Življenje

diwalilamps

Ritual

Sedem principov Življenja – Peti princip – Ritual

Ritual je aktivnost, ki nam pomaga, da ostanemo povezani in motivirani. Ko se zavežemo svojemu življenjskemu namenu je ključnega pomena za to, da ostajamo naravnani oziroma uglašeni s svojim namenom to, da razvijemo dnevne rituale, ki nam pomagajo, da ostajamo v stiku s sabo. Ritual je aktivnost, ki jo opravljamo in ima za nas simboličen in čustven pomen. Gre za to, da ima samo dejanje nek globlji pomen za nas tudi v fizičnem pomenu, saj se po tem počutimo bolje ali bolj povezani s seboj.

Ritual je pravzaprav nek obred, rutina, lahko je zgolj nekaj trenutkov, ki si jih vzameš samo zase, zato, da se osrečiš. To so trenutki notranjega dušnega stika, kjer začutiš ravnovesje, si prisluhneš navznoter in se umiriš. In za rituale je značilno to, da jih redno ponavljamo. Gre za posvečeni čas, ki je neprecenljiv. Pravzaprav je katerakoli akcija lahko ritual, če vključuje dva pomembna elementa, ki sta značilna za ritual in to je zavedanje in soglasje. Dejanje postane ritual, ko ga narediš z zavestnim zavedanjem simboličnega in čustvenega pomena in soglašaš s tem pomenom oziroma namenom. Potrebno je delovati z zavedanjem in soglasjem, da ustvariš ritual, kajti v kolikor stvari delaš brez enega od dveh temeljnih elementov gre zgolj za navado in ne za ritual.

Zavedanje in namera sta vaši osebni kvaliteti, ki ju ne morete izsiliti. Nihče vas ne more prisiliti, da posvečate svojo pozornost simboličnemu pomenu nekega dejanja, ali pa da soglašate s pomenom rituala. Telo je lahko prisotno, vendar če nismo resnično prisotni z zavedanjem in soglašamo z dejanjem, to za nas ne bo ritual, temveč zgolj navada. In pomembno je, da pri sebi pogledate katere stvari oziroma dejanja v vašem življenju predstavljajo ritual in katera so zgolj navada. Pogosto ljudje začnejo z rituali, ki kasneje zvodenijo v navade, ker dejanja izvajajo le zaradi ugajanja drugim ali iz razlogov, ki niso uglašena z njihovo Bitjo.

Ko se na svoji poti premikamo naprej in rastemo je ključnega pomena, da razvijemo osebne rituale, ki nas vedno znova spominjajo na našo zavezanost sebi in svoji rasti. Pozitivni vidik rituala je v tem, da je ritual lahko kakršno koli dejanje, ki ima zate simbolično in čustveno vrednost in se lahko zgodi v tvoji glavi. Sploh ni nujno, da gre za dejanje navzven. In zato te nihče ne more prisiliti v to, da privoliš v ritual, ki ti ne ustreza kot ti nihče ne more preprečiti, da dodeliš vrednost nekemu dejanju, ki si ga izbral zase.

Osebni ritual je lahko nedeljski zajtrk s tvojo družino, redno srečevanje s prijatelji, sprehod s prijateljico, telovadba, sproščanje v kopeli, branje knjig,… Rituali so lahko tedenski, ki ustrezajo določenemu dnevu v tednu, ali pa dnevni: jutranji tek, jutranje prebiranje časopisa, popoldanska sprostitev, večerno branje, poslušanje glasbe, čas za osebno nego, masaža,… Ritual ima svoj ritem, konstantnost, kar pomeni, da to počneš vedno ob istem času, isti dan in v približno istih časovnih okvirih. Postati morajo tvoja stalnica, hkrati pa ti ne smejo predstavljati obveznosti, saj naj bi bil to čas na katerega komaj čakaš, saj se takrat sprostiš, odpočiješ in se zabavaš.

Tako lahko tvoj torkov jutranji tek s prijateljico predstavlja ritual, če se zavestno odločiš, da je to poseben čas, ko aktiviraš svojo notranjo sposobnost, da v življenju dosežeš karkoli. V tem primeru je že samo zavezovanje vezalk čas, ko se naravnaš na svojo namero, da si prisotna v svojem telesu, da opazuješ svojo moč in svoje omejitve, svojo zmogljivost in sposobnost regeneracije. Ko se odločiš, da si zavestno prisotna in se opazuješ, si budna v tem, kaj se dogaja v tebi, se navada spremeni v ritual. In med tekom se večkrat spomniš na svojo namero in zavezo, kar okrepi energijo, ki jo vložiš v ritual. Praktični vidik srečanja s prijateljico in skupnega teka se morda s tem ne spremeni, nedvomno pa se spremeni tvoje doživljanje, čutenje in simbolična vrednost dogodka.

Rituali so v naših življenjih pomembni, ker dajo našemu življenju časovni okvir na dnevni, tedenski in mesečni kot tudi letni bazi. To lahko zelo lepo opazujemo pri ritualih praznovanja rojstnega dne ali pomembnih obletnic v našem življenju. Rituali nam dajo strukturo, s pomočjo katere stabiliziramo svoje življenje. Ljudje smo svoja življenja oblikovali okoli praznikov, letnih časov, počitnic, sezonskih ciklov. Kajti rituali nam pomagajo, da se povežemo z ljudmi, ki so nam blizu in predstavljajo pomemben del v našem življenju. Pogosto so rituali kot nekakšen izgovor, da drug z drugim delimo čustva, ki si jih drugače ne dovolimo izraziti (samo pomislite na številne objeme in poljube, ki so nekaj običajnega, ko oseba praznuje rojstni dan) in da zaupamo ljudem v svojem življenju. Izziv sodobne družbe je v tem, da se mnogim starodavni rituali praznovanja prehodov zdijo popolnoma odveč ali pa jih enačijo s komercializacijo praznikov in s tem slabijo tudi čustvene vezi med ljudmi, še posebej v družinskih krogih, saj so ljudje enostavno pozabili na rituale, kjer bi si družinski člani dopustili, da začutijo svoja čustva in se odprejo.

Rituali so bili od nekdaj podpora pri javnem izražanju tako žalosti ob tragedijah kot radosti ob zmagoslavjih in če se s tragedijami soočamo sami je to lahko preplavljajoče. Rituali nam pomagajo oblikovati naše javne izraze čustev, kot so žalovanje na pogrebu ali radost ob poroki ali rojstnem dnevu. Ko smo v stiku z ljudmi, ki čutijo podobno kot mi in vidimo ter čutimo kako izražajo svoja čustva nas to spodbudi, da tudi mi izrazimo svoja. Ob tem začutimo, da so naša čustva upravičena, ker jih delimo z drugimi, hkrati pa dobimo potrditev tega kar čutimo v sebi, kar je pogosto ključnega pomena, še posebej pri žalovanju.

Rituali pa nam pomagajo tudi , da najdemo stik s svojimi čustvi in predvsem s svojim notranjim temeljem takrat, ko v svojem življenju potujemo skozi iniciacije ali se soočamo s svojo »temno nočjo duše«. Rituali nam potrdijo našo polnoletnost, našo zavezo drugi osebi skozi poroko. Ključno je, da si znamo oblikovati rituale, ki nam pomagajo na naših prehodih v življenju.

Trije preprosti rituali, ki jih lahko uporabite, da se uglasimo s svojim življenjskim namenom:

1. Zahvaljevanje je preprost ritual, ki zahteva eno samo besedo; Hvala. Izrečemo jo z zavestnim zavedanjem, da s tem potrdimo dobroto in vse čemur smo zavezani.

2. Ustvarite oltar z namenom, da aktivirate lastnosti in kvalitete, ki jih prepoznavate kot ključne za vaš življenjski namen. Oltar predstavlja sidro vaši nameri in vas vedno znova spomni čemu ste se zavezali.

3. Obdajte se s predmeti, ki vas spomnijo na vašo zavezo življenjski misiji, kot so slike, cvetje, kristali.

Več o ritualih bom delila s skupino žensk na vikend druženju Razkrij Boginjo v Sebi. Več o programu tukaj …

Taja Albolena

DivineLife Blueprint™ svetovalka

Članek je objavljen na www.svetloba.si

Taja Albolena je ustvarila koncept Divine.si in skozi svoje delo vodi ženske, ki želijo narediti pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu, ki želijo v svojem življenju “več”, a čutijo notranjo praznino, nemoč, nezadovoljstvo s svojim življenjem. Da “najdejo” sebe, postanejo najveličastnejša verzija same sebe in zaživijo resnično izjemno življenje.

beauty3

Življenjska misija

Vsaka oseba, ki se utelesi na Zemlji, nosi v sebi unikatno, edinstveno Darilo, sporočilo ali misijo, ki je pravzaprav razlog za inkarnacijo. Nedvomno je nekaj, zaradi česar si tukaj, drugače enostavno ne bi izbral tega planeta in tega življenja v katerem si. Ena izmed zelo zanimivih informacij zadnjega časa je spoznanje, da je stres, ki ga povzroča skrivanje našega življenjskega namena pogosto izvor težav s hormonskim sistemom in fizičnim nelagodjem, ki lahko vodi v bolezen. Dejstvo je, da je življenjski namen povezan s tem kdo si in ne s tem kaj delaš, česar mnogi ne razumejo. In če ne veš kdo pravzaprav si, to vodi v neravnovesje tako na mentalnem, čustvenem kot tudi fizičnem nivoju. V življenju vedno stvari delaš v smeri svoje življenjske misije ali stran od nje. In če zanikaš sebe, se skrivaš, se delaš majhnega, ne rasteš. Pravzaprav se krčiš, poskušaš se pomanjšati. In ta zakrčenost v telesu povzroča dobesedno razpad tvojega telesa, en del tebe enostavno umira in to povzroči popoln kaos v tvojem fizičnem telesu, kar se nedvomno pozna na zdravju.

