Avatar photo

About Taja

Posts by Taja:

Boš že potrpela…

, 2 komentarja

Kolikokrat sem slišala ta stavek… neštetokrat. Iz ust različnih žensk, vedno znova. Na področju odnosov, otrok, spolnosti, kariere. Kot da je za žensko to nekaj poponoma običajnega. Me pač znamo potrpeti.

In trpljenje imamo v krvi. Veliko lažje nam je potrpeti, kot pa uživati v nečem. Prijateljica me je danes spomnila, da smo udomačene v trpljenje. Bom že počakala, saj bo enkrat prišel moj čas, moje leto, moj trenutek. Bo res?

In tako čakamo. Čakamo, da bodo odrasli otroci, ker potem bo bolje. Čakamo, ker je mož polno zaposlen in res nima časa zame. Čakamo, da bomo šle v pokoj, ker potem bo bolje. Čakamo na novo vlado, ker potem bo bolje.  Vseskozi čakamo. Čakamo, da nam bo nekdo zunaj dal dovoljenje, da končno začnemo živeti.

Vmes pa potrpimo.

Ženske pogosto povedo, da enostavno nočejo biti zahtevne. “Saj bom potrpela, saj bo boljše, saj se bo spremenil.”
In čakamo.

Moj dragi mi je razložil tole dinamiko okoli zahtevnosti, ker je enostavno nisem razumela. Sama sem bila prepričana, da sem zahtevna takrat, ko povem, kaj potrebujem in si želim. Mojemu dragemu je uspelo, da mi je dopovedal, da je stvar ravno obratna. Zahtevna sem, ko ne povem, kaj si želim in potrebujem, ter potiho v sebi pričakujem od njega, da bi moral vedeti, kaj potrebujem. Moral bi nekako prebrati med vrsticami, tako kot to počnemo ženske.

Težava je v tem, da ne razumemo medsebojne razlike in tega, kako se vedemo takrat, ko se počutimo nemočni. Moški, ki je nemočen, bo vklopil moč in bo stvar poskušal rešiti na silo. Ko se vklopi tisti del njegovih možganov, ki so povezani z lovcem v njem, pogosto z agresijo poskuša doseči to, kar želi. In moškega spravlja ob pamet, kadar ženska ne pove direktno, kaj želi od njega. Ker ne ve, kaj naj, ponavadi zapusti prostor. To je njegov mehanizem. Ali fizično zapusti prostor ali pa ga zapusti tako, da enostavno ni več prisoten.

Ženska na drugi strani bo takrat, ko v sebi čuti nemoč, poskušala z manipulacijo, s čustvenim izsiljevanjem, doseči to, kar si želi. Ženske smo močne na čustvenem področju in ta del pogosto zlorabimo, da bi dosegle to, kar potrebujemo.

Ženske hočemo moškega zdresirati, da bi razmislil o tem, kaj potrebujemo, da bi on sam odkril, kaj je naredil narobe. In pogosto mu sploh ne povemo, kaj nas boli, s čim se ne strinjamo. Čakamo, da bo on dojel, kaj nam je boleče in bo v zvezi s tem nekaj naredil.

Brez dvoma je ena prvih stvari, ki jih moramo narediti, da jasno in predvsem spoštljivo, brez čustvene manipulacije povemo, kaj potrebujemo. In pomembno je, da smo v stiku s sabo, še posebej, če imamo močan notranji strah, da bomo zavrnjene ali zapuščene, če bomo stvari naredile drugače, kot me menimo, da se od nas pričakuje.

Pogosto se prilagajamo in ugajamo, ter potrpimo ravno zaradi svojih preživetvenih strahov, ki so še kako živi v naši notranjosti. Delamo stvari na način, kot mislimo, da se od nas pričakuje. Če te je bilo kot otroka strah, da te bo oče zapustil, če ne boš pridna, če ne boš ustregla in se prilagodila, je ta notranji otrok še vedno tisti, ki vodi tvoje odnose z moškimi. In zaradi tega raje potrpiš, kot da bi jasno izrazila svoje želje.

Zato ne čakaj, da bo tvoj moški sam ugotovil, kaj potrebuješ, ker po vsej verjetnosti ne bo. Ne čakaj na to, da bo ugotovil, kaj dela narobe, ker sam od sebe ne bo.

Ja, naliti si je potrebno čistega vina in se soočiti z dejstvom, da se ti ves čas odpoveduješ tistim stvarem, ki so tebi pomembne; romantiki v dvoje, skupni kavi v najljubšem lokalu, sprehodu po sončku, šopku cvetja ali najljubši čokoladi. Ti si mu rekla: “Saj ni treba,” takrat, ko si izrazila svojo željo, pa je njegov kisli izraz na obrazu povedal, kaj si o tem misli. “Saj bom sama,” pogosto rečemo, in se nato čudimo, ko leta kasneje ugotovimo, da vse stvari počnemo same.

Zakaj se odpovedujemo stvarem, ki so nam ljube? Ker nas je strah, da bi se drugi odpovedali nas, da bi se nas odrekli in potem se raje odrečemo stvarem, ki so lepe in ki nas polnijo, kot da bi ostale same.

V resnici nisi upravičena do ničesar (upravičenost je močno povezana s pričakovanji in s tem, da so ti drugi dolžni). In hkrati imaš vso pravico do vsega, kar si želiš. In v tem je velika razlika. Kajti zgolj tiho pričakovanje in potrpljenje, te v resnici ne bo pripeljalo tja, kamor si želiš.

Zato nehaj trpeti. Povej na glas, kaj si želiš. In ne pričakuj, da boš to dobila takoj. To, kako moškemu povedati stvari na način, da te bo takoj slišal in upošteval je svojevrstna umetnost, ki poleg veščine sporazumevanja, kjer drug drugega slišimo, zahteva predvsem medsebojno spoštovanje in prijaznost.

Če te zanima več o tem, kako različni smo si, in kako lahko bolje razumemo drug drugega, te vabim na spletno druženje Izkušnja Prebujene Ženske. Začnemo v ponedeljek 25.1.2016.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki se prebujajo v zavedanje, da so prerasle življenje, ki so ga živele do sedaj in želijo več od življenja. Ženskam asistira, da vzljubijo sebe, začutijo zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si

Tvoja zgodba je zdravilo srca

, , 3 komentarji

Sedeli smo v učilnici in učiteljica je razlagala, kako so fantje in dekleta v najstniškem obdobju različni. Pokažejo se razlike v hormonskem sistemu. Pri fantih je testosteron hormon, ki fante sili v ščitenje ozemlja – ni več vstopa v njihovo sobo, dokazovanje svoje moči, drznost in tveganje. Dekleta postanejo bolj občutljiva, iščejo pozornost in želijo ustvarjati povezave, odnose s sovrstniki. To je bil več kot popoln uvod v izkušnjo, ki je sledila.

Zvečer je moja hči prišla do mene in začela; »Mami, če je nekdo čuden in izstopa, če ga okolica ne sprejema, a bi se moral prilagoditi, da bi bil sprejet?«

Hotela sem vedeti več o okoliščinah kako je čuden in zakaj izstopa, vizualno, z mišljenjem, idejami, potrebovala sem več informacij, da bi lahko objektivno povedala svoje mnenje. Izkazalo se je, da govori o sebi.

Globoko sem zadihala, ker sem čutila, da je nastopil tisti trenutek, ko se bova spogledali na čisto novem nivoju.
Z njo sem podelila zgodbo prijateljice, ki jo je z menoj delila taisti dan.

»Izzivi so zato, da rasteš,« je začela. »Vse se dogaja zate, če le lahko uvidiš. Vendar smo ženske enostavno prezahtevne same do sebe. Naj s teboj podelim, kako sem bila zaradi sijanja izločena iz družbe.«

Srce mi je poskočilo, saj to zgodbo še predobro poznam iz svojega življenja.

»Ko sem bila v vrtcu, stara nekje šest let, smo se jeseni šli tržnico. Vsak otrok je v vrtec prinesel sadež in potem smo se razdelili v tri skupine, dve skupini sta prodajali in ena je nakupovala. V moji skupini so bili v glavnem fantje in že takrat sem imela ideje, kako polepšat stvari, sadje zaviti v tulce papirja, tistim, ki so kupili več dati malo darilce. To je bilo 35 let nazaj, takrat nismo poznali popustov.

Naredili smo kovance iz papirja. Saj veš tiste, ki ji s svinčnikom prebarvaš na papir in izrežeš. Zabavala sem se, sijala sem, bila sem ustvarjalna, delila sem najboljši del sebe in resnično sem uživala v tem, da sem poskrbela za kupce. V naši skupini je bilo veliko veselja in dobro razpoloženje.

Vendar je bila zavist s strani deklet v drugi skupini močna in še danes ne vem, kaj se je zgodilo. Samo čutim, da sem si takrat prepovedala uživati, se zabavati. Tisto malo užitka, ki mi je dovoljeno, ki si ga dam, si ga dam skozi hrano. Ker je hrana povezana s preživetjem in je nujno potrebna, da preživim, si tukaj dovolim uživati. Na drugih področjih je užitek prepovedan.«

Nekaj časa sva sedeli v tišini. Potem je nadaljevala.

»Ljubezen se daje skozi hrano. Veš, tale moja oblazinjenost s kilogrami, ta mehkoba, mi je pomagala preživeti. Izbrala sem blazino maščobe, da se sploh preživela, da sem lahko ohranila svoj sijaj, zase. Ne za druge, zase.«

Obsedela sem, ganjena. Kajti čutila sem, da je to resnica, povezana s kilogrami številnih žensk.

Z njo sem delila: »A ni noro to, da se obdamo z več kilogrami zato, da bi preživele. In potem nas dnevno zasipavajo s sporočili, da bi morale shujšati in svoj preživetveni mehanizem razbiti. Še bolj nas silijo v to, da nimamo rade same sebe. Da se kaznujemo, da bi ustrezale trendom.«

»Veš,« je začela »najbolj smešno je, da z mojimi kilogrami nimam težav jaz sama. Vsi okoli mene imajo težave z njimi.«

Ko sem zaključila z zgodbo, je moja hči dvignila pogled in tiho začela: »Veš mami, to je tudi moja zgodba.«

Vedno sem vedela, da ni modro delati stvari na silo. Čakala sem, dolgo, na ta trenutek resnice. Ena mojih zavez je, da nikomur ne vsiljujem tega, kar vem. Ko nekdo potrebuje nasvet ali želi z menoj podeliti svojo zgodbo, sem tam. In nadvse hvaležna sem bila Vesolju, da je bil to eden redkih večerov, ko sem bila tam. Cela, prisotna, samo z njo. Imela sem čas.

