Življenje

deklica

Veliko lažje bi bilo, če bi imela navodila za uporabo…

Nihče od nas se ne rodi z vodičem v rokah, ki bi nam omogočil uspešno in srečno življenje že od začetka. Skozi življenje s poizkušanjem spoznavamo, kaj deluje in kaj ne deluje. Skozi proces življenja ugotovimo tudi, da razcvet ali rast ni udobna, pogosto ravno zaradi tega, ker se moramo stegniti onkraj tega, kar nam je postalo udobno. In udobje se skriva v rutinah in navadah, ki so znane in zato udobne.

Rast onkraj cone udobja je nujen proces, ki spremlja evolucijo in od nas je odvisno ali smo se voljne sprostiti in sprejeti novosti, ali se bomo upirale in ob tem trpele. Rast je nujno potrebna v našem življenju, kajti vse stvari ali rastejo ali pa stagnirajo in umirajo.
Zato vedno znova govorim o tem, kako je zavestno sproščanje napetosti ključnega pomena za pretočnost, živost in s tem rast. Kamorkoli usmeriš svojo pozornost, tja teče energija in stvari se lahko sprostijo.

Zakrčenost je povezana s stresom, ki pomeni napetost, pritisk, obremenitev. Stres je odziv organizma na potencialno škodljiv dejavnik, ki je lahko zunanji (telesni napad, ropot, blisk) ali notranji (žalost, bolezen, pomanjkanje kisika ali glukoze v krvi). Ne glede na vrsto ogrožajočega dejavnika – stresorja pa se organizem nanj vedno odzove na enak način, z alarmno reakcijo.
Poznamo štiri reakcije; boj, beg (angl. fight or flight), zmrzni, kjer kot noj potisneš glavo v pesek in se delaš da to ne obstaja, ter četrto, kjer izgubiš zavest. Reakcija v organizmu steče vedno, kadar neko dogajanje ocenimo za ogrožajoče in to ne glede na to, ali smo pravkar opazili strupeno kačo, ali nas je razjezila nesposobnost mimo vozečega voznika, ali pa nas skrbi za otrokovo zdravje ali lastno službo.

Ko naši možgani prepoznajo neko dogajanje zunaj ali znotraj telesa, kot potencialno nevarno ali škodljivo, hipotalamus prek hipofize spodbudi nadledvični žlezi, da povečata izločanje hormonov (adrenalina, noradrenalina in kortizola).
Hormoni nato v telesu sprožijo niz dogajanj, ki telo pripravijo na “boj ali beg”: srce začne utripati hitreje in močneje, pospeši se dihanje in zviša krvni tlak, v kri se pospešeno sprošča “gorivo” za dodatno mišično delo (glukoza, maščobne kisline), hkrati pa se kri iz trenutno manj pomembnih delov telesa (kože, prebavil) usmeri v življenjsko pomembne organe in mišice, ki jih potrebujemo tako za boj kot tudi za beg.

Gre za zapleten sistem usklajenih reakcij, ki telo in duha pripravijo na čim učinkovitejšo obrambo pred grozečo nevarnostjo – v evoluciji se je izoblikoval za preživetje in čimprejšnjo ponovno vzpostavitev ravnotežja v telesu.

Vedno, ko smo v strahu za svojo iluzijo, ko se bojimo resnice, gremo v boj ali beg.

V našem telesu je okrog 680 mišic in ko dobijo ukaz, da naj se pripravijo na nevarnost (boj ali beg), večina njih to tudi stori in se skrčijo. Napete mišice se utrudijo in zato bolijo. To lahko povzroči različne težave: glavobol, bolečino v vratu, prsih, ramenih,… Vsak od nas ima najbolj občutljivi del telesa, kjer je napetost še posebej krčevita in le s težavo popusti. Pri nekaterih je to glava, pri drugih križ, pri tretjih pa kak drug del telesa.

Reakcija “boj ali beg” je signal, da smo v nevarnosti.

Gre za hitro reakcijo, kot da bi pritisnili na gumb, ki vključi delovanje simpatičnega živčnega sistema. Simpatični živčni sistem prevzame krmilo v roke in nadvlada parasimpatični sistem, ki je začasno zavrt. Simpatično živčevje nadzoruje večino telesnih notranjih organov. Je promotor stresa in nasprotuje učinkom parasimpatičnega živčevja, ki narekuje telesne funkcije v obdobjih mirovanja. Opisano delovanje velja le na splošno, v resnici pa so učinki obeh, simpatičnega in parasimpatičnega živčevja, veliko zapletenejši in prepleteni.

Zakrčenost na čustveni ravni in mentalni ravni, ko so ljudje v strahu, vpliva na fizični nivo, na naše telo in najbolj učinkovita stvar, ki jo lahko narediš je, da se sprostiš.

Večina ljudi se je stresa in zakrčenosti v preteklosti lotevala na tak način, da so enostavno svoj um zaposlili in s tem preusmerili svojo pozornost drugam. S tem so se sicer do neke mere znebili notranjega nemira, vendar ta rešitev deluje le na zavestni ravni. S preusmeritvijo pozornosti namreč potisnemo negativni naboj čustva globoko v nezavedno, na fizični ravni pa nadaljujemo z ustvarjanjem in stopnjevanjem le-te. Navidezno je površini sicer plast miru in harmonije, v globinah uma pa spi vulkan potlačenih negativnosti, ki bo prej ali slej eksplodiral v silovitem izbruhu.

Preusmerjanje pozornosti s težave drugam, je v resnici le beg pred problemom in ustvarja dodatni stres in nemir v notranjosti. V begu pa ni rešitve, s problemom se moramo soočiti. In zato je odprtost, ne glede na situacije ključnega pomena v času izzivov.
Pomembno je, da se soočimo s svojimi ranami v sebi, kajti drugače jih bo energija potencirala v naši notranjosti. Rane naše preteklosti, ki jih hranimo v svojem notranjem otroku, in smo jih potisnili globoko v svojo notranjost nam onemogočajo, da bi se premaknile čez to točko v svojem življenju. To je kot steklena streha ob katero vedno znova trčimo.

Pri sebi sem vedno znova opazovala, kako pomembno je, da soočim s svojo senco, s svojo notranjo temo, kajti v procesu duhovne alkimije lahko preobrazimo stvari šele, ko imamo na voljo posodo (element zemlje) in energijo, ter snov, ki jo želimo preobraziti (tvoj notranji svinec).

Vsakič, ko se v umu pojavi ranjenost, jo moramo opazovati, se z njo soočiti, in ji biti priča. Takoj, ko začnemo z opazovanjem katerekoli nečistosti (svinca), začne le ta izgubljati svojo moč. Opazovanje resničnosti, take kot dejansko je, s pomočjo opazovanja resnice, ki je znotraj nas, je izkušanje.

Praksa zavestne odprtosti in sprejemljivosti, namesto, da se zapreš, se skriješ ali pobegneš, je vedno, ko si soočena z izzivi, ključnega pomena. Praksa prevajanja energije, ki se ji najbolj upiraš, je ključna za odpiranje. Katerikoli energiji se upiraš, da bi se utelesila v tvojem telesu, se temu upiraš v drugih ljudeh. In po zakonu privlačnosti točno to pritegneš k sebi.

Rast vključuje sposobnost človeka, da začuti, kar čuti v sebi, stopi direktno v to, kar čuti, brez sojenja in razsojanja, brez da to poskuša odgnati ali spremeniti, da se premakne skozi in ostaja odprt. Zelo pomembno je prepoznati zakrčenost, togost, rigidnost in se sprostiti, če želiš resnično uživati v življenju.

Pretočnost je povezana z Bitjo in sila z osebnostjo. Pogosto poskušamo na silo doseči stvari, ki se nam zdijo logične in nam jih narekuje razum.

Pomlad je čas rasti. Je čas, ki nas spomni na to, da želimo narediti premik, da želimo napredovati. In pomembno je, da v sebi slediš toku energije, namesto da na silo potiskaš stvari.
Pomembno je, da se zmoreš odpreti in sprejeti to, kar ti življenje ponuja.

Odpri se in pozdravi pomlad, to energijo brbotanja, življenjsko energijo, ki se želi izraziti skozi tebe. Pozdravi svojo kreativnost in jo izrazi.

V kolikor čutiš, da želiš narediti premik, pa ne veš kako, Te vabim na spletno druženje Objemi Sebe, kjer s teboj delim orodja, kako se premakniti iz stagnacije, status quoja, v razcvet in rast. Več o spletnem druženju Objemi Sebe najdeš na spletni povezavi tukaj >>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

moon

Sončev mrk je izziv dneva

Mrki so bili vedno opredeljeni kot mistični in nerazumljeni pojavi.
Znano je bilo, da se je v času mrkov dogajalo veliko, vse od naravnih katastrof, do nepredvidenih dogodkov, neverjetnih »naključij« in nesreč.

Naša izbira je, ali je to čas izjemnega porajanja novih stvari, čas, ko stopiš iz sence in resnično zasiješ ali raje izbereš, da se skriješ in čakaš, da napetost mine.

Zavezništvo med tremi planeti transformacije; Saturnom, Uranom, in Plutonom, skupaj z Marsom bo v času mrka izzivalo našo senco. Na voljo bo mogočen vpogled vase in vse kar lahko rečem je, da nas Vesolje tokrat ne bo spustilo skozi brez levitve. Tile mrki nam ponujajo idealno podlago za osebno preobrazbo.