Ko odkriješ svoje življenjsko poslanstvo, Te Vesolje podpre v celoti.  Življenjsko poslanstvo ni nekaj, kar je samo po sebi umevno. Izberemo ga preden se utelesimo, gre za izbiro Duše, ki nato v skladu s tem izbere svoje starše, dedno linijo, skratka svojo biologijo, z vsemi njenimi izzivi, saj je to idealno »igrišče« za to, da v polnosti objame sebe in se izrazi. In potem se moramo spomniti, ko smo enkrat tukaj, kaj je tisto, kar je res naše. Sama sem dolgo časa poznala delčke, nisem pa imela celostnega vpogleda v to, kaj poslanstvo zares je. Dokler ni po na-ključ-ju prišlo do mene vedenje, da gre pravzaprav za štiri pomembne stebre, ki tvorijo notranji temelj, jedrne želje, jedrne vrline, jedrne talente in strasti. Takoj sem dojela, da gre za notranji diamant, kajti v resnici ima obliko diamanta v nas.

Če vizija odgovarja na vprašanje kam gremo, se poslanstvo bolj ukvarja z vprašanjema kdo sem in pa zakaj sem tukaj. Ko enkrat veš, kaj je tvoje poslanstvo, si v stalnem stiku z virom notranje motivacije, strasti, ki te pelje čez vse strahove, vse dvome, vse občutke pomanjkanja, enostavno si na svoji poti in greš po njej. Nehaš se ukvarjati z zunanjim svetom in ovirami na poti, ki bi ti preusmerile pozornost levo ali desno, kajti si na svoji poti. Jasnost in usmerjenost sta tvoja vodnika, ko si v toku in greš z njim. To, da veš kaj je tvoje poslanstvo je eden od načinov, kako preseči svojega notranjega kritika in saboterja, da resnično greš za tem kdo ti si in to tudi izkusiš, utelesiš.

Razlika v kvaliteti življenja, če poznaš svoje poslanstvo ali ne, je dramatična. Življenje z ozaveščenim življenjskim poslanstvom osvetli tvojo vizijo življenja, tvoje želje, smisel življenja, občutek, da si tukaj z namenom, možnost prispevanja k razvoju sveta, ko veš, da soustvarjaš boljšo prihodnost, četudi v tem trenutku ne veš kako. Življenjsko poslanstvo razkriva, kaj je tisto ob čemer nam zaigra srce.

Na drugi strani pa je življenje brez poslanstva življenje, kjer si na avtomatiki notranjih odzivov bori, beži, zmrzni. Ponavadi gre za življenje, kjer smo nenehno v reakciji. Vedno znova preigravamo vzorce, ki smo jih podedovali, v katere smo bili udomačeni kot otroci in sledimo družbenim trendom. V otroških letih igra, v dijaških zaljubljenost, nato izbira kariere, družina, varčevanje za pokojnino, smrt.

Najbolj žalostno pri tem je to, da na zemljo prihajamo z jasno izbrano misijo, z vedenjem kdo, zakaj, kako in kaj in če povsem zapravimo svoj potencial, ki nam je dan, če ne uživamo v tistem, kar delamo, se poročimo ali ostanemo z osebo zgolj zaradi navade in živimo povprečno življenje ob tem najbolj trpimo v sebi, kajti del nas ve, da smo tukaj zaradi nečesa večjega.

Del nas ve, da smo tukaj kot edinstvena, unikatna, enkratna oseba, ki je prišla, da prispeva nekaj izjemnega. Če delamo to, kar dela povprečen človek, dobimo to, kar dobi povprečen človek. Moramo se naučiti poslušati sebe. In se hkrati naučiti, kako presegati sami sebe in zaupati, da vse kar se nam na začetku zdi težko sčasoma izgubi težo in postane lahkotno.

Moja pot me je vodila skozi preseganje povprečnosti. Ko opazujem povprečnost, se le steška pomirim z njo, ker ubija duha in ker te ukalupi v znano. Veliko raje imam prostranosti neznanega, čeprav je včasih veliko izzivov na poti in tudi približno ni lahko.

Ko sem potovala skozi različne nivoje življenja sem na svojem popotovanju vedno znova izbirala, da presegam odvisnost in nato neodvisnost/enakost in ravnovesje pol-pol, ker obožujem strast, navdihe, sočnost in življenje. Verjamem v to, da smo ljudje Kreatorji, da ustvarjamo svoje zgodbe. In lahko jih ustvarjamo zavestno, skozi zavesne izbire ali skozi nezavedne reakcije, in to je izbira, ki nam je dana na voljo vsak trenutek. Nihče ni rekel, da je življenje lahko, v resnici ni, še posebej, ko izbere pot, kjer zavestno izbiraš kaj kreiraš. Kajti to s čimer te življenje sooči je, da je potrebno prevzeti 100% odgovornost za svoje izbire in s tem imamo ne-malo težav v svojih življenjih.

Ko sem se zavezala temu, da živim svoj klic, da hodim za tem, kar me navdihuje in vedno znova izbiram, da živim svoje darove in sem v služenju življenju, nisem vedela, da bo moja izbira tako pogosto na preizkušnji, kot je. To je pot preseganja samega sebe, ko vsak trenutek izbiraš stvari v svojem življenju, ki so neudobne, ki so nove, ki so neznane in to je pogosto velik izziv. Ko se zavedaš, da si ljubezen in izbiraš, da v polnosti živiš to ljubezen, si dnevno izzvan v tem, da boš to izbral ponovno in še enkrat ali ne. In mnoge to »preizkušanje« moti. Sama sem mnenja, da v resnici preizkušamo sami sebe, ali bomo zvesti svoji zavezi ali jo bomo spremenili in izbrali drugače. Vedno znova je potrebno preseči udobje znanega in deskati na valovih življenja. In v zadnjih mesecih so ti notranji čustveni valovi resnično veliki.

Dnevno se učim, da ostajam predana svoji poti in zavezana svoji misiji. Na tej poti se učim in vse svoje izkušnje predajam naprej tistim ženskam, ki čutijo, da želijo preseči notranje udobje znanega in so pripravljene, da se v polnosti predati življenju. Kajti življenje je tvoja narava, ti si življenje in v resnici se samo predaš sama sebi. In to je izjemen izziv, kajti podajaš se v neznano, kjer ni garancij, kjer ni zemljevidov, kjer ne veš kaj in kako. In vendar potuješ s popolnim zaupanjem vase, s popolnim vedenjem, da si na najboljši možni poti, samospoštovanjem in cenjenjem svoje lastne vrednosti.

Vizija je smer, kamor naj gremo, poslanstvo pa je naša optimalna vloga, ki jo naj »odigramo«, je to kdo mi v resnici smo, kar moramo prepoznati in objeti v sebi, da zaživimo kot celostno izpolnjena in zadovoljna Bit.

Taja Albolena

DivineLife Blueprint™ svetovalka

Objavljeno na svetloba.si

vulcano

Izbruh vulkana

V prejšnjem prispevku sem govorila o tem, kako je obdobje retrogradnega Marsa čas, ko moramo pogledati vase, na kakšen način upravljamo s svojo lastno energijo in močjo in kako lahko preobrazimo svojo moč, željo po kontroli in jezo, ki je v naši notranjosti. Danes pa želim spregovoriti še o drugem področju, ki bo v tem času na tapeti in to je naš odnos do želja, strasti, spolnosti, ambicij in naših »navdihov«, kot jih imenujem sama, ki nas vodijo, da v življenju rastemo in se širimo. Lahko stavite, da bomo v tem pomladnem času soočeni s področji, kjer smo zanikali, skrili ali pozabili na svojo moč želja. In če ste dolgo časa zanikali svoje strasti in želje v sebi, lahko v tem času pričakujete pravi izbruh vulkana.

Zakaj? Ker je ognjena energija leta v kombinaciji z lesom, ki samo podžiga to strastno energijo tisto, kar nam ne bo dovolilo, da ponovno zanikamo in skrijemo same pred seboj tisto, kar je ključnega pomena za našo rast in širjenje. Zadnje mesece opazujem ženske, kako kreativno energijo, ki je namenjena razcvetu in kreativnosti poskušajo skriti v sebi, zatreti v sebi in povzročajo namesto eksplozijo kreativnosti navzven, implozijo navznoter. Žal se implozije navznoter običajno končajo z boleznijo, kajti ko velike količine energije, ki se želi izraziti zatreš in poskušaš to skriti v sebi, to vpliva na tvoje notranje ravnovesje na destruktiven in uničujoč način.

Vse ženske poznamo, kako v sebi nalagamo in skrivamo stvari in kako potem eksplodirajo v enem vulkanskem izbruhu, ki uničuje vse okoli sebe, odnose, nežnost, ljubezen. In pogosto zato, ker vemo kakšen uničujoč vpliv ima to na našo okolico, potlačimo v sebi, da ne bi koga prizadele in ob tem pozabimo na to, da v resnici škodujemo same sebi. Če eksplodiramo navzven, in zlijemo svoj strup na ljudi okoli sebe, brez da bi znale upravljati s to energijo, to lahko ustvari več težav kot rešitev in popolnoma isto velja, ko ta isti strup zadržujemo v sebi in ga zlivamo same nase, v sebi. In zato je v tem času upravljanje z lastno energijo najpomembnejša veščina, ki jo enostavno morate usvojiti. Sama sem pred leti dobila navdih, kako pretočiti energijo v svoji notranjosti iz uničujočih tokokrogov v tiste, ki me krepijo in podpirajo. In takoj po tem, ko sem prejšnji teden objavila članek na blogu, sem imela priložnost, da sem ponovno v praksi preizkusila kako pomembno je, da znaš v sebi upravljati s svojo čustveno energijo, da ne zlivaš žolča na ljudi okoli sebe.