»V prvem razredu, sem se družila s prijateljico, ki je bila dobra prijateljica tudi z drugimi in kmalu se je začela igra izključevanja med njimi, ko so se šle katera je dobra s katero in s katero so skregane.
Bila sem priča eni njihovi igri z žogo, ko so si podajale žogo in v igri eno od deklet na trdo prijele. Ko je klicala, naj ji nekdo pomaga, sem vstala in jo hotela rešiti prijema. Res sem hotela pomagati, nisem je hotela pustiti na cedilu.
Vendar me je zelo grobo zavrnila, naj se ne vmešavam v igro, ker me ni nihče povabil v igro.«

Čutila sem njeno stisko in jokala z njo, kajti še kako dobro sem poznala igro izključevanja in občutek osramočenosti, ki nastopi, ko se zaveš, da si vstopil v igro nepovabljen, občutek nezaželenosti, izločenosti in izobčenosti.

Jokala sem kot dež, ker je tako močno zadela na mojo občutljivo točko. Moj zapuščeni otrok, moja zapuščena punčka je tolikokrat čutila to isto igro zapuščenosti, zasramovanja, ko ostaneš sama in potem sama sebe zmelješ v prafaktorje, češ kaj mi je tega treba, zakaj sem sploh pristopila in hotela pomagati.

»Veš,« je rekla, »tako kot tvoja prijateljica, sem se tudi jaz zaprisegla, da se ne bom več vmešavala. Umaknila sem se in zapustila igro.«

Vendar je v življenju težava v tem, da te vse počaka. Dokler se s svojimi ranjenostmi nismo voljni spogledati, jih nosimo v sebi in po devetih letih sva se o tem lahko pogovorili. Devet let je to nosila v sebi. Moja prijateljica je svojo zgodbo v sebi nosila petintrideset let. Vendar zgodbe ne moreš osvoboditi čustvenega naboja, sramu, čustev, ki so ostala ujeta v zgodbi, dokler ne ozavestiš okvirov svoje zgodbe in začutiš tega, kar je bilo tam prisotno in kar je zamrznilo v teh okvirih.

Ta del ostaja del tebe. Nikamor ne gre. V tebi čaka, da se boš zmogla imeti dovolj rada, da boš držala prostor za to zgodbo, da se bo pokazala in da se boš z njo lahko soočila.

Nato sem jo vprašala, kaj jo je ta del, ta njena punčka, ki je bila zapuščena, ranjena, prizadeta naučil, kaj je bilo darilo tega dela?

»Veš, mami, zaščitila me je, da se nisem postavljala na strani, ko so se dekleta med seboj izločale, da sem bila nevtralna in si nisem ustvarjala sovražnikov.«

Smrkala sem kot majhen otrok, ko sem jo poslušala. Globoko ganjena ob zaupanju, ki mi ga je izkazala, srčnosti, njenemu pogumu, da se je spogledala s tem delom v sebi. Hvaležna za priložnost, da sem delila z njo zgodbo, ki je odprla njeno srce, njeno rano in ji pomagala pogledati vanjo. Da je lahko prepoznala delček sebe in ga objela z ljubeznijo.

»Ti si moj sonček,« sem začela. »Čisto vsaka oseba na ta planet prihaja s svojim edinstvenim, enkratnim Darilom, ki je samo tvoj. Počiva v tebi in na tebi je, da ga odkriješ in deliš z drugimi. Tvoja ranljivost, milina, sposobnost sočutja, povezanosti in bližine je velika dragocenost. Mnogi tega ne prepoznavajo kot Darilo, vendar je. Tvoja srčnost je brezmejna in to je Darilo. Nikoli ne skrij tega, da bi ustrezala okolici.

Ja, pomembno je, da poznaš svoje dragulje, svoje bisere in da skrbno izbiraš s kom jih deliš. Ne meči biserov svinjam, če ne vedo s čim imajo opravka. Skrbno izberi ljudi, ki te vidijo, ki te čutijo in vidijo vrednost tega, kar je v tebi. Vendar moraš najprej ti videti svojo dragocenost in vrednost, da jo lahko nato deliš.

Zahvali se svoji punčki, ki te je obvarovala, ki je skrila tvoj sij, da lahko danes z več modrosti in večjo skrbnostjo izbiraš s kom boš svoj sij delila. So ljudje in situacije, kjer je modro moč svojega sonca zmanjšati, včasih celo ustvariti noč, vendar nikoli ne ugasni svoje lučke. Ti si tista, ki upravljaš s svojim sijem, ti izbiraš s kom in kdaj lahko tvoje sonce zasije na polno.

Zato sij, Sonce moje, sij.«

Ko sva končali je sijala. Njene oči so žarele in vedela sem, da je osvobodila svoja bremena preteklosti. Toliko let sem čakala na primeren trenutek, na ta trenutek. In moja potrpežljivost je bila na mestu.

Ni modro siliti. Ni modro prehitevati. Nikogar ne moreš prisiliti v zdravljenje. Zdravljenje se zgodi, ko je na voljo sveti prostor, v katerem lahko prepoznaš svoj svinec. Na voljo moraš imeti energijo, da svinec osebnosti preobraziš v zlato Duše.

Ženske imamo v sebi to sposobnost, da ustvarimo srčni prostor, da čutimo z osebo na drugi strani, smo v so-čutenju, v sočutju. In s tem osebi na drugi strani damo možnost za preobrazbo, za zdravljenje. Nič ti ni treba narediti, ni potrebno delovanje, tehnika, nič.

Zadošča, da si. S svojo srčnostjo in prisotnostjo. Z globokim poslušanjem odpreš sveti prostor, v katerem se oseba počuti dovolj varno, da gre v svoj notranji proces preobrazbe. Aktivno poslušanje drži ta prostor. Je posoda, ker če ti nimaš nikogar, ki bi ti bil priča, ki bi te začutil in ugledal, ki bi držal ta prostor zate, zdravljenje ni mogoče.

Potrebuješ pričo. Potrebuješ nekoga, ki je odslikava, ki te čuti, ki ve, kaj čutiš ti. Srčnost ni v tem, da njihova bremena prevzameš nase, temveč v tem, da svoj sij deliš z njimi. Ta tvoja svetloba drži tebe, ustvarja posodo zate in na enak način drži osebo na drugi strani. Ti ustvariš prostor skozi svetlobo in svetloba nič ne naredi, samo je. V resnici ne narediš zdravljenja za nikogar.

Tvoja zgodba, osvobojena vseh sodb, razsodb, krivde, sramu, vse čustvene navlake, vseh plusov in minusov je tvoje zdravilo srca.

Zato zasij, draga Zvezda, zasij. To je tvoje Darilo. Zato si tukaj!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki se prebujajo v zavedanje, da so prerasle življenje, ki so ga živele do sedaj in želijo več od življenja. Ženskam asistira, da vzljubijo sebe, začutijo zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si

Ali tvoj stresometer kaže rdeče?

, 0 Comments

Nič v našem življenju na nas ne vpliva globlje, tako telesno kot čustveno, kot naši odnosi z drugimi ljudmi.

Nevrološke poti, ki nas silijo v povezovanje z drugimi, nastanejo v naših možganih v zgodnjem otroštvu. Izkušnje, ki jih imamo v tem kritičnem obdobju, bodo vplivale na krogotoke v našem živčnem sistemu, ki se razvijejo in ostanejo z nami za vse življenje. To, ali si nagnjena k rdeči coni ali k zeleni na tvojem stresometru, pa določa tvoja biologija, ki je naravnala svoje barometre že zelo zgodaj v tvojem življenju.

Tvoja sposobnost za uspešno življenje, ne glede na to kaj je zate uspeh, je v veliki meri odvisna od tega, kakšne odnose imaš z drugimi ljudmi.

In če je ta del tvojega življenja nezadovoljiv, je edini način, da popraviš stare krogotoke, ki določajo tvoje sedanje odnose ta, da razkriješ in ugotoviš, kako so bili tvoji možgani v tvoji mladosti naravnani.
Med adolescenco in po njej te privlačijo partnerji, ki ti omogočijo, da obnoviš in ozdraviš nerazčiščena čustvena vprašanja iz otroštva. V naši kulturi svoja najgloblja hrepenenja izražamo v ljubezenski zvezi. Zato je vsaka od teh zvez kot mikroskop za naš čustveni krogotok.

Tvoji intimni odnosi, bolj kot vsi drugi vidiki tvojega življenja, razkrivajo stare rane.

Bolečina je zaveznica, ki te opominja, da pogledaš kaj v tvojem življenju ne deluje. In bolečina mentalnega telesa je strah. Številne ženske poskušajo svojo bolečino zmanjšati tako, da se primerjajo z nekom, ki mu gre veliko slabše. Kajti skozi logični del naših možganov vedno najdemo dober razlog, zakaj se nimamo nad čem pritoževati.

Vendar je dejstvo, da ima limbični del možganov, ki ima v svoji domeni čustva veliko močnejšo in bolj zapleteno povezavo z našimi notranjimi organi, kot so srce in žilni sistem, kot jo ima področje, povezano z logičnim, razumskim razmišljanjem. Številne ženske s katerimi prihajam v stik (tudi sama sem bila na tej isti poziciji) mi povedo, da se v svojem življenju nimajo nad čim pritoževati in vendar so nesrečne.

Ker se v takih situacijah tako rade primerjamo z drugimi, zato velikokrat obtičimo v svojem razumu in se ne premaknemo skozi proces preobrazbe.

Ni dovolj, da se o čustvih pogovarjamo. Da bi prišlo do ozdravljenja, jih moramo izkusiti. Predati se moramo svojim čustvom jeze in strahu, jih spoznati, tako, da jim dovolimo, da nas preplavijo. Le tako lahko zacelimo svoje življenje, da si priznamo, da sta bolečina, žalost in jeza del nas. Potrebno je prepoznati in si priznati, da je vse del nas, da je vse eno. In tukaj je ključno, da spoznamo in zavestno uporabimo naravni tok čustev, ki nam je na voljo.

Naše celice poznajo dva načina delovanja, ki sta zelo naravna – stres in umirjenost, vojno ali mir.
Kadar smo v stresu, celica vso svojo energijo usmeri v ovojnico in se pripravi na branjenje celice pred napadalci. Kadar smo umirjeni, je to znak za naše celice, da energijo usmerijo v jedro celice in se pripravijo na regenerativne procese. Skratka lahko smo v vojni ali v miru, izbira je vedno naša. Ena od interpretacij je tudi taka, da ko smo v coni zelene, so naši možgani v fazi zavestnega izbiranja, pripravljeni na soustvarjanje in sodelovanje. In ko so naši možgani v rdeči coni smo v reakciji.