To je čas, ko lahko zlahka izgubiš tla pod nogami in občutiš pomanjkanje volje do življenja. Potreben je močan notranji temelj in stabilnost v sebi, da zmoreš ostajati v stiku s sabo, tudi takrat, ko resnično čutiš pritisk iz vseh strani. Ti ustvarjaš svoje življenje skozi izbire. Ni res, da si žrtev okoliščin, ti kreiraš.

Sončev mrk bo v nedeljo 26.2.2017, njegov vpliv pa že čutimo. Zadnje dni že slišim, da ljudje ne morejo spati, so nemirni in težko dihajo. Pred nami je intenziven vikend. Pritisk je vztrajen in ne bo popusil. Kajti njegov namen je, da nas sooči s tem, s čimer se moramo soočiti sami v sebi. In zato je notranji vpogled vase v tem času najbolj modra izbira.

To je čas osvobajanja. Potrebno je narediti izbiro. Če ne boš skočila, Te bodo v stilu starih šamanskih tradicij potisnili čez ta rob v prepad in potem je vse odvisno od tvoje notranje trdnosti in stabilnosti, predvsem pa notranje osredotočenosti ali boš zdržala ali ne.
In žal je to čas, ko veliko ljudi odhaja s planeta, čas, ko napovedujejo nesreče, izgube, močne premike v neznano. Smrt je eden od izhodov iz situacije in pomembno je, da znamo ostati sočutni in umirjeni v teh kaotičnih časih.

Zelo pomembno je razumevanje, da nam Univerzum nič noče, da ni nikogar zunaj vas, ki bi si želel, da bi Te v tem trenutku uničil ali izbrisal s planeta. Vse se dogaja ZaTe in ne tebi, kot to običajno interpretiramo. Gre za popolno ureditev in Evolucijo, ki je na delu, kajti čas je tukaj in narediti je potrebno korak.

Čeprav so stvari videti kaotične je onkraj prvega vtisa vse tako kot mora biti in mi smo tisti, ki izbiramo, kaj kreiramo v svoja življenja.

Seveda ni enostavno, kajti to kar ta čas zahteva od vseh nas je vztrajnost in vedno vnovično zavestno izbiranje. Čas nas pritiska, da se spoznamo, da se sprejmemo, da se soočimo sami s seboj in tukaj ne bo popustilo, ne glede na to kako brcamo in se upiramo. Čas je, da sprejmemo in se pomirimo sami s seboj. Samo, če spoštujemo in cenimo proces, spremembo in same sebe, bomo nagrajene. To je resnično čas negovanja, namesto delovanja in dela na sebi. Pomembno je, da se sprostiš in začneš deskati na teh valovih življenja, namesto, da se oklepaš pomola.

In val, ki se dviga je veličasten in izjemen. Tak, kot ga pravi deskarji sanjajo vse življenje.

Zdaj imamo kot feniksi možnost, da se dvignemo iz pogorišča svojega življenja. Seveda, če si najprej dovolimo, da izgori vse, kar nam je znano. Potrebna je nenavezanost na karkoli. Oklepanje v tem času je, kot bi hoteli deskati na valovih življenja in bi se hkrati držali za palico na sredi oceana in se ne bi hoteli spustiti. To ne gre, ne moreš deskati in biti v toku, hkrati pa se oklepati znanega.

Premik v neznano je velik izziv in hkrati nujna stvar v tem trenutku.

In verjemi, nikoli nisi pripravljena na premik v neznano. Kajti življenje poskrbi za to, da te vrže v prepad brez aviona in tega potem gradiš med prostim padom. Ključna vrlina v tem letu je brez dvoma zaupanje vase. In tega si okrepiš tako, da se soočiš sama s seboj in objameš svojega notranjega otroka, ki je tisti del, ki drži zate kvaliteto varnosti in stabilnosti.

Najbolj modra stvar v teh dneh je upočasnitev, umiritev, stik s svojim centrom, globoko dihanje in samozavedanje. Prisotnost tukaj in zdaj, budnost in osrediščenost v centru so prakse, ki ti bodo res prav prišle.

Izziv tega časa pred nami je opuščanje vsega, kar nam ne služi več, da narediš prostor za novo. Mars bo v tem času poskrbel, da se bodo porajale nove stvari, novi projekti, na voljo bodo novi navdihi. Bistveno je, da se lahko temu odpreš in to sprejmeš. Objeti moramo ženstveno lastnost sprejemljivosti v sebi, da bi lahko voljno sprejele to, kar nam je namenjeno. In včasih sama sebe najbolj oviraš v tem, da bi resnično sprejela to, kar si želiš.

Pred vrati je sončev mrk, ki ga že čutimo in sončev mrk se odvija v Ribah, ki nam bo odpiral vrata v stik s svojimi čustvi. Sončev mrk usmeri pozornost na sebe. Zanikanje, izogibanje in sojenje drugih ne bo zmanjšalo napetosti in nemira, ki ga bodo povzročala nerešena čustva v tvoji notranjosti. Potrebno se bo soočiti s čustvi, jih sprejeti, objeti v sebi in se pomiriti s tem, kar vznika v notranjosti. Ribi je znamenje prepuščanja toku življenja, zato ni modro nadzirati ali plavati proti toku.

Globlji, ko je tvoj stik s tvojo notranjo naravo, bolj, ko si voljna pogledati vase in sprejeti to, kar vidiš v sebi, globljo povezanost čutiš z vsem, kar te obdaja, z ljudmi, naravo, stvarmi.

Že dolgo govorim o tem, da smo mi tisti, ki rojevamo novo dobo in ko me ljudje sprašujejo kje je zdaj ta nova doba, vedno znova pravim, da je v procesu porajanja, ker se tako upiramo in nočemo spustiti energije skozi.

Tale mrk bo z vso energijo, ki je prisotna močno potisnil, da se premknemo. Zato poslušaj in zaupaj temu, kar slišiš v svoji notranjosti. Nič se ne zgodi samo od sebe, naše aktivno sodelovanje in soustvarjanje je nujno potrebno. Razsvetljenje, ki je na poti, prihaja v obliki utelešenja svetlobe, ki se zliva skozi nas in tukaj so dopuščanje, sprejemljivost in negovanje nujno potrebni, da lahko dopustimo ta spust svetlobe skozi celično tkivo. Gre za to, da svetloba vstopa v senčne kotičke našega notranjega doma, našega bitja in razsvetljuje vse temne delčke v nas. Od nas je odvisno v kolikšni meri dopustimo svetlobi, da nas razsvetli in če se temu procesu upiramo se lahko pripravimo na kratke stike v živčnem sistemu, kar vodi do obilice kapi in infarktov v tem času. Tudi številne nesreče so posledica upiranja in zakrčenosti, zategnjenosti in ustvarjenih ovir v našem energijskem sistemu.

Zato je ključ sproščenost, pretočnost, da si v toku, da si dopustiš, da si fleksibilna, prilagodljiva. Novo življenje je na poti in čas je, da ga sprejmemo.

Sončev mrk je čas povezovanja, novosti v vašem življenju, ki jim moramo spustiti v naše življenje. Tokrat je naša podzavest razgaljena in to je lahko izjemno občutljiv čas, vendar je izziv v tem, da se ne umikaš in ne skrivaš, da ne greš v svoje stare zgodbe, znane mehanizme, rutine, kjer si se vedno uspela skriti. In verjemi, da te bo zbezalo ven iz luknje.

Globine v katere se spuščamo niso udobne, vendar nam prinašajo neslutena darila. Čas je, da se odpremo in jih sprejmemo, tudi če nas je strah. Tudi če boli. Bolečina je naša velika učiteljica, le nehati se moramo boriti z njo ali se skrivati pred njo. Vse kar želi od nas je, da ji prisluhnemo, da z njo ustvarimo stik, kajti stik je tisti po katerem hrepenimo, pa naj si to priznamo ali ne.

In naj zaključim s tem, da vpogledi vase in soočenja s sabo ne pomenijo osamljenosti ali izoliranosti, sploh ne. Družba, ljudje v tvojem življenju so izjemno darilo, kajti drug drugemu pomagamo odslikati stvari in to je izjemen blagoslov. Zato se v tem času nikar ne umikaj vase, dopusti si negovanje tudi s strani drugih. In če potrebuješ pomoč ali objem, povej ljudem okoli sebe, kaj potrebuješ. Vendar bodi pozorna na majhno podrobnost – brez pričakovanj, da bi morali karkoli narediti zate. In to je samo po sebi izziv, kajti pogosto ljudje menimo, da če smo že prosili, bi to morali dobiti. Razočaranja vedno vznikajo iz notranjega nerazumevanja, napačnih interpretacij, pričakovanj in ne zaradi planetov, ki so na svoji zvezdni poti pomnožili svoje delovanje.

Skratka iskrenost s sabo in do sebe bo v teh dneh zagotovo v ospredju.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu.
Ker vem, da Ženska s svojo svetlobo pusti sled.

pen

Odšla je…

Srečali sva se, ko je z menoj delila zgodbo, ki se me je globoko dotaknila.

“Veš, danes mi je prijateljica povedala, da se je njena sestra zaročila in se seli na Nizozemsko. Strah jo je, da bo sestra pozabila nanjo in je ful žalostna, ker ob tem čuti izjemno izgubo.”