V tem času do 20. maja bodo namreč najbolj na udaru odnosi med moško in žensko energijo. Silovita energija moške esence, ki jo Mars simbolično predstavlja, potrebuje zavedanje in integriteto, da bi jo lahko uporabili na zdravilen in konstruktiven način. S seboj namreč prinaša potencial in nevarnost hkrati in od nas je odvisno, kaj bomo izbirali v svojem vsakdanu. Skratka v tem času se lahko znajdete v čustvenih vrtincih agresije, jeze, besa in na drugi strani nekontrolirane strasti. In verjetno ste že izkusili v teh dveh tednih, da je energija, ki je prisotna, kot visoko vnetljiva snov, ki potrebuje zgolj majhno iskro, da vzplamti v velik požar. In gasiti požar velikih razsežnosti je lahko izjemno naporno delo. Skratka sama sem takoj v torek spoznala s kakšno energijo imamo opravka, ko se je razplamtelo čustvo ljubosumja v mojem odnosu in sem presenečeno opazovala, kako je v samo nekaj minutah dobilo epske razsežnosti. In samo svoji budnosti, samoopazovanju in samozavedanju sem lahko hvaležna za to, da sem hitro prepoznala, kaj se dogaja v meni in sem to energijo, ki se je razplamtela znala v sebi preliti v stvari, ki jih želim krepiti v sebi. Imela sem hitro vajo tega, kar učim in brezmejno sem hvaležna za DivineFlow orodja, ki jih imam na voljo, da lahko delam tako hitre notranje premike.

V tem pomladnem času je nujno, res nujno, da imate v svojem življenju nekoga, ki mu zaupate, ki ga lahko pokličete in mu poveste, kaj se dogaja z vami, da vam odslika zadeve in vas spomni, kaj se dogaja navznoter. Kajti tale hiperaktivna ognjena energija je kot tempirana bomba, ki samo čaka, kdaj jo bo kdo vžgal. In ognjena energija ima v sebi potencial rasti in hitrega premikanja, kot tudi uničenja. V odnosu s to moško energijo, bo potrebno stvari izražati in kontemplacija v samoti ne bo zadoščala. Potrebno se bo pogovoriti in se hitro premikati skozi procese. Zavedanje-razumevanje-čutenje-izkušanje so štirje koraki skozi katere se je potrebno premakniti in premikamo se izjemno hitro. Izziv bo nedvomno ponos, osramočenost ali krivda, zaradi katerih si ne upamo prositi za pomoč. In verjemite mi, šele na začetku smo, do maja se bodo stvari še zelo razvnele. Zelo vam bo pomagalo, če boste imeli orodja, da se na konstruktiven način soočite s frustracijami, jezo, agresijo, ter drugimi emocijami, ki jih utegne prebuditi v vaši notranjosti tale ognjena moška arhetipska energija. Ključno je, da zmorete upravljati s temi čustvi v sebi, da jih ne projicirate iz sebe na druge in krivite vse okoli sebe za izzive, ki ste jim priča.

Fizična aktivnost vam bo v tem času pomagala porabljati to aktivno energijo v notranjosti, kajti če jo boste poskušali zadrževati, boste tvegali fizične težave, bolečine, bolezni. Mars obožuje hitre premike in nedvomno vam ne bo dolgčas, kajti vse se bo premikalo z izjemno hitrostjo. Na drugi strani pa se lahko ljudem dogaja, da je videti, kot bi potegnili ročno zavoro, ker se nič ne premika, kar je druga skrajnost. Pogosto namreč ljudje jezo, bes in agresijo skrivamo v sebi v obliki pasivne agresije, ki se odraža v brezupu, cinizmu, dolgočasju in depresiji. Pogled v notranjost bo razkril, kaj je na stvari. Vedno je telo tisto, ki nam pove, kaj je potrebno in slediti je treba svojim instinktom. To pa od nas zahteva, da smo v stiku s svojim telesom, da čutimo in si dovolimo, da izkušamo to, kar čutimo v sebi.

V zadnjih tednih se kar vrstijo bolezni in ko opazujem težave, s katerimi se večina sooča, prepoznavam skupni imenovalec… spomladansko utrujenost telesa. Ledvica so tisti organ v telesu, ki hranijo našo izvorno či, življenjsko energijo. In če zime nismo izkoristili za počitek in regeneracijo telesa, bo v teh pomladnih mesecih, ko se začenja pospešena rast, telo želelo slediti energiji narave in spodbuditi rast v vašem življenju, vendar nima od kje vzeti. Če so vaše energijske rezerve prazne, če je vaša notranja posoda prazna, ni vode, ki bi jo telo lahko uporabilo za svojo rast in negovanje. Letošnje leto je pod okriljem lesne energije, ki predstavlja hitro rast in širitev, vendar je le-ta možna le, če imate notranje energijske rezerve, ki vas bodo podprle v tej rasti. Če nimate hranilnih snovi in vode na voljo, bo les še bolj posušil in izčrpal že tako izčrpano telo (hvala za opomnik S.U.P.R. univerzi).

Spomladanska utrujenost je kot alarm, ki nas opominja na pomanjkanje notranje sočnosti, vode, življenjske či energije. Opominja na to, da nismo v stiku s svojim notranjim oceanom ali pa je le-ta presušen. In negovanje je v tem času ključnega pomena. Če ste zamudile zimski čas za negovanje je nujno, da temu namenite svojo pozornost ZDAJ! Drugače vas bo ustavilo vaše telo in si »vzelo« potreben počitek, v obliki bolezni. In ob vsem ognju, ki je prisoten je notranja sočnost resnično ključnega pomena. Negovanje maternice je za ženske ključnega pomena in več o tej temi je na voljo v druženju Neguj Žensko v Sebi.

Pripravila sem mini paketek prve pomoči pri spomladanski utrujenosti, kjer sem zajela vodene prakse za negovanje ledvične energije, negovanje s črno svetlobo kozmične maternice boginje Isis in starodavno prakso notranjega smehljaja, ki neguje in energijsko napolni celo tvoje telo. Skratka prva pomoč pri spomladanski utrujenosti je sestavljena iz negovanja. Na povezavi bom s teboj delila tudi oksitocinsko dieto, kajti ena najpomembnejših stvari je, da znamo napolniti svojo notranjo posodo ljubezni in negovati sebe. Vse to je že na voljo.

Taja Albolena

 

H

Podarite si darilo Lepote!

Po 14 dneh novega leta lahko rečem le, da bo naporno. Soočamo se s temami, o katerih se do zdaj nismo želeli pogovarjati na glas in teme so srce parajoče. V zadnjih dneh sem gledala pretresljive posnetke mladih punc, ki so po cepljenju HPV izgubile svoje življenje. Jokala sem kot dež, ko sem poslušala pretresljive zgodbe mamic, ki so zaupale sistemu in se počutijo izdane.

Izdaja zdravstvene avtoritete postaja vedno bolj pogosta tema, ki zmanjšuje zaupanje v ta sistem in na drugi strani imamo avtoriteto lepotne in modne industrije, ki nam dnevno zapoveduje kaj moramo obleči in kako izgledati. In ko gledaš mlade punce, ki hujšajo in se sprašuješ, kam, da ne govorim o tem, da po novem letu vsi govorijo samo še o hujšanju, ker smo baje čez praznike toliko pojedli, da moramo zdaj to izgubiti, se sprašujem v kakšnem svetu živimo!?

Včasih bi res najraje zapustila planet, ker se mi zdi vse tako zlagano, tako skorumpirano, tako nagravžno in potem se ustavim in se opomnim, da sem morda tukaj ravno zaradi tega, da naredimo spremembo, kajti delamo jo od znotraj navzven. Opomnim se, da je moj obstoj pomemben in da moram najti upanje … nekje. Zase in za svoje otroke, če nič drugega. In vendar se vsak dan znova sprašujem, v kak svet sem jih rodila!?

V svet, kjer je novica o pijanosti nekega direktorja bolj pomembna od vseh drobnih lepih stvari, ki se dogajajo. V svet, kjer se vedno več mladih deklet prostituira, ker je pač povpraševanje veliko. In kjer mame ne znamo in ne cenimo ženske v sebi, niti v njih in smo razprodale ženstvenost. V svet, kjer se vsi pogovarjajo o tem kako niso dovolj dobri, dovolj suhi, dovolj mladi, dovolj lepi, enostavno niso dovolj. V svet, kjer se prodaja in kupuje iluzija večne mladosti in lepote, ob tem da smo popolnoma pozabili kaj lepota je in jo enačimo z glamurjem.

Ljudje hrepenimo po lepoti. Lepota je namreč tista, ki razkriva našo dušo.

Iščemo jo zunaj sebe, v stvareh in ljudeh, povsod. In ob tem  vedno znova najdemo grdoto, surovost, cenenost, ki nas obdajajo. Sem človek, ki obožuje lepoto, sem estet po duši in ko gledam neokusen lišp, ki nas preplavlja kot plastika, ki se kopiči na planetu, me vedno znova boli srce. Včasih imam občutek, da mi bo počilo srce, če si bom dovolila, da z odprtim srcem hodim po svetu, ker je toliko zgodb, toliko stvari, ki ujamejo tvojo pozornost in te potopijo s seboj na dno.

Sploh se ne zavedamo tega, v kako »nevarnem« svetu pravzaprav v resnici živimo. Nevarnem v tem smislu, da lahko ob vsakem kliku na internetu, vsaki zgodbi po televiziji, ob vsakem članku, ki ga preberemo v reviji … izgubimo sebe.

Lepota je kot krhka ptica, ki potrebuje notranji prostor za svoj polet. Potrebuje notranjo nego in dnevno prakso, da bi lahko preživela močan vpliv iluzije, ki jo dnevno lovi v zunanjem svetu.

