Življenje

wolves

Katerega volka hraniš v svojem srcu?

Seveda poznate to staro zgodbo iz plemena Cherokee indijancev. Legendarna je. In vendar pogosto njenega sporočila ne živimo v praksi. V glavi vse vemo, imamo vse potrebne informacije. Praksa je tista, ki šepa. Pa poglejmo zgodbo:

Dedek se z vnučkom sprehaja v tišini. Čez čas prekine tišino, se obrne k svojemu vnuku in spregovori: »Moj vnuk, v mojem srcu stalno poteka boj med dvema ‘volkovoma’. Eden je maščevalen in jezen, Želi prizadeti druge. Je nevoščljiv, ljubosumen, žalosten, veliko obžaluje, je pohlepen, aroganten, samopomilujoč, zamerljiv, ima občutek manjvrednosti, laže, je samopomemben in ima občutek večvrednosti. Drugi pa je miren, radosten in ljubeč. Prijezen je, spokojen, usmiljen, dobronameren, sočuten, radodaren, resnicoljuben, zna se vživljati v druge in zaupa.«

Vnuček, ki to posluša se prestraši in vpraša dedka: »Dedek, kateri volk bo zmagal v tej bitki v tvojem srcu?«

Dedek odgovori: »Bitko v mojem srcu bo dobil volk, ki bo zmagal v srcu vsakega človeka. Tisti, ki ga hranim.«

In ta bitka v našem srcu se odvija vsak dan, vsak trenutek. Bitke mojega srca so bile dolgo časa hrana jeznemu volku v moji duši, ki je zavijal okoli vogalov in renčal na ljudi okoli mene. Dolgo časa nisem vedela, s čim ga hranim, da je bil tako rad v moji družbi. In potem sem počasi dojela, da kljub temu, da sem bila prijazna do ljudi v svoji okolici,  v sebi do sebe, za sebe tega nisem mogla reči. Vedno sem si predstavljala najslabšo možno opcijo, bila sem pesimist in vedno me je bilo strah, da bom naredila napako. Seveda sem bila sama sebi najhujši sodnik, ko sem ga polomila in čeprav tega ni slišal nihče zunaj mene, me je to lastno sojenje in obsojanje vedno znova spravilo na notranja kolena. Občutek, da sem žrtev okoliščin in življenje v preteklosti je bilo del mojega dnevnega repertoarja. In včasih je bilo res težko slišati resnico, ko mi je moj najdražji rekel, naj že neham s smiljenjem sama sebi in se vzamem v roke. Res sem si želela, da bi se našel kdo, ki bi me rešil. Upirala sem se realnosti z vsemi štirimi in vedno znova zavračala svojo dobrobit in srečo. In ta volk je še vedno v meni, ni izginil, trenutno je v mirovanju. Včasih pokuka iz svojega brloga, vendar sem se naučila, kako hraniti ljubečega volka v mojem srcu.

In ta lekcija je bila ena težjih v mojem življenju, kajti svet v katerem bivamo hlepi po negativnosti. Pravzaprav smo biološko nagnjeni k negativnosti. Zapisana je v naših genih. Zakaj? Ker je stres in izogibanje kazni za naše prednike pomenilo preživetje. Borili so se za ozemlje, tekmovali, in strah je bil tisti, ki jim je reševal življenja. Stresni tokokrogi v našem živčnem sistemu so se preslikali v naše nevrone, ko smo bili dojenčki … s strani staršev, sorodnikov, vzgojiteljev. Pridno smo jih shranjevali, kajti v našem živčnem sistemu imajo oznako “prednostno”.

Na drugi strani naš živčni sistem potrebuje razmerje 1:5, da bi se zares počutili dobro in da bi začeli delovati naši tokokrogi radosti v živčnem sistemu. To pomeni razmerje ene slabe izkušnje proti petim dobrim. V praksi to pomeni, da hranite svojega volka ljubezni bolj kot svojega volka strahu v sebi. Kaj je vaša dominantna izbira? Strah ali ljubezen? Predvsem do sebe, v sebi, kajti veščina, ki jo moramo razviti v sebi in ni sama po sebi umevna je sočutje do sebe, ljubezen do sebe.

Pomembno je, da gojimo obrede, ki hranijo volka ljubezni; obrede sprejemljivosti, obrede hvaležnosti, obrede blagoslavljanja, obrede navdušenja in radosti. Naučila sem se prepoznavati lepoto v majhnih stvareh in pustiti lepoti da me vodi v tokokroge radosti. Da zavestno izbiram s čim se hranim v notranjosti.

In budnost, čuječnost je potrebna vsakič, ko bi stopila na pot notranje avtomatike, starih navad in rutin, kajti volk strahu in jeze je vedno blizu. Moja izbira je, katerega volka hranim v svojem srcu. In naučila sem se kako izbirati radost vedno znova in znova, krepiti notranje moči in ljubezen do sebe.

In to kako hraniti svojega volka ljubezni delim skozi 40 dnevni plan varovanja Ljubezni. Kajti le skozi radost in ljubezen lahko spremenimo ne le sebe, temveč svet okoli sebe. Knjiga je na voljo na povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolenawolves

rainbow-pick-up

Multipraktik

Čutite nemir, stres? Je stres del vašega telesa? Misli? Čustev? Eno najbolj presenetljivih spoznanj tega leta je zame osebno dejstvo, da negativna čustva ne obstajajo. Gre le za zakrčenost, ki povzroča bolečino, ko nočemo spustiti toka skozi sebe in v tej zakrčenosti se oblikuje napetost, ne le v čustveni sferi, temveč tudi v telesu. Kadarkoli prepoznamo, da smo zagozdeni in da nekaj ne deluje v našem življenju imamo možnost, da se soočimo z zastalimi čustvi v svojem živčnem sistemu. Dokler se ne soočimo s svojimi čustvi in zgodbami, ki jih proizvajajo ter jih projiciramo ven iz sebe v svet, ne moremo spremeniti svojega notranjega omrežja. Dokler se ne soočimo s svojimi notranjimi demoni, ostajamo v svetu žrtve, v svetu plena in lovca.

Tradicionalno so bile iniciacije tiste, ki so ustvarile sveto posodo, v kateri so se iniciati soočali s svojimi čustvi in jih preobrazili zavestno. Sama sem resnično preobrazbo doživela skozi iniciacijo, ki mi jo je nastavilo življenje, kajti če teh prehodov v svojem življenju ne opravimo zavestno, nas iniciira življenje. Dejstvo je, da kadar se poskušamo izogniti prehodom v svojem življenju, kot so puberteta, poroka, menopavza, nas življenje potisne v notranjo krizo, ki nas prisili, da opustimo stare »igrače« na svoji poti in zastarele načine delovanja. Iniciacija vedno predstavlja premik iz znanega v neznano, zato se jim tako močno upiramo.

Blagoslov življenjskih kriz je, da spodbudijo višje možgane, da lahko izkusimo avtentični preboj in preobrazbo v sebi. Do sedmega leta so vaše živčne poti začele asociirati nove izkušnje z nečim, kar se je zgodilo v preteklosti. Tako se prebudi notranja povezava za zapuščenost, izdajo in zasveti se trenutek, ko se je zgodilo nekaj kar ustreza preteklim izkušnjam. Vidimo kar želimo videti; čustva ustvarja naša živčna mreža.  Čustva so kot virusni programi, ki tečejo po notranjem sistemu, gre za programe v naši živčni mreži, ki se vedno znova obudijo, ko neko stvar v zunanjem svetu asociiramo z nekim preteklim dogodkom. Sama temu pravim tokokrogi stresa.