“Ampak veš, tega ne upa nikomur povedati, ker so vsi tako srečni za sestro in ji čestitajo. Noče izpasti čudna ali poslušati kritik, da je ljubosumna ali sebična, da ne privošči svoji sestri sreče.”

Kdaj smo postali družba, kjer žalost ni dovoljena? Kjer moraš biti srečen in navdušen, kjer se pričakuje, da si v “ljubezni in svetlobi”, ker drugače je nekaj hudo narobe s teboj. Še posebej, če se giblješ v duhovnih krogih. Tam si takoj, ko si resničen in poveš, da imaš fu*king slab dan, označen za negativnega. In duhovni ljudje se ne valjajo v blatu negativnega razmišljanja.
Jaz se. In če je to, da sem resnična cena tega, da sem označena za neduhovno, potem podpišem, da nisem duhovna.

Ker želim biti človeška.
Izbiram, da sem človeška.
Ker želim čutiti vse dele sebe in ne samo tiste lepe, svetle, “ljubezen in svetloba” varianta.
To je zame tak “fake”. In ja, vem, sem dala skozi svojih 5 minut, ko sem zagovarjala, da je vse “ljubezen in svetloba”, dokler me življenje ni soočilo z dejstvom, da vsak dan ljudje, ki so mi blizu umirajo, da vsake toliko izgubim meni koga ali kaj resnično ljubega, da ni vsak dan sonce in da so ljudje, ki so vseskozi pozitivni v resnici zelo plitki.

Dojela sem, da se ločiš od polovice življenja. Tiste polovice, ki predstavlja občutke, ki niso zaželeni, kot je bolečina, žalost, strah, jeza. S tem se ločiš od delov sebe, ki nikamor ne izginejo. Ostanejo v tebi, potlačeni, skriti, zatrti v tvoji notranjosti. In ob naslednji priliki te preplavijo na polno, ker si želijo biti sprejeti. Želijo si biti del tvoje Celote.

Zato učim svoje otroke in svoje najdražje, da je ok, če si žalosten, prizadet, jezen, da pa je bistvenega pomena, da prevzameš odgovornost za to, kar čutiš v sebi.

“Veš kaj razmišljam?
Kaj pa, če ji napišem pismo in uporabim srčno komunikacijo, ki si jo podelila z menoj?”
Sedeli sva v tišini.

“Kaj, če z njo podelim svojo izkušnjo, kako me je bolelo, ko je prijateljica Maja odšla v tujino in sem mislila, da je nikoli več ne bom videla?
Veš kako sem bila žalostna, ko je povedala, da odhaja v Peru? Sem mislila, da ne bom preživela.”

Zmanjkalo ji je glasu. In trenutek kasneje sva jokali obe.

“Odšla je. In pogrešam jo,” je nadaljevala “Veš kako jo pogrešam.”
Potem sva obe jokali kot dež.

“Ampak veš, ko je lani poleti prišla na obisk in sem jo po treh letih ponovno videla, sem bila pomirjena. Sprejela sem, da je ponovno odšla in mi ni bilo tako boleče, kot prvič.”

Nisem vedela, da ji je bilo tako hudo. Ko je Maja odšla, ni pokazala svojih čustev. In hudo mi je bilo, ker nisem vedela, kako trpi v sebi. Ker je skrila to, kar je čutila v sebi in ni povedala, da jo tako zelo boli.

V trendu pozitivizma smo začeli skrivati to, kar čutimo v sebi.
Ker, če nisi pozitiven, si čuden.

Ampak kot pravi moja prijateljica Andrejka, sem raje čudna, kot, da me ni.

“Veš,” sem začela, “meni se zdi pa to krasna ideja, da podeliš svojo zgodbo, ker zgodba, ki jo podeliš iz svoje človeškosti, iz svoje ranljivosti, je zdravilna.
Vem, da ji bo dragocena in da ji boš s tem dala izjemno darilo. Napiši ji pismo.
In veš, v mojih očeh si izjemno pogumna. Hvala ti, da si tole podelila z menoj.”

Včasih pozabimo, da smo ljudje.
Z vsem, kar pride zraven v paketu.
V resnici nikoli ne vemo, kaj se dogaja ljudem okoli nas. Pogosto ugibamo. Vendar v resnici nikoli ne vemo zagotovo, dokler se nam ne odprejo in podelijo z nami, kaj čutijo.

Resnično nikoli ne veš, kdaj se s svojo zgodbo dotakneš nekoga, ki potrebuje točno to, kar imaš ti, da podeliš z njim.
Nikoli ne veš, kaj se dogaja v notranjosti osebe, ki ti je ljuba.
Jaz nisem vedela, da jo je ta dogodek tako zelo zaznamoval, jo ranil, jo užalostil.
In bila sem presrečna, da je svojo izkušnjo podelila z menoj.

Vsak dan imamo izbiro ali smo prisotni z nekom, ki nam je blizu ali ga vzamemo za samo-po-sebi umevnega in preslišimo sporočilo, ki nam ga preda. Vse prepogosto ubijemo sla, ki nam prinaša sporočilo, ker nam sporočilo ni všeč.

Ob tem pa vedno znova slišim, kako ljudje obžalujejo, da niso več časa preživljali z nekom, ki jim je blizu, po tem, ko ga ni več. Pa ni treba, da umre. Lahko se preseli, tako kot se je Maja.

Zato se danes ustavi.
Ustavi se.

Podari si čas in napiši pismo nekomu, ki ga imaš rada.
Pokliči osebo, ki ti je ljuba in ji povej, kaj je tisto, kar čutiš v njeni bližini.
Objemi otroka, partnerja, mamo, sestro.
Povej, kaj čutiš.

Dovoli si, da se zjokaš.
Bodi pogumna, bodi srčna.

Jaz bom svojo zgodbo podelila s teboj v nedeljo zvečer.
Zakaj v nedeljo zvečer?
Ker mi je bila v mojih otroških letih to ena tistih oddaj, ki smo jo poslušali vsi.
V nedeljo zvečer je bil naš večer.
Oče je prižgal radio in vsi smo prisluhnili žametnemu glasu Marjana Kralja, ki je dolga leta z glasbo in prijazno besedo navduševal mlade in starejše ter tolažil nesrečne.

V spomin na povezanost, iskrenost, sočutje in domačnost bom v nedeljo zvečer s teboj v brezplačnem klicu podelila, kako sem začela delati to, kar me danes najbolj navdihuje in izpolnjuje.

Prijaviš se lahko na spletni povezavi tukaj >>>

Bodi Ti.
Bodi resnična.
Bodi človeška.

Bodi sijajno!
Taja Albolena

S svetlobo svoje ženske duše se želim dotakniti tvoje, da Ti s svojo svetlobo narediš pozitivno razliko v življenju svojega moškega in na svetu. Ker vem, da Ti s svojim sijajem puščaš sled!

detelja

365 priložnosti

Tukaj je.
Novo, sveže leto, ki je kot knjiga s 365 nepopisanimi listi.

Pred nami je 365 priložnosti za rast, razcvet, širjenje in spoznavanje Sebe.

Vsak dan je nova priložnost, da sebe in svoje Darilo podelimo z ljudmi in s svetom.
Nova priložnost, da naredimo pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.
Nova priložnost za smeh in radost ali za stres. Izbira je naša.

Izziv življenja je v tem, da imamo vsak trenutek priložnost, da kreiramo, če jo prepoznamo in izkoristimo.
Eno od pomembnih načel kreacije govori o tem, da je prepoznavanje ali samozavedanje prvi korak v naših kreacijah.
Ti moraš vedeti kje se nahajaš, pa tudi kaj potrebuješ, da bi se premaknila tja, kamor si želiš.

Pogosto pozabljamo, da je priložnost nekaj, kar ustvarimo in ne nekaj, na kar počakamo.
Da ustvariš priložnost je potrebno tvegati. Biti moraš drzna, kar terja, da se zaneseš nase, da zaupaš vase, ne glede na okoliščine. Priložnosti ustvarjaš, ko si v okolju, ki te spodbuja, da si kreativna. Okolje, kjer te ljudje spodbujajo k avtentičnosti, k temu, da sebe podeliš z njimi. Počutiti se moraš varno, da si odprta in sprejemljiva za ideje. Čutiti moraš, da si varna, da se izraziš in da je to, kar imaš, da deliš sprejeto.

Ko se ščitiš pred ljudmi okoli sebe, enostavno ne moreš biti hkrati še odprta in ranljiva. Ali si v tekmovalnosti ali pa v sodelovanju. Priložnosti od tebe terjajo, da si budna, prisotna, tukaj in zdaj. Priložnosti se ne dogajajo v preteklosti ali prihodnosti, temveč v danem trenutku, tukaj in zdaj. In da bi jih prepoznala, moraš biti v tem trenutku.

In potem, ko priložnost prepoznaš in jo potrdiš, je ključnega pomena, da v zvezi z njo nekaj narediš.
Velika večina ljudi, s katerimi se srečujem dnevno mi v teh dneh navdušeno razlaga, kaj vse bodo v letu 2017 naredili. Kajti to je pa resnično moje leto.

To poslušam vsako leto, vendar žal velika večina ostaja zgolj pri hotenju glede tega, kaj bodo naredili.