O tem sem že govorila, kako so napovedali, da bo leto 1998 ključno za ustvarjanje novega sveta, za prihod Boginje na planet. V tretjem poskusu, da jo objamemo in prepoznamo svojo božanskost smo ponovno izzvani in tokratno zanikanje te božanske svetlobe, ki jo Boginja predstavlja, se v tretjem krogu odigrava skozi virtualno realnost. Ali se bomo popolnoma izgubili v virtualni realnosti, ki predstavlja imitacijo duše? Virtualna realnost imitira domišljijo, sanje, kreativnost in hkrati ljudi oddaljuje od resničnega sveta. Ko gledaš stvari na televiziji, se ti ne zdijo tako grozne, ker se dogajajo nekomu drugemu, tam nekje, daleč stran. Virtualna realnost ljudi zasvoji, saj v njej ni težav, izzivov, dušo spremeni v zabavo in zunanji svet je razgaljen in na voljo za izrabo.

V virtualnem svetu ni odnosov, ni stika duše z duše, ni topline in ni lepote. Otopelost je glavni sindrom družbe, ki je ujeta v virtualni realnosti, kajti v virtualnem svetu čutenje ni potrebno.

In, ko takole opazujem družbo, ljudi, se mi zdi, da bo tokratni izziv trd oreh za veliko večino. Obrnili smo hrbet lepoti, in s tem smo obrnili hrbet celostnosti in resnici. Šli smo v izgnanstvo, v svet, kjer je norma vulgarnost, zdolgočasenost, otopelost, ki izčrpava človeškega duha. In k temu pripomore tudi glamur.

Veliko preveč časa in energije namenjamo svojemu videzu, podobi in modi. In veliko premalo pozornosti posvečamo dostojanstvu, samospoštovanju lastne veličastnosti in plemenitosti človeškega duša.

Privlačnost ima za namen, da iščemo potrditev sebe zunaj sebe.
In to kar opažam v zadnjih letih je epidemija iskanja pozornosti zunaj sebe.

Ženske se desetletja borimo z negativno samopodobo, predvsem negativno telesno podobo. Od svojih mam smo se naučile, kako biti pozorne na telo skozi njihovo negativno samopodobo in temu zvesto sledimo.

Sodobna ženska je obsedena z vprašanjem; ali sem predebela? In ženska danes zasramuje samo sebe, se ponižuje, ker ne ustreza telesni konstituciji manekenk, ki nosijo konfekcijsko številko 34. Negativna telesna podoba je kroničen problem v umu sodobne ženske. In ko sem po novem letu poslušala številne pripombe o hujšanju in o tem, kako moram shujšati, da bi bila lahko lepa sem dojela, da je poleg tega, da smo nesrečne in depresivne eden največjih težav, ki jih imamo ta, da sebe ne vidimo kot lepe. Sploh se ne vidimo kot lepe in posebne ženske. In ker tega ne prepoznamo v sebi, iščemo potrditev zunaj sebe. In smo ujete v dirko glamurja, privlačnosti, večne mladosti in iskanja pozornosti pri nasprotnem spolu.

Shujševalne diete so danes trend in to kar me vedno znova osupne je boj, ki ga ženske bijejo s svojimi telesi v upanju, da bodo v tej vojni same s seboj zmagale. In potem se sprašujemo od kje prihaja vse to nasilje, ki ga gledamo v zunanjem svetu? Samo poglejte nasilje, ki ga dnevno zganjamo nad svojimi telesi.

In vendar velika večina tega noče videti, seveda so krivi drugi in ne jaz …

Če želimo najti pot ven iz teme, v katero se poglabljamo, se bomo morali obrniti nazaj k lepoti, v vseh njenih aspektih. Ranljivost, o kateri sem govorila v začetku prispevka, je ena najtežjih poti in vendar bomo vsi morali po njej, če hočemo spremeniti svet.

Ranljivost zahteva veliko poguma, kajti dnevno si izzvana, ko gledaš zgodbe okoli sebe, ko vidiš, kako se uničujemo, da ostajaš na svoji poti in verjameš, upaš, moliš, da se bo našel še kdo, ki čuti kot čutiš ti, ki se ti bo pridružil, ki bo objel sebe, kajti dva sta vedno močnejša kot en sam.

Lepota me rešuje že desetletja. Vsakič, ko bi obupala in vrgla puško v koruzo, se je razkrila v vedno novi in močnejši svetlobi. Vsakič znova me navdihne, da vztrajam in rinem, upam, da nam bo uspelo, da bomo presegli sami sebe in svojo povprečnost in stopili v svojo veličastnost. Lepota v poeziji, umetnosti, v glasbi in plesu, v barvah in v naravi, v obrazu in v ljubezni, kot tudi v bolečini in obupu, me vedno znova prebuja iz otopelosti v katero je tako zlahka zdrsniti, kjer je vse kul, kjer ni težav in kjer si »super«.

Umetna evforija »super in fajn« pozitivnega razmišljanja se mi zdi ob vsej bolečini, ki jo svet doživlja tako zlagana, da je boleče. In vendar se zavedam, da vsak hodi po svoji poti. John O’Donohue mi je v teh prazničnih dneh prinesel veliko darilo Lepote, ki me vsak dan na novo opominja, da so največje sanje naše duše, da je intimno povezana z božansko Lepoto. Intimnost pomeni, da si v dušnem stiku, duša z dušo in da vidiš Lepoto, da čutiš, da oseba čuti tvojo Lepoto, da sliši Lepoto in jo deli s teboj. Da čutiš toplino Doma in da se zavedaš, da je ta Dom v tebi!

Podari si danes darilo Lepote!

Taja Albolena

 

happy-christmas

V 2014 izberi mir … vsak dan znova!

Kreacija je tema, ki me fascinira že desetletja. Vedno znova sem si jo ogledovala, vedno znova z drugega zornega kota, dokler mi stvari niso postale jasne in sem jih preko  zavedanja in razumevanja skozi čutenje tudi utelesila skozi izkušnjo.

Kreacija je del vsakega posameznika. Ne moreš, da ne bi kreiral, to je del tebe. Kar lahko naredimo pa je, da izbiramo kako kreiramo. V vsakem trenutku sta nam na voljo dve izbiri. Lahko kreiramo iz strahu ali iz ljubezni. V resnici sta to edini izbiri, med katerima izbiramo. In večinoma kreiramo iz strahu. Saboter je tisti del v naši notranjosti, ki nas vodi v to, da sabotiramo sami sebe, zavračamo priložnosti, se zadržujemo in smo pogosto paralizirani … iz strahu. Dolgo časa nisem razumela kako to, da vedno znova zavračam priložnosti v mojem življenju, ki bi me peljale tja, kamor sem si želela, ki bi mi omogočile, da uspem. In vedno znova sem iz strahu izbirala varno igro.

Saboter je tisti del v nas, ki ima moč, da nas vodi v soočenje z našimi najglobljimi in najbolj skritimi strahovi. In v teh strahovih je skrito največje zlato, vaša največja darila. In ker smo ravno v tem obdobju obdarovanja ni napak, če pogledamo, kako to gre, čisto zares.

Tvoja resnična narava je celostna, celovita, popolna sama po sebi in je eno. Katere koli podobe, misli, občutka ali izkušnje se zavemo v svoji zavesti, v resnici izhaja iz našega polja zavedanja. Naša zavest se lahko zaveda samo nečesa, kar ona JE. Naša zavest se ne more zavedati nečesa, kar ona ni. Karkoli izkušamo, to izkušamo zato, ker je del našega zavedanja, ki se manifestira v zunanji formi. Vse se rojeva iz nas.

Lahko bi rekli, da gre za valove iste substance, vendar ima vsak val svoj okus, svojo teksturo, barvo, kvaliteto, ki določa našo izkušnjo. Karkoli se dogaja, je vedno neločljivo povezano z nami, kajti vse je eno in eno je v vsem – vedno. Ko se zavemo svoje izvorne narave, svoje resnične narave, prepoznamo, da se vse dviga iz te izvorne narave , ki je v nas. Nič ni ločeno od te prisotnosti Jaz sem. Vse je eno in eno je v vsem.

In če smo v vojni sami s seboj, če se borimo s čimerkoli v naši izkušnji v zunanjem svetu, se ločujemo, delimo to v sebi. Kadarkoli se borimo, odrivamo, zanikamo dele sebe, smo v vojni sami s seboj in z elementi svoje izkušnje v zunanjem svetu. Tudi, ko nečesa nočemo občutiti v polnosti v sebi, smo v vojni s sabo. To našo tendenco, da se borimo sami s seboj in z izkušnjami v zunanjem svetu imenujemo upiranje.

Včasih sploh nočemo vedeti kaj nas moti, žuli, iritira, pa naj bo pozitivno ali negativno, boleče, širitev ali zakrčenost v naši zavesti. Če gre za nekaj neznanega, če nas je strah ali pa se počutimo slabo v zvezi z nečim, se tega nočemo zavedati. Enostavno, to sabotiramo in se delamo, da to ne obstaja. In zato se pogosto upiramo temu, kar se še ni utelesilo, kar še ni znano.

V sebi poskušamo ločiti nekaj, kar se ne da ločiti, postanemo okorni in robati, in zavedanje izgubi svetlobo, svetlost, jasnost. Vedno ko se upirate, se upirate sami sebi. Namesto, da bi bili sami s sabo se upirate temu, da ste sami s sabo. In s tem ustvarjate vojno v sebi. Vsakič, ko se identificirate s svojo preteklostjo ali prihodnostjo ste v uporu vaši resnični naravi tukaj in zdaj.

Nižji jaz, naš ego, vedno poskuša delovati, dela to in ono ali pa nas napeljuje, da bi morali nekaj narediti. Naša resnična narava pa ničesar ne dela, samo je. Je vaša resnična, izvorna narava, vaša Bit, je sijoča prisotnost. Narava ega je upiranje temu, kar je. In ego je v skrivni navezi s saboterjem v nas, kajti ko se prenehamo upirati, ko nehamo z notranjim bojem, se razširimo, ustvarimo prostor in dopustimo, da se to, kar se dogaja, dogaja.