Da bi lahko preobrazili te čustvene viruse v sebi, te vzorce, se je potrebno soočiti s tem, da živimo v svetu lastne kreacije. Dejstvo je, da ste vi sami kreator sanj ali nočne more v kateri živite. Vsi dogodki so nevtralni, mi smo tisti, ki jim pripišemo kvalitete. Šele, ko prepoznate iluzijo, ki so jo ustvarili primitivni možgani, lahko osvobodite to pajkovo mrežo in prebudite kvalitete čistosti, ljubezni, sočutja in jasnosti v sebi. Kar je pomembno je, da se osvobodimo teh čustev v sebi in očistimo notranje asociacije, ki jih imamo, da bi lahko brez sojenja in razsojanja uživali v občutkih, ki so sveža, nova doživljanja trenutka.

Pomembno je, da si dopustimo, da izkusimo čustvo in opustimo zgodbo, ki je povezana z njom. To kar naredi proces prevezave tokokrogov je, da razdre stare živčne povezave, stare tokokroge stresa, stara čustva, skupaj z navadami in obnašanjem, ki ga spremlja. Preusmeri vso energijo, ki je ujeta v stresnih tokokrogih v tokokroge radosti in s tem oslabi stare živčne povezave v primitivnih možganih in očisti vsa čustva, ki so bila ujeta v teh povezavah. To vam omogoči, da ponovno začutite avtentične občutke v sebi. Skozi prakso ustvarimo nove poti v vaših možganih, ki so povezane s sočutjem, mirom, izobiljem. V svoj živčni sistem vnesete energijo višjega jaza.

Ko je naš živčni sistem prežet z novimi kvalitetami skozi novo perspektivo opazujemo pretekle izkušnje in lahko prepoznamo blagoslove tega, kar so nas naučili. Prevezava živčnih tokokrogov je proces v katerem na novo povežemo povezave v primitivnih možganih. Kar je pomembno v nadaljevanju je redna praksa.

Če je tokokrog za užitek in bolečino prisoten in na voljo že od rojstva pa je operativni sistem povezan z radostjo dostopen šele, ko se neokorteks popolnoma vključi v operativni sistem. In to je privilegij, ki si ga moramo zaslužiti. Pravzaprav je to stvar zavestne izbire.

V turbulentnih časih v katerih se nahajamo se zaradi stresa, ki smo mu izpostavljeni vedno znova vklapljajo stresni tokokrogi in zato je življenje za mnoge postalo nevzdržno. In s  stresom je tako, da aktivira hormon kortizol, ki dobesedno ugrabi naše najnovejše možgane, kjer se dogajajo procesi analize in učenja in ko smo v stresu je do tega dela svojih možganov praktično nemogoče dostopati. Zato si s praksami vizualizacije ali afirmacijami ko ste resnično v stresu ne morete pomagati, ker vaši nevronski tokokrogi ne omogočajo dostopa do tega dela možganov. Potrebno je zmanjšati nivo kortizola v telesu kar najlažje naredimo s hormonom oksitocinom, ki se sprošča skozi prakse v katerih uživamo.

Val radosti je ena najpomembnejših dnevnih praks, ki so na mojem dnevnem programu, da aktiviram tokokroge radosti in počnem stvari, ki me osrečujejo. Vsa praksa, ki se skriva za programom Postani Najsrečnejša Ženska na Svetu, ima osnovo v bioloških procesih, ki se dogajajo v naših možganih (v vseh treh možganih telesa, ne le v glavi). In ker sem dojela in spoznala mehanizme, kako postati radosten in to vedno znova ponoviti, sem, kot je slikovito poimenovala moja prijateljica, kot multipraktik. Ob svojih dnevnih opravilih v domu, pišem, oblikujem, sem deklica za vse in naredim ogromno. Včasih sem presenečena sama nad seboj, vendar zdaj poznam skrivnost. Postani najsrečnejša ženska na svetu je umetnost, je dnevna praksa, ki je presenetljivo enostavna. Namesto na stres svojo pozornost usmeriš na radost. Namesto na strah se zavestno usmerjaš na ljubezen. Gre za revolucijo, ki jo ustvarjaš od znotraj navzven. In to sem poimenovala DivineFlow.

In da bi resnično zaživela svoje Darilo, svoj polni potencial moramo svojo pozornost namesto na vprašanje ali si zaslužimo svojo pozornost usmeriti na vprašanje kaj potrebujem, da to dosežem. Zmenek z dušo nas bo ta vikend vodil v stik s svojimi potenciali, talenti, s svojim srčnim hrepenenjem in to utelesiti s strastjo, močjo in milino. Pogledale bomo kako se premakniti in usvojiti novo navado tega, da poskrbimo najprej zase. Da v tem ni nič arogantnega in vzvišenega, kar je pogosta bojazen žensk. Ko poskrbiš zase, si v poziciji, kjer v polnosti živiš svoje Darilo in si to kar si. Čas je, da v polnosti objamemo najsrečnejšo žensko, ki se skriva v nas.

Želim Ti krasen vikend.

Taja Albolenarainbow-pick-up

woman-hugging

Sedem principov Življenja Tretji princip – Zavezanost sebi

Ženske smo ponosne na to, da skrbimo za druge. Vedno znova se zavežemo, da pomagamo svojemu partnerju, prijateljem, družini, skratka kdorkoli potrebuje pomoč, je na našem seznamu. In v tistem trenutku ga postavimo pred sebe. Poslušamo, negujemo, dajemo pozornost. In s tem ni čisto nič narobe.

Vendar bi danes želela opozoriti na enega od odnosov, ki mu je potrebno posvetiti posebno pozornost. In pomembno je, da se zavežete temu, da resnično negujete ta odnos z vso skrbjo in ljubečo pozornostjo. In seveda ste uganili o kom je govora.

Odnos s seboj je najpomembnejši odnos, ki ga v svojem življenju ustvarjate. Negovanje sebe je ključno. In potrebno se je zavezati sebi. Zavezanost sebi je srčna obljuba samemu sebi, od katere ne bomo odstopili.

Najpomembnejša praksa, ki vodi k potrjevanju te zavezanosti sebi je, da se vedno znova vprašate; Kako se počutim? Da spremljate svoje občutke in sledite svojim srčnim željam. Življenje me je naučilo, da je pomembno, da se vsake toliko vprašam; Kaj je najprijaznejša stvar, ki jo lahko v tem trenutku naredim zase? Kako lahko še bolje poskrbim zase? Včasih to pomeni, da potrebujem počitek, drugič sprehod, včasih zadostuje kozarec vode in spet drugič objem. To kar je ključnega pomena je, da spremljam svoje počutje in svoje potrebe in želje v trenutku. Ključno pri zavezanosti sebi je, da smo prisotni v tem trenutku, tukaj in zdaj in opazujemo, kaj je v tem trenutku pomembno za nas.

Tukaj odpadejo vse navade in rutine, kajti slediti je potrebno svojemu trenutnemu počutju. In negovanje sebe je vedno znova moja prva izbira. Zavezala sem se temu, da se negujem, da sledim temu, kar so moje trenutne potrebe. In samoizpraševanje je način, kako v zavest pripeljemo to, kar so naše srčne želje tega trenutka. Zavezanost sebi pomeni, da naredite vse kar je v vaši moči, da sledite svojim srčnim željam.