Ko tvoj stresometer kaže rdeče, imaš na voljo samo tri odzive – boj, beg ali zamrznjenost.

Res je, da sta oba načina naravna, vendar je dejstvo, da te, ko si v zeleni coni, to nič ne stane. Medtem, ko te zadrževanje v rdeči coni, pogosto drago stane. Načeta je tvoja dobrobit, zdravje in dolgoživost. Stanje umirjenosti aktivira parasimpatični živčni sistem, obnovo telesa in umirjen, ter srečen um. Kadar pa si v stanju, ko se želiš izogniti grožnjam zunanjega sveta, ali se ukvarjaš z izzivi v odnosih, se aktivira simpatični živčni sistem, ki pozna odziv boj ali beg in stresni hormoni kot je kortizol preplavijo tvoje telo.

Dejstvo je, da se v takem stanju pripraviš na napad ali branjenje, in izkušaš strah, skrbi in iritacijo. Žal se s stresom ne moreš pomiriti tako, da ga poskušaš spremeniti, ga zajeziti, ali skriti sama pred seboj. Energija, ki je ujeta v čustvenih tokokrogih nikamor ne izgine, ne more se kar izničiti, to kar lahko z njo narediš zavestno je, da jo preusmeriš, preliješ tja, kamor jo želiš usmeriti.

PMS in stopnjevanje simptomov v obdobju predmenopavze, so tvoje notranje vodilo, ki te skuša opozoriti na spremembe, ki jih je potrebno vnesti v svoje življenje. Če nisi pozorna na vprašanja, ki se v letih redne menstruacije pojavljajo vsak mesec, se bodo s tem, ko postajaš starejša, simptomi stopnjevali.
Povprečna ženska ima do menopavze okoli 480 menstruacij in 40 sezonskih ciklov, kar pomeni okoli 500 poročil o napredku. Vsako PMS vprašanje je povezano z večjo in globljo potrebo, ki ni zadovoljena. Nerazsodnost, ki jo povzročajo hormonske spremembe v tem obdobju in kasneje v obdobju menopavze, so povezane s spremembo na možganih tako, da dobi ženska bolj ostro oko za neenakosti in nepravičnost.

V ženski se začnejo dvigati vse njene potlačene želje in ustvarjalnost, vsa hotenja, ki so kot vulkan, ki želi izbruhniti.

Če ta vulkan ne najde izhoda navzven – če je ženska zaradi miru doma ali v službi tiho in zadržuje izražanje svojih kreativnih nagonov – je to kot bi zamašili ventil na ekonom loncu. Nekaj mora popustiti in najšibkejši člen je lahko telo, kar se odrazi na zdravstvenem področju, lahko je čustveno telo, kar se odrazi na odnosih ali mentalno telo, kar se odrazi skozi depresijo in negativno perspektivo.

Težave kot so prizadetost in užaloščenost ob banalnem dogodku kot je npr. če mož ne vzame iz omarice tudi tvoje skodelice za kavo so na prvi pogled morda smešne, vendar to kaže na globlje potrebe za katere se ne zmeniš; potrebo po več pozornosti, več skupaj preživetega časa. Ko teh potreb ne priznaš, začne telo čedalje glasneje kričati, da pritegne tvojo pozornost. In to je priložnost za vpogled vase.

Če se temu stresu, ki se pojavlja v tvoji notranjosti ne nameniš potrebne pozornosti, bo pritisk, ki se v notranjosti ustvarja, po vsej verjetnosti poiskal pot na prosto preko katere od bolezni, ki so pri sodobni ženski zelo pogoste; bolezni srca, rodil ali prsi, ali skozi depresijo. Tvoje zdravstveno stanje in sreča sta bolj odvisna od tvojega zaznavanja življenjskih dogodkov okoli tebe kot od samih dogodkov. In ravno zaradi tega imamo v vsaki situaciji, ki se izkaže za stresno, vedno priložnost, da svoje stresne tokokroge v živčnem sistemu preobrazimo v tokokroge radosti.

Vendar do spremembe lahko pride le, ko razumeš, kaj je potrebno storiti.
Na svojih druženjih za ženske vedno predstavim piramido, ki je sestavljena iz štirih enakovrednih delov in zajema naše zavedanje, razumevanje, čutenje in izkušanje. Vsi štirje aspekti naše življenjske piramide so enako pomembni v našem procesu preobrazbe.

Vprašati se moraš, zakaj čutiš takšna čustva, kot jih čutiš, izbiraš takšne partnerje kot jih izbiraš in ravnaš tako, kot ravnaš. Odgovor leži v najzgodnejših življenjskih izkušnjah, ki so bile graditeljice tvojega živčnega krogotoka in še danes živijo v tvojih celicah.

Osnovna obramba pred neprijetnimi čustvi je izogibanje.
To pribežališče se običajno dobro obnese do prihoda v menopavzo, ko se hormonska sprememba gledišča in spremljajoče spremembe v možganih zarotijo in prikličejo na površje vse zakopane travme in nerešena vprašanja, ki se izrazijo s telesnimi simptomi, ki jih ni mogoče spregledati. Če ne prej,je menopavza tista, ki žensko oskrbi z energijo, sposobnostjo osredotočanja, jasnostjo in pogumom, da spremeni tudi najgloblje zakoreninjene vzorce.

In vendar ni potrebno čakati do menopavze, da bi se soočila s svojimi notranjimi nerazrešenimi zadevami. Vsak menstrualni cikel ali prehod letne energije, kot je začetek letnega izdiha, ki se začne s 1.2., nam prinaša priložnost, da preobrazimo ranjenosti v sebi.

Naravni tok čustev nas vodi iz jeze v prijaznost. In pomladna energija rasti nas spodbuja in nam omogoča, da se skozi ta premik v sebi premikamo lahkotno. Zato ta izjemni čas v letu izkoristi za premik iz jeze v prijaznost in preobrazi svoje notranje tokokroge stresa v tokokroge radosti.

Pet načinov, kako lahko zmanjšaš svoj stres:

1. Pij Tulsi čaj. Tulsi je adaptogena rastlina in pomirja stres ter podpira obnovitvene procese v telesu. V Indiji jo že več kot 5000 let uporabljajo kot zdravilni balzam za telo, um in duha.

2. Globoko dihaj. Počasno dihanje umiri živčni sistem in pomaga nižati stres.

3. Gibaj se. Telesna aktivnost pomaga in zato izkoristi prosti čas za sprehode.

4. Dovolj spanja. Telo se regenerira med spanjem in pomembno je, da telesu omogočimo čimbolj miren spanec in predvsem dovolj spanca, da se lahko obnovi.

5. Hvaležnost. Hvaležnost je tista, ki nam pomaga stresometer obrniti v zeleno.

Če Te zanima več o tem, kako stres preobraziti v radost, Te vabim na spletno druženje Objemi Sebe, več informacij na povezavi tukaj….

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki se prebujajo v zavedanje, da so prerasle življenje, ki so ga živele do sedaj in želijo več od življenja. Ženskam asistira, da dvignejo svoj nivo samozavesti in zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si

Bodi ta Ženska!

0 Comments

Pričakovanja so največji tihi ubijalec odnosa. Še zlasti tista, ki jih nikoli ne izrazimo in samo tiho visijo nekje v medprostoru odnosa. Dejstvo je, da nekoga ne ljubiš zaradi tega, ker je popoln, ljubiš ga kljub temu, da ni popoln. Pričakovanje popolnosti je smrtonosna iluzija, ki ubije odnos.

Zato se moramo kot ženske zavedati svoje tendence po tem, da želimo svoje moške ‘popraviti’ ali spremeniti. Sploh, ko stopimo na svojo pot rasti, pogosto od žensk slišim pritoževanje, da bi moral tudi moški nekaj narediti na sebi. Ob tem gledamo skozi svoja očala in pogosto ne vidimo, da se moški soočajo s stvarmi na svoj način.

Kot prvo, moški ne govorijo o tem, kaj doživljajo in s čim se soočajo. Moški ne procesirajo svojih stvari in ne pridejo do rešitev s tem, da bi o tem govorili. Za moške je to velika potrata energije, ki nikamor ne vodi. Zaradi tega ne razumejo žensk, da o svojih izzivih moramo govoriti, da bi našle rešitev. Samo iz te ene razlike med spoloma izvirajo številni prepiri in nesoglasja, ker ženske pričakujemo od moških, da so taki kot me, samo da je njihov videz drugačen.

Zato bodi pozorna na svojo tendenco, da popravljaš nekoga, ki ni poškodovan. Je popoln tak, kot je. V vsakem odnosu imamo izziv sprejemanja navad in lastnosti partnerja. Pogosto pademo v past, ko poskušamo spremeniti osebo na drugi strani. Mislimo, da če bi bil on prijaznejši, če bi mi pomagal, če bi me pogosteje poklical, bi bilo vse popolnoma drugače.

To je, kot bi poskušala natočiti gorivo v avtomobil nekoga drugega v upanju, da boš imela brezplačno vožnjo, medtem ko je posoda za gorivo v tvojem avtomobilu prazna. Napolni svojo posodo v svojem avtomobilu. Potem boš lahko šla, kamorkoli boš želela, in naredila, karkoli boš želela. Dejstvo je, da ne potrebuješ osebe na drugi strani, da bi poskrbela za to, kar ti potrebuješ.

Gandhi je rekel: Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu. Bodi ta Ženska, ki živi življenje, ki ga želiš živeti. Ti gre na živce njegov nered? Namesto da poskušaš spremeniti njega, ti naredi nekaj glede tega. Če moti tebe, se moraš ti soočiti s tem, kar te moti. Naredi stvari zase, ne namesto njega.

Tretje vodilo intimnega partnerstva se glasi; Bodi ta Ženska!

Uspešna sodobna ženska, ki je finančno skrbnica družine, se pogosto ne zaveda, da podzavestno pričakuje podporo svojega partnerja, skupaj z negovanjem in razbremenitvijo.

Vendar ker moški ne more osrečiti ženske, dokler sama ne poskrbi za svojih 50 odstotkov nege, vedno pogosteje vozimo svoj avtomobil s prazno posodo goriva. In v tem začaranem krogu sem se pogosto znašla tudi sama, ko sem pričakovala od moškega, da me bo negoval in mi pomagal, da se regeneriram, toda nič, kar je naredil, ni bilo dovolj dobro.

