, temveč se odzoveš, po navadi po temeljitem premisleku. Sama, če se le da, ubiram to pot, ki pa je najtežja.

Tokrat sem bila soočena z odkritim napadom, ki je bil kratke sape, ker je na sredi ugotovil, da je stvar že rešena, ker sva se midve že pogovorili. Tisto, kar je sledilo pa je bil nevidni del, ki je pogosto spregledan, ker se o njemu ne govori.

Čez kakšno uro me je začela boleti glava in slabost se je razlezla čez celo telo. Hkrati s tem me je bolela še moja desna rama, kar tako »iz zraka«. Vse skupaj je bilo vedno bolj neznosno. Naslednji dan in pol sem preležala, ker nisem mogla ne sedeti, ne stati.

Po dveh dneh agonije, pa me je po pogovoru o dogodku, zadelo kot strela z jasnega, da sem doživela psihični napad. In da je bolečina v lopatici, posledica bodala, ki je bil na energijski ravni še vedno zapičen v moje energijsko polje.
Posledica strupenega sovraštva je bilo tudi to, da je moje energijsko polje implodiralo in se sesedlo samo vase. Bila sem osupla.

Leta se mi ni zgodilo, da bi me kdo tako globoko ranil, čeprav sem, roko na srce, doživela kar nekaj takih močnih energijskih ali psihičnih napadov s strani ljudi, za katere bi dala roko v ogenj.

Dojela sem, da sem mu dovolila, da mi pride do živega, ker sem mu pustila vstop v svoje energijsko polje.
In pogosto je tako, da nas na energijski ravni najbolj ranijo ravno tisti, ki so nam najbližje.
Ker jim zaupamo, ker se jim odpremo.

To, kar me je osupnilo je bila reakcija mojega celotnega sistema. Ker je bila moja energijska krogla poškodovana, sem zaradi travme pobegnila iz telesa – seveda se tega nisem zavedala. Zadnji del moje energijske krogle je bil tako poškodovan, da je bilo videti kot bi eksplodiral, energija na nivoju ledvic pa je odtekala kot slap.

Sledil je pogovor s prijateljico, po katerem sem odstranila bodalo. Z njeno pomočjo sem se lahko utelesila in si pogledala, kaj se mi dogaja. Temu je sledilo še celjenje mojega energijskega telesa.

Zakaj sploh pišem o tem?
Ženske učim, kako negovati svojo maternico in svojo svetlobno kroglo. Vendar takrat, ko je tvoje telo pod vplivom travme, v šoku zaradi dogodkov, ki so te pretresli na katerikoli ravni, čustveni, mentalni, energijski ali fizični, zapustimo telo. Ženske smo izmojstrile to, da zapustimo svoje telo in se preselimo na mentalno raven, kjer vse vemo in nam je vse jasno, vendar smo v otopelosti in ne čutimo bolečine, ki jo čuti telo.

Zaradi dolgoletne prakse utelešanja sem čutila nelagodje in slabost in vse simptome, vendar v resnici nisem mogla v maternico. Nisem je čutila. Bilo je, kot, da bi bila tam prazna luknja. To, da me je moja prijateljica vodila in je s svojo pozornostjo usmerjala energijo, mi je pomagalo, da sem začutila svojo medenico in stopala, da sem začutila, kaj se je zgodil na zadnji strani mojega energijskega telesa.

Vse to mi je pomagalo, da sem prepoznala, kaj se je zgodilo, si priznala stvari in se lotila tega, kar je bilo potrebno narediti, da sem se sestavila skupaj.
To mi je vzelo cele tri dni in noči.