In to pogosto pomeni, da si je potrebno vzeti čas za to, da naredimo stvari, ki jih ljubimo. To, da damo prioriteto stvarem, ki so naša strast v življenju kaže na moč naše zavezanosti sebi. Pomembno je, da znamo slediti svoji duši in tistim majhnim dejanjem lepote, ki jih naša duša potrebuje. Včasih je dovolj pisan cvet, ki s svojim omamnim vonjem prebudi našo notranjost, drugič se zasanjano zazremo v modrino oceana na kartici in začutimo morje na svoji koži, vonj morja in rahel vetrič.

Naša duša je del nas in pomembno je, da si vzamemo čas zanjo, da jo zaznamo, da jo prepoznamo in ji dopustimo, da pripelje nasmeh na naše ustnice. Ko veste kaj je tisto kar ljubite in tega delate vedno več v svojem življenju, s tem hranite svojo dušo. S tem, ko se zavedate majhnih radosti, ki vas osrečujejo, ko jih prepoznate in jim daste prostor v svojem življenju, s tem negujete sebe. In ta ljubezen, ki jo čutite ob tem, ko delate kar ljubite kaže na vašo zavezanost sebi.

Pogosto pozabljamo na to, da s tem, ko delamo to, kar ljubimo in čutimo srečo, radost in zadovoljstvo delamo pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu. Danes je tisti dan, ko ustvarjamo svojo prihodnost, točno v tem trenutku. Skozi dejanja, besede, aktivnosti … vse te stvari oblikujejo to kdo postajate. V tej tkanini življenja vsaka nit, ki jo predstavlja vsak posameznik, vpliva na vzorec, barvno usklajenost in teksturo te tkanine. Vsak je pomemben, kajti življenje ne bi bilo kar je brez vsakega od nas. Pogosto pozabimo na to, da smo tukaj z namenom, ki presega zgolj naše osebno izpolnjenost in občutek dobrobiti. Vsak od nas na tej tkanini življenja pusti svojo sled in vsak od nas kreira globino, širino in pomen te sledi za druge niti v tej tkanini. Nekateri spremenijo vzorce na tkanini, drugi le sledijo vzorcu, ki nastaja, eni vnesejo nove barve v vzorec, vsak ima svoj namen in vlogo, ki jo v življenju igra.

In to kar nas vodi v življenju naprej, kar nas vedno znova vodi čez vse ovire in težave s katerimi se v življenju spopadamo je ta občutek, da smo tukaj z namenom in da vaš prispevek šteje. Četudi ne veste točno kaj to je ali kako to živeti. Seveda pa je zavestno ustvarjanje, zavestna kreacija tista, ki vas povezuje z vašo misijo, z vašo dušno izbiro. To da živite življenje namere, da sledite svoji nameri je zavezanost sebi.  S tem ko sledite sebi in ste zavezani sebi vedno znova izražate samospoštovanje.

In ja, zavezanost sebi ni majhna stvar. Od nas zahteva notranji vpogled in spremljanje sebe, iskrenost, ljubezen in rast. Tukaj ni prostora za dokazovanje ali tekmovanje s seboj ali z drugimi. Zavezanost sebi vas vodi po vaši poti, k temu, da v svojem življenju počnete to v čemer uživate in kar vas resnično veseli.  Če se vedno znova poskušate zadovoljiti z manj in sledite temu, kar od vas želijo drugi, če vedno znova skrbite samo za druge in pozabite nase, škodite sebi in drugim. Sebi ker zanikate, prezirate svoje potenciale, zlorabljate svojo energijo in ne živite svojega poslanstva, drugim pa zato, ker zasedate mesto, ki vam ne pripada in bi bilo kot nalašč za koga drugega. Zavezanost sebi nas vodi v to, da delamo točno tisto, kar nam je pisano na dušo.

Ko v svojem življenju izberemo nek cilj, je najpomembnejša stvar pri tem, kakšen človek bomo morali postati, da bomo lahko svoj cilj dosegli. Ključna stvar je, da svojo Bit, to kdo smo uskladimo s tem, kar želimo pritegniti k sebi. In v tem procesu je prva in najpomembnejša stvar zavezanost sebi, zavezanost svojim srčnim željam. To je tisto, kar nas vodi po poti k temu cilju. Ta pot je tista, ki nam pomaga vedno znova prepoznati, kdo smo v resnici. Ciljev v življenju ne potrebujemo zaradi cilja samega, temveč zaradi tistega, kar cilji naredijo z nami in iz nas. Edina omejitev za naše dosežke je misel, da nečesa ni mogoče storiti. In ravno tukaj in zaradi tega je zavezanost sebi tako izjemno pomembna.

Sledite svojemu srcu in uresničite svoje sanje!

Taja Albolena

DivineLife Blueprint™ svetovalka

Objavljeno na svetloba.si

 

srce_big

Bodi resničen!

Veste, zanimivo mi je opazovati vse to dogajanje zunaj mene, koliko enih stvari se dogaja. Vsi nekaj počnemo, kar brenči od delovanja, načinov, poskusov, ko vendar moramo nekaj narediti v zvezi z vsem skupaj. Hkrati pa smo pozabili, da je vse v nas. Pa to sploh ne bi bilo tako tragično, če bi znali ostati resnični. Biti resničen, to kar si je največji izziv sodobne družbe. Ker smo vsi naučeni od malih nog naprej, da se pretvarjamo. Radi bi šli v srce in bili srečni in zadovoljni do konca dni, v ekstazi in radosti.

Ob tem pa se nismo pripravljeni iskreno pogledati v oči in prepoznati, da je čisto vsaka oseba s katero pridemo v stik, pravzaprav zelo premeteno zakamufliran del mene. V vsaki osebi je delček mene in izziv je v tem, da se temu upiramo, še posebej ko pride do ljudi, ki nam niso všeč ali ki so v stanjih, ki nam niso všeč.

To je eden od razlogov, zakaj sem izstopila iz religije NewAge-a, kot ji rada rečem, in da se razumemo, ob tem se polno zavedam in sprejemam dejstvo, da sem dolga leta verjela, resnično verjela vanjo, potem pa sem ugotovila, da ni resnična. In ob tem sem razočala mnogo ljudi, ki so z menoj verjeli vanjo. Pred leti sem ugotovila, da je ena mojih glavnih vrednot integriteta, da si resničen in iskren, da si to, kar si. In ko sem prepoznala, kljub temu, da sem na začetku 100% verjela stvarem, ki sem jih uporabljala kot orodja, da ne čutim integritete, da stvari niso resnične, sem odšla naprej. Kajti iskala sem integriteto zunaj sebe. In potem sem jo počasi odkrila v sebi. In danes vem eno — brez tega, da si resničen ni poti v srce. Povedati si je potrebno resnico in si naliti čistega vina.

Družba v kateri živimo enostavno ne prenaša preveč dobro resnice in ko sem meni ljubo osebo pred dnevi vprašala, kako se počuti mi je presunljivo iskreno odgovorila: “Tako kot drugi pričakujejo od mene.” Glede na trenutno težko življenjsko situacijo mnoge prijateljice od nje pričakujejo, da bo močna in tem pove, kar želijo slišati in tistim, ki so mnenja, da bi morala biti slabo pove kar si želijo slišati. Osupljivo. Obsedela sem brez besed in dojela, da v resnici nihče noče slišati resnice, ko si na dnu, potrt, ko ti ne gre dobro. In takrat se pretvarjamo, igramo igrico; Super sem. In spomnim se, ko me je prijatelj pred meseci poklical in vprašal kako sem, sem ga direktno vprašala; Odvisno od tega kaj hočeš slišati!?