Če tvoj moški ne komunicira s teboj ali ti ne pove podrobnosti glede tega, kaj se dogaja v njegovem življenju, je pomembno, da ti veš, kaj so tvoje potrebe. Pogosto svoje potrebe projiciramo na svoje moške in od njih pričakujemo, da se bodo odzvali na načine, ki so pomembni nam.

Kaj potrebuješ ti? Morda prepoznavaš, da pogrešaš pogovor, da potrebuješ pogovor s svojo prijateljico. Bodi ta Ženska, ki komunicira, če prepoznavaš, da je to tisto, kar potrebuješ. Bodi sprememba, ki jo potrebuješ, ne to, kar misliš, da oseba na drugi strani potrebuje.

Ne glede na to, kako bistra si, nikoli ne moreš zares vedeti, kaj potrebuje oseba na drugi strani. In tako tudi oseba na drugi strani v resnici nikoli ne ve, kaj potrebuješ ti, če tega jasno in glasno ne poveš. To je ena najtežjih praks v odnosu, saj zahteva sprejemljivost in pripravljenost, da prisluhneš najprej sebi in seveda tudi osebi na drugi strani.

Lekcija, ki sem jo vzela precej na ‘trdo’, je vsebovala zavedanje in razumevanje, da moram zase poskrbeti v prvi vrsti sama. Ko sem bila zadovoljna, me je moj moški vedno osrečil še bolj. In da sem prišla do svojih 50 odstotkov, je to pogosto pomenilo, da sem morala na glas izraziti svoje želje in povedati neposredno, kaj potrebujem, brez pričakovanj in tihega upanja, da bo uganil, kaj potrebujem, in mi to dal. Da bo on poskrbel zame.

Ta lekcija v mojem partnerstvu je bila zelo pomembna; da sem nehala pričakovati, da bo moj dragi naredil nekaj, zaradi česar se bom počutila lepšo, bolj ljubljeno, bolj sprejeto. Naučila sem se prisluhniti sebi. Ko si prisluhnem, kaj potrebujem, in si to dam ali pa povem na glas, kaj potrebujem, sem precej bolj srečna. Hkrati pa sem osvobodila svojega moškega frustracij in ugibanja, kaj naj naredi in kako, da me bo osrečil še bolj.

Bodi ta Ženska, ki živi življenje, kot si ga želi!

Tri pomembne prakse Prebujene Ženske so:

1. Upočasnitev
Da bi prepoznala, kaj so tvoje potrebe, je treba upočasniti. Če želiš natočiti na bencinski črpalki, moraš ustaviti na črpalki. Ne moreš napolniti posode za gorivo svojega vozila s tem, da se mimo črpalke pelješ 100 km/h. Za žensko, ki je nenehno v pogonu in hiti od enega opravka do drugega, je to lahko velik izziv, vendar je dejstvo, da boš morala upočasniti, če boš hotela ugotoviti, kaj potrebuješ, in to deliti s svojim moškim.

2. Samoizpraševanje
Razmislek ti vedno odpira notranja vrata, da prisluhneš temu, kar je prisotno v tebi. Razmislek ti omogoči, da prisluhneš sebi, svoji notranji modrosti. Ko si podariš čas za raziskovanje, ko si postaviš navznoter vprašanje: »Kaj pravzaprav potrebujem?«, odpreš vrata ustvarjalnim možnostim, ki jih skrivaš v svoji notranjosti. Pomembna je potrpežljivost, kajti odgovori ne pridejo nujno takoj. Ključ je v tem, da ne siliš, da ne iščeš, da ne poskušaš z aktivnostjo priti do odgovorov. Umirjenost, povezanost s seboj in potrpežljivost so ključni v tej praksi.

3. Poslušanje
Poslušanje nas brez dvoma uči potrpežljivosti. Vendar sem v praksi odkrila, da se vedno izplača, ko si voljna potrpežljivo počakati na moškega, da zbere svoje misli in podeli s teboj svojo modrost. Z zbranim poslušanjem iz sogovornika vedno izvabimo vse tisto, kar je zanj živo, pomembno in resnično. Tovrstno poslušanje od nas vedno terja upočasnitev, umiritev in čas. Treba se je odreči pričakovanjem, sodbam, dolgočasju, samovšečnosti in obrambni drži, ki jo pogosto zavzamemo, ko v tišini čakamo, da se sogovornik odzove. Če si voljna počakati in prisluhniti s celim svojim bitjem, moški s teboj deli svoje dragulje.

In tovrstno zbrano poslušanje je enako pomembno, ko si postaviš vprašanje navznoter in čakaš na odgovor. Popolna prisotnost pomeni, da si pozorna, zbrana in popolnoma v tem trenutku, zdaj. Ko si voljna prisluhniti svoji notranjosti z zbranostjo in polno pozornostjo, se duh razširi in iz tvoje notranjosti se začnejo porajati zamisli, za katere sploh nisi vedela, da so v tebi. Skozi zavestno, zbrano poslušanje pridemo v stik s svojo izvorno naravo.

Te zanima, kako ustvariti čustveno stabilnost, mentalno jasnost, prepoznavanje svojih potreb in imati pogum, da jih deliš s svojim moškim? Več delim v druženjih Prebujene Ženske. Informacije najdeš na spletni strani >>>tukaj<<<

Podeli z menoj svoje uvide, izkušnje in AHA momente. Hvala, da si!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki se prebujajo v zavedanje, da so prerasle življenje, ki so ga živele do sedaj in želijo več od življenja. Ženskam asistira, da dvignejo svoj nivo samozavesti in zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si

Zapis je objavljn na spletni strani www.svetloba.si

40 dni potrebuješ za zavestno preobrazbo

0 Comments

Pogosto mi zastavijo vprašanje; koliko časa je potrebno, da preobraziš nekaj v svojem zavedanju in s tem tudi v fizični realnosti. Tako duhovne tradicije po vsem svetu, kot tudi znanstveniki, ki raziskujejo možgane, pa metafizika, se strinjajo, da tisto, kar počneš 40 dni za vedno spremeni tvoje življenje. Konec koncev je večina programov odvajanja od odvisnosti, kot so alkoholizem, droge, kajenje oblikovanih tako, da osebo vodijo skozi 40 dnevni program.

Zanimivo, ni res!? Ko preobražamo vzorce samo sabotaže, svoje navade, rutine, v nove navade, ki so pravzaprav dobre za nas – v tiste, ki ustvarjajo radost, mir, ljubezen in blaginjo – podzavest potrebuje 40 dni, da usvoji novo navado. Možgani se spremenijo, celice prevzamejo nova sporočila, paradigma se spremeni in vedno bolj in bolj zaupaš sebi in novim načinom Biti.

Res je, 28 dni potrebuje eterično telo, da usvoji novo navado, vendar je potrebnih še nadaljnjih 12 dni, da možgani resnično usvojijo nove zapise in da kolovozi v našem živčnem sistemu počasi postanejo makadam, pa asfaltirana cesta in sčasoma avtocesta.

40 dni je potrebno, da se ustvariš nove povezave v svojem živčnem sistemu… da tvoja podzavest spusti stare navade… da preobraziš prepričanja, skozi katera ustvarjaš svojo realnost zdaj… da svoje celice očistiš in da v novem ciklu, ko se delijo, starih receptorjev za pomanjkanje ni več…

Brez dvoma telo potrebuje 40 dni, da spremembe vnese v tvoje fizično telo in v tvoje vsakodnevno življenje. Zakaj?

Poglejmo zelo od blizu. Vsaka celica v tvojem telesu se zaveda in ima v sebi matriko trenutne zavesti. Rdeče krvničke v tvoji krvi krožijo po tvojem telesu in s seboj nosijo vibracijo trenutnega zavedanja. Dejstvo je, da ima vsak človek ogromno rdečih krvničk, v kubičnem milimetru krvi je običajno od 4,2 do 6,3 milijona rdečih krvnih telesc. Življenjska doba rdečih krvnih telesc je zelo kratka v primerjavi z drugimi celicami, od 100 do 120 dni. V tem obdobju telo dnevno proizvede kakšnih 20 milijard krvnih celic, ki nadomestijo stare. Lahko bi rekli, da v 57 dneh nove celice, z novo zavestjo, presežejo število tistih s starim zapisom. In ker so nove celice močnejše, kot njihove starejše kolegice, bi lahko rekli, da je tisti čas, ko se zgodi premik nekje okoli štiridesetega dne.

Zavest novih celic bo vplivala na zavest telesa, kot tudi zavest novo ustvarjenih celic.

Zato ni slučajno, da se 40 dni šteje kot pomemben časovni okvir preobrazbe, kar lahko vedno znova najdemo tudi v svetih spisih. Mojzes je bil 40 dni na gori, Jezus 40 dni v puščavi, 40 dni se postimo in 40 dni traja žalovanje za umrlim, kar naj bi bil čas, v katerem duša popolnoma zapusti fizično raven.

Ker so izkušnje na fizični ravni zgolj preslikava zavesti, vse kar želiš spremeniti v svojem življenju zahteva premik v tvoji zavesti, kar v praksi pomeni, da moraš temu posvetiti vsaj 40 dni, da se premik utelesi. Kar v praksi pomeni, da če izpustiš en sam dan v tem procesu 40 dni, moraš začeti znova. Potrebnih je 40 dni v enem kosu, brez prekinitev.

In iz lastnih izkušenj lahko povem, da je to, če delaš stvari sama, praktično nemogoče. Vedno znova je na delu naš saboter, ki kreira takšne in drugačne izgovore, ki nam jo zagode tako, da enostavno pozabimo na to, čemur smo se zavezale.

Če želiš resnično ustvariti premik v novo paradigmo, če želiš kreirati iz ljubezni, namesto iz strahu, je potrebnih 40 dni vsakodnevnega osredotočanja na to, kar si želiš, da to tudi ustvariš.

Izziv je v tem, da ti postaneš to, kar kreiraš. Ti moraš biti ta Ženska, ki je Blaginja, ki je Radost, ki je Ljubezen, če želiš, da je to del tvoje realnosti.

Na mlaj, 8.1.2016 tako začnem že drugo leto s popotovanjem vase, ki sem ga poimenovala Moč Blaginje. Blaginja je povezana z občutenjem polnosti, izpolnjenosti, z ljubeznijo, radostjo in umirjenostjo. Je ena tistih dnevnih praks, ki me je v letu 2015 vodila v vedno globlji stik s sabo.