Na tej ravni hotenja pogosto poslušam o tem, da če bi imela čas, denar in podporo, potem bi naredila čudeže. Vendar so ravno izgovori o tem, da ni denarja in ni časa in da ni podpore tisti, ki ljudi na tej ravni ustavljajo, da vse skupaj ostaja zgolj pri hotenjih in se ne premaknejo v svojem življenju naprej. Ironično jih premika življenje, pogosto tako, da jih premetava gor in dol brez opozorila.

V tej kategoriji je moj najbolj priljubljen izgovor brez dvoma ta, da  bom resnično zaživela in naredila to zaradi česar sem tukaj takrat, ko si bom končno »uredila« svoje življenje. Iz izkušenj lahko rečem le, da bo to ob svetem nikoli.

Hotenje je na nivoju upanja, da se bo to, kar si želim, zgodilo samo od sebe. Upanja, da se ti bo nasmehnila sreča in ti bo to, kar si želiš enostavno padlo v naročje. Vendar življenje ne deluje na tak način. Samo hotenje ti ne koristi kaj dosti, kajti hotenje te ne pripelje do tega, da to tudi imaš in živiš v svojem življenju.

Druga raven je povezana z izbiranjem. Izbira v sebi nosi odločitev, da boš v zvezi s svojimi novoletnimi zaobljubami in priložnostmi tudi nekaj naredila. Izbira predstavlja precej močnejšo energijo, kot hotenje, saj je povezana s tem, da si voljna prevzeti odgovornost za to, kar izbiraš. Vendar tudi pri izbirah pogosto obupamo, ko se stvari zalomijo ali nas življenje preizkusi.

In velika večina se ne zaveda, da s tem, ko izbereš in povabiš silo namere v soustvarjanje, pokažeš voljnost, da prevzameš odgovornost za vse dele sebe, predvsem tiste, ki te ovirajo, da bi to, kar si izbrala resnično zaživela.

Zato je v resnici edina pot k temu, kar si srčno želiš, zavezanost temu. Zaveza je izraz tvoje pripravljenosti, da boš za to, da bi to živela naredila vse, kar je potrebno, dokler je potrebno. Zavezanost pomeni, da si se temu, kar si želiš posvetila stoodstotno.

Brez popolne zavezanosti temu, kar si želiš ustvariti, brez popolne zavezanosti Sebi, se boš vedno znova zadovoljila z manj, kot si želiš. In krivi bodo drugi ljudje, okoliščine, denar, čas in vse ostale okoliščine, ki nam pridejo prav kot izgovor, da ne sledimo svojim sanjam.

Navdihnjena akcija je potrebna, da ustvarjeno priložnost tudi izkoristiš. In to lahko opazujemo vsakodnevno. Ne glede na to, na kakšne dobre pozicije ljudje prihajajo, če ne znajo ustvarjeni priložnosti tudi slediti in skozi sinhronosti zavestno kreirati, enostavno ne bodo ustvarili željenega.

Zavezanost svojim sanjam pa je neudobna, kajti vodi te tja, kamor nočemo iti, v soočenje z ovirami, ki nas ustavljajo, v soočenje z ljudmi, ki jih ne maramo in zato vse prepogosto 365 priložnosti, ki nam jih leto ponudi ostaja neizbranih, neizkoriščenih, pogosto neprepoznanih.

V letu 2017 Ti želim, da se pogumno podaš za svojimi sanjami, si drzna, v sebi znaš ustvariti varno okolje v katerem se lahko razvijaš, izražaš in deliš sebe. Da si pogumna v povezovanju z ljudmi, da deliš svoje Darilo z ljudmi in s svetom. In da uživaš v čisto vsaki minuti na poti.

Želim ti, da boš takrat, ko boš obračala 265 list v tej knjigi leta 2017, zaprla knjigo z zadovoljstvom, radostjo, ponosom in hvaležnostjo za čisto vsako priložnost, ki jo je leto razkrilo pred teboj.

Naj bo leto 2017 resnično Sijajno v vseh pogledih!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja skozi svoje delo razkriva vrednost in dragocenost Ženske, da s svojim Darilom naredi pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.
DIVINE.SI

redheadq

Tega dne nikoli več ne bo.

Poznaš tisti trenutek, ko upočasniš in imaš občutek, da se vse okoli tebe ustavi?

Vikend je bil tak trenutek zame. Vsak trenutek znova me je opomnil; tega trenutka nikoli več ne bo. Tukaj je zate. Na tebi je, da ga opaziš, sprejmeš, preden odrvi v pozabo.

Vsak trenutek je eden manj, vsaka sekunda je sekunda manj, vsak dih je dih manj v tvojem dragocenem življenju. Kolikokrat se ustaviš in se resnično zaveš tega dejstva?

Sedela sem z mojim dragim v Yugo kafani na božičnem semnju in poslušala jugo hite. Opazovala sem mojega moškega in ujela trenutek hvaležnosti. Da je, da obstaja. Da je z menoj, da ta trenutek svojega življenja deli z menoj. Ujela sem njegov pogled in v njem naklonjenost, ljubezen, tisto neopisljivo blaženost, mehkobo, hvaležnost, srečo.

Vse tisto, kar sem leta iskala zunaj sebe, kar sem leta zahtevala, da mi izrazi, pove, da deli z menoj.
Ujela sem trenutek, ga zadržala, vdihnila in začutila.
Trenutek, ki je bil in je odšel. Trenutek, ki bi se izgubil v množici številnih drugih, brez moje budnosti, prisotnosti in voljnosti, da ga prepoznam, ga priznam in sem priča izobilju, ki ga nudi trenutek.

Trenutek, ki pride, je, in potem ga ni več.

Vsak trenutek je eden manj. Nikoli več se ne bo vrnil. V trenutku sem dojela, kako brez pomena je žalovati za vsemi trenutki, ki so že minili in kako ključnega pomena je biti s tem trenutkom. In s tem trenutkom. In s tem trenutkom. Biti, tukaj in zdaj.

Samo Bodi!

Mantra, ki sem jo dobila pred leti s strani mojega notranjega vodstva. Samo bodi, v tem trenutku, tukaj in zdaj.

Ko si dopustiš upočasnitev, opazovanje vsakega trenutka posebej, začutiš hvaležnost, blaginjo, čutiš dobrobit trenutka v katerem si. Začutiš, kako je oklepanje preteklosti, kot bi metala dragulje sedanjosti stran. Kako je osredotočanje na zamere in jezo uničevanje blagoslovov tega trenutka in kako je iskanje tega, česar misliš, da nimaš, jalovo početje.

Vse že je tukaj in zdaj.
VSe ti je na voljo.
Nehaj iskati ljubezen zunaj sebe. Postani ljubezen.
Nehaj iskati pogum. Bodi pogum.

Samo Bodi!

Za trenutek se ujamem v otožnosti in obžalovanju vseh trenutkov, ki so bili in so za vedno odšli. Vsakega diha, ki sem ga vdihnila, pa ga v resnici nisem izkusila. Vsake sekunde, ki me je soočila z lepoto življenja, pa je nisem prepoznala in je za vedno odšla.

Tega dne nikoli več ne bo.
Tukaj je zate, zdaj.
Kaj boš naredila z njim?

Ga boš opazila? Sprejela? Ga objela?

Ali bo zdrsnil mimo tebe kot že milijone njih pred njim?

Tvoja izbira je in samo tvoja, ali zmoreš prepoznati blagostanje v katerem živiš, lepoto, ki ti je na voljo, milost, ki se zliva v tvoje življenje v tem trenutku.

Vse je tukaj, ZaTe.
Vse ti je na voljo, zdaj.

Kajti že v naslednjem trenutku tega ne bo več.
Že v naslednji sekundi te, ki je zdaj tukaj, ne bo več.
In tega diha, ki ga jemlješ v tem trenutku, ne bo več.

Zato se ustavi. Začuti sladkobo tega diha, tega pogleda, tega trenutka.
Živi v tem trenutku, zdaj.

Brez obžalovanja, brez slabe vesti.
Samo Bodi.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja skozi svoje delo razkriva vrednost in dragocenost Ženske, da s svojim Darilom naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega. Več najdeš na www.divine.si

sisters

Svetovni dan sestrstva

Svetovni dan sestrstva praznujemo 5. oktobra. Gre za globalno praznovanje povezanosti vseh žensk kot dušnih sester. Gre za zavezo, da druga drugo podpiramo, negujemo in zaščitimo. Shakti Badhan je indijski praznik, ki je nastal kot odgovor na Rakhsha Badhan. Rakhsha Badhan se v Indiji praznuje avgusta, ko sestre privežejo sveto nit povezanosti na zapestje brata, kar simbolizira sestrsko ljubezen in molitev za dobrobit bratov.

All Ladies League so začele praznovati Shakti Badhan 5. oktobra, ki je edinstven način povezovanja žensk ne le v Indiji, temveč po vsem svetu.

Podpri svoje sestre s svojo brezpogojno ljubeznijo.

Gre za pobudo, da ženske namesto sovraštva, tekmovalnosti, sojenja, kritiziranja med ženskami spodbudimo dušno povezanost podpore, celovitosti, praznovanja, da stojimo druga z drugo in druga za drugo.

Dušno sestrstvo simbolizira pripadnost, povezanost, podporo, praznovanje druga druge, pomoč druge drugi v tem, da vsaka postane ta ženska, za katero se je rodila, da je.