Ob tem sem dojela celo vrsto stvari:
1. Vsi imamo dušne dogovore z ljudmi v naši okolici. Imamo dušne dogovore s svojimi najdražjimi. Ko se odigrajo, je pomembno, da se zavedamo tega, kaj se je zgodilo in predvsem, da se ne kaznujemo zaradi tega, kar se je zgodilo. Glede na okoliščine dogodka sem bila sama mnenja, da je bilo vse zaman, ker oseba ni dojela, kaj se je zgodilo, pa me je prijateljica potolažila, da temu ni tako – svoj del dogovora sem izpolnila. Če oseba na drugi strani ni dojela, kaj se je zgodilo zanjo, si bo situacijo ponovila z nekom drugim.
2. Odziv na situacijo je odvisen zgolj in samo od tebe. Lahko bi napadla nazaj ali šla v žrtev in verjemi, kasneje sem v treh dneh imela svoje žute minute s svojo žrtvijo, vendar sem se v situaciji odzvala mirno in preudarno. Povedala sem kaj sem dojela in se opravičila. Moje osebno mnenje je tako, da je ravno zaradi tega, ker on ni imel ventila, da bi se lahko znesel nad mano v živo, priletelo bodalo za mano. In če ne bi bila v dani situaciji jaz tako čustveno vpletena, bi verjetno tudi ta energijski napad prepoznala.
3. Pomembno je, da vzameš svojo lekcijo v dani situaciji; moja je bila povezana z nevidnostjo. Običajno sem se v takih situacijah, ko me je kdo napadel umaknila in nisem pokazala svoje bolečine in ranjenosti. V tem primeru sem jo. In prosila sem za pomoč, ker enostavno nisem mogla funkcionirati.
4. Ključnega pomena je, da poznaš svojo energijsko anatomijo in si znaš pomagati. Kajti če ti ne veš, kaj se ti dogaja, si lahko tedne in tedne v bolečini, dokler tvoje biofotonsko polje ne uspe stvari zakrpati do te mere, da lahko funkcioniraš. Če ti veš, da si energijsko bitje svetlobe in da je na tebi, da aktiviraš svoje sposobnosti samozdravljenja, lahko stvari zelo hitro poustvariš. Potrebuješ mir, čas zase in veščine zdravljenja s svetlobo.

Da bi si lahko pomagala, se moraš zavedati, imeti razumevanje, si dovoliti, da čutiš in izkušaš stvari. Vse štiri ravni so pomembne.
Ni dovolj, da o tem zgolj teoretiziraš in se zavedaš stvari, kar dandanes v poplavi informacij radi naredimo.

Telo je res čudežno in z našo pomočjo se lahko ekstremno hitro pozdravi, obnovi in revitalizira. Svetloba, ki jo izžarevajo tvoje celice, zdravi telo in ga obnavlja. Če znaš upravljati s svojo svetlobo, se vse dogaja toliko hitreje. Temeljna je praksa.

In včasih potrebujemo težke, boleče in travmatične izkušnje, da dojamemo, da ugledamo, da resnično lahko nevidno postane vidno. Zase vem, da je bila to še ena od lekcij moje nevidnosti in brezmejno sem hvaležna vsem vpletenim za izkušnjo in lekcijo.

Več o nevidnem otroku in ostalih preživetvenih arhetipih, tudi žrtvi pa delim v spletnem druženju Objemi Sebe, ki ga začnemo že kmalu. Več najdeš na spletni povezavi tukaj >>>

Zgodba Mala Duša in Sonce – Neale Donald Walsch je na voljo v obliki knjige, ki jo je izdala založba Primus.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

sad

Včasih moraš pobegniti pred svetom, da najdeš sebe.

Minljivi smo. In včasih pozabimo, kako krhko je človeško bitje.

Ženska. Moj letnik. Duhovna učiteljica. Samomor.
Dotaknilo se me je. Zelo.

Vem, da bo kak cinik rekel, da je vsak dan kar nekaj takih. Vem.

Resnica boli.
Zareže v globino in se te dotakne tam, kjer si najbolj ranljiva.
Vem, kako malo je v resnici potrebno, ko te boli, ko je nevzdržno, ko bi pobegnila, da pobegneš za vedno.

V sebi menimo, da smo močne, vendar je pogosto življenje tisto, ki nam pokaže, kako krhke smo v resnici. In v tej krhkosti je lepota. V tej lepoti je resnica.

Spet sem na begu. In vem, kako se to sliši… odrasla ženska, s svobodno voljo… Kako na begu?
Vendar globoko v sebi poznam razliko – zelo.

Desetletja sem na begu.
Na begu pred resnico.
Resnico o sebi.

Kot majhna deklica sem bežala v sanjski svet, v pravljice.
Res sem verjela, da me nekje čaka nekdo, ki me bo rešil.