V tistem sem dojela, kako poskušamo biti to kar nismo, s tem, ko se delamo, da je vse super, kar je značilno za novodobno gibanje, kjer se od tebe pričakuje, da je vse super in da si angelsko navdušen in v ekstazi.
Žal je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev in najtežje je, ko si v tistem delu krivulje, ki je pod črto, ko gaziš po svojem notranjem dreku in niti slučajno nisi ok. Takrat nihče noče imeti opravka s teboj, takrat bi se te vsi najraje odrekli in družba nas je naučila, da moramo to skrivati v sebi. In tako ustvarjamo senco, ko skrivamo stvari v sebi, da jih kdo ne bi videl in nas obsojal ali kritiziral. Hkrati pa s tem zanikamo delček sebe.

Moja pot srca me vodi v globine, kjer prepoznavam, da me ne zanima iluzija zunanje lupine, kjer je vse super, resnično me ne. Res sem morska deklica, težko prenašam plitvine in obožujem globine in širine duše. Obožujem sočnost celotnega razpona čustev in občutij, ki so mi na voljo. Ja, sem čutna, sočno senzualna, sem strastna in uživam v življenju z vsemi svojimi čuti. Imam jih za to, da začutim svojo celoto, svojo polnost. Obožujem srčnost in ja, sem žalostna, sem jezna in izrazim svojo divjo žensko, ko je potrebno. In ob tem spoznavam kakšen blagoslov so druženja, kjer enostavno smo druga z drugo, resnične, kjer ni treba nositi mask, kjer sem lahko to kar sem. Izbiram, da čutim sebe – celo sebe.

In če hočemo kot družba narediti korak naprej, se bo potrebno obrniti navznoter in Biti to kar si. Pa ne le govoriti o tem. Ključ je v utelešanju božanskosti, ko to živiš dnevno. Če hočemo ustvariti družbo, ki temelji na srčni inteligenci, je potrebno biti prisoten tukaj in zdaj, biti resničen, biti umirjen, v sebi, biti povezan in biti srčno usmerjen. Potrebno je živeti iz srca. In to mora biti naša dnevna praksa. Vendar je resnica tudi ta, da ker naša okolica tega ne prenaša preveč dobro, pogosto smo označeni kot čudni, če si dovolimo biti iskreni in včasih resnično ni modro hoditi naokrog z nastežaj odprtim srcem, ker te ljudje uničijo, zabijejo, te zmeljejo v prah in tega jim enostavno ne privoščim, sem spoznala, kako pomembno je, da imamo svojo skupnost, svoje sestrstvo, kjer smo lahko resnične in smo kar smo. Kjer lahko prakticiramo druga z drugo kako bo videti družba prihodnosti, tukaj jo rojevamo, tukaj se ustvarja.

Srčni krogi so prišli k meni v tem izjemnem času kot praksa druženja, kjer se podpiramo v povezovanju in odpiranju srca, kjer smo lahko iskreni, resnični in smo kar smo. Kolektivna zavest srčnega kroga ustvari sveti prostor v katerem občutimo sebe v polnosti in prakticiramo razsodnost v svojem notranjem opazovanju sebe. V tem svetem prostoru se odpremo za zdravljenje sebe in za čudeže, ki jih življenje nosi za nas.

Divine Flow je program, kjer vodim v globine in skrivnosti tega, kako resnično dnevno dati v prakso in živeti svojo Bit. V srčnih krogih se dobivamo, da to dajemo v prakso. Skozi dvodnevno druženje Divine Flow pa razkrivam in predajam mehanizme in procese, ki stojijo za srčno povezanostjo, ki razkrivajo kako se iz stresa upiranja v katerem smo premakniti v radost in sočnost življenja. Več razkrijem že zelo kmalu.

In če želimo prakticirati srčnost, iskrenost, povezanost tega ne moremo delati sami. Za rast in preobrazbo potrebujemo energijsko posodo, potrebujemo skupino, ki nam odslika nazaj kako resnični smo s seboj. Kajti skupina s svojo pozornostjo ojačuje energijsko polje in to ojačano energijsko polje izkoristimo za to, da se spuščamo v globine, da se predamo in smo voljni prejeti odgovore, ki so v nas. Nihče nikogar ničesar ne uči, nihče ne razlaga ničesar, vsak le deli sebe, svojo izkušnjo, svojo resnico trenutka, tukaj in zdaj.

Utelešanje božanskosti je moja namera vsak dan znova in to se udejanja tudi skozi srčne kroge SiStars. Vabljene!

Kozmični objem.

Taja Albolena

srce_big

girl_diamond

Superženska zmore vse sama … in cena?

Večina žensk, ki so stare manj kot 50 je zraslo v duhu revolucije v 60 letih in podučili so nas, da je srečna ženska izobražena, zaposlena, samozadostna, finančno neodvisna, priročna mati in ubogljiva hči, lojalna prijateljica, strastna ljubica, skratka superženska, ki zmore vse in je vsakomur v uteho in jo imajo vsi radi zaradi tega.

Ženske si desetletja prizadevamo doseči ta ideal.
In ko ženska doseže vse, kar je menila, da si želi (pogosto so to želje, v katere smo bile udomačene in sploh nismo v stiku s svojimi srčnimi željami in hrepenenji), tiste redke, ki jim uspe doseči obljubljeno deželo, kajti to naj bi prineslo srečo, ugotovijo, da to ni to in se sesujejo. Nastopi sesutje iluzije in s tem pogosto celotnega življenja ženske, vsaj taka je moja osebna izkušnja, ko se je vse podiralo kot domine.

Po desetletjih stresa, samožrtvovanja in zanikanja sebe, ženske pogosto v obupu ugotavljamo, da je bilo vse, za čemer smo se gnale, ker smo bile tako vzgojene, zgolj iluzija, privid.

Delo, prizadevanje, zbiranje titul, rezultatov in dosežkov, vse kar smo dosegle, kar naj bi nam prineslo srečo je v resnici prineslo izjemno izčrpanost. Ravno danes sem govorila s prijateljico, ki mi je rekla; Taja, po tem, ko sem dosegla vse kar se je dalo, poročena sem, z dvema otrokoma, zaključujem magisterij ampak jaz sem tako nesrečna in depresivna, vse to je popolnoma brez vrednosti. Kajti v večini primerov nekaj še vedno manjka, pa pojma nimajo kaj.

Hkrati s tem pa se večina začne zavedati tudi tega, kako so se mučile in koliko so vložile v to, da so dosegle kar so in če zdaj odnehajo, to pomeni, da bodo plačale izjemno visoko ceno, če bi zapustile to mašinerijo katere sužnje so postale.

Pot iz te dileme nas pogosto vodi skozi krizo, kjer ugotovimo, da nas je družba, ki nas je potegnila za nos v prepričanje, da bomo srečne, če bomo postale superženske pravzaprav prevarala.

Ženske tako ostajajo same, ranjene, prizadete, obupane in pogosto otopele, ter izberejo umik od življenja, obveznosti in se zatečejo v tolažbo s hrano, romantičnimi novelami (David Deida pravi da so romantične novele ženska pornografija.), televizije, antidepresivov ali še slabše alkohola in drog.