In ob koncu leta, ko sejemo semena za naslednje leto je ključnega pomena, da si dopustite, da samo ste. Ko se borimo s stvarmi iz preteklosti, ko odrivamo izkušnje in priložnosti od sebe, jim ne damo priložnosti ali prostora, da bi bile to kar so. Ne damo jim priložnosti, da se razvijejo v svoj polni potencial in razkrijejo svojo pravo naravo. Zaradi strahu sabotiramo sami sebe in stvari ostajajo take kot so bile na začetku, znane. Na smrt se bojimo neznanega. Kajti v resnici razširitev in naša izbira, da gremo v neznano pomeni smrt našega ega.

Upiranje ustvarja ločenost v nas, ustvarja dualnost. Naša izvorna narava ni ustvarjena za ločenost ali konflikt. Njene manifestacije v zunanjem svetu pa se lahko zdijo, kot da so ločene. S tem sporočamo, da ne prepoznavamo kaj se manifestira v naši zavesti, v našem zavedanju. Ključno je, da prepoznamo svoj upor. Ko ga prepoznamo, to ne pomeni, da moramo z njim karkoli narediti. Naše učenje je povezano z odpiranjem izkušnji, da se zavedamo upora v sebi, da smo prisotni z njim, ga čutimo v sebi in smo radovedni v povezavi z njim. Pomembno je, da se znamo pomiriti s svojim notranjim uporom, da ga prepoznamo, da ga spregledamo in izberemo mir namesto vojne.

V letu 2014 bo to nedvomno ena največjih lekcij … prisotnost, budnost in samozavedanje. Ko začutimo jezo ali sovraštvo je na nas, kaj bomo naredili s to izkušnjo. To je del naše duše, je naša zavest, ki je prevzela obliko jeze, v tem času, iz razloga, ki ga morda ne razumemo. Namesto da gremo v voj no s svojo jezo, ker je to nekaj »negativnega« je pomembno, da ji dopustimo, da se pokaže in jo objamemo v sebi s tem, da jo v polnosti začutimo, ji damo prostor, da je to kar je, kajti če smo sposobni slediti tej niti resnice, nas bo vodila v naš resnični jaz. Upiranje jezi na drugi strani ustvarja ločenost v naši izkušnji, ustvarja dualnost ali konflikt. Njene manifestacije pa se lahko zdijo, kot da so ločene od nas samih.

In zato vam želim, da v letu 2014 objamete sebe v celoti, praznujete celega sebe in sprejmete vse dele v sebi. Naj bo to leto, ko ustvarjamo mir v sebi, celovitost in celostnost v sebi. Kajti le s tem, ko ustvarjate mir v sebi, ga boste tudi v svojem zunanjem svetu.

Moja želja je mir v svetu in vem, da se mir začne v meni. In zato tole pisanje pošiljam v svet z upanjem, da tudi ti izbereš mir v svojem svetu. In več ko nas bo izbiralo mir v sebi, pomirjenost s seboj … bolj bo mir del zunanjega sveta. Zato izbiraj mir …dnevno … zase.

Kozmični objem.

Taja Albolena

2014

Zakaj v teh dneh potrebujemo počitek?

Smo družba, ki ceni hitrost in produktivnost, rezultate. In ravno zaradi te naše tendence, da pozabimo nase in na svoje potrebe, medtem, ko drvimo skozi dneve, je zadnjih 11 dni, ko se leto zaključuje resnično modro, da se umirimo in gremo vase.

Mnogi v zadnjih dneh pišemo o istih stvareh in vsak na svoj način spominjamo na dejstvo, da je ta čas najbolj idealen v letu za umik vase. Kajti resnično je potrebno opraviti inventuro starega leta na vseh nivojih. Kajti le, če si vzamemo čas za opuščanje starega, lahko naredimo prostor za novo, to, kar želimo, da zraste. Vstopamo v posvečeni čas opuščanja in oproščanja. Vse od keltskega praznika Samhaina 30.10. smo v času umirjenosti, ki ga je modro preživeti v počitku in nabiranju moči. To, da gre v naravi v tem času vse v zimsko spanje sploh ni naključje, kajti do 21.12., ko se rodi novo sonce je čas tišine, teme, počitka. Vendar v naši v rezultate usmerjeni družbi pač nimamo časa za svojo dušo in notranje popotovanje v neznano.

Vendar ni odveč opozoriti, da smo z letom 2012 vstopili v Soul-arno dobo, kjer z razumom in mentalnim »mastrubiranjem« kot je prepričevanje, da imamo nekaj, česar nimamo, ne bomo daleč prišli, Vsako leto bo težje, kajti duša od nas zahteva drugačna orodja v tem, ko se spuščamo v neznano. Osebne krize in razpadi so le način, kako nas duša prisili v notranji stik sam s sabo, da se umirimo in poiščemo odgovore v sebi. Ni nam treba čakati na izzive, če smo voljni, da se zavestno premaknemo skozi proces ozaveščanja in čiščenja vsega, kar nam ne služi več.

V času, ki je pred nami je ključno, da se posvetimo kreaciji našega leta. Kajti ne pozabimo, da sadimo semena, za katera bomo nato celo leto skrbeli, jih negovali vsak mesec v skladu z luninimi cikli in tako zavestno kreirali to kar si srčno želimo.

Pomembno je, da se spomnimo na to dejstvo, da tja, kamor usmerjamo svojo pozornost, tja teče naša energija in to bo zraslo. Ni dovolj, da energijo usmerite v svoje sanje, v želje in domišljijo in potem spustimo stvar. Verjemite mi, da sem na lastni koži preizkusila številne variante na temo kreacije od tega da nisem naredila čisto nič do tega, da sem samo posejala semena in sem pozabila nanje. Vendar sem skozi prakso ugotovila, da je ključna nega vaših želja, da jih čez leto zalivate, hranite in ste jim sonce in voda. V skladu z luninimi cikli, ki so nam dani, da z njihovo pomočjo krepimo svojo dušo in njene usmeritve in želje lahko ustvarimo resnično čarobno leto.

Prvi korak v procesu je nedvomno razsodnost ali se osredotočamo na svoje avtentične želje, smo sploh v stiku s svojim avtentičnim jazom ali ustvarjamo iz svojega nižjega jaza in hranimo želje, ki pravzaprav niso tisto, po čemer srčno hrepenimo. Letos bomo na enodnevnem srečanju svojo pozornost usmerili ravno v to smer.

Stik s svojim avtentičnim jazom je v času v katerega se premikamo ključnega pomena. In kot del enodnevnega druženja boste prejeli vodeno prakso skozi katero si bomo pridobili razsodnost kdo je tisti, s katerim smo v stiku?

Še vedno je usmerjanje na zunanji svet tisto, kar je v ospredju pri mnogih ljudeh. In vendar je spraševanje drugih in iskanje zunaj sebe nekaj, kar nam v teh dneh ne bo služilo. Stik s svojo notranjostjo, umirjenost, jasnost in sledenje srcu je tisto, kar vam bo razkrilo srčno usmerjenost in modrost, ki je že v vas.

Resnično izkoristite dni od 21.12. do 1.1. za samorefleksijo in samoizpraševanje. Refleksija in notranji vpogled v dušo bosta razkrila vse tisto, kar morate videti in vedeti. Ključ je v sposobnosti, da postavite pravo vprašanje in se tako uglasite na odgovor, ki že leži v vas. Vsi udeleženci sobotnega druženja bodo prejeli vprašalnike z 20 vprašanji, na katere si je modro odgovoriti v tem posvečenem času.

To je tudi čas, ko je modro, da uporabimo hvaležnost. Pa ne le za vse dobre stvari, ki jih prepoznamo, pomembno je, da znamo biti hvaležni za vse izzive s katerimi se na poti srečujemo. Kajti vsak izziv je priložnost za rast in razvoj.

Ta posvečeni čas je namenjen druženju s svojo dušo in to nam razkriva tudi modrost četrte adventne nedelje, ki je posvečena stiku duše z dušo, empatiji, ranljivosti, ko si moramo priznati kje se nahajamo, da bi se lahko premaknili tja, kamor si želimo. Pomembno je odkriti kaj nas ovira na poti, kaj je modro opustiti in oprostiti, kaj naj ostane v odhajajočem letu in kaj izbiramo, da nesemo s seboj v naslednje leto.

Pri sebi opažam, da se pogosto zataknemo v svojih preteklih sanjah, v tem, kar smo pisali pred leti, kar sploh ni več ažurno, kar smo prerasli. In to osredotočanje na svoj notranji svet je ključnega pomena, saj nam da pomembne smernice kam se premikamo. Rada rečem, da ob koncu leta naravnavamo svoj notranji kompas, vendar ne smemo pozabiti na to dejstvo, da ko seme posadimo, da ga je potrebno tudi negovati.

In ko naredimo prostor za novo lažje posadimo to, kar čutim, da si resnično želimo.

Torej tri pomembne prakse v tem tednu:

1. Refleksija, notranji vpogled. Zapisovanje v dnevnik. Ustvarjanje svetega prostora.

2. Hvaležnost za preteklost.

3. Samoizpraševanje, stik z dušo. Kaj so srčna hrepenenja? Kam bo usmerjena moja pozornost? Kaj kreiram zase v letu 2014?

In če želite ustvariti avtentične, navdihnjene kreacije, ki jih čutite v sebi pa vas je strah kako boste naredili ta premik v neznano, se mi pridružite na našem skupnem Ustvarjanju čudovitega leta 2014. Vem kako strašljivo je videti, ko se premakneš v kreacijo tega, kar te presega, kar je večje od tvoje trenutne paradigme, kajti sama hodim po tej poti mojih srčnih želja vse od leta 2009. Poznam ovire na poti in vem kako strašljivo je lahko na poti.