Namesto individualizma, samozadostnega posameznika, dušno sestrstvo prinaša pomembno sporočilo, da sta pripadnost in povezovanje tisto, ki nas lahko popelje v drugačno prihodnost.

Sestrstvo ustvarja sveti prostor za zdravljenje

Spodbudi te, da se spustiš v globino svoje ženske duše in v sebi prepoznaš, kdo si in zakaj si tukaj.

Ženske znamo biti priča druga drugi s sočutjem. Vsaka potrebuje to, da je ugledana in da prepozna svojo dragocenost. Če nam starši niso dali tega prostora na voljo, je pomembno, da najdemo skupnost, v kateri smo ugledane in slišane, kjer čutimo podporo in varnost, da se resnično odpremo in smo ugledane take, kot smo.

Vsaka ženska na ta planet prinaša dragocene dragulje, vendar jih ne more podeliti z ljudmi in s svetom, dokler jih ne prepozna v svoji notranjosti in dokler sama resnično ne pozna in vidi sebe in svojega Darila.

Sodobna ženska pogosto išče potrditev v zunanjem svetu, saj je izgubila stik s svojo Shakti.

V družbi, v kakršni odrašča, sodobna ženska tega prostora ne dobi, zato pogosto potrditev išče v zunanjem svetu, saj je izgubila stik s svojo Shakti, življenjsko, žensko, kreativno energijo, ki je v njej.

Shakti je božanska ženska energija, kreativna sila in badhan pomeni povezava. Shakti Badhan nas spomni na povezanost s svojo žensko močjo, hkrati pa predstavlja povezanost med vsemi sestrami. in božansko ženstvenostjo, ki jo vsaka uteleša.

To je tudi čas, ko si ženske izmenjajo sveto zapestnico Shakti, nit, trakec, druga drugi ga zavežejo na zapestje kot simbol močne vezi povezanosti v sestrstvu, da poveča moč ženske v njeni notranjosti, da žensko, za katero se je rodila, da jo živi podeli z ljudmi in s svetom.

Zapestnica Shakti te spominja na Shakti, ki teče od ženske k ženski.
Peti oktober je dan, ko se ženske na različnih delih sveta družijo, si pomagajo in podelijo, kaj lahko naredijo druga za drugo in za svet.
Dušno sestrstvo nam omogoči, da začutimo druga drugo in da stopimo v celoto, ki jo vsaka nosi v globinah svoje duše

Pomembno je, da se spomnimo, da je v resnici vse Eno in je Eno v vsem, ni ločenosti.

Vendar je treba to prepoznati, ugledati v sebi, kajti stvari, ki jih ne vidiš, so zate nevidne, ne obstajajo, četudi so v tebi. Dejstvo je, da vsaka v sebi nosi ogromne potenciale, vendar je od tvoje sposobnosti, da jih prepoznaš in ugledaš, jih utelesiš in zaživiš, odvisno, ali bodo resnično uporabljeni in prepoznani od ljudi in sveta.

Šele ko si polna v sebi, lahko to, kar imaš, deliš iz presežka v sebi

Pomembno je, da je tvoj notranji vodnjak poln, da lahko podeliš stvari z drugimi. Dokler si ti v sebi prazna, je vse, kar lahko deliš z drugimi, ta praznina, ki zeva v notranjosti. In ta občutek notranje praznine smo se navadile polniti s stvarmi, z odvisnostmi od ljudi, substanc, aktivnosti. Vendar praznine nikoli ne moreš zares zapolniti. Nikoli ni dovolj in vedno čutiš pomanjkanje virov, energije in časa.

Ta globalni dan je kot dvig vala prizadevanj in vodstva, ki ga ženske prevzamejo na kolektivni ravni. Vsaka ženska, ki je v svoji raznolikosti del te pobude, prispeva h glasu Enosti, povezanosti, kjer je vse Eno in je Eno v vsem. Prav zaradi te močne simbolike sem povabila svoje dušne sestre, da podelijo svoj uvid, svojo izkušnjo sestrstva s teboj. In nastala je nova brezplačna videoserija Globine razcveta Ženske, kjer delimo svoje uvide in spoznanja, svoje zgodbe, navdihe in sočne podrobnosti, kam nas je sestrstvo vodilo v zadnjih dveh letih, odkar smo prvič stopile skupaj v pobudi razcveta Ženske. Več tukaj. >>

Anais Nin je nekoč izjavila, da je Ženska kot popek. Ko je bolečina tega, da si v njem, močnejša od strahu pred tem, da se razcvetiš, si pripravljena na razcvet. In zanimivo je, kako vstopamo v ta razcvet. Pogosto skozi bolečino razpada življenja, kot ga poznamo.

Tvoje dušne sestre so kot mreža, ki te ujame takrat, ko padeš.

In takrat so tvoje dušne sestre kot mreža, ki te ujame, ko padeš. Ob njih čutiš podporo, pripadnost, čutiš, da si sprejeta točno taka, kot si. In daleč od tega, da bi te dušne sestre ujčkale in ti pustile, da se smiliš sama sebi. Dušne sestre so ob tebi, da te spomnijo na tvojo zavezo sama sebi, da zaživiš kot ta Ženska, za katero si se rodila, da Si. Spomnijo te na potenciale, ki speči čakajo v tebi. Čakajo, da jih najdeš in zaživiš.

Srčna želja vsake soustvarjalke razcveta ženske je, da se nobena ženska nikoli ne bi počutila same. Da bi vsaka ženska imela vsaj eno dušno sestro.

Peti oktober je dan, ko druga drugo spominjamo, da v sebi nosimo moč ženstvenosti in da lahko darilo opolnomočenosti podelimo druga z drugo, tako da stojimo druga z drugo, druga ob drugi in druga za drugo.

Peti oktober je priložnost za vse ženske, da praznujejo svojo edinstveno ženskost in da z majhnimi gestami, kot je izmenjava zapestnice Shakti (trakec, zapestnica, ki si jo ženske podarjajo med seboj), pokažejo, kako pomembno je dušno sestrstvo.

To je čas za prebujanje sestrstva na vseh sferah, da se povežemo v duhu in duši kot Eno.

Svetovni dan sestrstva je dan, ki povezuje ženske in jih navdihuje, da skupaj soustvarjajo svet, ki ga vidijo v svojih vizijah. Da svoje edinstveno Darilo, talente, svojo žensko dušo podelijo z drugimi ženskami, ljudmi in svetom.

Si zraven?

Več o razcvetu najdeš na FB strani tukaj >>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Članek je objavljen na spletnem portalu Svetloba.si

sunset

Čas zame…

Sedim na samotni plaži in gledam sonce, ki počasi drsi proti obzorju. Poslušam valove morja, ki se zlivajo na obalo in veter, ki jih peni. Hladno je, čeprav sonček še vedno oblizuje mojo kožo. Sama sem. Končno pet minut samo zame.

Ženske potrebujemo čas samo zase. Potrebujemo čas, da občutimo polnost življenja, ki mu lahko prisluhnemo le, ko upočasnimo. Potrebno je upočasniti, da sedemo, zapremo oči in se potopimo v svoj notranji svet.

Potrebujemo odmik od svojih neskončnih seznamov, zahtevnih otrok, partnerjev, ki se jim ves čas prilagajamo.

To je ena tistih presenetljivih ugotovitev, do katerih sem prišla, ko sem končno sprejela, da moj dragi potrebuje svoj umik, umik v samoto, v praznino in tišino. Takrat sem dojela, kako različno dojemava ta čas vsak zase. On se v tem času izprazni, ustvari prostor, v katerem stopi v stik s svojimi prioritetami v življenju, s svojimi vrednotami in s svojo misijo. Jaz pa potrebujem čas zase, da se napolnim, da začutim življenje, svetlobo, polnost energije in vsega, kar me obdaja.
Zame je to čas vdiha, zanj je to čas izdiha.

Ob tem sem dojela tudi, kako sem ves čas kot blažilec med otroci in mojim možem, kako ves čas posredujem in kako naporno je to. Ko on gre, se vse umiri. Ko je prisoten, smo vseskozi v akciji.

Ženske smo ves čas na preži, ali morda kdo potrebuje našo pomoč.
Zato se včasih enostavno moramo umakniti in svoji reševalki reči; Dovolj je, draga, zdaj je čas zame.

In za to ni potrebno veliko časa ali umik daleč stran od civilizacije. Ženske smo pogosto mnenja, da potrebujemo zato, da se umirimo in povežemo s seboj veliko časa, vendar to ne drži.
V praksi sem ugotovila, da 60 sekund zadošča, vse ostalo je bonus.

Sedim na plaži in čakam sončni zahod. Ravno sem odložila moža, da je šel po svojih opravkih in se peljem v svoj začasni Dom, da poskrbim za otroke. Ampak tale ura je samo moja.
Čas zame, ko sem sama s seboj, z vetrom, s soncem, z valovi, s peskom, ki boža moja bosa stopala s svojo toploto.

Preprosto uživam v času s seboj.

Lahko bi sedela kjerkoli. Spominjam se, ko sem takole sedela na plaži v Egiptu, pa v Indiji, na Baliju, na Havajih in danes v Franciji. Ne glede na to, kje sem, je občutek isti – globina, polnost, mir.
Povsod sem si podarila to dragoceno darilo, časa zame.
Ker sem dragocena in ker vem, da samo, če poskrbim najprej zase, lahko radostna, z lahkotnostjo in s hvaležnostjo poskrbim za druge.