Sodobna ženska je odrezana od naravnega toka življenja in svoje Biti, svoje lastne ženstvenosti. Brez ženskih moči sočutja, prijaznosti in izobilja, ki jim vlada srce, ženske zanikamo sebe, ranimo sebe in zlorabljamo same sebe.

Tukaj nedvomno velja kot pribito izrek Mahatme Gandija – »Nihče me ne more raniti brez mojega privoljenja.«
Kajti, ko ti sebe zlorabljaš in se trpinčiš, s tem daješ dovoljenje ljudem zunaj tebe, da ti odslikajo v zunanjem svetu, kar sama sebi delaš v notranjem svetu.

In kot nomadi tavajoči v puščavi tekmovalnosti, nezadovoljstva in pomanjkanja, ženske najdemo uteho v moških principih uporabe sile, agresije, dominance in nadzora.

Delamo več in še bolj trdo, manipuliramo in kritiziramo. Skrivamo se za kratkimi lasmi in moškimi oblačili ali pa na drugi strani zlorabljamo svojo seksualnost, ter dajemo energijo in moč izkoriščevalskim in nemočnim aspektom ženskih stereotipov.

Dejstvo je, da rože ne uspevajo v slani vodi in tako se tudi večina žensk ne razcveti v vsej svoji veličastni ženstvenosti.

To, česar ne prepoznavamo je, da trpljenje ženske nima vpliva le na njen svet in ljudi, ki so ji blizu. Če ženska ne najde izhoda iz svoje krize identitete v kateri je, to vpliva na celoten svet. Trpljenje, nezadovoljstvo in depresija številnih žensk po vsem svetu se kaže tudi v krizi, ki jo doživljamo.

In če ženske ne bomo našle poti ven iz te krize, ne skozi moški način delovanja, temveč skozi ženski način Biti, se bo trend destrukcije nadaljeval. In tukaj ni recepta, tukaj ne pomagajo tehnike, tukaj ničesar ne moreš narediti, da bi to »rešila«. Ključ je v tem, da postaneš, da si najsrečnejša ženska in skozi to svojo Bit vplivaš na svet. Obnoviti je potrebno žensko esenco, če hočemo rešiti svet. Kot je rekel Dalaj Lama – »Svet bo rešila zahodna ženska.«

Zakaj ženska? Moški jo poskušajo reševati na svoj način, na način, ki smo ga usvojile tudi ženske v zadnjih 60 letih; skozi delovanje, reševanje, skozi akcijo.

Vendar to ni stvar delovanja, tehnik, dela na sebi. S krizo se ne moreš boriti, niti z njo razumsko rokovati. Ne moreš se usesti in se pogovoriti z njo in potem narediti korake a, b, c, in d in je stvar rešena.

Moja osebna kriza je potrebovala 4 leta aktivnega negovanja, posvečanja sebi, notranjih vpogledov, dnevnih duhovnih praks, da zdaj prepoznavam, da sem na poti ven. Stvar ni enostavna in ne zgodi se čez noč. Od nas zahteva prisotnost, pozornost, pričanje. To so duhovne prakse prebujenega stanja Biti.

Ni ga angela, ki bi te lahko rešil, kajti angel si ti. Angeli so aspekti, so deli tebe, tvoje izvorne biti. Ni je meditacije, ki bi te rešila, nič od zunaj ne pomaga. To kar kriza zahteva od nas je spust vase, v svojo notranjost. Notranje smo pozorne na principe življenja, na nenapisane zakone kreacije in vse se začne s prvim, ki pravi, da je vse eno in da je eno v vsem. V zunanjem svetu, pa se odslikavajo ti principi v vsakodnevnem življenju, skozi našo naravnanost in način, kako živimo življenje.

In ker vem, da obliži pomagajo le za kratek čas. In tudi, da je življenje ena sama duhovna praksa, da energijski svet ni ločen od fizičnega, da se nima smisla zatekati nekam v duhovne sfere samo zato, da lažje preživljaš čas v fizičnem svetu, priporočam ženske duhovne prakse.

Ženske duhovne prakse so praznovanje, ples, petje, druženje v ženskih krogih. Kajti iz izkušenj vem, da so stalne duhovne prakse v vsakodnevnem življenju, v konkretnih situacijah nujne. To ni več luksuz posameznikov, to je nuja celotne družbe, če hočemo ven iz krize.

Edina pot ven iz krize, pa naj bo to kriza srednjih let ali globalna kriza, vodi navznoter.
Vprašanji sta dve; Ali si drzneš? In kaj izbiraš ZaSe?

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

redheadq

Stvar navade … in zakaj so izumrli Dinozavri!?

Ko sem se danes sprehajala po Miklošičevi cesti v Ljubljani sem srečevala divje porisane obraze mladostnikov. Kasneje sem izvedela, da so takoimenovane “fazane”, dijake prvih letnikov srednjih šol, njihovi vrstniki divje porisali proti njihovi volji, nekatere do nerazpoznavnosti. Srečevala sem žalostne in zamorjene mlade punce, za katerimi so fantje prostaško vpili,  “Pička kaj bi rada,…” Seveda mi nič ni bilo jasno, dokler nisva s prijateljico sedeli na kavi in se pogovarjali, ko se je skupina mimoidočih fantov in deklet spravila na njeno hči, ki je seveda že imela porisane tatooje po svojem obrazu in so ji na silo hoteli dorisati še nove. Zakaj že? Na ulici te nadlegujejo, ker si pravkar prišel na novo “delovno mesto”, čemur se ne moreš izogniti?

Si predstavljate, da bi pravkar prišli v svojo novo “službo” in bi vas sodelavci pričakali z jajci, z moko in alkoholnimi flomastri, da vas zaznamujejo in vam dajo vedeti, da so v “službi” bolj pomembni kot vi, ker ste “sveža kri”!? Haaaaaloooo.

In potem odgovor mladih … stvar navade, saj so tudi nam naredili isto. Ali kot sem brala komentar nekoga iz spletnega omrežja: “jočete… to je 1 dan v življenju ko ga pač dajo skozi pa je mir.”
?????????? WTF Kruto izživljanje mladine ali stvar navade?

In to je mladina na kateri naj bi stal svet? Veste, po naravi sem optimist, resnično verjamem, da nam bo uspelo, no verjela sem do danes. Danes me je krutost mladih še enkrat spomnila na to, kam gre ta svet. In ko sem jih poslušala, ko sem hodila po Miklošičevi za njimi, sem zgroženo ugotavljala, da je vse kar je pomembno v njihovih življenjih imidž, zunanji videz, kajti najpomembnejša stvar je to, da si kul.
Zunanji videz in potrditev v zunanjem svetu sta najpomembnejši stvari dandanes. In zato mnogi tiho prenašajo tovrstne “iniciacije”, ki to niso, kajti če malce bolje pogledate kaj iniciacije so, tam ne najdete nasilja, poniževanja ali pritiska, ki ustvarja občutek nemoči. Iniciacije so stvar opolnomočenja, ko stopiš v stik s svojo izvorno močjo in ne ustvarjanje nemoči, šibkosti in manjvrednosti, kar se dogaja na naših srednjih šolah in ulicah.

In s prijateljico sva ugotavljali, da sva kot dva dinozavra, redka vrsta, ki izginja, razen če, kot so se izražazili v znanstvenih krogih (Če bi dinozavri imeli Naso, bi še danes obstajali.) ne iznajdemo svoje dinozavrske Nase.  Ona poročena 25 let z možem s katerim se imata vedno bolje in jaz lahko s svojimi 20 leti temu samo potrdim. Obe ceniva svobodo in samostojnost, izražava ljubezen in prijaznost in si prizadevava za to, da bi ohranile naravno čudenje, čudežnost in izvornost svojih otrok. V svetu v katerem živimo precej izzivov polna naloga.