Vabim te, da se pridružiš skupini žensk, ki bomo na mlaj v Kozorogu začele z odpiranjem in sprejemanjem Blaginje v svoje življenje. Letos bo popotovanje čisto posebno, ker bo prvo predavanje, ki je vključeno v popotovanje namenjeno tvojemu notranjemu Dragulju in kako priti v stik s kvalitetami tvoje Ženske Duše..

Si zraven?

Več si lahko prebereš na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki se prebujajo v zavedanje, da so prerasle življenje, ki so ga živele do sedaj in želijo več od življenja. Ženskam asistira, da dvignejo svoj nivo samozavesti in zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si

Zapuščam te…

, 2 komentarja

Vsaka ženska je kdaj izkusila situacijo v kateri je zaslišala te strašljive besede…. Zapuščam te.

In vendar se pogosto ne zavedamo, kako pogosto te besede uporabimo v sebi, do sebe.
Zapuščamo same sebe.

Vsakič, ko ignoriraš svoje občutke, svoje potrebe, zapuščaš samo sebe. Ja, boleče je, čutim. Čutim svojo lastno bolečino ob tem, kolikokrat sem zapustila samo sebe. Tolikokrat sem čutila empatijo do drugih in poskušala izpolniti njihove potrebe, brez zavedanja, da sem ob tem pogosto pozabila na svoje. Skrbela sem za druge v upanju, da bom dobila njihovo potrditev, da sem dobra. Dovolj dobra, da se bo našel kdo, ki bo voljan poskrbeti zame.

Kolikokrat sem vpila sama v sebi in klicala Boga in angele, nekoga, da naj poskrbi zame. Prigovarjala sem si, da je zame poskrbljeno in hkrati globoko v sebi vedela, da si lažem. Počutila sem se nemočno v upanju, da se me bo nekdo usmilil.

Ja, ignorirala sem samo sebe na celi črti. Bila sem voljna razprodati sebe, dati vse, kar sem imela, da bi me nekdo imel rad. In ob tem nisem prepoznavala, da s tem sama sebi pravzaprav vedno znova sporočam, da ne ljubim sama sebe. Ne, nisem videla svoje vrednosti. Upala sem, da jo bodo videli drugi in da mi bodo potrdili mojo vrednost.

Upala sem, da bodo drugi prepoznali moje potrebe. Da bo moj dragi videl, kaj potrebujem in da bo prebral moje misli, da mi bo dal to, po čemer sem hrepenela. Mislila sem, da je njegova ljubezen do mene odraz tega kako poskrbi zame.

Prihajala sem iz službe, utrujena, izčrpana, izgorela in stopila skozi vrata, ter v trenutku od nekje potegnila energijo, da sem začela pospravljati urejati stvari, da bi si zaslužila ljubezen in pozornost.

Ko sem s svojim moškim delila svoje spoznanje, da si moram stvari zaslužiti, me sploh ni razumel. Govoril mi je, da stvari zaslužiš in ne da si jih zaslužiš, da imam v svoji glavi vse pobrkljano.
In ja, res je bilo tako. Prav je imel. Vse sem imela pobrkljano.

Po desetletjih tavanja v temi, sem nato dojela, da vedno, ko skrbim za druge in ob tem ignoriram samo sebe, moj notranji otrok čuti zapuščenost. Leta sem verjela, da me ljudje zapuščajo v zunanjem svetu, da sem žrtev okoliščin. Potem sem morala sprejeti dejstvo, da vse to počnem sama sebi.
Občutek zapuščenosti je bil moj notranji občutek.

Mislila sem, da so za moj občutek zapuščenosti krivi drugi, ker mi niso posvečali pozornosti, ker mi niso dajali ljubezni in potrditve. Potem sem spoznala, da občutek zapuščenosti ustvarjam sama, ker ignoriram samo sebe.

In sprejeti to dejstvo, se pomiriti sama s seboj ni bilo lahko.

Grizla bi, naredila bi vse mogoče, kupila bi si pot ven iz tega, če bi lahko. Vendar me je življenje vedno znova soočilo z nespornim dejstvom… ignoriram samo sebe.
Ne vidim sebe. Ne čutim sebe. Ne poskrbim zase.

Kako nenavadno je takole v nekaj stavkih strniti učenja desetih let. Ja, deset let je, kar sem s svojim notranjim otrokom začela komunicirati, kar sem jo ugledala v sebi. Vendar kljub temu, da sem svojo malo punčko v sebi prepoznala, še dolgo časa nisem hotela slišati tega, kar mi je govorila. Nisem hotela čutiti tega, kar je čutila.

Potem sem morala sprejeti, da sem zapustila samo sebe in da občasno to še vedno počnem.
Le, da me zdaj moja punčka spomni… glasna je, da ji prisluhnem.

Vendar še vedno boli.
Še vedno je surovo in kruto.
Še vedno čutim surovo ranljivost, ko se soočam z dejstvom, da zapuščam sebe. Še vedno.

Za odnos gre. Odnos s sabo. Odnos, ki ga razvijamo. Odnos, ki nas celi in zdravi.
In tega nihče ne more narediti namesto mene, namesto tebe, namesto kogarkoli.
Sebe vedno neseš s sabo, kamorkoli greš. Ne moreš pobegniti pred sabo.

Zato je morda najbolj modra stvar, ki jo lahko narediš, da sprejmeš sebe, točno tako kot si.

Ja, naporno je. Intenzivni dnevi so.
Vendar sem na koncu dneva vedno sama s sabo.
Pomirjena ali razburjena.

Nezadovoljna ali izpolnjena.
Izbira je na koncu vedno zgolj in samo moja.

Pa ti? Kako gre tebi?

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki se prebujajo v zavedanje, da so prerasle življenje, ki so ga živele do sedaj in želijo več od življenja. Ženskam asistira, da dvignejo svoj nivo samozavesti in zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si

Kreiraj z namero!

, , 0 Comments

To, da povabiš silo namere k soustvarjanju je ključnega pomena, da se tvoje Kreacije udejanjijo. In če te je strah tvoje moči, boš svoje kreacije sabotirala s tem, da nikoli ne boš zavestno povabila sile namere v svojo igro. In zelo dobro vem, o čem govorim.

Ženske imamo zelo dobro intuicijo. Zelo dobro vemo, česa smo sposobne. In pogosto svojega potenciala ne živimo enostavno zato, ker nas je na smrt strah, kaj bi se zgodilo, če bi resnično v polnosti bile to, kar smo.

Vsi imamo dostop do polja neskončnih potencialov, iz katerega izbiramo semena, ki jih nato zasejemo v svoji notranjosti in jih negujemo s hranili, vodo, soncem in namero. Namera je sila, ki jo povabimo k soustvarjanju in je ne postavljamo. Priklic namere ustvari pot izpolnitve. Globoko v sebi vsi vemo, da vedno dosežeš, kar si zaželiš. Namera je sila, ki te kot val vodi k temu, kar kreiraš.

Sama vem, da me je bilo te sile strah. Zato je raje nisem klicala. Zato se je pogosto dogajalo, da sem pisala sezname svojih želja, ki jih nikoli nisem čisto zares negovala. Pogosto že v začetku nisem verjela, da je mogoče, da se uresničijo. Mnoge stvari sem si želela, pa si nisem niti upala prositi zanje. Skozi prakso sem dojela, da če ne povabim namere v igro, ostanem brez asistence Vesolja v tej igri.

Če ne povem jasno in glasno kaj potrebujem, skozi občutenje, tega ne morem dobiti. Občutki so jezik s katerim komuniciramo z namero. Če sem izgubljena in ne ustavim ter povprašam po poti, je velika verjetnost, da bom ostala izgubljena. Ko kreiramo stvari, še posebej v začetku leta je ključnega pomena, da v igro povabimo silo namere.

Eden od načinov, kako nameri vzamemo moč je, da vanjo ne verjamemo ali da smo mnenja, da smo od nje ločene, v stilu to deluje za druge, zame pa ne. In od namere se ločiš, ko si v otopelosti, ko si ne dopustiš, da jo začutiš.
Da bi namero resnično sprejela, moraš biti ta ženska, ki to, kar priklicuješ, tudi sprejema.
In tukaj sem sama sebe uspešno sabotirala leta, kaj leta, desetletja.
Enostavno nisem bila voljna biti ta ženska, videti svoje vrednosti, enkratnosti in veličastnosti, da sem vredna tega, kar sem si želela.

S tem, ko sebe ne vidiš kot vredne tega, kar si želiš, si sama sebi največja ovira na poti kreacije. Zato je bistvenega pomena, da zavestno kreiraš svoje leto in da veš, da moraš Ti postati ta ženska, ki živi to življenje, ki ga želiš živeti.

In to je bilo tisto, česar me je bilo na smrt strah.
Kaj bi bilo, če bi si čisto zares dopustila, da sem to kar sem!?

Zato je modro, ko priklicuješ namero upoštevati naslednje pomembne korake:

  1. Opusti ovire na poti.

Če ti sebe ne vidiš, kot vredne tega, kar si želiš, tega enostavno ne boš dobila. Če svoje želje pišeš v obliki … »Jaz sem vredna ljubezni.« v podnapisih lahko preberemo, da ti ne verjameš v to, da si vredna ljubezni in da sama sebe skušaš prepričati v to, da si vredna ljubezni. Iskrenost s seboj, ko pride do želja, je bistvenega pomena in namera se odziva na občutke, ki so v podnapisih. Pomembno je prepoznati, kaj so ovire v tebi, ki ti preprečujejo, da bi se počutila vredno ljubezni. Dokler so ovire v tebi, ne boš dopustila, da stvari pridejo k tebi.

  1. Bodi jasna.

Seneca je rekel, “Če ne veš, v katero pristanišče pluješ, noben veter ni ugoden.”
Jasnost in konkretnost je bistvenega pomena, ko h kreaciji povabiš namero. Bodi zelo jasna kaj je tvoja želja in hkrati voljna slediti namigom in sinhronostim, skozi katere se te namera usmerja tja, kamor si usmerila svojo ladjo. Ne pozabi, da je na dolgem potovanju potrebno ustaviti ladjo v več pristaniščih in da je včasih daljša pot skriti blagoslov na poti.