Preden sem se pred dvema urama odpravila na pot, sem opazovala mamo, kako je poskrbela za svojega otroka in je zanj naredila stvari, ki bi jih lahko naredil sam. Čez čas se je vidno utrujena in izčrpana razburjala nanj zaradi malenkosti.

Še predobro vem, kako je, ko si na hlapih energije in upaš, da bo kdo opazil, kako obupno si potrebna počitka, pa tega nihče ne vidi.
Enostavno te ne slišijo in predvsem ti ne slišiš same sebe, dokler ne obležiš, ne zboliš ali se poškoduješ.
Dokler te življenje ne ustavi tako, da potegne ročno.

Danes vem, kako pomembno je, da upočasniš.
Pomembno je, da se naučiš, da ustaviš na bencinski črpalki in se napolniš z lepoto, tišino, z mirom.
Ženska se mora napolniti s tem, kar jo nahrani, od znotraj.
S polnim rezervoarjem lahko odbrziš nazaj po opravkih.

Zato sem oblikovala 60 sekund za Ritual, gibanje, kjer ženske spomnim na to, da preverjeno v praksi 60 sekund zadošča, da se napolniš in se prenoviš.

Vprašanje je le, ali si jih boš podarila?

Več o gibanju 60 sekund z Ritual si lahko prebereš, če se prijaviš na http://divine.si/darilo/ritual.html
Vsak mesec ob mlaju je na voljo nov ritual in to brezplačno.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da srečna ženska sije. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si

bthcake

Dan, ko praznuješ svoj obstoj…

Priznam, sem ena tistih, ki svojega rojstnega dne ni pričakovala s prevelikim navdušenjem. Vsako leto me je presenetilo obvestilo FaceBooka, da praznujem svoj rojstni dan. Voščila, ki sem jih prejela kljub temu, da sem okoli datuma zelo skrivnostna, sem vedno znova začutila kot ganljiva in segla so mi do srca.

Potem pa me je letos, ko je zopet prišel moj dan, prešinilo… skrivam se. Spet je na delu moj nevidni otrok. Spet zanikam svoj obstoj. Dojela sem, da je rojstni dan tisti dan, ko praznuješ svoj obstoj.

Rojstni dan je pravzaprav praznovanje življenja. In življenje bi morali v polnosti živeti. Pa ne le za rojstni dan, vsak dan.

Mojega ne-praznovanja ni določal strah pred staranjem ali obremenjenost s številkami, temveč enostavno ne-prepoznavanje moje vrednosti in cenjenje dejstva, da mi je bilo na ta dan podarjeno življenje. To je bilo nekaj samo-po-sebi-umevnega, sploh nisem prepoznavala pomembnosti tega dejstva.

Zato zdaj bereš ta zapis, kajti do mojega rojstnega dneva, pred nekaj dnevi, se tega nisem zavedala, pa naj se sliši še tako nemogoče. Pri mojih 42 me je zadelo, da je čas za praznovanje mojega obstoja.

Dejstvo je, da je tvoja izbira, kot je tudi moja izbira, da na rojstni dan gledaš kot na dan, ko praznuješ svoj obstoj.

Zdaj pomisli, kako bi bilo, če bi vsak dan živela, kot da je tvoj rojstni dan vsak dan?

Si drzneš pogledati nazaj in se spomniti svojega najboljšega rojstnega dne, ter si zamisliti, da bi vsak dan preživljala radostno, nasmejano, da bi prejemala darila, voščila in dobre želje s strani tvojih najdražjih?

Pogosto nam rojstni dan uničijo ravno pričakovanja, ki jih imamo v sebi, tiste tihe in neizražene potrebe, ki tlijo globoko v naši notranjosti, vendar si jih ne upamo izraziti. Ženske pogosto pričakujemo od svojih moških, da je ujel tista rahla namigovanja ali pa malo bolj konkretne namige glede darila, vendar ob tem pozabljamo, da moški niso specialisti za detajle, kot smo ženske.

Pred dnevi je svojo izkušnjo z menoj podelila prijateljica, ki je svojemu možu priredila zabavo za okroglo obletnico in vanjo vključila podrobnosti celega dvajsetletnega skupnega obdobja. Zbirala je podrobnosti, tiste redke dragulje, ko ji je mož zaupal, kaj mu je v življenju veliko pomenilo in ga je presenetila. Zdaj nekje v globini sebe upa, da bo mož to naredil zanjo, ker jo ima rad.

Kar ne pomeni, da se moški ne potrudijo za nas, brez dvoma se, vendar pogosto ne na način, kot bi si želele me. In tako lahko popolnoma nenamenoma uničiš svoj dan s tem, da se pritožuješ, da so pozabili nate, da ti nihče ni čestital, da moraš pospravljati hišo in da ti ni nihče prinesel rož. Meni osebno zelo poznano.

Pogosto pričakujemo, da bi v sivini vsakdana rojstni dan moral biti nekako poseben, moral bi izstopati, biti radosten in potem vse skupaj uničimo z eno pripombo, kritiko ali pričakovanjem.

To je čas za refleksijo…

To je nekako tako kot pregled leta, ki ga začneš že v začetku decembra. Se spomniš, kako sem konec leta govorila o tem, da je pomembno, kako zaključiš leto? (Naj te spomnim s člankom, ki ga najdeš tukaj…) No, tvoj rojstni dan je zaključek tvojega osebnega leta in predstavlja začetek novega cikla. Več o teh ciklih sem predstavila v članku, ki ga najdeš tukaj…

Pogled v to, kje se nahajaš in kaj ti je leto prineslo je močan opomnik, kako rasteš in s premikaš v svojem življenju.

To pa je tudi čas, ko pogledaš nazaj in prepoznaš, kaj je tisto, za kar si hvaležna.

Če bi bil tvoj rojstni dan danes, kaj je tisto, za kar bi bila hvaležna v svojem življenju?

Vsak dan prejemamo številna darila. Potrebno pa je upočasniti in jih opaziti. Pogosto tako hitro vozimo skozi svoje življenje, da sploh ne prepoznamo stvari, za katere smo lahko hvaležne. Ko enkrat začutimo hvaležnost, in praksa hvaležnosti postane naša dnevna praksa, je ta tok hvaležnosti nekaj, kar postane stalnica našega življenja.

To je tudi čas, ko je potrebno biti odprta in sprejemljiva. Številne ženske se ne zavedajo, da veliko večino svojega življenja preživljajo v moški domeni dajanja. Rojstni dan je tista priložnost, kjer lahko zavestno prakticiraš sprejemanje in vsako darilo, vsako voščilo resnično sprejmeš. Da bi lahko sprejela, se moraš odpreti, kar je ena najbolj ranljivih stvari, ki jih je potrebno narediti. Vendar brez odpiranja ni sprejemanja.

Zato se vprašaj – kaj je potrebno narediti ali opustiti, da bi postala bolj sprejemljiva?

Pomemben del sprejemljivosti je povezan s tem, da se odpreš in poveš, kaj je tisto, kar si želiš. Letos sem ves april na vprašanja kaj si želim, odgovarjala z ne vem. Dokler ni prišel moj dan in sem dojela, kako sem sabotirala svoje želje in se spet zadovoljila z manj, kot bi si želela. Poskrbela sem za vse druge in sem odpovedala vikend na morju, ki sem ga želela preživeti z družino, ker me je moj dragi prepričal, da bo itak kmalu prvi maj in da bomo takrat šli na morje.

Kakšno dediščino ustvarjaš skozi svoje življenje?

Ob tem, da sem raje poslušala svojega moža kot sebe, sem spet zapustila samo sebe in svoje želje. Moje opravičilo je bilo vedno; saj res, kaj se pa grem. Spet hočem biti nekaj posebnega in spet sem draga, ker se ne zadovoljim z nečim majhnim. Ob tem sem se spet spomnila na vse tiste ljudi, ki so mi v mojem življenju to povedali na glas. Vendar sem se bila tokrat pripravljena spogledati s svojo senco.

Jutro mojega rojstnega dne je prineslo veliko razočaranje, ko me je mož vprašal, če bom s hčerko pospravila njeno sobo. Ne, rojstni dan ni bil dan, ko bi si želela pospravljati hišo. Dojela sem, da jaz ne vidim svoje vrednosti, svoje dragocenosti, da jaz ne vidim dediščine, ki jo s svojim življenjem ustvarjam.

Jaz ne vidim sebe. Dojela sem, da sem nevidna sama zase in da ne vidim vrednosti mojega obstoja.

Pozabila sem na dejstvo, da s tem, kdo sem in kar vem, delam pozitivno razliko v življenju moje družine, ljudi in na svetu.

Tako sem najprej vse svoje zbrala na kup in jim povedala česa nočem, kaj bi želela in ob številnih solzah sem zmogla biti prisotna, držati sebe, se premakniti skozi vse to, kar učim ženske, ki prihajajo k meni in prepoznati dragulj, ki se je skrival spodaj.

Dojela sem, da skozi vse svoje delo ustvarjam zapuščino. In stvari je potrebno utelesiti. Ker je vse medsebojno povezano, vsak posameznik vpliva na ljudi v svoji okolici. Rojstni dan je idealna priložnost, da pogledaš na dediščino, ki jo s svojim življenjem ustvarjaš.