V svetu v katerem živimo je osredotočenost na akcijo, na delo, na delovanje, kaj je treba narediti, da bomo rešili probleme, ki smo jim priča, ključna naloga. Gre za moški princip fokusa, linearnosti, ki ga srečujemo povsod. Vendar sama vidim, da tega “dreka” v katerem smo se našli, lahko temu rečete tudi recesija ali izguba vrednot, poneumljanje družbe, … ne moremo rešiti skozi delovanje. Ne moremo postaviti še več meja, še več pravil, še več obsodb.

Ključ je v ženskem principu biti; Kdo SI? Poiskati je potrebno nove načine Biti. Delovanje so nam vsilili skozi udomačevanje in to precej uspešno. Da bi se lahko vrnili nazaj k svojim koreninam, k svoji izvorni Biti, moramo delovanje prevesti v Bit, v bivanje, ko si to, kar potem pritegneš k sebi. Gre za zavest Biti, ki jo je potrebno vključiti v svoje življenje. kajti brez stanja zavestne biti, življenje izgubi svoje ravnovesje, kar sem danes opazovala na ulici. Nobenega spoštovanja, dostojanstvenosti, svetosti … podivjanost, agresija in maščevalnost so mnoge zaslepile in so se znesli nad mlajšimi in šibkejšimi od sebe, preprosto ker so se lahko, ker so tako izbrali. Ko so eno od starejših deklet vprašali zakaj to počnejo, je mirno odgovorila: “Ne vem. Tudi meni so naredili isto.”

Sama vedno znova pravim, da so mladi le odsev vzgoje in svojih staršev, kar jim sicer ni všeč in se upirajo temu, hočejo biti sami svoji in bolj ko se upirajo podobnosti, bolj so podobni svojim staršem. In če hočemo spremeniti svet, je veliko na nas … starših.

Moja dijakinja je danes v prvi letnik vstopila s sončnico v roki. Srednješolci so jih sprejeli in nihče jih ni napadal, jim risal po obrazih ali jih obmetaval z jajci in moko. Žal številni niso imeli te sreče. In verjamem, da je danes veliko takih, ki jih je izkušnja strla in ki ne razumejo s čim so si jo prislužili. Stvar navade … Ja, seveda, še eden v vrsti izgovorov, kako ni moč spremeniti ustaljenih stvari, kar ni res. Vse se da, če se izbere. In izbira je vedno v naših rokah. Kaj izbirate danes?

Prisotnost, pozornost, biti priča so duhovne prakse budnosti, prebujenega stanja zavesti. Omogočajo nam, da zavesto sodelujemo s tokom življenja. Navznoter smo pozorni na izvorne principe življenja, nenapisane zakone univerzuma in navzven odsevamo te principe skozi naše vedenje, našo držo in način kako živimo.

Bodi sijajno!
Taja Albolena

wallpapers-rainbow

Retrospektiva

Zanimiv je pogled nazaj. In ponavadi se razkrije kako ti gre ko pogledaš kako ti je šlo včasih. Brez pravega namena sem pogledala na svoje zapise na blogu in stvari postavila v retrospektivo; 4 leta aktivnega pisanja, 180 prispevkov, 21.000 obiskovalcev v zadnjem letu, ni slabo… morda je čas za knjigo …LOL

Ko sem začela s pisanjem bloga sem imela za seboj nekaj zanimivih dolgoletnih projektov soustvarjanja v revijah kot je bila O Osebnosti in Rože in vrt, vendar se nisem ukvarjala s tem, o čem bom pisala, vedno je navdih pravi. In ko pride, se ubesedi, včasih na zelo nenavadnih mestih npr. med kuhanjem kosila. Navdih je zanimiva stvar, kajti ujeti ga moraš ko pride, čeprav so včasih trenutki skrajno neprimerni in loviš besede za rep.

To kar me vedno znova navdušuje so povratne informacije tistih, ki me berete in spremljate, kajti vedno znova mi poveste, da vas pisanje spominja, se vas dotakne in sovpada z vašimi zgodbami. V mojem svetu je to, da delam pozitivno razliko v življenju mnogih tisto, kar me vedno znova navdihne, da nadaljujem, da grem naprej, da rinem in brskam, da sledim sebi.

In vendar me tokratno poletje, ki se počasi zaključuje, čisto počasi, osupne vedno znova s svojimi blagoslovi in razkritji. Dojela sem, kako se vse, kar predajam uteleša v meni, kako se stvari potrjujejo in ko pogledam zadnje štiri leta, uuuu se je zgodilo celo življenje … mikrokozmos v makrokozmosu, vse v enem in eno v vsem.

Uživajte še naprej in predvsem živite radost, ljubezen in mavrico življenja.

Namarie

Tajawallpapers-rainbow

woman-hugging

Nihče ni rekel, da je lahko, a je vredno!

“Taja, kaj se dogaja, vse se mi podira,” včasih prejmem kak obupan klic na pomoč s strani osebe, ki se je odločila, da bo ljubila sebe, da se bo v popolnosti sprejela in negovala.

Ljudje si pogosto pot osebnega in duhovnega razvoja predstavljamo zelo romantično … da potem bo pa vse boljše in da se bomo super počutili, super zdravi bomo, vse bo super. Ljudje včasih tudi na vse tiste, ki predajamo svoje izkušnje naprej gledajo zelo nerealno, kot da mi nimamo nobenih “zemeljskih” izzivov več. “Zemlja kliče!” bi jaz rekla takim romantičnim predstavam, kajti resnica je, da je pot razvoja zelo neprijetna in čisto nič romantična. Neprijetna zato, ker te sooči z vsem sranjem, ki si ga prej uspel skriti sam pred seboj in ker te sili v samosprejemanje na vseh nivojih, tudi tistih, ki ti niso všeč in še posebej tistih, ki so najbolj boleča.

Sama rada rečem svojim prijateljem naj dvakrat premislijo, preden se z navdušenjem odpravijo po tej poti in začnejo raziskovati sami sebe, kajti ponavadi je prvi uvid v duhovnost zelo navdihujoč in visoko leteč, vendar te zelo hitro prizemljijo, včasih močno riješ po zemlji, ko se soočaš s stvarmi, ki te bolijo in za katere kriviš ljudi ali situacije zunaj sebe.

In ja, po 20 letih svoje poti lahko mirne duše potrdim, ni lahko, vendar je vredno. Naš človeški del, predvsem Ego si želi udobja in stabilnosti, saj veste – ja lahko se stvari spremenijo, ampak naj vse ostane tako kot je. In naša duša si želi rasti, se razvijati, se širiti in izkušati. Sama rada rečem, da nas duša vrže na finto, ko nam najprej pokaže notranji uvid v duhovno sfero in smo blaženi in srečni, navdušeni in rečemo ja. In ko rečemo ja ljubezni do sebe, vsi deli nas hočejo ljubezen. Pokazale se bodo vse rane, vsi prizadeti deli nas, vsi zanikani in temačni deli nas, ki si želijo ljubezni. In tukaj nastopi druga faza prebujenja, kjer vse kar je znano razpade. Vse je videti brezupno in temačno. In ta faza umiranja znanega ali umiranje ega lahko traja različno dolgo. V tej fazi poteka najintenzivnejši proces umiranja, ki ga boste kdajkoli doživeli … smrt ega ni prijetna. In v tem procesu ponavadi odkrijemo veliko iluzijo svojega življenja.