Zato sem letos prvič oblikovala načrt za vse tiste, ki se boste udeležili enodnevnega druženja Ustvarite čarobno 2014, ki nas bo čez vse leto podpiral v naših kreacijah. Vsi udeleženci druženja boste poleg vsega kar je del programa, vse podpore, ki je na voljo v obliki vodenih praks dobili še mesečna navodila za lunin koledar kako negovati svoje kreacije vsak mesec sproti. Z vami bom delila modrost tega kako in na kaj vsak mesec usmerjati svojo pozornost. Svojih kreacijam bomo tako redno dajali hranila, vodo, sonce, vse potrebno, da bodo uspešno rasle in resnično uspevale v vsem svojem razcvetu.

To kar sem sama na svoji poti najbolj pogrešala je podpora. Ta sveta posoda, ki nas drži, da skupaj potujemo, da se družimo tudi virtualno in da skozi redne prakse krepimo to, kar so naše kreacije. In točno to se ustvarila za vse vas, ki potujete z mano in delite z mano svoje sanje. Letos kreiramo velike stvari! Združimo moči.

Želim vam krasen prehod skozi velika zvezdna vrata v novo rojstvo in če ga želite praznovati v naši družbi ste vabljeni na praznovanje Yula 21.12. in pred tem na enodnevno druženje Ustvarite čarobno 2014!

Namaste

Taja

Image 012

Petek 13

Danes je spet napočil tisti zlovešči dan v koledarju, ki se ga zaradi starih vraž boji toliko ljudi – petek, 13.

Vsak posameznik mora sam presoditi koliko bo verjel vražam, res pa je, da mnogi na to enostavno nimajo vpliva. Vraževerje je povezano z biokemičnimi reakcijami v telesu in čustvenimi reakcijami, ki jih najprej sprožijo najstarejši možgani v naši glavi, gre za r-complex. Vaši reptilijanski možgani predstavljajo vaše osebno nezavedno in imajo izjemen vpliv na vraže in na osebne rituale in ceremoniale. Več tisočletij se strah  aktivira na določeno časovno povezavo in tako smo strah pred petkom trinajstega enostavno podedovali. In vendar to lahko spremenimo, če se zavemo in si priznamo za kaj v resnici gre.

Pa si poglejmo nekaj dejstev o tem posebnem dnevu.

Zakaj petek?

Jezus je bil križan na petek po zadnji večerji s 13 gosti (on in 12 apostolov)- 13. je bil prav Jezusov izdajalec Juda Iškariot. Vsesplošna fobija pred petkom, 13., najverjetneje izvira prav iz tega. Petek je bil v starem Rimu dan pogubljenja – takrat so izvrševali smrtne kazni, medtem ko so druge predkrščanske religije, Kitajci, pa tudi poznejši islam, petek spoštovali kot svet dan. Zaradi prej omenjenega se je v srednjem veku razvilo prepričanje o petku kot o “čarovniški soboti”. Petek je tudi pojmovan kot ženski (vsaj med tistimi, ki so proti nežnejšemu spolu) in kot tak slab dan. Na primer, v angleščini edino petek nosi ime po ženski boginji Freyi (Frey day -Friday).

Zakaj 13?

Številka 13 je tudi predstavljala ženskost, ker je odgovarjala številu mesečnih ciklov v letu (28 x 13 = 364), kar je bilo v patriarhalni družbi sinonim za “hudičevo orodje”.

Nekateri verjamejo, da so se zlovešča znamenja združila 13. oktobra 1307, ko je dal francoski kralj Filip IV. aretirati in mučiti na stotine vitezov Templarjev. Francoski kralj Filip IV. Lepi si je od njih sposodil veliko količino denarja, ki pa je ni mogel vrniti, zato je dal vse templjarje aretirati na petek trinajstega v letu 1307 (od tega dne velja petektrinajsti za nesrečen dan). Nato so jih mučili, tako da so večinoma priznali, da so pljuvali po križu ter homoseksualnost, kar pa ni bilo res. Leta 1314 je bil zadnji vodja templjarjev, Jacques de Molay, zažgan na grmadi. Ko je gorel, je baje preklel takratnega papeža in kralja Filipa IV. ter ju povabil, naj se mu pridružita v smrti. To ni potrjeno, res pa je, da je papež umrl le en mesec po tej grmadi, Filip IV. pa sedem mesecev pozneje.

Čeprav ni zanesljivih zapisov o tem, kako so se ljudje pred 19. stoletjem bali petka, 13., je nesrečni dan najverjetneje sestavljen  z enostavno logiko: petek je nesrečni dan, 13 je nesrečna številka, torej je petek,13., bolj nesrečen petek od preostalih.

Nordijske legende, egipčanska duhovnost

Stari Vikingi so verjeli, da če jih bo ob istem času za mizo 13, bo vse goste kmalu obiskala smrt. V Valhallu je bilo namreč poklicanih 12 bogov, medtem ko je 13., zlobni Loki, prišel nepovabljen in ukanil bogove, da so se med seboj pobili, in tako izzval Tora, vrhovno nordijsko božanstvo.

Stari Egipčani so skozi življenje šli čez 12 duhovnih stopenj, 13. pa je bila tista po smrti. Zaradi tega so 13-ico povezovali s smrtjo.

V zahodni kulturi je bila številka 12 sveta (12 apostolov, 12 mesecev v letu …), medtem ko je 13 rušila to popolnost in so se je bali celo bojeviti Vikingi. Nekatere študije segajo še dlje v preteklost in izhajajo iz tega, da so prvi ljudje imeli za štetje deset prstov in dve stopali, tako da je vse, kar je bilo več od tega, nerazumljivo in predmet praznoverja.

Podlegli so strahu

Se vam zdi strah pred 13-ico neumen? Se sliši kot nekaj, v kar resna podjetj ane bi nikoli vložila denarja, le da se številki izognejo? No, po podatkih Phobia Instituta v Ashvillu v Severni Karolini več kot 80 odstotkov stanovanjskih zgradb v ZDA nima 13. nadstropja, številna letališča nimajo 13.vrat, veliko bolnišnic in hotelov nima 13. nadstropja ali številke sobe, kar nekaj glasbenih plošč pa nima 13 pesmi.

Izognite se potovanju

Ena najbolj razširjenih vraž, povezanih s petkom 13., je ta, da na ta dan ne bi smeli potovati. Strah izvira iz 18. stoletja, ko je ladja HMS Friday izplula iz Anglije na petek 13. Ladja je izginila in nihče ni nikoli več slišal zanjo. Potem ladje na ta dan niso več izplule in celo nekatere zavarovalnice niso hotele zavarovati ladij, ki bi plovbo začele na ta dan. V bližnji preteklosti je nesrečni Apollo 13, ki se mu skoraj ne bi uspelo vrniti z odprave na Luno, še utrdil strah pred potovanji na ta datum.

Strah ima ime

Za strah pred številko 13 obstaja ime: triskaidekafobija. Še več, ime obstaja tudi za strah pred petkom 13.: paraskavedekatriafobija. Strah pred petkom, 13. je tako razširjen, da je dobil strokovni izraz, samo v ZDA pa za njim trpi približno 20 milijonov ljudi. Vendar pravega razloga za paniko ni. Psihologi trdijo, da smo sami krojači svoje usode. Torej, ko se vas v petek 13. polastijo črne misli, se spomnite, da je verjetnost za veliko nesrečo dokaj majhne. Več možnosti imate, da si z negativno naravnanostjo pokvarite dan.

Celo film

Leta 1980 je Sean Cunningham režiral film Petek, trinajsti, v katerem najstnike terorizira s hokejsko masko zamaskirani morilec Jason Voorhees. In katero prizorišče si je Cunningham izbral za snemalno lokacijo prvih Jasonovih pokolov? Okrožje Warren in kamp No-be-bo-sco v Blairstownu. Kamp deluje še danes. In da, film je doživel 11 nadaljevanj, kar zagotavlja, da številne generacije najstnikov povezujejo petek, 13., z noži in morilci.

Naredite si krasen dan

Taja

vulnerable

Moč je v ranljivosti…

Ste se kdaj vprašali, kaj vodi našo družbo? Sama se to pogosto sprašujem. In vedno bolj ugotavljam, kajti stvari se razkrivajo same od sebe, da je glavno vodilo številnih ljudi po svetu pomanjkanje. Ljudje se radi pritožujemo, da nimamo dovolj. In morda je videti, da je težava številka ena pomanjkanje denarja, vendar je v resnici stvar precej bolj temeljna, kot si predstavljamo.

Številni posamezniki v sodobni družbi se pritožujejo, da nimajo dovolj časa, varnosti, gotovosti, ljubezni, ženske rade rečemo, da nismo dovolj popolne, iz česar sta se razvili dve zelo močni industriji – modna in kozmetična industrija in najnovejša, ki jo zelo dobro podpihuje novodobno gibanje (New Age) – da nismo dovolj posebni, izredni. Zaradi tega sodobnega trenda, da bi vsi morali živeti posebno življenje, smo razvili tezo, da je “navadno” življenje enačeno z nevrednim življenjem. Sploh se ne zavedamo, koliko zamujamo s svojim iskanjem in potrjevanjem posebnosti. In to se v naši družbi začne že takoj, ko se otrok rodi – je indigo, morda kristalen, je mavričen, v resnici ni pomembno, samo da je nekaj posebnega. Poznate?

To česar se sploh ne zavedamo je, da svoja prepričanja infiltriramo v svojo dnk in to postane sporočilo, ki ga prenašamo iz generacije v generacijo. In zelo očitno je, da smo postali družba pomanjkanja. In to kar smo naredili v odgovor temu pomanjkanju je, da zjutraj vstanemo in prva stvar, ki jo naredimo je, da si nadanemo oklep.