Najprej sem mislila, da me bo rešil moj deda. Vendar je umrl, ko sem bila še deklič.
Bilo je, kot bi se moje sanje razblinile. Prvič.
Ostala sem s svojim vsakdanom, s prepiri in strahom, da bom postala otrok ločenih staršev.
Moj mehanizem, da sem preživela, je postal beg.
Beg od sebe in od sveta.

Postala sem pridna punčka, v upanju, da bo kaj drugače, če bom vse naredila prav.
Da bodo opazili, da me imajo.
Imela sem obdobje, ko sem si želela, da bi se mi kaj res hudega zgodilo, ker bi potem dojeli, da me imajo, da obstajam.

Moja strategija, ki sem jo do takrat že dobro razvila, je bila nevidnost.

Počutila sem se, kot da me sploh ne bi bilo, kot da sploh ne bi obstajala.
Nekomu tam zgoraj se je moje življenje zdelo pomembno. Čuvali so me, da se moje želje niso uresničile.

Hrepenela sem po bližini, po potrditvi, po tem, da bi bila vidna. Hkrati pa sem se ves čas zatekala v nevidnost in se skrivala.
Tudi tako, da sem bežala sama pred seboj.
Nepopolna perfekcioniska, vedno nezadovoljna s seboj.
Ne glede na vse svoje dosežke, moje življenje nikoli ni bilo popolno.
In še danes ni.

To k čemur stremimo, je svoboda. Osvobojenost spon življenja.
Vendar jim ne moremo ubežati.

V svoji notranjosti imamo dve naravi. Tisto človeško, ki stremi k preživetju in ki odreagira na stvari iz strahu. Ter tisto drugo, angelsko naravo, ki nas povezuje z duhom, ki izbira, da se odzove na stvari z ljubeznijo.
Tvoja angelska narava pozna občutek svobode.
Tvoja osebnost, ki stremi k preživetju, pozna le odsev svobode, ki jo išče v hitrih avtomobilih, potovanjih in velikih vsotah denarja.

Vsi bi bili angeli in vsi bi ta človeški del sebe izpustili, ga preskočili.
In dnevno se poskušamo izogniti svoji človeškosti.

Zapuščamo telo in hitimo v glavo.
Prepričane smo, da vse vemo.
Načitane smo in v teoriji nam je vse kristalno jasno.
V praksi pa, ko smo soočene s sramom, krivdo, strahom, žalostjo, jezo, ne vemo, kaj naj z vsem tem.
Ne čutimo. Ujete smo v otopelosti.

In vsake toliko nas resnica sooči s tem, kje se nahajamo.
In takrat imamo svobodno izbiro, kaj bomo izbrale.
Beg je vedno opcija. Težje je ostati in se soočiti s seboj.

Včasih pa se moraš umakniti, pobegniti pred svetom, da najdeš sebe.

Svoje zatočišče se našla pod veliko brezo, ki je ravno začela brsteti. Nežna zelena barva, ki se je svetlikala kot majhni dragulji, ko je sonce posijalo skozi listke, me je pomirjala. In globoko oceansko dihanje me je spomnilo na dejstvo, da imam telo.

Breza me je spomnila na dragocenost življenja in na njegovo krhkost.
Brste lahko uniči mraz. Nežni listki še nimajo moči, da bi v polnosti opravljali svoje delo. Ranljivi so. Tako kot je otrok.

Svojega notranjega otroka sem peljala na sprehod, v gozd.
Opazovali sva življenje in poslušali ptičje petje.
Potrebovala sem mir. Samoto. Čas zase.

In pogosto na svojih neskončnih seznamih, ne najdemo časa, za tiste redke trenutke dragocenosti, ko se potopimo v izkušanje, čutenje, doživljanje, tukaj in zdaj.

Minljivost je zadnja leta moja spremljevalka.
Opominja me, da življenje ni večno. Da je moja duša izbrala Darilo, ki ga nosim v sebi z namenom, da ga prepoznam in podelim.
In nikoli v resnici ne veš, kdaj je tista tvoja zadnja ura, zadnji dan,…

Smrt ženske, ki se je globoko dotaknila moje ženske duše, me je ponovno opomnila na to, da je življenje minljivo. Da je tudi moj čas tukaj, na tem modrem dragulju, določen. Da ni neskončen.

Vedno bolj ga cenim. Vidim dragocenost trenutkov. Bogastvo, ki nam je dano. In kako pomembno je, da to bogastvo prepoznamo. Da ga v polnosti zaživimo.