Kar ne pomeni, da je rojstni dan tisti dramatičen dan, ko gre vse narobe. Vendar je dejstvo, da se nas še vedno veliko skriva, da igramo majhno igro in ob tem upamo, da nas bo nekdo odkril. Tvoj rojstni dan je priložnost, da prepoznaš svojo vrednost, svojo dragocenost, da prepoznaš, kako s svojim obstojem spreminjaš svet.

Brez dvoma mi je to letos uspelo in v svoje novo leto vstopam bogatejša za nova spoznanja in novo milino, ki sem jo odkrila, da ne govorim o hvaležnosti, ki jo ob čutim.

Ker vem, da moj obstoj zadošča.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da je biti Ženska Darilo. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si

prayer

Nočem biti breme…

Od nekdaj sem mislila, da sem zahtevna. Nisem delila svojih potreb in želja, da ne bi bila zahtevna. Bila sem samostojna, vedno sem hotela dokazati, da bom zmogla sama, da nikogar ne potrebujem. Zmorem, je bila moja mantra.

Nisem želela, da bi koga skrbelo. Vedno sem se znašla. Od majhnega so o meni govorili: »Ona ne potrebuje pomoči. Ona se bo znašla.« Bila sem sposobna, samostojna… in tako zelo osamljena. Nisem vedela, da sem svoje srce obdala z oklepom, ki je poskrbel, da so vsi ostali zunaj. Nisem vedela, da sem ščitila samo sebe.

Bila sem odpadnik, nisem bila sprejeta, nisem pripadala, bila sem tako drugačna od svojih vrstnikov. In tako sem večino otroštva preživela zunaj dogajanja, pritisnjena na stran, z nosom na šipi, v opazovanju tistih, ki so bili notri, ki so se zabavali. Čutila sem osamljenost, izolacijo, bolečino v sebi.

Šla sem v dokazovanje, da zmorem. Potrudila sem se, da sem bila zabavna, dekle brez zgodbe, ki se vedno nasmehne in reče: »Vse je v redu, zmorem. Super sem, hvala.«. Dekle, ki jo preganjajo dvomi vase in ki je svoj največji kritik takoj, ko ostane sama.

Verjetno je tudi zaradi tega moje sedanje delo osredinjeno v povezanosti, intimnosti, ki je pravzaprav globoka povezanost, po kateri sem desetletja hrepenela. Moja velika rana je postala vir mojega največjega navdiha. Kajti v življenju vsake ženske pride čas, ko te tvoj oklep ne more več zaščititi. Pride trenutek, ko se ne moreš več pretvarjati. Čas, ko se moraš osvoboditi oklepa, ki stiska tvoje srce. Ko je potrebno prepoznati, da tvoje misli, tvoji občutki, tvoja zgodba štejejo. Da ti šteješ.

Pogosto se primerjamo z drugimi, s tistimi, ki so bili še bolj ranjeni in čakamo, da nam bo nekdo podal mero za bolečino, s katero bomo lahko ovrednotile ali smo vredne pomoči in ljubezni. Imela sem občutek, da nikoli ni dovolj in moja notranjost je vedno znova kričala; Nočem biti breme.

Dolgo časa mi ni bilo jasno od kje izhaja občutek, da sem ljudem v breme. Potem sem imela leta 2010 vizijo najsrečnejše ženske na svetu. Počasi se je sestavila zgodba, ki gre nekako takole; Kot otroci se zelo zgodaj naučimo, da, če je mama srečna, je srečen oče in smo srčni mi. Ko je mami srčna, se igra z menoj, se pogovarja z menoj, je ljubeča in prijazna. Vse, kar si otroci želijo so mir, ljubezen in harmonija. To potrebujejo, da se počutijo varno. In če tega ni, potem poskušajo to doseči s tem, da se trudijo biti boljši otroci.

Otrok je kot spužva, ki vsrkava svoje okolje na čustveni, fizični in intelektualni ravni. Ko je v njegovem okolju nekaj narobe, otrok to vsrka vse in je prepričan, da je z njim nekaj narobe. To poskuša popraviti. Trudi se biti še boljši, da bi dobil pozornost s strani starša. Ob tem se nauči, da ne glede na to, kaj počne, ne more rešiti težav, ki jih imajo njegovi starši. Seveda ni na otroku, da bi lahko rešil težave starša, vendar otrok tega ne ve. Zato poskuša naprej.

To kar otrok misli je: »Nekaj mora biti hudo narobe z mano. Gotovo me je nemogoče ljubiti.« Nase prevzame čustveno prtljago družine in v želji, ko bi le zmogel več, ustvari občutek, da je breme. Počuti se neljubljenega, nepomembnega, zapuščenega. In tako pogosto poskuša postati skrbnik v upanju, da bo s tem odložil občutek bremena, ter občutil, da je v življenju staršev pomemben, da je vključen, da je del družine. Tako otroci začnejo skrbeti za svoje starše, za mlajše brate in sestre, ter prevzemajo nase odgovornost, ki je kot otroci ne zmorejo.

Tako se rodi reševalka, ki rešuje druge, poskrbi zanje, na račun sebe. Pogosto dovoli drugim, da jo izkoristijo in jemljejo kot samo po sebi umevno in to celo spodbuja, da bi začutila, da je pomembna, da je povezana, da je del družine.

»Ampak res, ni treba,« sem bila vztrajna. »Bom sama,« sem pogosto odklanjala pomoč svojega moškega. Ko mi je ponudil, da mi pomaga, z vprašanjem, če pomije posodo, sem to interpretirala kot kritiko, češ da še nisem naredila vsega, sama. Nisem znala povedati, kaj potrebujem, ker me je bilo strah, da sem zahtevna in drugim v breme. To česar nisem slišala je, kako sem v svoji vnemi, da bi dokazala, da zmorem sama, zavračala ljudi in jim dajala občutek neljubljenosti, nepomembnosti in kako sem jih izključevala iz svojega življenja. Ti isti občutki so bili globoko vtisnjeni v moji notranjosti.

Seveda zgolj to, da sem odrasla, ni zagotovilo tega, da bi ugledala vzorce obnašanja, ki sem jih prevzela. Ponotranjeno sporočilo ostaja v tebi. Sami sebe vzgajamo na enak način, kot smo bili vzgajani. Zato sporočilo, da nisem dovolj dobra, ker tega nisem uspela rešiti, ostaja.

Občutki nevrednosti in nezadostnosti nikamor ne gredo. Negativnega sporočila ne moreš povoziti s tem, da si prigovarjaš, da je vse ok. Potrebno se je zazreti globoko vase in si povedati resnico. Soočenje z globoko zakoreninjenimi travmami v celičnem spominu in preobrazba le teh je potrebna, če želimo zaživeti drugačno življenje. To je pot preobrazbe, ki vodi v globino lastne Biti.

Ko sem si dopustila, da sem se odprla, sem dojela, da so ljudje okoli mene, ki želijo biti del mojega življenja. Ljudje, ki jih iskreno zanima, kdo sem. Ni jih zanimala tista zadržana ženska brez zgodbe. Želeli so spoznati žensko s sanjami in strahovi, upanjem in obžalovanjem, bolečino in ljubeznijo.

Dejstvo je, da si, ne glede na to, kje si v svoji zgodbi in kako je tvoja zgodba videti, pomembna. Tvoja bolečina je pomembna. Tvoj glas je pomemben. Tvoj obstoj je pomemben.

Kar želim podeliti s teboj je pomembna resnica; Vredna si. Vredna si, da živiš celoten spekter svoje Biti, da spoznaš tako svoj svetli, kot svoj temni del in vse odtenke vmes. Pomembno je, da osvetliš vsako senco v tvoji notranjosti. Kajti bolj, ko skušaš skriti sence v sebi, bolj se bojujejo s teboj in več tvoje energije dnevno namenjaš temu, da skrivaš dele same sebe.

Ravno ti deli, ki jih v sebi skrivaš, so tisti deli, ki ti onemogočajo, da v polnosti deliš sebe z ljudmi in s svetom. To so tisti deli, ki ti onemogočajo, da ugledaš sebe v vsej svoji veličastnosti in vrednosti. Enostavno ne moreš zasijati v polnosti, če skrivaš dele sebe v sebi.

In potem nekega dne odkriješ, da ko iskreno odgovoriš na vprašanje: »Kako si?« z iskrenim »Ušivo,« dobiš odgovor: »Jaz tudi«.

Največje darilo, ki ga nosiš v sebi, je tvoja zgodba. S tem, ko deliš svojo zgodbo, pomagaš ljudem odkrivati njihovo zgodbo. Ljudje smo pripovedovalci zgodb. Ja, bolečina je različna. Vendar nam je vsem skupno, da se kdaj na svoji poti znajdemo v tunelu in potujemo skozi temne in brezupne čase. In ravno podobnosti nas lahko rešijo, nam pomagajo, nam olajšajo popotovanje skozi notranjo čustveno pokrajino.

Tvoja izkušnja tega, kako si potovala skozi svoje izgube in bolečine pomagajo nekomu, ki se podaja skozi podobno izkušnjo. Si v so-čutenju in veš, kako se počutiš, ko si tam. Povezanost je naša osnovna potreba in to nas pritegne k nekomu, da izmenjamo izkušnje, da delimo svoje Darilo.