  1. Aktiviraj vse svoje čute.

Občutki so močno povezani s tvojimi čuti. Pomembno je, da si dopustiš, da aktiviraš vse svoje čute, da slišiš, vidiš, vonjaš, okušaš in se dotikaš tega, kar želiš, da postane tvoja nova realnost. Povečaj glasnost izkušnje skozi svoje notranje doživljanje z vsemi svojimi čuti. Tukaj je bistvenega pomena, da vključiš tudi svoj čut za sprejemljivost. Zato je senzualnost v kreaciji bistvenega pomena.

  1. Sledi svojemu srcu.

Vedno, ko povabimo namero k soustvarjanju se zgodijo sinhronosti, ki nas vodijo k temu, da je potrebno slediti srcu in narediti navdihnjeno akcijo. Zaupanje sebi in sledenje toku je ključnega pomena, da priložnosti, ki pridejo k tebi prepoznaš in jih udejanjiš. To kar si želiš, nikoli ne bo kar padlo v tvoje naročje, potreben bo premik. Dnevne prakse te bodo vsak dan vodile bližje tvoji kreaciji.

  1. Praznuj sinhronosti.

Na potovanju vedno dobimo majhne znake, ki kažejo na dejstvo, da smo na pravi poti. Pomembno je, da opazimo sinhronosti in jih znamo praznovati. Sinhronost je mesto, kjer namera vstopa v realnost. Pomembno je, da si budna, da si priča, da opazuješ in opaziš majhne znake, da si na pravi poti. Prakse hvaležnosti so izjemen blagoslov, kajti to je eden od načinov, kako počastimo in praznujemo sinhronosti, skozi hvaležnost zanje.

  1. Podpora sestrstva.

Ko priklicuješ namero v krogu žensk, ki jim zaupaš in skupaj z njimi zapičiš svojo zastavico v tla, imaš podporo enako mislečih. Če ena lahko spremeni realnost, potem skupina lahko premika gore. Ko s tistimi, ki jim zaupaš deliš, kaj kreiraš zase, imaš že takoj na začetku podporo. Več glav več ve in pogosto se najdejo ženske, ki imajo kontakte, navdihe, uvide, ki lahko že takoj na začetku predstavljajo pomembne sinhronosti in veter v jadra tvoji ladji.

  1. Dnevna praksa.

Vem, ta ti ni všeč. Meni tudi ni bila. Vendar je dejstvo, da je kreacija kot treniranje mišice. Zahteva dnevno prakso. Pomembno je, da se dnevno uglašuješ na svoje želje, da dnevno obnavljaš stik z namero. Dnevna praksa izgradi tvoje zaupanje in tvoje akcije postajajo vedno bolj samozavestno naravnane na tvoje sanje. Začni že takoj zjutraj, ko vstaneš. In zvečer dan zaključi s hvaležnostjo za vse sinhronosti, ki jih je prinesel dan.

Zapomni si, priklic namere ni enkratno dejanje, je dnevna praksa. In namera je ključnega pomena, če želiš, da se tvoje sanje uresničijo. Zaupaj vase in bodi vztrajna.

Pogosto pozabimo na dejstvo, da je potrebna doslednost, da se naše želje tudi udejanjijo. Doslednost pomeni, da vedno znova ravnaš po zastavljenih načelih, da si vztrajen, kar naprej.

Torej, kaj si želiš v življenju? Kakšno leto želiš ustvariti?

Te zanima več in želiš izvedeti več o tem, kako povabiti namero v igro? Prijavi se na spletno druženje Kreacija Leta 2016, kjer je eno celo druženje posvečeno nameri. Več najdeš tukaj…

V komentarjih podeli z menoj tvojo izkušnjo z namero!

Več o nameri najdeš v članku Moč namere tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki se prebujajo v zavedanje, da so prerasle življenje, ki so ga živele do sedaj in želijo več od življenja. Ženskam asistira, da dvignejo svoj nivo samozavesti in zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si

Drugo vodilo partnerstva – Prevzemanje odgovornosti zase

0 Comments

Prevzemanje 100-odstotne odgovornosti za svoje izbire je povezano tudi s tem, da smo izbrale osebo, s katero smo. In s to našo izbiro smo izbrale vse njegove lepe in manj lepe dele, vse prijetne in manj prijetne dele njih samih. Če ne moreš sprejeti napak, potem v resnici ne moreš sprejeti te osebe v celoti. Če te nekaj hudo moti iz preteklosti, se moraš s tem soočiti in to sprejeti. Tukaj preprosto ni nobene bližnjice.

Esenca odgovornosti je v prepoznavanju, da imamo ne glede na to, kaj se je v našem življenju dogajalo do zdaj, vedno možnost, da izberemo na novo. Na voljo so nove izbire, ki tvojo situacijo premaknejo naprej. V tebi je sposobnost, da se odzoveš na kreativne načine in ustvariš nekaj popolnoma novega. Brez pričakovanj, kako bo to sprejeto na drugi strani.

Brez dvoma utegne biti to velik izziv. Kajti prevzemanje polne odgovornosti zase v praksi pomeni, da nimaš pričakovanj. Pričakovanja nas vedno naravnajo na razočaranje. Zakaj? Ker se stvari redko odvijejo na način, ki ga pričakujemo. In ker skozi pričakovanja poskušamo nadzorovati svoje življenje, skozi iskanje zunanjih dogodkov, ki ustrezajo našim notranjim željam. To nas vedno znova pusti v zagrenjenosti, utrujene in izčrpane.

Pravzaprav sta pričakovanje na eni strani in razočaranje na drugi dve plati istega kovanca. Žal nas v življenju pričakovanja pogosto vodijo v razočaranje nad partnerjem in iskanje nove osebe. Učenje, ki ga s seboj pogosto prinašajo prav težave v odnosu, je povezano z opuščanjem pričakovanj in s ponovno povezavo s seboj.

Ženske imamo pogosto težave s tem, da se prilagajamo in v zameno pričakujemo, da bo oseba na drugi strani za nas naredila to, čemur se odpovedujemo zaradi nje. Prav zaradi tega je prevzemanje polne odgovornosti zase in za svoje življenje tako ključnega pomena v partnerskem odnosu.

Ženske pogosto poskušamo v osebi na drugi strani ustvariti občutke obvezanosti, dolžnosti. Če nekaj naredimo za nekoga, pričakujemo, da bo oseba naredila nekaj za nas. Tovrstna obveza, ki jo moški čutijo, v odnosih pogosto deluje kot ledeni tuš. Žal je tako, da je naš notranji instinkt tak, da gremo takrat, ko nekdo nekaj pričakuje od nas, v uporništvo, se temu upremo ali pa se temu poskušamo izogniti. To je naš naravni odziv.

Zakaj veliko žensk, kljub temu da se nam stvari upirajo, naredi to, kar nekdo od nas pričakuje?
Okej, so izjeme, ampak v veliki večini ženske nočemo razočarati osebe na drugi strani in ustrežemo, čeprav se nam v resnici upira. Ženske smo toliko svojega življenja pripravljene dati drugim, v upanju, da bodo poskrbeli za nas.

In še posebej v partnerstvu vedno znova delamo stvari za moškega, tudi tiste stvari, ki jih ne želimo, v upanju, da bo za nas poskrbljeno. Vedno znova vzamemo sebi, da damo drugim, zanemarjamo sebe in svoje potrebe in smo na splošno mnenja, da je poskrbeti zase sebično.

Tako v resnici izdajamo same sebe in ranimo same sebe, kar lahko delamo nekaj časa, vendar slej ko prej ne moremo več in takrat gremo v boj, beg ali pa ignoranco, ki vodi v otopelost.

V človeški naravi je, da pričakujemo, da če mi trpimo in se prilagajamo, se bo tudi oseba na drugi strani.
Pogosto smo mnenja, da smo upravičene do stvari, kot je pretirano zapravljanje, ker se toliko trudimo in skrbimo za družino in svojega moškega. Seveda je lahko obojestranski dogovor, da sta v igri pričakovanj in obvezanosti, vendar to v resnici ni preveč zabavno.

Tukaj je pomembno razumeti, da prevzemanje odgovornosti ni enako kot prevzemanje krivde. V odnosu, kjer je ženska zlorabljena, mora prevzeti svoj del odgovornosti za to, kar se ji dogaja, vendar to ne pomeni, da je kriva, da se ji to dogaja. Ni modro, da ostajaš v takem odnosu zgolj iz občutka dolžnosti in pričakuješ, da se bo oseba spremenila.

Pogosto smo takrat, ko delamo stvari iz dolžnosti, ker se tako od nas pričakuje, nerazpoložene, sitne in neprijazne. Jeza pod seboj vedno skriva potrebe, ki so neizpolnjene. In če ne poznamo svojih potreb v odnosu in jih ne delimo z osebo na drugi strani brez pričakovanj, da bodo uresničene, nezadovoljstvo samo raste.

Ko z ženskami delim, kako pomembno je prevzeti odgovornost za svoje počutje, ker nihče ni kriv, da se ti počutiš, kot se, gre za tvojo izbiro, so običajno vidno šokirane. Ampak dejstvo je, da ko govorimo o prevzemanju polne odgovornosti zase, to pomeni tudi, da ti nihče nič ne dela, vse se dogaja zate. Kajti v vsaki situaciji imaš, v skladu s samo esenco odgovornosti, o kateri sem pisala nekaj odstavkov višje, izbiro. Ti izbiraš.

Lahko delaš to, kar počneš kot žena in mati, s pričakovanji ali brez njih. To je tvoja izbira. Nihče ti ni ničesar dolžan za nič. Vse, kar delaš, je tvoja izbira. Zato je pomembno, da prevzameš odgovornost za to.

In to lahko narediš na tri načine že takoj danes:

1. Moški niso kot ženske.
Ena od pomembnih stvari v odnosu je, da ženske nehamo pričakovati od moških, da bi se morali vesti kot ženska. Ženske mislimo, da so moški taki, kot me, samo da so malo bolj poraščeni. In na drugi strani tudi moški mislijo, da smo kot oni, samo da smo malo bolj pomehkužena varianta. Nehaj pričakovati od svojega moškega, da te bo, kot tvoja najboljša prijateljica, poslušal, se pogovarjal s tabo in te tolažil. Ni njegova obveza, da te objame, te opazi, ti pomaga, naredi stvari zate. To ni njegovo delo.

Vse, kar naredi zate, je njegovo darilo tebi.
Ga lahko sprejmeš kot darilo s hvaležnostjo, namesto da si sitna, ker ni izpolnil pričakovanj? Če te objame, je to darilo. Če te opazi, je to darilo. Njegov kompliment je darilo. Moški ne delajo stvari zaradi tega, da so stvari narejene. Moški stvari naredi zate. Ker te ima rad. To je njegovo darilo tebi. Zmoreš sprejeti darilo ali boš to zavrnila in si boš zato, da ti bo lažje pri srcu, rekla, da je to njegova dolžnost?