Objeti sebe v polnosti, biti celovita je moje popotovanje.
Vem, da še nisem tam.
“Dokler si tukaj, v telesu, tvoje popotovnaje ni zaključeno,” je nekoč podelila z menoj.
Vem, da je to popotovanje, kjer je cilj na prehodu na drugo stran.
Vem, da se nezadržno bliža.

Vem pa tudi, da imam še toliko, da podelim.
Toliko, da izkusim.
Toliko, da izrazim.

Življenje je resnično čudežno.
Izjemno je. In tako zelo dragoceno je.
Tako zelo dragoceno.
Tako zelo.

Članek na podobno temo, o tem, da si ljubezni ne moreš zaslužiti, najdeš tukaj…

Pripravila sem spletno druženje, o tem, kako objeti sebe. Vabim te, da se mi pridružiš.
Več najdeš na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

 

tbear

Zaključi svoje otroštvo za voljo svojih otrok…

Srečali sva se, ko je imela težave s ponavljajočimi slabostmi, ki so se pojavile vedno, ko je zaužila hrano. Bilo mi je jasno, da je težava povezana z negovanjem, bolj natančno s pomanjkanjem občutka za negovanje sebe.

Po pogovoru in temeljitem izpraševanju z moje strani je začela z menoj deliti svojo zgodbo, ki se me je globoko dotaknila.

»Veš pliškoti so mi zelo pri srcu. Še vedno imam rada njihovo mehkobo in prijaznost. Vsak moj pliško je vedno imel ime in svoj karakter. Ko sem bila majhna sem oboževala pliškote in spomnim se enega dogodka, ko sem enega svojih najljubših medvedov nesla s seboj v šolo.

Bilo mu je ime Mici. Bila je medvedka, ki me je vedno spomnila na mojega dedka, ker je bila njegovo darilo.
Ne samo, da so se moji sošolci norčevali iz mene, medvedka so mi izpulili iz rok, si ga med seboj podajali in ga pretepali.

Vsak udarec se čutila v sebi. Bilo je, kot bi pretepali mene. Počutila sem se ponižano, razvrednoteno, zlorabljeno in oskrunjeno. Bilo mi je grozno.

Vendar si nisem upala nikomur povedati, kaj se mi je zgodilo, da se mi ne bi še odrasli posmehovali, kako otročja sem, ker nosim medvedke v šolo. Enkrat prej me je moja mama poskušala potolažiti, ko sva ga pozabili doma, s tem, da mi je rekla, da sem zdaj pa že velika punca in da velike punce ne potrebujejo medvedkov. Ni razumela, da je bila Mici tista, ki mi je pomagala, da sem v sebi začutila nežnost in mehkobo, ki sem jo tako zelo potrebovala z njene strani.«

Ko sva nekaj časa sedeli v tišini, sem jo povabila, naj mi pove več o svoji mami.

»Moja mami je bila čisto normalna ženska in moja družina je bila čisto povprečna. Odraščala sem brez agresije, nasilja in pretepanja,« mi je zagotovila.

»Občasno se je zgodilo, sploh kadar se ji je mudilo, da me je pograbila za roko in odvlekla za sabo, ampak saj to se dogaja vsem, a ni tako!?«

»In kadar sem bila poredna me je po riti, ampak saj to ni nič takega, a ne!?«

Iskala je potrditev pri meni, jaz pa sem samo tiho sedela. Čutila sem njeno bolečino. In poznala sem vse izgovore, ki si jih tako radi povemo takrat, ko začutimo v sebi bolečino preteklosti, ki se začne plaziti kot senca nekje iz globin tvoje notranjosti.

Čutila sem njen sram, kako se plazi po njeni notranjosti in jo stiska. Sram, da govori o tem. Sram, da se ji je to zgodilo. Sram zaradi svojega obilnega telesa, v katerega se je skrila.

»Kaj čutiš v sebi?« sem jo vprašala.
»Sram me je. Sram moje nesposobnosti. Sram me je, da se mi to dogaja.«
»In kaj se skriva spodaj?« nisem odnehala.
»Strah, da bom zapuščena, da bom ostala sama, če bom povedala svojo resnico. In žalostna sem, ker se skrivam, ker vem, da sem se obdala s kilogrami zato, da bi se počutila varno. Veš, to kar si želim je, da bi imela kontrolo, da bi lahko nadzirala, kaj se dogaja okoli mene.«

Razložila sem ji, da se pogosto trudimo, da bi se počutile varno s tem, da nadziramo druge. In potem verjamemo, da so drugi odgovorni za naše počutje. Poskušamo kontrolirati druge, da bi se počutile varne in vredne.