Eni v ta proces vstopijo zavestno skozi izbiro, drugi so vanj potisnjeni skozi smrt najbližjega, svojo bolezen, razpad zveze, izgubo službe. Osebna kriza je razpad sveta kot ga poznamo. In v vmesni fazi imamo priložnost, da se ponovno začutimo, da zaznamo ljubezen, ki samo je. V karkoli se zapletete se lahko ven rešite le sami. In največji izziv na poti je, da vam ni treba ničesar narediti. To, da ste, popolnoma zadošča.

Prenehajte z delovanjem, nič vam ni treba doseči na duhovnem področju. Vse že je, v vaši notranjosti in vse kar je potrebno je ozavestiti in zavestno izbrati. In seveda je to najtežji del procesa. To kar običajno ljudi na tej poti najbolj razburi pa je dejstvo, da ni dovolj izbrati enkrat, izbiraš vsak trenutek, vsak dan 24/7.

Izziv je v tem, da presežemo um, da prenehamo poizkušati in kontrolirati. Kajti, ko si eno z vsem in vse v enem nimaš česa nadzorovati. Itak vse si. Ključ je v povezanosti. V hvaležnosti. V bivanju, v tem trenutku, tukaj in zdaj.

In ja, nihče ni povedal, da je naporno in da je neudobno, nihče ni rekel, da je lahko, ker ni, in vendar je vredno. Kajti si to kar si – božansko, utelešaš božansko, izkušaš ga, namesto da ga iščeš, to si. In tukaj smo zato, da bi spoznali svoje Darilo in ga delili z ljudmi in svetom. Čas je za integracijo, čas je za prebujenje.
Bodi kar si. Samo Bodi!

Kozmični objem.

Taja Albolena

selenite

Odprtost in voljnost, da se širiš onkraj znanega

Kot pravi Wikipedija je odprtost (tudi intelektualna odprtost ali odprtost za izkušnje) osebnostna lastnost, ki se nanaša na odprtost do novih idej ter kulturnih interesov, na izobraževalne sposobnosti in ustvarjalnost, pa tudi na zanimanje do različnih senzoričnih in kognitivnih izkušenj. Pri ljudeh se navzven kaže kot želja po informacijah in znanju, radovednost, raziskovalnimi in umskimi interesi na eni strani, z umetnostjo in ustvarjalnostjo na drugi strani in z umskimi sposobnostmi na tretji.

Vključuje občutljivost za umetnost in estetiko, domišljijo, težnjo po znanju, radovednost, željo po novosti, različnosti, spremembah, novih izkušnjah. Poleg tega odprtost vključuje tudi nagnjenost za prilagajanje svojih prepričanj in vedenjskih vzorcev, kadar so posamezniki izpostavljeni novim informacijam ali idejam. Odprtost je pri ženskah še posebej pomembna, saj je naš mehanizem, da se, če smo izzvane, zapremo in v tem mehanizmu odpiranja in zapiranja svojega energijskega polja porabljamo ogromne količine energije. Energijska navzočnost je nekaj, kar je povezano s tem, kako se predstavimo, ali nas ljudje vidijo kot zaprte in introvertirane ali odprte in ekstrovertirane. In odprtost, ko govorimo o energijski navzočnosti, pomeni kako utelešeni smo, koliko prisotni smo v svojem notranjem centru in koliko ozaveščeno imamo to, kdo smo v resnici.

In skupaj z odprtostjo pride tudi širjenje. Širjenje je priložnost za premik v neznano, kajti takoj ko prestopiš znane meje, ki jih tvoj ego nadzoruje in kjer imaš občutek, da imaš kontrolo nad stvarmi v svojem življenju, se za mnoge začne panika. In ko se pogovarjam z ljudmi v svojem življenju pri mnogih opažam paniko in vsemogoče strahove; če ne drugega je kako bo, če bo, ko bo …
Julij nas izziva v nešem udobju, kajti vsepovsod nas pritiska, da bi sprostili svoje navezave, svoja pričakovanja, svoje potrebe, ki nam nudijo udobje znanega. In pogosto je to udobje znanega zelo neproduktivno, celo nasilno. Izkusiti nekaj, kar sega onkraj znanega je pogosto pospremljeno z obilico strahu. Vendar je leto 2013 tisto, ki nas vodi v širjenje naše posode za več, za novo, za nepoznano. Sprejemljivost je v tej enačbi nedvomno glavni ključ, kajti potrebno se je odpreti, da bi lahko sprejel in se razširil onkraj znanega.

Velik izziv tega poletja bo potreba po navezanosti na znano, po ohranjanju stare identitete. Kajti energije nas silijo, da zapustimo udobje ega, našega nižjega jaza. In ego se skriva v mnogih duhovnih sferah, kajti po mojem osebnem opažanju je duhovni ego precej težje spoznati in ga preseči kot njegov materialni del. Samopomembnost in „posebnost“ sta pogosta spremljevalca na naši poti. Dokler iščemo ljudi, ki nas bodo potrdili, ki nam bodo povedali in pokazali, kako posebni smo in kako izjemni smo, dokler smo polni pričakovanj smo v svojem nižjem jazu. In težko je prepoznati kje si, ko si v svojem egu, kajti egu ni v interesu, da bi se premaknil s s svojo pozornostjo kam drugam. In zato je udobje znanega tisto, kar nam da vedeti, da smo v svojem nižjem jazu. In da se razumemo. Ego je tisti del vaše osebnosti, ki išče varnost, udobje, mir in hoče ven iz intenzivnosti življenja. Ego je tisti, ki ga je neprestano strah, da bo izgubil, kar si je uspel pridobiti, želi imeti sigurnost, da se stvari ne bodo spremenile, želi nadzorovati, vedno znova se ločuje od drugih, da potrjuje svojo edinstvenost in samopomembnost. Vedno znova hoče imeti prav in vedno znova sodi druge. Ego je ponosen, aroganten, samopomemben, ima močno potrebo po tem, da nekako izstopa in je drugačen od drugih, ločuje se od drugih ljudi in od življenja, da bi bil poseben in edini. Ego je tisti del nas, ki trpi, ko se je treba premakniti, ko nas vse sili v širitev, ko se je treba razširiti v neznano. Takrat pridejo na površje strahovi in bolj kot karkoli drugega je potrebno zaupati.

Širjenje vedno prinaša s seboj izbire … nove potenciale, ki so nam na voljo, da jih izberemo in gremo za njimi. Širjenje nas sooči z našim avtentičnim jazom, ki ima jasnost namere, ki se želi soočiti s stvarmi, ki vse izzive vidi kot priložnosti za rast. Integriteta je njegov podpis in bolj kot karkoli drugega ceni resnico. In življenje nas sooča z resnico in sicer Resnico z veliko začetnico. Vendar moramo biti iskreni sami s seboj, da si lahko priznamo Resnico. Resnico o tem Kdo jaz sem? Zakaj sem tukaj? Kam potujem?