Danes je trend, da se ljudje ščitimo. Treba si je nadeti ščite. In tudi če vas novodobno gibanje sploh ne zanima, je dejstvo, da si zjutraj najprej nadanete svoje ščite. Ščiti nam omogočijo, da nas drugi ne vidijo take kot v resnici smo, kajti prizadevamo si biti takšni, kot drugi želijo od nas. Ščiti nam omogočijo, da mislimo, da smo zaščiteni pred stvarmi, ki bi nas utegnile raniti – sojenje, kritiziranje, graja, zasmehovanje. Ljudje smo prepričani, da če se zaščitimo z oklepom, potem smo varni. Pravzaprav smo mnenja, da je ta oklep nekaj resnično pametnega in tako je razumskost in poduhovljenost skupaj s perfekcionizmom pogosto del našega oklepa, del našega ščita. Ja prav ste slišali, perfekcionizem je naše orodje s katerim ščitimo svoje srce.

Sodobna družba je mnenja, da lahko zaščiti svoj občutek za ljubečnost, sprejetost in vrednost z oklepom. Zelo močno branimo svoje srce. Vendar je dejstvo, ki se ga ne zavedamo to, da s tem, ko se ščitimo pred bolečino, zapremo svoje srce za vse občutke, temne in svetle, grde in lepe. Ko takole hodim po svetu ugotavljam, da je na pohodu epidemija otopelosti. In to kar je najbolj zanimivo v povezavi z otopelostjo je to, da ko si v otopelosti, sploh ne veš, da si v otopelosti, kajti imaš občutek, da je vse kul. No, lahko bi bilo še boljše ampak v bistvu je vse ok. Edina stvar, ki vedno znova sporoča, da si v otopelosti je preplavljujoč občutek pomanjkanja in strahu, ki vsake toliko predre oklep. Smo družba, ki je razočaranje vzela za svoj način življenja. Veliko lažje je živeti življenje razočaranja, kot občutiti razočaranje. Veliko raje delamo stvari za katere vemo, da niso tiste, ki nas navdušujejo, kot da bi delali to kar nas navdušuje in doživeli polom, občutili razočaranje.

Popolnost je teža, ki jo nosimo s seboj, iz katere ugajamo, ustrežemo drugim in poskušamo poskrbeti za to, da je vse narejeno popolno.

Ljudje smo pozabili na ranljivost. Ko vodim seminarje in druženja za ženske vedno znova prepoznavam, kako enačimo ranljivost in ranjenost ali ponižnost in ponižanost. In ljudje ne prepoznavamo, da je ranljivost rojstno mesto ljubezni, pripradnosti, intimnosti, kreativnosti in spremembe. Brez ranljivosti ne moremo izkusiti tega, kar si naše srce srčno želi. In ja, seveda s tem ,ko odpremo svoje srce in smo ranljivi tvegamo tudi to, da bomo ranjeni, vendar je moje osebno opažanje, da če se soočimo s svojimi ranami in se pomirimo z njimi v sebi enostavno nimamo tistih gumbov, ki bi v nas sprožili reakcije in ki bi nas vodili v stres in zanikanje samega sebe.

In včasih kar težko verjamem, kako nepopularno je soočenje s svojimi ranami, s svojimi ranjenostmi, kajti velika večina ljudi je mnenja, da bo to nekako izvenelo, da se bo pozdravilo samo od sebe. Nismo se voljni soočiti s svojimi ranjenostmi, da bi skozi to razvili svojo ranljivost. Nismo voljni odložiti svojih ščitov, preveč dobro nam služijo. In vendar nas energije in predvsem evolucija silijo v to smer. Odložiti bo potrebno ščite, če hočemo zapustiti to vojno polje in izbrati mir v svojem življenju. Kajti glavna izbira, ki nam je dnevno na voljo je; mir ali vojna.

In tisto, kar nam pomaga odložiti ščite, tisto, kar nas popelje v sam center ranljivosti, avtentičnosti v naši notranjosti je empatija. Empatija je občutenje, ko čutiš to, kar čuti oseba na drugi strani, ko ga vidiš in ga čutiš. To kar empatija zahteva od nas je, da se odpremo, da odložimo svoje ščite in samo smo. Da smo v tej poziciji čutenja. Kar od nas zahteva, da v sebi najdemo to isto mesto, kjer se nahaja oseba na drugi strani, ko smo bili mi ponižani in razžaljeni, ko smo bili ranjeni, kajti le na tem mestu lahko stojimo z osebo, za njo, ji damo podporo in razumevanje, da vemo kje se nahaja in da stojimo z njo in za njo, da imamo v sebi to vero, da bo premagala to s čimer se sooča. Z empatijo izražamo vero v druge. In empatija od nas zahteva resničnost, iskrenost, avtentičnost. Empatije ne moremo ponarediti. Ali je prisotna ali pa ni. In to čutimo.

Ko se ne odpremo, ko imamo na sebi svoje ščite, ne moremo biti empatični, ne moremo čutiti, ne moremo se povezati, čutimo se nekako ločeni. In to so simptomi sodobne družbe. Večina ljudi danes se čuti izgubljene, izdane, zanikane, izolirane, zapuščene, ločene, osramočene, zasmehovane. Sploh se ne zavedamo, kako močno sram vodi naša življenja, kako močno smo vpeti v okove sramu in kako močno poskušamo ustrezati in ugajati, da bi bili sprejeti in potrjeni iz zunajega sveta.

Na svoji poti sem ugotovila, da edina pot v srce vodi skozi polje ranjenosti. Rane s katerimi se moramo pomiriti in jih sprejeti v sebi, začutiti empatijo do sebe in do tega dela v sebi, drugače se nikoli ne premaknemo onkraj tega polja ranjenosti. Moramo prevzeti odgovornost za svojo zgodbo. Brez sojenja in obsojanja drugih, brez zvračanje krivde in obtoževanja kaj so nam naredili in kako grozno otroštvo smo imeli.

Priznati si moramo svojo zgodbo. Naša je! In DivineFlow je lahko orodje, ki vam na tej poti pomaga. DivineFlow nas vodi v srce, da začutimo sebe, da prepoznamo empatijo, jo začutimo, da prepoznamo in si priznamo svoje rane in se z njimi pomirimo na naraven način, skozi božanski tok občutkov. Res je čas, da se pomirimo sami s seboj, da končamo svoje notranje vojne in da stopimo v mir, v notranjo pomirjenost.

Ranljivost je mesto, iz katerega rojevamo sami sebe in pomembno je, da vstopimo na to svoje notranje mesto pomirjenosti s seboj, kjer čutimo ljubezen in mir, kjer smo vse tisto, kar smo in od koder zavestno izbiramo kako se bomo pokazali v svetu. Da bi lahko bili na tem mestu ranljivosti moramo razviti razsodnost in namesto omejevanja, postavljanja omejitev in ščitov spoznati, kaj so moje potrebe, kje so moje osebne meje in se tega držati, skleniti zavezo sam s seboj, da ceniš sebe, da spoštuješ sebe in svoje potrebe in to postaviš na prvo mesto v svojem življenju.

Vendar vsega tega ne moremo narediti brez da se soočimo s svojimi ranjenostmi, brez da objamemo svojo ranljivost v sebi. Rada rečem, da so pomembni vsi štirje nivoji, da se zavedaš, da razumeš, da čutiš in potem lahko zavestno izbereš.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

HaWoman

Bodi srečen!

O sreči se veliko govori. Večina ljudi je mnenja, da bodo srečni, ko bodo … in potem pride seznam, ki mora biti izpolnjen preden bodo lahko srečni. Takšna je bila moja izkušnja. Mislila sem, da moram narediti še tole in tole in tole in potem bom začutila srečo v sebi in … nikoli ni prišla. Ko sem naredila svoj “eksperiment”, kot ga ljubkovalno imenujem, sem se spravila do take skrajnosti, da sem se v trgovini zjokala, ker enostavno nisem mogla kupiti hrane. Z blokiranmimi karticami in 1€ v žepu nisem vedela kaj naj. Kaj lahko kupiš za 1€ in s tem nahraniš 4 ljudi?

In po dolgem tunelu teme sem dojela, da ni ničesar zunaj mene, kar me bo rešilo. Enostavno moram poskrbeti sama zase. Smiljenje sebe in igranje žrtve sem pripeljala v skrajnost in dojela, da resnično soustvarjamo svoj svet in da ne gre le za lepe besede. Gre za realnost. To kar čutiš in objameš v sebi, to kar SI, to je tvoja vsakodnevna realnost.

In dojela sem, da sem zelo negativno nastrojena. Vedno sem najprej razmišljala o vsem slabem, kar se mi lahko zgodi ali o tem, kaj lahko gre narobe v neki situaciji. In s tem, ko sem svojo pozornost namenjala temu kar lahko gre narobe in stroškom in  in  in … sem to dejansko kreirala, vedno več tega, česar nisem želela, ker sem temu namenjala svojo pozornost.

No, na vseh seminarjih in v knjigah, ki sem jih obiskala mi nihče ni povedal kako težko je premakniti svoj tanker, ki pluje v negativne vode. Vedno bolj si v strahu, zakrčen in vedno težje je. Nesrečni ljudje imamo več negativnih živčnih tokokrogov v sebi in negativno razmišljanje je stvar navade. Ne moreš se preprosto odločiti, da boš srečen in prezreti svojo notranjo napeljavo. Prepoznati je bilo treba dejavnike, ki vodijo k sreči kot tudi tiste, ki so me vodili v trpljenje.

V procesu sem dojela, da zakon privlačnosti dela v tvojo korist takrat, ko si ti srečen. Ko si srečen, iz sebe širiš radost, umirjenost, veselje, zadovoljstvo in po zakonu privlačnosti ti Vesolje to vrača nazaj. Dokler si nesrečen v resnici ne moreš dobiti tega kar si želiš. Kajti postati moraš to kar si želiš, da bi to pritegnil do sebe. In tako sem začela z osredotočanjem na Bit namesto na delovanje in tehnike. Soočiti sem se morala s svojo željo po nadzoru in kontroli, ki sem jo udejanjala skozi tehnike. Opustiti je bilo potrebno vse znano in enostavno biti. Biti srečna.