»Veš, kaj čutim, da mi manjka?« je rekla. »Varnost.«

»Medvedka Mici je bila moj temelj varnosti. Ko so mi jo vzeli in jo pretepli je bilo, kot da bi mi vzeli varnost in jo razbili na tisoč koščkov. In ta punčka, ki se ji je to zgodilo, je še vedno v meni.«

Obrnila se je k meni in me pogledala s široko razprtimi očmi, ki so razkrivale strah, teror in bolečino, ki je bila še po vseh teh letih živa v njej.

Pogosto se nam skozi otroštvo zgodijo stvari, zaradi katerih se odločimo, da nikoli ne bomo takšni, kot so odrasli, ki nas obdajajo.

In potem se znajdemo v svojih 30-tih ali 40-tih in ugotavljamo, da smo vedno bolj takšni, kot so bili naši starši.
Tega se lahko lotevamo skozi boj s tem ali z bežanjem od tega, mnogi se tega lotevajo skozi ignoranco, ko se delajo, kot da to ne obstaja.

In potem se ti zgodi, da zjutraj v stresu zaradi naglice, ker se vam mudi, doma pozabite najljubšega medveda tvoje hčere, zaradi česar je ves čas vožnje do vrtca v avtu jok in po dobrih 30 minutah prepričevanja, ti popustijo živci, ker se ti mudi v službo in se odzoveš točno tako, kot se je tvoja mama: »Zdaj pa dovolj, nehaj s to dramo. Velika punca si in velike punce lahko preživijo en dan brez medveda. Pika.«

Pravkar se je odigrala tvoja drama, tvoja nezaključena zgodba, tvoja bolečina iz tvojega otroštva.

Tvoj notranji otrok nosi v sebi vse spomine, dogodke, travme, zlorabe, zanikanje, izdaje, občutke zapuščenosti, ki si jih doživljala kot otrok. Nikamor niso šle. Še vedno so v tebi. Tvoji strahovi, prepričanja in vedenje iz otroštva vplivajo na tvoje odraslo življenje.

Tvoj ranjeni del v tebi je tisti, ki uporablja substance, delo, spolnost, aktivnosti, da otopi občutek osamljenosti v sebi.
In eden od načinov, da otopiš svoje občutke je tudi hrana.

Tvoj ranjeni del ne ve, kako se soočiti s stvarmi in dogodki, brez, da jih vzameš osebno. Skozi jezo, obtoževanje, upiranje, zanikanje ali umikanje ta del v tebi upa, da se bo izognil ali kontroliral to, česar se boji.

In temu delu v sebi se ne moreš izogniti. Zasleduje te kot senca. In če želiš za svoje otroke drugačno otroštvo je modro, da te dele v sebi pozdraviš.

Odrasli se ne zavedamo, kako lahko pravzaprav katerokoli aktivnost uporabimo kot zaščito pred bolečino, ki jo čutimo v sebi.

Mnogi meditirajo, hodijo na številne seminarje, berejo knjige, imajo številne obveznosti, so zaposleni čez vse meje, hitijo in to uporabljajo kot zaščito proti svoji bolečini.
Meditacijo lahko uporabiš kot način za povezavo z virom ali pa kot izogibanje prevzemanju odgovornosti za svoja čustva.

Ko hočeš zaščititi sebe pred bolečino, zapreš svoje srce, da bi se izognila občutkom osamljenosti, nemoči, šibkosti, sramu. Vendar zapiranje srca vodi v še močnejšo osamljenost in praznino. In potem poskušamo ljubezen dobiti s kritiko, obtoževanjem, tihimi dnevi ali ustrežljivostjo in se čudimo, zakaj ne deluje.

Iz svoje ranjenosti ustvarjamo dominantne odnose, kjer se trudiš, da bi se izognila bolečini skozi nadziranje drugih. Poskušaš nadzirati načine kako bi dobila ljubezen od njih. In bolj, ko se trudiš dobiti ljubezen od drugih, bolj grozno se počutiš in bolj se trudiš z aktivnostmi, da bi se počutila bolje.