Ko deliš svojo zgodbo, odložiš oklepe okoli svojega srca. Ko deliš zgodbo, se osvobajaš bremena. Spoznaš, da si živa. Spoznaš, da so vsa občutenja tukaj z namenom, da jih izkusiš, tako radost kot strah, upanje, ljubezen, kot jeza.

Ti si Bit-je. Obstajaš. Prispevaš. Dihaš. Ljubiš. Čutiš. Si.

In zgolj dejstvo, da obstajaš, zadošča. Tvoj obstoj zadošča.

Zato dovoli svetu, da vidi Žensko z zgodbo, ki jo je vredno deliti.

Tvoja bolečina ni breme.

Ti nisi breme. Si Lučka, svetilnik, opomnik.

Si Ženska. Tukaj z namenom, da narediš pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.

Pokaži se. Bodi, kar SI!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Taja ženski, ki je izgubila stik z žensko v sebi, ki čuti, da ni dovolj, pomaga, da vzljubi sebe, da začuti zaupanja vase kot žensko ter sledi sebi. Vodi jo, da utelesi polno moč svoje Ženske Duše, zasije ter zaživi radostno in izpolnjeno življenje. Več najdeš na www.divine.si

glitter

Kreiraj z namero!

To, da povabiš silo namere k soustvarjanju je ključnega pomena, da se tvoje Kreacije udejanjijo. In če te je strah tvoje moči, boš svoje kreacije sabotirala s tem, da nikoli ne boš zavestno povabila sile namere v svojo igro. In zelo dobro vem, o čem govorim.

Ženske imamo zelo dobro intuicijo. Zelo dobro vemo, česa smo sposobne. In pogosto svojega potenciala ne živimo enostavno zato, ker nas je na smrt strah, kaj bi se zgodilo, če bi resnično v polnosti bile to, kar smo.

Vsi imamo dostop do polja neskončnih potencialov, iz katerega izbiramo semena, ki jih nato zasejemo v svoji notranjosti in jih negujemo s hranili, vodo, soncem in namero. Namera je sila, ki jo povabimo k soustvarjanju in je ne postavljamo. Priklic namere ustvari pot izpolnitve. Globoko v sebi vsi vemo, da vedno dosežeš, kar si zaželiš. Namera je sila, ki te kot val vodi k temu, kar kreiraš.

Sama vem, da me je bilo te sile strah. Zato je raje nisem klicala. Zato se je pogosto dogajalo, da sem pisala sezname svojih želja, ki jih nikoli nisem čisto zares negovala. Pogosto že v začetku nisem verjela, da je mogoče, da se uresničijo. Mnoge stvari sem si želela, pa si nisem niti upala prositi zanje. Skozi prakso sem dojela, da če ne povabim namere v igro, ostanem brez asistence Vesolja v tej igri.

Če ne povem jasno in glasno kaj potrebujem, skozi občutenje, tega ne morem dobiti. Občutki so jezik s katerim komuniciramo z namero. Če sem izgubljena in ne ustavim ter povprašam po poti, je velika verjetnost, da bom ostala izgubljena. Ko kreiramo stvari, še posebej v začetku leta je ključnega pomena, da v igro povabimo silo namere.

Eden od načinov, kako nameri vzamemo moč je, da vanjo ne verjamemo ali da smo mnenja, da smo od nje ločene, v stilu to deluje za druge, zame pa ne. In od namere se ločiš, ko si v otopelosti, ko si ne dopustiš, da jo začutiš.
Da bi namero resnično sprejela, moraš biti ta ženska, ki to, kar priklicuješ, tudi sprejema.
In tukaj sem sama sebe uspešno sabotirala leta, kaj leta, desetletja.
Enostavno nisem bila voljna biti ta ženska, videti svoje vrednosti, enkratnosti in veličastnosti, da sem vredna tega, kar sem si želela.

S tem, ko sebe ne vidiš kot vredne tega, kar si želiš, si sama sebi največja ovira na poti kreacije. Zato je bistvenega pomena, da zavestno kreiraš svoje leto in da veš, da moraš Ti postati ta ženska, ki živi to življenje, ki ga želiš živeti.

In to je bilo tisto, česar me je bilo na smrt strah.
Kaj bi bilo, če bi si čisto zares dopustila, da sem to kar sem!?

Zato je modro, ko priklicuješ namero upoštevati naslednje pomembne korake:

  1. Opusti ovire na poti.

Če ti sebe ne vidiš, kot vredne tega, kar si želiš, tega enostavno ne boš dobila. Če svoje želje pišeš v obliki … »Jaz sem vredna ljubezni.« v podnapisih lahko preberemo, da ti ne verjameš v to, da si vredna ljubezni in da sama sebe skušaš prepričati v to, da si vredna ljubezni. Iskrenost s seboj, ko pride do želja, je bistvenega pomena in namera se odziva na občutke, ki so v podnapisih. Pomembno je prepoznati, kaj so ovire v tebi, ki ti preprečujejo, da bi se počutila vredno ljubezni. Dokler so ovire v tebi, ne boš dopustila, da stvari pridejo k tebi.

  1. Bodi jasna.

Seneca je rekel, “Če ne veš, v katero pristanišče pluješ, noben veter ni ugoden.”
Jasnost in konkretnost je bistvenega pomena, ko h kreaciji povabiš namero. Bodi zelo jasna kaj je tvoja želja in hkrati voljna slediti namigom in sinhronostim, skozi katere se te namera usmerja tja, kamor si usmerila svojo ladjo. Ne pozabi, da je na dolgem potovanju potrebno ustaviti ladjo v več pristaniščih in da je včasih daljša pot skriti blagoslov na poti.

  1. Aktiviraj vse svoje čute.

Občutki so močno povezani s tvojimi čuti. Pomembno je, da si dopustiš, da aktiviraš vse svoje čute, da slišiš, vidiš, vonjaš, okušaš in se dotikaš tega, kar želiš, da postane tvoja nova realnost. Povečaj glasnost izkušnje skozi svoje notranje doživljanje z vsemi svojimi čuti. Tukaj je bistvenega pomena, da vključiš tudi svoj čut za sprejemljivost. Zato je senzualnost v kreaciji bistvenega pomena.

  1. Sledi svojemu srcu.

Vedno, ko povabimo namero k soustvarjanju se zgodijo sinhronosti, ki nas vodijo k temu, da je potrebno slediti srcu in narediti navdihnjeno akcijo. Zaupanje sebi in sledenje toku je ključnega pomena, da priložnosti, ki pridejo k tebi prepoznaš in jih udejanjiš. To kar si želiš, nikoli ne bo kar padlo v tvoje naročje, potreben bo premik. Dnevne prakse te bodo vsak dan vodile bližje tvoji kreaciji.

  1. Praznuj sinhronosti.

Na potovanju vedno dobimo majhne znake, ki kažejo na dejstvo, da smo na pravi poti. Pomembno je, da opazimo sinhronosti in jih znamo praznovati. Sinhronost je mesto, kjer namera vstopa v realnost. Pomembno je, da si budna, da si priča, da opazuješ in opaziš majhne znake, da si na pravi poti. Prakse hvaležnosti so izjemen blagoslov, kajti to je eden od načinov, kako počastimo in praznujemo sinhronosti, skozi hvaležnost zanje.

  1. Podpora sestrstva.

Ko priklicuješ namero v krogu žensk, ki jim zaupaš in skupaj z njimi zapičiš svojo zastavico v tla, imaš podporo enako mislečih. Če ena lahko spremeni realnost, potem skupina lahko premika gore. Ko s tistimi, ki jim zaupaš deliš, kaj kreiraš zase, imaš že takoj na začetku podporo. Več glav več ve in pogosto se najdejo ženske, ki imajo kontakte, navdihe, uvide, ki lahko že takoj na začetku predstavljajo pomembne sinhronosti in veter v jadra tvoji ladji.

  1. Dnevna praksa.

Vem, ta ti ni všeč. Meni tudi ni bila. Vendar je dejstvo, da je kreacija kot treniranje mišice. Zahteva dnevno prakso. Pomembno je, da se dnevno uglašuješ na svoje želje, da dnevno obnavljaš stik z namero. Dnevna praksa izgradi tvoje zaupanje in tvoje akcije postajajo vedno bolj samozavestno naravnane na tvoje sanje. Začni že takoj zjutraj, ko vstaneš. In zvečer dan zaključi s hvaležnostjo za vse sinhronosti, ki jih je prinesel dan.

Zapomni si, priklic namere ni enkratno dejanje, je dnevna praksa. In namera je ključnega pomena, če želiš, da se tvoje sanje uresničijo. Zaupaj vase in bodi vztrajna.

Pogosto pozabimo na dejstvo, da je potrebna doslednost, da se naše želje tudi udejanjijo. Doslednost pomeni, da vedno znova ravnaš po zastavljenih načelih, da si vztrajen, kar naprej.

Torej, kaj si želiš v življenju? Kakšno leto želiš ustvariti?

Te zanima več in želiš izvedeti več o tem, kako povabiti namero v igro? Prijavi se na spletno druženje Kreacija Leta 2016, kjer je eno celo druženje posvečeno nameri. Več najdeš tukaj…

V komentarjih podeli z menoj tvojo izkušnjo z namero!

Več o nameri najdeš v članku Moč namere tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki se prebujajo v zavedanje, da so prerasle življenje, ki so ga živele do sedaj in želijo več od življenja. Ženskam asistira, da dvignejo svoj nivo samozavesti in zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si