Sreča je navada, ki jo je potrebno gojiti. Ni stvar pozitivnega razmišljanja, je stvar nevrofizionomije človeka. In moja pot iz teme se je začela s hvaležnostjo, vendar je trajalo še dolgo, da sem sestavila celoten proces, kako spustiti svoj tok čustev skozi tokokroge živčnega sistema in zaživeti srečo vsakodnevno. Biti v Toku je ključ! Kajti, ko si v Toku, si odprt, sprejemljiv, sproščen in slediš sinhronosti v svojem življenju. Spoznala sem, da je to, da si v Toku najpomembnejša stvar, kajti ko si nesrečen se zapiraš, se upiraš, si zakrčen in se ločuješ. In vsa svoja znanja in to kako gojim srečo v sebi sem zbrala v filozofiji Najsrečnejše ženske v sebi. Kajti kot rada poudarjam, moramo mi postati Najsrečnejše osebe v svojem svetu. Prevzeti moramo odgovornost za svoje življenje in za svojo kreacijo, brez pričakovanj in brez obsojanja. Potrebno je enostavno Biti to kar si in to ni enkratna odločitev, to je stvar vsakodnevne izbire, vedno znova in znova izbiramo srečo ali trpljenje, strah ali ljubezen, stres ali radost. To je naša izbira 24/7, vsak trenutek.

Kaj izbiraš zase?

Kajti bližnjica do vsega , kar si želiš v življenju je, da si najsrečnejši človek na svetu!

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena

flowing_water_1480

Ali znate upravljati s svojo življenjsko energijo?

Kaj je najdragocenejša stvar, ki nam je na voljo? Kaj je tisto, kar nam omogoča dostop do uspeha, zdravja in dobrobiti v življenju? Vse se vrti okoli energije.

In upravljanje z energijo je bolj pomembno kot upravljanje s časom. In vendar upravljanju svoje življenjske energije posvečamo precej manj pozornosti. Ljudje smo v glavnem mnenja, da z našim življenjem upravljajo drugi. In ob tej predpostavki ni čudno, da jim dajemo svojo življenjsko energijo zato, da z njo upravljajo za nas. Mnogi o življenjski energiji govorijo kot o svoji moči, vendar gre za isto energijo. V naslednjih mesecih in naslednjem letu še posebej bo ključnega pomena kako negujete in kako upravljate s svojo dragoceno življenjsko energijo. In to ne samo zaradi zdravja in vitalnosti, energija je ključna za vse vaše kreacije v življenju.

Vitalna energija poznana kot či, prana je naša vitalna esenca in je vir vsega življenja. Gre za življenjsko energijo, ki je potrebna za naš obstoj. Čutimo jo kot moč, pulziranje, pretok, toplino, vibracijo. Brez prane ni življenja in ko izčrpamo svojo vitalno energijo, zbolimo.

Stres, požiralec vitalnosti.

Eden največjih požiralcev vitalne energije je stres. In ko smo v stresu se zakrčimo, zajezimo naravni pretok energije skozi naše telo in ustvarimo blokade, ki preprečujejo temu subtilnemu toku prost pretok skozi naše telo. Blokade vodijo v še večjo zakrčenost in ko smo zakrčeni, čutimo bolečino. Življenjski stil sodobnega človeka je prepoln stresa in če niste vedeli, samo 5 minut jeze je dovolj, da se vaš kortizol (stresni hormon) v telesu zviša. Kortizol vpliva na imunski sistem telesa in sicer zniža nivo protiteles imunoglobulin A (IgA) še 6 ur po tem, ko smo bili jezni samo 5 minut. In zato, ker je IgA naša prva obrambna vrsta v  telesu to pomeni, da upad teh protiteles vpliva na dojemljivost za viruse in s tem za viroze, obolenja dihal, gripe. Skratka stres pomembno vpliva na stanje vašega imunskega sistema in na nivo življenjske energije v telesu.

Če pa čutimo ljubezen, cenjenje in to samo 5 minut, se nivo nivo IgA protiteles občutno poviša. V raziskovalnem centru Instituta HeartMath, kjer so poizkus izvedli so povedali, da je merjenje kortizola in DHEA hormona za mnoge zelo jasen znak stresa in staranja. Kot pravi McCraty: “Če sta DHEA in kortizol ven iz ravnovesja, kot na primer visok kortizol in nizek DHEA, to v praksi pomeni hitro staranje. Naučiti se je potrebno zavestno ljubiti, bolj pogosto, da bi ta dva hormona uravnovesili v sebi. To je direkten način, kako lahko vidimo vpliv ljubezni na zdravje.” DHEA (dehidroepiandrosteron) je najpogosteje zastopani hormon v človeškem telesu. Številni raziskovalci ga smatrajo kot materinski hormon zaradi pomembne vloge, ki jo igra pri nastanku vseh drugih hormonov. Znan pa je tudi kot hormon pomlajevanja.

Vitalno, pranično telo

Prana in pranično telo je direktna povezava med fizičnim telesom in umom in zato vemo, da naše misli vplivajo na naše razpoloženje in pretoke naše življenjske energije. In vendar je ključnega pomena zavedanje, da so naša čustva energija v gibanju, kar pomeni, da misli vplivajo na naša čustva in njihovo pretočnost. Mnogi danes interpretirajo, da lahko skozi misli kontroliramo pretoke energije v našem telesu, kajti kontrola in nadzor sta zelo blizu našemu sodobnemu načinu razmišljanja. Vendar starodavne prakse kot so vedno bolj popularne borilne veščine dokaz, da ne gre za kontrolo uma in naših misli, temveč da je potrebno usvojiti upravljanje s svojo življenjsko energijo. In v telesu se upravljanje z energijo začne. Če se naučite, kako upravljati s svojo življenjsko energijo, boste okrepili svoje fizično telo, povečali svojo notranjo moč in ravnovesje.

Kje vaša vitalna energija odteka?

Kadar vas skrbi in vas je strah to vpliva na vašo vitalno energijo, kajti strah in skrbi porabita enormne količine vaše vitalne energije. Izjemno pomembno je zavedanje kje in kako vam odteka življenjska energija. Primeri v praksi: z obrekovanjem, z nezaupanjem vase, s strahovi, prepiranjem, z delom, ki vas ne podpira. Primer: ‘Vsakič, ko se skregam z možem, zaradi xyz, sem potem čisto brez energije.’ Poglejte na svojo življenjsko energijo kot na bančni račun – rodili smo se z določenim stanjem na tem računu in naša odgovornost je, da svojo energijo cenimo in jo pomnožujemo skozi vse svoje življenje. Namesto tega sodoben človek svojo dragoceno vitalno energijo nenehno prši naokrog, in razmetava z njo, zato ni čudno, da jo izgublja, kar vodi v slabo počutje in bolezen. Naši odzivi in odločitve nas krepijo ali šibijo. Dejstvo je, da kljub temu, da svojih okoliščin ne moremo vedno izbrati, je naša reakcijo nanje vedno naša izbira.

Kaj je prana?

Prana je subtilna energija, ki teče skozi meridiane ali nadije, to so kanali našega telesa. Ta električna energija je povezana z našim živčnim sistemom in ravnovesjem simpatetičnega in parasimpatetičnega živčnega sistema. Neravnotežje med simpatičnim in parasimpatičnim živčnim sistemom v kombinaciji s spremenjenim čustvenim okoljem lahko poveča dojemljivost telesa za bolezni. Timus, limfne vozle in kostni mozeg oživčuje avtonomni živčni sistem. Tako ima vsako področje, ki ustvarja celice imunskega sistema, tako stopalko za plin (simpatični tonus) kot zavorno stopalko (parasimpatični tonus). Preko tega sistema telo zaznava in predeluje čustva ter hormone in nevrokemikalije, ki jih le-ta spodbudijo. Vsaka vaša misel in čustvo in vsaka zaznava spremeni biološko ravnovesje vašega telesa.  Ravnovesje v živčnem sistemu neguje in krepi prano, vašo vitalno energijo telesa.

Prana ni zrak in vendar je dihanje eno ključnih orodij za upravljanje s prano. Prano začutimo kot živost in vitalnost, ki pulzira. Stagnacija in blokiran, zajezena energija v telesu pa zmanjšuje pretoke prane skozi telo. Ljudje zato v stresu čutijo otopelost, izčrpanost, težo, mraz, stagnacijo, ki kaže na to, da je v telesu pomanjkanje vitalne energije.

Kako negovati prano?

Naučimo se lahko kako generirati in hraniti prano. Vendar je prvi korak, da se je začnemo zavedati. Trije glavni načini kako generirati vitalno življenjsko energijo so:

  1. Pazljivo izbirajte okolje. Ob vodi in v hribih je več vitalne energije kot v mestih. Ravno zaradi tega je tako priporočljiv obisk gozda, jezera in ostalih naravnih lepot. Ko dihamo čist zrak, lahko čutimo kako je kvaliteta tega zraka drugačna, saj je nivo prane v tem okolju precej večji. In s tem se poveča tudi občutek vitalnosti v telesu. Zato je v mestu običajno težji občutek in več depresivnosti. Torej globoko dihajte v okolju, kjer je nivo prane visok.
  2. Uživajte najkvalitetnejše gorivo! Življenjska energija je sestavljena iz več vrst energije in pomemben del prane pride iz hrane in pijače, ki ju zaužijemo. Naravna hrana ima večji delež prane ali vitalne energije v sebi. Zato je tako izbira kot priprava hrane ključnega pomena za naše počutje. Torej sadje in zelenjava sta pomemben vir prane.
  3. Telo potrebuje počitek in sprostitev, da bi se lahko regeneriralo. Zato je kvaliteta spanja ključnega pomena za naš nivo vitalnosti. In ne gre le za vaše spalne navade. Ključno je, da znamo živeti umirjeno življenje, kjer se širimo, rastemo in čutimo, da imamo prostor, da se izrazimo taki kot smo. Pomembno je, da se naučimo, kako svoj stres preobraziti v sebi in izbiramo zase radost in vitalnost, živost in užitek.

Želim krasen teden.

Taja Albolena