Gre za začarani krog.

Ob tem pozabljamo na očitno dejstvo, da vedno, ko sežeš ven iz sebe in iščeš odobravanje in ljubezen zunaj sebe, vedno, ko poskušaš nadzorovati čustva nekoga drugega do tebe, zavračaš sebe, zanikaš sebe, zapuščaš sebe.
To je kot bi rekla: »Ne bom prevzela odgovornosti zase in za to, kar čutim, hočem, da nekdo drug poskrbi zame.«

V resnici iščeš nadomestnega starša, ki bo poskrbel za tvojega notranjega otroka, ki je še vedno tam.

In to se najbolj kaže ravno v intimnih odnosih, kjer tvoj otrok hodi na zmenke, kjer tvoj otrok iz svojih otroških ranjenosti poskuša pripraviti osebo na drugi strani, da bi te imela rada in bi ti dala odobravanje, ki ga iščeš.

Skozi ranjeni del sebe vstopaš v odnose in iščeš nekoga, ki ti bo dal to, kar potrebuješ. Pritegneš ljudi, ki na enak način kot ti zavračajo sebe, ki so na identičnem nivoju tega kako ljubijo sebe.

Zato je ključnega pomena, da ti zaključiš svoje otroštvo, se naučiš ljubiti sebe, spoštovati sebe, ceniti sebe, če želiš, da ti ljudje to odslikajo. To kar daješ iz sebe se vedno vrača nazaj k tebi. To je zakon privlačnosti.

Podobno privlači podobno.

Če se vrnem na zgodbo na začetku… to kar sva ugotovili je, da je iskala nadomestnega starša pri meni. Hotela me je pripraviti k temu, da bi ji potrdila to, kar mi je pripovedovala. Iskala je potrditev svojih preživetvenih mehanizmov. Jaz pa sem videla onkraj tega, kar mi je govorila.

Prepoznala sem njeno ranjeno deklico, ki je bila preobčutljiva, preveč nežna, preveč skrbna in ki se je obdala s kilogrami, da ji kritika, pikrost in zloraba ne bi prišli do živega. Hrana je bil njen način, kako si je zagotovila otopelost, da ni čutila, da se je obvarovala. Vendar je ugotovila, da ji ta »ščit« ne služi.
In edina izbira, ki jo je poznala v sebi je bilo ali ščit ali pa zloraba.

To, da je prepoznala svojo ranjenost in prevzela odgovornost zanjo, da se je naučila ljubeče poskrbeti za svoje boleče občutke namesto, da se jim je izogibala, je bilo ključno za njeno boljše počutje in izgubo teže.

Zase lahko rečem, da sem se na to pot podala, ko sem dojela, da je to nujno potrebno, če ne želim svoje zgodbe predati naprej svojim otrokom.

Dejstvo je, da iz svoje praznine in zanikanja sebe ne moreš deliti ljubezni, ker je ti ne čutiš do sebe.
Dokler ne prepoznaš svojega ranjenega dela, ne moreš resnično zaživeti svojega izvornega jaza. Tvoj izvorni jaz se je umaknil na stran in čaka, da ga povabiš v ospredje skozi proces zdravljenja preteklosti. In to ni nekaj avtomatskega, kar se zgodi, ko si pripravljena, gre za izbiro, svobodno izbiro.

Če čutiš, da si pripravljena na stik s svojim izvornim jazom, te vabim v spletno druženje Objemi Sebe, kjer te bom v 13 tednih vodila skozi proces povezovanja s svojim izvornim Jazom. Več najdeš na spletni povezavi tukaj…

Ljubezen do Sebe se sliši zelo romantično, vendar je v resnici povezana s samozavedanjem, samosprejemanjem, cenjenjem sebe in zaupanjem vase. To so veščine, ki se jih moraš naučiti. Niso avtomatske in ne glede na to, kako dolgo čakaš, da pride pravi trenutek, nikoli ne bo prišel.

Ljubezen do Sebe je stvar svobodne izbire. Kar v praksi pomeni, da imaš vedno, vsak trenutek na izbiro ali ljubiš sebe ali ne. Članek na to temo najdeš na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si