Avtentični jaz nas poveže z intuicijo, navdihom, lepoto, širjenjem in odpiranjem v neznano. Julij nas bo soočal s tem, kje smo si postavili omejitve, kje nismo voljni, da se širimo. Kajti širjenje in odpiranje je stvar izbire, vsakodnevne izbire. To ni stvar enkratne izbire, češ zdaj sem pa odprt. Vsak trenutek znova si izzvan v resnici ali si odprt ali zaprt in ali bi lahko bil odprt še malce bolj. Nenehno širjenje je izbira vsakega trenutka znova. In za to je potrebna disciplina, zavezanost temu, da se premikaš v odprtosti, da si v širjenju, da vedno znova presegaš notranje dvome, skepticizem in potrebo po tem, da veš kam greš. In za to je potrebna izbira v vsakem trenutku ter pogum, da izbiraš tudi takrat, ko ne veš kam greš, ko pojma nimaš kaj bo izšlo iz tega, kamor se premikaš, pa vseeno zaupaš, da se vse dogaja v tvoje najvišje dobro.

In v tem premiku je moje orodje hvaležnost. Vedno mi je pomagala in me potegnila ven iz samoobtoževanja, smiljenja sebi in občutka, da sem žrtev. Dojela sem, da je hvaležnost naše veliko orodje, ki nam pomaga, da ostajamo naravnani na svojo kreacijo, da zavestno kreiramo. In Moč Hvaležnosti je notranje popotovanje, ki vas premakne. Če se nam želite pridružiti, mi javite.

Objem.

Taja

footprints-in-sand

Majhni koraki te daleč pripeljejo

Ko govorimo o prebujenju v svoj avtentični, božanski jaz, govorimo o povezanosti s tem kdo v resnici si. Gre za rast, ki si jo želi duša in ki nikakor ni udobna ali lahkotna. Gre za preobrazbo iz človeškega v božanski jaz, ki je polna strahov, dvomov, jeze in žalosti, ko se je potrebno soočiti s svojo ločenostjo od samega sebe. Tukaj niso potrebna velika dejanja. To, da si, zadošča. Pomembno je, da znamo objeti vse, kar je pred nami s celotnim srcem, namesto da se borimo ali bežimo. Prisotnost iz srca v srce, povezanost z nasmehom na obrazu in pesmijo na ustnicah, je ključna.

V procesu odkrivanja se z Duhom povežemo najprej skozi intelektualno perspektivo. Radovednost ljudi vodi v prebiranje knjig in obiskovanje številnih seminarjev z duhovno vsebino. In vendar se glavni premik zgodi, ko se zmoremo predati in dopustiti, da nas Duh premika skozi življenje.

In tukaj se veliko ljudi zatakne, kajti v prakso je potrebno prenesti vse, kar smo se naučili v procesu odkrivanja. Predaja Duhu pomeni skok v neznano, ko je potrebno opustiti vse kar veš, kajti ko se prepustiš spoznaš, da se moraš odpreti in sprejeti. Predaja pomeni, da si greš s poti, s popolno vero, da je zate poskrbljeno. In to je zelo povezano z našo sposobnostjo, da se pregovorimo ven iz akcij, ki bi jih morali narediti, da dopustimo dvomom, da nas odpeljejo stran od nas samih.

Na poti predaje so izjemno pomembne dnevne prakse, kajti predstavljajo majhne korake na naši poti. Korake, ki nas premikajo naprej. Pogosto si ljudje predajo zamišljajo kot pasivnost, vendar pasivnost nima nobene povezave s predajo. Ko se predamo smo izjemno aktivni, vendar ne skozi zunanje delovanje, temveč skozi notranjo prakso. Pogosto pozabljamo, da moramo vedno znova izbirati svojo smer popotovanja in da je potrebno kompas vedno znova naravnavati na resnični sever v našem življenju. In to zahteva aktivno izbiro skozi dnevno prakso.

Majhni koraki na naši poti v neznano so povezani s praksami naravnave na naš sever, na našo izbrano namero, da smo v stiku s svojim življenjskim poslanstvom. Dnevne prakse negovanja so prakse, ki sem jih razvila iz svoje vsakodnevne prakse, ko sem se zavedla, kako pomembno je, da se vedno znova naravnavaš na svojo izbiro. In naravnavaš se skozi svoja občutja, skozi čutenje, skozi naravnavo na občutke, ki jih povezuješ s svojimi izbirami.

V procesu Notranjega Diamanta sem dojela, da je naš avtentični jaz tisti, s katerim se moramo vedno znova povezovati, saj nas vodi po naši poti v neznano. In za povezavo z njim uporabljamo svoje občutke, ki smo jih prej povezali s svojimi srčnimi željami. Če je naša srčna želja, da prepotujemo svet, moramo to povezati s svojim avtentičnim jazom, ki mu popotovanja niso prioriteta, občutki svobode pa so na primer tisti, h katerim vedno znova stremi. In zato je modro, da prepoznamo, kaj nam predstavlja svoboda v našem življenju, da bi ta občutek lahko povečali in s tem k sebi pritegnili popotovanja po svetu.

Občutki so naše gorivo, predstavljajo strast, ki nas vedno znova premika naprej na našem notranjem popotovanju in da bi jih ohranjali so potrebne majhne akcije, vsakodnevne akcije. Aktivna izbira je tista, ki določa ali se na soji poti premikamo naprej ali stojimo. In prva ter najpomembnejša stvar pri majhnih korakih, ki jih vsakodnevno delamo, je zavedanje, da noben korak ni premajhen kot nobeden ni prevelik. Majhni koraki, nas premikajo naprej … to da vidimo stvari že zaključene, da smo obkroženi z ljudmi, ki nas podpirajo in predvsem, da delamo dnevne prakse, ki nas povezujejo s tem občutkom, da so stvari že dokončane.

Življenje nam prinese priložnosti, ki nas vodijo v smeri tega, kar si želimo in pomembno je, da te priložnosti prepoznamo in da si upamo iti z njimi, četudi nimamo nobene garancije, da bo stvar uspela. Izziv je v tem, da zaupamo sami sebi, da čutimo notranjo vero vase in gremo za tem, kar nas navdihuje. Kajti v resnici nam nič zunaj nas ne more dati zagotovila, da bo stvar uspela, razen mi sami sebi.

Vztrajnost je ključnega pomena na tej poti, da vedno znova izbiramo to, kar je naša srčna želja. In če se zataknemo ali se ustavimo na poti, da smo se voljni vedno znova vrniti k svoji želji in jo ponovno izbrati.

Skrivnost majhnih korakov je v tem, da ko si vzamemo 10 minut za svojo dnevno prakso, se sčasoma ti 10 minutni intervali pojavljajo večkrat dnevno in imamo vedno več časa za to, kar želimo narediti. Eden od zakonov življenja pravi, da tja, kamor usmerjamo svojo pozornost, teče naša energija in tam imamo rezultate. Zato se osredotočajte na to, kar si želite namesto na to, česar se bojite.

Potrebno je živeti svoje sanje, kajti to je resnična predaja Duhu in z njo pride darilo življenja, kajti tvoj Duh želi, da življenje polno živiš.

In le tako se lahko premaknemo v tok. Ko si v toku se sprostiš, si v sprejemanju, si tukaj in zdaj v sedanjosti in si v sinhronosti. Ko si v toku, si eno z Duhom, si ljubezen v gibanju. Biti v toku pomeni, da polno zaupaš sebi in slediš navdihom, da samo si. In to je želja naše Duše.

Zato naredite korak in nato še enega in še enega in preden se boste dobro zavedli, boste hodili po poti svojih sanj.

Taja Albolena

Objavljeno na http://www.svetloba.si