2. Povej, kaj potrebuješ.
Prevzeti odgovornost za svoj del zgodbe v praksi pomeni tudi, da jasno izraziš, ko imaš potrebo. In se ob tem zavedaš, da ni dolžnost moškega na drugi strani, da poskrbi za tvojo potrebo. Vendar je pravi mali čudež, ki se običajno zgodi, ko ženska začne prevzemati odgovornost za svoje izbire, v tem, da moški, ki čuti, da poskrbiš za njegove potrebe, ga spoštuješ in si hvaležna zanj, z največjim veseljem poskrbi zate.

Ko moški čuti, da stvari zanj delaš iz ljubezni, in ne dolžnosti, bo to naredil tudi sam. Pa ne zato, ker se bo čutil obvezanega, da ti nekaj vrne, ampak ker ga boš s svojim delovanjem naučila, da bo sam začutil željo po tem, da nekaj naredi zate.

3. Bodi prijazna.
Zame osebno je bil eden največjih premikov v mojem odnosu, ko sem se zavestno odločila, da bom prijazna. Moj dragi mi je po nekaj letih povedal, da je najprej samo opazoval, kaj se dogaja, ker ženske pogosto uporabljamo različne manevre, da pridemo do tega, kar hočemo. Po nekaj mesecih, ko je ugotovil, da to ni samo modna muha, se je vse pogosteje odzval s prijaznostjo in tako sva popolnoma spremenila najin odnos.

Nekdo mora prevzeti odgovornost zase in začeti, kajti to, da izbiraš prijaznost in ljubečnost zavestno, se vedno obrestuje. In še enkrat poudarjam, to je izbira, v vsakem trenutku. Še posebej je to pomembno takrat, ko ima oseba na drugi strani slab dan in te ne objame, te ne pokliče, te ne opazi. Prevzemanje odgovornosti zase v tem primeru pomeni, da imaš izbiro, da se odzoveš ljubeče in si prijazna, brez pričakovanj.
To lahko prakticiramo kjerkoli, s komerkoli. V resnici nam ni treba biti v odnosu, da bi prakticirale prevzemanje polne odgovornosti zase. In tudi če tvoj partner ne sodeluje pri prevzemanju odgovornosti zase, to ni izgovor, da tebi ne bi bilo treba.

Ko se zavedaš, da imaš vedno izbiro, kako se odzoveš na situacijo, lahko vedno izbereš, da je vse, kar narediš, darilo tej osebi. Darilo je namenjeno temu, da ga deliš.

In kaj je s stvarmi, ki jih je treba narediti in jih ne bo nihče naredil, če jih jaz ne?
Okej, slišim te, to se verjetno sprašuješ v tem trenutku, če še vedno bereš ta članek.
Pomembno je, da se tudi v odnosu do sebe zavedaš, da nisi dolžna narediti stvari, da gre za tvojo izbiro.

Ko narediš stvari, ki jih je treba narediti, jih naredi kot darilo sebi. Ko si podariš, da posesaš, ker je potem čisto. Ali opereš oblačila, ker so potem sveža, to naredi kot darilo sebi. Ob tem boš čutila hvaležnost, ki ti bo razsvetlila dan.

Ne verjemi mi na besedo. Daj to v prakso. Poskusi.
In zaveži se, da bo to tvoja dnevna praksa vsaj tri mesece. Kajti za premik in spremembo potrebujemo čas.

Si voljna poskusiti? Deli z menoj svojo izkušnjo v komentarjih spodaj.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Objavljeno na portalu svetloba.si

In živela sta srečno, do konca svojih dni…

, , 1 Comment

Dolgo časa sem verjela v mit romantične zaljubljenosti. Zagotovo poznaš konec vsake pravljice ali holywoodske limonade; In živela sta srečno do konca svojih dni. Le da v realnosti bolj malo ljudi živi skupaj srečno do konca svojih dni.

Zato sem se vrgla v raziskovanje… kaj je na stvari.
Zakaj so pari, ki preživijo skupaj celo življenje in zakaj se nekateri kljub temu, da se trudijo, hitro razidejo?

Prišla sem do spoznanja, da moraš, da bi razumela naravo ljubezni, poznati mehanizme v svojih možganih. Kajti anatomija ljubezni je brez dvoma čarobna.

Ljubezen se s časom spreminja in ni brez veze prispodoba, ki jo je predstavila Margaret Mead.
Pravi, da je pomembno, da greš v svojem življenju skozi tri zakone.
Prvi je namenjen seksu, drugi otrokom in tretji družabništvu, povezovanju in zlitju v celoto.

Tudi, če skozi vse tri potuješ z isto osebo, se odnos v vsakem zakonu spremeni.
Vsak zakon ti prinaša globlje razumevanje tega, kako močno se ljubezen spremeni.

Ko se ekstaza, intenzivnost zaljubljenosti ohladijo, vstopiš v fazo umirjene, tople, povezane ljubezni, kjer čutiš globoko zlitje s partnerjem.
In za tem občutenjem se skrivajo možgani in tvoja biologija.

Hormon oksitocin je tisti, ki telo umiri, sprosti in uravnovesi.
Oksitocin je odgovoren za zdravo in srečno partnerstvo, kot tudi starševstvo.

Pravzaprav je narava poskrbela, da, ko se pripraviš na starševstvo, telo poskrbi, da se partnerja povežeta, ustvarita skupno gnezdo v katerem čutita umirjenost, varnost in medsebojno čustveno povezanost.

Oksitocin v možganih in telesu povzroči izkušnjo, ki jo pogosto opisujemo kot brezpogojno ljubezen. Zato sploh ni nobeno naključje, da je oksitocin tisti hormon, ki je bistven v fazi poroda in materinstva.
Oksitocin namreč poskrbi za ljubečo povezanost z mamo.

Oksitocin v tvojem življenjih igra pomembno vlogo v partnerstvu.
Resnična predaja ženske moškemu je v spolnosti mogoča le, ko ženska čuti varnost in povezanost v sebi.

Oksitocin je tisti hormon, ki pomiri tvojo amigdalo in pravzaprav vse dele v možganih, ki sodelujejo v stresnem odzivu strahu. Hkrati pa oksitocin aktivira centre za povezovanje in ti pomaga, da se v družbi s sebi enakimi odlično počutiš.

Za dobrobit in tvoje dobro počutje je izjemno pomembno, da znaš v sebi pomiriti center za strah.

Brez dvoma je strah izjemnega pomena za tvoje preživetje, ko se znajdeš v nevarni situaciji.
Hkrati pa pogubno vpliva na tvoje odnose.
Ko si zaskrbljena in v strahu, ponavadi ne vidiš stvari jasno.
In nekoga lahko vidiš kot potencialno nevarnega, kljub temu, da nima nobenega namena, da bi te poškodoval.
Težava je brez dvoma v tem, da si na preži, da se zapreš in si v svoji notranji avtomatiki boja, bega ali zamrznitve, v ignoranci. Tvoj krvni obtok je preplavljen s stresnimi hormoni, kar te pogosto vodi v reakcije, ki jih kasneje obžaluješ.

In to velja tako v odnosu z otroci, kot s partnerjem.

Oksitocin je hormon, ki zniža nivo stresnih hormonov v tvojem sistemu, pomaga ti, da se sprostiš in se odpreš. Pomaga ti, da lahko prepoznaš prijaznost v ljudeh, s katerimi si v odnosu in da zmoreš zaupati, ter se z ljudmi povezati.

Zdravo telo sprošča oksitocin v odzivu na pozitivno povezavo, kot je npr. v ljubkovanju otroka ali v objemanju.
V taki situaciji se v možganih obeh udeleženih sprošča oksitocin, kar sprošča telo in ustvari okolje, v katerem lahko potekajo zdravilni in regenerativni procesi v telesu obeh.

Ker oksitocin pomiri tvojega plazilca v možganih (najstarejši del možganov), občutiš varnost, ljubečnost in povezanost.

Ena od pomembnih potreb, ki jo ljudje, imamo je povezanost, bližina s sočlovekom.

Ko si z nekom blizu in mu zaupaš, ob tem občutiš zadovoljstvo in radost. Res je, da je to ena od pomembnih potreb človeka, vendar to ni nekaj samo po sebi umevnega. Drži, da ima čisto vsak posameznik v sebi potencial za globoko povezanost, vendar sproščanje oksitocina ni avtomatika.

Gre za naučen odziv, ki ga morda v svojem otroštvu nisi razvila.

Oksitocin je hormon ljubezni, kot je kortizol hormon strahu in obe substanci močno vplivata na razvoj živčnih tokokrogov v tvojih možganih, na celoten živčni sistem in vse notranje organe posameznika.

Žal je tako, da določene izkušnje nosiš s seboj, ne glede na to, kam greš. Če si kot otrok izkusila travmo, bo to vplivalo na razvoj tvojih možganov in na tvoja pričakovanja do življenja.

Brez dvoma travme puščajo posledice tako v razvoju na telesni ravni, v delovanju možganov in predvsem v medsebojnih odnosih.

Kot starš nosiš veliko odgovornost za fizični in čustveni razvoj svojega otroka.

Otrok resnično vstopa na ta planet kot nepopisan list papirja in v prvih letih njegov živčni sistem prekopira odzive in informacije iz živčnega sistema matere, s katero biva v simbiozi.
V praksi to pomeni, da otrok čuti to, kar čuti mati, kot svoje.

Potrebno je prevzeti odgovornost za svoje odzive, za to, kar čutiš v sebi. In takrat, ko se znajdeš v težkih situacijah v svojem življenju, rada pozabiš, kako pomembno vlogo igraš v prvih treh letih življenja svojega otroka.

In odnos z otrokom, ter njegovi odzivi, brez dvoma vplivajo tudi na mamo.

Tvoja sposobnost, da pomiriš strah svojega otroka in ga naučiš, kako se lahko sam pomiri, je odvisna od tvoje sposobnosti kot mame, da to narediš najprej zase. V prvih letih življenja bo tvoj otrok odzrcalil strah, ki ga čutiš v določeni situaciji.

Samo takrat, ko si prisotna in se lahko odzoveš na dogodke v svojem življenju z ljubeznijo, se bo tvoj otrok naučil oksitocinskega odziva. To pomeni, da bo v svojem živčnem sistemu aktiviral tokokroge ljubezni namesto strahu.

“Ljubezen, s katero odraščamo, je redko resnična ljubezen. Običajno izhaja iz strahu.” — Bryan Post

Moja generacija je odraščala s prepričanjem naših staršev, da ljubezen vključuje šeškanje, kričanje, prisilo, kaznovanje, odrekanje in podobno, vendar gre pri vseh teh odzivih za strah, ki je preoblečen v “kvazi” ljubezen.

Ne glede na vse informacije, ki jih imam, sem se tudi sama v preteklosti vse prepogosto odzvala skozi strah. Še danes se mojstrim in zavestno vedno znova izbiram ljubezen. Najprej zase, saj vem, da s tem vplivam na svojo okolico.

Rada rečem, da je zadovoljna, radostna in ljubeča ženska vpliva na vse okoli sebe. Ljudje se uglasijo nanjo.

Vendar je izziv, s katerim se sodobna družba sooča v tem, da se borimo z ljubeznijo in si prizadevamo biti zaljubljeni, pogosto na silo, do te mere, da pravzaprav redko izkušamo resnično, brezpogojno ljubezen.
To brez dvoma izhaja iz tega, kar sem s teboj podelila nekaj vrstic višje, da enostavno nimamo izkušnje resnične, brezpogojne ljubezni.

Ljubezen je povezana z razumevanjem, sočutjem (čutenjem osebe na drugi strani), fleksibilnostjo, sprejemljivostjo, potrpežljivostjo in zvestobo. Brez dvoma takrat, ko si v ljubezni, čutiš tako radost, kot tudi bolečino, skrb in vznemirjenje. Vendar ta stanja ne trajajo dolgo, ko si v ljubezni. Hitro minejo.

V praksi to pomeni, da se boš, ne glede na vse izkušnje in razumevanje, razjezila na svoje otroke. Vendar boš v ljubezni izbrala razumevanje do sebe. Razumela boš, da je situacija v kateri si s svojim otrokom, v tvoji notranjosti aktivirala tvoj lasten strah.

Ne gre zato, kaj otrok naredi tebi, gre za to, kaj naredi zate. Ko prepoznaš, kaj se odvija v tvoji notranjosti, lahko izraziš svojo jezo brez sojenja, brez zasramovanja, brez kaznovanja svojega otroka. Zavedaš se, da ti je enostavno pokazal tvoj ranjeni del tebe.

V tem prepoznavanju boš lahko pomirila sebe in v svoji notranjosti ustvarila ujemanje z ljubeznijo, namesto s strahom.

Ob tem boš lahko ostala v stiku s svojim otrokom. In če ti ne bo uspelo ostati mirna in se pomiriti s stvarmi v sebi, tudi, če boš eksplodirala in se odzvala neprimerno, se boš lahko vrnila k svojemu otroku in se opravičila, ter popravila odnos.

Tvoja sposobnost, da popraviš odnos, tvojemu otroku pokaže, da se ljudje občasno razjezimo in razburimo, vendar to ne pomeni, da zaradi tega izgubimo ljubezen.

Zavestno starševstvo ni povezano s popolnostjo; gre za 100% prevzemanje odgovornosti zase in za svoje odzive, da si 100% prisotna v odnosu, budna in v opazovanju sebe.

Ko otroku s svojim zgledom pokažeš, da postavljaš meje glede na to, kaj je zanj/o najboljše in ne kot kaznovanje, se nauči vrednosti meje. In ko ostaneš v stiku in povezana tudi takrat, ko si dosledna v pravilih in mejah, ki si jih postavila, otrok izgradi svojo čustveno stabilnost ter poglobi povezanost v odnosu.

Zavestno starševstvo temelji na paradigmi, da najprej poskrbiš zase, poiščeš stvari, ki v tebi dvignejo nivo oksitocina in znižaš svoj stres, preden greš v akcijo.

Tvoja akcija iz umirjenosti in ljubečnosti, bo omogočila tvojemu otroku, da v sebi aktivira tokokroge ljubezni in ga bo pripravila na to, da bo kasneje v življenju sposoben sprejeti in deliti brezpogojno ljubezen z drugimi.

Preberi tudi članek Ljubiti se naučiš od mame tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Prvo vodilo partnerstva – Iskrenost

0 Comments

Pogosto se v partnerskem odnosu znajdemo v težavah, ker smo pozabile, kaj so osnovna vodila našega partnerskega odnosa, ali pa se s partnerjem sploh nismo dogovorile, kaj so glavna vodila odnosa, in tako skupno ladjo vozimo na slepo, brez kompasa.

Zame osebno je iskrenost v odnosu najpomembnejše vodilo. Kajti v tistem trenutku, ko začnemo lagati ali skrivati stvari, se med partnerjema ustvari razdalja, kar lahko ogrozi odnos. Pomisli, kako blizu se počutiš nekomu, ki mu zaupaš in s katerim odkrito deliš svoje misli in občutke. In zdaj pomisli, kakšno razdaljo čutiš do osebe, pri kateri čutiš, da ni zaželeno ali sprejeto, da poveš, kaj razmišljaš ali kako se počutiš.

Pomembno je, da smo odkrite in povemo, kaj si želimo in kaj potrebujemo. Treba se je soočiti s svojimi strahovi; kaj pa, če me ne bo imel rad, če povem, kaj si želim. Brez iskrenosti hitro zapademo v ugajanje in temu neizogibno sledi občutek, da si žrtev in da se to dogaja tebi ter kaj ti oseba na drugi strani dela.

Odprta, iskrena komunikacija v povezavi s tem, kaj jaz čutim, je ključnega pomena. In če je nato oseba na drugi strani ranjena, je pomembno, da stojimo s seboj in za seboj, da ne pademo takoj v potrebo po ugajanju, ki nas vedno znova vrne na isto mesto – da se počutimo žrtev.

Laži in skrivanje vedno znova vodijo v konflikte, ne glede na to, kako dober je namen zadaj. Dejstvo je, da je zelo stresno, če smo vedno znova v dvomih, ali je oseba iskrena z nami ali ni. V trenutku, ko nekaj zamolčimo in to skrijemo v sebi, ustvarimo razdaljo in nepovezanost. Pogosto skrivnosti upravičimo s tem, da nas oseba na drugi strani itak ne bi razumela.

Tako se skrijemo za maske, ki jih nadenemo, vljudnostne fraze in izoblikovano igro. Težava je vedno v tem, da nismo pristne in da svojo avtentičnost, to, kdo v resnici smo, razprodamo za sprejetost v želji, da bi nas imeli radi. Pogosto gremo v svoji igri tako daleč, da se naučimo, kako komunicirati, katere besede in fraze uporabljati in kako se držati, da bi bile sprejete in odobrene.

Najpomembnejše je razumevanje, da je iskrenost pomembna zate. Seveda vpliva tudi na osebo na drugi strani, vendar je iskrenost v prvi vrsti iskrenost s sabo. Takoj, ko prikrojiš resnico, se zlažeš ali skrivaš stvari, to narediš sebi. S tem, ko skriješ dele sebe, posledice čutiš ti, v sebi. Zato je v prvi vrsti ključnega pomena iskrenost s sabo, do sebe.

Sram, ki ga čutiš ob tem, ko prikrivaš stvari, raste in ustvarja razdaljo med teboj in osebo, na katero projiciraš svoj strah, da boš zavrnjena.

Pomembna praksa v odnosu je, da ne poskušaš vplivati na boljše počutje osebe na drugi strani s tem, da prikrojiš resnico ali se zlažeš. V praksi se to nikoli ne obnese. Iskrenost je močno povezana s spoštovanjem, in če prikrojiš resnico ali skrivaš stvari, to pomeni, da ne spoštuješ niti sebe niti osebe na drugi strani.

Iskrenost v odnosih, tudi v odnosu z otroki, je ključnega pomena za samozaupanje in samozavest. Ko smo iskrene, čutimo sproščenost, budnost, prisotnost v tem trenutku, zdaj, zato lahko živimo v danem trenutku. Iskrenost s seboj poskrbi za to, da ne izgubljamo svoje življenjske energije za vzdrževanje obrambnih mehanizmov, kar brez dvoma vpliva na raven naše osebne energije in avtentičnost.

Izziv je brez dvoma v tem, da laži in skrivnosti vedno zahtevajo našo osebno energijo, da jih držimo v svoji senci, da ostajajo skrite. Zato skrivanje in neiskrenost na dolgi rok vedno vodita v težave z zdravjem. Potlačena čustva, neizražene misli in nepotešeno hrepenenje namreč vplivajo na našo vitalnost. Hkrati pa to kaže na nezmožnost sprejemanja samih sebe, nizko lastno vrednost ter neprepoznavanje svoje edinstvenosti in veličastnosti.

Zato je v odnosu pomembno, da:

1. Najprej pometeš pred svojim pragom.

Pomembno je, da se zavedaš človeške lastnosti projiciranja, kjer to, česar ne moremo sprejeti v sebi, projiciramo na osebo na drugi strani. Ključ je v tem, da si poveš resnico glede svojih lastnih napak. Iskrenost je vrlina in gre za tvojo izbiro, da si iskrena. Seveda pa je ob tem pomembna tudi prijaznost. Tudi če osebo grajaš, je pomembno, da najdeš nekaj, kar lahko pohvališ. Zagotovo ima tudi kakšno vrlino.

2. Ne vsiljuj svojih izbir.

Namesto nadziranja in ukazovanja raje predlagaj stvari. Dejstvo je, da imajo vsake oči svojega malarja in da ima vsak svoj pogled na stvari. Zato je pomembno, da izraziš stvari na način, ki spoštuje integriteto in osebno mnenje človeka na drugi strani, tudi če ima popolnoma drugačno mnenje. Človečnost je izjemno pomembna veščina.

 3. Ne sodi.

Najlažja stvar je nekoga obsoditi, ko naredi nekaj, kar je za nas nesprejemljivo. Sprejemljivost je še ena pomembna veščina v medsebojnih odnosih. Odnos ti vedno pokaže odsev tebe. Bodi budna, pozorna in prisotna. Kaj je najprijaznejša stvar, ki jo v danem trenutku lahko narediš za osebo ali zase?

Najhujša stvar pri tem, da ti nekdo laže, je v vedenju, da nisi vreden resnice. – Neznani avtor

Članek je prvi iz serije desetih, kjer bom skupaj s teboj raziskovala vodila in veščine v medsebojnih odnosih. Naslednjič sledi prevzemanje 100-odstotne odgovornosti zase.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Članek je bil objavljen na spletni strani www.svetloba.si

«< 33 34 35 36 37 >»